------ 418------ Dopisi. Iz Frauhajma na Staj. 6. dec. P. — Letošnji poljski pridelki so se pri nas, zvun pšenice , ajde in krompirja, slabo obnesli; da pa vendar to leto bolj k dobrim prištevati moremo, je naredila še precej obilna pa posebno dobra vinska kapljica; prav vesela je bila bratva v lepem vremenu; strelali smo in peli, jcli in pili, da je bilo veselje; zdaj pa vince že po 100 do 150 gld. štertinjak prodavamo. Dobrota božje mile roke nas je obdarovala , kajti drugač bi ne bili vodili, s čem dobiti dnarcov za potrebe svoje. — /Sicer pa tudi brez bridkosti nismo; tudi pri nas se ne manjka ljudi, ki nam ne privošijo, da bi se nam ravno-pravnost narodna merila po taki meri, kakor jo je Cesarjeva veličastna beseda izgovorila. Posebno pa en nemskutar naši o tem zvonec nosi, to je tisti, kteremu je rogoviljenje pri volitvi za deželni zbor dosti potu po obrazu polivalo, da mu je obveljalo. Poslednje dni preteklega mesca je pa na drug način svoje žile napel. Ko so se snidili nedavnej občinski predstojniki zavoljo nabere novineov in zavoljo oprostenja od vojaščine, jih je oni mož prilizovaje se na vso moč vabil v podpis nekega pisma, ktero naj bi se višemu vladarstvu poslalo, da bi vse postave, ukazi, oklici in dopisi le v nemškem jeziku na občine (soseske naše) dohajali itd. In res je vlovil precej podpisov, tudi od takih, kteri komaj 20. nemško besedo razumejo; da bi prošnja imela večo veljavo, so predstojniki morali še pečate svoje k popisu pritisniti; — sedaj se pa nek kesajo, da so se vsedli na limance. — Naj bi visoko vladarstv« tako počenjanje zvedilo, pa tudi z ostro besedo zažugalo takim ljudem, ki nam is dosti znanih nagibov hočejo krajšati pravice in dobrote, ki nam jih je ustava z 20. oktobrom in 26. februarjem tako očitno zagotovila! — Zastrašilo in k oneuiu protokolu prignalo ga je pa menda to najbolj , ker smo dobili mesca listopada t. I. v slovenske tn jeziku podučenje, obvarovati se živinskih kug, od visokega vladarstva izdano od 6. decembra 1859 pod št. 32.593. Saj se je takrat, ko je ono podučenje v roko dobil, močno hudoval, ter rekel, da ga bo nazaj poslal, ker ne zna takega brati. „Ce ne znate v i, pa nas zna veliko nas44 — sem mu jez odgovoril — „če nas je dozdaj moralo toliko Slovencov nemške pisanja prejemati, mali pesici Nemcov tudi ne bo presedalo, se zdaj slovensko učiti, ker vladarstvo ni za enega, ampak za vse deželaue kakoršnega koli naroda.44 — Ako ne zapopadete, čmu s>» nam slovenske šole, ker pravite, da se otroci že tako doma slovenski jezik naučijo, vas ravno s to pravico vprašamo: čmu so pa nemške šole nemškim otrokom, saj se tudi oni doma nemški jezik naučijo? Vidite, da tako nasprotovanje je le gerda zvijača, ktere bi se pošten človek sramovati imel! Mi pa smo iz serca hvaležni, ako od visokega vladarstva v našem ljubem maternem jeziku dopise dobimo; veselimo se ga iz serca, ker ga razumemo in se zaupljivo zanašamo tudi od domače naše gosposke v kratkem času po domače pisanih in natisnjenih dopisov dobivati. Iz Tomilia 8. dec. — z — Radostni beremo večkrat v 5?Novicah44, kako župani po drugih krajih svoje srenjčane z novimi koristnimi napravami razveseljujejo; al tudi no tominski župan, gosp. A. Prežel, pri enakih napravah zav drugimi ne zaostaja. Posebno na olepšanju uašega terga mu je dosti ležeče. Zraven drugih takih naprav nas je posebno razveselil z novo svečavo, s ktero je bil naš terg 30. dec. p. m. pervikrat razsvitljen. — Nadjali smo se pa tudi še druge vesele naprave v našem