Poštnina plačana v gotovini.
Leto XXII.
Dolnja Lendava, 15. septembra 1935.
Štev. 37.
Cena 1 Din.
Naročnina : doma na skupni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par.
V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej.
Štev. p oložnice 11806. Rokopisi se ne vračajo.
Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensov-
oglasi do 10 reci 
više vsaka reč 1 D. 50 p, i oglasna taksa posebi. Popüst po dogovori.
Siromaštvo i Cerkev.
Lüdje se delijo v dva tabora. Edni se zbirajo pod zastavov Kristušovov, štero nosi naša mati sv. Cerkev, drügi se zbirajo v protivnom tabori pod zastavov antikrista, ki jo nosijo brezverci, svobodomiselci, framazoni, boljševiki. Vsikdar vekši prepad je med obema taboroma. Pod Kristušovov zastavov se zbirajo dobri katoličani, šteri so spoznali, da je rešitev za svet samo v veri v pravoga Boga. Tej se vsikdar bole tesno drüžijo okoli svojih voditelov dühovnikov i škofov pod sküpnim vodstvom sv. oče. Je to mogočna fronta, štere vse sile sveta ne bodo mogle zrüšiti. Naj se šče samo bole vtrdijo v pravom katoličanskom živlenji. — Proti toj katoličanskoj fronti pa zbira svoje sile antikrist. Tüdi tej se iščejo po celom sveti, se drüžijo, da bi v sküpnosti njihova moč bila močnejša. Po celom sveti si iščejo lüdi, ki bi bili njuvoga mišlenja. Tüdi med nami so takši vučje, ki se zaednok šče skrivlejo v ovčjo oblačilo, ar znajo, da nas zaednok ešče ne bi mogli zvoditi, če bi se pokazali v svojoj pravoj komunističnoj farbi. — Za podporo njuvi navukov jim jako dobro slüži denešnja stiska, štero znajo sijajno uporablati proti Kristuši, proti Cerkvi. Vüpajo si celo trditi, da je Cerkev kriva, da je dendenešnji takša stiska, da nemamo penez, da ne moremo odati svojih stvari, da stradamo i. t. d., tomi da je Cerkev kriva. To pa zato, ka Cerkev drži s tistimi bogataši, kapitalisti, ki so vse peneze z nas siromakov pocecali i zato nam zdaj tak težko ide. I te svoj navuk znajo tak lepo tumačiti, da se jim vnogi, ki ne vejo misliti, püstijo zgrabiti v njüve navuke i na Cerkev, to najbolšo našo mater, pomali začnejo gledati po strani s čemernim okom.
Istina je, da je kapitalizem po-grmado od siromakov ešče tiste peneze, ki jih je siromak meo. Tak gda se listje grmadi v šumi i nastane velki küp, so postali bogati nešterni, večina
pa je prišla do roba propada. To je najprle varala Cerkev sama i je tüdi sama prva zdignola glas proti kapitalistom, nikdar ga pa ne podpirala, ar ga po Kristušovom navuki nikak podpirati nemre. Kapitalizem ide za tem, da sebi spravi kak največ bogastva, četüdi milijonov drügih pri tom zgübi vsakdenešnji krüh. Kristušov navuk pa, ki ga vči sv. Cerkev, ma krščansko lübezen za svoje srce.
Lübi svojega bližnjega kak samoga sebe, to je glavna i najvekša zapoved vsega Kristušovoga navuka. To je Cerkev tüdi vsikdar včila i povdarjala. Nikak je teda ne držala i ne mogla držati s kapitalisti proti siromakom. Šteri se od teh antikristušovij priganjačov dajo zapelati, pokažejo, da ne poznajo božega navuka od bratske lübavi.
Zdajšnji papa Pij XI. je sam odločno obsodo kapitaliste, četüdi so po imeni katoličani. V svojoj okrožnici „Quadragesimoanno“ pravi: „Zaistino je žalostno, da so bili i so šče, ki se držijo za katoličane, a se komaj spominjajo tiste zvišene zapovedi pravičnosti i lübezni, ki nam ne zapovedava samo davati vsakšemi, ka je njegovoga, nego tüdi pomagati potrebnim bratom kak samomi Gospodi Kristuši, i ka je hüjše, ki se ne bojijo iz poželenja po dobički pritiskati delavce. Já, so celo takši, ki celo zlorabijo vero samo i probajo z njenim imenom pokriti svoje krivice . . . Njuvoga ravnanja ne bomo nikdar henjali resno obsojati. Oni so najmre krivi, da se je moglo, četüdi neupravičeno, o Cerkvi misliti i da se njoj v oči meče, kak da se zavzema za bogate, a ne briga za težave i potrebe tistih, ki so takrekoč oropani naravne dediščine“ (An. 126.)
Cerkev je vsikdar včila, da je delavec vreden svojega plačila, da vsakši gospodar mora dati svojim hlapcom i svojim delavcom telko plačila, kelko so ga po božoj pravici zaslüžili. I je vsikdar karala tiste gospo-
dare i fabrikante, ki so delavcom menše plače davali samo zato, da bi njim več ostalo. Takše skopače, četüdi so se držali za katoličane, je Cerkev po Kristušovom navuki tak karala i obsodila, kak kara ropare, cigane ali nečistnike po Kristušovom navuki, pa četüdi se tej grešniki držijo za katoličane.
Vnogi, tüdi vučeni lüdje najmre nikak ne morejo ločiti katoliškoga navuka od spunjavanja teh navukov. Drügo je navuk i drügo je živlenje. Navuk je eden, Kristušov, šteroga srce je bratska lübezen, živijo pa vnogi ravno inači, kak te navuk zapovedava. Zato je ne kriv navuk i tisti, ki te navuk glasi, če nešterni lüdje ne Živijo po tom navuki. Te de po takšem tüdi Cerkev kriva, da so nečistnžki. Nekak bi ti pravo: „ti šče tüdi verješ, ka Cerkev vči ? Vidiš toga nečistnika, kak grdo živi, pa je katoličan ! Cerkev, ki ma takše grešnike za svoje kotrige, ne vči prav?“ Boš njemi vervao ? i zavržeš Cerkev i več ne boš vervao? To bi bilo nespametno. Cerkev je ravno tista svetlost, ki kaže pot, samo da se vnoge njene kotrige te poti neščejo držati.
Če bi se vsi katoličani držali Kristušovoga navuka, pa ne bi bilo niti ednoga siromaka med nami. Vsi bi meli vednako po zapovedi : „lübi bližnjega, kak samoga sebe.“ Kak vse inačiše živlenje bi bilo na sveti. Ar pa ne poštüjemo njenih navukov, smo prišli se, gde se zdaj nahajamo, v silno stisko. Iz toga ravno vidimo, kak dobra vučitelica nam je sv. Cerkev i kak dobra mati, ki nas šče očuvati vseh zavol. Samo bogati jo moramo i živeti moramo po njenih navukih, ne samo poslüšati jo.
Zato ne verjimo tistim, ki natihoma šuntajo proti Cerkvi i pri tom škrablejo po nevolaj, v šterij se zdaj nahajamo. Ne je kriva toga Cerkev, nego takši lüdje, kak so ravno tej ki šuntajo proti Cerkvi, ki ne hodijo k meši, ki svojih verskih dužnosti ne spunjavajo.
Živeo kralj Peter II.
Rojstni den našega mladoga krala Petra II. je vsa država kar najlepše proslavila. Po vseh vekših mestih, gde je tüdi vnogo vojaštva, so se vršile velke vojaške parade, k šterim se je drüžilo civilno občinstvo, kak gledalec, s srcom punim navdüšenja za mladoga, dvanajstletnoga krala. Tüdi naša krajina je te den pokazala, kak zna lübiti svojega vrhovnoga državnoga voditela. V njem, v kralevskoj osebi gledamo najvekšo oblast, šteroj se mora vsakši državlan pokoravati, če ščemo složno živeti v državi, kak edna velka drüžina. Posebno pa mi, ki tvorimo severno mejo države, se zavedamo, da je jedino v složnosti vseh državlanov, štere predstavnik je kralj, naša moč, naša srečna bodočnost. Našemi mladomi krali, šteromi je razbojniška roka vničila dragoga njemi očo, tembole izpovedamo svojo vernost i lübezen. Naj ga Bog ohrani i vodi na zemelsko srečo i večno zveličanje vseh državlanov. Živeo kralj Peter II.
Najprle delo,
potom čast.
V zadnjem časi so naročniki Novin večkrat čteli kaj od našega dijaštva, posebno ešče od naši akademiji pa tüdi bogoslovcov. Vsakši je po člankaj v Novinaj teliko spoznao, da so se tüdi tisti naši dijaki, šteri vsi o sebi trdijo, da so krščanskoga mišlenja i majo tüdi volo živeti po navukaj katoliške cerkve, razdelili nikak na dva tabora. Edni so mišlenja, da se vsi, kelko nas je dobromislečih i šteri smo pripravleni delati za dobro našega lüdstva zberemo okoli naših starejših domačih voditelov i okoli naših domačih listov i nato z zdrüženimi močmi, pomagajoč eden drügomi z delom i dobrimi tanači, poštüvajoč naše lüdstvo, našo krajino, naše domače posebnosti i poštüvajoč naše dozdajšnje zaslüžne može delamo za dobro naše krajine i našega lüdstva.
