Peter Trawny
PRIHAJAJOČI IN POSLEDNJI BOG PRI HÖLDERLINU IN HEIDEGGRU*
1. Priprava	191
V Prispevkih k filozofiji1 Heidegger v Stavkih o znanosti2 obravnava to, da in do katere mere zgovinska znanost [Historie] zgreši »edinstvenost enkratnega in preprostega«, ker ga v svojem primerjalnem postopku navezuje nazaj na nekaj »enakega«. Tako pravzaprav enači vsako »enkratno« z drugim »enkratnim«. Je historičnemu raziskovanju res bolj ali manj vseeno, ali je predmet, ki ga je treba raziskati, Hölderlinovo ali Klopstockovo delo? Da, znotraj histo-
"Grc za predelavo predavanja, ki ga je imel Peter Trawny 3. 10. 1999 v Meßkirchu na simpoziju Heideggrovega društva, naslovljenem Voll Verdienst, doch dichterisch wohnet / Der Mensch auf dieser Erde. Heidegger und Hölderlin - Poln zaslužnosti, a pesniško domuje človek na tej zemlji. Heidegger in Hölderlin. Naslov je vzet iz »pesmi« In lieblicher Bläue, V ljubki modrini. Prim. Novo revijo 191/192/193, str. 132. Prevedel Niko Grafenauer.
'Martin Heidegger, Beiträge zur Philosophie, 65. zv Skupne izdaje, izd. Friedrich-Wilhelm von Herrmann, Frankfurt obMajni 1989,21994. § 76, str. 151. Stavek se v celoti glasi: »Alle >Historie< nährt sich aus dem Vergleichen und dient der Ausweitung der Möglichkeiten des Vergleichens. Obzwar das Vergleichen es scheinbar auf die Unterschiede abgesehen hat, so werden doch für die Historie die Unterscheide nie zur entschiedenen Verschiedenheit und d.h. zur Einzigkeit des Einmaligen und Einfachen, angesichts dessen die Historie, fall sie jemals vor Solches bringen könnte, sich selbst als unzureichende erkennen müßte.«
2Sätze über die Wissenschaft, ibid., prim. Phainomeno 7-8, str. 137-148. Prevedel Valentin Kalan.
Phainomena 9/31-32
Odprta tema: Drugi kopernikanski obrat
rične metode in perspektive je vseeno, ali raziskujemo delo pesnika, slikarja, filozofa ali politika.
Vseeno bi popolnoma zgrešili, če bi hoteli ovreči uspešnost historičnega dela, ki se prezentira v enormni institucionalni moči. Lahko pa opozorimo na preprosto stanje stvari: da še ni bilo pesnika, ki bi pesnil za literarno vedo, ne slikarja, ki bi slikal za umetnostne zgodovinarje. Zato Stefan George ves čas -a ne zaradi kakšne samo-stiliziacije, ampak z modrim občutkom pesnika v službi svojih pesmi - opozarja, da od njega ne vodi nikakršna pot k znanosti.3 Zato je tudi Paul Celan pesem imenoval »sporočilo v steklenici, gotovo ne vedno v spodbudni veri vtženo v vodo, da ga bo kdaj in kje naplavilo na breg, morda celo na srčni breg«.4
Po Heideggru imamo v zgodovini kot ti, katerih prebivanje v najmanjših in tudi v največjih trenutkih izhaja iz zgodovine, opravka z vsakokratno »edinstvenostjo enkratnega in preprostega«. Ta.misel med drugim pove, da medtem ko premišljamo zgodovinsko prebivanje, nikdar ne more biti vseeno, s katerim pesnikom ali mislecem se spoprijemamo. Vsako pristno pesnjenje ali mišljenje ima svojo 192 vsakokratno zgodovinsko nujnost. Prikaže se na svojem natanko uglašenem [bestimmten] zgodovinskem kraju. Vsa Heideggrova predavanja, vsi spisi, ki se posvečajo Hölderlinovemu pesnjenju in na drug način tudi Nietzschejevemu mišljenju, pričajo, kako je imel mislec pesnjenje in mišljenje obeh za nujno in odločilno na poti zgodovine. Začudujoča misel, ki jo je ubesedil v Prispevkih k filozofiji, da »zgodovinsko določilo filozofije« kulminira »v pripoznavanju nujnosti«, da »ustvarimo posluh za Hölderlinovobesedo«, pomeni odmev tiste »odločitve«, namreč, »ali se«, po Heideggru, »bit [Seyn]* do-končno odtegne ali pa bo ta odteg kot onemogočenje prva resnica in drugo začetje zgodovine«,5 potemtakem »odločitev«, ali bo skrepenel miselni prostor metafizike v svoji do-
5 Prim. Edgar Salin, Um Stefan George, Godesberg 1948, str. 73. Salin citira Georgeja z besedami: »Von mir aus führt kein Weg zur Wissenschaft,« | »Od mene ne vodi nikakšna pot k znanosti.« 4 »Flaschenpost... aufgegeben in den - gewiß nicht immer hoffnungsstarken - G lauben, sie könnte irgendwo und irgendwann an Land gespült werden, an Herzland vielleicht.« Paul Celan, Ansprache anläßlich der Entgegennahme des Literaturpreises derfreien Hansestadt Bremen. v: Der Meridian und andre Prosa. Frankfurt ob Majni 1983, str. 39. - Prim. Stephan Krass, Mnogo sva si zamolčala. Nova Revija št. 202/203, str. 134. Prevedla Maša Kovač.
"Kot smo že večkrat omenili (prvič v Phainomeni 21-22, str. 320), Heidegger svojo rabo razločuje od metafizične, za kar rabi tradicionalno nemško besedo Seyn in njene izpeljanke, kar vsakič označujemo z malimi tiskanimi Črkami: Seyn — bit, seynsgeschichtlich - Bii nozgodovinsko. '»... geschichtliche Bestimmung der Philosophie ... in der Erkentnis der Notwendigkeit... Hol-
Peter Trawny: Prihajajoči in poslednji bog pri Hölderlinu in Heideggru
vršitvi pri Heglu in Nietzscheju z vsemi svojimi življenjskosvetnimi konsekven-cami ali pa se lahko dogodi »prevladanje metafizike«.
V svojem prispevku bi rad pustil historično zavest ob strani in dal prostor zgodovini. Rad bi pritrdil tako Hölderlinovemu pesništvu kakor tudi Heideg-grovemu mišljenju — da je tu pesnjeno in mišljeno za nas - za dejanski in možni mi: da bog, ki ga ubesedujeta pesnik in mislec, ni historični fenomen, temveč odpira zgodovinsko poreklo in prihodnost. Morda se nahajamo v njunem prostorju.
Vse to nikakor ne pomeni, da ne bomo upoštevali filološkega bogastva razpoložljivih rezultatov raziskav. Tu bi morah natančneje razviti misel, zakaj ni potrebno, da sta vedenje in institucionalna znanost venomer isto.
Ob koncu uvoda v Premislek,6 večje razprave, skupaj z drugimi je v sosedstvu s Prispevki k filozofiji, Heidegger namigne, da k zgodi resnice, tj. k »jasnini 133 sebeskrivanja«, ki ji človek kot »tu-bit« pripada [innewohnt], nujno spada tudi »nekoč-na služba bogu, ki se še ni prikazal, je pa že bil oznanjen.«7 Ta bog je, kot pravi Heidegger v Prispevkih k filozofiji, pa ne le tam, »poslednji bog«. Ali Heidegger zato misli nase, ko pravi, daje ta bog že »oznanjen«? So Prispevki k filozofiji »oznanilo« »poslednjega boga«? Ne, niso. Četudi priznavamo, da ni nujno, da mora biti »oznanilo« javno, in s tem tudi, da so Prispevki k filozofiji, ki so res nastajali daleč od javnosti, morda kraj »oznanila«. Vendar moramo poudariti razliko med mišljenjem in pesnjenjem, na katero Heidegger neprestano opozarja. Mislec ničesar ne »oznanja«. Pusti si dati to pomenljivo, torej filozofske misli v eminentnem smislu.8 »Naznanilo prispetja novih bo-
derlins Wort das Gehör zu schaffen... ob... das Sey n sich endgültig entzieht oder ob dieser Entzug als die Verweigerung zur ersten Wahrheit und zum anderen Anfang der Geschichte wird.« 'Martin Heidegger, Besinnung, 66. zv. Skupne izdaje, Frankfurt ob Majni 1997, izd. FriedrichWilhelm von Hertmann.
7	»Das Wahre ereignet sich nur in der Wahrheit, daß wir ihrer Wesung zugehören, die Gefahr der Verkehrung als die in ihr gewurzelte Wissen und das Verkehrte und seine losgelassene Macht nicht einlassen und nicht fürchten, inständig im Wagnis des Seyns, gehörig dem einmaligen Dienst des noch nicht erschienenen aber verkündeten Gottes.« Ibid., str. 12.