Tominu ; al žalibog! naš up nam je splaval po vodi. Raznesla se je bila namreč vesela novica, da se bo razderla tukajšna „kazinaa, ktera naš To min glede na naše sedanje razmere še bolj temni, in da se namesto nje bode napravila nova slovenska čitavnica, kjer bi se tudi slovenski časniki in namesti „Pressea, ?)Triesterceu , rO-»tdeutsche Post" itd. drugi slovenskemu narodu pošteni časniki čitali. Da so nekteri, ki samo pod hrastovo senco svojega zavetja iščejo, vse svoje žile napeli, da bi bili staro mačeho še zanaprej na no/ran obderžali, lahko vsak bravec ugane. Zbral se je bil 1. dan t. m. zbor družbenikov, da bi se bili pogovorili kako in kaj, in sklenilo se je. da ima vse pri starem ostati in le zavolj pomanjkanja družbenikov bo treba nektere časnike opustiti, dasi-ravno jih že poprej veliko ni bilo. Y7endar ni pelina brez medli tudi pri nas. Radosten Varn tedaj povem, da taista strašna stvar, ktera se nemškutarjem, ne vem že koliko sto tavžent centov teška dozdeva in ki jim je pod imenom ^nesposobnost slovenskega jezika za vredovanje44 znana, t miru svoje življenje sklenila. Bile so nam namreč dve vlogi od naše c. k. okrajne sodnije v domačem jeziku rešene. Za to gre pa posebna hvala tukajšnemu uradniku g. Tavčar-ju. On je bil tudi pervi , ki je napravo ^slovenske čitavniceu nasvetoval, in ga tudi v veliko naše veselje v versti zdaj iznova uterjene nemškutarske kazine pogrešamo. Slava mu! Kar je naših domačih ljudi, naj že bodo st-nii kakoršnega ----- 419 -— koli, skorej lahko tečemo, da so vsi pravičnih misli; le nektere še tare nekaka mlačina, kteri za novo leto želimo, da bi jo domovinska toplota v živo ljubezen raztopila. Ober-nemo ne pa tudi k vam, vcrli zastopniki naši, ker ste za dobro spoznali nas z materialno lučjo razveseliti. Prizadenite si kolikor je v vaši moči tudi za našo duševno razsvetljenje in za duševni razvitek, da se nam ne bo očitalo, da imamo le čelo svetlo , možgane pa temne. Podvizajmo se , da zmiraj na višo stopnjo izobraženih Slovencov dospemo; pod-perujmo se vzajemno eden družeča; ljubimo to, kar naši nasprotniki sovražijo, in svesti si bodimo, da ne mi, ampak oni bodo osramoteni svoje perute pobesili! Iz Mokronoga dne 14. dec. = Danes se je deržala pri nas občinska (županijska) seja, ki je bila iz več obziru v prav imenitna. Pričujočih je bilo vseh 18 občinskih odbornikov. Gospod župan, c. kr. notar Jožef Pehani, je začel sejo s primernim ogovorom v slovenskem jeziku, ter je storil potem perva sledeča dva predloga: 1. Govorni jezik v občinskih sejah ima vprihodnje biti samo slovenski; 2. Tudi sejni zapisnik se ima pisati le v slovenskem jeziku. Pervi teh predlogov je bil poterjen enoglasno, drugi pa z veliko večino glasov. Omeniti moram, da tudi gosp. c. k. okrajni predstojnik, ki je tudi občinski odbornik, je za oba ta dva predloga glasoval. — Nadalje se je storilo še več za naše soseskine zadeve važnih sklepov, kakor da se ima za občinske gojzde in polja postaviti poseben čuvaj na občinske stroške; potlej, da po občinskih travnikih (gmajnah) ne sme nihče pasti, tudi gospodar po svojem ne, in tako dalje. Godilo se je tako posvetovanje kakor glasovanje mirno in vse v lepem redu. Da v kratko rečem, v današnji seji so dokazali naši občinski odborniki, *) da znamo tudi mi čislati milo našo materinščino, da se tudi tukaj resno pripravljamo, zaposesti pravice, ki so jih Njih Veličanstvo vsem avstrijanskim narodom podelili in sploh, da smo tudi mi dozoreli za samostojno občinsko gospodarstvo