Vinko Moderndorfer P^. Slovensko ljudsko Gledoliiie Celje KOMEDIJA (krstna uprizoritev) Vaja. zbora o «2) Kazalo Predstavitev avtorja Vinka Moderndorferja.............................4 Krištof Dovjak: Težko je po koprivah mahat’...........................5 Dr. Alojzij Odar: Razlika med katoliško akcijo in verskimi ter katoliškimi društvi................................... 10 Janez Bermež, dobitnik Borštnikovega prstana.......................... 14 Milada Kalezič, dobitnica Borštnikove diplome......................... 24 Iz kritik za Marat-Sada...............................................24 Iz kritik za Mojco Pokrajculjo........................................27 Pregled sezone 1997/98 - seznam odigranih vlog........................ 28 PETEK Vinko M dderndorfer Vaja zbora Komedija (krstna uprizoritev) Režiser Franci Križaj Dramaturg Krištof Dovjak Lektor Arko Scenograf Jože Logar Kostumografka Darja Vidic Glasbeni vodja in korepetitor Žarko Prinčič Kipar Bojan Frantar IGRAJO: Peter................................... Zupan Marjan Slovenc.................... Zika Crnogorc........................... Helenca................................. Eržen................................... Joža Peršin - Joki...................... Dragec.................................. Anica................................... Ela..................................... Silvester............................... Vlado................................... Kertovka................................ .....Miha Nemec .....Bojan Umek ......Miro Podjed Barbara Medvešček ...Borut Alujevič .....Janez Bermež ...Drago Kastelic ......Jagoda Vajt ....Maja Štromar .....Zvone Agrež ... Bruno Baranovič .....Anica Kumer Premiera 11. decembra 1998 Vodja predstave Sava Subotič • Šepetalka Ernestina Djordjeviti • Lučni mojster Rudolf Posinek • Krojači Janja Sivka, Dragica Gorišek, Adi Založnik, Marija Žibret • Frizerka Maja Dušej • Odrski mojster Radovan Les • Rckviziter Drago Radakovič • Garderoberki Amalija Baranovič, Melita Troj ar • Tehnični vodja Miran Pilko Vinko Moderndorfer Vinko Moderndorfer, leta 1958 rojeni Celjan, eno najbolj kreativnih imen naše sodobnosti, se nam tokrat predstavlja s svojo najnovejšo komedijo Vaja zbora, ki je letos zmagala na natečaju za žlahtno komedijsko pero. Dramatik, režiser, pesnik in pisatelj, čigar besedili Prilika o doktorju Josefu Mengeleju in Camera obscura je SLG Celje uprizorilo pod njegovim režijskim vodstvom, prvo leta 1986, drugo leta 1990, je dobitnik več nagrad: Borštnikove nagrade za režijo (1986) Simovičevega besedila Potujoče gledališče Sopalovič (PDG Gorica), Zupančičeve nagrade mesta Ljubljane za zbirko novel Krog male smrti (1994), prve nagrade na anonimnem natečaju Radia Slovenija in WDR za radijsko igro Pokrajina (1994) (na WDR predvajana pod naslovom Die Landschaft), prve nagrade na anonimnem natečaju Radia Slovenija za radijsko igro Na sončni strani (1996), prve nagrade na anonimnem natečaju Borštnikovega srečanja za komedijo Štirje letni časi. Poleg dveh svojih besedil je v našem gledališču režiral Cankarjev Za narodov blagor (1985), Feydeaujevo Bolho v ušesu (1985), Molierjevega Zgrabite Sganarela (1987), Brechtovo Opero za tri groše (1988), Hiengovega Osvajalca (1998) in Shaf-ferjevo Črno komedijo (1991). Pod njegovim režijskim vodstvom pripravljamo na Odru pod odrom slovensko prvo izvedbo besedila angleškega dramatika in režiserja Patrika Marberja Bližje. Bibliografija Vinka Moderndorferja Poezija: Rdeči ritual (1975), Prodajalna slik (1977), Pesmičice (1980), Mah (1981), Telo (1989), Male nočne