8	»Der Denker >verkündet< nichts. Er läßt sich das zu Bedenkende, afso die im eminenten Sinne philosophischen Gedanken, geben.«
Phainomena 9/31-32
Odprta tema: Drugi kopernikanski obrat
gov«, kakor pravi Heidegger v svojem prvem predavanju o Hölderlinovih himnah Germanija in Ren,9 je prihranjeno pesniku, in sicer pesniku Hölder-linu. Tako smemo domnevati: Hölderlin je »oznanjevalec« »boga, ki se še ni prikazal«. Če pa je ta »poslednji«, se pravi bog, ki ga premišlja Heidegger, potlej je Hölderlin pesnik »poslednjega boga«. Hölderlin bi bil potemtakem pesnik, ki je s pesnjenjem »oznanil poslednjega boga«, ki ga misli Heidegger.
Zaenkrat je to zgolj trditev. Da jo potrdimo, moramo upoštevati Hölderlinovo pesnjenje. Svojo trditev bi rad zasnoval na nujno fragmentarični interpretaciji elegije Kruh in vino in himne Praznik miru. Zadnjo, ki so jo našli šele leta 1954, je Heidegger poznal le kot zasnovo oz. osnutek. Ta je izšel v izdaji Norberta von Hellingratha z naslovom Pomirjujoči, ki nikoli nisi veroval ...ll> Pokažemo lahko, daje Heidegger, ki čistopisa himne ni poznal, vnaprej zaslutil njen najbistvenejši motiv, njeno najpomembnejšo misel. Da smemo elegijo Kruh in vino in himno Praznik miru brati skupaj, lahko med drugim upravičimo s tem, daje njun nastanek časovno zelo blizu. Padel je v leti 1800 in 1801. Tudi literarna veda poudarja sovisje obeh pesnitev."
194 Kruh in vino je žalostinka, ki ubeseduje porajanje [Aufkommen] dalje bogov in prihod drugega, novega boga [k nam] [Zukunft]. Ta prihodnost izhaja iz notrine dveh bogov, ki zazvenita že v naslovu Kruh in vino. Bogova sta Dioniz in Jezus Kristus.
Začetek pesnitve, prva kitica, kaže porajanje noči. Ljudje se po dnevnih radostih in privajenih opravkih pripravljajo k počitku. Zazvenita igra in premislek. Vendar noč ni le prostor, ki se kot mir in počitek ločuje od vsakdanje zaposlenosti. Način, kako noč je, njeno bistvovanje, je drugačen. Zato se druga kitica pričenja z besedami:
Čudovita je milost vzvišene noči in prav nihče ne ve, Kako in kaj se komu pripeti po njeni volji.12
9 »Ankündigung der Ankunft der neuen Götter,« Martin Heidegger, Hölderlins Hymnen >Germani-
en< und >DerRhein<{zimski semester 1934/1935), 39. zv. Skupne izdaje, Frankfurt obMajni 1980, 21989.
11	Prim. Momme Mommsen, Dionysos in der Dichtung Hölderlins mit besonderer Berücksichtigung der >Friedensfeien. V: GRM, Neue Folge, 1963, zv. XIII, 4. del, str. 345-379.
12	»Wunderbar ist die Gunst der Hocherhabnen und niemand / Weiß, von wannen und was einem geschiehct von ihr.« V: Hölderlin, Sämtliche Werke, Stuttgarter (große) Hölderlin Ausgabe t. i. StA, izd. Friedrich Beißner, drugi zv., prvi del, Pesnitve po letu 1800, str. 90-95 in 118-120- Obe pesnitvi
Peter Trawny: Prihajajoči in poslednji bog pri Hölderlinu in Heideggru
Te besede so odločilne za razumetje bistvovanja noči, ki jo Höderlin upesnjuje. Kar noč prinaša, je milost, Gunst. Vsekakor gre za dar, ki nam bo v pomoč. Milost se nam vseeno odteguje toliko, kolikor prav nihče, kakor Hölderlin poudari, še modrec ne, dejansko ne dojame, kaj se v njej godi in da se sploh kaj godi. Za Hölderlina ostaja gotovo, da tako želi najvišji bog, ki te neznansko ljubi."
Sklep o tem, kaj se v noči godi, daje šele sedma kitica. V njej Hölderlin upove, daj enoč tisto prostorje, v katerem žive bogovi nad glavo v drugem svetu.1* Pri tem elegično zazvene besede:
Toda prijatelj! prihajava prepozno.15
Dan bogov je mimo. Znočilo se je.
Vendarle smo že slišali, da je noč milost. To je toliko, kolikor nas obvaruje pred bolečo prisotnostjo bogov. Je namreč tako, kakor pesni Hölderlin v sedmi kitici: Človek le kdaj pa kdaj vzdrži božansko polnost.16 Pričujočnosti boga človek ni vedno dorasel. Potemtakem postane nujno, da se bog zadržuje [Zurückhaltung]. V prostorju, ki ga tako zadrževanje razpre, se zbudi spominjanje. 195 Tako pravi:
A mora nam [noč], da bi v oklevajočem hipu, da bi V temi bilo za nas vsaj kaj oprijemljivega, Privoščiti pozabo in sveto blaženo pijanost, Privoščiti strujajočo besedo, ki je kakor zaljubljenci Brez sna, in polnejšo čašo in drznejše življenje In tudi sveti spomin, da v noči ostanemo budni."
navajamo po slovenskem prevodu Nika Grafenauerja iz zbirke Lirika (L), MK 1978, str. 57-65 in 69-76. StA 2, I, 92, v. 19-20; L 58.
"»So bewegt sie die Welt und die hoffende Seele der Menschen, / Selbst kein Weiser versteht, was sie bereitet, denn so / Will es der oberste Gott, der sehr dich liebet,...« StA 2,1,90, v. 21 in 23; L 58. '"»[...Zwar leben die Gotter,/Aber] über dem Haupt droben in anderer Welt.« StA 2, 1,93, v. 110; L 63.
ls»Aber Freund! wir kommen zu spät.« Ibid., v. 109.
16 »Nur zu Zeiten erträgt göttliche Fülle der Mensch.« Ibid., v. 114.
"»Aber sie muß uns auch, daß in der zaudernden Weile, / Daß im Finstern für uns einiges Haltbare sei, / Uns die Vergessenheit und das Heiligtrunkene gönnen, / Gönnen das strömende Wort, das, wie die Liebenden, sei, / Schlummerlos, und vollem Pokal und kühneres Leben, Heilig Gedächtniß auch, wachend zu bleiben bei Nacht.« StA 2, 1, 91, v. 31-36; L 58.
Phainomena 9/31-32
Odprta tema: Drugi kopernikanski obrat
V	noči, ki je okarakterizirana tudi kot temä, das Finstere, mrak, sta nam dodeljena pozaba in sveta blažena pijanost, kar pove, daje noč razdobje, v katerem zbrano in slavnostno prestajamo daljo bogov oz. boga. Radi bi pozabili. Pri tem nam pomaga sveta blažena pijanost, das Heiligtrunkene. Vendar pozaba, ki se budi z njo, ni taka, ki preprosto odrine zgodovinsko stanje stvari, daljo bogov, kakor kaka priklicana omama. Pozaba odpodi žalost, kolikor je v odnosu s sveto blaženo pijanostjo. Pijanost, ki nam prinaša pozabo, je potemtakem božanska pijanost. Sveta blažena pijanost je dar boga, ki poleg drugega Boga uglaša elegijo, je dar Dioniza.li Naslov prve verzije Kruha in vina se preprosto glasi Bog vina, Der Weingott. Celotno bistvo Dioniza zajamemo šele, ko premislimo, daje tudi bog noči. V Evripidovih Bakhah, tragediji, iz katere je Hölderlin prevedel prvi Dionizov monolog19 - Pentej, vladar Aten, vpraša boga, kdaj se dogajajo svečanosti, ki ga slavijo, ponoči ali podnevi. Bog odgovori, da običajno ponoči. Kajti tema skriva svečanost (semnotes, v. 485).20 Bog, ki slavnostno varuje noč dalje bogov, je Dioniz.
V	noči nam Dioniz prinese sveto blaženo pijanost, tako da je deroči tok besede tudi sveti spomin. Sicer ne moremo navesti nikakršnih razlogov za nastop noči. Vseeno se [nam] dajejo misli, ki se posvečajo zadevi, daje zdaj noč. Namenjene so k bogovom. Prikažejo se v strujajoči besedi, im strömenden Wort. Ta je predvsem last pesnikov. Bog jim očitno daje prednost. Besede poveličujejo Dioniza; pomembne so, da prestanemo noč. V sedmi kitici elegije beremo:
[...] Ta čas pa se mi večkrat zdi, Da se je bolje potopiti v sen, kot biti brez tovarišev, Tako čakati; in kaj početi ves ta čas in govoriti, Ne vem, in čemu pesniki v tem revnem času? A ti to, praviš, kot sveti svečeniki vinskega boga, Ki so hodili od dežele do dežele v sveti noči.n
l8Prim. Max L. Baeumler, Dionysos und das Dionysische bei Hölderlin. V: Hölderlin-Jahrbuch 1973/1974. Izd. Bernhard Böschenstein in Alfred kelletat, Tübingen 1974, str. 97-118, pa tudi Bernhard Böschenstein, Frucht des Gewiters. Hölderlins Dionysos als Gott der Revolution. Frankfurt ob Majni 1989.
"Prim. StA 5,41.