Ništerni drügi dijaki so pa mišlenja, da je to, ka smo mi dozdaj napravili, malo vredno i da trebe vse inači delati. Naše liste, štere smo si z velkimi težavami ustanovili i je sami zdržavali s svojimi žüli skoz vse vihere, trebe odpraviti. Mesto njij naj se čtejo samo „kranjski“, kak pri nas pravijo.
Mi priznavamo, da bi naši listi i naše Novine mogle še bogše biti. Mi priznavamo, da so naši starejši voditelje ne popuni svetniki, brez vsej napak, zato, ka ma vsakši človek svoje napake. Priznavamo pa tüdi, da so naši listi i naši starejši voditelje nam vsem i našoj krajini ogromno dobroga včinoli i to lehko pred vsem svetom mirne düše pokažemo i nas za vse to nej trbej sram biti.
Lehko bi pa pri nas ešče bogše bilo, če bi ništerni mladi lüdje malo več delali pa malo menje blatili po sveti okoli nas, naše liste i našo krajino. Gda šteri tej mladi najmenje telko brezplačni Prošenj napiše za naše siromake i telko pet raztrga za naše lüdstvo kak naš voditeo Klekl, te bo meo pravico gučati tüdi od toga, ka so g. Klekl kaj ne prav napravili, ali pa nej mogli napraviti, prvle pa nej.
Tüdi od našega poslanca dr. Klara so ništerni tej mladi znali gučati, da je prej proti voli dr. Korošca šo v volitve i da zatogavolo mora zdaj nekak drügi gratati poslanec.
K tomi samo telko pripomnimo : Naš dr. Klar je šo v volitve na soglasno prigovarjanje i prošnje našega lüdstva i na prigovarjanje vodilnih oseb iz najbližnjih vrst dr. Korošca. Dr. Klara je njegov stopaj v politiko vnogo koštao i ma od toga samo velko škodo v svojoj privatnoj praksi. Včino je pa te stopaj samo iz lübezni do našega
lüdstva, v svojo lastno škodo. Cela njegova zadeva je pa z dr. Korošcem najlepše vrejena i što dnes kaj nači guči ne guči istine.
Vsem našim mladim lüdem, šteri bi že zdaj radi prišli v našoj krajini na voditelsko ali poslansko mesto, pa povemo sledeče : Biti voditeo naroda ali posamezne pokrajine ali biti poslanec, to je ne med, nego teško, bridko i jako nezahvalno delo. Do voditelskoga mesta najležej pridete tak, či se bodete dobro včili, postanoli zreli, razumni, z vsov potrebnov vučenostjov napunjeni poleg
pa dobroga srca i nesebični: Morali bodete lüdstvi vnogo dobroga napraviti i za vse tisto nikše plačilo zahtevati. Te vas bo lüdstvo rado melo i samo zvolilo za svoje vučitele i voditele.
Mladi lüdje, zdaj se včite, pa bodite pošteni. Delajte za naše lüdstvo, pa gda pride čas, bodite vučiteli i pomočniki našemi lüdstvi i šteri so najbogši, tistoga vsi vküp zvolimo za voditela. Najprle se pa navčimo poštüvati to, ka je naše pa ka je dobro, pa ne zaničavlimo pred drügimi sami sebe, da bi iz toga kakše haske potegnoli.
Mladi lajik.
Bodimo pametni!
V veči mestaj naše krajine lehko vídimo da so prišli k nam ništerni Bog zna Odked i Bog zna kakši prazni i skoro goli pá se njim samo ednok ščista dobro godi pri nas. Ali odpre trafiko ali trgovino ali oštarijo, ali dobi slüžbo, ali pa dobi desetkrat telko agrarne zemle kak naši lüdje pa ešče peneze, da si zazida hišo. Vsi tej ništerni začnejo včasi nato na vse grlo kričati, da so sami oni istinski i pravi Slovenci i Jugoslovani, vsi mi drügi, šteri smo že od nigda na toj zemli, smo pa samo protidržavni lüdje. S tem ščejo dokazati, da so edino samo oni zmožni i vredni nam ravnati i kralüvati i se razne podpore i drüge državne dobrote samo njij dostajajo. Mi smo pač telko nespametni, da to vse mirno požiramo i se niti ne potrüdimo, da bi povedali njim i pred vsem svetom, da smo bili mi Slovenci i Jugoslovani že te, gda se njim od naše krajine, pa mogoče tüdi od Slo-
venstva i jugoslovanstva niti senjalo nej i smo ostali Slovenci i Jugoslovani tüdi zdaj, gda gladüjemo i ne vživamo nikši državni podpor. Vnogi zmed tej je pa Slovenec i Jugoslovan samo tak dugo, dokeč vživa kakšo mastno državno podporo i dokeč lehko nad nami kralüje, če pa to mine, te je pa zmožen v kakšoj drügoj državi najvekše zamazanosti proti nam delati. Takši istinski zgledov bi lehko nikelko zapisali.
Drügi bi radi živeli na račun naše nespameti.
Ništerni pa že ves čas, kak je Jugoslavija, računajo, da je v našoj krajini ešče itak telko nespametni lüdi, da bi lehko na račun naši nespametnjakov velki i bogati gratali. Eden takši mali modrijaš i velki manjak je ednomi našemi gospodi pripovedavao, da on lehko v našoj krajini grata, ka on šče. Naši lüdje da so prej tak nori,
da če de njim kaj pametnoga i istinskoga pripovedavao, ga nedo poslüšali i njemi nedo vervali. Če de njim pa kak najbole kaj noroga lagao, te do njemi vse vervali pa vsi leteli za njim i lehko ž njimi napravi, ka šče. Te modrijaš i manjak je dale pripovedavao, da prej on lehko dnes gori stopi, pa de našim lüdem pripovedavao, da je za nas i našo krajino ešče najbogše, či se mi izjavimo za Ameriko. Nas te Amerika pod sebe vzame, dače nam več nikše nede trbelo plačüvati, delati nam več tüdi nede trbelo, zato, ka bo dolarov vsešerom telko kak listja i naši lüdje do prej njemi vse vervali pa leteli za njim pa se vsi včasi izjavijo za njega i za Ameriko. Če bi pa prej našim lüdem pripovedavao, da smo mi Slovenci, čiravno mali, nego med svetom itak jako poštüvani, delaven, čisti i pošteni narod, da nas Slovence v Jugoslaviji vsešerom visoko cenijo i da če bomo znali vküp držati i pametni biti, se nam bo znalo v našoj državi ešče naravnost jako dobro goditi, te prej pri naši lüdej nikaj ne opravi.
Mogoče, da ma te modrijaš pa manjak kaj prav. Takši manjaki majo dosta časa naše lüdi kaj prerešavati. Povedati pa moramo, da je naše lüdstvo že tüdi politično jako zrelo i se ne da več voditi od različni kričačov. Žao nam je pa za vsakšega, šteri ešče dnesden verje tistim lüdem, šteri se med našim lüdstvom vsigdar samo te prikažüjejo, gda se kakše volitve približavlejo.
2
NOVINE
15. septembra 1935.
Ne davajmo vsakšemi svoje kože.
Naš voditeo, notrašnji minister dr. Korošec, je jako pametno včino, gda je dao državlanom svobodo, da lehko povejo, ka je najbole teži. Šest let je lüdstvo ne smelo gučati od svoji nevol. I čiravno je ešče nikaj nej dosta bogše gratalo, človeki je li malo ležej, či se konči smej komi malo potožiti. Iz te sloboščine bi pa dnes že palig vnogi radi na račun naše nezvučenosti za sebe dobičke spravili.
Bodimo pametni ! Škoda je vsakšega našega človeka, šteri se da preslepiti od lüdi, šteri so za nas nikdar nej meli srca nego iščejo samo to, kak bi iz naših žülov sebi dobičke skovali. Ali je pametno, da se ništerni naši lüdje dajo zapelavati i poslüšajo ednoga Horvata Pavleka iz Bratonec, šteri v političnom živlenji nindri nikaj ne pomeni, šteri je že pri vsej mogoči strankaj iskao srečo za sebe, za naše lüdstvo i našo krajino ešče nikdar nindri nikaj nej dobroga napravo, zdaj pa lüdem obečavle nikši Mačkov hrvački paradižom, šteroga naši lüdje nikdar ne koštajo, kak Horvatje nej, zato ka takšega paradižoma nikdi nega. Prvi sad, šteroga nam je prineso Mačkov paradižom, je krv ništerni naši lüdi, štero so po nepotrebnom okoli Lotmerka točili. Za takše norije samo nespameten človek svojo kožo nosi, da drügi lüknje v njo dela.
