Posamezni Izvod 1.30 lil., mesečna naročnina 5 llllngov.
\.k.b.
Izdajatelj, lastnik in založnik: Dr. Franc Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: Celovec-Klagcnfurt, Gasometergasse 10, telelon 5t>-24. Glavni urednik: Rado Janežič, odgovorni urednik: Lovro Potočnik. — Tiska: Založniška in tiskarska družba z o. j. Drava, Celovcc-Borovlje. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov:
Celovec-Klagenfurt 2, Postfach 124.
Letnik XIV.
Celovec, petek, 25. december 1959
Štev. 52 (919>
5Wir /e prvenstven« želj« vsega človeštva
Želja po miru je stara, kakor je staro človeštvo, ki prebiva na zemlji, kajti zgodovina človeškega rodu je polna nesoglasij, sporov in vojnih spopadov, ki so terjali velikanske žrtve. Zato je človek vedno hrepenel po mirni dobi, da bi v miru delal in ustvarjal lepše življenje, brez'strahu, da mu bo jutrišnji dan spet uničil, kar si je s trudom zgradil včeraj.
Mir pa more biti trden in trajen le takrat, če v svetu vlada pravičnost, ki ne pozna razlike med velikimi in malimi državami in ne diskriminacije človeka zaradi barve in jezika, premoženja in porekla. So v svetu še sile, ki jim ni do pomiritve, ker v svoji sebičnosti vidijo le same sebe in stremijo le za lastnimi koristmi. Za take ljudi so spori in vojne najboljši dobiček, zato se trudijo, da bi razlike v svetu ohranili in po možnosti še poglobili. Njim nasproti pa stoji pretežna večina demokratičnih in miroljubnih narodov, ki se odločno borijo za enakopravne odnose med ljudmi in državami, za svet pravičnosti in svobode.
MIR je potreben za uspešen razvoj v svetu.
Kmalu bo minilo 15 let od konca zadnje svetovne vojne in še vedno so odprta mnoga vprašanja, od katerih rešitve je odvisna nadaljnja usoda sveta in človeštva. Pretežna večina ljudi po širnem svetu si ničesar ne želi bolj iskreno kot to, da bi odgovornim politikom uspelo zagotoviti trajni mir. V dobi atomske bombe bi vojni spopad nujno pomenil uničenje velikega dela ali sploh vsega človeškega rodu. Odgovornost državnikov je zato še večja in želja človeštva po miru še bolj globoka.
Na pragu v novo leto nas napolnjuje upanje, da bo leto 1960 leto nadaljnjih uspešnih prizadevanj na poli k mirni rešitvi odprtih problemov in s tem k utrditvi miru. To upanje nam narekuje zlasti razvoj svetovne politike v tekočem letu. Bližnja vrhunska konferenca med Vzhodom in Zahodom je nedvomno znak popuščanja mednarodne napetosti m Glavna skupščina Organizacije združenih narodov je na svojem letošnjem zasedanju, ki je daleč preseglo meje blokovske politike, v kateri se skriva stalna nevarnost novih vojn, odločno postavila načelo, da se sporna vprašanja ne smejo reševati z oboroženo silo. marveč s pogajanji in sporazumevanjem.
MIR je osnovni pogoj za socialno pravičnost.
Le v dobi miru je mogoče ustvarjati dobrine, ki jih človeštvo potrebuje za svoj obstoj in razvoj. V svetu je še mnogo milijonov ljudi, ki jim* primanjkuje najpotrebnejšega za vsakdanje življenje in morajo bedno životariti, ko hkrati na drugi strani vladata razkošje in potratnost. Če bi velikanske vsote, ki jih posamezne države trenutno še izdajajo za oboroževanje, uporabili za razvoj zaostalih predelov sveta, bi lahko v veliki meri odpravili pomanjkanje in bedo, hkrati pa odstranili tudi vzroke novih spopadov.
Tudi v Avstriji imamo kljub uspešnemu gospodarskemu razvoju še mnogo ljudi, ki se le s težavo prebijajo skozi življenje. Vladajoče razlike med posameznimi sloji prebivalstva očitno kažejo, da so se s konjunkturo zadnjih let v pretežni meri mogli okoristiti le eni, in sicer na škodo drugih. Zlasti pa stalno naraščanje cen nujno opravičuje tudi nove zahteve po zvišanju zaslužkov, ne da bi se s tem razlike zmanjšale, marveč se — kakor kaže praksa — nasprotno le še večajo. Mir in pravičnost morata zavladati na so-cialno-gospodarskcm področju, da ne bo bogati vedno bogatejši in revni vedno revnejši, kajti kričeča nasprotja predstavljajo vir nezadovoljstva in s tem vir nemirov.
MIR pa je nujno potreben tudi v narodnostnem vprašanju.
Razvoj zadnjih let pri nas na Koroškem ]e jasno pokazal da manjšinskega vprašanja v ozračju sovraštva in mržnje med narodi ni mogoče pravično reševati, temveč je to rnož.no le v duhu mirnega sožitja in medsebojnega razumevanja. Zato je potrebno, da zavlada mir tudi v narodnem vprašanju. Vendar tukaj ne mislimo pokopališkega miru. ki bi ga nepoboljšljivi šovinisti radi dosegli s tem, da bi koroške Slovence obsodili na narodno smrt in jih tako prisilili k molčanju. Niso upravičene zahteve manjšine po pravici lri enakopravnosti tiste, ki kalijo mir v debeli. marveč sta to neodgovorno razplamte-vanje nacionalističnih strasti in stalno hujskanje proti slovenski'narodnostni skupini, ki vnašata nemir med sodeželane dveh narodnosti.
Tukaj je treba najprej iskati rešitev, kot jo predpisuje $ 5 člena 7, kajti v ozračju miru in prijateljskega sporazumevanja bo ob dobri volji na obeh straneh mnogo lažje najti skupno pot 'tudi pri uresničevanju ostalih manjšinskih določil državne pogodbe ter človečanskih načel državnih in mednarodnih zakonov. Ko bomo koroški Slovenci dejansko uživali popolno in vsestransko enakopravnost, ko bo zagotovljen nadaljnji obstoj in nemoten razvoj naše narodnostne skupine, takrat bodo odstranjene tudi škodljive pregrade nezaupanja in med obema narodoma v deželi ter med sosednima državama bo zavladalo vzdušje iskrenega prijateljstva in dobrega sosedstva.
Takrat bo na Koroškem res zavladal trajni in pravični mir in koroški Slovenci se bomo lahko kot enakopravni med enakopravnimi skupno z našimi nemško govorečimi sodeže-lani pridružili želji vseh demokratičnih in miroljubnih množic sveta:
MIR LJUDEM NA ZEMLJI, KI SO DO ERE VOLJE!
0!
' : v •
.	. <— • • ■>',	.ž.. ..........'.Ji■
Prijetne praznike in uspehov polno novo leto vsem naročnikom, bralcem, sotrudnikom in prijateljem
uredništvo ln uprava »Slovenskega vestnikan
Prvo srečanje med Vzhodom in Zahodom
naj bi bilo 27. aprila 1960 v Parizu, vendar brez sodelovanja nemških zastopnikov
Z objavo dveh uradnih komunikejev je bila v Parizu zaključena vrhunska konferenca štirih zahodnih držav — Amerike, Anglije, Francije in Zahodne Nemčije — kaferih vladni predsedniki so se po izgla-difvi glavnih medsebojnih nesoglasij sporazumeli o skupnem nastopu pri bodočih pogajanjih s Sovjetsko zvezo. V prvem komunikeju je govora o političnih vprašanjih in so zahodne sile mnenja, da bo treba sklicati več zahodno-vzhodnih konferenc na najvišji ravni, kjer bi razpravljali zlasti
o razorožitvi, o odnosih med Vzhodom in Zahodom, o nemškem problemu ter o načelu nevmešavanja v notranje zadeve. Drugi komunike pa je posvečen gospodarskim vprašanjem, kjer je v prvi vrsti za nadaljnji razvoj zaostalih dežel, za utrditev svetovnega gospodarstva ter za gospodarsko sodelovanje v Evrop\
Mala vrhunska konferenca zahodnih sil v Parizu se je začela v ozračju precejšnjih nesoglasij med posameznimi državami. Vendar je Eisenhovver z nenavadno popustlji-
Južna Tirolska v veliki politiki
Sele zdaj je postalo znano, da se je Avstrija spričo neuspešnih avstrijsko-itali-janskih pogajanj o Južni Tirolski v tej zadevi obrn la za intervencijo na ameriško vlado, vendar je naletela v Washingtonu na gluha ušesa. Posebno o avstrijskem namenu, južnotirolski problem predložiti prihodnji Glavni skupščini Združen h narodov, v Ameriki nočejo nič slišati in poudarjajo, da bi bilo mnogo bolj primerno, če bi o uveljavljanju pariškega sporazuma iz leta 1946 razpravljalo Mednarodno sodišče v Haagu.
V Washingtonu sicer poudarjajo, da so zato proti obravnavanju južnotirolskega vprašanja v OZN, ker nočejo, da bi Južna Tirolsko postala predmet izigravanja med Vzhodom in Zahodom, dočim bo glavni vzrok treba iskati v dejstvu, da predstavlja Italija za Ameriko važnega zaveznika v okviru Atlantske zveze. Sicer pa je b'lo med zasedanjem Glavne skupščine OZN dejansko slišati, da bi vzhodnoevropske dežele podpirale Avstrijo v njenih zahtevah napram Italiji in tudi sovjetska delegacija pri Združenih narodih je sporočila zunanjemu min:stru Kreiskemu, da uživa Avstrija v vprašanju Južne Tirolske simpatije Sovjetske zveze.
vostjo dosegel, da je enotnost Zahoda vsaj na zunaj zagotovljena. De Gaullu je moral sicer zagroziti z umikom amerških čet iz Evrope, pokazal pa je razumevanje za francosko politiko v Alžiru vsaj v lej obliki, da je nakazal možnost povečane ameriške podpore ostalim čianicam NATO, v kolikor bi bil francoski prispevek za skupno obrambo oslabljen zaradi vojne v Alžiru. Napram Macmillanu pa se je pokazal širokogrudnega v tem, da je upošteval njegove zahteve po razorožitvenih razgovorih. »Božično darilo” za Adenauerja pa predstavlja ugoditev njegovi želji, da na vrhunski konferenci nemškega problema ne bi spravljali v ospredje.
Tako so se dejansko vsi udeleženci pariške konference razšli razmeroma zadovoljni, kar se odraža tudi v njihovem skirp-nem vabilu predsedniku sovjetske vlade Hruščevu, ki so ga povabili na prvo vrhunsko konferenco za 27. april 1960 v Parizu. V tem vabilu poudarjaio svoje prepričanje, da bi bilo zaželjeno, če bi se šefi štirih velesil od časa do časa sestali izmenoma v eni izmed njihovh dežel, da bi razpravljali o glavnih problemih, od katerih je odvisen mir v svetu. Zanimivo pa je, da k prvi taki konferenci ne nameravajo pr tegniti zastopnikov obeh nemških držav.
»VOLKSPARTEI IN MANJŠINA”
V svojem programatičnem govoru se je na zadnjem izrednem občnem zboru OVP novo izvoljeni predsednik dr. ing. Karl Schleinzer dotaknil tudi vprašanja manjšine in po pisanju Volkszeitung v tej zvezi dejal:
„S slovensko manjšino nas povezuje skupna tisočletna zgodovina. Koroška OVP je gojila nasproti slovenski manjšini vedno toleranco, ki ni le strpnost, marveč zavestno priznanje drugega.
Kar zadeva Jugoslavijo, želimo dobro sosedstvo, toda ne želimo kakršnekoli' infiltracije. Smo v stanju in voljni, da sami skrbimo za svojo deželo in vse prebivalce.
Prepričani smo, da storimo svoji domovini in miru v naši deželi najboljšo uslugo s tem, da s svojim ravnanjem damo tudi vsem tistim, ki se priznavajo k slovenski manjšini, v vsakem oziru občutek, da so Korošci. Za nacionalni šovinizem nimamo nobenega razumevanja, vseeno od katerekoli strani že pride.
Nacionalne strasti in svetovnonazorni šovinizem niso uporabne osnove, na katerih bi mogli osnovati našo bodočnost."
Nepoučen človek se mora nujno navdušiti nad temi izjavami; poučeni mora seve samo majati z glavo, kako misli novi predsednik OVP prepričati koroške Slovence.
Mimo čudne trditve, da OVP veže s koroškimi Slovenci skupna tisočletna zgodovina,
ko pa je OVP nastala šele 1945 in je torej stara komaj 15 let — se zdi, da je dr. Schleinzer vsa leta spal, če trdi, da je koroška OVP gojila vedno toleranco do slovenske manjšine in to ne le v smislu strpnosti marveč v smislu zavestnega priznanja. Kdo sicer je namreč hujska! vsa zadnja leta proti dvojezični šolski ureditvi? Ali niso bili predvsem OVP-jevski funkcionarji dr. Steinacher, dr. Mavrhofer, Mettnitz in v parlamentu dr. Weissmann? Kdo je razdvajal in delil slovensko ljudstvo na Koroškem v ..domovini zveste" in „ne domovini zveste"? Ali ni bil to prav OVP-jevski funkcionar in vindišarski prerok dr. Einspieler? Kdo je uganjal nacionalni šovinizem in hujskaško zavija! o slovenski gospodarski in drugi infiltraciji? Ali nista bili to prav glasili „Volkszeitung" in zlasti „Allgemeine Bauernzeitung", ki je potem dala svojega urednika in OVP-funkcio-narja Heriberta Jordana celo kot poslovodjo združenja protislovenskih organizacii, tako imenovanega ,,Karntner Heimatdienst"?
Kaj torej Še ostane od izjave dr. Schtein-zerja? Da je OVP v stanju in voljna, da sama skrbi za našo deželo in vse prebivalce! Da je sama v stanju, dvomimo, da pa ni voljna ali vsaj doslej ni bila voljna, vemo iz trpke izkušnje. Gospoda dr. Schleinzerja namreč vprašamo, da nam pove, koliko smo koroški Slovenci dobili od Marshallove pomoči, koliko za naše kmetijske šole. kolikšen
delež kmetijstvu namenjenih subvencij! Nič in ničesar!
Dejstva, da smo koroški Slovenci, nikdar nismo zanikali, po zaslugi narodnostne politike zlasti OVP pa imamo upravičeno občutek, da se nas smatra le za Korošce druge vrste!
Edino, kar drži v Schleinzerjevi izjavi, je, da nacionalne strasti In svetovnonazorni šovinizem niso uporabne osnove za bodočnost — za Evropo!
Mi teh načel nismo le že dolgo poudarjali, marveč smo le-ta po svojih močeh tudi uresničevali. Da pa na drugi strani na Koroškem v odnosu do slovenske manjšine še dolgo niso prišle do izraza, je krivda zlasti pri 0VP. Če je novo vodstvo 'GVP s to Izjavo želelo pridobiti za bodoče de-želnozbcrske volitve podporo koroških Slovencev, se ji to nikakor ni posrečilo. Za doseqo tega cilla bi morala v osnovi spremeniti svojo dosedanjo narodnostno politiko.
Po gornji izjavi dr. Schleinzerja, da je že vedno gojila do slovenske manjšine toleranco in jo priznavala, pa na tako spremembo ne misli. Nasprotno je tudi v tej izjavi še vse polno resentimentov in pojmskih preostankov nacionalnega šovinizma in provincialnega regionalizma. Kdor namreč gleda nazaj, ne more hkrati zreti v bodočnost!

Koroška v luči švicarskega lista
O manjšinskem vprašanju na Koroškem je b lo veliko pisanega tudi v raznih listih izven Avstrije. Mnogi so se pri tem posluževali .argumentov’ korošk h šovinistov in so se pridružili hujskaški gonji proti enakopravnosti obeh narodov v deželi; objavljeni pa so bili tudi številni članki, v katerih je bilo vprašanje obravnavano objektivno in konstruktivno. Med nemško pisanimi listi smo posebno v uglednem švicarskem listu „Neue Zijrcher Zeitung" zasledili vrsto člankov, iz katerih je vela želja po poštenosti in resnicoljubnosti.
Pred nedavnim pa je drug ugleden švicarski list, „Basler Nachrichten”, objavil o Koroški in manjšinskem vprašanju obširen članek pod naslovom .Slovenska manjšina v južni Koroški*, v katerem je na povsem objektiven način prikazana problematika manjšinske politike pri nas na Koroškem. Ker članka ne moremo ponatisniti v celoti, navajamo tukaj le nekaj najbistvenejših ugotovitev.
Uvodoma je v članku ugotovljeno, da |e slovensko manjšinsko vprašanje na Koroškem Internacionalna zadeva in da ima posebno Jugoslavija pravico zavzemati se za svojo manjšino, kot se zavzema Avstrija za svojo v Italiji. Ta internacionalni značaj problema je posebej podčrtal zunanji minister dr. Kreisky, ko je na povratku iz New Yorka izjavil, da mora dati Avstrija Slovencem enake pravice kot jih zahteva od Italije za Južne Tirolce in da želi urediti to vprašanje v razgovorih z Jugoslavijo. .Ha Koroškem bo treba še mnogo storiti — piše list — preden bodo Slovenci res uživali one pravice, ki jim Jih zagotavlja člen 7 državne pogodbe. Na ta način si bo pridobila Avstrija najboljšo legitimacijo za svoj odločni poseg v južnotirolsko vprašanje. V svoji lastni državi naj pokaže, kaj je pozitivna manjšinska politika.''
Basler Nachrichten nadalje ugotavljajo: .Položaj koroških Slovencev se je od jeseni 1958 močno poslabšal. Odvzeta jim je bila edina resnična pravica, ki so jo doslej imeli, namreč dvojezična šola." Nato je popisana struktura nekdanje dvojezične šole in objavljen izvleček iz govora namestnika deželnega glavarja Ferlitscha leta 1945, v katerem je rečeno, da se je Avstrija ravnala po vzoru Švice, ko je uvedla dvojezično šolo. S tem citatom zavrača švicarski list trditve, da je britanska zasedbena oblast prisilila koroško deželno vlado k tej šolski ureditvi.
Odlok deželnega glavarja z dne 22. septembra — pravi list dalje — pa n,i pomenil le likvidacije dvojezičnega šolstva, marveč je hkrati tudi kršitev zveznega zakona, kajti dvojezična uredba iz leta 1945 je bila zakonskega značaja. ,Po uvedbi načela .pravice staršev' je ostalo, po avstrijskih statistikah, dve tretjini, torej 4000 slovenskih otrok brez osnovnega pouka v materinščini. Načelo pravice staršev je že zaradi tega tako dvomljivega značaja, ker se
Mezdni boji tudi v deželi »gospodarskega čudeža"
Razlike med cenami in zaslužki se nevarno večajo tudi v Zahodni Nemčiji in je pričakovati, da bo državo že v začetku novega leta zajel val sporov med delavci in podjetniki. Organizacije delavcev in nameščencev nameravajo odpovedati vse tarifne pogodbe in bo prišlo do splošnih zahtev po zvišanju plač in mezd. To zahtevo narekujejo na eni strani vedno višje cene, na drugi strani pa delojemalci zahtevajo, da je treba povečanje dohodkov delavcev in nameščencev vskladiti s povečanjem produktivnosti v proizvodnji.
Hkrati z upravičenimi zahtevami delojemalcev pa podjetniki že spet grozijo, da bodo take zahteve nujno izzvale tudi zvišanje cen, ki ga ne bi bilo moč kontrolirati ter pozivajo sindikate, naj se zavedajo velike odgovornosti, ki jo prevzemajo nase. Predsednik zveze delodajalcev pa je celo obžaloval, da ustava ne določa izrednih ukrepov, s katerimi bi lahko izgladili spore v proizvodnji in preprečili stavke. Stališče delodajalcev vsekakor kaže, da podjetniki še vedno žalujejo po časih, ko je smel delavec samo delati, o njegovi usodi pa so odločali drugi.
