Veronika Šarec
Glasbena šola Domale, Šolski center Rudolfa Maistra Kamnik
VLOGA ZBOROVSKE GLASBE V TABORSKEM
GIBANJU V 19. STOLETJU IN NJEN VPLIV NA
NARODNO IDENTITETO SLOVENCEV
(povzetek doktorske disertacije)
Razvoj slovenskega nacionalnega prebujenja in še posebno taborsko gibanje
sta bila v preteklih letih s stališèa splošne in politiène zgodovine e podrobno in
poglobljeno raziskana, kulturno in znotraj njega glasbeno podroèje pa sta do
sedaj ostali veèinoma neraziskani.
Èeprav se zdi na prvi pogled kulturno dogajanje na taborih povsem
drugotnega pomena in obrobnega znaèaja, saj naj bi ljudi zgolj razveseljevalo in
prireditve naredilo bolj privlaène, je raziskava pokazala, da je imela zlasti
zborovska glasba širšo vlogo in vpliv na udeleence taborov ter njihovo narodno
identiteto, hkrati pa tudi na nadaljnji razvoj slovenske glasbene ustvarjalnosti in
poustvarjalnosti.
Pri raziskavi in pisanju disertacije sem sledila elji po celostni obravnavi
taborskega gibanja vkljuèno s predstavitvijo temeljnih zgodovinskih dogodkov,
ki so privedli slovenski narod do organizacije mnoiènih shodov in razvoja
slovenske narodne zavesti ter v povezavi z njo do razvoja slovenske nacionalne
glasbene kulture, pri èemer so imele v prvem desetletju delovanja pomembno
vlogo narodne èitalnice s svojimi pevskimi zbori, pa tudi nekateri samostojni
pevski zbori, delujoèi v okoljih, kjer èitalništvo veèinoma še ni bilo razvito. Pri
raziskavi sem upoštevala vse okolišèine nastanka gibanja, tako drubene,
kulturne kot politiène, pri podrobnejši obravnavi posameznih taborov pa sem se
osredotoèila predvsem na kulturno dogajanje s poudarkom na vlogi, vplivu in
pomenu zborovske glasbe. Temeljni namen disertacije je bil ugotoviti korelacijo
med slovenskim nacionalnim gibanjem in znotraj njega taborskim gibanjem ter
slovensko glasbeno ustvarjalnostjo in poustvarjalnostjo 19. stoletja, pa tudi
njihovim vplivom na narodno prebujenje in oblikovanje narodne identitete
slovenskega naroda.
Narodna zavest Slovencev se je zaèela dramiti v drugi polovici 18. stoletja,
prva opaznejša prebuja pa se je pokazala v revolucionarnem letu 1848, ko so
nekateri zavedni Slovenci, intelektualci in študentje na Dunaju, v Gradcu in
Ljubljani ustanovili slovenska društva in osnovali program Zedinjene Slovenije
ter se zanj javno zavzeli. Ta program je postal osnova njihovega širšega
narodnega delovanja v drugi polovici 19. stoletja.
134
GLASBENO-PEDAGOŠKI ZBORNIK, 14. zvezek
Kljub številnim politiènim nasprotovanjem sta se slovenski jezik in kultura,
glavna nacionalna atributa oblikovanja narodne identitete, razvijala naprej in bila
vedno bolj prisotna tudi v javnem ivljenju. Za njun razvoj in uveljavitev so imele
poseben pomen narodne èitalnice, ki so jih na Slovenskem ustanavljali od leta
1861 dalje po mestih in trgih, ponekod pa tudi na podeelju. V njih so se zbirali
mešèani, izobraenci in podeelski veljaki ter gojili slovensko in slovansko
kulturo ter krepili svojo narodno zavest in jo prenašali na naslednje rodove.
Slovenska zborovska glasba, ki se je v tem èasu vedno moèneje razvijala, je
postala idealno sredstvo za izraanje domoljubja in širjenje nacionalnih idej tudi
med preproste ljudi, izvajanje le-te pa se je moèno razširilo s pomoèjo
novoustanovljenih èitalniških pevskih zborov. Na programe èitalniških bésed so
najpogosteje uvršèali preproste zborovske skladbe slovenskih skladateljev, med
katerimi so se najbolj priljubili Gregor Rihar, Bla Potoènik, Jurij Fleišman,
Gašpar in Kamilo Mašek, Miroslav Vilhar, Davorin Jenko, Gustav in Benjamin
Ipavec idr. Posebno mesto sta s svojo ustvarjalnostjo in poustvarjalnostjo zavzela
èeška skladatelja Anton Nedvìd in Anton Foerster, ki sta delovala na
Slovenskem. Èitalnice so spodbudile tudi nadaljnji razvoj slovenske glasbene
kulture.
