V sredo in saboto izhaja in velja: Zu celo leto n pol leta n žetert lota m mesec 6 for. 20 kr. — 60 Po posti: celo leto . 7 for. 50 kr. » pol leta . 3 „ 80 n n žetert leta . 2 „ — „ o mesec . . — 70 „ SLDVEIEC. «1. 13. „Živi, živi duh slovenski, bodi živ na veke!" V Celovcu v saboto »0. februarja 1866. Oznanila. Za navadno dvestopno versto se plačuje: 6 kr., ktera se enkrat 8kr.,ktera se dvakrat, 10 kr., ktera se trikrat natiskuje; veče pismenke plačujejo po prostoru. Za vsak list mora biti kolek (Šternpolj) za 30 kr. Rokopisi se ne vračajo. Nar. pesem. Tecssj II. Narodne ali zgodovinske skupine. Kterih skupin si „Slovenoc" misli in želi, povedal je že mnogokrat: „Slovenec" se 'lerži mariborskega programa in je za zgodovinske skupine. Visokoučeni slovenski pisatelj, starodavni in iskreni domorodec in dragi nas prijatelj „od Savine11 poslal nam je sestavek, ki cika na narodne skupine, p Slovenec11 donaša ta sestavek, ker pride iz učene roke in rodoljubnega serca, — dalje ker nam priložnost ponuja, to poglavitno naio zadevo bolj na tanko preiskovati in razjasnovati, in slednjič ker morebiti še kterega naših rodoljubnih politikarjev zdrami in gane, naj nam svoje misli o tej preime-nitnej zadevi naznanja. Rodoljub in prijatelj »od Savine11 piše to le: »Vprašanje, kako se bode prestrojila Av-strija, terka zmirej glasnejši na vrata narodov avstrijskili. Ogri imajo že gotov program, tudi trojedna kraljevina jo našla kompas ali severnico, češko kraljestvo dosledno vesla do odločnega cilja, tudi Gališko uterja svoje stališče, — le Slovenci še se zibljejo v barki dvomov in različnih mnenj. Mariborski program si je sicer izvolil historično podlago, ali Nemci notranje Avstrije ga odmetavajo, — kaj nam je tedaj početi? Federalistična načela iščejo skupine, — ako has Nemci nočejo imeti med seboj, morali bomo staviti si sami svojo hišo. Mi torej očitno vprašamo naše sosede, da nam poveste resnično in odkritoserčno, hočete li z nami ali brez nas zidati ustavni dom avstrijski? Vašim osnovam mi ne moremo pritrditi, ker se bojimo v njih zgubiti svojo narodno samostojnost. Nadvlade ali hegemonije vaše tudi ne moremo dalje prenašati, ker pregloboke rane nam je že vsekala v naše narodne življenje. Težavno stanje! Avstrijski Nemci bodo največ zmot delali pri prestrojbi avstrijskega ustavnega poslopja. Oni nam oponašajo, da štajerski Slovenec čerti kranjskega, itd. To ni res; ali res je, da bode težko najti zastopnosti med avstrijskimi Nemci. Skušnja bode ta izrek poterdila. Tirol]oi branijo načela, kterih štajerski nemški bosedovodje ne odobravajo. Na Tiroljskem se še ni vkoreninila ona radikalnost, kakor jo nahajamo med štajerskimi Nemci; pri Tiroljcih še veljajo verska načela, podedovana sporočila, v društvenem in političnem življenju; pri njih ni še oglodal moderni doktrinarizem starih naprav, — vse drugači je pa to na Štajerskem, Koroškem, gornjem in doljnjem Av-strijanskem. Tukaj obdelavajo in napravljajo občno mnenje možje iz Rotteck — Welckerjeve šole, večidel nemirni razdirajoči židovje (judje), in občinstvo se je tako zelo opijanilo teh idej, da je zgubilo politično treznost. Ne verjamemo, da bi lahko bilo vstrojiti nemško skupino z odločnim, soglasnim programom. Ako kdo, tako mi Slovenci na