Temu pa se niti ni čuditi, saj Adenaucrje-va vlada tudi le od delavcev zahteva, naj bodo „zmerni, razumni in stvarni", medtem ko podjetniki lahko delajo kar hočejo.
ga starši zaradi gospodarskega in političnega pritiska sploh ne morejo posluževati. Zelo prav ima sfalni dopisnik ,Neue Zur-cher Zeitung' z dne 4. julija 1959, ko o vzrokih teh pojavov piše: .Precejšen pogum in gospodarsko dokaj utrjeno pozicijo je treba danes imeti na Koroškem, če se kdo hoče brez posledic zase In za svojo družino izjaviti za Slovenca. Žalostni dogodki ob odjavah od slovenskega pouka v zadnji jeseni so dovolj jasno pokazali, da danes na Koroškem svobodna nacionalna opredelitev ni mogoča'.”
.Basler Nachrichten" pišejo nadalje, da se Avstrija tudi sicer upira principu dvojezičnosti in da je slovenščina dovoljena kot uradni jezik samo na sod ščih, in to samo v treh od desetih sodnih okolišev in samo v 15 od 40 slovenskih ali dvojezičnih občin. List pripominja, da je tudi na Štajerskem 15 dvojezičnih občin kjer pa Slovenci ne uživaio nobenih pravic. .Ker so rabo slovenščine omejili na tako majhen teritorij, je videti, kot da hočejo dvo)ezlčno ozemlje razbiti in v prebivalstvu ubiti voljo do obstoja.”
List nato primerja položaj koroških Slovencev s položajem Južnih Tirolcev, ki so
Pod vodstvom predsednika Matije Medveščka in podpredsednika dekana teološke lakultete v Ljubljani dr. Stanka Cajnkarja (ki sta ob Dnevu republike prejela visoka odlikovanja — op. ured.) je delegacija Ci-rilmetodijskega društva katoliških duhovnikov Slovenije obiskala predsednika republike maršala Tita v Belem dvoru v Beogradu.
Govornik delegacije dr. Stanko Cajnkar je v svojem pozdravnem govoru poudaril, da so bili nekateri člani delegacije gostje predsednika republike že ob proglasitvi republike leta 1945. Potem je govoril o začetnih težavah v odnosih med Cerkvijo in državo, ki so zahtevale preusmeritev v vrstah duhovnikov ter narekovale potrebo ustanovitve posebnih duhovniških društev. Najstarejše med njimi je Cirilmetodijsko društvo, ki danes proslavlja desetletnico svojega dela in ima v svojih vrstah združeno polovico vseh katoliških duhovnikov Slovenije. Ob koncu se je govornik zahvalil predsedniku republike za pomoč, ki jo ljudska oblast nudi društvu duhovnikov in katoliški cerkvi.
Maršal Tito je v svojem odgovoru pozitivno ocenM prizadevanje društva ter posebej poudaril globoki smisel za enotnost jugoslovanskih narodov, ki so ga pokazali člani CMD s tem, da čutijo odgovornost, da morajo tudi pripadniki katoliške cerkve pravilno pojmovati rodoljubje do dežele. Povedal je, da so bili po vojni v skladu z ustavnimi načeli navezani zelo dobri stiki z raznimi verskimi skupnostmi in je potrebno, da se ti odnosi med katoliško cerkvijo in državo normalizirajo, kar je v glavnem odvisno od katoliške cerkve.
„TI odnosi — je dejal maršal Tito — so že danes mnogo boljši kot prejšnja leta in
jim dovoljeni celo enojezični, nemški napisi in ugotavlja, da na Koroškem ni najti dvojezičnih napisov, čeprav jih državna pogodba določa; da v spričevalih slovenske gimnazije v Celovcu ne sme biti zapisano slovensko ime kraja, v katerem se je dijak rodil, in podobno. Kar se tiče socialne enakopravnosti Slovencev, navaja list odločbo zveznega ministrstva za socialno skrbstvo z dne 15. julija 1959, ki odklanja koroški Slovenki rento v smislu Zakona o žrtvah nacizma z motivacijo, da „pros'lke ni mogoče prištevati k nemški jezikovni pripadnosti”. Hkrati je v članku ugotovljeno, da so v zadnjem času slovenski otroci celo prisiljeni učiti se verouka v nemščini.
.Trditev, da Avstrija ravna s svojimi manjšinami dobro, ali celo najbolje, očitno ne ustreza popolnoma resnici,” zaključujejo ,Basler Nachrichten', .kajti če bi b‘!a ta trditev resnična, potem zunanjemu ministru Krelskemu ne bi bilo treba postaviti za vzor italijanski vladi ravnanje finske vlade s švedsko manjšino, ko je nedavno govoril na generalni skupščini OZN o južnotirol-skem problemu, temveč bi se lahko skliceval na ravnanje Avstrije s slovensko manjšino na Koroškem.”	S. F.
moram reči, da sem zadovoljen z delom vašega društva. Moja želja je, da nadaljujete to delo in da dosežete še večje uspehe v korist vse naše skupnosti. Potrebna nam je enotnost naših narodov, h kateri vi lahko prispevate. Nimamo nobenih pomislekov proti temu, da tisti, ki verujejo, hodijo v cerkev in vam v tem pogledu, kot tudi doslej, ne bomo delali nikakršnih težav. Če pa bi nastalo kakšno sporno vprašanje, se bomo dogovorili in ga uredili."

Bonn. — Kakor je izjavil zahodnonem-ški finančni minister Etzel, bo Zahodna Nemčija v letu 1960 povečala svoj prispevek za skupno obrambo Atlantske zveze. Svoj vojaški proračun, ki je v letu 1959 znašal 11.527 milijonov mark, bo zvišala za miljardo mark, kar pomeni, da bo v prihodniem letu izdala za vojaške namene vel kansko vsoto 12,5 mi-Liarde mark, to je približno 135.000,000 .000 šilingov, torej trije celotni državni p oračuni Avstrije.
Dunaj. — Parlament je prejšnji teden odobril predlog o povišanju nekaterih poštnih pristojbin. Povišanje bo začelo veljati s 1. februarjem 1960 in bo prizadelo zlasti pristojbine za množčne tiskovine in blagovne vzorce ter časopise in pakete. Podrobnosti o obsegu podražitve še niso bile objavljene.
Bern. — Za zveznega prezidenta Švice je bil za leto 1960 izvoljen zvezni svetnik dr. Pefitpierre, za njegovega namestnika pa dr. Wahlen.
Tunis. — Med svojim obiskom v Tunisu je predsednik E'senhower razgovarjal tudi s predsednikom Tunisa Burgbo. Ob zaključku sta oba državnika ugotovila, da je uresničitev pravice do samoodločbe za narode Afrike in Aziie eden najvažnejših dogodkov naše dobe.
Dunaj. — OVP-jevsko vodstvo na Štajerskem je pred dnevi sporočalo, da je OVP-jevski poslanec ing. Kortschak odložil svoj mandat kot državni poslanec.
V sporočilu stranke ie sicer rečeno, da je Kortschak odstopil iz zdravstvenih vzrokov, splošno pa se govori, da je pravi vzrok iskati v obsežni davčni poneverbi.
Beograd. — Prejšnji teden je v Beogradu zasedal deseti plenum zveznega odbora Socialistične' zveze delovnega ljudstva Jugoslavije, ki je obravnaval razne probleme notranje politike. Med razpravo o zunanii politiki je bilo tudi povedano, da je SZDL Jugoslavije v zadnjem letu uspešno nadaljevala sodelovanje in vzpostavljanje stikov s socialističnimi ter socialdemokratskimi strankami v svetu. Plenum je določil tudi podrobnosti in dnevni red bližnjega petega kongresa SZDL.
Akra. — Na meji med Gano in francosko Zahodno Afriko so francoske ob-meine oblasti prijele in izgnale skupino ljudi, ki so nameravali protestirati prot' načrtom Francije o eksploziji prve francoske atomske bombe v Sahari.
Bruselj. — Prihodnji mesec bodo predstavniki belgijske vlade in politični voditelji Konga razpravljali o možnostih, da bi ta kolonija postala neodvisna država še pred potekom predvidenega prehodnega obdobja štirih let. Po načrtih belgijske vlade naj bi v Kongu ustanovili vlado in izvolili parlament, po preteku roka pa bi ljudstvo samo odločalo o usodi svoje domovine.
Ljubljana. — Škofijski ordinar at v Ljubljani je obvestil komisijo za verska vprašanja Slovenije, da je papež Janez XXIII. imenoval dosedanjega apostolskega upravitelia Antona Vovka za rezidenci-alnega škofa ljubljanske škofije.
Tunis. — V času od 25. do 29. januarja 1960 bo v Tunisu druga konferenca afr ških narodov. Na konferenci bodo v prvi vrsti razpravljali o načmih za osvoboditev afriških področij, ki so še vedno pod kolon:alnim jarmom, kakor tudi o gospodarskem in socialnem razvo‘u n enotnosti afr ških dežel. Na konferenco
so bile povabljene vse sindikalne in P°" litične organizacije ter gibanja afriške čelne.
Washington. — Tiskovna poročila iz Washingtona poudarjajo, da ameriška vlada ni naklonjena želji Avstrije, da bi vprašanje Južne Tirolske predložila Združenim narodom. V ameriških d plomat-skih krogih menijo, da bi bilo najboljše, če bi problem predložili mednarodnemu sodišču v Haagu.
Vicekancler Pittermann o uspehih v letu 1959
Ob koncu zasedanja parlamenta, na katerem je bil sprejet državni proračun za leto 1960, se je klub socialističnih poslancev zbral na posebni seji, kjer je vicekancler dr. Pittermann govoril o delu parlamenta v tem letu. Uvodoma je poudaril, da je pri zadnjih volitvah doseženo ravnotežje med obema veLkima strankama bistveno izboljšalo sodelovanje in predstavlja harmonični potek dela v vladi in parlamentu uspeh zrele presoje ljudstva ter demokratičnih zaključkov, ki so jih stranke napravile na podlagi te odločitve.
V zunanji politiki je vicekancler Pittermann označil kot poseben uspeh pristop Avstrije k Malemu svobodnemu tržišču. Poudaril je, da je bila to morda najbolj ospo-ravana odločitev, vendar so se duhovi zdaj že pomirili in je zglajena pot za stvarna posvetovanja o možnostih sodelovanja med EGS in EFTA.
Na področju notranje politike je zlasti naglasil sporazum o 14. plači javnih uslužbencev ter ureditev pokojninskega problema v javni službi, doeirn bo ureditev pokojnin za privatne delojemlace tudi v prihodnjem letu eno glavnih vprašanj. V tej zvezi je dejal, da bo treba rešiti tudi vprašanje bolniških blagajn ter skrbeti za povečano gradnjo stanovanj.
Pravilna odločitev ljudstva — je ob koncu dejal vicekancler Pittermann — je sodelovanje zagotovila tudi za bodočnost in ljudstvo mora dobiti zaupanje, da so socialisti čvrsta, demokratično nastrojena in demokratično delujoča skupnost, katere glavno načelo je blaginja prebivalstva.
Delegacija slovenskih duhovnikov pri maršalu Titu
Nove oblike prosvetnega dela
se uveljavljajo tudi v društvih na podeželju
Medtem ko naše ljudstvo prireditve Slovenskih prosvetnih društev zelo rado obiskuje in so dvorane običajno polne, je po drugi svetovni vojni zanimanje za društvene občne zbore in sestanke pričelo plahneti. Neposredne vezi med prebivalstvom in društvi so se zato zrahljale. Človek današnjega časa v obilici možnosti družabnega in prosvetnega izživljanja, ki ga nudijo radio, kino, televizija, šport in motorizacija ter poklicna pripadnost in skupnost na delovnem mestu, vidi v prosvetnem društvu le še ustanovo, ki mu od časa do časa postreže s to ali drugo prosvetno prireditvijo, za katero mora plačati določeno vstopnino. Dosti več človeka, ki ni vnet za nastop v pevskem zboru ali pri igri na odru, prosvetno društvo ne briga. Zaradi takega — nikakor ne pravilnega — odnosa do prosvetnih društev so ponekod občni zbori pičlo obiskani in precej suhoparni. Vendar so tudi tu razveseljive, vedno bolj pogoste in zaradi tega vzpodbudne izjeme.
Občni zbor s sto udeleženci
Na občnem zboru Slovenskega prosvetnega društva ,.Bilka“ v Bilčovsu v nedeljo, 6. decembra je predsednik Rupej G a s s e r lahko ugotovil navzočnost blizu 100 članov, od sivih očancev in mater do šolske mladine. Nekatere družine so prišle na občni zbor z vsemi svojimi člani. Napeto in z vidn:m zanimanjem so poslušale odborovo poročilo, ki ni bilo zgolj formalno brezhibno, temveč je tudi pokazalo, da gre pri „Bilki“ za eno naših najmarljivejših društev. Po knjigi zapisnikov je bilo razvidno, da je „Bilka“ od zadnjega občnega zbora 15. sept. 1957 imela 10 samostojnih prireditev, med njimi nastop igralske družine v radiu, izlet v Opatijo in Kočevje ter društveni družabni večer. Pevski in tarpburaški zbor pa sta poleg tega v sklopu združenih zborov sodelovala na 12. koncertih. Za oripravo teh prireditev je imel društveni odbor 8 sci. Kakor tainikovo tako je bilo tudi blagajnikovo poročilo jasno in potrjeno z blagajniško knjigo in računi.
Iz pregleda je bilo razvidno, da vzdržuje Bilka" pevski in tamburaški zbor ter igralsko družino, ki sodi med naše najboljše; po-
grešali pa smo poročilo o dejavnosti društvene knjižnice.
Nad vse prisrčen okvir pa je občnemu zberu dal nastop 20-članskega otroškega pevskega zbora, s katerim se je predstavil naš zaslužni in neumorni Janko Ogris. Ta nastop je istočasno dokazal, da so dru-šlveniki ,,Bilke" kot prvi med naš'mi društvi dojeli tok časa, ki zahteva od njih povečane skrbi za šolsko mladino, ki ji je šola mačeha. Ko je ta mladi zbor lepo ubrano odpel svojih 7 pesmic, se je aplavz prelil v globoko hvaležnost občnega zbora društvenemu odboru, predvsem pa Janku Ogrisu za opravljeno delo in skrb za odpornost in kulturno rast našega ljudstva v Bilčovsu, predvsem pa za pomoč našim najmlajšim, da spoznajo lepoto naše besede in naše kulture.
Društveniki na sončnih Radišah
Minulo nedeljo pa so se srečali na občnem zboru člani Slovenskega prosvetnega društva na Radišah. Čeprav so Radišani svoje društvene formalnosti v zadnjih letih nekoliko zanemarjali, spali nikakor niso. Tak je naš zaključek iz poročila, ki ga je tajnik podal občnemu zboru o delu društva v zadnjih letih. Majhno je območje radiškega društva, vendar deluje tu več kot 30-č!anski mešani in moški pevski zbor ter pridna igralska družina. Poleg njunih članov so prišli na občni zbor tudi nekdanji društveni stebri, ki so — dolgo je že od tega — izročili prosvetno delo v roke mladih.
Poročilo o delu, ki so ga občnemu zboru podali sedanji društveniki, je vsebinsko nad vse bogato in vsebuje nič manj kot 49 prireditev v sedmih letih. Med njimi je imel pevski zbor 13 samostojnih koncertov, v sklopu z drugimi zbori pa je nastopil na nadaljnjih 21 koncertih. Poleg tega so Številne pevke in pevci nastopili kot igralci še pri 7 igrah. Društvo je omogočilo gostovanje 5 prosvetnim skupinam ter imelo 3 gospodinjske tečaje.
Ob tc| bogati žetvi, ki jo je s priznanjem in pohvalo vsem aktivnm društvenikom, predvsem pa predsedniku šimeju W r u 11 -
c h u, vzel na znanje občni zbor, pa so se Radišani navdušili tudi za nove oblike prosvetne dejavnosti, o katerih je govoril taj-n k SPZ in od katerih jim je prvo demonstriral mladi Hanzi W e i s s iz Št. Janža v Rožu, ko jih je s pomočjo svojih krasnih barvastih diapozitivov ob spretnem pripovedovanju popeljal v južne kraje, v Bosno, Dalmacijo in Črno goro, ki jo je prepotoval in fotografiral njene zanimivosti. Takih in podobnih društvenih sestankov in srečanj so Radišani želeli še več.
Oba občna zbora sta bila razveseljiva in vzorna tako v svojem računu o opravljenem delu, še bolj pa po zanimanju in skrbi za raz-
širitev prosvetnega dela na druga področja. Z velikim odobravanjem sta občna zbora poslušala govor o nadaljnjih prosvetnih nalogah in razpravljala o potrebi, da prosvetna društva tudi s splošnim izobraževanjem zajamejo naše ljudstvo, predvsem pa mladino in jo popeljejo na pot vzgoje v samozavestne, odporne in razgledane ljudi, kakor jih zahteva čas ter naša trda borba za obstoj na svoji zemlji in za dosego pravic, ki so nam zagotovljene v državni pogodbi.
Avsenikov kvintet na Koroškem
Na povabilo Slovenske prosvetne zveze bo v času od 14. do 23. ja-nuarja 1960 gostoval na Koroškem Avsenikov kvintet. Koncerte bo imel na Bistrici v Rožu, v Borovljah, Kot-mari vasi, Železni Kapli, Pliberku, št. Primožu, na Radišah, v Ziljski Bistrici, v Maloščah, na Reki in v Logi vasi. V soboto, dne 23. januarja pa bo igral na Slovenskem plesu v Celovcu.
Zveza slovenskih organizacij na Koroškem
in v njo vključene
Slovenska prosvetna zveza Zveza slovenskih izseljencev Slovensko šolsko društvo Zveza slovenskih žena Slovensko planinsko društvo
Zveza slovenskih zadrug Slovenska kmečka zveza Zveza koroških partizanov Slovenska fizkulturna zveza Zveza slovenske mladine
želijo vsem svojim članicam in članom, somišljenikom, sotrudnikom In prijateljem
prijetne praznike in srečno novo leto!
Vsak je lahko dober sogovornik
Marsikdo toži, da se v družbi ne more uveljaviti, da ne najde pravih oblik v pogovoru z drugimi ljudmi. Toda vsak lahko postane dober sobesednik, če se bo znal prilagoditi okolju in družbi, v katero zahaja. Upošte-' vajte naslednja navodila in lahko ste prepričani, da se boste uspešno znašli v sleherni družbi, kjer boste prijeten sobesednik, da vas bodo veseli vsi.
Slovenska akademija znanosti in umetnosti poroča o svojem delu v letu 1958
RADIO CELOVEC
Slovenske oddaje
Sobota, 26. 12.: 7.30 Božična darila v pesmi in besedi.
Nedelia, 27. 12.: 7.30 S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo.
Ponedeljek, 28. 12.: 14.00 Pr šel je hudi čas, prišla je zima, mraz... — 17.55 Za ženo in družino.
Torek, 29. 12.: 14.00 Poje Ženski vokalni kvartet.
Sreda, 30. 12.: 14.00 Kar želite, zaigramo.
Četrtek, 31. 12.: 14.00 Pogled na naše delo v preteklem letu.
Petek, 1. 1. 1960: 7.30 Pozdravljamo in voščimo.
Med najnovejšimi publikacijami Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani je tudi Letopis 1958, ki vsebuje zelo obširno in podrobno poročilo o ustroju, organizaciji, članstvu in delu najvišje slovenske znanstvene ustanove v preteklem letu.
Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) je ob koncu leta 1958 štela 2 častna čiana, 35 rednih ter 22- dopisnih članov, med katerimi so tudi 4 novi redni ter 7 novih dopisnih članov, ki so bili izbrani na skupščini dne 17. 10. 1958, zajetih pa je tudi 5 članov (2 redna in 3 dopisni), ki so umrli v omenjenem letu. Med novimi člani SAZU sta tudi dva koroška rojaka: univ. prof. dr. Gorazd Kušej in univ. prof. dr. Fran Zsvit-ter, ki sta bila sprejeta kot redna člana v razredu za zgodovinske in družbene vede, dočim sta med umrlimi člani posebno obširno omen>‘ena dr. Izidor Cankar in prof. Rajko Nahtigal.