Ker je aktivna mladoslovenska politika potrebovala široko podporo
slovenskega naroda, ki v šestdesetih letih 19. stoletja še vedno ni bil dovolj
narodno osvešèen, so se štajerski rodoljubi odloèili za organizacijo narodnih
shodov na prostem, poimenovanih tabori, ki bi zajeli vse slovenske deele in vse
plasti prebivalstva ter v njih moèneje predramili narodno zavest. Taborsko
gibanje, ki predstavlja višek narodnega delovanja in sloge, je zaivelo v letu 1868
z organizacijo taborov v Ljutomeru, alcu in Šempasu ter se v treh letih razširilo
v vse slovenske deele znotraj avstrijskega dela avstro-ogrske monarhije. Do leta
1871 so pripravili 18 taborov, ki se jih je skupaj udeleilo okoli 150.000
Slovencev. Na njih so številni govorniki izrazili elje in zahteve po zedinjeni
Sloveniji, uveljavitvi slovenskega jezika v šolah in uradih itd. Shodi so bili velike
politiène manifestacije, na katerih se je odvijal tudi kulturni program. Igrale so
pihalne godbe, udeleenci so prepevali slovenske narodne pesmi, nastopili pa so
tudi pevski zbori tako samostojno kot tudi zdrueni v mnoiène zbore. S petjem
ljudskih ter preprostih domoljubnih in budniških zborovskih skladb so
pripomogli k bujenju narodne zavesti in oblikovanju narodne identitete. Skladbe,
ki so jih prepevali, èustveno poudarjajo slovenstvo in slovanstvo, domovinsko
ljubezen, vero v svobodno ivljenje ter pozivajo k boju za narodne pravice.
Njihova glasbena govorica je preprosta, napevi so spevni z enostavnim, a èvrstim
ritmom in preprosto harmonijo. Skladbe so bile s svojo preprostostjo primerne
tudi za manj vešèe pevske zbore kot tudi poslušalce, med katerimi je bilo najveè
preprostih ljudi, ki so moèno potrebovali dodatnih narodnih spodbud. Skladbe so
v izjemno številni mnoici Slovencev dosegle svoj smoter bujenja narodnih
èustev, hkrati pa je petje pevskih zborov na udeleence delovalo tudi pozitivno
135
Veronika Šarec, VLOGA ZBOROVSKE GLASBE V TABORSKEM GIBANJU V 19. STOLETJU...
emocionalno, povezovalno in izobraevalno. Glasba se je v taborskem gibanju
izkazala kot pomemben socialni draljaj, ki je vodil do krepitve obèutja
pripadnosti enotni narodni skupnosti, hkrati pa je imela tudi pomembno druabno
vlogo.
Višek glasbenega dogajanja predstavljajo primorski tabori, saj je na njih
nastopilo najveèje število slovenskih pevskih zborov, ki so navdušili s svojim
petjem tako udeleence kot tudi èasopisne poroèevalce.
Politièno in kulturno dogajanje v taborskem gibanju je v ljudeh zdramilo in
okrepilo narodno zavest ter pomembno pripomoglo k oblikovanju slovenske
narodne identitete, hkrati pa je okrepilo tudi nadaljnje kulturno delovanje
Slovencev. Neposredno so tabori vplivali na ustanovitev novih èitalnic ter drugih
slovenskih društev in z njimi številnih pevskih zborov. Tabori v slovenski
zgodovini predstavljajo posebno pomembno mesto, predstavljajo kratko obdobje
intenzivnega politiènega zorenja in zunanje sloge ter moène krepitve narodne
zavesti, pa tudi moènega kulturnega zorenja slovenskega naroda. Slovenska
glasba se je v naslednjih desetletjih razvijala in širila z vso moèjo ter postopno
dosegla mednarodno prepoznavnost in veljavo, glasbeno udejstvovanje
Slovencev v taborih pa lahko oznaèimo kot zaèetno stopnjo v tem izjemnem
razvoju.
Zagovor: 17. decembra 2010 na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani.
136
GLASBENO-PEDAGOŠKI ZBORNIK, 14. zvezek