in življenje. Iz Ipavskega terga 3. grudna. R K. — Današnji dan ostaue ne samo za ipavski terg, ampak tudi za celo dolino posebno znamenit in važen; zakaj ta dan smo praznik blagoslovljenja novega šolskega poslopja tukaj posebno slovesno obhajali. Že včeraj proti večeru in danes na vse zgodaj je veselo priterkovanje zvonov farne cerkve na-zuanjevalo, da se posebno praznovanje pričakuje. V sredi ipavskega terga sozidano namreč novo poslopje svojo glavo čez vse druge, sicer tudi precej velike hiše ponosuo povzdiguje. Po izveistno izdelanem sprednjem obličji boš mislil, da kak tempelj zagledaš, ker se njegovo nadstrešje umetno v zvonik zveršuje. Toda zlati, v kamen vrezani napis nad vratmi: „Veri in omiki" ti naznanuje, emu da to poslopje tukaj stoji. Lani se je jelo zidati in letošnjemu ugodnemu vremenu se je zahvaliti, da se je že zdaj svojemu poklicu odpreti moglo, zakaj šest veličin sob in dve manjši za samo šolsko rabo, poleg tega pa za tri učenike stanovališča, za vsakega s tremi stanicami in kuhinjo, vse v pritiini in v dveh nadstropjih v sebi zapopada, in zato izpeljava take velike reči tudi veliko časa in dela potrebuje. Z doveršenjem tega šolskega poslopja so prečastiti g. dekan J. Grabrijan svojo velikoletno poganjanje za napravo poglavne šole za Ipavce in nje ..dostojno vselenje po-veličali čez vse; zato pa tudi niso jenjali skerbeti, da bi se današnji dan posvečenja tega novega zidališča slovesno jal. Naprosili so zatoraj poleg drugih gostov milost-ijivega gospoda Antona Kos-a, škofovega namestnika in prosta ljubljanskega, da so s prečast. gospod Zavašnikom, c. k. vikšim ogledom ljudskih šol, blagovolili priti in to slovesnost tolikanj više povzdigniti. Gospodje duhovni cele *) Bog daj, da je vsakemu tndi res prav iz serca šlo, kar je glasoval. Vred. dekanije, gospodje uradniki ia od vseh krajev veliko ljudstva se je bilo zbralo te nove veselice se vdeležit. Naj povem, kako je bilo od pervega do zadnjega. Učenci in učenke, praznično napravljeni, z zelenimi vejicami in banderci v rokah so ob deveti uri zjutraj v versti prišli do farovža, so s čverstim „živio" gospod ge-neral-vikarja in šolskega vikšega ogleda pozdravili in nju in celo zbrano duhovščino s šolsko zastavo (banderom) naprej v farno cerkev peljali, kjer so g. general-vfkar sami v proštovski napravi veliko mašo peli. Po maši in po zahvalni pesmi se je iz cerkve procesija odperla do novega zidališča; od njegovega zvonika nam je belo-modro-rudeča zastava v pozdravljenje naproti vihrala v spomin, da se tudi Ipavec zave, da Boga čez vse spoštuje, cesarja zvesto služi, pa svojo narodnost tudi visoko čisla. 5?Veri in omiki" se nam je iz zlatih ust posmehljavalo; po vsem čelu poslopja se je bralo: „Po-zdravljeui!" iz beršljana spleteno; iz vsakega okna so slovenske banderca mahljale in po zelenih smrekovih majali so se venci in drugi kinči zibali. Pridši pred poslopje so gospod general-vikar cerkveni blagoslov peli in od sobe do sobe z žegnano vodo škropili, pevska drušiua pa je med tem primerjeno, resnično ginljivo čveteroglasnico pela. Po dokončanem cerkvenem opravilu so se g. general-vikar, g. predstojnik c. k. uradnije, g. grof Tadej Lantieri, g. župan s svojimi svetovavci, več drugih gospodov in gospe in drugega ljudstva v kaj lično okinčano šolsko dvorano podali. Tu smo bili sprejeti s praznično popevko (Festkan-tate), ktero je tukajšni mladi, pa za povzdigo in omiko pevskega duha nevtrudljivi učenik tukajšne glavne šole, g. A. Hribar, osmoglasno nalašč