Mi mamo hrvačko lüdstvo radi, zato ka je to lüdstvo že preveč dosta pretrpelo zavolo svoji nesposobni voditelov. Vüpamo se pa, da se hrvatskomi lüdstvi že posreči ednok, da dobi dobre i prave voditele, šteri je bodo znali pravilno voditi k bogšemi živlenji. Mi se pa v dnešnjoj nevoli brigajmo v prvom redi sami za sebe i podpirajmo i se zdrüžüjmo okoli svoji domači slovenski voditelov, za štere znamo, da so pošteni, nesebični i sposobni možje. Sreča i dobro za nas je, da so naši lüdje že sami telko zreli i dobro znajo, da je Maček sam povedao, da Slovenija njega nikaj ne briga, zato ka doma na hrvatskom ma zadosta nevol. Potem za Mačka na svojo roko delajo pri nas ništerni lüdje, šteri pri nas nikaj ne pomenijo i šteri mislijo, da je pri nas resan telko nespametni lüdi, da bi oni na račun tej naši nespametnjakov za sebe ešče lehko kakši dobiček skovali.
Razgled po katoličanskom sveti.
Kitajska državna palača je 9. julija sprijala v svoje prostore apoštolskoga delegata (papovoga poslanca) na slavnostno večerjo. Pripravo jo je general Jeušišan. Večerja je bila isti den, isto vöro, gda sta bila pred 35 leti vmorjeniva dva katoličanskiva škofa, vnogo dühovščine i katoliški vernikov. Na prostori, gde je komaj pred 35 leti tekla nedužna katoličanska krv, je najvišji papov zastopnik na večerji i pozove ga sam vojaški guverner, ki je eden najznamenitejših generalov na Kitajskom. — Tak se časi spreminjajo.
Razstava katoličanskoga časopisja s celoga sveta se bo vršila kleti v Vatikani. Prikazan bo tisk od leta 1792, gda je bio tiskani prvi papir.
Najdragša kniga na sveti je židovsko sv. pismo, ki so ga že leta 1512 bogati Židovje šteli küpiti od pape Julija II. za telko zlata, keliko kniga vaga. To sv. pismo je šče zdaj v Vatikani v papovoj knižnici i je žmetno tak, da ga trije komaj nesejo. Vaga 325 füntov. Židovje bi teda v našij penezaj morali dati 7,650.000 Din za njega. A dnes je šče več vredno, ar je starejše.
Takse voditele da bi meli, kak je Gil Roble s, voditeo katoličanskih Špancov, star 36 let. Šolao se je v Müncheni, v Belgiji, na Francoskom, na Dunaji i na Angleškom. Gda se je povrno v domovino i vido, kak propada versko živlenje, je začno zbirati okoli sebe mladino, ki je bila puna lübezni do naroda. Po revoluciji je razširo prvi oziv „Ka ščemo?“ — „Nikaj drügoga, kak da pokristjanimo javno živlenje. Španija je katoličanska, a ne več krščanska. Najbole nam je škodila mlačnost i krivo mišlenje, da je Španija katoličanska. Naslanjali smo se na odredbo v Ustavi, po šteroj je katoliška vera, vera države i naroda i pod varstvom te določbe smo dremali. Po kasarnaj so vojaki vsakšo nedelo bili pri sv. meši, a potom so šče naprej preklinjali. Naši varaški lüdje so trumoma hodili ob nedelaj k sv. meši, a nato čteli brezverske časopise, ki so zastruplali narod i vničavali vero . . . Pod slüžbe-
nim katoličanstvom so svobodomisleci zasedli vsa važna mesta v državnoj upravi i v javnom živlenji i dobili mladino v svoje roke ; med tem so pa katoličani dale dremali v osvedočenji, da je Španija katoliška i da takša tüdi ostane. Tomi mora biti konec ! Terjamo natančnoga odgovora : „Što je katoličan — i što ne !“
Ob drügoj priliki je povedao : „Mi, ki smo očuvali vero v moč našega naroda, mi, ki smo odrasli v pravoj demokraciji, ki smo den na den v živoj zvezi z narodom i razmimo njegove potreboče i mo njemi znali tüdi pomagati, mi se ne bojimo bodočnosti, ar znamo, da bo narod z nami !“ (Iz Bogoljub-a).
Krščanska država. Portugalski poslanik pri Vatikani je povedao, da šče vlada na Portugalskom sküpno s Cerkvov delati i postavodajo tak vrediti, da bo vsa država zaistino krščanska. Prvi korak k tomi je že včinjeni s tem, da so vse skrivne drüžbe, med njimi tüdi framasonska, prepovedane. Tak je framasonstvo do zdaj prepovedano v Italiji, na Vogrskom, v Nemčiji izdaj na Portugalskom.
Vretine dühovne küge so odkrili v Nemčiji. Do zadnjega časa je okoli 150 tiskani javno i skrivoma tiskalo grdo, zamazano, nesramno čtenje i ga po knigaj, knigicaj i časopisaj širilo po neštetij trgovinaj i trafikaj med nemškim narodom. Tak se je dognalo, da je v Nemčiji štiri i pol milijarde takših zamazani knig razširjenih. Ne dugo se je pri nekšoj sodnoj razpravi dognalo, da je nekši trgovec vsakši den zaslüžo 800 mark (15.000 Din) za nesramne karte samo. Drügomi so dokazali, da je pri odavanji lista o spolnosti zaslüžo na mesec 37.000 državni mark. — Iz toga vidimo, kak lüdje naravnoč požirajo kakše nesramne knige i časopise, zato se pa ne čüdimo, če se po sveti pokvarjenost širi kak povoden i če se naša mladina, ki vsikdar bole sili v svet, tüdi vsikdar bole potapla v razvüzdanosti. Proti tomi se lehko borimo samo tak, če mi katoličani pa tak širimo svoj katoličanski tisk i samo toga küpüjemo i čtemo.
NEDELA.
Iščite najprle bože kralestvo i njegove pravice i vse to se vam bo navrglo, aleluja.
Molimo. Varji svojo Cerkev s trajnov milostjov, prosimo, Gospod; i ker mrtelni človek brez tebe prepada, ga s svojov pomočjov vsikdar odtegüj od škodlivi stvari i rodi k zveličavnim.
Štirinajsta nedela po risalaj.
Evangelium sv. Mataja Vl.
Vu onom vremeni : Pravo je Jezuš Vučenikom svojim : Nišče ne more dvema Gospodoma slüžiti : ar ali ednoga bode odürjavao, i toga drügoga lübo ; ali de ednoga trpo, i toga drügoga zavrže. Nemrete Bogi slüžiti, i mammoni. Zato Velim vam: ne skrbte se za düšo Vašo, ka bote jeli ; niti za tejlo vaše, ka te oblačili. Nejli je düša več od jestvine, i tejlo od oprave ? zglednite se na ftice nebeske, ar ne sejajo, niti ne ženjajo, niti ne spravlajo vu skegnje ; i Oča vaš nebeski nje hrani. Nejli ste vi več od njih vrejdni ? Što pa med vami misleči more pridati k visokosti svojoj eden lakét ? I za opravo ka se skrbite ? gledajte polske lilije, kak-da rastejo ; ne delajo, niti ne predejo. Velim pa vam : ka je niti Šalomon vu diki svojoj nej bio tak odenjeni, kak eden med etimi. Či da polsko travo, štera dnes jeste, i vütro se v peč vrže, Bog tak opravla : o keliko bole vas male vere ? Ne bojte zato skrblivi govoreči : ka bomo jeli, ali ka bomo pili, ali skim bomo se odejvali ? ar eta vsa poganje iščejo. Ar zna Oča vaš, ka eta vsa potrebüjete. Iščite zato prvo Kralestvo Bože, i pravico njegovo ; i eta vsa se vam pridajo.
*
B e r i 1 o iz pisma svetoga apoštola Pavla Galačanom : „Bratje ! Po dühi živite i ne dvorite poželenji mesa. Zakaj meso poželi proti dühi, düh pa proti mesi ; teva dva sta si najmre med sebov protivna, da ne delate toga, ka bi šteli. Če se pa date voditi od düha, ste ne pod postavov. Očivesna so pa dela mesa i takša so : nečistüvanje, nesramnost, razvüzdanost, maliküvanje, compranje, sovraštvo, zdražba, hamičnost, čemerovje, kreganje, svaja, ločine, nevoščenost, vmori, pijančüvanje, lakomnost i ka je tomi podobnoga. Od toga vam napovedavam, kak sem napovedao, da
šteri takše reči začinjajo, ne bodo herbali božega kralestva. Sad düha pa je : lübezen, veselje, mir, potrpežlivost, blagost, dobrotlivost, vernost, krotkost, zdržnost. Proti takšim sadovom nega postave. Šteri so pa Kristušovi, so meso s strastmi i poželenjom vred križali.
Apoštol Paveo govori od dveh neprijatelov : meso i düh. Oba sta zdrüženiva v človeka. Ne obinjavleta se, ne lübita se, nego sta si v najvekšem neprijatelstvi. Eden se bori proti drügomi. Šteri je močnejši, tisti da človeki pravo lice. Če je pri človeki močnejše telo, tak da je düh rob tela, je sad toga človeka : nečistüvanje, nesramnost, razvüzdanost, sovraštvo, pijančüvanje itd., kak lepo pove apoštol sam. Če pa pri človeki düh zapovedava, so njegov sad tak lepe rožice, da so samomi Bogi drage: lübezen, veselje, mir, dobrotlivost, krotkost itd, kak tüdi apoštol sam pove.
