Tndi od otrok se nčitelj more nčiti. II. Gotovo si že pri otrocib in tudi že pri odraslih zapazil, da vse radi posnemajo. Ali mar nisi zapazil, da otroci viditi vojake, da se v orožji vadijo, potem cele tedne te igre ponavljajo. Sokolce znajo otroci dobro igrati, posnemaje jih v govorjenji in obnašanji. Tii vidiš, kako otroci vse radi posnemajo. Kaj pa se učimo iz tega? Ker otroci tako radi vse posnemajo, kar pri drugih ljudeh posebno pa pri odraslih vidijo, obnašajmo se tako, da bodo otroci lepe zglede pri nas vidili po pregovoru: ,,Beseda vabi, zgled pa miče". Vse dobre lastnosti, kterih se morajo otroci privaditi, naj vidijo v lepem zgledu nad učenikom; lep zgled učenikov bo veliko dobrega storil. Kakor smo v I. delu povedali, so otroci več ali manj odkritoserčni, brez zvijače in človeku radi zaupajo. Kaj se ima učenik učiti iz tega? To, da si ohrani pri otrocih zaupanje in da skerbi, da se te Iepe lastnosti pri njih izobražujejo. Ce otroke pogledamo, vidimo po navadi, da niso nikdar brez posla, da imajo zmirom kaj opraviti. Kaj naj se učenik uči iz tega? Otroke naj navadi, da bodo svoj čas dobro obračali, naj jih vadi pridnosti in marljivosti. Ker nekteri bolj obdarovani otroci svoje naloge hitreje od drugih izdeljujejo, naj jim daje bolj zapletene naloge, ali naj jim prigovarja, da slabejim poinagajo. Učenik večkrat žalostno vidi, kako težko je, stare vkoreninjene napčnosti in pregrehe izruvati, če so jih otroci z doma saboj prinesli, in namesto teh dobre vsaditi, ter vidi, koliko se mora boriti s takimi otroci, in da vendar le malo opravi. Učenik si bo vse prizadeval, da reši takega otroka, in ga pripelje zopet na pravo pot. Kaj pa se ima iz tega učiti, ko vidi, kako težko se je znebiti starih pregreh in navad. — Naj seprizadeva, da nedolžne otroke obvaruje, in naj verjame, da je laže pregrehe se ogniti, kakor zastaranih pregreh se odvaditi, in da je za tega, ki greha nikdar ni poznal, veliko veliko bolje. Zdi se ti, da se je ta ali unf otrok prevzel. Čudiš se, kako se je to zgodilo, ker poprej otrok ni bil takošen. Morda si otroka prevečkrat vpričo drugih hvalil, in zavoljo tega se je prevzel; njegovih napak mu nisi povedal, samo njegove dobre lastnosti povzdigoval. Glej to te nči, da bodi previden, kedar hvališ, da ne hvališ njegovih talentov marveč le pridnost, in niu vselej, kedar ga pohvališ, poveš, česa mu še primanjkuje. Pri drugem otroku pa zapaziš, da je pobitega serca, da nima veselja do učenja, da tudi tebi ni prijazen. Premisli, če ga nisi kterikrat preveč grajal, ali sam ga zasmehoval ali pripusčal, da so ga drugi zasmehovali; morebiti nisi nikdar čislal njegove pridnosti in marljivosti, ko z velikim trudom ni mogel kaj prida storiti. V^prihodnjič boš tedaj bolje pazil, da ne bos nikdar tako učencu serca podiral, sicer ti postane vnemaren , potuhnjen in hndoben, ter ne bo Ijubil, marveč sovražil učenika. Podajmo se sedaj v šolsko življenje in podučevanje , in premisljujmo, kaj tukaj otroci uče učenika! Otroci ga uče, kako sme spraševati, in kako ne sme spraševati. Otroske vprašanja učenika naj bolj zmodre. Učenikje ves vtruden, otroci pa nepazni; kar jim dopoveduje, se jih ne prijemlje. Nemara, da jim učenik razlaga, česar presega njih razum; ali pa naukov ni pametno razdelil; potem ko celo uro ž njimi števili, jih podučuje še v slovnici. Kaj uči učenika ta nepaznost pri učencih ? Kaj druzega, kakor da se ne sme muditi predolgo pri enem in tistem nauku in pa da se morajo nauki pametno preminjevati, da n. p. za številjenjem pride pisanje, to je, sploh po težkem nauku bolj lahki. Včasih zapazi učenik, da se