za to veselico na sledeče ver-stice postavil: Sercno sprejeto poslopje prekrasno! Biser, o biser ipavskega terga! Naše prelepe dežele ponos! Lepe postave, še lepš'ga poklica. Zlati napis ti nosijo lica, Kakšne veljave poslopje da si! Vero, omiko Ipavec zlo čisla. Veri, omiki je tempelj postavil. Narod prihodnji da v njem le spozna: Vero, omiko za čednost ipavsko, Vero, omiko za sreče podnožje. Vero, omiko za pervo blago. Bog vas ohrani vi skerbni očetje! Hvale za vaše vse trude in stroške Manjkalo nikdar vam tudi ne bo: Oversti sinovi in hčerke preblage Verno zrejeni, omikani čedno Bodo najlepši plačilni Vam dar ! Pisavec se ne šteje za presojevavca popevskih izdelov, zdi se mu pa, če bo gosp. A, Hribar tako napredoval, kakor je izverstno dobro začel, da smemo v njem moža pričakovati, ki bo čast delal slovenskemu narodu. Po končanem petji so gosp. L. Hiti, vodja tukajšne glavue šole v iskrenem govoru važnost današnje dogodbe omenili, in očitno hvalo dali vsem tistim, ki so k napravi tega velikanskega šolskega poslopja pripomogli. Nate, častite „Novice4;! celi govor, ker v njem celo zgodovino za-četja tega najdete, kar je danes doveršeno bilo. ^Dopolnjeno je — če smem mervico našega prizadevanja z izrekom zaznamnjevati , s kterim je naš na j vi si Gospod svoje neprecenljivo delo odrešenja sveta končal — dopolnjeno je! D »gnano je težavno delo tega lepega, velikega šolskega poslopja, ktero zdaj tako ponosno svojo glavo čez ipavski terg povzdiguje. — Ravno kar se mu je cerkveni blagoslov podelil in njegovi prostori so se svojemu namenu odperli. Dopolnjene so tedaj naše goreče želje; in danes, prečastiti gospodje, in vi visoko spoštovani teržanje, danes obhajamo nepozabljivi dan odpertja tistega poslopja, ki na svojem čelu zlati napis nosi: 5?Veri in omiki", v ------ 420 ------ kterih kratkih besedicah svoj visok pomen napoveduje: čemu so ga Ipavci sozidali, in iz kakih vrednih namenov si hvalne spominke stavijo. Zatoraj: Sercno sprejeto poslopje prekrasno! Biser, o biser ipavskega terga! Naše prelepe dežele ponos! Lepe postave, še lepš'ga poklica; Zlati napis ti nosijo lica, Kakšne veljave poslopje da si!u Dovolite, prečastiti! da se jez — vodja ipavskih sol — prederznem, svoje in naših gg. učenikov sercno veselje očitno naznaniti nad izpeljanjem tega — gotovo smem reči — pervaka vseh kranjskih šol po deželi, zakaj nobeden tolikanj ne ve, kot učenik sam, kaj se pravi v tesnobi in v pomanjkanji tega in unega s šolsko mladino terpeti, kako težko se v drenji mir in potrebna pazljivost ohrani, in koliko dobrega ne izpeljati ne da, kjer niso prostori za to. Blagovolite mi s kraljevim pevcom reči: „Kako prijetne so tvoje stanovališča o Gospod! po Gospodovih vežah moja duša hrepeni lu ^Resnično! prečastiti, Gospodove veže so to! Gospodova roka je delo in delavce vladala, in vsem nam je ta redka sreča znana, da se pri celem izdelovanji najmanjša nesreča ni zgodila. Njemu tedaj, najvikšemu Gospodu, bodi tukaj perva zahvala! O da bi od zaroda do zaroda ne jenjale biti te veže v hvalo in poveličanje Gospodovega imena! — Bodi zahvala pa tudi vam vsem, ki ste se za to neprecenljivo naredbo skerbno potegovali, in za njeno izpeljavo se trudili. Hvala vam, visokočastiti gosp. kanonik in dekan, ker ste si ne glede na toliko in toliko ovir, zaderg, težav in britkost, ki so s takim velikanskim delom sklenjene, — ne glede na svoje stare dni, v kterih človek bolj počitka išče in mirno živeti želi; ampak oziraje se le na dušni in telesni prid Vam