ljubavne pesmi (1993), Kako se dan lepo začne (pesmi za otroke 1993), Madonca fleten svet (pesmi za otroke 1995) Proza: Krog male smrti (1993), Tarok pri Mariji (1994), Čas brez angelov (1995), Tek za rdečo hudičevko (1996), Ležala sva tam in se slinila ko hudič (1996), Nekatere ljubezni (1997), Pokrajina številka 2 (1998) Dramatika: Kruti dnevi (Cankarjev dom 1982), Prilika o doktorju Josefu Mengeleju (SLG Celje 1986), Help (SNG Maribor 1997), Camera obscura (SLG Celje 1990), Transvestitska svatba (SSG Trst 1994), Hamlet in Ofelija (SNG Drama Ljubljana 1994), Štirje letni časi (PDG Nova Gorica 1996), Jožef in Marija (Cafe teater Ljubljana 1996) Radijske igre: Miši v operni hiši (RA SLO 1990), Snubitev (RA SLO 1991), Čarovnička Gajka (RA SLO 1992), Kristalni cvet (RA SLO 1993), Silvestrska noč (RA SLO 1993), Popolnoma resnične kriminalistične štorije /nadaljevanka/ (RA SLO 1993), Sredi vrtov (RA SLO 1993), Popki (RA SLO 1994), Vroča linija (RA SLO 1994), Deklica in zmaj (RA SLO 1995), Pokrajina (RS SLO, RAI, WDR 1995), Na sončni strani (RA SLO 1996) Televizijske igre: Rož’ce s Kranjskega (TV SLO 1994), Brez sladkorja, prosim (TV SLO 1995), Drevo (TV SLO 1995) Pokrajina (TV SLO 1995), Srce (TV SLO 1998) Krištof Dovjak Težko je po koprivah mahat9 Zdi se, da gre pri Vaji zbora za dve temeljni okupaciji Moderndorferjeve-ga komediografskega angažmaja, ki sta razvidni že v sami kompoziciji naslova te nove, na lanskoletnem natečaju za žlahtno komedijo nagrajene komedije. Gre za fenomena, s katerima je slovenska mentaliteta tesno povezana: fenomen zbora in fenomen vaje. V zvezi z njima postajamo Slovenci a prio-ri smešni. Fenomen zbora, skupnosti, kolektiva predstavlja tisti prostor, ki omogoča individualnim napakam skrivališče in hkrati neosvojljivo utrdbo, v kateri lahko pritlehnost zaživi v okrilju neustavljivega mehanizma. Ta mehanizem, žal, z lahkoto obvladuje živo, pristno, spontano, iskreno energijo in voljo. Imenujmo ta, po Berg-sonu prevzet mehanizem, ki ureja karakterno komično, precej statično, vendar tudi dovolj situacijsko Vajo zbora, mehanizem samozadostnosti. Samozadostnost, značilna že za občane Cankarjeve doline, je ena ključnih slabosti slovenske mentalitete in zato tudi tako priljubljena tema slovenskih komediografov. Samozadostnost, ki je vsekakor del nas vseh, lahko razumemo kot del nečesa zlega znotraj nas samih. Nad njim verjetno lebdi drobec dobrega, imeno- van samokritičnost. Konflikt med samozadostnostjo in samokritičnostjo znotraj posameznika je verjetno večji, kot ga zavestno občutimo. Človeška narava je taka, da poskuša zavarovati svojo samozadostnost. Zdi se, da je eden neprebojnih ščitov samozadostnost ravno fenomen zbora, tiste institucije človeške kulture, ki združuje ljudi in jih ob tem bolj kot plemeniti, nadzoruje. Zbor predstavlja varno območje, v katerem na veletokih življenja slehernik najde svoje tople rokave. V njih lahko greje svoja jajčeca, iz katerih se ponavadi izležejo majhne muhe, imenovane kaprice, in nadležni komarji, imenovani pretencioznost za vsako ceno. Junaki Moderndorferjeve Vaje zbora so podobni pacientu, ki sicer ve, da je okužen z borelijo, vendar verjame v svojo energijo in je prepričan, da bo infekcijo premagal z zaplankano avtosugesti-jo. Konfrontacija med samozadostnostjo in samokritičnostjo je v občanih Moderndorferjeve Goličave presežena, premagana. Konfrontacije zato iščejo tam, kjer jih ni in jih ne bo. Infekcija pa se nezadržno širi, kot rdeči krog po piku klopa ali komarja. ŽUPAN MARJAN SLOVENC Jajčeca samozadostnosti v toplih rokavih