Štajerskem in Koroškem med temi žalostnimi okolnostmi največ terpimo. Kranjci pa so že na boljem, ker imajo deželno celoto, in ako jim pojde srečno izpod rok, da oživijo zopet staro kranjsko vojvodino, so vendar že važen političen faktor. Da se ohrani politična in narodna svoboda štajerskih in koroških Slovencev, je torej potrebna ali notranje-avstrijanaka, ali narodna skupina. Poslednja bi bila kompaktna ali čversta politična individualiteta (osebnost) in bi delala v upravi najmanjše zmešnjave in težave, pomirila bojujoče živ-lje in stranke. Ali narodni skupini bode se zoperstavljal nemški živelj, ki bi tudi še prihodnjič rad z žezlom mahal nad Slovenci ; tudi visoka vlada, mislim, ni še prosta vseh predsodkov, in težko bi sedaj že privolila v ta vstroj ali spremen. Najbolje bi storila, ako bi Slovence vsaj administrativno združila pod enim namestništvom, in Nemce Štajerske, Koroške, gornje in doljnje Avstrije zopet pod enim. Kaj nam' pomaga toliko vlad in toliko deželnih zborov? Pet jih je za vso Avstrijo zadosti! Pri takem vstroju se dosti stroškov prihrani, in prej se bode edinost dosegla, nego v takošni razcepljenosti. Ako je Avstrijanom mar ža njeno notranjo in zunanjo moč, za materi-jalno blagostanje, morajo tudi za žettve pripravljeni biti, mora jih prešinjati avstrijska deržavna ideja, ne pa oskoserčen provinci-jalizem. Najmanje čez leto dni- bodo se zar čela ta vprašanja reševati, — dobro jih je tedaj že zdaj pretresovati. Zatorej slovenski narodnjaci, kteri se dičite s politično izobraženostjo, peresa v roke in preudarjajte mirno, jasno, prepričavno naše stanje! Pogrešamo toliko vspešnih moči, -— vse trohnijo v nekakoini apatiji, ali pa v blaženosti in varnosti, kterih pa v resnici še vendar ni. Čas, kedar se bodo ta vprašanja reševala, priderdra kmalo, in zopet bode nas našel nepripravljene in nesložne. Torej clara pacta — ali narodna ali historična skupina? Nemci nam venomer oponašajo, da v historični skupini drugega ne dobimo, kakor le administrativna (upravna) vezila — hvala Bogu, ako vendar ta spoznajo! Saj je uprava naravno duša vsega * političnega življenja. Kdor našim prizadevam podtika enostranoit in razpadljivost, ta je ali zloben, ali pa ne pozna avstrijanske deržave. Avstrija je tako potrebna za vse njene narode, kakor ribi voda, in kakor so se posamni njeni deli samovoljno združevali, tako ni mogoče več razdruževati in razkruševati se. Današnji dan le zamorejo veče deržave obstajati. Tro-jedna kraljevina nima življenja, ako bi se hotla od Avstrije odcepiti; nima ga ni češko ni ogersko kraljestvo. Vse veže nagon političnega in narodnega samovzderžja s habsburško krono. Prej ali poznej se bode tudi Nemčija združila, ali gotovo jej ne bode na čelu Av- Besednik. Vodnikov rojstni dan pa goriški dijaki. V y = X. Nadepolna naša mladina je zopet pokazala, da se kljubu vsem oviram, ldjubu ysemu nasprotovanju, kljubu vsemu protenju italijanskega moloha slovenščina in domorodni slovenski duh med njo zmiraj bolj oživlja; Pa kaj bi rekel, oživlja, polna sobana v šen Petru je ncoveržna priča, da se gimnazijska mladina dobro zaveda, da se po njenih Žilah slovenska kri pretaka. Misel rojstni dan Vodnika, pervaka naših pevcev, slovesno obhajati, tlela je v vsakterem sercu