2<>Prim. Evripides, Bakhe, str. 40, v. 485-486, DZS 1960. Prevedel Anton Sovre.
21»... Indessen dünket mir öfters / Besser zu schlafen, wie so ohne Genossen zu sein, / So zu harren, und was zu tun indes und zu sagen, / Weiß ich nicht, und wozu Dichter in dürftiger Zeit. / Aber sie sind, sagst du, wie des Weingotts heilige Priester, / Welche von Lande zu Land zogen in heiliger Nacht.« StA 2,1,94, v. 119-124; L 63.
Peter Trawny: Prihajajoči in poslednji bog pri Hölderlinu in Heideggru
Sicer je noč res milost. Vseeno v njej neizogibno nastane dvom, če jo sploh zmoremo prestati, pretrpeti. Noč je uborni, revni čas, v katerem pesniki v strujajoči besedi zasnujejo sveti spomin, a vseeno ostanejo osamljenci, pie-ziranci. Wilhelm Heinse, ki ga povprašujemo po smislu pesnjenja v revnem času, pisec Ardinghella, ki mu je elegija posvečena, opogumlja pesnika.* Oba sta sveta svečenika Dioniza v sveti noči. V revnem času noči so pesniki, ti, ki nam obvarujejo odrešilno [das Heile], sami sveti. Ko ga ohranjamo v spominu, postane razdobje, v katerem se vse to godi, postane tudi noč sama sveta.
Noč je torej čas ubornosti, pa tudi deroče besede. Hkrati je čas mraka ter drznejšega življenja. V noči potemtakem zasledimo nekakšno [bestimmte] dvoznačnost. Četudi so bogovi daleč in jih v noči takorekoč ni, v njej niso popolnoma izničeni. Noč je oklevajoči hip, zaudernde Weile, obotavljajoče se pomujanje - kakor pesni Hölderlin - raztezni, na trenutke sijoči, brezkončni prehod od zatona k vzniku. Ker ta okleva, nastopi videz, da gre zgolj za zaton. A ni tako. Zato lahko Heidegger v svojem predavanju o Hölderlinovi himni Spomin zapiše: »Noč se godi [nachtet] kot noč, če je obenem sprejemanje zatona in priprava vznika ter tako bistveno obilje prehoda«.22 Zgodovinsko to
197
'Wilhelm Johann Jakob Heinse (16. 2. 1746 - 22. 6. 1803), pisatelj, pesnik, umetnostni kritik. Študiral je pravo v Jeni in Erfurtu, kjer seje srečal z Christophom Martinom Wielandom in Jo-hannom Wilhclmom Ludwigom Gleimom, ki je postal zaščitnik obeh mladih pesnikov. Heinse je bil najprej sodelavec časopisa Thüringischer Zuschauer (1770-1772), v tem času je napisal Sinngedichte, kasneje (v letih 1772-1774) je služboval kot domači učitelj. Takrat je začel pisati dnevnik, poln antiklerikalnih in liberalnih nazorov, ki jih zaradi finančne odvisnosti ni mogel javno izreči. Od leta 1774je bil sodelavec Jacobijevega časopisa Iris. V spisu Über einige Gemälde der Düsseldorfer Galerie (1776-77), ki ga je objavljal Theusche Merkur, seje izkazal kot umetnostni kritik, ki zavrača idejo brezčasnega ideala, in je ob Rubensu razvil idejo originalne, historično nacionalne umetnosti. V letih 1780-1783 je poLoval po Italiji, večinoma peš, in po vrnitvi postal knjižničar in dvorni svetnik nadškofa in volilnega kneza v Mainzu. Z romanom Ardinghello und die glückseligen Inseln (1787) je ustvaril t. i. Kiinstlerroman. Napisan je v prvi osebi kot roman v pismih. Glavni junak je pesnik, slikar in učenjak, ki je našel svoj ideal naravnega življenja na grških otokih; povzdiguje erotično in estetsko življenje, zavrača konvencije v umetnosti in življenju. V njegovem drugem romanu Hildegard von Hohenthal (1795-96) igra pomembno vlogo glasba. 1796. leta zaradi »političnih nemirov« s Hölderlinom in Susette Gontard potuje v Westfalijo. Hölderlin je himno Renu najprej posvetil njemu, spomnil se ga je tudi v poznejših pesnitvah, npr: An die Madonna, Vatikan, Griechenland. Heinse je prevajal Petronija (Satyricon, 1773), Tassa (Das befreyte Jerusalem, 1781) in Ariosta (Rolandder Wüthende ein Heldengedicht, 1782-1783). "»Die Macht nachtet nur als Nacht, wenn sie Aufnahme des Untergangs und Vorbereitung des Aufgangs zugleich und so die Wesensfülle des Übergangs ist.« Martin Heidegger, Hölderlins Hymne >Andenken< (zimski semester 1941/1942). Izd. CurdOchwadt, Frankfurt ob Majni 1982,21992, str. 88.
Phainomena 9/31-32
Odprta tema: Drugi kopernikanski obrat
pove, da noč metafizike ne more izničiti možnosti druge zgodovine, da se ta v njej ohranja. Heidegger tudi opozarja, daje bilo Hölderlinovo pesništvo možno tudi v »končnem stanju« metafizike.23 Tudi in morda prav zato je v razdobju dalje boga nastanjeno Hölderlinovo pesnjenje, ki upesnjuje boga.
»Zaton«, v katerega vodi noč, je odvračanje bogov od nas, ki ga upesnjuje sedma kitica. »Vznik« bi torej lahko razumeli kot povratek tistih, ki so odšli. Elegija si obeta tak »vznik«, ko v tretji kitici pravi:
Zato! in se porogu rada roga vriskajoča blaznost, Kadar znenada v sveti noči zgrabi pevce. Zato na Istmos pridi! tja, kjer šumi odprto morje Pod Parnasom in blišč snega obseva delfske stene, V deželo pod Olimpom, tja na visočje Kiterona, Tja pod borovce, tja pod grozde, od koder Spodaj Teba in Ismenos šumita v Kadmovi deželi, Od tam prihaja in tja kaže pot prihajajoči Bog.-*
Vriskajoča blaznost pesnika se roga porogu tistih, ki zaničujejo pesnjenje. Pesnik nas kliče tja, kjer bog v sveti noči znenada zgrabi pevce, kjer se vriskajoča blaznost, theia moira ali mania, poloti pevcev. Kliče nas na tri svete gore antične Grčije: na Parnas, Olimp in Kitajron. Povedano drugače, kliče nas v Dionizovo domovino. Vendar nas pesnik ne kliče zato, da bi zapustili svoj kraj in se naselili v deželi Dioniza, saj pravi:
Od tam prihaja in tja kaže pot prihajajoči bog.
Kdo je - prihajajoči bog?
Za Grke je Dioniz popotnik, zanje je celo prispeli bog. Zdi se namreč, da je prišel v Grčijo iz Azije. Če gledamo tako, potem lahko govor o prihajajočem
" Marlin Heidegger, Protokoll zu einem Seminar über den Vortrag >Zeit und Sein<. V: Zur Sache des Denkens, Tübingen 1969, Str. 57 ist.
24 »Drum! und spotten des Spous mag gern frohlockender Wahnsinn, / Wenn er in heiliger Nacht plötzlich die Sänger ergreift. / Drum an den Isthmos komm! dorthin, wo das offene Meer rauscht / Am Parnaß und der Schnec delphische Felsen umglänzt, / Dort ins Land des Olymps, dort auf die Höhe Cithärons, / Unter die Fichten dort, unter die Trauben, von wo / Thebe drunten und Ismenos rauscht im Lande des Kadmos, / Dorther kommt und zurück deutet der kommende Gott.« StA 2,1, 91. v. 47-54; L 59.
Peter Trawny: Prihajajoči in poslednji bog pri Hölderlinu in Heideggru
bogu interpretiramo kot razjasnjenje božjosti Dioniza. Vendar tako poprepro-ščeno pesem ne govori. Bog res prihaja od tam - torej vendarle iz Grčije. Tja, nazaj tja kaže pot. Ko tako »kaže«, potemtakem ne pride v Grčijo, ampak k nam, v Germanijo,25 če tu zgolj spomimo na neko drugo Hölderlinovo himno. Bog prihaja. Prihaja kot prihajajoči. Torej še ni prišel. Bog se bliža.26
Za raziskovalce Hölderlina v ožjem smislu nikoli ni bilo — kolikor zmorem videti - vprašljivo, ali je prihajajoči bog dejansko Dioniz. Gotovo je, da Dioniz - poleg Jezusa Kristusa - uglaša elegijo. Elegija opeva boga vina. Vendar v omenjenem sklepnem verzu tretje kitice naše elegije Hölderlin čisto preprosto govori o prihajajočem bogu. Možno je, da je bil za Grke to prav Dioniz. Potemtakem nam ni treba zanikati, da nosi prihajajoči bog bistvene poteze Dioniza. Pa mora zato biti z njim identičen? Je »prihod« [Kommen] res bistvena poteza Dioniza? Ali je mogoče, da se tu naznanja nek drugi [bog], ki ga moramo razumeti in ga obenem tudi ne smemo razumeti zgolj iz Dioniza, temveč tudi iz Jezusa Kristusa? Ali Hölderlin v elegiji Kruh in vino upesnjuje drugega, novega boga, ki Dioniza in Kristusa hkrati jemlje s sabo in ju pušča za seboj?