Ob koncu leta 1958 je SAZU imela 13 institutov in terminološko komisijo s štirimi sekcijami, poleg tega pa so posamezni instituti bili tesno povezani še z drugimi zavodi, odbori in laboratoriji. Letopis podrobno poroča o poteku dela v posameznih institutih in sekcijah, vendar tukaj ni mogoče navajati podrobnih podatkov. Delo, ki je neposrednega pomena tudi za zamejske Slovence, so opravljali zlasti instituti za slovenski jezik, literaturo in narodopisje. Iz tozadevnega poročila je razvidno, da je v letu 1958 uspešno napredovalo delo za Besednjak slovenskega jezika, za novo izdajo Slovenskega pravopisa (za tisk bo pripravljen verjetno v začetku 1960, njegov obseg pa bo v primerjavi z izdajo iz leta 1950 narasel za tretjino) ter za Slovenski biografski leksikon. V okviru dela na področiu narodopisja je dr. Matičctov obiskal tudi Koroško ter je v Podjuni, Rožu in Žili zapisal celo vrsto narodnih pravliic, pripovedk in šaljivih zgodb, ki jih ie deloma posnel na magnetofonski trak. Dr. Kuret pa je v Zilji pripravil filmanje štehvanja, dočim je v Celovcu dokončal mikrofilmsko snemanje rokopisov Andreja Šusterja — Drabosnjaka. SAZU se v tej zvezi posebej zahvaljuje za pomoč Slovenski prosvetni zvezi in prof. dr. Pavletu Zablatniku.
Tudi med številnimi predavanji ter publikacijami Akademije v letu 1958 so obravnavali teme, ki so tesno povezane s koroškimi Slovenci: dr. Kuret je predaval o pomenu in liku Drabosnjaka, dr. Matičetov pa o zagovornikih in zagovarjanjih na Koroškem, medtem ko je dr. Grafenauer objavil razpravo „Celovški rokopis iz Rateč, podružnice bel jaške prafare pri Mariji na Zilji" in dr. Kuret „Ljudsko gledališče pri Slovencih" ob 190-letnici rojstva Drabosnjaka.
V zadnjem letu je SAZU povečala znanstveno sodelovanje z raznimi ustanovami in instituti v inozemstvu, hkrati pa se je povečalo tudi število znanstvenih razprav. V knjižnicah SAZU pa so imeli ob koncu leta 1958 okoli 70.000 knjig in letnikov revij ter 170 mikrofilmov. Svoje publikacije je redno zamenjala z 840 ustanovami in znanstveniki v 68 državah vseh petih kontinentov, poleg tega pa je izposodila 13.621 knjig in zvezkov. V celoti je SAZU doslej izdala 159 publikacij.
Tekmovanje „Bel canto” v Bruslju
Mednarodno radiofonsko tekmovanje pevcev pod naslovom »Bel canto' v Bruslju je bilo zaključeno s podelitvijo nagrad najboljšim pevcem. Posebna mednarodna žirija, v kateri so bili predstavniki Belgije, Francije, Italije, Jugoslavije in Avstrije, je priznala nagrade naslednjim udeležencem tekmovanja: prvo nagrado v višini 40.000 belgjskih frankov je prejel italijanski tenorist Luigi Ottolini. Drugo in tretjo nagrado po 25.000 belgijskih frankov si delita tenorista Jean Carbonel iz Francije in Bernard de Pauw iz Belgije. Četrto nagrado (10.000 belgijskih frankov) je prejel jugoslovanski basist Tugomer Franc. Nagrado belgijske radiodifusije pa je dobil avstrijski basist Franz Reinhard Schuber.
•	Poslušaj pazljivo! V pogovoru pogosto ■mislimo le na svoje razloge. Če pa znaš pazljivo poslušati druge, bodo tudi oni prisluhnili tebi.
•	Govori o tistem, kar zanima tvojega sobesednika! Čar pogovora ni v tem, da rineš kar naprej svojo, ampak da pokažež zanimanje za življenje soseda. Bodi prepričan, da se bo pogovor tako hitro razvnel in da boš kmalu lahko tudi ti svoje povedal.
•	Izogibaj se podrobnostim! Že Voltaire je rekel, da je človek utrudljiv, če hoče prav vse povedati. Kolikokrat slišimo take in podobne „podrobnosti“: „Čakaj, mislim, da je bilo to drugega oktobra. Ne, menda je bilo tretjega. Ah, že vem, drugega je bilo.“ Ob taki dolgoveznosti se kaj rado zgodi, da so se te ljudje že naveličali, še preden si začel prav govoriti.
•	Ne rabi vedno istih besed ali qesel!
Nekateri ljudje ne znajo končati stavka, ne da bi pristavili: razumeš? ali pa: ni res? Pri nekaterih je vsaka reč „grozna“ ali „strašna“. drugim je vse „krasno“ ali ,,prima“.
•	Govori natančno! Ne spuščaj se v dolge stavke, ki jih ne znaš končati. Pomisli prej, kaj boš povedal. Ne skači z. enega predmeta na drugega in glej sobesedniku v obraz. Če moraš kako stvar večkrat še enkrat ponoviti, ker te ne razumejo, potem vedi, da je nekaj narobe.
•	Vprašaj pravilno! Reporterji, psihiatri in podobni ljudje vedo, kako je treba vprašati, da se človeku jezik „odveže“. Popolnoma prazno je na primer vprašanje: „No, kako kaj gre?u Čisto drugače se bo pogovor razživel, če bo vprašanja stavil točno in kon-
, kretno.
•	Ne bodi nestrpen! Če si drugačnega mnenja kot tvoj prijatelj, ni treba tega preostro poudarjati. Ni nujno, da ima v pogovoru samo eden prav. Ne napadaj surovo, četudi se prijatelj moti.
•	Ne prekinjaj! Če govori sosed, ga ne prekinjaj. Če že hočeš kaj pripomniti, reci: ,,Ali smem k temu še jaz nekaj pripomnitif" Prijatelj te bo tedaj kar lepo poslušal.
•	Bodi takten! Vsi moramo včasih govoriti s človekom, ki nas jezi ali dolgočasi. Potrpi in skušaj se vživeti. Nisi sam na svetu.
•	Malo pohvale ne škoduje! Pogovor bo mnogo toplejši, če boš znal človeku izraziti zasluženo priznanje. Povej mu, da te je posebno navdušil njegov slog ali morda ta ali ona originalna ideja. Pogovor sc bo kaj hitro razživel.

„Vsi državljani so enaki"
Ustava določa: Vsi državljani so pred zakonom enaki, predpravice rojstva, spola, stanu, razreda in pr'znan'a so izključene. To določilo v ustavi je nedvoumno. Vsak Avstrijec, na| bo kdor kol’, je enakopraven, to se pravi, moral bi biti enakopraven z vsemi državljani. Zakaj bi morale biti na prmer razlike v postopku med Židom in kristjanom in iz kakšnega razloga naj bi sodnik zaradi enakega prestopka izrekel različno sodbo med tovarnarjem In delavcem. Zakaj bi razlikovali med nemško In slovensko govorečim človekom, kar pa se često dogaja v naši deželi.
Mislili bi lahko, da so že davno minili časi, ko so delili državljane v kategorije.
V letih 1938 do 1945 je bilo to posebno lzraz’to in nasilno. Takrat so ločili državljane v večvredne in manjvredne ljudi ter so bili mnogi državljani popolnoma brezpravni in oropani vseh človeških pravic. Ovadba kakšnega sistemu vdanega de-nuncfanta je zadostovala, da je lahko navadnega poštenega državljana stalo vrat in glavo. Izpovedi prič so cenili popolnoma pristransko, brezpravnim ljudem na sodiščih sploh niso hoteli ničesar verjeti. Popolnoma so bili vseh pravic oropani Židje, kruto in brezobzirno razl kovanje ter brezpravnost smo čutili posebno tudi koroški Slovenci na lastni koži. Motili pa bi se, če bi misli!’, da v državi ni več takih Hudi in stremljenj, ki se jim je takratno človeka nevredno nastrojenje tako dopadlo, da ga želijo še danes uveljavljati. So v državi organizacije, ki si predstavljajo, da lahko te določbe v ustavi prezirajo in ravnajo prav nasprotno. Znano je na prmer, da je tako Imenovani ..Deutscher Turnverein" na Koroškem prepovedal slovenskim srednješolcem telovadbo na svojem športnem prostoru. Odgovorni tega telovadnega društva so smatrali celo za nezaslišano, da so se slovenski srednješolci sploh drznili obrniti nanje s takšno željo. Primer pa ni osamljen, obstojajo tudi turistična društva, ki Imajo v svojih pravilih določeno, da Židov ne smejo sprejemati v članstvo. Poleg tega so v državi tudi podjetja, ki odpuščalo iz svojih obratov In mečejo na cesto delavce, ki so člani Avstrijske sindikalne zveze.
Ti primeri jasno prikazujejo, da |e med demokracijo in praktičnim življenjem v naši državi še veliko razlik. Vrsta večno včerajšnjih se ne more ali pa se noče dokopati do spoznanja, da danes večina naprednih ljudi odklanja narodnostni šovinizem in rasno diskriminacijo ter so premagani časi, ko so govorili o gosposkem narodu in brezpravni raji. Toda pridobitve demokracije je treba čuvati in jih utrjevati. Gotovo je samo vprašanje časa, ko se tudi delavci ne bodo več pustili izzivati od kapitalističnih podjetnikov zaradi pripadnosti Sindikalni zvezi, ki zastopa njihove koristi.
Želeti pa je, da bi z merodajne strani odločneje nastopali proti ekstremistom, ki ruši|o red in ogrožajo demokracijo, kakor se je to zgodilo na primer na Dunaju pri nacistični demonstraciji pod naslovom Schillerjeve proslave. Nekaznovano so pustili nadutemu nacističnemu študentu, da je kričal prof’ ogorčenemu ljudstvu. Kaj pa hočete, tudi mi smo proti Hitlerju, toda zaradi tega, ker je premalo manjvrednih ljudi zaplinil! Neonacistični vodje, ki v javnosti hujskajo in govoričijo o „novem redu", uživajo vse preveč zaščite. Predobro so na Koroškem znane organizacije, ki delujejo proti slovenski narodni manjšini, in to nemoteno ter v nasprotju s členom 7 državne pogodbe.
Dokler bodo pri nas delovanje proti narodnostnim manjš nam in hujskanje proti demokraciji smatrali kot nekak zabaven šport, tako dolgo se moramo z vsemi silami tudi prizadevati, da takšno nevredno stenje spravimo s sveta. Zagotoviti si hočemo bodočnost dobrega in lepega sožitja v državi in deželi, brez razlike, če je kdo Slovenec ali Nemec. Žid ali kristjan, premožen ali leven, skratka za vse naj bo naša domovina lepa in pravična.
To naj bo tudi premišljevanje ob božiču — prazniku miru, katerega veliko geslo se glasi: „Mir ljudem na zemlji!”
„Združenjc staršev66 je zborovalo
Ob zaključku prvega semestra na slovenski srednji šoli, ki se sedaj imenuje Državna realna gimnazija in gimnazija za Slovence v Celovcu, je bilo posvetovanje staršev s profesorji, kjer so razgovarjali o učnih uspehih in napredovanju svojih otrok. Iz vseh krajev, kjer živi slovensko prebivalstvo, so prišli starši, kar je zelo razve-selj vo, ker dober stik in sodelovanje roditeljev s profesorji more biti le v korist učencem za uspešno napredovanje.
Potem je bil občni zbor »Združenja staršev", katerega so se starši tudi polnoštevilno udeležili in tudi s tem pokazali, da so tesno povezani s šolo ter se zan majo za njen razvoj. Na občnem zboru so slišali marsikaj in razpravljali o vprašanjih, ki so zanmala vse in so zanimiva tudi za vse koroške Slovence. Državna realna gimnazija in gimnazija za Slovence je postala realnost, razpršeni so zaskrbljenost in dvomi o njeni življenjski zmogljivosti. Razredi so zasedeni, prvi razred so morali celo deliti v dva oddelka. Nastala je nujna potreba po lastnem šolskem poslopju, da bodo prostori ustrezali potrebam.
Iz poročila je bilo posneti, da gimnazija razpolaga tudi s precej obsežno šolsko knjižnico. Dijaki radi posegajo po knjigah
ter se tako seznanjajo z literaturo in si širijo obzorje. Knjižnico bo treba izpopolniti še z lažjim čtivom za dijake prvega in drugega razreda. Poleg marljivega učenja pa skrbi gimnazija tudi za telesno vzgojo in zdravje učencev, ker zdrav duh more bivati le v zdravem telesu, kakor se glasi v davnem latinskem pregovoru.
Občni zbor je razpravljal nadalje o pereči hibi, kakor že omenjeno o nujnosti lastnih učnih prostorov. Zaradi te pomanjkljivosti se mora šolski pouk stalno izvajati v popoldanskih urah, kar zelo obremenjuje učence in profesorje. Vsakdo ve iz izkušnje, da so učenci v dopoldanskih urah za dojemanje učne tvarine bolj dovzetni in sposobni, kakor v popoldanskih, ko so pod raznimi dnevnimi vplivi že utrujeni in lahko tudi razstreseni. Občni zbor je odobril tozadevno vlogo, ki so jo predložili predstavnkom deželne in zvezne vlade.
Omenjeno je bilo tudi, da je »Združenje staršev" v dveh letih delovanja prispevalo 40.000 šilingov za nakup raznih šolskih učil in pripomočkov.
Vsem profesorjem in dijakom, bodočim izobražencem iz naših vrst, želimo ob praznikih prijetne počitnice, prihodnje leto pa mnogo novih uspehov!
Sele-Kot
Nikogar ni v našem kraju, ki ne bi poznal Spičjakovega Jurija. Bolj majhne postave je in v ostalem miren človek, je pa po svojem značaju in dejanju velik in živahen. Zaposlen kot gozdni delavec na Humperku služi zase in za svoje potrebni vsakdanji kruh. Doma pa ima tudi delavnico, v kateri mu dela nikoli ne zmanjka.
Jurij je med drugim pravi mojster za popravo orodja vsake vrste. Vsa okolica zahaja k njemu. Žaga na primer, ki jo on spili, reže tako rekoč sama. Vedno romajo v Hajnžev graben z vsemi mogočimi prošnjami in željami. Jurij nikomur ne odreče, vsakegd dela in popravila se loti, toda ne samo loti, temveč ga tudi izvede. Njegove vsestranske prirojene sposobnosti so znač lne in mnogi ga kličejo na dom, da spravi v tek motor, ki je obstal ali pa uro, ki je prekinila svoj krogotok.
Motil pa bi se, kdor bi mislil, da Jurij pri vsej svoji obilni zaposlitvi ne najde časa tudi za kaj drugega. Mnogo časa žrtvuje za glasbo in lepo domače petje. Svoje znanje in sposobnosti, kar si je osvojil kot marljiv samouk, z veseljem posreduje tudi drug’m. Podatki o njegovem liku pa ne bi bili popoln’, če ne bi dodali, da je Jurij tudi spreten risar in dober amaterski fotograf, prijatelj dobrega filma in zelo rad potuje. Na potovanjih si ogleda mnoge zanimivosti in širi obzorje. Največja njegova vrlina pa je, ker ga poznamo kot resnicoljubnega in značajnega človeka, ki se zaskrbljeno in dejavno zanima tudi za vsa naša pereča narodnostna vprašanja.
Iz teh kratk h podatkov sledi, da je Spič-jakov Jurij eden izmed najbolj zaposlenih ljudi v našem kraju. So to ljudje, ki storijo mnogo za druge, zase pa jim ostane le
malo časa, kakor je to primer pri našem Juriju.
Pred nedavnim je začel z graditvijo lastne elektrarne. Izkušnje, ki si jih je pridobil pri gradnji elektrarne pri Malejevi gostilni, ki jo je tam postavil, bo lahko izkoristil tudi zase. Hajnževa voda bo rada na razpolago za tako koristno zadevo. Če bo po sreči, bo električna luč posvetila pri Spič-jaku že o božiču. Želimo, da bi se želja pridnega »mojstra" zares izpolnila. Njegova ženkica Pepca bo s tem dobila zares lepo prazniško darilo in bo lažje v dolgih zimskih večerih nekaj delala, kajti razsvetljava s petrolejko je pač le pomanjkljiva.
Iz Hajnževega grabna pa poročamo o dogodku, ki ni bil preveč prijeten. Žihrov Honzi je tam šofiral svoj traktor. V tako-menovanih »Tebrah" je precej ozko in naenkrat mu je zmanjkalo ceste na desni strani. Traktor se je preobrnil in prekotalil približno pet metrov navzdol v potok. Na srečo je Honzi še pravočasno odskočil in ostal osebno nepoškodovan. Materialna škoda na traktorju pa se da izravnati z denarjem, ki ga toliko podjetni Honza gotovo ima.
Mimo Hainža vodi pot k Gorniku, najvišji kmetiji v tem kraju. Mladi gospodar gotovo že nestrpno čaka na sneg, ker sta on in pri njemu zaposleni Hanza nasekala precej drv, ki jih pa moreta samo po snegu spraviti v dolino. Druge možnosti doslej ni, dokler ne bodo zgradili že dalje časa načrtovano cesto. Že lani je imel Gornik zaradi kopne z me precejšnjo škodo. Nasekani les in napravljena drva zgubita čez leto precej na vrednosti. Upamo, da bo •skrbnemu in marljivemu gospodarju letos zima bolj naklonjena, da se bo lahko okoristil z lepim zaslužkom.
"Dalije slajše Uahcv vzeli
So ljudje, ki so dobri po značaju ter svojim soljudem v pomanjkanju in stiski radi pomagajo; so pa tudi takšni, in takih je na žalost večina, ki so „trdega srca“ in naravnost uživajo ob bedi in trpljenju drugih.
Pred nedavnim sem bral dogodivščino pesnika Rainerja Marie Rilkeja, da ga je nekega dne zaprosila beračica za majhen dar. Pesnik ni imel denarja pri sebi, s prijaznim pozdravom in dobrohotno besedo pa ji je podaril rožo, ki jo je slučajno nosil v roki. Revica je bila lepe pozornosti tako vesela, da je presrečna šla v svoje borno stanovanje in tisti dan ni več beračila.
Spominjam se majhnega dogodka pred mnogimi leti, ko sva s tovarišem šla po celovški ulici. Vreme je bilo neprijetno deževno. Na nekem oglu nama je reven in betežen človek pomolil klobuk za milodar. Zatopljena v razgovor sva ga nekako prezrla in šla nekaj korakov dalje. Hkrati pa sva se oba obrnila, kakor v eni misli, da sva zamudila storiti dobro dejanje. Podarila sva mu vsak ne kat grošev, ker z večjim denarjem še itak nikoli v življenju nisva razpolagala.
Občutek nepopisnega notranjega zadovoljstva dobrega delanja isti večer ne bi mogel izraziti v nebogljeni besedi.
Božič je čas obdarovanja. Na žalost tudi božička izkoriščajo, da obdaruje bogate bogatejši, revne pa revneje. Dobra srca pa naj skrbijo, da v tej tihi noči in ob prazniku nihče ne bo pozabljen, ki si kakor koli sam ne more pomagati, ali nima svojcev ter toplega družinskega domačega ognjišča.
Dobje pri Ločah
Slovensko prosvetno društvo »Jepa* želi vsem svojim članom in prijateljem slovenske prosvete prijetne praznike ter mnogo uspehov v novem letu!
Svatne pri Št. Jakobu
Popolnoma nepričakovano je prejšnji teden v starosti 63 let umrla Tempova mati in v petek smo jo položili k zadnjemu počitku na šentjakobskem pokopališču.
Pokojna je izhajala iz znane rodbine Grafenauerjev, voditelj in poslanec koroških Slovencev France Grafenauer je bil njen stric. Zato ni čudno, da je tudi Tempova mati vse življenje ohranila zvestobo rodu in jeziku. Posebno je ljubila slovensko pesem in je tudi sama dolga leta rada prepevala. Pogosto smo jo srečavali na naših prireditvah in z zanimanjem je spremljala boj koroških Slovencev za pravice in obstanek. Sploh je bila široko razgledana in mnogi so se pri njej oglašali v raznih težavah, da jim je dajala nasvete in jim pomagala, saj so o njej pravili, da je boljša kot vsak odvetnik. Moža je zgubila v zadnji vojni in je morala nekaj časa sama skrbeti za dom in družino, dokler posestva ni prevzel njen slin.