izročenih faranov, nevtrudljivo , in pri slabem zdravji čudovito marljivo prizadevali. Vem in sem prepričan, da ne iščete slave; tudi sem prepričan, da Vam ljubo ni, kar sem izustil, toda: čast, komur čast! — Dobro pa tudi vem, da vse Vaše prizadevanja in vsi Vasi trudi bi bili komaj kaj zdali, če bi ee Vam ne bilo drugih dobrega nadušenih mož pridružilo, ki so Vam z vso pripravnostjo na roke šli. — Opomniti moram tukaj une mile matere, ktere milodarnosti hvala se po celem cesarstvu razlega — premilostljive gospe in presvetle cesarice Marije Ane, kije s svojim lepim pripomočkom temu poslopju pervi kamen postavila; — naš visokočastiti gospod grof Tadej Lantieri so se soseski v pomoč za to novo šolo z resnično grofov8kim darilom skazali. — Zahvalni spominek za take dobrotnike ne sme pozabljen biti — in skerbeli bomo — da se bode v kamen vrezal! — Zahvala Vam, visokočastiti gospod predstojnik c. kr. uradnije ipavske, da ste sosesko v njenem prizadevanji za izpeljavo te šole tako dobrovoljno podpirali, ker s tem ste gotovo k današnji veselici veliko pomagali. — Pa kam me moti nadušenost hvaležnosti? Skoraj bi bil pozabil mož, kterima je naša glavna šola, bi rekel, na sercu zrastla, ker sta nas k najpotrebnišemu za to izpeljavo — ker sta nas k dnarju iz cerkvenih dnarnic pripravila, — menim tukaj preisvišenega, prečastitega gosp. prosta in general-vikarja ljubljanske škofije in visokočastitega gosp. kanonika Kosa in šolskega nadzornika krajnskih šol, gosp. Zavašnika, — kterima se ni upiralo iz bele Ljubljane priti in današnjo našo veselico s svojo visoko nazočostjo povzdigniti. Hvalo, sercno hvalo Vama v imenu vseh hvaležnih Ipavcov izrečem; pa brez besedne hvale Vam Vaša hvala v zgodovini začetja ipavske glavne šole in njenega poslopja za vselej vrisana ostane! — Hvala Vam g. župan in vsi vi soseskini odborniki za Vaše previdne in modre nasvete in sklepe, s kterimi ste najprej za ustanovijenje glavne šole in za njeno vredno vselenje perve roke podali; zahvala Vam za vaše nepoplačljive skerbi, trud in poti, ki ste jih zavolj izdelovanja tega poslopjo imeli. Pozabite to, pozabite vse zopernosti , ki Vam jih po vsi obilnosti ni zmanjkalo. Vedite pa, da ste šolsko sosesko s to napravo med perve verste deželnih sosesk povzdignili in ji jamo skopali, iz ktere bo žlahno drevo „Vere in Omike" svojo osrečavne veje čez Ipavce, kadar vas zdavnej več ne bo,, raztegovalo! — Kaj hočem pa se le Vara reči, pošteni sosedje vse šolske okolice, Vam, ki ste se tukaj velikokrat svoje važne opravila opustivši od zjutranje zore do tihega večera potili, in vse radovoljno oskerbovali in storili, kar je bilo v postavo prekrasnega poslopja potrebno in oskerbeti in storiti vam zapovedano? Ljubeznjivi! Moj jezik ne najde besed vam v zahvalo. Le rečem: 8 tem velikanskim ob— čnokoristnim delom ste si nebrojno veliko zaslug pridobili, ste si spleli nezvenljive vence na svoje grobe , ker storili ste tisuč in tisuč dobrot vsem prihodnjim rojakom svojim. Z nepopisljivim veseljem bodo mislili enkrat na vas vse, ki ste to hišo postavili. Naj vam toraj v imenu vašega daljnega zaroda očitno zahvalo in vse spoštovanje oznanim! — Vaš pot, vaše solze, vaše britkosti so minule; vaše ime, vaše delo, vaše zasluženje pa bo ostalo. Resnične so tedaj besede, ktere neki slaven mož, ki že čez trideset let med vami živi, ter vas dobro pozna, zdaj od vas prepeva: Vero, omiko Ipavec zlo čisla, Veri, omiki je tempelj postavil, Narod prihodnji da v njem le spoznava: Vero, omiko za