nepretočnosti so močan, vsepovsod prisoten segment slovenske družbe, ki mu lahko pokažemo ogledalo in proti njihovemu širjenju dvignemo glavo predvsem v tistih trenutkih, ko nam nekdo neupravičeno podtika solidnost, se ob tem muza in s svojimi tipično slovensko prizanesljivimi in diletantskimi hm-h-ji želi razbiti gnečo in resnično ustvarjalno energijo v njej. Vaja zbora je dovolj močna in primerna satira, s katero ravno na takšno zmrdovanje lahko pokažemo. Medmeti zmrdovanja so pri Moderndorferjevi Vaji še kako prisotni, v vsej pomenskosti - če ne v samih didaskalijah, tičijo v gibu, mimiki. Izraženi so predvsem pri mojstrih pevcih, ki zaradi lastne samozadostnosti, vsak na svoj način in vendar s skupnim imenovalcem kokošje-pete-linjega ”jaz vem, jaz znam“, ženejo svoje zmožnosti preko mere in ustvarjajo tisto resnično nepotrebno gnečo, ki duši produktivno in ustvarjalno. Njihov skupni imenovalec je odraz diletantizma, ki raste in raste. Moderndorferjeva Vaja zbora se ukvarja s problemom diletantizma in s perečim problemom njegovega finansiranja. Finansiranje zbora in vso podporo, ki jo ima zbor današnje Goličave v županu in župniku ter v končni fazi v vladi in njeni kompromisarski politiki, ki sledi načelu "bolje vražji učenec re-petent na vasi kot vrag v mestu", Moderndorfer obsoja ter skozi optiko smešenja neprizaneslj ivo kaže na resnične mrtve rokave, v katere odteka denar iz proračuna. Drug pojav, ob katerega trči Moderndorferjeva komediografska ost, je vaje. Vaja se v vsej komediji/satiri kaže kot opravičilo za ”cug“ in "narezek". Petje in njegova kakovost nista bistvena, bistvena je kvazi vaška družabnost, v kateri lahko vsesplošni "umetniški" potencial najde svoje mesto: umetnost postaja koristna zato, ker s pomočjo sponzorja lahko privarčuješ večerjo. Pri tem se lahko ves čas poveličuješ in paziš, da bo igra umetnika padla na plodna tla, kajti prej ali slej se bo že našel nekdo, ki bo "zabito enajstmetrovko" gladko požrl in športno zaploskal lepi igri. Vaja kot fenomen, s katerim se ukvarja Moderndoferje-va komedija/satira, je tisti slovenski pojav, ki združuje prijetno s koristnim in potrjuje vsakega posameznika v njegovem sekljanju klobasic. Hkrati je vaja v Alojzijevem hramu tisti nadzorni mehanizem oblasti, ki drži vsakršno pohujšanje na varni distanci in že omenjenega hudičevega učenca repetenta priveže na šolsko klop pred tablo, na kateri se kaže "moja zelena dolina v omamnih zvokih harmonike". Konec dober, vse dobro. ŽIKA ČRNOGORC Mar res? Mar ni razplet Moderndor-ferjeve satire tisti signal, ki opozarja, da ni dobrega konca, čeprav se tak zdi? Mar ni ta nenadni preobrat, ko se Peter, figura "profesionalca" in hrepenelca po slavi, zlomi, ko se umakne, lahko rečemo, skrajno neprofesionalno pobegne, bistven signal Vaje zbora? Peter je podpisal pogodbo. Pripeljal je zbor na takšno raven, da lahko ubrano zapoje. Dal je vse od sebe. Dokazal se je kot profesionalec, pa vendar je ob koncu videti HELENCA najbolj smešen diletant. Njegov pravi značaj stremuha in povzpetnika, večnega godrnjača in tipičnega samozadost-neža, ki zaradi višine honorarja trapasto podpiše pogodbo, preden jo prebere, je razkrit. Peter se skrajno neprofesionalno umakne in razvrednoti edini veljavni dogovor, ki v Vaji zbora obstaja. Resda je izigran, ampak temu je čisto sam kriv. Lahko bi bil bolj zvit, pa je preveč podcenjeval Goličavce, podobno kot Zlodej Sentflorjance pri Cankarju. Slepo je podpisal pravila igre že na samem začetku, slepo je zdrvel Helenci v objem in v tem objemu gojil svoje "mokro cvetoče rož’ce“. Na koncu