Tempova mati je tudi rada potovala in je marsikaj videla in spoznala tudi izven domače okolice. Zdaj se je njeno potovanje zaključilo in ji želimo, da mirno počiva, svojcem pa velja naše sožalje.
Slovenska prosvetna zveza naznanja:
Slovensko prosvetno društvo »Bilka* v BTčovsu vabi na igro
»NA POLJANI’
ki bo na Stefanovo, dne 26. decembra 1959, ob 19.30 uri v prostorih pri Miklavžu.
Vabimo k številni udeležbi!
Slovensko prosvetno društvo »Danica’ v 5t. Vidu v Podjuni
vabi na uprizoritev Jurčičeve igre
»DOMEN’
v nedeljo, dne 27. decembra 1959, ob 3. uri popoldne pri Voglu v St. Primožu. Pridite vsi!
HGEaOHDEl
Petek, 25. december: Božič Sobota, 26. december: 5iefan Nedelja, 27. december: Janez
Ponedeljek, 28. december: Ned. otroci Torek, 29. december: Tomaž Sreda, 30. decomber: David Četrtek, 31. december: Silvester
ZAKLAD Petra Razpotnika
Peter Razpotnik je bil urar, ki je že več kot deset let delal v neki tovarni „kukavic“ v Črnem lesu. Ves ta čas se je zgledno ponašal, bil je zelo marljiv in štedljiv. Zato si je bil prihranil okroglo vsotico.
Na dan pred svetim dnevom je dopoldne poiskal svojega gospodarja in mu naznanil, da se namerava povrniti domov, k družini, katere že več let ni bil videl.
— Zaslužil sem si in prištedil pri vas nekaj denarja, mu je dejal, s katerim bom sedaj lahko v svoji rojstni vasi začel na svoje, ker pri nas še ni urarja pet ur hoda daleč. Hvala vam lepa za vse, kar ste mi dobrega storili. Do smrti vam bom hvaležen.
— Dragi moj Peter, mu je prijazno odvrnil bogati tovarnar, zelo rad bi, da bi š? ostal v mojem podjetju, ker si vesten in zanesljiv delavec. Vendar ne maram ovirati tvojih načrtov. Le pojdi in pozdravi svoje priletne starše. Evo ti sto tolarjev v zahvalo za vztrajno in pošteno delo! Spravi jih v torbo k tistim, ki si jih prihranil ta leta.
Peter Razpotnik je bil tovarnarjeve nagrade od srca vesel. Poslovil se je od svojih tovarišev in krenil na daljno pot preko gozda proti Goričevemu, kjer je stanovala njegova družina.
Dolgo, dolgo je korakal. Že se je jel nagibati dan.
— Nocoj je božični večer, si je dejal, v prvi vasi se ustavim, oobožičeval bom malo in k polnočnici pojdem.
Toda, ker se ni bil že dolgo ganil iz tovarne, ni poznal novih potov, ki so jih bili naredili skozi gozd. Nenadoma se je znašel na razpotju in ni vedel ne kam ne kod.
— Katera pot bo sedaj neki prava? je premišljal. Na vse strani se cepijo, da res ne vidim, kako . ..
Ko se je tako skušal znajti, mu je prišel naproti star drvar, ki se je s sekiro na rami vračal z dela.
— Vi ste pa zašli v tem gozdu, se mi zdi, ga je ogovoril starec, če vam morem kaj pomagati, bom to prav rad storil.
— Res je, očka. mu je odvrnil Peter. Pot iščem, ki pelje v Goričevo.
— A, v Goričevo ste namenjeni. Tja vodita pa odtod kar dve cesti. Tale na levi je krajša in skoz nobeno vas ne gre. Če pojde-
JOSIP STRITAR:
Zima
Prikašljala je starka zima, naguban, suh ima obraz.
Ko z brado kljukasto pokima, sneg z neba prileti in mraz.
Po vrtu se sinica klati, premalo hrane da ji gozd. Zdaj imaš, zajec tl uhati, svoj štiridesetčlanski post.
Mož starček se pri peči greje in kima truden, da zaspi.
Da bo dovolj za platno preje, kolovrat urno suče hči.
Po gladkem ledu se otroci drevč, ne včdo, kaj je mraz. Nagajajo si s kepo v rod — kako vesel je zimski čas!
te po tej, boste jutri zarana na cilju. Tale na desni je pa daljša. Spotoma boste dospeli do neke vasi, kjer lahko večerjate in prenočite.
—	Kar po desni bom stopil, mu je odgovoril Peter, morda pridem še pravočasno k polnočnici.
—	To pa že, to pa že, je dejal drvar, zamudili je prav gotovo ne boste.
Peter se je lepo zahvalil prijaznemu starcu in brž krenil dalje. Mrak se je gostil in gostil, zdaj zdaj se bo razpredla po gozdu črna noč.
Ko se je tako žuril, je nenadoma zagledal pred seboj trop pritlikavčkov, ki so razposajeno plesali sredi ceste, pojoč si veselo popevko. Komai da so opazili našega popotnika, že so bili vsi okrog njega.
—	Kaj pa tvoj denar? so vpili nanj. Zdi se nam, da je tvoja torba precej nabasana s tolarji. Dai nam jih!
— Ta denar sem si prislužil s trdim delom, jim je odgovoril Peter, ne dam vam ga!
—	Saj ti ga tudi nočemo vzeti, le nikar se nič ne boj, samo naučiti te hočemo, kako bi ga lahko prijetno zapravil. Ostal boš lepo tu pri nas in boš živel z nami sredi samih slavnosti, zabav in razveseljevanj.
— In bom za vse to moral trositi lasten denar? Kaj ne?
— Seveda, seveda!
— Na ta način bodo moji prihranki kaj kmalu splahneli! Ne, ne, kar pustite me dalje po poti, nadležni pritlikavčki, sicer . ..
Ker škratlji-zapeljivci le niso hoteli odnehati in ga niso pustili naprej, se je Peter pošteno ujezil. Kar z obema rokama je prijel svojo popotno palico in se besno zakadil v pritlikavce. Tako dolgo je mahal in sekal, da so mu vsi ubežali izpred ’oči. Ker je tako urno vihtel palco, da se je ves tresel, se mu ic nekaj tolarjev izmuznilo iz torbe. Nekaj časa jih je iskal, pa nobenega ni mogel najti med listjem in dračjem.
Nato je kar brž krenil dalje, srečen, da se je vendar iznebil teh vsiljivih nespametnikov., ki so ga hoteli uničiti z zabavami in nesmiselnim razmetavanjem denarja.
Ko je spet že dolgo hodil, je ugledal kraj poti staro ženico, ki je štela in preštevala veliko vsoto cekinov, katere je nalagala in kopičila v kovinast zabojček.
— Ej, mladi človek, je poklicala Petra, pojdi no malo sem! Glej ga, kaj pa nosiš za pasom? Tiistale tvoja torba je prav gotovo polna svetlih tolarjev in še drugih zvenečih denarcev. Joj, joj. to si bogat! Brez. dvoma, boš ves ta zaklad zapravil v kakšni veseli, navdušeni družbi, češ, treba si je privoščiti v življenju, saj ga je itak kmalu konec. Daj svoj denar raje meni, da ga bom spravila k temle cekinom, katere vneto zbiram in skrbno hranim, da mi jih kdo ne izmakne. Če se boš iznebil svojih tolarjev, te ne bo več mikalo, da bi jih zapravil.
— Izgini, stara čarovnica, je dejal Peter, jaz hranim svoj denar, da ga bom kdaj pametno porabil za svoje potrebe in v korist družine. Meni še mar ni, da bi kopičil tolar k tolarju, zlatnik k zlatniku samo zato, da bi jih potem neprestano prešteval in poslušal njih sladki, zapeljivi glas.
Hotel je nadaljevati svojo pot, toda starka se je besno vrgla nanj. Peter sc je je otresal, kolikor je vedel in znal, in jo končno premagal po dokaj ljuti borbi, med katero je izgubil iz torbe skoro vse svoje novce.
Zdaj je bil zelo zbegan in potrt.
— Težje je, ohraniti denar, kot zaslužiti ga, si je dejal.
(FRANCOSKA PRIPOVEDKA)
Požuril se je iz gozda. Kaj če bi mu spet kdo zastavil pot in ga nadlegoval.
K sreči je kmalu ugledal v daljavi lučke iz vasi.
Ko je dospel v bližino prve vaške hiše, je naletel na berača, ki je sedel ob poti na trohi ji vem štoru in se je ves tresel od mraza.
—	Popotnik, usmiljeni popotnik, spomnite se name, prosjaka premrzlega! je nagovoril Petra in mu pomolil dlan.
—	Nate, starček, je rekel Peter in dal beraču nekaj tolarjev, ki so mu še ostali, vzemite to v bogajme na čast božičku!
Na te besede je berač vstal in stopil k Petru.
— Dragi prijatelj, mu je dejal, nocoj si zaslužil, da te nagradim. Jaz sem namreč tisti, ki na božični večer razdeljuje pridnim otrokom vsakovrstne igrače in sladkarije, odraslim pa tudi včasih kakšne dobrote, če so jih vredni. Preizkusil sem tvojo modrost in tvoje srce. Srečal si bil spotoma zle duhove zapravljivosti, ki so te hoteli zapeljati v nesmiselne zabave in potratnosti, pa si se jim pošteno uprl. Nato si videl duha skoposti, ki te je vabil, da bi si kopičil zlato, ne da bi ga porabil za pametno in koristno življenje. Tudi tega si se ubranil. Prav je tako. Nisi pa niti trenutek pomišljal, ko si tisto malo, kar ti je še ostalo, podaril bedniku, da bi mu s tem olajšal trpljenje. Na, vzemi to mošnjo, ki ne bo nikdar napolnjena z zlatom, pač pa bo vsebovala vsekdar po en tolar. Tega ne boš mogel ne izgubiti ne kopičiti, živel pa boš
JOSIP STRITAR:
Tepežni dan
Danes je tepežni dan reši nam se, kristijan!
Biče nosimo spletene, bičamo može in žene.
Čuden dan, narobe svet! Stari nas so tepli pred, dan‘s oblastni smo otroci, šiba poje v naši roči.
Šibe v rokah nosimo, terjamo, ne prosimo.
Brez razločka vse tepemo, kar se da nam, vse vzememo.
Suhe hruške, kaj srebra, gnjat in krača, to velja! Jabolka in hlebček kruha, vinar tudi od skopuha!
z njim lahko vedno srečno in pametno, nikdar ne boš pogrešal ničesar potrebnega. Ta mošnja je podoba varčnosti, ki hrani vedno po eno hruško za hudo žejo, nikoli pa ne nalaga nepotrebnih zakladov.
Ko je berač to spregovoril, je takoj izginil.
Bil je božiček. Mudilo se mu je drugam po svetu.
Na vasi so sladko zazvonili svetonočni zvonovi ...
E d m o n d o de A m I c I s :
Kepa snega
In kar naprej sneži, samo snež’. Danes dopoldne, ko smo šli iz šole, se je zaradi snega pripetilo nekaj grdega. Trop fantov, ki so komaj prišli iz šolskega poslopja, je začel metati kepe, trde in težke kakor kamen. Veliko ljudi je hodilo po pločniku. Nekdo je zaklical: ..Nehajte s tem, nagajive!!"
Prav takrat pa se je zaslišal oster krik z druge strani ceste in videti je bilo starčka, ki je izgubil klobuk, lovil ravnotežje in si pokrival obraz z rokami, zraven njega pa je stal fant in vpil: „Pomaga|te, pomagajte!" Takoj so se z vseh strani nabrali ljudje. Kepa snega je starčka zadela v oko. Fantje so se v trenutku razbežali. Stal sem pred knjigarno, kjer je moj oče nekaj kupoval, in sem videl več svojih sošolcev, kako so pritekli In se pomešali med ljudi, ki so stali v moji bližini in se delali, kakor da ogledujejo izložbe.
Medtem se je okrog starčka zbrala množica ljudi in prikazal se je stražnik in vsi so tekali sem in tja, grozili In spraševali: „Kdo je vrgel! Si bil ti! Povejte, kdo je bi!" In pogledovali so fantom na roke, če so mokre od snega. Janez je stal zraven mene; opazil sem, da se je ves tresel in da je bil v obraz bled kakor mrlič. .Kdo je bil! Kdo je to naredil)" so še zmeraj vpili ljudje.
Takrat sem slišal, kako je Janez tiho rekel Francetu: ..Pojdi In priznaj, da si bil ti; grdo In brezčutno bi bilo od tebe, če bi zgrabili nedolžnega.”
..Ampak, saj nisem napravil nalašč!" je odgovoril France in se tresel kakor šiba na vodi.
„To je vseeno, stori svojo dolžnost," je ponovil Janez.
„Saj b’, ko pa se ne upam!”
..Bodi pogumen, šel bom s teboj."
Stražnik in ljudje so vpili vedno huje: „Kdo je bil) Naočnike so mu zbili v oko! Oslepili so ga! Razbojniki!"
Zdelo se mi |e, da bo Francetu postalo slabo. ..Pojdi, greva,” mu je odločno rekel Janez, ..branil te bom.” In zgrabil ga je za roko, ga potegnil naprej, pri tem pa ga podpiral kakor bolnika.
Ljudje so ga opazili in so takoj razumeli in nekateri so mu pritekli nasproti z dvignjenimi pestmi. Ampak Janez je posegel vmes in zakričal: „Kaj, deset vas gre na enega fanta!"
Takrat so se umaknili in stražnik je prijel Franceta za roko in ga peljal skozi množico, ki se je umikala s poti, v prodajalno testenin, kamor so odpeljali ranjenega starčka. Ko sem ga zagledal, sem takoj spoznal starega uradnika, ki živi s svojim nečakom v četrtem nadstropju naše hiše. Posadili so ga na stol in oči je imel zavezane z robcem.
..Nisem naredil nalašč," je ihte rekel France, samo še na pol živ od strahu, .nisem naredil nalašč!" Dvoje ali troje ljudi ga je s silo pahnilo v prodajalno in vpilo: ..Poklekni in prosi odpuščanja!" in so ga sunili na tla.
Dve močni roki pa sta ga spet postavili na noge in odločen glas je rekel: „Ne tako!" BI je naš ravnatelj, ki je vse videl. „Ker je Imel pogum, da je priznal,” je dodal, .nima nihče pravice, da bi ga poniževal." Vsi so utihnili. .Prosi odpuščanja," je rekel ravnatel| Francetu.
France je planil v jok in objel starčkova kolena, ta pa je z roko tipaje iskal njegovo glavo in pobožal po laseh. Takrat so rekli ljudje: .Pojdi, fant, po|di domov!"
(Odlomek iz knjige .Srce’)
Kaj jedo Evropejci
To, kar imenujemo »narodna kuhinja" kakega naroda, ni samo njegov okus temveč tudi izvor njegovih prehrambnih proizvodov. Zato bi b.lo zelo napačno misliti, da imajo Islandci in Norvežani svoje ribje juhe za najboljše delikatese samo zato, ker jih vsak dan jedo. Nekaj pa je vendar res: vsak narod ima svoje vrste jedi, ki zanje meni, da so najboljše. Zaradi tega niso nacionalne kuhinje plod samo zunanjih okoliščin, temveč tudi prave .gastronomske estetike", ki je v vsaki državi drugačna. Tukaj je nekaj podatkov o potrošnji različnih jestvin v raznih državah Evrope. Vzeti so iz poročil Svetovne organizacije za kmetijstvo in prehrano.
Največji ljubitelji povrtnine v Evropi so Francozi. Povprečen Francoz poje letno dvakrat več povrtnine kot povprečen prebivalec katere koli druge države v Evropi. Francoz poje na leto približno 143 kg povrtnine. Na drugem mestu so Holandci (65 kg), Danci, Belgijci, Švicarji in Angleži (60 do 62 kg), za njimi pa pridejo Italijani in Irci (56 kg). Na zadnjem mestu so razumljivo Norvežani in Islandci, ki živijo pod takšnim podnebjem, kjer je nemogoče gojiti povrtnino. Letno je pojedo le 19 kilogramov.
V potrošnji mesa so v Evropi na prvem mestu Danci. Povprečen Danec poje na leto 75 kg mesa ali z drugimi besedami svojo lastno težo v mesu. Zato ni čudno, da
Po stari navadi smo za naše čitatelje tudi letos pripravili nagradno križanko za praznike, saj je teden med božičem in novim letom najbolj primeren, da se po zaužitih dobrotah lotimo še .trdega oreha". Da pa trud ne bo povsem zastonj, smo za pridne reševalce izbrali tudi vrsto drago-
Križanka za odrasle . ..
je na Danskem ogromno število ljudi, ki bo-lujejo za čiri na želodcu in za arteriosklerozo.
Za Danci pridejo takoj na vrsto Angleži. Vsak Anglež poje na leto povprečno 61 kg mesa. Medtem ko Danci jedo največ svini-ne in govedine, jedo Angleži največ ovčje meso. Za Angleži so Švicarji (57 kg), Irci (55 kg), Francozi (52 kg), Islandci in Nemci (50 kg) ter Švedi (45 kg). Na zadnjem mestu so Ital jani. Povprečen Italijan poje na leto le 19 kg mesa.
Kako je s potrošnjo rib? Tukaj pa Danci ne prednjačijo, saj bi. to bilo že preveč. Na prvem mestu so Islandci, kjer pride letno 30 kg rib na osebo, zadnji pa so Madžari, kjer pride letno na enega prebivalca le 800 gramov rib. Za Islandci so Angleži (22 kg), nato Norvežani (21 kg) in Švedi (20 kg).
Kaj mislite, v kateri evropski državi pride letno največ sadja na prebivalca? In kje najmanj? Če odgovorimo najprej na drugo lažje vprašanje, dobimo odgovor, da so tukaj poslednji Islandci, kjer povprečen prebivalec te male otoške državice v Severnem morju poje vsega 4 kg sadja na leto. Največ sadja v Evropi pojedo Švicarji. Neverjeten, toda resničen podatek: povprečen Švicar poje letno 130 kg sadja in ima v tem pogledu absoluten evropski
cenih nagrad — lepe slovenske knjige, ki bodo koristno izpolnile dolge zimske večere. Tudi na to smo mislili, da križanke radi rešujejo tako starejši kakor tudi mlajši bralci, zato smo objavili kar dve križanki, eno za odrasle, drugo za otroke, za vsako skupino reševalcev pa razpisali po p e t nagrad.
rekord. Angleži, ki so na drugem mestu, pojedo letno le 64 kg sadja.
Neki nemški vojskovodja je dejal, da se Nemci vojskujejo s pomočjo krompirja, pa vendar povprečen Nemec ne poje največ krompirja v Evropi. V tem pogledu so Nemci šele na petem mestu. Na prvem mestu so Poljaki, kjer odpade letno na enega prebivalca 280 kg krompirja, za njimi pridejo Luksemburžani (200 kg), Irci (196 kg), Finci (190 kg) in šele za njimi Nemci (175 kg) letno. Kaže, da Italijani najbolj prezirajo krompir, saj pride letno na enega prebivalca le 19 kilogramov.
Kateri narod v Evropi največ popije? Odgovor je odvisen od tega, o kateri vrsti pijače govorimo. Če mislimo vino, so rekorderji Francozi. Povprečen Francoz (statistika zajema moške, ženske, otroke, pa celo dojenčke v vozičkih) popije letno 150 litrov vina. Na Finskem pa pride letno na enega prebivalca le pol litra vina. Finci ne pijejo zato tako malo, ker bi bili nasprotniki alkohola, temveč zato, ker je na Finskem, kot v vseh nordijskih državah, vino silno drag uvozni artikel. Za Francozi popijejo največ vina prebivalci sončnih sredozemskih držav z bogatim vinogradništvom: Portugalci (96 I), Italijani (84 I) ter Španci in Grki (45 I).