čednost ipavsko, Vero, omiko za sreče podnožje, Vero, omiko za pervo blago! Toda, ali boste morebiti prid tega z velikim trudom izpeljanega šolskega poslopja le zarojcncom shranili, svojim otrokom ga pa odtegnili? O ko bi se to zgodilo, bi vi svojim otrokom neprizanesljivo krivico storili in ves dosedanji trud bi bil za vas zastonj! Saj tudi vi radi gonite svojo živinico iz hleva na boljše pašnike , zakaj bi tudi svojih otrok na boljo pašo šolskega poduka ne pošiljali? Gotovo ste slišali, morebiti sami že zdihovali: o škoda, da me starši niso v šolo pošiljali! koliko ložej bi se mi zda) godilo! Ali hočete, da bi tudi vaši otroci za vami tako zdihovali in žalovali? Ali bi ne bilo lepše in slajše, ko bi kdaj tako govorili: Hvala mojemu ljubemu očetu, hvala moji zlati materi, da sta me v šolo pošiljala! to je moja časna in večna sreča. — Pa vendar jih ne manjka, ki imajo vedno brez števila vzrokov , da bi le svoje otroke šoli odtegnili, „V šolo hoditi je že prav" — pravi kakošen oče — „al jez potrebujem otroka pri delu". Verjamem tudi jaz, oče, ki tako govoriš, da ga pri delu težko pogrešaš in jaz ti še povem, da je tvoja sveta dolžnost, otroka že zgodaj dela navaditi in ga od pohajkovanja odvračevati; toda, če se ti le z delom zgovarjaš, ti nobeden pameten človek prav dati ne more. Kaj ti pomaga, delavni oče, skerbna mati, če imaš čverstega, močnega, junaškega sina, ki bi ti s svojimi pestmi tudi hraste podiral in skale premikal, ako pa nima izobraženega uma, ne požlahnjenega serca? Cverste kosti, bistri um, žlahno serce — to združeno pa — ti bo dalo, česar zdaj zastonj iščeš, ko morebiti otroku pot v šolo zagrajaš. Kdor ne seje, ne more žeti; kdor se nič ne uči, nič ne zna; kdor nič ne zna, se ne more preži-viti; kdor se pa ne more preživiti, je revež, siromak, zgub-Ijenec, je nesrečnež. PremiH oče, premila mati! tvoja dolžnost je za otroke skerbeti. Pa tudi vi, otročički! si morate prizadevati vse storiti, kar se od vas terja, in svojim ljubim staršem nikoli veselja ne kaliti. Vi morate radi v šolo hoditi, se pridno učiti; zakaj leta mladosti so leta setve; tukaj se postavi temelj ali k sreči ali pa k nesreči in prigovor v slovenskem berilu pravi: 55Ce hočeš srečen biti, se moraš mlad učiti.u Vi se morate povsod lepo vesti, starše in gg. učenike spoštovati in jih v vsem ubogati. ^Ce starše spoštuješ in ljubiš Boga, je vse ti prijazno, te rado ima"' pravi zopet prigovor. Dajmo pa tudi mi učeniki, ker nam je mladost zro-čena, vse storiti, kar v povzdigo „Vere in Omike" služi; spolnujmo zvesto in natanko dolžnosti svojega poklica ; vedno ------ 421------ naj bo naše prizadetje, mladenče, deklice Urejati, ki bodo napolnjeni z ljubeznijo do čednosti iu z ostudom do greha; izrejati mladost, ki bo navdihnjena z ljubeznijo in zvestobo do Boga, do Cesarja in za drago domovino; ker le tako bomo dosegli namen, v kterega so skerbni ipavski očetje ta tempelj postavili, kterim tudi še zadnjič v zahvalo s pevci za p oje m : Bog vas ohrani vi skerbni očetje! Hvale za vase vse trude in stroške Manjkalo nikdar vam tudi ne bo. Cversti sinovi in hčerke preblage Verno zrejeni, omikani čedno Bodo najlepši plačilni vam dar!tt — — 8 cesarsko pesmijo je bila slovesnost končana. — Kakor smo se predpoldan dušnega in serčncga veselja navzeli , niso gospod dekan pozabili, tudi za telesne potrebe daljnih iu bližnjih gostov poskerbeti in nabralo se jih je bilo trideset h kosilu. Od tukajšnih nastav iu nakladov ne gre govoriti in drugim skomine delati, ne