prizna pridobitniški sistem družbe, prizna triumf promocije podjetništva, ki mu je cilj nogometna enajsterica, triumf cerkvene institucije, katere cilj je daleč od resnične vere, kot tudi triumf državne, vladne institucije. Slednja ima v Vaji zbora kaj rada tiste dejavnosti, ki ne predstavljajo demokratičnega raz- ERŽEN krinkavanja, temveč kvazi demokratično masko, ki kot nekakšna nadomestna posoda lovi znoj profesionalnih igralcev, ki jim gre trenutno za obstoj. Ta maska ali poplesavajoča taktirka v županovih rokah s samo umetnostjo nima nobene zveze in Peter, profesionalec, se pred njo znajde v vlogi človeka, ki mu je usojena borba z mlini na veter. Don kihotsko živi v iluziji, ob tem pa ni sposoben krmariti med interesi sponzorstva in umetnostjo. Odnos med sponzorstvom in umetnostjo bi moral biti verjetno zakonsko tako urejen, da bi sponzor imel ekonomski motiv za mecenstvo, da bi se svojih vsebinskih omejitev natančno zavedal in se jih držal. V Vaji zbora, na Goličavi ni tako, ampak je tako, kot je v resnici: smešno in trpko. Situacija dramskega dogajanja Moderndorferjeve satire je zadosten pokazatelj razmer, katerih posledice so boleče za profesionalno kulturo in s tem tudi za slovensko institucionalno gledališče, za katero se ne ve točno, kako bo končalo, ne glede na dosežke, ki verjetno trenutno pomembno utrjujejo zavest ne samo naroda, ampak tudi družbe, da je sposobna preživeti, in to ne samo materialno. V Vaji zbora prav Peter, s tem ko se umakne, omogoči - resda zaradi svoje nemoči in osamljenosti, in to je, se zdi, ključni signal Moderndorferjeve Vaje zbora -, da se na področju, ki je rezervirano za duhovne vrednote družbe, razraste politična demagogija. Ta, jasno, dirigira s smehljajočim se obrazom "konec dober, vse dobro11 samozadostnosti in zaliva tople rečne rokave, v katerih ni, razen tisoč in tisoč sluzastih jajčk, nobenega presežka. Glavni predstavniki te slovenske valilnice, ki je, vsaj bojazen je taka, vse bolj potisnjena v mrtvi rokav neke evropske reke, ki ji pravimo, podobni Mojzesovim ovčkam pred prihodom v obljubljeno deželo, kulturna politika in ki ima odnose med državo, podjetništvom in umetnostjo bolj ali manj točno določene, so v Moderndorferjevi Va-ji zbora župan, Eržen, župnik. Navidezni "konec dobro, vse dobro" je ubranost zbora. Ob tej ubranosti ni več pomembno, v čigavih rokah je taktirka. Pevci so s Petrovo pomočjo dosegli zavidljivo izvajalsko raven. Pomemben in pomenljiv je vtis preseženih razprtij, ki ga ustvari župan s prevzemom dirigentske vloge. Taktirka, ki le navidez vetri napeto ozračje, v katerem postaja jasno, da prihodnost kvalitete petja ni zagotovljena, je prispodoba zlagane harmonije med finančnim investiranjem in umetniško kvaliteto. Slednja trpi na račun izpolnjenih statiskik in je primorana požirati od različnih svetovalcev/ ekspertov, ki jih dovolj jasno prikazuje Eržen, osebna mnenja, ki so nadomestila za tehtno in strokovno analizo. Peter - Umetnik je v Vaji zbora, v njenem razpletu pomensko zreduciran na funkcijo "letečega bika“, osemenjevalca. Vsi ostali so družba, ki profitira. Profitira kratkoročno, navidez. Navi-deznost je tista omama, zaradi katere so vsa sredstva dovoljena. Peter daruje svoje seme; tako na kulturnem polju kot na natalitetnem. V obeh primerih je njegova prisotnost koristna in potrebna. Vendar, tipično, samo do neke me- JOŽA PERŠiN - JOKI je, naprej ne, naprej je nevarno. In ker je nevaren, ga je treba onemogočiti. V obeh primerih, tako na ravni pripravljanja pevskega programa kot na ravni semenskega bankirja, je Peter