199
Namig za odgovor na ta vprašanja krije že reklo prihajajoči bog. Manfred Frank je o tem posrečeno dejal, da vsebuje »A/tf&z/is&o-zgodovinsko interpretacijo«.27 Četudi so Grki izkušali Dioniza kot boga, ki je prišel k njim iz tujine, pa grško pesnjenje in mišljenje ne poznata časovnega oz. zgodovinskega privilegiranja prihodnosti, tj. prihoda. In obratno, že Jezusove Pridige in ne šele krščanstvo v svoji neoplatonistično-patristično-dogmatični tradiciji - s številnimi prilikami - oznanjajo odlikovano pripadnost človeka prihajajočemu [zum Kommenden]. V Janezovem evangeliju, o katerem Hölderlin pesni v svoji mogočni himni Patmos, se Bog res imenuje »prihajajoči« (ho erchömenos, 1. 4).28 Ne potrebujemo nikakršne izdelane teorije poslednjih stvari, eshato-
25Te konsekvence Jochen Schmid v svoji interpretaciji pesnitve ni upošteval. Prim. Jochen Schmidt, Hölderlins Elegie >Brot und Weint. Die Entwicklung des Hymnischen Stils in der elegischen Dichtung. Berlin 1968, str. 62 isl. Šele v poznejših komentarjih elegije Schmidt dojame verz tako, kakor ga tolmačimo tu. Prim. Friedrich Hölderlin, Gedichte, izd. Jochen Schmidt. Frankfurt ob Majni 1992 (Bibiliothek deutscher Klassiker, 80), str. 73 isl.
!6»Der Gott >kommt<. Doch er >kommt< als ein >kommender<. Noch ist er folglich nicht angekommen. Der Gott ist in seinem Kommen.«
27	»[E] ine christliche - eine geschichtliche - Interpretation«.
28	Prim. 1,15:»... Taje bil, o katerem sem rekel: On, ki pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej ko jaz.«
Phainomena 9/31-32
Odprta tema: Drugi kopernikanski obrat
logije, da podamo krščansko razmerje do časa prihodnosti. Temelji že v začetnem prikazanju Kristusa v svetu. Čas, ki ga oznanja Kristus, ni večnost v Platonovem smislu, ampak prihodnost, kar poudarja Heidegger, ko v zgodnjem predavanju pravi: »Krščansko izkušanje živi sam čas (> živeti < razumemo kot verbum transitivum)«.25 Kakor vemo iz Biti in časa, je »izvorni čas« »časnost«, ki se primarno časi iz prihodnosti«.30 Zato prihajajoči bog ni le Dioniz, ampak hkrati in še celo natančneje Kristus. Ali - s tem ko v sebi nosi bistvene poteze obeh - ni več ne prvi ne drugi.
Vrnimo se k zvestejši razlagi Kruha in vina. Drugi bog, ki uglašuje elegijo, je Jezus Kristus. V šesti kitici Hölderlin pesni:
Ali je tudi sam prišel in si nadel človeški videz, Da tolažeč dopolni in konča nebeško slavje ?31
Kristus za Holderlina sklene božjo pričujočnost. Tako je Kristusova smrt začetek »zatona« v noč. Kristus je, kakor pravi Schelling v svojih Predavanjih o filozofiji umetnosti iz let 1802/1083 oz. 1804/1805 , »tu zgolj zato, da potegne mejo — poslednji bog«.32 Kot tak stoji za Holderlina v isti vrsti z Dionizom in celo s Heraklejem. V Prazniku miru vseeno pravi, da je to, kar je bogovom njihovo najljubše,33 Po kasni himni je preprosto Edini, Der Einzige. Heidegger
29»Die christliche Erfahrung lebt die Zeit selbst (>leben< als verbum transitivum verstanden).« Martin Heidegger, Phänomenologie des religiösen Lebens, 1. Einleitung in die Phänomenologie der Religion. 2. Augustinus und der Neuplatonismus. 3. Die philosophische Grundlagen der mittelalterlicher Mystik. Skupna izdaja, 60. zv. Izd. Matthias Jung, Thomas Regehly. Claudius Strube. Frankfurt ob Majni 1995, str. 82.
30 »[UJrsprungliche Zeit.., Zeitlichkeit, die sich primär aus der Zukunft zeitigt.« Sein und Zeit, str. 427, Bit in čas, § 81, str. 575.
" »Oder er kam auch selbst und nahm des Menschen Gestalt an / Und vollendet' und schloß tröstend das himmlische Fest.« StA 2,1,93, v. 107/8; L 62.
32,.. »[B]loß da, um die Grenze zu machen - der letze Gott«. Friedrich Wilhelm Joseph Schelling, Philosophie der Kunst. Allgemeiner Teil. V: Schellings Werke, HBF. 3. Izd. Manfred Schrötter, München 1927 (= Münchner Jubiläumsdruck), str. 452.
33 »Wo aber bei Gesang gastfreundlich untereinander / In Chören gegenwärtig, eine heilige Zahl / Die Seligen in jeglicher Weise / Beisammen sind, und ihr Geliebtestes auch, / An dem sie hängen, nicht fehlt; denn darum rief ich / Zum Gastmahl,...« Kleine Stuttgarter Ausgabe [KSA], 3. zv., str. 430.
Peter Trawny: Prihajajoči in poslednji bog pri Hölderlinu in Heideggru
je izrekel misel, da Kristus, ki ga pesni Hölderlin, ni več po meri cerkvene dogmatike. Dejansko Hölderlinovo upesnjevanje - kolikor vsebuje krščanskost in odlikovanost prihodnosti — ni več ortodoksno krščansko. Sicer tudi elegija Kruh in vino upesnjuje Kristusa. Ko to počne, izrašča iz nje neki drug Kristus.
V žalostinki Kruh in vino Hölderlin upesnjuje skupnost Dioniza in Kristusa. Odločilno mesto pravi:
Kruh je plod zemlje, a je blagoslavljen s svetlobo, In od grmečega boga izvira radost vina.34
Dioniz sam je radost vina, sin grmečega boga Zevsa, nevihtni plod, kakor pravi zgodnejša himna Kot če na praznik.25 Telesni Kristus je kruh, plod zemlje. Zdi se, da to nedvomno drži. Vendar skupnosti obeh bogov ne mislimo dovolj strogo, če Hölderlina razumemo tako, kakor da želi ubesediti nekakšno se-stavljenje Dioniza in Kristusa. Bistvena skupnost obeh je globlje utemeljena.
[Zato] navedimo še enkrat verze, ki smo jih citirali:
201
Kruh je plod zemlje, a je blagoslavljen s svetlobo, In od grmečega boga izvira radost vina.
Kruh je Kristusovo telo. Obenem je tudi dar bogov plodnosti, Dioniza in De-metre. Vino ni le dar Dioniza, ampak tudi Kristusova kri. Tbdi božje učlove-čenje, to, da je, kakor pesni Hölderlin, prevzel človeški videz, ni pridržano zgolj Kristusu.36 V Evripidovi drami Bakhe, ki smo jo že omenili, Dioniz v svojem prvem monologu dvakrat navaja, da je božjo podobo zamenjal s človeškim telesom (v. 4-54).37 Bistvena skupnost Dioniza in Kristusa je potemtakem v tem, da se eden tako rekoč prepozna v drugem, ali povedano strože:
M»Brod ist der Erde Frucht, doch ists vom Lichte gesegnet, / Und vom donnernden Gott kommet die Freude des Weins.« StA 2,1,94, v. 137/8; L 64.
35 »So fiel, wie Dichter sagen, da sie sichtbar / Den Gott zu sehen begehrte, sein Blitz auf Semeies Haus / Und die göttlichgetroffne gebar, / Die Frucht des Gewitters, den heiligen Bacchus.« StA 2, 1,119, v. 50-53; L 79. Prim. tudi Heideggrovo razjasnjevanje te himne v Erläuterungen zu Hölderlins Dichtung, 4. zv. Skupne izdaje, str. 49-77. Besedilo je dostopno tudi v slovenskem prevodu -Literatura, št. 103/104 (2000), str. 74-102, prevedel gaje Vid Snoj.
36»Oder er kam auch selbst und nahm des Menschen Gestalt an / Und vollendet' und schloß tröstend das himmlische Fest.« StA 2, 1,93, v. 107/8; L 62. 37V slovenskem prevodu Antona Sovreta na str. 23-24.