morem pa vendar napituice zamolčati, s ktero so gosp. general-vikar gospod dekanu napili: „Dovoijite mi, častiti gospodje, so rekli, da povem, kar mi je pri sercu. Pred 20 leti sem tukaj gosp. Grabrijana kakor fajmoštra in dekana vpeljal. Veliko zaslug si je po tem času pridobil, ne samo za cerkev, ampak tudi za šolo. Veliko je storil ue samo za svoje lpavce, ktere serčuo ljubi, ampak tudi za vse škofijstvo. Njegove zasluge so spoznali prečastiti ranjki škof, in so ga za kanonika stolne cerkve sv. Nikolaja v Ljubljani zvolili, in svitli cesar so ga med viteze svojega reda Franc Jožefa povzdignili. Al s sozidanjem nove šole je slavni mož svoje zasluge čez vse poveličal. Bog ga ohrani!!" OJpili so gosp. dekan na to napitnico gosp. general-vikarju: „Moj prečastiti, visoko hvaljeni prijatel, gosp. general-vikar, me z zaslugami in s častmi povzdigujejo, kterih se vrednega ne štejem, ker se mi zdi, da kar sem storil, sem po dolžnosti in po spoznani potrebi storil. Kar pa oni pri ti hvali zamolčujejo, moram odkritoserčno povedati, da Njim gre perva zahvala za vse te zasluge, ker oni so bili pervi vzrok, da sem na to stopnjo prišel; njih prijaznost me je od nekdaj podpirala in navduševala. Kar zadeva izpeljavo danes posvečenega šolskega poslopja, bi bilo moje in mojih Ipavcov prizadetje zastonj, ako bi ne bili gosp. general-vikar, kot začasni oskerbnik ljubljanske škofije milostljivo dovolili, da se s cerkvenim dnarjem sme zidanju na pomoč priti. Hvala tedaj, komur perva gre! Bog Vas nam in naši slavni škofii še mnogo let ohrani!" — ^Omeniti moram" — so rekli pri drugi uapitnici — „še dveh gospodov, ktera sta si neprecenljive zasluge za šolsko povzdigo, posebno pa za glavno ipavsko šolo pridobila: enega med nami ni, dasiravno bi ga prav prav rad tukaj imel; pa predalječ je od nas; menim visokočastitega gosp. Močnika, c. k. šolskega svetovavca in bivšega šolskega nadzornika na Krajn-skem, zdaj pa na Štajarskem, — drugi je prečastiti gosp. kanonik iu vikši škofijski šolski ogleda g. Zavašnik. Tema dvema »lavnima možema gre neobhodno berž druga zahvala, da zamoremo današnjo veselico obhajati; zakaj ni ga očeta, da bi se nevtrujeno za srečo svojega otroka tako poganjal, kakor sta se ta dva moža za ustanovljenje naše glavne šole, trudila. Živio!" Med drugimi napitnicami na gosp. predslojuika c. kr. uraduije, na gosp. grofa Lantiera in druge goste, kterih prostor ne pripušča spisovati, omenim le še, da so sami gosp. general-vikar gosp. L. H i ti-tu, vodju glavne šole, in ^^. učeuikom s prav pohvalnimi besedami napili. 8 tem se je končala slovesnost današnja, in Ipavcom ostane spominek , zavolj kterega jim bo na dalječ hvala šla, ker so v resnici drevo vsadili, kakor govornik pravi, ktero bo raztegovalo svoje osrečavne veje nad lpavce, kadar jih že zdavnej več ne bode. Iz Ljubljane. V četertek zjutraj ob osmih so peljali v poslednjih ^Novicah" omenjena hudodelca na kervavo znamenje, ki je sedaj bftzo smodnišnice (pulfernice). Po popisu smertne sodbe je bilo življenje obeh zlo omadeževano, in že kakor mlada fantalina sta, brez sluha za ker-šanski nauk in brez vse šolske omike, dopernašala mnogotero hudobijo, ktera ju ni zapustila celi čas njunega življenja. Iz jetnišnice izpušena sta ostala vseskozi nevarna človeka, zato so ju pokorili v delavnici poprej v Mantovi, od leta 1860 pa v Ljubljani, in tu sta umorila svojega to-varša tudi Laha Jožeta Gobbi-a, ker jima je veljal za iz-dajavca pri oskerbniku delavnice. 