Pa tüdi, če apoštolovih reči ne bi poznao, sam lehko previdiš, gda s človekom vküp prideš, ka pri njem gospodüje : ali meso ali düh. Če meso, ti postane nekam tesno pri srci,
bojiš se ga, njegov pogled je nekam divji, na pou Zverinski. Najraj se ga ogneš. Kem bole si dühoven, bole opaziš njegovo mesenost. Če pa si sam pod gospodstvom mesa, sploj nikaj ne opaziš. Najšla sta se dva podobniva, ki vküp pašeta.
Srečaš pa človeka podühovlenoga, si srečao sprotolešnje sunce, pri šterom se segreješ, če ti je mrzlo, potolažiš če si žalosten, pomiriš, če si razdvojen, obüpan. Vsakša njegova reč je topla, lübezni puna, kak balzam na pekočo rano. Kem bole je meso podvrženo dühi, bole te vleče k sebi. Čütiš, tak da bi s svetnikom govorio. Spoštüješ ga i ne pozabiš ga. Ob težkoj vöri se spomniš ga.
Kak svetlo je živlenje takšega podühovlenoga. Zvišeno nad vse zemelsko. — Kak kmično pa mesenoga. V blati se kota, nesrečni. — Med obema se bije boj, i le po krvavom boji pride do zmage düh.
Politični pregled.
Na rojstni den našega mladoga krala Petra II. so se po vsoj državi vršile cerkvene slovesnosti, šterim so prisostvüvali civilne i vojaške oblasti. Posebno v naših velkih mestih, kakti v Beogradi, v Zagrebi, v Ljubljani so se vršile velke slovesnosti.
Abesinija i Italija. Preminoči tjeden je Zveza narodov doživela velko stisko. Abesinski zastopnik je ostre reči povedao na Italijo, tak, da se je italijanski baron Aloisi zdigno i razburilo zapüsto dvorano. Vse je bilo na nogaj, po hodnikaj je nastanola zmešnjava. Vsakši se je pitao, ka se zgodilo, ka bode. Pa venda ja ne bojna? Drügi den pa se je zvolo poseben
odbor, v šterom so zastopani zastopniki Anglije, Francije, Španije, Poljske i Turčije. Tej naj bi najšli pot, po šteroj bi se z lepa pomirile Abesinija i Italija.
Abesinska vlada je med tem dala proglas za splošno mobilizacijo, to je, da se vsa vojska pripravi na bojno.
Predsedik naše vlade se je povrno iz Pariza. Izjavo je, da je zadovolen z uspehi, ki jih je dosegno v Franciji. Obe državi, naša i francoska sta v velkom prijatelstvi, zato njima ne težko, da v vsej zadevaj, ki so sküpne obema državama, vküp držita i soglašata.
Bodi apoštol.
V našem sosednom Medjimurji hodijo mladi Zagrebški nadškof dr. Stepinac po firmi. Že 10 let je ne bilo firme v Medjimurji. Firma se vrši kak po navadi. Nekaj pa je vredno, da Zvedi tüdi naše lüstvo.
Z nadškofom hodi tüdi eden gospod laik (civilist). Star je kakših 40 let. Bio je prle v vojaškoj slüžbi. Kak major je včio v vojaškoj šoli mlade oficire. Pa je zapüsto vojaški stan, ar je v njem ne najšeo sreče, kak je sam pravo. Začeo se je zanimati za katoliško akcijo i zdaj je predsednik drüštva „Karitas“ (krščanska lübezen) za vso zagrebško škofijo.
Zdaj hodi z nadškofom, gde je firma i vseširom drži govore (po dva ali tri) pred Cerkvov i v cerkvi. Govori od kat. akcije. Eden govor, ki ga je držao odvečara po večernicaj sem sam poslüšao. Naj ga na kratko povem.
V začetki se lüstvi opravičo, zakaj govori v cerkvi on kak ne dühovnik (laik.) Od nadškofa ma za to dovolenje. Potom pa omeni nekaj zgledov iz Svetoga pisma, da je tüdi naš gospod Jezuš meo poleg dvanajšterih apoštolov tüdi drüge vučence, ki jih je potrebüvao v svojoj slüžbi. Tak tüdi zdaj potrebüjejo dühovniki pomočnike v svojem düšnom pastirstvi, ar sami ne morejo vsega opravlati. Tej pomočniki apoštoli morajo biti laiki sami, dobri verniki. Oni idejo med mlačne vernike i jih vodijo k sunci — sv. hoštiji, gde se segrejejo i navdüšijo za gorečnejše versko živlenje.
Kak to napravijo? Če je v fari kakše versko drüštvo, da idejo do tistih, šteri so šče ne v tom drüštvi i jih pripelajo notri. Tak n. pr. če je v fari Marijina drüžba, idejo Marijini drüžbeniki do tistih dečkov, šteri so šče ne drüžbeniki i je pomali nagučijo, da tüdi začnejo hoditi k navukom. Dekle pa pali med deklami takšo apoštolsko slüžbo vršijo, ženske med ženskami, moški med moškimi. Cio tomi deli je, kak bi mlačne düše, ki so mogoče že zablodile na grešne poti, pripelali nazaj k Jezuši.
Kakši pa mora biti te, ki šče med svojimi znanci vršiti to apoštolsko slüžbo?
Sam mora dati najlepši zgled. To je prvo. Pun Kristušovoga düha mora biti. Te düh se mora na njem poznati na prvi pogled. Z vsakšim mora govoriti prijazno, lübeznivo. Vsikdar samo to gledati, kak bi bližnjega pripelao k Jezuši. Če n. pr. goreča dekla v domačoj hiši šče svoje domače navdüšiti za pravo versko živlenje, naj bo sama pri hiši najbole
Reformacija in stiki Slovencev na obeh straneh Mure.
Pod tem naslovom je pred kratkim priobčil v dveh številkah „Slovenca“ (št. 189 in 190) naš rojak akademik Jože Maučec, daljši članek o medsebojnih stiskih Slovencev tostran in onostran Mure za časa reformacije.
O medsebojnih stiskih Slovencev na obeh straneh Mure se je že večkrat pisalo, posebno zadnje čase : M. Kokolj, in V. Novak v „Sloveniji“, „Jutro“ parkrat. In tudi v Zborniku Slovenske krajine zelo povdarjata te medsebojne stike posebno dr. M. Slavič in V. Novak; ne brez vzroka. —
Maučecov članek nam govori o važnih in zanimivih medsebojnih stikih, ki so jih imeli prekmurski luterani s kranjskimi in štajerskimi y 16. in 17. stoletju ter o vzrokih, zakaj so se ohranili evangeličani do današnjega dne v Slovenski krajini.
Ostale Slovenske dežele so delile Usodo avstrijskih dežel, dočim je Slovenska krajina kot del ogerskega kraljestva živela posebno življenje. Prekmurski Slovenci so živeli pod vlado madjarskih velikašev, ki so imeli večjo oblast in moč, kot pa velikaši na ostalem Slovenskem. „ln ravno v tej absolutistični moči in oblasti madjarskega plemstva v Slovenski krajini tiči glavni vzrok, da smo v dobi reformacije in rekatolizacije imeli prekmurski Slovenci tesne stike z ostalimi Slovenci“
Te tjeden bom molo, trpo i delao vse : naj Slovensko krajino lübijo njem šolani sinovje i njene šolane hčeri.
15. september 1935.
NOVINE
3
friška. Naj bo krotka i niednomi, ne brati, ne sestri ne pove žaone reči, čeravno jo včasi kaj zbadajo. Naj podvori vsakšemi, ka vidi, da je potrebno; naj da vodo za roke, če jo šteri potrebüje, naj jo vö odnese, če jo več ne potrebüje, naj njemi ponüdi kupico vode, naj njemi gvant operi, gvant zašije, punčule s puca i. t. d. Sto i sto prilik ma, da je pri hiši vsakšemi na roko. Pa to taki i z veseljom, s pesmov na vüstaj. Na te način si pridobi srca domačij. Vsi jo bodo radi meli.
Gda pa jo ednok radi majo, naj začne prigovarjati, da bi šli zdaj k meši, zdaj k spovedi i tak pomali dosegne, da nekda mlačni postanejo goreči.
Poleg lastnoga zgleda je potrebna molitev. Moliti moramo za tiste, ki jih ščemo na pravo pot spraviti. Moliti zavüpno i nepretrgano vsakši den nekaj.
K molitvam moramo prikapčiti svoja zatajüvanja, premagüvanja samoga sebe. Ta zatajüvanja darüjmo Bogi za tiste, ki jih ščemo rešiti.
Poskrbimo tüdi, da bo pri vsakšoj krščanskoj hiši dobro katoličansko čtenje, novine, Pobožni listi i knjige. To je glavno. Čtimo samo takše liste i knjige, štere višešnja cerkvena oblast potrdi i jih priporoča. Ar se vnogo slabih, brezverskih novin i knjig štampa i širi med lüdmi. To pa je strup za düše.