Phainomena 9/31-32
Odprta tema: Drugi kopernikanski obrat
da je prvi [tudi] drugi. V elegiji Kruh in vino Hölderlin upesnjuje notrino Dioniza in Jezusa Kristusa. S tem postane tudi očitneje, kako Hölderlin želi, da razumemo naslov. Dionizu in Jezusu Kristusu ne moremo vsakokrat pripisati zgolj enega od obeh, ali kruha ali vina. Oba sta bržkone hkrati eno in drugo, eden in drugi.38
Poslednje veliko znamenje te notrine se izpričuje v tem, da je Hölderlin pesnitev Kruh in vino, ki je nastala ob prelomu stoletja, okoli konca leta 1803 še enkrat predelal. Na raznih mestih je vnašal spremembe, največkrat med vrstice že obstoječe verzije. Tako se zadnja kitica verzije iz let 1800/1801 glasi:
[...] toliko se dogodi,
In ne zaleže nič, zakaj brez src smo, sence, vse dokler Ne bo naš oče Eter, prepoznan, pripadel vsakomur in vsem. Toda dotlej se kakor baklonosec Najvišjega Sin, Sirijec, spušča navzdol med sence.39
Kdo je oče Eter, puščamo za zdaj ob strani. Verzi poimenujejo neko razdobje. 202 Brez src smo, sence. To pa smo, vse dokler se nekaj ne zgodi. Nekoč, v prihodnje, bomo premagali svojo brezsrčnost. Do takrat (dotlej) se baklonosec, neki bog, ... spušča navzdol med sence. Baklonosca je Beda Allemann enoznačno prepoznal kot Dioniza. Pyrphöros je v grškem pesnjenju pogosto ime za Dioniza. Tudi opozorilo, da je Najvišjega Sin, bi lahko napotovalo na Dioniza, ki je pogosto imenovan Dios pais. In na koncu pride Allemann celo do sklepa, da je v drami Bakhe govora o Syrias kapnös (144. v.), o sirijskem kadilu.40 Zdi se torej, da poslednja kitica Kruha in vina še enkrat slavi prihajajočo epifanijo Dioniza.
Tej Allemannovi interpretaciji oporekamo.41 Zadnja kitica elegije ne odstopa od vodilnega motiva, ki uglaša celotno pesnitev, po katerem sta Dioniz in Kristus tako notrišnje povezana med sabo, da prehajata drug v drugega. Bakla
38	»Beide sind vielmehr je beides zugleich.«
39	»... aber so vieles geschieht, / Keines wirket, denn wir sind herzlos, Schatten, bis unser / Vater Aether erkannt jeden und allen gehört. / Aber indessen kommt als Fackelschwinger des Höchsten / Sohn, der Syrier, unter die Schatten herab.« StA 2, l,95,v. 153-156; L 65.
4°V slovenskem prevodu prim. str. 28.
41 Tako tudi Friedrich Beißner, Hölderlins Götter, Berlin, Köln u. Mainz 1969, str. 33. Prim. tudi Jochen Schmidt, Hölderlins Elegie >Brvt und Wein<, ibid., str. 160.
Peter Trawny: Prihajajoči in poslednji bog pri Hölderlinu in Heideggru
in svetloba, sinovstvo in sirijsko poreklo niso zgolj izpričanja dionizičnega bistva. Prav tako, če ne še jasneje, se navezujejo na Kristusa.
Med verze zadnje kitice Kruha in vina, ki smo jih citirali, je Hölderlin približno tri leta kasneje zapisal:
Duh ne domuje
V začetku, ob izviru. Domovina ga razjeda. Duh ljubi kolonijo in hrabro pozabo. Kopnečega razveseljujejo naši cvetovi in sence naših gozdov. Oduševalca bi namreč skorajda sežgalo.42
Stavki krožijo okrog razmerja med domovino in kolonijo. Zdi se, kakor da Hölderlin pravi, da kolonija rešuje duha, ki v domovini skorajda poide, tj., v domovini skorajda docela propade. Naši cvetovi, sence naših gozdov, Ger-manija torej, so oduševalca obvarovali pred izginotjem. Duh je prišel k nam, v svojo kolonijo, ko je hrabro pozabil svojo domovino. Tako se zdi. Po drugi strani pa nikakor ne moremo izključiti, da domovinsko razjedanje, trganje in 203 použivanje ne uglaša zgolj začetka gibanja duha, ampak namiguje tudi na njegov konec. Razjedajoča domovina bi tako uglašala celotno pot duha.
Seveda smo opazili, da verzi, vpisani med vrstice zadnje kitice Kruha in vina, ki smo jih navedli, ne govore več o Dionizu in Kristusu. Govore preprosto o duhu, duh pa ni nihče drug kakor bog, ki je postal brezimen. Vanj se je preobrazila notrina Dioniza in Kristusa. Kako pa moramo razumeti to, da je ta duh že tu, medtem ko prihajajoči bog najdeva svoje bistvo v tem, da je šele na poti - o tem bomo razmišljali kdaj drugič.
Himna Praznik miru - ohranili so se prozni osnutek in dve ali tri verzije, Heidegger jo je do odkritja čistopisa poznal le v eni podobi, pod naslovom
4!»...nemlichzu Hauß ist der Geist / Nicht im Anfang, nicht an der Quelle. Ihn zehret die Heimath. / Kolonie liebt, und tapfer Vergessen der Geist. / Unsere Blumen erfreuen und die Schatten unserer Wälder / Den Verschmachtete. Fast war der Beseeler Verbrandt.« StA 2,2, 608.
Phainomena 9/31-32
Odprta tema: Drugi kopernikanski obrat
Pomirjujoči, ki nikoli nisi veroval ,..43 upesnjuje bližino praznika, ki sklepa zgodovino. Ubeseduje, kakor pravi Hölderlin, večer časa. Pesnik nas vabi k temu prazniku na večer časa. Vabi ljube goste, večne mladeniče. K večnim mladeničem, bogovom, spadata tako Dioniz kot tudi Jezus Kristus, ki ga Hölderlin pred prvim povzdigne s tem, da mu posveti celotno četrto kitico, Poleg tega je [Jezus Kristus] der Götter »Geliebtestes«, njihovo najljubše. Za celotno himno je odločilna podoba, ki jo je Hölderlin ob objavi himne v dobršni meri izločil. Gre za kneza svečanosti,44 novega boga, ki ni ne Dioniz ne Kristus - je nov, drug bog.
Tega boga imenujeta druga in deveta kitica. Odločilno je, da Hölderlin ne slavi njegovega prispetja, ki seje že zgodilo, ampak njegov prihod [Kommen], Pravi:
In že s temnečim se očesom mislim, Po resnem dnevnem delu nasmehljan, Da bom uzrl njega samega, kneza svečanosti,4S
Potemtakem ne moremo izključiti: knez svečanosti je prihajajoči bog.
204 O drugačnosti tega boga nam poroča predhodni osnutek himne - torej tisti osnutek pesnitve, ki ga je Heidegger poznal pod naslovom Pomirjujoči, ki nikoli nisi veroval... Tam beremo:
Dobro si vedel, pa nisi bil poslan živeti, temveč umreti. Kot bog bogov si vse večji, a tudi tvoje polje mora biti neko drugo.46
Za kar je prvonagovorjeni, Kristus, vedel, je znamenje dovršitve časa. Vendar je bila njegova naloga s smrtjo spraviti človeka z bogom. Naslednja verza poudarjata neki drug lik. Zdaj ni več govor o Jezusu Kr istusu, ampak o nekom drugem. Prikaže se neki drag bog. Njegova božjost je v tem, daje bog bogov.
"Versöhnender, der du nimmergeglaubt... StA 2, 1, 130-137.
44	»Fürst des Fests«. Prim. Peter Szondi, Interpretationsprobleme Hölderlin >Friedersfeier<. V: Einführung in die literarische Hermeneutik. Sludienausgabe der Vorlesungen, 5. zv. Izd. Jean Bollack in Helen Stierlin. Frankfurt ob Majni 1975. str. 324-403.
45	»Und dämmernden Auges denk ich schon, / Vom ernsten Tagwerk lächelnd, / Ihn selbst zu sehn, den Fürsten des Fests.« KSA 3,427; L 70.
46	»Wohl wußtest du es, aber nicht zu leben, zu sterben warst du gesandt, / Und immer größer, denn sein Feld, wie der Götter Gott / Er selbst, muß einer der anderen auch seyn.« StA 2, 1, 132, v. 72-74; Hellingrath IV, 165.
Peter Trawny: Prihajajoči in poslednji bog pri Hölderlinu in Heideggru
O tem bogu pravi, da je vse večji, tudi njegovo polje. Te zagonetne besede postanejo razumljivejše, ko si ogledamo začetek sedme kitice Praznika miru:
Zakaj ze zdavnaj je bil prevelik za gospodarja časa In daleč se je širilo njegovo polje; a ga je kdaj izčrpalo?*1
Ta, ki je bil prevelik za gospodarja Časa, je bog bogov.48 Vseeno je, kako daleč seje širilo njegovo polje - ker je bilo tako prostrano, gaje nekoč izčrpalo, tj., zdolgočasilo gaje. To polje je zgodovina časa sama. Z vznikom boga bogov se torej godi globoka preobrazba zgodovine same.
Kako se ta preobrazba godi, je Hölderlin upesnil takole:
[...] Tako mineva
Naglo vse nebeško; a ne zaman;
Kajti prizanesljivo, ves čas vedoč za mero, se dotakne
Samo za hip človeških bivališč
Kak bog, nenadejano, in ne ve se kdaj?