Če govorimo o pivu, nas Nemci ponovno razočarajo, kjer niso na prvem mestu, vsaj v primeri z ostalimi narodi ne. Največ piva popije povprečen Belgijec: 168 litrov na leto, nato Anglež (87 litrov), Danec (66 litrov), Švicar (46 litrov) in šele na petem mestu Nemec, kjer odpade na enega prebivalca (če ni meščan Munchena) le 45 litrov piva na leto.
Čeprav je francoska kuhinja obenem s francosko žensko modo najboljša na svetu, so jim Danci odnesli vsaj en rekord s tem v zvezi. V Kopenhagnu imajo namreč restavracijo z najobsežnejšim jedilnikom na svetu. V tej restavraciji je vsakdanji jedilni list dolg točno poldrug meter ter je ves popisan z nairazličnejšimi jedili.
Francija je ena redkih držav, kjer te imajo za zelo olikanega, če razpravljaš o jedeh, s katerimi te pogosti gospodinja, pri kateri si na kosilu ali večerji. V Španiji, pa tudi v nekaterih drugih državah, verjetno tudi v Angliji, te imajo za največjega neotesanca, pa četudi kar najbolj hvališ postrežena jedila.
Na švedskem prodajajo dve vrsti piva: „Klass I" in .Klass II." Pivo druge kategorije lahko kupiš v vsaki restavraciji, toda samo če istočasno naročiš še kakšno drugo jestvino, pa še takrat le v omejeni količini. Pivo prve kategorije pa prodajajo na zdravniški recept samo v lekarnah. Prodajajo ga kot sredstvo za krepitev.
Od vseh evropskih narodov najbolj pazijo na obnašanje pri mizi Angleži. Tam se otroci že v zgodnji mladosti uče pravilno
jesti z nožem in vilicami. Da vam povemo nekaj značilnih angleških pravil o obnašanju pri mizi: če želite, da vas natakar v kakšni restavraciji postreže, morate položiti nož in vilice vzporedno na sredo krožnika, če jih pa položite v obliki križa, bo natakar mislil, da vam je hrane dovolj in bo v trenutku odnesel krožnik.
Vsak evropski narod ima en obrok na dan, ki je važnejši od ostalih. V Angliji je to zajtrk. Povprečna Angležinja verjetno upravičeno misli, da je razpoloženje njenega moža odvisno od zajtrka.
Kot pri nas, pa tudi v Italiji, prodajajo na ulici pečen kostanj, tako se v Angliji predajajo na olju pečene ribice, v Franciji in še nekaterih drugih državah zahodne Evrope pa pečen krompir.
(JžanimiooslL & znanmJtl
I N TEHNIKE
Tobak zadnje čase v zvezi z rakom na pljučih neprestano obsojajo. Če pa bi listali po starih zapiskih, bi videli, da v preteklosti tobaka niso jemali, le kot nevarnosti in razvade, marveč tudi kot zdravilo. Pogosto so ga namreč uporabljali kot zdravilo pri kožn h boleznih, opeklinah in celo pri nekaterih nalezljivih boleznih, zlasti pa še pri navadnem nahodu. Zato ni nič čudnega, če je tudi danes slišati med farmakologi vprašanje, ali ne bi bilo mogoče pametno uporabiti tobak kot drogo, pomirjevalno sredstvo, ki bi raztreslo in pomirilo bolnike. Priporočajo ga tudi zato, ker je razmeroma nenevaren.
*
Čeprav je vitka I nija mnogo bolj ženski ideal kot moški, so statistike pokazale, da so shujševalne kure pri moških mnogo bolj uspešne kot pri zastopnicah nežnega spola. Razen tega so še ugotovili, da je razlika toliko občutnejša, kolikor več si oseba želi shujšati. Pri 20 kilogramih izgube telesne teže najdemo v statistikah pretežno število moških — le redke ženske. Ugovor, da niti stradanje ne pomaga, ni na mestu; vsakdo, ki to trdi, si poskuša na ta ali oni način preprečiti neznosno lakoto. Torej recept: potrpeti in nikakor ne popuščati.
*
Angleški strokovnjak za antične instrumente dr. Derek je odkril v kleti grškega narodnega muzeja v Atenah 2000 let star računski stroj za določanje poti planetov. Naprava, ki se arheologi do zdaj z njo niso znali pomagati, je ležala v kleti že od leta 1900, ko so jo grški lovci na spužve našli v potopljeni ladji na morskem dnu med množico bronastih in kamnitih kipov. Dr. Derek je zdaj ugotovil, da izvira ta zagonetni instrument iz leta 65 pr. n. št. in da je mehanični model našega osončja, ki je z neverjetno točnostjo ugotavljal poti naše Zemlje, Lune, Sonca in planetov.
Vodoravno: 1. in 35. naše voščilo, 9. naročniki, 10. hiter, 11. nasprotje od oseke (brez konca), 12. prva in zadnja črka današnjega praznika, 14. črte, 15. števnik, 17. vzklik, 18. seznam, 21. žensko ime, 24. žuželka, 25. vstavi ZTRP, 26. narek, 28. golota, 30. motorno vozilo, 31. del kolesa, 33. majhen vol, 34. med Tržačani priljubljena beseda.
Navpično: 1. predlog, 2. brezvoljnost (tujka), 3. tuje zensko ime, 4. brez glasu, 5. krajevni prislov, 6. osebni zaimek, 7. kratica za leto, 8. ameriško moško ime, tudi kazalni zaimek, 11. korak, 13. dan v tednu, 16. pogreške, 19. pregnanstvo, 20. deli pohištva,
21. moško ime, 22. filmska zvezda, 23. dejanje, 24. dva samoglasnika, 27. glas, 29.
1., 23. in 24. črka abecede,
32. kratica za „svojeročno“.
Ta
Ta
n
Ta
Ta
Ta
Ta
Ta
0
±j
Nagradna križanka ob praznikih
%uhaj bi bili osamljeni?
Vodoravno: 3. število, 5. v njem najdemo vsaki dan v letu, 7. prebrisana glava. 8. poznano, 9. kratica za slovenski narod“, 11. kopališče pri Benetkah, 12.
14.	in 1. črka abecede,
13. prekop, 16. kratica za„eventualno“, 17. osebni zaimek. 18. drug izraz za steklo, 20. naselje, 21. ovinek, 22. osebni zaimek, 23. vzklik pri bolečini, 24. baklja, 30. vzklik pri mrazu, 32. radost, 33. moško ime,
34. tračnice, 35. okrajšava za ..akademski klub“.
Navpično: 1. vojaški poveljnik, 2. želimo ob koncu leta, 3. okrajšava za „šolska knjiga", 3a. znana pesnitev grškega pesnika Homerja, 4. vpiši IDEO, 6. kot 35. vodoravno, 8. kratica za poljski denar (Zloti), 9. pogumni, 10. „ ... je železna srajca", 14. južni sadeži,
15.	izrastek na glavi, 18. mesto na Štajerskem, 19. star izraz za mazilo, 24. vstavi PV, 25. z njo merimo, 26. ELIK, 27. kratica za „nje-govo", 28. dva samoglasnika, tudi nemški
dvoglasnik, 29. prva in druga črka abecede, 31. vrsta žita.
Vsem reševalcem križank želimo mnogo uspeha fer sreče pri žrebanjul Rešitve pa pošljite najkasneje do 10. januar|a 1960 na naslov: Slovenski vestnik, Celovec-Kla-genfurt, Gasometergasse 10.
Ali se počutite osamljeni? Ali se ne bi radi otresli tega mučnega občutka in si iščete nekoga, ki bi vas razumel?
Tudi z osamljenostjo se je mogoče spoprijeti. Morda si boste lahko pomagali z našimi navodili.
•	Predvsem nikomur ne kažite, kako sami ste. Nasprotno, vsakomur, ki vas hoče poslušati, zatrjujte, da je imenitno biti neporočen.
•	Naučite se, da vam bo vse ugajalo in da boste z vsem zadovoljni. Prenehajte se dolgočasiti v lastni družbi.
•	Ob vsakem času se zanimajte za svoj razvoj, za vaše poklicne probleme, za vreme, za letni čas, za vašo okolico, ves svet, nebo in življenje. Predvsem pa se zanimajte za drugi spol. Ninon de Lenclos je slovela po tem, da so se še ko je bila stara 70 let, pulili za njeno družbo. Nekoč je izjavila: „Moški se zanimajo zame zato, ker se jaz zanimam zanje." Posnemajte jo!
•	Nabavite si psa. Dovolj je, da ga gladite in hranite — pa boste imeli vdanega prijatelja.
•	pridružite se ljudem, ki se zanimajo za iste stvari kot vi. Skupni interesi zbližujejo sorodne duše.
•	Zaščitite tudi kakšnega otroka. Mnogo jih je, ki odraščajo brez ljubezni staršev in so presrečni, če se kdo zanima zanje.
•	Ne čakajte na idealnega partnerja. Bodite prepričani, da ni tak, kakršen se vam zdi, ko sanjate o njem v tišini vaše sobice. Prav tako je nepopoln kot vi.
•	Ne predstavljajte si, da je zakon tak, kakršnega si vi želite in v kakršnem mislite, da bi edino lahko bili srečni. Zakon ni trajna sreča, temveč resna naloga za vse življenje, ko se morata oba partnerja vsako minuto znova potruditi.
•	Zakaj se ne bi naučili igranja kart in podobno. Ob priliki vam bo to lahko koristilo,
•	Ali ste morda v kakšnem tečaju? Ali obiskujete kakšne diskusijske večere; ali hodite na izlete, potujete in podobno? Poizkusite!
•	Ljubite življenje, ker ga boste laže prenašali!
•	Nikar toliko ne nergajte in se ne prito-žujte. Ljudje, ki so vedno nezadovoljni in vedno tožijo, ne vzbujajo sočutja in so neprijetni. Razen tega usmiljenje ni spodbudno, da bi vaše razpoloženje lahko krenilo v drugo smer.

ZA GOSPODINJO IN DOM
Kakšne žene so možem všeč
Kaj hočemo, moški so romantiki, kadar 9re za žene. Vzhičeni so, kadar srečajo lepo ženo, kot so le-te prijetno presenečene, če naletijo na pozornega in simpatičnega fnoža. V primeri z moškimi so žene pač innogo realnejše. Lepota je sila kočljiva zadeva. V različnih deželah jo možje različno ocenjujejo. Pa ne samo iz dežele v deželo, v očeh moža se spreminja ženska lepota iz dobe v dobo, iz meseca v mesec, iz dneva v dan. Še več! Če ne spremljajo lepote še druge vrline, je ta le beden -okras človeka. Lepa žena, ki ji manjka topline, ki se ne zna navduševati, žena, ki ne zna izražati veselja in razumevanja in ki ne kaže nobenega zanimanja za svet okrog sebe, postane kaj kmalu nezanimiva ■n dolgočasna.
Kar vleče može k ženam, je nekaj več kot lepota. Šarm, očarljivost, prisrčnost bi lahko imenovali tisto nadomestilo za lep obraz, ki je, kot pravijo možje, cvet vsake žene. In Evini hčeri, ki se lahko postavi s to lastnostjo, je lepota odveč. To je lista sila, ki spravlja ljudi v prijetno razpoloženje, da nevede odpirajo svoja srca, lo je vrlina, ki ne dopušča moškim, da bi bili surovi in zlobni.
Razen privlačnosti in lepote so seveda še druge stvari, ki »razburjajo" moške: način oblačenja na primer. Povprečen moški sicer nima mnogo pojma o ženski modi, Vendar mu je všeč in hitro opazi, če je že-na čedno in okusno oblečena. Kaj hitro pa Seveda zameri, če se mu zazdi, da se žena ne oblači čedno zanj in v svoje zadovoljstvo, temveč zato, da bi vzbudila pozornost ali celo nevoščljivost drugih žena. Ekstravagantne žene so možem všeč le na filmskem platnu, če bi se pa morali pojaviti s tako sireno v javnosti, bi jih bilo verjetno hudo sram.
Z leti možje spoznajo, seveda ne vsi, da j® osnovna in največja vrlina žene njen značaj. Ameriški predsednik Lincoln je nekoč dejal, da je po 40. letu vsak moški odgovoren za svoj obraz. In isto, bi lahko dejali, velja tudi za žene. Na njihovih obrazih ni začrtano samo tisto, kar jim je prineslo življenje, temveč tudi vse ostalo, kar so mu one dale. Veselja, žalosti, skrbi in jeze ne more skriti nobeno še tako učinkovito kozmetično sredstvo.
Neumna doba v življenju žene ni vedno mladost, temveč tista leta, ko žena spozna, da je mladost za vedno minila in se na vse nač ne trudi, da bi to pred ljudmi skrila. Toda starosti se ni treba sramovati. Nasprotno. Vsako dozorevajoče desetletje prinaša ženi nove čare, ji poglablja poteze
in poduhovijo vse njeno bistvo. In vse te spremembe, ki jih prinesejo zrela leta, naredijo žene zanimive in privlačne na svoj način. Pokojni angleški dramatik Shaw je veliko gledališko igralko Eleonore Duše visoko cenil prav zato, ker se ni sramovala in skrivala gub, ki jih je zarisalo življenje v njen obraz.
Isti Shaw je nekoč dejal, da mu franco-ski vojaki, ki so igrali v njegovi drami
»Jeanne d'Arc", niso znali razločiti, kaj jih privlačuje na deklici iz Domremyja. .Nekaj je na njej”, je bilo vse, kar so lahko povedali. Moški sicer ne iščejo v življenju svetnic, toda kaj hitro odkrijejo tisto .nekaj" na tej ali oni ženi, da morajo misliti nanjo, da so srečni, kadar so z njo skupaj in da je ne morejo pozabiti. Res prava sreča za može in žene, da je tisto .nekaj" tako raznovrstno!
Shramba za čistilni pribor
Metle, metlice, pralni praški, krtače in podobni čistilni pripomočki so najčešče pred in po uporabi v gospodinjstvu v napoto. Zlahka pa jih spravljamo in imamo vedno v redu, če namestimo na vratih shrambe, kuhinjske ali druge omare, police in obešalnike, kjer najde vsak teh predmetov svoj stalni prostor.
Nekako pol metra pod zgornjim robom vrat namestimo ozko mrežasto polico (lahko tudi le ogrodje police, na katero montiramo iz vrvi narejeno mrežo). Nekaj kavljev tvori obešalnike za metle, krpe, omela in omelca.
Drugo rešetko montiramo nad spodnjim robom vrat in spravljamo tu razne škatle s čistilnimi sredstvi. Če so robovi in ogli rešetk ostri, jih zavarujemo z gumasto prevleko, da se na njih ne ranimo ali ne strgamo nogavic.
Da nam bo taka shramba res koristila, je seveda potrebno, da vedno že tu vzdržujemo red in da je dovolj prostora v omari ali za vrati, kamor bodo rešetke oziroma police segale.
Drobni nasveti
Suhe in trde ščetke omehčamo tako, da jih nekaj minut pridržimo nad soparo pol litra vode, ki smo ji dodali 75 gr sode.
Predno zamašimo luknjice, ki so jih
napravili molji v lesu, napravimo majhne svaljke papirja in ga namočimo v terpentin, formalin ali karbol-no kislino, in jih vtaknemo v luknjice. S tem bomo molje uničili. Šele nato bomo luknjice zamašili in premazali.
Razpokline v lesenem podu bomo zamašile z gosto kašo sestavljeno iz žaganja, drobno mleto kredo, mizarskega lepila in ustrezne količine vode.
Marmor najlepše očistimo z borak-som ali s krpo, ki jo namočimo v zmes kisa in soli. Nato ga dobro splaknemo in po potrebi namažemo s tanko plastjo voska.
Glavnike brez težav očistimo tako, da jih najprej potopimo v blago raztopino tekočega salmijaka in šele nato zdrgnemo s ščetko. Dobro jih splaknemo in pustimo, da se posušijo na hladnem prostoru.
Če so kožnate rokavice pastelnih barv pobledele, jih pomočimo v milnico, ki smo ji dodale ustrezno barvo v prahu, nato jih dobro splaknemo v čisti vodi.
(Spczn/e je pofrebno kol kvanti.
Zakaj spimo? Ravno tako bi lahko vprašali, zakaj ostanemo budni? Po mnenju znanega psihologa je spanje prvotna oblika človekovega zadržanja, ki jo prekine s tem, da se prebudi. Človek se prebudi zato, da preskrbi telesu potrebno hrano, po drugi strani pa tudi zato, ker sam tako želi, da bi naredil vse to, kar smatra za potrebno. Človek, ki bi mu za deset dni onemogočili spanje, bi menda umrl. Nasprotno pa bi človek ostal brez hrane pri življenju tudi do šest tednov. Iz tega je jasno razvidno, da ima spanje za ohranitev organizma velikanski pomen.
Koliko spanja pa potrebuje človek? V starosti od 15 do 50 let spijo ljudje povprečno 8 ur dnevno. Toda potreba po spanju je pri posameznih ljudeh zelo različna. Človek, ki ima manj zanimanja za različne stvari, več spi, kot pa tisti, ki duševno mnogo dela.
Ako pa za osemurno spanje ni dosti časa, kaj potem? Odgovor bi bil pač tak, da je treba poskusiti. Človek ima gotovo dovolj spanja, če se prej zbudi in ne čuti več potrebe po spanju. Če pa je bilo nočno spanje prekratko, potem mora človek stremeti za tem, da podnevi vsaj za deset ali petnajst minut zatisne oči. Tudi zamujene ure spanja je možno nadoknaditi in to s tem, da tak dan, ko imamo čas, spimo nekaj ur več. S starostjo pada tudi potreba po spanju. Dojenčki spijo od 24 ur dve tretjini, medtem ko spijo odrasli ljudje od 24 ur le eno tretjino. To se pravi, da je doba, v kateri smo budni, vedno daljša.
Človek najlepše spi pri sobni temperaturi okoli 13 stopinj Celzija in pri relativni vlažnosti zraka 45 odstotkov. Torej ni dobro, če v zimskem času preveč odpiramo okno in tako spravimo sobno temperaturo tudi do nič stopinj Celzija.
Za človeka je škodljivo, če ga nenadoma prebudimo iz spanja. Najbolj priporočljivo je, da spečega človeka prebudimo z rahlimi dotiki na odeji ali kakorkoli drugače, da se speči počasi prebuja in pride do zavesti. Zdravo in redno spanje človekov organizem krepi in ga varuje različnih bolezni. Iz teh razlogov je torej treba stremeti za tem, da si delo uredimo tako, da najdemo za spanje dovolj časa in se tudi v tem oziru držimo gotovega reda. Na ta način koristimo le svojemu zdravju.
Marijan de Reggi: Ziljske poročne sani (lesorez)
Dr. MIRT Z W I T T E R	141
Južna Tirolska —manjšinski problem Nemcev
Razvoj po 10. obletnici Pariškega sporazuma
Z obravnavanjem pred Evropskim Svetom 'n pred OZN je stopilo vprašanje Južne Tirolske v novo obdobje. Pripraviti se je treba na trdo, dolgotrajno borbo. Prišli pa smo velik korak naprej. Enotni, odporni in svesti si cilja kot doslej bomo cilj tudi dosegli.
28. septembra 1959: Predstavnik italijanskega zunanjega ministrstva v Rimu k izjavam avstrijskega zunanjega ministra dr. E. Kreiskega po povratku iz New Yorka Pripomni, da skuša Avstrija s svojim nastopom pred OZN doseči očitno tisto, česar v času sklenitve sporazuma Gruber-De Ga-speri ni mogla doseči. To je presenetljivo stališče, ki otežkoča rešitev vprašanja, ki Eli ob drugem gledišču bilo lahko rešljivo. Morda je to potrebno Avstriji zaradi posebnih notranjepolitičnih razmer. Jasno pa je, da je Italija odločena, da se drži svoj-čas z zadovoljstvom od prizadetih popravljene, kot dokončne rešitve vsakega italijansko-avstrijskega spora zaradi Južne tirolske podpisane dvostranske pogodbe.