Gospod govornik je povedao zgled edne takše apoštolske dekle. Bilo je pri hiši več kotrig. Brat od te dekle je bio brezverec. Ne je molo, ne hodo v cerkev, šinfao dühovnike, celo Bogi ne dao mira. Bio je oženjeni. Pa tüdi žena ne bila prava i deca bi takša bila. Pa ta goreča dekla, njegova sestra začne pri deci. Lepo jih vči moliti, redno moli, večkrat ide z njim v cerkev, vči jih, kak morajo ateka i mamo radi meti, za nje moliti.
Tak je deco lepo včila i deca jo je nad vse rada mela. To je varala mati od dece, njena nevesta, i se njoj je dopadnolo, ka tak skrbi za njeno deco. Zdaj se ta dekla približa materi samoj. Začne z lepa zdaj nekaj i drügoč nekaj. Vsikdar več od pravoga verskoga živlenja. Mater, nevesto svojo je hitro dobila.
Zdaj se je lotila brata samoga. Tü pa je na bole trda tla zadela. Nikaj je ne pomagalo prigovarjanje, naj ide k spovedi i v cerkev. Brat je od toga ne dao čüti. A sestra ne henja. Molitve podvoji i gorečnost ravnotak. Nazadnje se njoj le posreči brata pregučati, da je začno katoličanske novine čteti, pomali pobožne liste. Potom je šou v cerkev i nazadnje se je spovedao. I od tistoga časa naprej nikaj drügo ne iskao, kak samo Jezuša i to, kak bi popravo vse to, ka je prle gučao proti cerkvi i proti Bogi.
Te človek, šteri se je tak spreobrno, šče žive : „to sem jaz sam, ki vam zdaj tü govorim,“ je pravo govornik. „Moja sestra je bila tista, ki me je spreobrnila. Najbole je vplivao na mene njeni zgled i njena lübezen do mene. Tak sem se spreobrno, a zdaj sem, srečen, ar sem spoznao Boga i ga mam v svojem srci. To je sreča, štero svet ne more dati. I da sem prle proti Bogi govorio i pisao, pa moram zdaj to popraviti i predgati za Boga, za čast božo.“ — Tak je govorio govornik sam.
Lüdem, ki so ga poslüšali, so se oči zaiskrile v skuzaj, gda je povedao, da je on tisti nekdašnji neprijateo božji, a zdaj šče biti njegov apoštol, i šče vužigati srca vernikov v lübezni do Jezuša.
Toda, što šče vužigati, mora prle sam goreti. Špica ne vužge niti najtenšega papira, dokeč sama ne gori.
Gde se pa naj vužge tisti, ki šče biti apoštol ? Jedino pri Jezuši v Olt. Svestvi. Tü je ogenj. Kem večkrat ga obiščemo i sprejmemo pri sv. obhajili, vekši bo plamen lübezni, bole bo žgao mrzle düše grešnikov.
GLASI.
SLOVENSKA KRAJINA.
Lendava. Rojstni den našega mladoga kralja je Lendava nad vse lepo proslavila. Za četrtek večer je bila pripravlena baklada po mestnij vulicaj, pa se zavolo deževnoga vremena ista ne mogla vršiti. V petek so se v katoličanskoj cerkvi, luteranskoj i židovskoj sinagogi opravile slüžbe bože, nato pa se je velka vnožica lüdi, ki se je zbrala na prostori pred luteranskov Cerkvov, v sprevodi podala v mesto. Okoli dvanajste vöre je čerensovska godba, ki je bila pozvana v Lendavo že za četrtek večer, zaigrala nekaj prav lepih komadov na Prostori Cerkvenoga trga. Proti večeri pa je ista godba na istom prostori znova začnola igrati i s tem vnogo poslüšalcov zbrala vküp. Ob pol osmih zvečer pa se je vsa vnožica stvorila v lep sprevod, ki je z lampijoni korakao po mestnij vulicaj. Na čelo povorke je šla godba, za njov sokoli s svojim praporom, za njim gasilci i vojska, nato pa šol: mladina i ostali lüdje. Vnogo lüdi je tüdi spremlalo povorko na trotoari. Završetek baklade je bio pred hotelom „Krona“, gde so zaigrali državno himno i se nato razšli. — Lepo so napravili tüdi gospodari hiš, ki so ob vulicaj, po šterij je povorka šla, v vsa okna
nadevali goreče sveče, tak da je zaistino človeka za srce prijalo. — Tak se postavi lüstvo, ki ga Vnogi blatijo za nedržavnoga. V oči pa nam spadno prazen prostor, šteroga bi pri toj slavnosti morao spuniti eden župan, šteroga je „Jutro“ pred kratkim hvalilo kak velenacionalnoga župana v Slov. krajini. Tak da bi on edini bio zaneslivi državni braniteo tü med Madjari. Četüdi bi Vas šteli zagovoriti, Vas ne moremo. Je vse zabadav, gospodje. Kričite, na vse grlo kričite, da ste edino ví vredni državlani. Vašemi kričanji nanč glühi ne bo vervao, ar vaša dejanja inači kažejo.
Hotiza. Farkašovi z Mürišča so meli lepi falat prosa posejanoga pri Maloj Polani. Nekši neprijatelje so požeto proso ponoči zmlatili. Odnesli so ga do tri metre. Za siromaško drüžino, štera si mora krüh küpüvati, je to veliki vdarec.
Melinci. Augusta 30. smo djali k Večnomi počitki 95 letno starico, Gjura Nežo. Pokojna je bila daleč naokoli znana ženskam kak vučena babica. Bila je zgledna, dobra krščanska mati, dugoletna naročnica naših listov Priporačamo jo dobrim düšam v molitev. — Müra nam je 26 augusta znova zplavila vtoplenko, kakši 7 let staro dekličko. To je že deveti vtoplenik, ki smo ga na našem hatari letos prijali. Naša siromaška občina ma z vtopleniki vnogo stroškov. Bi prosili merodajno oblast, da nam skoči na pomoč, kda zvršavamo to človekolübno i smilenosti puno delo. Vnogi vtoplenike dol püstijo po Muri, Vnogi bogatejši, mi siromaki je pa zakopamo. Naj to spozna oblast i nam pride na pomoč.
„Zvezo naših živinorejskih organizacij razbijajo“. Članek s tem naslovom v zadnji številki Murske Krajine je tak, da ga na tem mestu nočemo kvalificirati. Primeren odgovor nanj bo prejel gospod dopisnik iz Murske Sobote pri izredni skupščini zveze v Ljutomeru dne 15. t. m., ki kot zavedni organizirani živinorejci smatramo za pravilno v društvenem življenju, da iznesemo svoje besede najprej pred merodajnim forumom, to je pri skupščini društev.
Kmetje živivinorejci.
Smrt našega širitela v tüjini. Avgusta 5. je vmro v Buenos Airesi, v glavnom mesti republike Argentine v Južnoj Ameriki, Ozmec Franc v 38 leti starosti. Pokojni je bio dober stanoviten krščanski mož, širiteo naših domačih krščanskih listov i nabiralec na dom sv. Frančiška na Melincih. Zapüšča žalostno dovico, rojeno Küzma Terezijo, i štiri pres-
krblene dece. Naj jemi telo v tüjoj zemli merno počiva, düša pa naj večno radost vživa. Molimo za njega. Njegovim domačim naj lajša bolečino dobra mati Marija.
Sv. Sebeščan. Naš gospod plebanoš Perša Ivan so nevarno zbetežali. Priporočamo jih v molitev.
Sobota. Vmrla je v Soboti 25. augusta Titan Ana, naročnica i pomožna širitelica naših listov. V pobožno molitev naših naročnikov zračamo pokojno. — Istotak je vmrla isti den v Ljubljani bivša prednica sobočkoga špitala č. sestra Medarda. Pokojna je duga leta vodila našo bolnišnico, molimo za njo, da njej dober Jezuš plača vse trüde, ki je prestala za naše betežnike.
Naš v Korziki. Lang Jakob, mladenec iz Ropoč, je stopo med misijonare Nevtepene Device Marije. V seminišče ga je Vodstvo reda poslalo na Korziko v Albini Vico. Te red je nastavo Mazenod Karol-Jožef-Eugen i je mro na glasi svetosti. Francozi delajo, da dobi čast oltara. Novinec Lang pošila srčne pozdrave rojstnoj občini Ropoči i celoj Slovenskoj krajini.
Na podporo Novin je poslao g. Toplak Števan, korovodja (kantor) iz Bajmoka 30 Din. Lipič Matilda iz Francije 10 Din. Bog plačaj!
Velka nesreča se je zgodila pri Genterovskom cintori. V auto g. Weissa iz Lendave se je zaleto z motornim biciklom g. Rous iz Törnišča i z njim g. Karika. Rous se je tak nesrečno vdaro, da se njemi je glava razpočila i si je presüno možgane. Drügi si je pa potro nogo. Oba so taki pripelali nazaj v Lendavo, od tü pa v Soboto v bolnico. Vüpamo, da oba prestaneta.