ta misel je rodila načert vse svečanosti, ki je bil od bolj odraslih sestavljen in izrečen za program soglasno sprejet. Obsegal je: 1. Domorodna iskrica (zbor); 2. nago- vor; 3. sveta noč (zbor); 4. Slovenija oživljena (igrokaz); 5. venec slavjanskih pesem (zbor); 6. slavjanska mati (govor); 7. Vodiku (zbor); 8. konečni govor; 9.naprej (zbor.) Program smo imeli; treba pa je bilo sker-“Oti, kako bi se slavnemu imenu primerno izpeljal; tem bolj se je moglo varno delati, ker se je pri hropeči oholosti tukajšnjih slovenskih odpadnikov in par rojenih Furlanov komaj bilo nadjati, da se bode mogel srečno izpeljati.. Vse težave so bile pa odstranjene, ko je ravnatelj dovolil, naj se očitno zberemo. Ob 6. zvečer se snidemo v županovi hiši v šen Petru. Tudi učiteljstvo z ravnateljem (12 gospodov) je bilo nazoče. Tu nam izverstni zbor v pozdrav današnjega shoda zapoje Trepalovo „domorodno iskrico" ; prav dobro ga je 5 dijakov izpeljalo; po besedah kot po napevu bil je na pravem mestu. Potem povdarja osmošolec, znani vneti Slovenec Ž., v gladkem nagovoru imenitnost današnjega dne, spominja vsaktero bolj znamenitih čertic iz Vodnikovega življenja, zlasti njegovega neutrudljivega in raznega delovanja, ne pozabi pa tudi grenkih njegovih ur, ur nezakrivljenega preganjanja. Stavi ga dalje v zgled nam vsem sinom majke Slave. Kakor zelo je govor vsem dopadel, kakor sem mu zoper svojo navado tudi ploskal, vendar bi pri tej morebiti neprilični priliki mladega govornika opomnil, da bodo njegove besede veliko bolj v serce segale, ako bi tako zelo ne povečeval svojega glasu. Drugi del je bil tudi dosti boljše — kajti naravnejše je govoril. Videlo se je, da se naravnost veliko bolj sercu prikupi, ko sta v igrokazu Cojz in Vodnik tako lepo govorila; tudi Linhart ni dosti zaostajal za njima. Sam dr. Bilc bi bil veselja poskakoval, ko bi bil nocoj čverste .dijake svojo igro tako lepo igrati videl. Poznalo se jim je na očeh, kako gorko njih serce za domovino bije; videlo se jim je na o-brazu, kako globoko so čutili, kar so njih usta izgovarjala. Najkrasnejše je pa govoril šestošolec Tomanovo „slavjanska mati". Pravijo sicer, da le pesnik jjesem zamora čutiti in občudovati; skorej bi nad tem dvomil, ako pomislim, kako lepo, kako občud-ljivo in vendar z nepresiljenim glasom je bledkast mladeneč omenjeno pesem dekla-moval. Vsakteri je občudoval njegov čisti pevčevski glas, ki je iz serca v serce segal; kako so se mu polna lica zarudečila, ko je povdarjal pesnikove besede:----------„krot- kost, pohlevnost je največa nesreča Slovencev!" Slava slava! zadoni iz več kot 100 ust gorečemu govorniku. Med pesfnimi, ktere so bile sicer vse z veliko pohvalo sprejete, peli so najlepše Beetho-venovo „sveta noč". H koncu se je osmošolec v kratkem pa primernem in dobrem govoru še enkrat spominjal 3. svečana, Slovencem tako pomenljivega, in potem zapoje atrija stala, in tudi ne verjamem, da bi avstrijski Nemci raji bili pod Hohenzolleri nego pod Habsburžani, Torej je tudi za avstrijske Nemce Avstrija conditio sine qua non. Če pa hočejo avstrijski Nemci mirno zraven svojih soderžavljanov živeti, treba jim je še večih žertev kakor nam. Predpravic nimajo nikakoršnih. Vso Avstrijo so prej Slovani naselili, kakor Nemci, torej so