19. jan. pri zjutrajni službi Božji sta si podala orožje, s kterim sta potem v šoli zaklala Gobbi-ta; mlajši, se le 28 let stari France M. ga je zabodil v serce s krivcom, stareji, 41 let stari Janez E. pa z debelo in na koncu ojstro iglo, tako, da je čez malo trenutkov življenje končal. Ko jima je bila v torek smertna sodba naznanjena, je stareji mirno zaslišal osodo, spo-zuavši krivico svojo, mlajši pa, ki je ravno najhuje ranil Gobbi-ta, se je repenčiti začel, da je nedolžen, — iu še le v sredo ponoči po 11. uri so ga skesanega spovedati in obhajati mogli; al kmali je začel spet svojo „nedo!žnost" ter-diti in jo je terdil še pod vislicami, dokler mu ni rabelj sape ustavil. Pravijo, da kakih 6 do 7000 ljudi je bilo na morišču pričujočih , in da se je rabelj pravega mojstra skazal: v malo trenutkih je vsak zagagnil. Pristaviti imamo še to, da loterija je imela velik sejm v četertek iu petek, ker starodavna neumna vraža, za obešenci v loterijo staviti in „iz gavg si srečo kovati" , tudi pri nas še gospodari. Bog daj norcom pamet! Iz Ljubljane. V poslednji seji pravoznanske družbe je bilo sklenjeno, 15. januarja prihodnjega leta v velikem zboru že unidan omenjeno po gosp. dr. Etbin Costa-tu na-svetovano obletnico vpeljauja deržavljanskih postavnih bukev slovesno praznovati z nemškim in slovenskim ogovorom in še drugim primernim razgovorom. Dva družbenika sta brala sostavke zoper neomejeno razkosanja zemljiš. Pomenki o tem so odloženi za prihodnjo sejo, v kteri bo nek več družt-venikov govorilo za pravico prostovoljnega razkosevanja. — Pervi zvezek družtvenega časnika je že izdan; gosp. dr. E. Costa ga je lepo vredil. Iz Ljubljane. S preserenim veseljem naznanjamo novico, da preslavni djakovški škof gg;. Strossmajer so čitavnici naši veliko čast skazali, da so si ji pridružili kot družbenik, in ji predvčeranjim 1000 gold. poslali v dar. Citavnica se bo prevzišenemu mecenu spodobno zahvalila za poslavljenje čitavnice nase /z Njih imenom in pa tako zdatno pripomoč. Ker citavnica že šteje blizo 300 udov in se jih vsak dan še pridružuje, je to pač veselo znamenje narodnega oživljanja. Sliši se sicer še od marsikake strani: čmu tri „kazine" v Ljubljani? Kdor privoši tudi slovenskemu narodu, da svoje časnike bere, svoje pesmi sliši, svojo besedo govori in se med svojimi ljudmi kratkočasi, da se mu ni treba berž drugi dan že bati, da ga bo „Tagespostaru , „Prešar", „Triesterčnik" grozovito napadel, bo pač živo potrebo spoznal čitavnice narodne, ako pomisli, da v unih dveh kazinah komaj edine „Novice" najde, v koncertih drugih so naše pesmi redke, naše de-klamacije čisto izključene itd. To pač očitno kaže živo potrebo narodne čitavnice, ktera je v pervem oklicu rekla, da noče nobeni drugi družbi na poti biti in se bo tega vodila tudi zvesto deržala: „Vi po svoje, mi po svoje, Brez prepira, brez sovražtva!" — Dr. G. VVenzel, vitez, kraljevi saksonski sveto- i vavec itd. v Draždanah je te dni našemu bukvarju gosp. t Lerherju pisal iu ga prosil, naj mu, ako je le mogoče, kupi , vse Schillerjeve poezije, ki jih je Koseški v s 1 o- ¦ venski jezik prestavil: „Divico orleansko", ^Nevesto Me- sinsko", mnogo „ballad", ki so jih „Novice" priobčile, pa i tudi še druzih Sohillerjevih, Gothetovih , Klopstokovih, > Lessingovih prevodov slovenskih ali ilirskih (JPreradevičevih) ------ 422 ------ želi, ako je mogoče jih dobiti. Pokazali smo g. Lercherju pot, po kteri bi mogel dr. Wenzelnovim zeljem vstreči. Nas pa veseli, da tudi daljni Nemci se ozirajo na našo literaturo.