30. septembra 1959: Regionalni svet Avtonomnega področja Trentino-Tirolsko Poa-dižje z večino DC in SVP sklene vložitev Priziva proti »Dekretu predsednika republike št. 688 O izvedbenih določilih na pod-
ročju uporabe nemškega jezika v pokrajini Božen z dne 8. avgusta 1959" na Ustavno sodišče. DC zanika sicer protiustavnost, glasuje pa za priziv, da omogoči razsodbo Ustavnega sodišča. SVP vidi protiustavnost v novih določilih o obvezni dvojezičnosti uradnih spisov, ki da nasprotuje Zakonskemu dekretu št. 825 z dne 22.decem-bra 1945, ki dopušča v občinah pokrajine Božen za uradne spise tudi uporabo samo nemškega jezika (I). Poleg tega da predvideva Pariški sporazum enaki položaj nemškega z italijanskim jezikom, nova določila bi torej pomenila poslabšanje položaja manjšine, kar je v nasprotju s smislom Pariškega sporazuma iz Posebnega statuta.
2. oktobra 1959: V centralnem glasilu »La Glustizia" objavi vodja italijanske socialdemokratske stranke Giuseppe Saragat svoje gledanje na vprašanja Južne Tirolske: Odklanja priznanje samostojne avtonomije pokrajini Bolzano (Božen), kakor jo zahteva SVP. Italija naj do zadnjega izpolnjuje Pariški sporazum v okviru Avtonomnega področja Trentino — Tirolsko Poadižje. V skrajnem slučaju naj se deli sedanja pokrajina Bolzano (Božen) in se ustvari nova pokrajina Bressanone (Brixen), ki bi imela
manj Italijanov in bi lahko dobila širšo samostojnost.
6. oktobra 1959: Italijanska uradna agencija poroča o seji pri Ministrskem predsedstvu v Rimu, na kateri so v prisotnosti pravosodnega in notranjega ministra izvedenci predložili izdelan osnutek za določila o uporabi nemškega jezika pri sodiščih pokrajine Božen. Določila bodo vsebovala pravila za sodne obravnave ter za preiskave sodne policije.
7. oktobra 1959: Poslanec SVP v rimskem parlamentu dr. Toni Ebner stavi prosvetnemu ministru vprašanje v zvezi z odpokli-com dosedanjih začasnih direktorjev nemškega učiteljišča in gimnazije v Meranu.
9. oktobra 1959: Italijanski zunanji minister Giuseppe Ptella v zunanje-političnem odboru senata v Rimu odkloni poizkus avstrijske vlade, da bi vprašanje Južne Tirolske predložila OZN. »Korak ima predvsem polemičten namen s ciljem, da značilno taktiko tirolskih hujskačev prenese tudi pod okrilje OZN."
9.	oktobra 1959: Nemški člani pokrajinske deželne vlade pokrajine Bolzano (Božen) odpošljejo protestno brzojavko Predsedstvu ministrskega sveta v Rimu zaradi neupoštevanja izvedbenih določil v zadevi gradnje ljudskih stanovanj.
10.	oktobra 1959: Italijanski minister za zdravstvo senator Giardina obišče bolnice v Bolzanu (Božen), Meranu, Bressanonu (Brixen) in Sillandru (Schlanders).
11.	oktobra 1959: Novofašistična stranka Italije (MSI) izda sto strani obsegajočo »Belo knjigo o Visokem Poadižju", v kateri izreka italijanski vladi hude očitke zaradi njene politike v Južni Tirolski ter zahteva med drugim prekinitev diplomatskih razgovorov na Dunaju, ukrepe proti najvidnejšim vodjem nemške politike v Južni Tirolski ter protiukrepe proti nemški nacionalistični propagandi.
12.	oktobra 1959: Pravosodna komisija rimskega senata soglasno sprejme osnutek zakona, po katerem dobijo južnotirolski stavbeniki pravico do vpisa v seznam javnih arhitektov.
14.	do 18. oktobra 1959: V Meranu zboruje »Peti mednarodni kongres pisateljev nemškega jezika", ki se ga udeleži okrog 100 pisateljev.
15.	oktobra 1959: V rimskem parlamentu v zunanjepolitični razpravi poslanec Co-dacci Pisanelli (DC) zahteva »kljub neprimernemu koraku, da se sproži vprašanje pred nepristojnim forumom, medtem ko so bili v teku razgovori med Italijo in Avstrijo, nadaljevanje teh razgovorov."
16.	oktobra 1959: Italijanski Ministrski predsednik Segni sprejme na svojem sedežu v Rimu poslanca DC pokrajine Bolzano (Božen) Alcida Berloffo ter razpravlja z njim o položaju v pokrajini.
16. oktobra 1959: Italijanski poslanik na Dunaju Gastone Gu'dotti, ki se je mudil
DIBK&
naprednih gospodarjev
Iščimo pravilno pot v našem gozdnem gospodarstvu
Ko je v zadnjih dneh bral po strokovnih listih ali pa slišal v objavah radia poziv uprave državnih gozdnih drevesnic, da je treba gozdne sad ke za prihodnjo pomlad naročiti že do 29. februarja, je morebiti marsikdo dejal: vse lepo in prav, toda meni v prihodnji pomladi ne bo treba nič zasejati in tudi posebnega dela v gozdu to zimo nmam. Tako mnenje je vsekakor prehitro in nepremišljeno. Povsod v gozdu so goličave in zapleveljene poseke, kjer rastejo robida, malina in grmičevje breze in jelše, ki se bohotno razvijajo in jemljejo prostor in hrano produktivnejšemu drevju. Nikakor še nismo z našo gospodarsko roko dovolj posegli v gozd in napravili red, kakor bi ga bilo treba.
Poglejmo stvalri našega gozdnega gospodarstva resno v oči. Statistika sečenj v gozdu kaže, da smo v povojni dobi sekali iz leta v leto več lesa. Nujnost popravil na poslopjih po eni in nakup strojev in orodja po drugi strani sta nas poleg izplačil dote silila k temu. Obnavljali pa svojega gozda nikakor nismo v taki meri, kakor smo ga sekali. Naš gozd je večinoma izropan, prirastek na lesu ni v skladu s tem, kar smo že posekali, še manj pa s tem, kar bo še treba posekati, da bomo spravili naše kmetijstvo v položaj, da se bo v sedanji in v bodoči konkurenci na trgu tako v pogledu na kvaliteto kakor tudi na svojo rentabilnost in ceno lahko pomerilo s pridelki kmetijstva drugih predelov države in inozemstva. Gozd je naša hrbtenica in č'm više leži kmetija, tembolj je od njega odvisna.
Na Koroškem je bilo lani posekanega nekaj več kot 1,700.000 kub. metrov lesa. V primerjavi z gozdno površino to pomeni, da je bilo po hektarju posekanega nekaj nad 4 kub. metre lesa. Če s tem koroškim povprečjem primerjamo okraj VePkovec, potem vidimo, da je bilo v Podjuni lani posekanega blizu 5 kub. metrov lesa po hektarju, kar je skoraj eno četrtino več, kakor pa v deželnem povprečju. NIČ bol|io sliko ne dobimo, če primerjamo slovensko
Pomfp/evalni praški v govedoreji
Vsled nervoznosti živina krmo slabo izkorišča. To in pa dejstvo, da so najbolj nervozne visokoproduktivne živali, se pravi dobre molznice in goveda, ki imajo lastnosti naglega priraščanja, je napotilo ameriške farmarje, da so pričeli živini dodajati h krmi redno tudi pomirjevalne praške. Krave so pričele boljše molzti. V enem primeru so ugotovili, da so pitovna goveda porab la za 9 °/o manj krme, njihov prirastek pa se je povečal za 14 %,
ozemlje okrajev Beljaka, Celovca In Šmohorja. V primerjavi z deželnim povprečjem je bilo torej tudi v minulem letu pri nas posekanega več lesa, kakor ga je bilo posekanega v deželnem povprečju ali pa v drugih predelih dežele.
Kako pa je v preteklem letu izgledala obnova naših gozdov potom zasaditve gozdnih goličav in posek? — V deželnem povprečju je bilo v primerjavi z gozdno površino lani obnovljenih 0,9 % gozdne površine. Na slovenskem ozemlju je bil odstotek te obnove oz. zasaditve gozdne površine znatno nižji in je znašal v povprečju le 0,7 do 0,8 °/o. Temu nasproti stoji okraj št. Vid ob Glini, kjer je bilo lani zasajene 1,4 % gozdne površine.
Ta in prejšnja primerjava kažeta, da mi gozdove sicer preko povprečja sekamo, da jih pa pod povprečjem obnavljamo oz. za-sajamo. Prav v tem dejstvu pa je velika nevarnost, da ne bomo le slabili zmoglji-
vosti naših gozdov, temveč da se nahajamo na nevarni poti, kjer lahko enkrat zmanjka lesa. Morebiti bo marsikje prišlo do tega že v bližnji bodočnosti, ko nam bo les pri prehodu na evropsko integracijo najmanj tako če ne še bolj potreben, kakor nam je danes. Pred nas se zaradi tega z vso resnostjo postavlja vprašanje Iskanja In najdenja pravilne poti v našem gozdnem gospodarstvu, predvsem pa poti na-glejšega In učinkovitejšega obnavljanja gozdov. To pot pa moramo zaradi posebnih pogojev, ki se razlikujejo od kmetije do kmetije, iskati In najti sami.
Treba je, da do natankega spoznamo svoj gozd in da si pridemo čimprej na jasno ne le glede potrebe vigrednih zasaditev in števila sadik, temveč tudi glede osnovnega vprašanja, kakšne oblike gozdnega gospodarstva bomo uvedli v danih klimatskih in talnih pogojih. V iskanju te proti bomo morali na licu mesta, v gozdu, iskati
nasvetov in pomoči gozdnih strokovnjakov in spretnih sosedov, ki so že dokazali, da znajo bolj kakor mi urediti svoje gozdno gospodarstvo.
Prekajeno meso hranimo suho, v svinjski masti, v zaseki ali tudi v olju.
V hladnem prostoru obešeno suho meso se ohrani do poznega poletja. Najprimernejša shramba je hladna, ne presvetla klet. Zelo prikladne za shranjevanje suhega mesa so zamrežene omarice, da ne more blizu mrčes. Take omarice naj vise na stropu, prav tako meso v njih.
Preden meso shranimo, prebelimo klet in umijemo omarice in kljuke za meso z vročim lugom. Klet oziroma shrambe redno zračimo. Če se pritihotapi na meso kaka muha, izrežemo z njega jajčeca in ličinke in namočimo izrezana mesta z ostrim kisom.
S plesniio okuženo shrambo ali klet razkužimo takole: v sredo prostora denemo skledo, v kateri je 1 kg soli, ki jo polijemo s pol litra žveplene kisline, in shrambo ali klet dobro zapremo. Razvijajoče se pare popolnoma uničijo plesen. Plesnivo meso drgnemo z drobno, suho soljo tako dolgo, da ga popolnoma očistimo, nato ga spet obesimo v dobro prezračeno ali celo razkuženo shrambo.
Manjše količine suhega mesa hranimo tudi v pečeh; preden spravimo meso v peč, ga zavijemo v časopisni papir.
Mnogokje hranijo svinjsko meso v masti ali v zaseki. V ta namen operejo meso, ga obrišejo in postavijo za kake pol ure v ne prevročo pečico ali krušno peč. V kad ali lonec denejo za dva prsta debelo plast masti ali zaseke, nato plast mrzlega mesa ali klobas. ki se ne smejo dotikati. Meso dobro zamažejo z mastjo in ga pokrijejo z drugo plastjo masti. Tako delajo, dokler ni posoda polna. Na vrhu mora biti plast masti, ki mora biti dobro potlačena, da ne more zrak do mesa.


Kako je s kolinami?
Razsoljevanje in prekajevanje mesa
Kako shranimo prekajeno meso
Pri nas najbolj znani način shranjevanja mesa je razsoljevanje in prekajevanje. Za razsol določeno meso moramo natančno stehtati. Sveže meso razgrnemo in ohladimo, zmrzniti ne sme.
Razsol pripravimo takole: Na 100 kg mesa računamo 20 1 vode, 4 kg soli, 10 gramov solitra in četrt do 1 kg sladkorja, 2 dkg popra, 3 dkg kumine, 4 dkg brinovih jagod in 5 dkg česna.
Vodo s soljo, solitrom in sladkorjem prekuhamo in ohladimo.
Polovico soli, solitra in sladkorja raztopimo v vodi, prevremo in damo hladit. Drugo polovico dobro zmešamo in nadrgnemo z njo posamezne kose mesa po vseh straneh, zlasti močno nadrgnemo kosti gnjati in pleč. Drgnemo tako dolgo, da se sol raztopi in postane meso vlažno.
Za vlaganje mesa moramo imeti posebno kad ali čebriček iz trdega lesa z odtočno napravo. Pred uporabo poribamo posodo z vročim lugom in jo izplaknemo z mrzlo vodo. Nasoljeno meso vlagamo tesno v kad, večie kose na dno, manjše med večje in na vrh. Vsako plast potresemo s poprom, brinjem in
Prekajevanje
Oprane in obrisane kose mesa obesimo za en dan v dimnico, ne da bi kurili, da se meso posuši. Potem kurimo s suhimi bukovimi drvmi, ki jih mešamo z brinovim lesom. Dim naj bo topel, ne pa vroč. Meso naj bo vsak dan nekaj ur v dimu, nato naj se spet ohladi, dokler ne dobi enakomerno značilne barve
kumino in poškropimo s česnovo vodo. Drugi dan vlijemo ohlajeno slanico na meso, tako da ga popolnoma pokrije. Prihodnji dan meso nekoliko obtežimo, da ima slanica prosto pot. Vsak drugi ali tretji dan slanico odtočimo in jo ponovno zlijemo na meso. Meso pokrijemo z desko in obtežimo s kamni. Ako je slanice premalo, prilijemo toliko prekuhane in ohlajene vode, da je meso pokrito. Vsak teden meso preložimo in ga pri tem obrnemo. Tanjši kosi mesa naj bodo v razsolu dva do tri tedne, večji kosi mesa štiri do šest tednov, gnjati in pleča pa po velikosti šest do osem tednov. Na vsak kg računamo približno en teden.
Ko vzamemo meso iz razsola, ga z mrzlo vodo speremo kar v roki, ne smemo pa ga namakati v vodi. Nato ga obrišemo.
Če ni dovolj mrzlo, ko meso vlagamo, dobi slanica neprijeten vonj. Tedaj jo odlijemo, kad pa temeljito očistimo; po potrebi jo celo ostružimo, meso pa polijemo s sveže kuhano in ohlajeno slanico.
Posodo, v kateri je meso v razsolu, moramo dobro očistiti, ko denemo meso v dim.
in je lepo suho. V prevročem dimu se začne mast topiti. Meso postane suho in trdo. Manjše kose prekajamo dva do tri dni, večje, zlasti gnjati, šest do osem dni. Dovolj prekajene kose obesimo na zrak, da se do konca posuše.
Če v vlažni shrambi meso plesni, ga vsak dan obrišemo s suho krpo.
dalj časa na poročanju v Rimu, se vrne na Dunaj.
16.	oktobra 1959: Avstrijski državni sekretar prof. dr. F. Gschnitzer v veliki dvorani univerze v Zurichu v referatu izjavi, da ob dvotretjinski več:ni Italijanov v Avtonomnem področju Trentino — Tirolsko poa-dižje ne more biti govora o resnični avtonomiji manjšine. Če Italija te noče dovolit', si manjšina pridržuje, da zahteva samoodločbo.
17.	oktobra 1959: Avstrijski vicekander dr. Bruno Piftermann (SPČf) na volilnem zborovanju v Innsbrucku kr tizira taktiko Italije, ker z dolgotrajnimi pogajanji skuša zavlačevati uresničenje Pariškega sporazuma. Istočasno odreka pravico, da v imenu Avstrije govorijo za Južno Tirolsko, tistim, ki so leta 1939 vpili „Heil". Nadalje pa tudi tistim, ki mislijo, da pod pretvezo tako-zvanlh nacionalnih interesov, v Avstriji živečim manjšinam skušajo odrekati tisto, kar Avstrija zahteva za Južno Tirolsko. „Samo če bomo v Avstriji man|š<nam dali pravice, ki jih zahtevajo In ki jim pripadajo na osnovi državne pogodbe, imamo moralno podlago, da posredujemo za pravice avstrijske manjšine v Južni Tirolski.*
19. oktobra 1959: Ugledni angleški dnevnik .The Guardian' v članku .Spor v Južni Tirolski' pripomm, da je malo verjetno, da dobi Avstrija podporo proti Italiji. Če
bi morala dati Italija Tirolcem ovtonomijo,
za katero se toliko trudijo, bi lahko zahfe-da se je pogodba v teku desetih let vzor-vala tudi Jugoslavija isto za Slovence v Avstriji.
22.	oktobra 1959: Pokrajinski deželni zbor pokrajine Bolzano (Božen) imenuje za predsednika komis'ie, ki dodeljuje z državno podporo zgrajena ljudska stanovanja v Bozenu, deželnega asesorja dr. Alfonsa Benedikterja (SVP).
23.	oktobra 1959: Avstrijski zunanji minister dr. Bruno Kreisky na volilnem zborovanju SPO v Innsbrucku obrazloži vzroke, ki so napotili Avstrijo, da je spravila vprašanje Južne Tirolske pred OZN. Čas do pr'-hodnje generalne skupščine bo Avstrija porabila za to, da> med članicami OZN dela za razumevanje avstrijskega stališča v vprašanju Južne Tirolske.
24.	oktobra 1959: V noči na soboto nepoznani storilci s črno barvo prepleskajo spomenik Martina Teimerja, junaka iz tirolskih borb leta 1809, v Sillandru (Schlan-ders). Spomenik je bil nanovo postavljen v prisotnosti avstrijskega državnega sekretarja prof. dr. F. Gschnitzerja dne 19. julija 1959.
26. oktobra 1959: V Feldkirchu (Predarl-ska) se sestane Mešana komisija, predvidena v .Posebnem dogovoru za olajšano blagovno zamenjavo med Trentinom — Tirolskim Poadižjem in Tirolsko — Predarl-sko’ (.Accordino"). Ob pričetku zasedanja
predsednik avstrijske delegacije ugotovi, no obnesla in je bilo v njenem okviru med prizadetima zamejskma področjema dodatno zamenjanega blaga v vrednosti 10 milijard lir (okroglo 435 milijonov šilingov!).
29.	oktobra 1959: Na državnem kongresu DC v Firenzi zavzame italijanski zunanji minister Giuseppe Pella tudi stališče do vprašanja Južne Tirolske: „Za ta problem velja samo pogodba De Gasperi-Gruber. Dalj ne gremo. Vlada zasleduje pozorno gotove tendence, ki očitno v svojem cilju stremijo daleč preko izpolnjevanja te pogodbe. Ohranili bomo mir močnh, zavedamo pa se tudi, da bi bila vsaka popustljivost neopravičljiva in bi zadela dušo Italijanov."
30.	oktobra 1959: Deželno vodstvo „Sud-firoler Volkspartei" v posebnem proglasu zahteva v vseh uradih Južne Tirolske uporabljanje nemških krstnih imen za južnoti-rolske Nemce.
1. novembra 1959: Nepoznani storilci izvršijo atentat z razstrelivom na spomenik od Avstrijcev zaradi' veleizdaje obešenih italijanski junakov Cesara Battisti, Fabija Filzi in Damiana Chiesa v Tridentu.
1. novembra 1959: Ugledni italijanski ča-
sop s ..Corriere detla Sera" predlaga po presoji položaja Južne Tirolske ali prekinitev diplomatskih razgovorov na Dunaju ali
predložitev vprašanja Mednarodnemu sodišču v Haagu v razsodbo.
2. novembra 1959: Vodstvo SVP v telegramu italijanskemu ministrskemu predsedniku obsoja atentat na spomenik Cesara Battisti v Tridentu kot po zkus, da bi se javno mnenie v Italiji naščuvalo proti Južnim Tirolcem ter zahteva strogo preiskavo in kaznovanje storilcev.