Prosvetno drüštvo v Črensovcih naznanja, da se bo 22. sept. 1935. ob 3 vüri popoldne v Našem domi vršo drüštveni občni zbor s sledečim dnevnim redom: 1. Čitanje zapisnika zadnjega občnega zbora, 2. poročilo funkcijonarov, 3. volitev novoga odbora, 4. Slučajnosti. Člani se vabijo, da se punoštevilno vdeležijo - Odbor.
Popravek. V zadnjoj številki, v članku „Goričko nemško proščenje in še kaj“ popravi: V 7. odstavku „Pater“ v „Pa tu“, v zadnjem odstavku „pogorelcev“ v „pogrebcev“.
Igra dijaštva v Dol. Lendavi. V soboto 14. ob 8 uri zvečer v dvorani hotel Krona napravi našemu Cenjenemu občinstvu dijaštvo črensovske fare veselo spevoigro „Kovačev študent“. Ker je pesem Kovačevega študenta, (In mati mu je Skuhala koruznih žgancev piskra dva, čidaj, čido.) tako priljubljena in zabavna, bomo jo vživali še bolj, ker jo bomo slišali iz ust pravih študentov, polnih življenja. Študenti prav vse prisrčno vabijo.
Ker so smeli protestanti pri nas v Slovenski krajini še naprej živeli v novi veri, so k nam prihajali protestanti iz ostalih slovenskih dežel.
Madjarski protestantski plemiči so namreč v dunajskem miru (6. avg. 1606) dosegli zakonito priznanje protestantov obeh veroizpovedi. In dočim je Ferdinand v Avstriji proglasil obljube svojega očeta Karla za neveljavne in je začel brezobzirno zatirati protestantizem, so protestantski velikaši na Madjarskem uspešno branili pravice, katere jim je dal dunajski mir. Tako je imel protestantizem na madjarskem ozemlju ugodna tla. Zato so se protestanti, predvsem predikanti in učitelji, izseljevali zlasti iz krajev blizu ogrske meje. (n. pr. Radgona!) na posestva ogrskih velikašev v Slovenski krajini, kjer so bili dobrodošli. Plemenitaš grof Jurij Szechy je predikante naselil pri Gradu in v Soboti. Od tu so ti obiskovali svoje Štajerske in celo koroške vernike. Protestanti iz Notranje Avstrije so obiskovali evangeličansko službo božjo v obmejnih madjarskih krajih, n. pr. v Soboti, na Petanjcih. Sem so prihajali celo luterani iz Ljubljane poslušat pridige.
Priselitev predikantov in protestantskih učiteljev iz Notr. Avstrije v naše kraje „je imelo za posledico, da se je luteranstvo v Slovenski krajini razširilo z veliko naglico, ker je mnogo pregnancev poiskalo tukaj svoje zavetje in vneto delovalo za luteranstvo. S pomočjo ogrskega plemstva so se sedaj luterani polastili tudi katoliških župnik cerkev v Slov. krajini“.
Tudi Ivan Mandeljc si je rad iskal zavetja na posestvih grofa Bathyanyja.
Pojavijo se v tem času v Slov. krajini tudi protestantske Slovenske knjige iz Kranjske, katere so kramarji poceni prodajali. Že okoli srede 17. stoletja so hile pri nas „v rabi rokopisi (pesmi) v, domačem, prekmurskem narečju“.
Ti stiki iz reformacijske dobe so imeli precejšen vpliv na politično-kulturno zgodovino Slovencev. —
Toliko glede vsebine M. članka.
Nekaj misli k članku.
O vplivu, ki so ga imeli slovenski protestanti pastorji in učitelji pri razvoju protestantizma v Slovenski krajini, se je doslej pri nas bolj malo pisalo. Zato moramo biti toliko bolj hvaležni našemu mlademu zgodovinarju, da se je lotil tega, za nas važnega dela.
Zelo zanimivo je vprašanje, ki ga je Maučec s tem svojim člankom načel: vpliv ostalega slovenskega protestantizma na prekmurskega. To vprašanje z Maučecovim člankom seveda še ni rešeno in zahteva še prej zelo podrobnega študija. Ker je pač to lokalna zgodovina, je treba tu iti v vsaki Podrobnosti do dna, zbrati čimveč neraziskanega in raziskanega gradiva in potem na podlagi dejstev izvajati te ali one zaključke, kar se na podlagi kakih splošnih podatkov ne da.
Ko se govori o teh protestanskih medsebojnih stikih in vplivih, je treba
ločiti dvoje: osebni stik in slovstveni vpliv slovenskega protestantizma na prekmurskega.
Osebni stiki so bili, sodeč po Maučecovem članku, še prejšnji. A jih je treba še bolj raziskati. Poudariti pa je treba, da se je ta vpliv raztezal bolj na železno županijo, na gornji del Slovenske krajine. Na lendavski srez, ki je spadal politično pod zaladsko županijo, cerkveno pa pod zagrebško škofijo, slovenski protestantizem ni toliko vplival, ne po osebnih stikih, še manj pa slovstveno.
Protestantizem je namreč v XVI. stoletju prinesel v Slovensko krajino nekaj slovenskih (Dalmatin), še več pa hrvaških knjig. Zadnje so vplivale tudi vsaj v štirih župnijah Turnišče, Lendava, Bogojina in Dobrovnik. Dolinskega, ki so pripadale zagrebški škofiji (Zbornik, str. 34.)
Vpliv slovenskega protestantizma v Slov. krajini se torej v obeh ozirih: potom osebnih stikov in potom slovstva omejuje bolj na gornji del Slovenske krajine.
Na Dolinskom se protestantizem tudi ni mogel vkoreniniti vsled drugačnih razmer. Zagrebški škofje so imeli večjo oblast kot pa gjörski, ki so bili napram plemstvu brez moči in pod čigar oblast je spadal gornji del Slovenske krajine. —
Dunajski mir iz 1. 1608. in 1622, ko so dobili plemiči in meščani svobodo, po določbi iz 1. 1645. pa tudi vaščani (Kidrič, zgod. Slov. slovstva, str. 114.) Te določbe so tudi gotovo vplivale na razvoj protestantizma pri nas. —
Glede rokopisov (pesmi), pisane „v domačem, prekmurskem narečju“, o katerih govori Maučec na koncu svojega članka, pa je tako:
Dr. Francé Kidrič, po katerem je povzel Maučec gornjo trditev, pravi v svoji zgodovini slovenskega slovstva:
„Vsaj že okoli srede 17. stol. so bili v šoli in v cerkvi v rabi rokopisi s pesemskimi teksti v domačem narečju“,. . . (str. 114.) Kidrič gotovo misli na zbirko pesmi, o kateri govori dr. Fran Kovačič v knjigi Slovenska Štajerska in Prekmurje (Str. 300) in ki se nahaja sedaj v arhivu mariborskega „zgodovinskega društva“. Kovačič namreč tam pravi: „Iz druge polovice 17. stol. pa imamo pozitivna poročila o prekmurskem šolstvu. To nam dokazuje zbirka pesmi, nastala med 1649—1710, kjer stoji opomba, da je pesmarica služila pevovodjem v cerkvi in šoli. Pesmarica je nastala v gornjem Prekmurju ter je 1. 1710. podpisan neki Nikola Legen v Martjancih“.
Dejansko pa ta zbirka pesmi, ki se nahaja v arhivu mariborskega Zgodovinskega društva, ni pisana v „domačem“, „prekmurskem“ narečju, temveč v kajkavskem, hrvaškem. Kdor vzame v roko to pesmarico, se na prvi hip lahko prepriča o tem, da jezik te pesmarice ni prekmurščina.
S tem padejo vsa izvajanja in sklepanja v našem slovenskem slovstvu in v zgodovini, ki so izhajala iz misli, da je ta zbirka pesmi, ki se nahaja v Mariboru, spisana v domačem prekmurskem narečju.	M—ov
4
NOVINE
15. septembra 1935.
Črtanje kmečki dugov.
S 1. septembrom preneha zaščita kmetov. To se pravi s 1. sept. do kmetje morali plačati duge, štere bi morali plačati že s 15. nov. ali 15. dec. lanskoga leta, a je te bilo plačilo dugov odloženo. Jasno je : kak smo ne mogli plačati dugov lani nov. ali dec. i je bilo te plačilo odloženo zavolo toga, ka se napravi eden stalen zakon, šteri bi zastalno vredo pitanje kmečki dugov, tak tüdi letos s sept. ne moremo plačati dugov. Naš gospodarski položaj se je nikaj ne zbošao, cene našim pridelkom i živini so se nikaj ne zdignole. Iz svoje zemle i živine nemremo pri tej cenaj izbiti niti telko, ka bi plačali obresti. Ne, niti za davke nemremo zmoči, niti svojo drüžino nemremo oblačiti. Duge bi lejko plačali samo tak, ka bi Odali deo svoje zemle. Ka bomo pa te jeli? Pa če bi bili sodnijsko prisiljeni, ka bi Odali zemlo, te bi jo küpo kak bi što šteo. Zato je jako potreben zakon, šteri pitanje naši dugov zastalno reši. Ne sme se samo plačilo odložiti, ar to samo vničüje gospodarstvo. I kem večkrat se plačilo odloži, tem večkrat pride to pitanje z vekšov silov na den. Gnješnja vlada si je stavila pitanje naši dugov rešiti. V te gospodarske kroge, naj joj pošlejo predloge kak naj se to pitanje reši. Banska uprava je pozvala vse tüdi naše občine, naj izdelajo predloge za to rešitev. Ob toj priliki tüdi mi poglednimo, kak se rešavle to pitanje.