A zanj ne vedo, vseeno se ga spominjajo, sprašujejo, kdo da je bil. Ko gre čas mimo, ga poznajo.*9
V smislu krščanske misli božje oikonomia, modrega gospodarjenja oz. odre-šiteljstva boga, bog ves čas pozna mero tega, kar sme od ljudi pričakovati. Dejansko najdemo pri Hölderlinu verze, ki napotujejo na misel, ki je bila v švabskem pietizmu skrajno pričujoča.50 Drugače gre res za to, da Hölderlin ta teologoumenon naveže na podobo boga bogov, na kneza svečanosti. Da se bog
47	»Denn längst war der zum Herrn der Zeit zu groß / Und weit aus reichte sein Feld, wann hats ihn aber erschöpfet?« KSA 3,429; L 73.
48	»[D]er Götter Gott». Prim. tudi Walter Bröcker, Hölderlins Friedensfeier entstehungsgeschichtlich erklärt, Frankfurt ob Majni 1960, str. 30.
49»So ist schnellvergänglich alles Himmlische. Aber umsonst nicht;/ Und des Maßes allzeit kundig rührt mit schonender Hand / Die Wohnungen der Menschen / Ein Gott an, einen Augenblick nur / Und sie wissen es nicht, doch lange / Gedenken sie dess und fragen, wer es gewesen. / Wenn aber eine Zeit vorbei ist, kennen sie es.« (Hellingrath IV, 341; prim. L 72)
50Prim. Jochcn Schmidt, Hölderlins geschichtisphilosophische Hymnen. >Friedensfeier< - >Der Ein-zige< - >Patmos<. Darmstadt 1990. str. 190 isl. in 257 isl. Zdi se preveč dlakocepsko, da bi požugali izjemni Schmidtovi študiji. Vseeno bi rad opozoril, da pri upesnjevanju »kneza svečanosti< in »drugega boga< obstajajo razlike med Praznikom miru in omenjenima himnama, ki bi jih Schmidt lahko bolj poudaril.
Phainomena 9/31-32
Odprta tema: Drugi kopernikanski obrat
dotakne človekovih prebivališč, označi njegov prihod [Kommen], umešča začetek vznika iz noči, začetek zgodovinske preobrazbe. Lahko zaslutimo njegov prihod, ker se je napovedal s prizanesljivo roko. Tolmačenje potrdi čistopis himne Praznik miru. Druga kitica prihajajočega boga, boga bogov, kneza svečanosti nagovarja z Vsepoznani, Allbekannter. Če knez svečanosti po naši razlagi šele prihaja, kako je lahko Vsepoznani? Na to vprašanje lahko odgovorimo dvakrat. Prvič: knez svečanosti je kot prihajajoči bog vase prevzel bistvene poteze bivših bogov. Tako prinaša-naprej bistvo Dioniza in Kristusa. S tem ostaja zvest svojemu zgodovinskemu poreklu, svojima predhodnikoma. Za to poreklo vemo, nam je znano. Drugič: to, kar vsi poznajo, ni nujno tudi nekaj, za kar vsi od začetka vedo. Nasprotno. Vsepoznani prihaja, vendar ljudje tega ne vedo. Zato mora miniti čas, da prepoznajo prihod [Kommen] boga v predhodnem znamenju njegovega nevideznega dotika prebivališč. Oba odgovora sta pravzaprav en odgovor. Zgodovina, ki jo vsi poznamo, v kateri vsi tičimo, nas nagovarja tako, da nas z begom bogov še čaka prihod drugega, boga, ki kliče bogove nazaj.
Tako Hölderlin upesnjuje (in »oznanja«) vztrajanje v oklevajočem hipu, obo-206 tavljajočem se pomujanju, v noči daleč od bogov, čakanje na prihod brezimnega,51 ne pa tudi brez-zgodovinskega »drugega boga«.52
Heidegger upesnjevanja prihajajočega boga ni upošteval zgolj historično, razumel in tolmačil ga je kot edinstveno zgodovinsko izročilo. Heideggrova razlaganja Hölderlina so mogočen gradbeni kamen znotraj zgodovine, ki jo Heidegger misli kot »zgodovino biti«.* S tem ko Heidegger razlaga Hölderlina,
51 Prim. tudi Beißner, Hölderlins Götter, ibid., str. 37.: »Imena novega boga, ki si ga okliče o-duhovljena človeška skupnost, ni mogoče izdati, ker ga še ni. Pisec ne ustanavlja in noče ustanavljati kake religije. Je pa njegov poklic, da pripravi polje za prihajajoče, žive bogove. In bog, čigar epifanijo sluti Praznik miru, ne prihaja iz mitološkega učbenika.«
"Prim. tudi Martin Heidegger, Beiträge zur Philosophie, Skupna izdaja, 65. zv., str. 140: »In der Grunderfahrung, daß der Mensch als Gründer des Da-seins gebraucht wird von der Gottheit des anderen Gottes, bahnt sich die Vorbereitung der Überwindung des Nihilismus an. Aber das Unum-gänlichste und Schwerste in dieser Überwindung ist das Wissen vom Nihilismus. / Dieses Wissen darf weder am Wort noch an der ersten Verdeutlichung des Gemeinten durch Nietzsche haften bleiben, sondern muß als das Wesen erkennen die Seinverlassenheit.« "Prim. Phainoineno 29-30, str. 31-83.
Peter Trawny: Prihajajoči in poslednji bog pri Hölderlinu in Heideggru
prejme mislec od pesnika uvid, brez katerega si Heideggrove bitnozgodovinske obravnave poslednjega boga ne moremo misliti, in tudi obratno, v Heideggrovo bitnozgodovinsko razlago Holderlinovih pesnitev se nujno prelivajo miselni elementi. Zato Heideggerovo mišljenje poslednjega boga ni zgolj nekakšna odslikava Holderlinovega pesnjenja.
Zatorej ne mislimo le zbirati dokazov o bistvenosti Holderlinovega pesnjenja prihajajočega boga za Heideggervo mišljenje poslednjega boga. Lahko bi tudi raziskovali, kako in kje Heidegger govori o bogu bogov in zamolklo namiguje na Hôlderlinove besede iz osnutka himne Praznik miru. Pa tudi če bi vse to našteli - bi bilo brez pomena." Verjetno je bolje, da premotrimo bitnozgodovinsko dimenzijo poslednjega boga z ozirom na Holderlinovo pesnjenje prihajajočega boga. Jasno pa je tudi, da s tem ne moremo zajeti celotnega horizonta bitnozgodovinske pomembnosti boga.53
V Prispevkih k filozofiji v daljšem odlomku beremo: »Ah se bo ta klic skrajnega namiga [gre za klic obrata v dogodju, ki se daje |zuspielt| kot namig poslednjega boga], naskritejša zgoda, še kdaj javno [offen] dogodil ali pa bo nuja obmolknila [...] in tudi, če se ta klic dogodeva - ga bomo še zaznali, če bo vskok 207 v prz-bivanje in tako iz resnice njegovega obrata, postal zgodovina — v tem se bo odločila prihodnost človeka.«54 Z mišljenjem poslednjega boga se torej odloči vprašanje, ali bo človek zapustil prostor moči metafizike, ki se dovrši v »mahinaciji«, v popolnem opolnomočenju bivajočega, ali pa bo obtičal v tem, kakor pravi Heidegger, »neskončnem >in-tako-naprej< najbolj puste ubež-nosti«.5S
"Prim. Susanne Ziegler: Heidegger. Hölderlin und die Aletheia, Berlin, 1991. 53To sta nedavno dosegli predvsem dve razpravi. Prim. Paola-Ludovica Coriando, Der lezte Gott als Anfang. Zur ab-gründgigen Zeit-Räumlichkeit des Übergangs in Heideggers .Beiträgen zur Philosophie (Vom Eriegnis)', München 1998; in Christian Müller, Der Tod als Wandlungsmitte. Zur Frage nach Entscheidung, Tod und Letztem Gott in Heideggers >Beiträgen zur Philosophie^ ki bo izšla v kratkem.
54 »Ob dieser Zuruf des äußersten Winkens [das ist derjenige Zuruf der Kehre im Ereignis, der sich als das Winken des letzten Gottes zuspielt], die verborgenste Ereignung, je noch offen geschieht oder ob die Not verstummt [...] und ob, wenn der Zuruf geschieht, er dann noch vernommen wird, ob der Einsprung in das Dasein und damit aus dessen Wahrheit die Kehre noch Geschichte wird, darin entscheidet sich die Zukunft des Menschen». Martin Heidegger, Beiträge zur Philosophie, Skupna izdaja, 65. zv„ Frankfurt ob Majni 1989, 1994, str. 408. "»... endlosen Unsoweiter des ödesten Flüchtigsten.« Ibid., str. 409.