4. novembra 1959: Podsekretar v ital:-janskem zunaniem minstrstvu Folchi zavrne zahtevo neofašističnega poslanca Almiran-ta, ki zahteva kot protiukrep proti gonji, ki jo v Avstriji vodijo proti Italij', prekinitev diplomatskih razgovorov z avstrijsko vlado na Dunaiu. Protiukrepi bi le ooslab-šali avstrijsko- taliianske odnose. Italija želi dobre odnose s sosedo, ki so trenutno moteni po napačno pojmovanem ekstremizmu, ki nima nič opravka z zaščito nemške jezikovne skupine v pokrajini Božen.
4. in 5. novembra 1959: Generaln1 sekretar OVP dr. A. Maleta in zunanji m'n'ster dr. B. Kreisky izjavita v dunajskem parlamentu, da je bil nastop pred OZN od obeh vladnih strank prej odobren.
7. novembra 1959: V Bozenu zboruje 12. deželni občni zbor SVP, ki mu prisostvujejo zastopniki OVP, SPO in FPO. V ostri resolue ji zahteva samostojno avtonomijo pokrajine Božen, v slučaju odklonitve pravico samoodločbe, ki naj bo vodilo za bodočnost.

1933—1939
EVROPA PRED VIHARJEM
I. Reichstag v plamenih
V mestu Hischbergu v Šleziji so esesovci za zabavo pobili celo skupino Judov.
Zvečer 30. junija je v Miinchenu igral v svojem stanovanju zelo poznani glasbeni kritik Willi Schmidt. Žena je pripravljala večerjo. Trije otroci so se igrali. Zapel je zvonec. Vstopili so trije esesovci in Schmidta odpeljali. Nikoli več se ni vrnil. Vdovi so poslali krsto s pripombo, da je v nobenem primeru ne sme odpreti. Poslali so ji veliko vsoto denarja, ker so se esesovci zmotili. Pokojnik je imel slučajno isti priimek kot človek, ki so ga iskali. Vdova je denar odklonila. Po telefonu se je oglasil sam Himmler in ji dejal, naj sprejme denar in molči. Vdova se še vedno ni vdala. Tedaj jo je obiskal Rudolf Hess in jo prepričal. Dobila je pokojnino. Hess ji je dejal, da je njen mož padel kot „žrtev za veliko stvar".
Willi Schmidt ni bil edini — ubili so že sedem drugih ljudi z istim priimkom, medtem ko pravega Schmidta nikoli niso našli. Ta primer pove zelo mnogo. Pove, tudi, koliko je bilo 30. junija 1934 vredno življenje posameznega človeka, ki se je zdel esesovcem vreden krogle.
Goebbels je bil spreten. Nemškim listom je takoj prepovedal objavljati osmrtnice za tistimi, ki so bili ubiti ali storili „samomor“.
Hitler pred Reichstagom — prvič po pokolu
Hitler se je pojavil pred Reichstagom šele 13. julija. Takrat je spregovoril. V začetku se je branil. Začel je z navajanjem nacističnih uspehov. Nato je govoril o dogodkih 30. junija. Obtožil je Rohma, ki ga je prisilil v akcijo. Posebno je podčrtal ob'iožSe proti Rohmu in njegovi skupini zaradi podkupovanja, razkošnega življenja, pijančevanja in homoseksualnosti.
„Maja meseca sem prejel obtožbe proti višjim voditeljem SA z dokazi, o katerih ni bilo dvoma .. . Zpotraj SA se je porajala sekta, ki je postajala jedro zarote, ne samo proti moralnim zakonom, temveč tudi proti varnosti države...
• •. V državi obs aja samo en nosilec orož-|a, in to je armada; obstaja samo en nosilec politične volje, in to je nacionalsocialistična stranka.
. .. Postalo mi je jasno, da se lahko dvigne proti načelniku generalštaba (mislil je Rohma) samo en človek. To sem jaz, ki me je izdal, in samo jaz sem lahko zahteval, da mi polo-ži račun.
... Letel sem v Munchen ,. . jaz sem vodil in dokončal akcijo v Miinchenu pod pogoji, ki so vam znani."
Ob zaključku govora je zavrnil pripombe, da bi krivce morala soditi redna sodišča, z besedami:
»če bi prišel kdo k meni in me vprašal, zakaj se nisem obrnil na redna sodišča, tedaj bi mu lahko odgovoril samo to:
,V tem trenutku sem jaz odgovoren za uso-
do nemškega ljudstva in zaradi tega sem bil jaz sam za štiriindvajset ur vrhovno sodišče nemškega ljudstva*... In vsakdo mora vedeti za vse večne čase: če bo dvignil roko proti državi, da mu bo nagrada neizogibna smrt."
Hitler je med govorom omenil, da je bil Rohm povezan tudi z neko tujo velesilo (Francijo). (Mnogo kasneje je nemška vlada poslala francoski vladi uradno noto s pripombo, da so vsi sumi proti francoskemu poslaniku v Berlinu brez osnove. Hitler je to zvedel, vendar je Rohmu pod aknil še ta greh.)
Tako je Hitler opravil z Rohmom — in ne samo z njim. Ko ga je kmalu potem obiskal Rauschning, mu je Hitler zaupal:
»Podcenjujejo me (misli na višje sloje in generale) zaradi tega, ker sem se dvignil od spodaj, zato, ker nisem imel vzgoje, ker nisem imel oblike, ki jo njihova vrabčevska pamet šteje za pravilno ... Toda pokvaril sem njihove načrte ... Mislili so, da sem njihovo orodje in so se smejali za mojim hrbtom ... Govorili so, kakor da nimam nobene oblasti, kakor da sem izgubil svojo stranko. To sem že zdavnaj spregledal. Dal sem jim takšno klofuto, da jo bodo dolgo pomnili. To, kar sem izgubil s sojenjem SA, to bom pridobil, ko bom sodil te fevdalne sleparje in profesionalne kvartopirce. Sedaj sem močnejši kot kdajkoli prej. Naprej, gospodje Papeni in Hugenbergi! Pripravljen sem za prihodnjo rundo!"
Hindenburg mrtev — naj živi Adolf Hitler
Kmalu je dosegel to, za kar je požgal Reichstag in za kar je obračunal z Rohmom in SA. Od Rohmove čistke je pretekel komaj dober mesec in tedaj je 2. avgusta zjutraj prispela vest, da je umrl predsednik feldmaršal von Hindenburg. Že eno uro po smrti starega feldmaršala je izšel zakon, ki je določal, da sc funkcija predsednika »Tretjega Reicha" združuje s funkcijo kanclerja in da bo novi poglavar države Adolf Hitler, ki bo istočasno tudi vrhovni komandant oboroženih sil Reicha.
Med podpisniki so bili tudi von Papen, general Blomberg, Schacht, von Neurath in drugi. (Von Papen je bil vesel, da si je 30. junija rešil glavo in je kmalu nato odšel na Dunaj kot Hitlerjev posebni poslanik.)
Zastopniki konservatizma so priznali svoj poraz!
Še isti dan — tudi 2. avgusta 1934 — je armada prisegla novemu komandantu — Adolfu Hitlerju. Važna je vsebina prisege:
„S to svečano prisego prisegam pri bogu, da sc bom brezpogojno pokoraval fuhrerju nemškega Reicha in ljudstva Adolfu Hitlerju, vrhovnemu komandantu oboroženih sil, in da bom pripravljen, da kot pravi vojak ob vsakem času dam svoje življenje za to prisego."
Vojaki niso prisegli niti ustavi niti domovini. Prisegli so Hitlerju — osebno!
Še en korak manjka. Storimo to in dodajmo še plebiscit 19. avgusta 1934, ki ga je zahteval Hitler, da bi se ljudstvo izreklo, ali je za ro, da Hitler prevzame funkcijo novega predsednika Reicha. Po radiu je govoril Hindenburgov sin: »Moj oče je tudi sam gledal v Hitlerju svojega neposrednega naslednika na položaju šefa države in jaz se ravnam po njegovem namenu, ko pozivam nemške može in žene, da glasujejo za to, da se položaj mojega očeta odstopi fuhrerju in kanclerju Reicha."
19. avgusta 1934 je prišlo na volišče 95,7 odstotkov volivcev. Več kot 30 milijonov (89 °/o) Nemcev je glasovalo »za“, štiri in
pol milijona ljudi je bilo toliko junaških, da so glasovali »proti". Osem sto sedemdeset tisoč ljudi je uničilo volilne lis ke.
Tako je postal Hitler, ki se je pred dobrim letom pritihotapil na oblast, neomejen diktator Nemčije. Požig Reichstaga se mu je obilo poplačal. Ko je v jeseni, oktobra meseca, govoril na strankinem zborovanju v Niirn-bergu, je bil dobre volje:
»Živčno obdobje devetnajstega stoletja je našlo v nas svoj konec. V naslednjih tisoč letih Nemčija ne bo več doživela revolucije!"
Zaključek
Zgodovina je pravičen sodnik. V naslednjih desetih letih je pokazala, da se je Hitler krepko uštel. Nemškemu fašizmu sicer ni sodilo ljudsko sodišče proletarske diktature, kot je to dejal na leipziškem procesu Georgij Dimitrov, toda sodilo mu je mednarodno sodišče kot predstavnik vseh tis ih, ki so se v zadnji vojni borili proti nemškemu fašizmu.
10.	novembra 1959: Poslanec SVP v rimskem parlamentu dr. Toni Ebner pred .Zvezo nemških federalistov” v Bonnu predava o .Evropi in Južni Tirolski”. Podpredsednik zapadnonemškega parlamenta njemu na čast priredi kosilo.
11.	novembra 1959: Na zveznemu kongresu SPO na Dunaju zunanji minister dr. B. Kreisky govori o vprašanju Južne Tirolske. Nastop pred OZN naj bi dal Avstriji novo izhodišče za pogajanja. Edinole samostojna avtonomija pokrajine Božen pomeni izpolnitev Pariškega sporazuma. Zastopnik PSDI poslanec Paolo Rossi podčrta dolžnost Italije za izpolnjevanje Pariškega sporazuma in pripravljenost PSDI za sodelovanje z SPO za ustvaritev bratstva med narodi.
15.	novembra 1959: Najuglednejši dnevnik Italije „11 Corriere della Sera” v Milanu objavi vest o razbitju avstrijsko-italijanskih diplomatskih razgovorih na Dunaju.
16. novembra 1959: Predstavnik zunanjega ministrstva v Rimu zanika prekinitev razgovorov na Dunaju, odklanja pa pogajanja Italije izven okvira Pariškega sporazuma.
16.	novembra 1959: Dnevnik „L' Adige" objavi sklep pokrajinskega odbora DC v Bolzanu (Božen), da se naj v slučaju brez-uspešnosti dvostranskih pogajanj na Dunaju spor glede izvajanja Pariškega spora-
zuma predloži Mednarodnemu sodišču v Haagu.
17. novembra 1959: Regionalni svet proti glasovom SVP izglasuje .Zakon o ustanovitvi posvetovalnega odbora za industrijo". SVP je zahtevala ločen odbor za pokrajino Božen.
19.	novembra 1959: Pokrajinski deželni zbor v Bozenu (Bolzano) sklene z glasovi SVP, DC in MSI novelo k .Zakonu o kmetijah".
20.	novembra 1959: Italijanski ministrski predsedn k Segni razgovarja z vodjem parlamentarne skupine MSI Robertijem o Južni Tirolski.
20.	novembra 1959:	Pokrajinski deželni
zbor v Bozenu (Bolzano) sklepa o zakonu, ki naj prenese nadzorstvo nad radijem na pokrajino in zagotovi sorazmerno udeležbo narodnostnih skupin pri oddajah radija Bolzano (Božen). V istem razmerju se naj spremeni tudi personalna zasedba.
21.	novembra 1959: Predsednik republike Gronchi razgovarja s predsednikom vlade Segni-jem in zunanjim ministrom Pello o morebitni predložitvi spora o izvajanju Pariškega sporazuma Mednarodnemu sodišču v Haagu.
21. novembra 1959: Na občnem zboru „Bergisel-Bunda” v Bludenzu izjavi dr. Aloys Oberhammer: .Italija je od leta 1956 sem v defenzivi in ne bomo popustili, do-
kler ne bo priznala vsega svojega dolga in ga poplačala.” Če ne bo priznala samostojne avtonomije, mora računati z zahtevo po samoodločbi.
24.	novembra 1959: „Neue Zurcher Zei-tung” ugotavlja, da je SVP na občnem zboru dne 7. novembra 1959 .prvič razgrnila svoje iredentistično nagnjenje' ter podčrtava zaostritev položaja s strani SVP.
25.	novembra 1959: Ustavno sodišče v Rimu razpravlja o tožbah centralne vlade in pokrajine Bolzano (Božen) glede pristojnosti na področju gradnje ljudskih stanovanj.
25. novembra 1959: Občinski svet mesta Brixen (Bressanone) sklene ustanovitev šole za bolničarke z nemškim učnim jezikom. Predlog dvojezičnega pouka SVP odkloni.
27.	novembra 1959: Državni vicekom sar dr. Puglisi za tri mesece suspendira župana mesta Bressanone (Brixen) dr. Valeria De-jaca (SVP) od izvajanja državnih funkcij, ker se ni udeležil proslav .Dneva zmage" dne 4. novembra 1959.
28.	novembra 1959: Vodstvo SVP v Bozenu sklene protestno resolucijo proti delnemu suspendiranju župana dr. V. Dejaca ter zahteva odpravo praznovanja spominskih dnevov, ki žalijo Južne Tirolce in motijo sporazum med narodi.
28. novembra 1959: Na državnem kongresu socialdemokratov (PSDI) v Rimu de-
legat Bolzana (Božen) regionalni poslanec prof. dr. Deccio Molignoni ugotavlja širjenje mržnje do tujerodcev med nemško mladino Južne Tirolske, obžaluje vodstvo dvostranskih razgovorov na Dunaju baš po prof. Gschnitzerju ter ugotovi spremembe gledanja SPO na vprašanje Južne Tirolske, čeprav SPO ni tako ekstremna kakor OVP-Italija naj ostane v okviru Pariškega sporazuma in Posebnega statuta. Če Nemci tega ne sprejmejo, naj se oddeli nova avtonomna pokrajina Bressanono (Brixen).
29. novembra 1959: V Branzollu-na jezikovno mešanem ozemlju — odprejo v. prisotnosti predsednika .Bergisel-Bunda" in predstavnikov .Kulturne podpore za Južno Tirolsko' iz Zapadne Nemčije tretji nemški otroški vrtec ob Južni narodnostni meji.
29. novembra 1959: V Brixenu (Bressanone) SVP pred stolnico ob koncu večernih pobožnosti priredi neprijavljeno protestno zborovanje proti suspendiranju župana dr. V. Dejaca.
2. decembra 1959: V proračunski debati v dunajskem parlamentu govorijo o Južni Tirolski poslanci dr. Lujo Tončič in Krane-bitter za OVP, Zechtl za SPO, Mahnert in dr. Gredler za FPO. Naglaša se uspeh Avstrije pred OZN, zavrača nadaljevanje pogajanj in predložitve vprašanja Mednarodnemu sodišču v Haagu. Poslanec Krane-bitter (OVP) zahteva, da Avstrija pri OZN doseže pravice za domačine Južne Tirol-

FRAN KS
meško: rpo t 0 ziiMjJzi
Gazil je počasi, dihal fežko, hropeče. Oči, vse mokre od snežink, skoraj že ničesar videle niso, ničesar jasno razločevale.
Hipoma je močan sunek vetra nekoliko razgnal razposajeno se okoli njega loveče kosmiče. Hitro si je obrisal oči, zastrmel po polju. In se mu je zazdelo, kakor bi stalo nekoliko pred njim nekaj temnega.
.Ali res že prve vaške hiše? Ali čuvajnica?" se je začudil, ker skoraj verjeti ni mogel, da je prišel že tako daleč, vendar ga je prešinilo toplo, veselo upanje. Da bi ga bil varal vid kakor ga je prej posluh, niti misliti ni maral, tako zelo si je želel iz te strašeče ga samote, želel si človeškega bivališča, bližine in druščine ljudi. Novo moč je začutil v udih, krepko je zagazil v tisto stran.
Res se je čez malo časa nekaj jasneje in jasneje črnilo iz migetajočega ozračja pred njim. še malo — in prepoznal je ter silno razočaran, prestrašen postal pred samotnim hrastom. Vedel je, da stoji ob tem in onem travniku, ob kaki njivi hrast — ob košnji so kosci počivali v njegovi senci in južinali — toda pred ka-
FRAN ROŠ :
Pohorski zvon
Čujete, kaj to ne poje zvon s Pohorja to noč nam v tiho ječot Kdo razmajal v pesem je drhtečo, vso nemirno, v daljni gori bron)
^ Saj to ni le glas Iz blodnih sanj,
Iz možganov mučenih In vročih!
| Kaj v teh zvokih, skozi noč pojočih, t» že vabilo je in klic na plan)
j " Tl si, zvon slovenski! Naj tvoj glas it	vse	od Soče	pa do Gospe Svete,
J	vse	od Rabe	pa do Istre vzete
jt sužnje prebudi In zbere nas!
J	Poj	slovenski	zvon! V široki svet,
it	ki nam vsem	otrokom sliši Slave,
J nosi mročega rodu pozdrave! f Bodi plat zvona tvoj jok, drget!
(ODLOMKI IZ NOVELE .BERAČ")
terim stoji? Plašno je strmel vanj, gledal, kako se je zlasti na močnejših in bolj raz-sohastih vejah in v duplinah med vejami in deblom nakopičil sneg, kar je delalo hrast še bolj tuj in nepoznan, poslušal, kako si požvižgava med vejevjem veter in otrese zdaj s te zdaj one veje kepo snega; a nič mu ni povedalo, kje je, nič mu pokazalo, katero pot naj ubere, da bo prišel iz tega začaranega sveta.
Žalosten je sfal pred drevesom, samoten pred samotnim, izgubljen pred trdno in mogočno stoječim. Opazil je, da je na eni strani debla le na tenko snega in štrli iz njega rjavkasta trava; veter je vlekel od nasprotne strani, in se je sneg kopičil ob deblu le na strani vetra, in tudi vejevje, dasi brez listja, je sneg toliko zadržalo, da ni povsem zakril zemlje.
.Kaj, ko bi si tukaj nekoliko odpočil? Za vetrom je. Na travo sedem, bom polem laže stopal."
Pristopil je povsem k drevesu. Z zdravo nogo je še nekoliko odbrskal sneg na ne-zameteni strani, in mu je zmrzla trava pod čevljem nekako prijazno in vabeče pošu-mevala. S suknje in kučme si je otresel sneg, kolikor ga je bilo pač mogoče in se ni že preveč prijel obleke.
In je sedel, nekoliko neokretno, utrujen in premražen, vendar zadovoljen, da je našel prostorček, kjer si bo odpočil, nabral si moči za nadaljnjo pot. Z globokim, skoraj odrešiln'm vzdihom se je naslonil s hrbtom ob raskavo deblo, prislonil tik sebe ob deblo tudi bergli, roke porinil navzkriž v rokave.
Toliko da je sedel, so se mu oči že hotele zapreti. A je takoj pomislil, da bi najbrž zadremal, če bi jih zaprl, ker počutil se je že silno utrujenega; ko je sedel, je šele prav začutil to utrujenost. Zato je napeto gledal v padajoči sneg predse, da bi se 'spanca ubranil. Toda to napeto oprezova-nje na snežinke, ki so tako na gosto in vrtoglavo plesale pred njim, ga je nekako še bolj sililo v spanje. Čez malo časa se mu je dozdevalo že vse naokrog čudno pisano, vse mogoče barve so se spreletavale in pretakale v belo-mračnem ozračju. In bilo mu je, kakor bi se vse vrtelo in gugalo okoli njega in z njim in ga kakor otroka zibelka zazibavalo v prijetno omotico.
Da sam ni vedel kdaj, je zadremal.
Sneg se je sipal izpod mračnega neba brez nehanja, gosto, s skrivnostno tihim po-
vzdihoval in jokal veter.
Vzračje naokrog je postajalo še bolj zgoščeno in te-motno. Nad svetom, nad pokrajino, nad Štefanom je sanjala hladna zimska noč.