videti sila smešen. Po načelih komičnega, ki ga prikazuje kot človeka, za katerega mestoma lahko rečemo, da se posveča bolj telesnim, materialnim kot pa duhovnim vrlinam, je za vse lahko kriv sam, vendar verjetno ni tako. Ko se zave, kako izigran, onemogočen in izkoriščen je, udejanji svoj ”dost’ ’mam“. Z njegovim distanciranjem do takšnega pojmovanja umetniškega dela, kot ga izkusi, se Moderndorferj eva satira loteva naše družbe kot družbe, ki odplakuje energijo v zatohle rokave slovenske časovne konstante, v kateri velja: "Plavaj, in Bog ti bo pomagal iz te brozge.11 Jasno je, da se je Bog že zdavnaj razjokal nad nami in to tudi razodel preroku Cankarju, h kateremu se Moderndorferjeva komedija v mnogočem vrača z zdravo, duhovito distanco z nakazano lahkotnostjo in s pisano paleto značajev, ki lahko zaživijo tudi s toplim spominom na Brešano-vega Hamleta v Mrduši donji. Uprizoritev Vaje zbora je pomembna tudi zaradi odgovornosti do slovenske kome-diografije, ki si zasluži pravo mesto in priznanje, saj je prevečkrat zviška potisnjena v senco tujih mojstrov. Junaki naše igre, semena, ki klijejo na dobri zemlji, so lahko koprive ali žitno klasje. Z njimi lahko mahamo in po njih lahko udrihamo. Lahko se jim smejemo, lahko z njimi smeh ustvarjamo. V obeh primerih smo cepci, ki dvigajo prah in ločujejo pleve od zrnja. In biti cepec v času, ko je težko kar koli spremeniti, lahko pa se je smejati, je posebna oblika ponosa, ponosa Cankarjevega vagabunda, ki zvest sebi in borni popotnici, ki jo je pripravljen žrtvovati za ogledalce, hodi od replike do replike in oživlja to, kar drugi dušijo. In če je Moderndorferjeva Vaja zbora 'Vzporednica nekemu drugemu zboru", je le-temu treba pokazati in dokazati ubranost. Vrniti se k ljudem, za ljudi, takšna naj bi bila politika, ki jo vsi sanjamo. Gledališče v tem primeru ni stvar sanj. Vaja zbora ponuja pisano in živo paleto značajev, ki predstavljajo našo družbo. Ta je podobna tistemu junaku iz vica, ki stalno udriha po eni klavirski tipki in ob tem zabrusi vrhunskemu pianistu, recimo Hinku Haasu, da je sam že našel pravi ton, medtem ko ga on, Hinko, še išče. Vaja zbora s svojimi smešnimi tipi-njami in tipi ne poudarja za Cankarja značilnih temnih odtenkov, ampak kot komedija/satira predstavlja bistro in hudomušno igro, ki izvabi spontan, sproščen smeh. DRAGEC Dr. Alojzij Odar IV. Razlika med katoliško akcijo in verskimi ter katoliškimi društvi* 29. Kako delimo društva, ki delujejo med katoličani? Društva, ki delujejo med katoličani, delimo v verska ali cerkvena društva in v katoliška društva. ANICA Verska ali cerkvena društva so tista društva, ki jih Cerkev ustanovi ali prevzame za svoja. Katoliška društva pa so necerkvene organizacije katoličanov. Katoličani živimo tudi v raznih svetnih društvih, to je takih društvih za svetne cilje, ki nimajo namena dosegati svojih ciljev v skladu z načeli katoliške vere. Sem spadajo razna gospodar- ska društva pa tudi humanitarna in na-rodoljuhna društva. Katoliška društva, kakor tudi cerkvena društva se od teh svetnih društev dobro razlikujejo. Ako n.pr. Cerkev ustanovi dobrodel- no organizacijo (karitativno organizacijo), ki skuša iz nadnaravnih nagibov pomagati revežem, je taka organizacija cerkvena. Ako ustanove organizacijo z istim namenom katoličani, je organizacija katoliška. Ako se dobrodelna organizacija ne ozira na nadnaravne nagibe, marveč le na humanost, človekoljubnost in podobno, je organizacija svetna. * Četrto poglavje (Razlika med katoliško akcijo in verskimi ter katoliškimi društvi), iz katerega so predstavljena p