Phainomrna 9/31-32
Bogovi
Poslednjega boga, ali kot Heidegger tudi reče drugje, boga bogov potemtakem potrebujemo, da se nam dogodi »prevladanje metafizike«, »prevladanje« področja moči »mahinacije«, da prestojimo noč. * Ne glede na to, koliko »bit« rabi »dogodje« poslednjega boga, prav toliko »rabi« tudi ta v »dogodju« zveneči »obrat«, »bit«. V »dogodju« domuje poslednji bog.55
Zato smemo trditi, da gre v zmisljenju na [Andenken] poslednjega boga za to, da vztrajamo in prestojimo noč. O njej je Heidegger rekel, da je »obenem sprejemanje zatona in priprava vznika in tako bistvovanjsko obilje prehoda«.57 V Premisleku o tem še zapiše: »Skrajno začetje v sebi zapira in zato uklepa nagloblji zaton. V njem vstane poslednji bog. Ker je ta, ki je najredkeje tu, mu pripada najdaljši čas priprave in nezamisljiva nenadnost njegove bližine.«38 Hölderlin v elegiji Kruh in vino pravi, da znočitev in noč prinašata uborni, revni čas. V njem so bogovi daleč. Vendar, slišali smo že, da noč ni izničenje razmeija med bogom in človekom. Najvišji bog, ki te neznasko ljubi, želi, daje noč. Tako je noč milost ali bistvovanjsko obilje, v kateri se znajde in najde poslednji bog. V Prispevkih Heidegger zapiše: »Zaton, pot-navzdol, mišljena v bistvenem smislu, je pot k zamolčani pripravi prihodnjega, trenutja in mesta, 208 na katerem bo prišlo do odločitve o prihodu ali izostajanju bogov. Zaton je čisto prvi začetek.«59 V »poti-navzdol« se zbira tudi »odločitev« o zgodovini. S tega »mesta« zbira se nam bliža poslednji bog.
Božji na-poti [Unterwegs des Gottes] je, če sledimo Hölderlinovi pesnitvi, v kateri nevidezni dotik prebivališč sprva ostaja neizkušen - šele ko mine nekaj časa, se ga ovemo - »mimohod«. To pomeni, daje čas božje bližine končen in enkraten. Potemtakem se, kakor pravijo Prispevki, poslednji bog odpravlja na svoj »prvi mimohod«.60 Ta »mimohod poslednjega boga« ustanavlja čas, v
'Prim. 67. zv. Skupne izdaje, 1. del in Phainomeno 29-30, str. 85-110. 54 »Denn im >Ereignis< ist der >letze Gott< heimisch. »
5,»[D]ie Aufnahme des Untergangs und Vorbereitung des Aufgangs zugleich und so die Wesensfülle des Übergangs.«
*" »Der höchste Anfang verschließt in sich und fängt daher an den tiefsten Untergang. In diesem ersteht der letzte Gott. Weil Er der Seltenste ist, gehört ihm die längste Zeit der Vorbereitung und die unvordenkliche Plötzlichkeit seiner Nähe.« Martin Heidegger, Besinnung, Skupna izdaja, 66. zv., izd. Friedrich-Wilhelm von Herrmann, Frankfurt ob Majni 1997, str. 253.
59	»Unter-gang, im wesentlichen Sinne gemeint, ist der Gang zur verschwiegenen Bereitung des Künftigen, des Augenblicks und der Stätte, in denen die Entscheidung über Ankunft und Ausbleib der Götter Fällt.« Beiträge zur Philosophie, 65. zv. Skupne izdaje, str. 397.
60	Ibid., str. 412: »Die Verweigerung nötigt das Dasein zu ihm selbst als Gründung der Stätte des ersten Vorbeigangs als des sich verweigernden. Erst aus diesem Augenblick kann ermessen wer-
Peter Trawny: Prihajajoči in poslednji bog pri Hölderlinu in Heideggru
katerem se bog lahko nujno sooči s svojim »pre-bi vanj ein«, »Da-sein«. Zato je tudi možno, da bog in človek zamudita svoje srečanje. Prav ta možni izostanek srečanja zaostri »odločitev«, ki zadeva zgodovino samo.
Bistvo »odločitve« o zgodovini dojamemo nezadostno, če domnevamo, da gre Heideggru le za določno usmeritev te »odločitve«, za določno izoblikovanje »prihodnjega«. Heideggeru ne gre za to, da bi verjetno slabo prihodnost poboljšal. V »odločitvi« o zgodovini gre bržkone za možnost prihodnosti sploh. Daje z vprašanjem »prevladanja metafizike« na kocki tudi prihodnost sploh, pojasnjuje razmišljanje, ki sledi.
Heidegger je prostorje dovršitve metafizike pogosto določal z dvema imenoma: gre za imeni Hegel in Nietzsche. Medtem ko Hegel označuje »pričetek« dovršitve, je Nietzschejevo mišljenje do neke mere način dovršitev dovršitve. Oba misleca obelodanjata filozofijo časa, v kateri prihodnost kot taka izgine. Hegel razume gibanje »pojma«, ki je že od začetka sam gibanje »absoluta«, kot postopno godečo se »odpravo« časa. Za Hegla je prihodnost bodisi to, česar še nismo spravili v pojme, ali pa je, kot v okviru njegove filozofije religije, zgolj »predstava«. S tem ko »duh« zmore zajeti, premeriti, »pojmiti« 209 sebe samega, je »absolutni duh«. Tako je »duh« dosegel, da je v sebi po-pričujočil vse, kar je vredno, da ga pojmimo. Ob koncu njegovega gibanja skozi zgodovino končno nastane »absolutna pričujočnost«. Poleg tega Hegel v svojih Predavanjih o filozofiji religije pokaže, daje ta »absolutna pričujočnost« popolna polnina, pleroma boga. Kjer bog v celoti in docela zapolnjuje Čas, je zgrešeno govoriti o prihodnosti, ki nas še čaka. — Zato je za Hegla konsek-ventno, da v Jezusovi pridigi, ki govori o bližini basileia theou, prihajajočega Božjega kraljestva [Gottesherrschaft], črta to »predstavo«, ki je zaostala za »pojmom«. Ko »duh« v absolutni pričujočnosti pride k sebi samemu, nikakor ne pade v nekakšno negibnost. Po Heglu je »duhu«, kije prišel k sebi samemu, lasten gibalni karakter »kroženja«. Tako je svoj sistem določil kot »krog krogov«. Že Schelling je v svoji filozofiji Vekov sveta" iz leta 1811 pa tudi v svoji pozni Filozofiji razodetja oponiral tej v sebi krožeči pričujočnosti, brez--prihodnosti v Heglovem sistemu, ki jo prepoznavamo in izkušamo kot brez-prihodnost v svetu.
den, wie das Seyn als Ereignisbereich jener Nötigung das Seiende wiederbringen muß, in welcher Bewältigung des Seienden die Würdigung des Gottes sich volziehen muß.« 'Prim. Izbrani spisi, SM 1986.
Phainomena 9/31-32
Odprta tema: Drugi kopernikanski obrat
Ta filozofski dogodek, da je času ob pričetju dovršitve metafizike odvzeta prihodnost, se ponovi ob koncu dovršitve. Ena od poglavitnih misli pozne Nietzschejeve filozofije je »večni povratek enakega«. Gre za, kakor pravi Nietzsche, »vzgojno misel«.61 Prenesejo jo le najmočnejši - da se namreč vse večno in eksaktno ponavlja. Ekstrakt takega izbora in vzgoje je Übermensch, »nadčlovek«. Po Nietzscheju temelji v »novi koncepciji sveta«. Iz nje izhaja in ji ustreza spoznanje, da »svet [živi] od sebe samega: njegovi ekskrementi so njegova hrana«.62 S tem se za Nietzscheja znivelira razlika med naravo in zgodovino. Cilji narave, ki se spiralno dvigajo v eno krožeče sovisje, so tako identični s časom zgodovine, ki s tem izgine. Svet je večno trajajoča cirkulacija Istega. Razlika s Heglovim dojemanjem časa pa je vsekakor v tem, daje v času »večnega povratka enakega« smrt Boga postala dejanskost.
Iz vladavine »večnosti«, na kateri gradi platonistično utemeljena metafizika skupaj s platoniziranim krščanstvom, izhaja brezprihodnost časa. Krog in krogla sta figuri, ki že od pričetja določata formulo poteka metafizično uglašenega časa. V tem primeru smemo Parmenida, ki eon primerja z dobro zaokroženo kroglo, z eukyklos ogrkos sphaires, gledati kot predhodnika Nietzscheja, ki misli bit kot »večni povratek enakega«. Nova »koncepcija sveta«, ki za Nietz-* ■ ® scheja vznika, dejansko nosi v sebi pečat kroga in ponavljanja. Nietzsche je v »stroju« videl možnosti udejanjenja te »koncepcije«.63 V dejanskosti oz. praksi »mahinacije« je krožna ponovljivost bivajočega dosegla svojo dovršitev. V Prispevkih Heidegger zapiše: »Kaj meni mahinacija? To, kar je spuščeno v lastno uklenjenost. Za kakšne okove gre? Shema prehodne preračunljive po-jasnljivosti, s katero vse tlačimo po enaki meri ...«64 Tako zbijanje-skupaj
61 »[D]er ¡züchtende Gendanke<«, (11/250).