ta ali uni nauk nič kaj ne odseda; česar je mislil, da je že dognano, tega še ne znajo. — Kaj velja, če ni učenik od začetka z naukom preveč hitel, ter ga ni temeljito razlagal, in kjer ni prave podlage, tam se tudi dalje ne more staviti. Tedaj napredovaj počasi, pa temeljito. Danes pa učenci kar nič ne pazijo. Popisuješ jim to reč, govoriš od nje, kakošna je, a otroci te kar nič ne poslušajo, raztreseni so, igrajo si in glasno šepetajo. — Nejevoljen postaneš, oponainjaš, pa vse to malo zda. Potem jim rečeš, naj to pismeno izdeljujejo. Ali glej, kar so izdelali, je slabo, malovredno! — Poglej učenik samega sebe, ali nisi sam kriv pri lej reci! Kar si otrokom pravil, niso razumeli, tedaj jih ni zanimivalo. Prevdarjaj drugikrat bolj na tanko stvar, ktero otrokom dopoveduješ. Premisli ne le, kaj bodeš otrokom povedal, teniuč tudi kako bodeš jim reč razjasnil; misli si, kako otroci to reč razumevajo; postavi se vsaj v mislih med otroke, in govori jim tako, kakor otroci morejo razumeti in — znabiti da bodo raji poslušali in si več zapomnili. V današnji nalogi je veliko pomankljivega. Kar učiš, ne razuinejo; debelo te gledajo. Vedi, med tvojim današnjira in prejšnjim razlaganjem se nekaj pogreša; morda nisi to na uno naslanjal in drugo iz pervega izpeljeval; torej te ne razumejo. Otroci imajo radi podobe in povesti. — Poočituj svoj nauk! Pokaži otrokom reči, kakoršne so, ali pa v podobah. Nauke in svarila pripoveduj otrokom v lepih povestih. Uni učenec dobre glave svojo nalogo veliko hitreje izdela od drugih, potem pa začne druge motiti, jim nagajati, ali pa kaj čerka. — Naloga je bila njemu preveč Iohka, izdelal jo je; sedaj pa nima kaj dela. Drugikrat mu dajaj bolj zapleteno ali večjo nalogo; pri številjenji naj vselej naredi poskušnjo ; pri slovniških nalogah naj naredi še enkrat toliko stavkov, kakor drugi. Jezišse nad tem, da otroci takogerdo pišejo, in da na lepo in snažno pisavo tako malo gledajo, sej si vendar pervo in drugo leto vse storil, kar je bilo moč, da si otrokom čerke pokazal in razkladal. — Morebiti je krivo to, da si prehitro prestopil iz lepopisja na hitropisje; otroci hitro pisaje čerke gerdo izdeljujejo, in to jim ostane v navadi. Tukaj glej, da se bodeš deržal zlate srednje poti; nikar se predolgo ne mudi pri saniem prepisovanji s table ali sedaj iz tek, na kterih so predpisi, temuč vadi otroke, da bodo čerke tudi iz glave znali zapisovati, potem ne bo toliko razločka, kedar bodo začeli samostalno pisati. Nemara pa tudi, da otrokom preveč nalog daješ, in prinesenih ne pregleduješ; otroci se zanikernega pisanja kar na tihoma in nevedoma navadijo, in učenik se huduje in jezi, in stermi, kako otroci gerdo pišejo. Pretečeni torek so le nekteri otroci svojo nalogo iz glave znali. — Ali nisi morebiti otrokom preveč naložil? ali so razumeli, kar si jim učiti priporočal? ,,Dve ali tri strani ste brali, pa ne veste ničesar povedati, to ste vendar butasti otroci". — Le počasi, dragi moj ! otroci so brali pervo in drugo leto, in ti jih nisi nikdar prašal, ali razumejo, česar berejo, in sedaj pa hočeš, da ti tretje leto kar na enkrat vse vedo iz glave povedati. — Kaj se je tedaj čuditi, da otroci berejo in ne razumejo! — Kdo je tega kriv?! Tako tedaj, dragi moj sobrat, sva naštevala nekaj reči, kterih se učenik mora od otrok naučiti. Ali to še ni vse. ,,ČIovek se v svojem življenji nikdar ne izuči4 , sva rekla v začetku, in bolj ko učenik sam sebe premišljuje in prevdarja, več se bo od svojih otrok naučil, zmirom si bo nabiral novih skušenj. — JVihče ni popolnoma, in naj boljši je tisti, kteri ima naj manj napak. m. m.