Štefan je pa v mrzlem njenem objemu trdno, trudno spal.
Spal je nekaj časa brez sanj, brez zavesti, v globoki utrujenosti. Počasi pa so prihajale sanje ...
Mladost je vstajala pred njim, srečala mladih dni, mladih let najlepša ljubezen — mati.
Da je pastirček, na širni poljani pase, se mu je zdelo. A živine ne vid:, nekje zanjim mora biti.	Niti v
skrbeh ni za njo,	ne meni
se za njo. Gleda le po prostrani, skoraj neskončni rav-šumevaniem. V vejevju nad beračem je gozd, po vsem hrbtu hriba raztegnjen; a nini, prazni in	samotni,	nikjer	h;še,
nikjer človeka ali	drugega	živega	bitja,
le v daljavi se na nizkem holmu črni drevje je brez listja kakor v pozni jeseni ali pozimi, da se vidi za njim nebo, vse preplavljeno z večerno, krvavo rdečo zarjo. Malo proč od gozda, na levi strani, pravkar zahaja sonce, velika, rdeče plamteča obla. In čez vso poljano se razliva to žarenje, kakor bi vsa pokrajina krvavela. In čudno, kar naravnost v sonce lahko gleda, ne da bi ga v očeh zaskelelo in bi jih moral povesiti, zamižati.
Kar vidi, kako stopi iz neba, tik ob soncu, morda prav iz sonca ali izza sonca, majhna postava, naglo gre po hribu dol, čez polje, naravnost proti njemu stopa, vsa svetla, kakor bi nesla žarenje sonca s seboj.
Štefan ji strmi naproti, hitreje mu bije srce, začuti kakor bližino velike sreče. In res, ko prihaja bliže, jo spozna: mati! Nasmehne se ji, na rahlo, skoraj boječe in sramežljivo, tako ga je prevzela ta nepričakovana sreča. Rad bi na glas zakPcal: „Mati! Mati!" Toda tudi glasu ni. Samo gleda jo, ljubeče in strme jo gleda, kako je vsa ožarjena, vsa mlada in lepa kakor Marija v stranskem oltarju farne cerkve, ki se je zdela njegovi mladi pameti najlepša na svetu.
Tudi mati se smehlja; poln ljubezni, dobrote in usmiljenja je njen smehljaj. —
»Štefan!” ga poltiho, mehko pokliče in mu položi roko na glavo. In čudno, skozi kučmo začuti, kako zdelana, trda, vsa žuljava je ta roka — čisto v nasprotju z mladostno lepoto njenega obraza, z dekliško nežnostjo njenega telesa.
Težja in težja postaja njena roka, da se mu pod njeno težo sklanja glava globlje in globlje na prsi . . .
Tedaj je postajal še pravkar v sladki sreči se smehljajoči obraz beračev resnejši n resnejši, ves tog, čudno strog -—
Štefan je spoznal: Smrt je to . . .
Sneg je še naletaval, a redkeje, počasneje, ves že utrujen. Sever pa je bril čez polje ostreje kakor v začetku noči; jezno se je zaletaval v vejevje hrasta, lovil se med vejami, jezno stresal z njih sneg, kakor bi bil nedolžni sneg kriv, da na drevesu ni listja, s kafer m bi se poigraval ali ga tudi v svoji svojeglavnosti in objestnosti bridko mučil.
Noč se je počasi, kakor nerada, umikala zarji; polagoma se je svitalo zaspano jutro.
Do vratu žameten je sedel berač ob hrastu. Glavo je sklanjal globoko k prsim, kakor bi napeto in negibno poslušal, ali še utriplje v srcu kaj življenja. A menda ga ni nič slišal, ker glave ni dvignil. Kosmato kučmo je imel vso pokrito s snegom, kakor bi bila na njo, črno, položena še druga, blesteče bela. Izraz obraza mu je bil miren, strog, kakor bi bil zmrznil vojak na straži.
ske, da sami odločajo o bodoči državni pripadnosti. Dr. Gredler (FPO) odklanja vsak poizkus primerjav Južne Koroške z Južno Tirolsko, ker da imajo na Koroškem Slovenci samo v štirih občinah večino. Zunanji minister dr. B. Kreisky glede primerjave Južne Koroške pritrdi dr. Gredlerju, prizna pa tudi koroškim Slovencem načelno pravico posebne zaščite, za katero da je vlada pripravljena in odločena. Reševanje južnotl-rolskega vprašanja bo dokazalo, ali so metode mirnega pogajanja brezuspešne, medlem ko primeri zadnjih let dokazuje|o, da se z drugimi metodami pride do pravice.
3. decembra 1959: Predsednik pokrajinske vlade v Bozenu (Bolzano) v Rimu telegrafsko protestira zaradi neupoštevanja pristojnosti pokrajine za vprašanja ljudsk h stanovanj.
6.	decembra 1959: Osmi kongres Italijanske liberalne stranke’ (PLI) naglasi neomaj-nost Pariškega sporazuma in Posebnega statuta, predlaga nadaljevanje dvostranskih razgovorov in odklanja pristojnost OZN. Ugotavlja, da nemška večina v pokrajini in občinah spreminja enakopravnost v prilog očitnih predpravic Nemcev.
7.	decembra 1959: Na zborovanju »Berg-isel-Bunda’ v Innsbrucku govori pokrajinski asesor iz Božena dr. von Fioreschy. Avstrijski državni sekretar prof. dr. F. Gschnltzer Izjavi, da še danes vlada v Italiji fašistični duh, da ni govora o samovladi južnih Tirolcev ter da se nadaljuje Iz-
podrivanje. Italija ima samo Izbiro, da pravočasno prizna posebno avtonomijo, da man|šlne ne samo ne ogroža, marveč |o zaščiti in s posebnimi ukrepi podpira. Če tega noče, preostane samo uveljavljanje samoodločbe.
10. decembra 1959: Veleposlanik Italije na Dunaju, Gastone Guidotti, vloži v imenu svoje vlade oster uradni protest proti govoru državnega sekretarja prof. Gschnit-zerja dne 7. decembra 1959 v Innsbrucku.
10.	decembra 1959: »Suddeufsche Zei-tung’ ugotavlja očitno zaostritev okoli vprašanja Južne Tirolske. Državni sekretar Gschnitzer meščanske OVP je sedaj nedvoumno izrekel, da vodi smer v bodoče do pravice samoodločbe kot cilju.
11.	decembra 1959: Državni tožilec v Bolzanu (Božen) uvede kazenski postopek proti govornikom na neprijavljenem zborovanju SVP dne 29. novembra 1959 v Bri-xenu.
11. decembra 1959: Avstrijski zunanji minister dr. B. Kre'sky na kosilu v »Združenju inozemskih novinarjev" na Dunaju zagovarja izjave državnega sekretarja Gschnit-zerja v Innsbrucku. V ostalem se bo Avstrija nadalje pogajala z Italijo. Če ne bo uspela, bo predložila vprašanje ob prvem možnem roku OZN, vendar termini za postopek niso določeni.
11. decembra 1959:	Oficielna „Wiener
Zeifung" ob obletnici »Splošnega razglasa
človečanskih pravic" v isti vrsti našteva »krvave masakre v Algeriji, borbe na Cipru, tragiko dogodkov na Madžarskem, nesrečno rasno polit ko v Južni Afriki in tlačenje Južnih Tirolcev z najhujšimi kolonialnimi metoda-m i ."(!)
12. decembra 1959: Italijanski ministrski svet v R'mu odobri zakonski dekret o prevzemu državnih uradnikov v službeno razmerje Avtonomnega področja v smislu izvajanja Posebnega statuta.
12. decembra 1959: Predsednik SVP dr. Silvij Magnago v občinskem svetu mesta Božen (Bolzano) odkloni kulturno sodelovanje z Italijani, dokler nemška narodnostna skupina ni spet toliko krepka, da takšno izmenjavo brez nevarnosti za lastno kulturo prenese.
14. decembra 1959: Porotno sodišče v Tridenfu obsodi Nemca iz Margreida, Hein-richa Gollerja, na 9 let in 4 mesece ječe,
221 nemških zdravnikov 45 nemških lekarnarjev 32 nemških živinozdravnikov
ker je z namenom umora v noči pred volitvami 15. maja 1958 vrgel proti dvema karabinerjema ročno bombo.
15. decembra 1959: Regionalni svet Avtonomnega področja proti glasovom SVP odkloni od SVP predlagani zakon o obvezni dvojezičnosti vsega osebja javnih bolnic In lekarn pokrajine Bolzano (Božen). Dvojezičnost bi morala biti dokazana s pismenim in ustmenim izpitom. Poslanec dr. A. Benedikter (SVP) zagovarja to zahtevo s sklicevanjem na enak primer v Belgiji. Poslanec PSD! prof. dr. Declo Molignoni ga prekine: »Povejte nam rajši kaj o Koroški!" Nato dr. Benedikter: »Tam je v tem pogledu vsekakor bolje kot pri nas, tam govorijo zdravniki, ki oskrbujejo slovansko prebivalstvo, slovansko!"
Pripomba: Južna Tirolska je štela po podatkih oktobra 1956:
(53 % vseh zdravnikov)
(41,7 °/o vseh lekarnarjev)
(54,1 % vseh živinozdravnikov)
Zaključek
Spremljali smo najvažnejše dogodke okoli vprašanja Južne Tirolske in njenih problemov do najnovejše sedanjosti. Zaradi posebne aktualnosti »Slovenski vestnik" objavlja sedaj tudi tekoči razvoj. To naj bo koroškim slovenskim bralcem opozorilo, ka-
ko zelo blizu in nujna je primerjava resničnega stanja in dogajanja v deželi južno Brennerja s poznan m stanjem in razvojem slovenskega življenja in pravic severno Karavank.
(Konec)
25. december 1959
SlOVEflSK

Štev. 52 (919) — 11
Krischke & Co.
Celovec - Klagenfurt
8.-Mai-StraBe 3 Neuer Platz 12
Vam želi prav vesel božič in mnogo sreče v novem letu
Vesele praznike in mnogo uspehov v letu 1960 družina inž. Čistimir B8UGr Šmohor
Druckerei - Klischeeanstalt	
Roman Ritter	
Papierhandlung	'liliiP'
Klagenfurt, Burgg. 8, Tel. 2108	fflffilftlh 4
Obiščite med božičnimi nakupi

CELOVEC - KLAGENFURT 8.-Mai-Strafie 11 telefon 49-60
Koroška deželna zavarovalnica proti požarom
ustanovil leta 1800 koroški deželni zbor
Celovec - Klagenfurt
Alter Platz 30
brzojavke:
Kcilabrand - telefon 58-46, 58-47
Naiim rojakom na Koroikem in v Jugoslaviji lepe praznike in zaželjeno uresničenje načih narodnih pravic želi
dr. Matko Scharvvitzl
odvetnik na Dunaju in sinova
Alfred K I a h o c a r
lesni trgovec
prosim, pili in pollji mi svoj naslov PREDOVNIK MARTIN, SCHAMBERG. P. SCHWAR-ZENBERG O. O.
Tovariši, rešeni
Globoko v gozdu, sredi stoletnih smrek, skozi katere je rahlo snežilo, se je ustavil. V dolini pod njim so se še zmeraj slišali posamezni streli.
Bliskovito je v mislih še enkrat prešel pot od Robnika pa do sem. S tremi ranjenimi tovariši je bil na seniku, ko je pritekla domača hčerka in dejala: „V dolini se zbirajo Nemci! Hitro po pomoč, da se ranjeni umaknejo! Drugače..."
S strahom in nemo prošnjo v očeh se je ozrla v Milana.
Še enkrat se je ozrl na tovariše, nato pa planil v tiho, sneženo Silvestrovo noč. Moral je preko doline na drugo stran. Zavedal se je. Dolina ... Nemci... toda, to je bila najkrajša pot. Izbire ni... Obraz si je tesno zavil v ponošeni vojaški plašč, toda kljub temu mu je veter bil v obraz strupeno mrzle snežinke. Kar hitro je bil v dolini.
Dospel je do čistine. Pod njo cesta ... Prokleta ... Kakor zlobna kača se je vila po dolini. Nekoč tako lepa ... Danes ... Vrag jo vzemi.
Sključeno, po trebuhu se je priplazil do nje. Počasi je dvignil glavo in se oprezno ozrl naokrog.
Ničesar. Le veter je motil tišino novoletnega večera. Splazil se je še korak ... dva ... nato skoki... Tisti hip je pretrgal tišino kratek rajal. Nato pa ... Bil je že na drugi strani, ko je začutil na levi strani prsi, prav pod ramo ostro bolečino . . .
Krogle so ostro sikale krog njega. Zaseda ... Nemci... V par skokih je dosegel reko. Dvignil je z desno roko puško in zabredel v ledeno mrzle valove. Do kolena, pasu, prsi... Dospel je na drugo stran. Grmovje, katero je svoje veje sklanjalo nizko nad vodo, ga je kakor čakalo, da ga sprejme pod svoje okrilje. Na drugi strani se je pod hitrimi koraki že slišalo škripanje snega. Med grobim škripanjem so se koraki oddaljili vse vzdolž reke. Počakal je še trenutek, nato pa ...
Ustavil se je globoko v gozdu. V dolini pod njim so se še zmeraj slišali posamezni streli.
Naslonil se je na drevo. Leva roka mu je nemočno visela ob telesu. Pod obleko je čutil neprijetno topel curek krvi, ki mu je polzela ob telesu.
Samo malo počivati. . . samo trenutek . . . Tisti hip pa se je domislil tovarišev, ki čakajo na rešitev ali smrt v Robnikovem seniku.
Opotekajoč se je pričel vzpenjati v strmi, zasneženi breg. — Zgrudil se je, prvič, drugič, tretjič. Ali bo prispel pravočasno, Končno se je le približal kraju, kjer je vedel, da bo našel pomoč. Še malo, nekaj sto korakov ... Za njim se je vlekla krvava sled .. . Z desno roko je odkopaval sneg, da bi našel opore . . . Od mraza otrpla roka ga ni hotela več ubogati. Izgubljal je zavest. ..
Končno! Sam ni vedel, kako je prešel zadnjih par sto metrov? Kot skozi meglo, je zagledal nad seboj več postav, ki so se sklanjale nad njim. Z muko je še izdavil, kaj grozi ranjenim, nato pa se je pričel pogrezati v globoke sanje.
Ko se je znova zavedal, je zagledal, pred seboj dobrohotni smehljajoči se obraz.
„Kje semt"
„Na varnem, v bolnišnici," se je glasil to pot odgovor zdravnika.
„Tovariši? Kaj je z njimi?" — Zdravnik je dvignil pogled preko njega. Sledil je njegovemu pogledu.
Na pogradu kraj njega je zagledal tri pare oči, ki so sc z izrazom tople hvaležnosti upirale nanj.	*
V očeh je pa čutil mokroto, v grlu pa ga je nekaj stisnilo.
Le s težavo je dahnil: „Torej moj trud ni bil zaman. Tovariši, moji dragi..."
Zdravnik, ki je stal tesno ob njem, se je brez besede obrnil in tiho odšel iz barake.
L. Mrak
(Vuud h tržil in (Upfhin hi o 1960 ždi /umi sjM fim o durna lemi Inku
KARNTNER
elektriziAts-aktiengesellschaft
♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦eeeoooooooeoooooeoo^♦♦ eeoooeooooooo
rP
rijetne praznike ter srečno in uspehov polno novo leto
Zeli svojim naročnikom in se priporoča za naprej
tiskarna Drava
Borovlje
•*♦***•♦♦♦♦♦♦♦♦♦«
Vesele božične praznike in srečno novo leto
Franc Schnabl
Les, furnirji in trgovina lesnih plošč
Celovec - Klagenfurt, Bahnhofstr. 38 B, tel. 48-86
Vsem odjemalcem vesele praznike ter srečno novo leto želi
RADIO - ELEKTRO KREUTZ
Celovec • Klagenfurt, St. Ruprechter Str.
Ivan Minatti:
flele gazi
Sneži, sneži —
Pred nami vsa bela planjava.
Dolge so naše poti, brezkončne te tihe noči — Daleč nekje spomin tava.
Mrzlo ko led je srce.
V noč trudna kolona gre. Droben sneg naletava ...
Vsem cenjenim odjemalcem, gostom in prijateljem želi vesele praznike in srečno novo leto
JANKO OGRIS
trgovina in gostilna V BILČOVSU
Podjetje za električne instalacije vseh vrst in izdelavo modernih stikalnih naprav
STROKOVNA ELEKTROTRGOVINA
ing. T. Schlapper
ŠT. JAKOB v Rožu
želi vsem odjemalcem in naročnikom vesele božične praznike in sreino novo leto
Vsem cenjenim odjemalcem, znancem in prijateljem želi
Gašper Ogris-Martič
trgovina v Bilčovsu
vesele praznike in srečno novo leto
&
trn
Vesele božične praznike in srečno novo leto 1960 z željo za dobro sodelovanje tudi v bodoče
Erwin Munch
trgovina z drvmi in premogom
Celovec - Klagenfurt
Villacher StraBe 187
(VomJU pzaznike in stecna mana- Uta ždi jo
j Vsem našim odjemalcem prisrčne božične in novoletne pozdrave! PL/VCH STOFFE Celovec - Klagenfurt ~j
Zadovoljne božične praznike in srečno novo leto želi
Salzburger-
hof
Celovec, Lidmanskyg. 43
Pristna balkanska kuhinja specialitete na žaru jadranske ribe dalmatinska in istrska vina
Pridite in postregli Vam bomo z našimi specialitetami
Vsem odjemalcem vesele praznike in srečno novo leto
BREZNIK & CO.
veletrgovina z vinom • CELOVEC
Franz Liegl
Autoreparatunverkstattc - Wasch- u. Schmierstation
Klagenfurt, Volkermarkter Ring 14 Telefon 51-08

ORASCH ERBEN
Celovec - Klagenfurt
Prosenhof, poleg Prechtlkino
Linolej, telon, stragula, preproge
(Vwn delan eem, odjmtalmit in pri-jule/jem prijetne praznike in ohiln uspeha. o no/mn. /etn
želi
tesarstvo
GASSER
BilČOVS tel. (0-42-28) 24-19

Krojaštvo Janez Weiss
ŠT. JANŽ V ROŽU, telefon 224
podružnica Celovec
Kinkstrafle 60a, telefon 40-8-97


CARIM PEX
CELOVEC - KLAGENFURT, Gabelsbergerstr. 24, tel. 24-98
Izvaja: uvozne, izvozne, tranzitne in rečksportne posle uvaža: sadje, zelenjavo in druge prehrambene artikle, krmila
izvaža: poljedelske in druge stroje, orodje, tehnični material ter artikle široke potrošnje
m
m
Vesele praznike ter uspemo novo lete 1960 želi
trgovina
L. MAURER
Celovec - Klagenfurt, Alter Pl. 35

I
:•$	^ ^	0 0 & & & #	^ ^ ^	-H-:-** v? ^
•i
*4*
*
%
*
*
*
*
%
0
*
*
*
0
0
0
*
A
0
dJeieJe pfazmkz in ifehia mana- Uin 1960, pnUin delnimi Ji /upehan, žjeJUjn simjlm adhnimikjain, (Janjam in pnLjaibeljjeni
0
0
0
0
0
0
0
0
ijr
0
0
0
*~
0
■Z
0
*
0
Zveza slovenskih zadrug v Celovcu
*
0
•4*
0
*
0
0
0
■-k
0
0
X
0
*
ij:-
0
0
in v njej združene
Hranilnice in posojilnice, Kmečke gospodarske zadruge, Južnokoroška gospodarska zadruga, Živinorejske zadruge, Južnokoroška semenarska zadruga, Podporno društvo
proti požarom v Selah
»«•
0
0
*
%r""Ž
0
0
0
&
4
*
0
0
0
'4>
0
tla
-K
0
t»y
0
at«
'J--
.»*
•4-‘
0
0
00-j:- *•.-*•:-	0 0 *;•* 0 Z- 0000000 0 00 0 00-it- ■ ;•	0 0?00*:•	0 0000^#ij:*^^ij:*^^ -