S2»[Die Welt] lebt von sich selber: ihre Excremente sind ihre Nahrung.«
"Prira. Friedrich Nietzsche, Menschliches, Allzumenschliches / Človeško, preveč človeško, 2. zv., Nietzsches Werke, prvi del, 3. zv., Stuttgart 1923, 317. str.: »Die Maschine als Lehrerin. - Die Maschine lehrt durch sich selber als das Ineinandergreifen von Menschenhaufen, die Aktionen, wo jeder nur eines zu thun hat: sie giebt das Muster der Partei-Organisation und der Kriegsführung. Sie lehrt dagegen nicht die individuelle Selbstherrlichkeit: sie macht aus vielen eine Maschine, und aus jedem einzelnen ein Werkzeug zu einem Zwecke. Ihre allgemeinste Wirkung ist: den Nutzen der Centrafisation zu lehren.« - »Stroj kot učitelj - stroj skozi sebe samega uči medsebojnega preže-manja človeških množic, akcij, pri katerih mora vsak storiti zgolj eno. [Stroj] daje vzorec partijske organiziranosti in bojevanja. Ne uči pa individualnega samopoveličevanja: iz mnogih napravi en stroj, iz vsakega posameznika orodje za en cilj. Njegov najsplošnejši učinek je, da nas nauči uporabnosti centralizacije.« Prim. Phainomeno 27-28, str. 93. op. 48.
u »Was meint Machenschaft? Das in die eigene Fesselung Losgelassene. Welche Fesseln? Das Schema der durchgängigen berechenbaren Erklärbarkeit, wodurch jegliches mit jedem gleichmäßig zusammenrückt [...]« Beiträge zur Philosophie, Skupna izdaja, 65. zv., str. 132.
Peter Trawny: Prihajajoči in poslednji bog pri Hölderlinu in Heideggru
ustreza času v sebi krožeče metafizike. Postane »okovje«, v katerem bivajoče postane shematično. Ali se bivajoče zmore osvoboditi iz tega »okova« časa brez prihodnosti, »večnosti«, to je vprašanje »prevladanja metafizike«.
Pred horizontom takšne izgube prihodnosti, ki je v sebi izguba zgodovine, se je Heideggru zastavila naloga, da premisli možnost prihodnosti sploh. Tu mu je brez dvoma pomagal Hölderlin, njegova »temeljna drža« v pesnjenju, ki, kakor pravi Heidegger, za razliko od Heglovega mišljenja »ni več metafizična«.65 Pomoč, ki bi jo Heidegger lahko prejel od Hölderlina, je upesnjevanje prihajajočega boga.
Samo sebe goltajočo cirkulacijo »mahinacije« lahko prekine edinole vzgib, ki seji približuje od zunaj. Od notranjega - če si tu smemo dovoliti razlikovanje med zunaj in znotraj - iz notranjega prostora krožnega gibanja ne more nastati nikakršna preobrazba. Kar pa se bliža našemu metafizično urejenemu svetovnemu prostoru, je prihod poslednjega boga. Ta »prihod« je po Heideggru »najprihajajočnejše od prihajajočega«.66 »Najprihajajočnejše od prihajajočega« prinaša brezprihodnostni »mahinaciji« možnost druge, drugačne prihodnosti, možnost »najvišjega začetja«, ki je v sebi »najgloblji zaton«. Tako Heidegger zapiše v zasnutku za spis Koinon: »Edinole prihod zmore začetno 211 izpolniti bistvo boštva. Bogovi v prihodu utemelje temelj najgloblje zgodovine, so glasniki poslednjega boga, njegovo poslednje pa je njegov prihod. Ničesar ne prinaša, razen sebe samega; a tudi tedaj le kot najprihajajoČnejši prihajajočega. Pred sabo nosi to, kar prihaja k nam, svojo igro-časa-prostora v biti, ki čaka, da jo bog, ko pride, zapolni in v svojem prihodu pride.«67 »Poslednji
65 Martin Heidegger, Hölderlins Hymne >Andenken< (zimski semester 1941/1942), Skupna izdaja, 52. zv., izd. CurdOchwald, Frankfurt ob Majni 1982,21992, str. 99: « ...»Alles ist Übergang< [hat] für Hegel und Hölderlin einen grundverschiedenen Sinn; die Verschiedenheit betrifft nicht nur zwei metaphysische Grundstellungen, vielmehr unterscheidet sie so, daß Hegels Grundstellung noch metaphysisch, diejenige Hölderlins nicht mehr metaphysisch ist. Vor der rechten Einsicht in diese Zusammenhänge, die nichts mit historischem Vergleichen zu tun hat, hängt die künftige Aneignung der Dichtung Hölderlins ab.«
"Martin Heidegger, Die Geschichte desSeyns, Skupna izdaja, 69. zv. Izd. Peter Trawny, Frankfurt ob Majni 1998, str. 97: »Das Kommendste des Kommenden ist das Kommen des letzten Gottes, dem die Geschichte das Seiende im Ganzen für ein weitestes Zu-lassen seiner Entscheidung zuführt.«
"»Denn allein das Kommen vermag das Wesen der Gottschaft anfänglich zu erfüllen. Die Götter im Kommen ergründen den Grund der tiefsten Geschichte und sind die Vorboten des letzten Gottes, dessen Leztest sein Kommen. Er bringt nichts, es sei den sich selbst; aber auch dann nur als den Kommendsten des Kommenden. Sich selbst voraus trägt er die Zu-Kunft, seinen Zeit-Spiel-Raum im Sey n, der selbst wartet, daß der Gott, kommend, ihn erfüllt und im Kommen komme.« Ibid., str. 211.
Phainomena 9/31-32
Odprta tema: Drugi kopernikanski obrat
bog« je »najprihajajočnejši prihajajočega«, ker se v njem najbolj božansko zgošča [verdichtet] nujnost prihodnosti, nujnost preloma »absolutne priču-jočnosti«, ki golta samo sebe. Pred njo prihajajo bogovi, ki kot »glasniki« lahko pridejo le, s tem ko poslednji bog kot »najprihajajočnejši« »pred samim samo nosi prihodnost.«
»Mimohod poslednjega boga« je tako njegov prihod. Uglaša ga oklevajoči trenutek, obotavljajoče se pomujanje, ki ga upesnjuje Hölderlin v Kruhu in vinu. »Prihodu« je lasten karakter »obotavljajoče se odpovedi«. V »prihodu« se daje »odpoved« kot »najvišje plemenitje [Adel] podarjanja«, kot »temeljna poteza sebeskrivanja. Njegova razodetost tvori izvorno bistvo resnice biti.« »Prihod« zato na sebi vzdržuje »odpoved«, ker se polno upričujočenje, ugotovljivo prispetje še zadržuje. Täk kraj odigravanja »prihoda« bi lahko bila »bližina«. Kar prihaja, ni tu; vendarle je blizu. Kar je »blizu«, se obenem kaže in skriva. Zato po Heideggru »poslušnost prihodu« ne sme potekati v tej smeri, da »prihod«, ta >še-ne< boga, izkušamo kot deficit. Tak pogled na zadevo bi v bistvenem temeljil v metafizičnem dojemanju časa, po katerem pričujoče ali prisotno uveljavlja svojo prednost pred prihodnjim ali izostajajoČim.
212
»Pot k molčečni pripravi prihajajočega« je pot v »bližino poslednjega boga«. V njej se odpira prihodnost v globini končnih, odtegujočih se in podarjajočih se možnosti. Tako torej Hölderlin v svoji himni Praznik miru ne upesnjuje upričujočevanja bogov in kneza svečanosti, temveč njihovo »bližino«. Vendar zgode »bližine«, ali kakor nekje pravi Heidegger, »bližajoče bližine«68 ne smemo napačno razumeti in domnevati, da iz nje prihaja zahteva, da bi prihod iz pri sebi zadržujoče se »bližine« končno lahko postal prispetje. Kajti »bližina«, ki ne bi vsebovala možnosti, da iz nje pride do stika, ne bi bila bližina. V tem smislu pesni Hölderlin:
[...] in prej ne bo K počitku legel naš človeški rod, Dokler se boste vsi, ki ste prerokovani, Vsi vi nesmrtniki,
68 Martin Heidegger, Zur Sache des Denkens, str. 16: »Dieses Nähern der Nähe hält das Ankommen aus der Zukunft offen, indem es im Kommen die Gegenwart vorenthält. Die nähernde Nähe hat den Charakter der Verweigerung und des Vorenthalts. Sie enthält im voraus die Weisen des Reichens von Gewesenheit, Ankunft und Gegenwart zu einander in ihre Einheit.«
Peter Trawny: Prihajajoči in poslednji bog pri Hölderlinu in Heideggru
S pripovedjo o svojem nebu Mudili v naši hiši.
Nalahno dihajoče sape Vas že naznanjajo,
[...r
Prevedel70 Aleš Košar
213
w»... und eher legt / Sich schlafen unser Geschlecht nicht, / Bis ihr Verheißenen all, / All ihr Unsterblichen, uns / Von eurem Himmel zu sagen, / Da seid in unserem Hause. // Leichtatmende Lüfte/Verkünden euch schon,...« KSA 3,430-431.
10Biografske opombe povzemam iz; Brockhaus Enzyklopädie in 24. Bänden, (19., völlig bearbeitete Auflage), Mannheim 1984-1994; Meyers enzyklopädisches Lexikon in 25 Bänden, Mannheim, Wien, Zürich 1980; Meyers grosses Personenlexikon, Mannheim 1968; The New Encyclopaedia Britanica, 15. izdaja, Chicago/.../Toronto, 1992,1998.