Prvo, ka moramo povdariti je, ka naj se izdela zakon, šteri resan za stalno vredi to pitanje, ka se nedo tej zakoni tak minjavali, kak so se dozdaj. Od 20. aug. 1932., gda je bila vpelana zaščita kmetov, je bio zakon šestkrat menjani.
Zaščita kmetov ne sme biti v breme kmečki vüpnikov i hranilnic. Če bi na priliko bilo plačilo dugov pa odloženo, ali tak rešeno, ka bi dužnik plačao samo obresti ali jako mali deo glavnice, bi trpeli kmečki vüpniki i propadnole hranilnice. Dnes vsakši rabi peneze. Vlagateli zahtevajo izplačilo vlog, a hranilnica je te vloge izposodila kmetom. Če bi zdaj kmetje-dužniki morali vračati hranilnici samo obresti, bi hranilnica dobila malo penez i bi lejko samo jako male zneske izplačala kmetom vlagatelom. I nazadnje bi pa hranilnice morale propadnoti. Vsi pa dobro znamo, ka so ubile vsako kreditno društvo. Ne nam je trbelo izposojati si peneze od razni oderuhov na visike obresti, ar nam je dala hranilnica na vnogo nižiše. V jüžni krajaj naše države, kde nega takši hranilnic, je kmet plačao 18 do 24 % obresti. I zakon, šteri je bio izdani pred volitvami i šteri je znižao obresti kmečki dugov od 6% na 4% za hranilnice i od 3·5% na l % za zasebnike je ravno šteo zadeti te oderuhe, šteri so na tak visike obresti posodili kmetom peneze. Pri nas je te zakon napravo več slaboga kak dobroga. Povzročo je, ka kmet nemre dobiti posojila. Hranilnice nemrejo dati, ar nišče niti obresti ne plača, a zasebniki tüdi ne dajo posojilo na l%.
Pa tüdi kmečke vüpnike ne sme zadeti kmetska zaščita. Dostakrat so takši vüpniki sirmaški kmečki sinovi i hčere, šteri so svojo izplačano herbijo komi posodili i sami odišli kama na delo, da si kaj zaslüžijo. Zdaj so prišli domo i svoji penez nemrejo nazaj dobiti. Pa tüdi drügi kmetje, šteri so posodili peneze, je danes krvavo rabijo. Kelko ji je, šteri nemajo gvanta i soli nemajo za kaj küpiti, a svoji penez ne morejo nazaj dobiti. Če de pa plačilo pa odloženo, je pa ne dobijo. Jasno je, ka zakon, šteri de rešavao pitanje kmečki dugov mora tüdi te upoštevati.
Kak pa dužniki ščejo, ka se reši to pitanje? Ništerni zahtevajo, ka naj se deo dugov odpiše ! Zakaj? Če sam si na priliko 1925 1. sposodo 10.000 Din, bi si te tisti, ki mi je posodo, lejko za te peneze küpo pou plüga zemle. Če njemi dnes moram povrnoti 10.000 Din, si on za to lejko küpi plüg zemle. Pa obresti niti ne računamo. Če pa jaz njemi povrnem 5000 Din si on za to lejko küpi pou plüga zemle. Tak on nikaj ne kvaren! Jaz sam pa tüdi nikaj ne dobo, ar dnes
žmetnej vküp spravim 5000 Din, kak je on 1925 l. 10.000 Din.
Takša razlika v vrednosti penez je nastanola zavolo toga, ar je vrednost penez sigdar rasla. Na tom, ka bi penez kem več valao, je delala tüdi država, zato je tüdi ona dužna, ka te duge, šteri se dnes zavolo vekše vrednosti penez nemrejo plačati, vzeme na sebe. Tak pravijo ništerni. Predlagajo, ka naj se s posebnim zakonom izdajo državne dinarske novčanice, šteri vrednost bi bila pokrita z vsemi zaduženimi kmečkimi posestvi.
Te novčanice naj bi bile začasno plačilno sredstvo, štero bi s časoma pa odišla iz prometa. Spelalo naj bi se to tak : Posebni denarni zavod n. pr. Državna hipotekarna baraka naj bi natančno izračunala višino kmečkih dugov (približno znašajo 5 milijard Din) i te naj bi izdala telko dinarski novčanic. S temi novčanicami bi plačala vse kmečke duge i kmet bi bio zdaj dužen Državnoj hipotekarnoj banki. Te dug bi naj bio brez obresten i kmet bi ga bio dužen plačati pravimo v 30 letaj i to vsako leto določeni procent glavnice. Plačao bi naj samo ½ % obresti, ka bi se krile pisarniške i drüge potrebščine banke. V zgodovini mamo že podoben primer, kda je država skočila kmetom na pomoč. Kda so postanoli kmetje lastniki zemle, so zemliško odvezo tüdi ne mogli kmetje plačati. To odvezo je plačala državo i kmetje so po letaj to vračali državi.
To naj bi bila popuna rešitev kmečki dugov. V bodoče bi se naj v zakon o zaščiti kmetov vneseo paragraf, ki bi kmeti določio nekši minimum, na šteroga se ne bi smeo vknižiti dug. Tak pravijo, ka se tistomi, šteri ma 10 plügov ali menje kak 10 plugov zemle, nemre na to zemlo nikši dug vknižiti. Samo pri nas je 80% kmetij menši od 10 plügov. I tak tej gospodarje ne bi mogli dobiti posojila, ar što da posojilo, če njemi je ne zagvišano povračilo, ar svoj dug nemre vknižiti. Tüdi na poroke se nemre zanesti, ar tüdi tej nemajo 10 plügov zemle i tak tüdi tem nemre nikaj vzeti.
Najednostavnejša rešitev kmečki dugov v naprej i za nazaj je prav zaprav v tom, ka naj se zdignejo cene kmečkim pridelkom i živini bar za 100%, a cene industrijskim pridelkom naj se znižajo. Kmetje bi lejko dobro Odali svoje pridelke i tak plačali duge i tak zaščita ne bi bila potrebna. To naj bi se dosegnolo z izbolšanjom trgovski pogodb z drügimi državami i z malimi carinami. No, mednarodni gospodarski položaj, kak tüdi gospodarska politika je takša, ka je malo vüpanja, ka bi se cene zdignole. Zato se nesme samo želeti i Vüpati, nego resan nekaj napraviti, ka se reši pitanje kmečki dugov.
Po vsem tom, ka smo prevdarili, probajmo sestaviti nekši načrt, kak naj bi se rešili kmečki dugovje. Pri tom bomo upoštevali tüdi že predloge nešterni občin, štere so te predloge že poslale banskoj upravi.
1. Za kmeta naj se smatra posestnik, šteri obdelüje zemlo sam s svojov družinov i se žive v glavnom od kmetijstva.
2. Zaščiten naj bo samo tisti kmet, šteri zaprosi za zaščito pri svojoj občini.
3. Če bi kmet te, kda je zaproso za zaščito i bio pod njo vzeti, povekšao svoj imetek za vekšo šumo kak znaša njegov dug, a duga ne bi plačao, naj se stavi izven zaščite.
4. Vse dozdašnje dugove naj prevzeme Državna hipotekarna banka i naj izda posebne dinarske novčanice, s šterimi bi plačala vse kmečke dugove i kmet bi te naj njoj vračao v 30 letaj i to letno določeni procent glavnice. Za male šume bi se določo menši rok za povračilo.
5.	Z zakonom za zaščito kmetov v bodoče bi se naj določo minimum, na šteroga se ne bi mogeo nikši dug vknižiti. Te minimum naj bi bio za razne kraje različen i bi ga naj določilo sresko načelstvo v sporazumi z občinami. Za naše kraje bi naj bio minimum 5 plügov zemle, hiša i 2 kravi i drüga živina. Istina, mali kmet bi te malo žmetnej dobo posojilo. A pošteni i skrben kmet bi dobo poso-
jilo tüdi na pošteno reč, če je pa ne skrben, ne zaslüži posojila.
6. Kmet, ki je podvržen pitji, tožarenji i drügomi zapravlanji, naj se ne vzeme pod zaščito.
7. Gostilničari i drügi točilci, šteri so dali kmeti pijačo na kredit, nemajo pravico vknižiti svoj dug.
8. Če se kmet zaduži, mora to s podpisom dovoliti njegova žena i nad 18. let stara deca. Takse nebi moglo zgoditi, ka bi se zapravlivi kmet zadužo i zapravo posestvo, na šterom so se duga leta mantrali žena i deca.
9. Kmetje, ki so zaduženi pod 25% svoje vrednosti, naj ne bi prišli pod zaščito. Če bi pa bio tüdi takši kmet zaščite potreben, naj zaprosi zato občino.
10. Kmeti se nesme vknižiti dug, šteri presega 75% njegove vrednosti.
11. Kmetom, šteri bi bili zavolo požara ali drüge nesreče potrebni, ka bi se prek toga procenta zadužili, naj da država dugoročno posojilo z jako malimi obrestmi.
12. Država naj poskrbi, ka se zvišajo cene kmečkim pridelkom, a znižajo cene industrijskim pridelkom.
13. Prepove naj se prekupčevanje s kmečkimi pridelki.
Sirotele so vse grede . . .
Tam krč edne cerkve velke so vse grede sirotele ... so rožice v njih ne cvele leto dni.
Al’ so dekle vse spomrle ? Al’ ne plele lelje bele?
Al’ gojile indri rože leto dni?
So živele naše dekle . . . Neso plele lelje bele, . . . so gojile indri rože leto dni. 
So gojile, odgojile rože gizde z bele svile. . . Zato grede naše cerkve so brez rož.
 — Sn.
Podobe iz sanj.
Iz mračne vsakdanjosti bajamo v svetlo svetešnjost. Srce bi rado toplih barv in veselega zvoka. rado bi petja in cvetja, veselih oči in vriskajočih ust pa jih ne najde pod dnevnim soncem, le v sanjah se želje čudovito izpolnijo :
Povzdigovanje i bela Hostija je poletela kvišku kakor srebrna golobica ; za njo je še zaplaval zlati kelih : glej, združila sta se, zlato-belo je zaplapolalo t- kakor papeževa zastava . . . Bela sol z rumenim plamenom gori — duhovniki so zemlje sol — o njih enaka pesem govori ; vidim ga : njegove roke so temno zagorele kakor bi jih ogenj Hostije ožgal, njegov obraz je bel ko sneg — se bela Hostija zrcali v njem ?
Drugega ne vidim, le obraz in roke, vse drugo zakrivajo oblačila.
Tu gledam zrelega klasja plod in vinske gorice, zunaj pa je vse zeleno, negodno je zatrepetalo v poletni dopoldan, vpije po Soncu in Njega zoritveni moči. — Glej, mnoge vrbe po dolinah in bregovji so zaokrenile listje, ki ga lahen veter pozibava kakor mati dete ; popotnik iz daljave gleda mnoge vrbe, oči je široko odprl : saj so kakor cvetoče drevje. — Smehljaj na licu mu je zamrl : Pa če ga slana umori in sploh ne dozori...?
Vrbe žalujke tiho prizvanjajo, kakor nad grobi mladine se žalostno sklanjajo.
*
Pred zlatim kelihom bela Hostija. Ne vidim več Hostije, v oblak se je spremenila, ki v sredini nosi zlati kelih ; le kelih gledam: zlato vino lije vanj, do polovice, v to zdrkne vsa blažena srebrna kapljica vode. Nato se izprazni. Pa vino je močnejše, znova lije vanj, čisto vino. Pa se mu voda zasmili : glej, kako ji obilne solze tako. — Zato : še zadnjič lije vino v kelih, le četrt in vode ravnotoliko ; zdaj se je oboje veselo združilo, kakor brat in sestra, kakor dvojčka . . .
Le da opojno več ni tako. —
Seznam preiskav za proglašenje blaženim i svetim. 
Kongregacija svetih obredov v Rimi je nedavno izdala seznam vseh slüžabnikov i slüžbenic božih, od šterih se vršijo preiskave, dá bi nato bili proglašeni za blažene i nazadnje za svete. Vseh je 551, od teh odpadne na Europo 482, Italija jih ma 271, Francija 116, Španija 55, Belgija 13, Nemčija i Anglija po 6. Drüge Europske države majo po ednoga ali dva : Poljska, Češkoslovaška, Austrija, Romunija. Svetnoga stališa je 29 slüžabnikov i slüžbenic božih, drügi so dühovniki i redovniki: frančiškani majo 82, kapucini 51, jezuiti 36, dominikanci 22, konventuali ali minoriti pa 18 članov i članic svojega reda. Püšpekov, od šterih svetosti je že potrjena preiskava, je 42. Ka pa našiva slovenskiva püšpeka, zdaj že častivredniva slüžabnika boživa Anton Martin Slomšek i Friderik Baraga ? Zadnja leta se je zadeva nekelko pospešila, ali do Cila je še daleč, zato moramo še dosta moliti, vsi. —	(Iz Bogoljub-a)
Pošta.
Horvat Katarine domači iz Trnja. Vaše Novine so prišle nazaj. Prosimo prinesite nam njeni novi naslov. — Ficko Karol, Gonesse. S tem so Novine Vaše žene plačene, ostalo smo vpisali na Dom sv. Frančiška, kakor želite. — Gjergjek Jurij, Kovačevci 1. Mi smo naslov Vaše spremenili i Novine tüdi pošilamo. — Lepoša Štefan, Tešanovci. Peneze sprejeli, s tem za letos vse plačeno. — Lipič Matilde domači Beltinci. Sprejeli smo 10 Din podpore in 76 Din naročnine za Vašo hčer v Franciji. Duga je ešče 24 Din na letöšnje leto. — Haklin Veronika v Franciji. Penez sprejeli i obračunali. Ostalo je Din 18. Na koj naj obrnemo te peneze ? — Sedmak Karol, Banfije 137. Prosite vsigdar četrtletno naprej položnico za odplačilo dače, potem Vam eksekucijskij stroškov nesmejo računati, če tüdi dačo frtao leta naprej plačate. Z eksekucijskimi stroški Plačüjejo davčne uprave brezposlene dijake, ki so pri njih pisačje. — Šerüga Jožef, Pečarovci. Pošli peneze po čeki kak najhitrej ; g. urednika en čas ne bo doma.
SPORT.
S. K. Drava ; S. K. Lendava, 2 : 5 (0 : 2)
V nedeljo l. tega meseca se je odigrala v Lendavi prijatelska nogometna tekma med
5.	K. Lendava in S. K. Drava iz Ptuja.
Oba kluba sta nastopila s kompletnim moštvom Že v prvih petnajstih minutah se je videla nadmoč domačih igralcev, ki so se požrtvovalno in z vso dušo borili na zelenem polju za odločno zmago, kar jim je tudi uspelo. Rezultat prvega polčasa je bil 2:0 za Lendavo. Prava borba pa se je začela šele v začetku drugega polčasa, ko je uspelo nasprotnikom izenačiti. Proti koncu tekme pa se domačim posrečilo z večkratnim močnim napadom povišati rezultat na 5:2.
Tekma je bila prijateljskega značaja. Sodil je objektivno savezni sodnik g. Turk.
Ta zmaga je prvi sad novoustanovljenega kluba. Upamo pa, da bo v tej smeri vedno več uspehov, obenem pa, da bo s tem vedno bolj padalo slabo mnenje onih, kateri so po svoji enostranski sodbi že takorekoč pokopali usodo lendavskega sportnega kluba.
Šah. V Dolnji Lendavi se je pravkar dovršil prijateljski šahovski turnir tukajšnjih šahistov, 1. mesto si je osvojii z 10 ½ točkami Škarabot, 2. in 3. mesto sta zavzela Seči Ladislav in Ljubičič z 9 točkami, 4. mesto si je priboril Dobernik 7 ½, 5. Seči Ljudevit 6 ½,
6.	Rapoša 6, 7. Hack z 5%, 8.Dr. Strasser z 4, 9 Dr. Kartin 3, 10. Forjan z 3, 11. Rupnik z 2, 12. Klar z 0.
Po končanem turnirju je imel v nedeljo zvečer v hotelu „Kroni“ sahovski mojster g. Ciril Vidmar simultanko z lendavskimi šahisti. Dobil je 16 iger, ena je bila remi, izgubil jih je 5. Kar je vsekakor dober uspeh in rezultat za lendavske šahiste.
Za turnir in simultanko je vladalo med občinstvom živo zanimanje, zlasti je bilo živo na simultanki.
Č. Š. K. (Čakovec): S. K. Lendava 2:4 (1:3) j
Dne 9. t. m. sé je odigrala nogometna tekma med moštvom prvorazrednega kluba Č. Š. K. in S. K. Lendavo.
Gosti so nastopili s kompletno enajstorico. Prvi polčas so igrali domači proti vetru, toda kljub temu se jim je posrečilo zabiti nasprotniku 3 gole. Gole so zabili po lepi kombinaciji Kulčar, Wortman in Hari II., edini gol dragega polčasa je zabil za domače Gajšek. — Pri domačih je zelo dobro zaigrala ožja obramba, kjer se je najbolj izkazal vratar. Gledalci ki so pričakovali poraz domačih so bili po končanju tekme presenečeni ter so priredili burne ovacije zmagovalcem. — Pričakuje se, da bo igrala S. K. Lendava, že letos vidno vlogo na prvenstvenih tekmah mariborskega okrožja.
Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. - Za tiskarno Balkanyi Ernst, Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik : Klekl Jožef, župnik v pok.