priores tempore in potiores jure. Kar so oni za Avstrijo storili, to so storili tudi Slovani in Ogri, in še z veliko večirni žert-vami. Ti so jo branili pred sovražnikom kerščanstva — pred Turki in Tartari, in korsiškega okrutnika (Napoleona) so Slovani ravno tako pretepali, kakor Nemci. Če oni terdijo, da je njihov duh oživljal Avstrijo, da jo je nemška izobraženost likala, niso nikakor več storili, nego svojo dolžnost in prejeli so za dušnp dobrote od Slovanov in Madjarjev dosti materialnih. Neumno je, ako laški Tiroljec, g B. Carneri, kriči, da jo nemška kultura v nevarnosti, ker mlado duhovništvo v šolah božje nauke uči v maternem jeziku, — ubogi idealist, deržava, kakor si jo ti misliš, je utopija ali kolobocija, in takošnih načel ne bode porabljal noben deržavnik. Hvala Bogu, da se med Slovani še nahaja toliko moralnega fonda, da se v bran stavijo načelom, ki jih oznanujejo aposteljni nemške kulture — in kam bi neki tudi Avstrija prišla, da bi povsod vladala ta nepraktična vse podirajoča načela! Prišla bi gotovo v še veče zadrege, nego jih ima zdaj, — lahko pa tudi na kraj strašnega brezna. Nadjamo pa se, da se bode tudi med nemškimi Avstrijanci ustanovila močna stranka, ki se bode poganjala za načela, ktera imajo v sebi življenje in rast, ktera zidajo društvo, ne ga pa podirajo. Škoda, da si stranka ne najde pravega organa ali časnika, ki bi gotovo mnogo pomagal k čiščenju pojmov. Mislimo, da se bode ta stranka iz najžlahtnejših sinov velike Avstrije skorej ustanovila, vsaj program jej je že v načertu predložila modrost cesarjeva. Nam Slovencem pa je dolžnost blage njene namene podpirati ter odkritoserčno povedati, kaj nam je k sreči, kaj pa k nesreči in škodi. Pozivamo torej s tem člankom še enkrat vse učene slov. rodoljube, naj pomagajo izdelovati osnovo naše prihodnje politične in narodne svobode. Fiat! Jedro govora vi. Strosmajerja. (Konec.) Zdaj naj pa prestopim k oktoberski diplomi in februarnemu patentu. Priznati moram koj, da je ta zadeva kaj zelo zahomo- zbor „naprej zastava Slave1'; res prekrasna pesem, le škoda, da so Jo skorej premalo živo peli. Ne mislim, da bi jo bil mali zbor s tako krepkostjo pel, kot sem jo slišal.peti v cisekovi dvorani na Dunaju vpričo slovanskih poslancev, vpričo 5 — bOO poslu-šavcev! Kako je tu vse gromelo, kako vse stermelo ! Pa kakor smo takrat Slovenci bili ponosni vpričo slovanskega sveta češkemu levu in drugim možem predstavljajo pesnika in skladatelja, tako smo se tudi danes tolažili z živo zavestjo, da slovenska Gorica bodo ostala slovenska. S Cojzom, Vodnikom in Linhartom smo vsi v sercu prisegali, za njo se potegovati, pred vsemi napadi zvijačnih in ljutih sovražnikov jo varovati, — ako bi ta ali uni v boj j padel, bomo se tem po-gumnejše ustavljali, svesti si, da bratov kri je tekla za slavo matere Slave! Ko smo resno slovesnost končali, na enkrat se prenarcdi sobana v vabivno gostiv-nico. Učitelji spred, učenci pa po dolgem po sobani. Sladka domača černina nam je suhi oterpeli jezik hitro ogugala, in ko je ravnatelj svitlemu cesarju in Vodniku napitnico izrekel, verstilo se je mnogo drugih. Povsod so rudeča lica kazala veliko veselje in pravo, serčno in radost, ki se je v narod- — 46 — tana. V Avstriji živi zraven nemškega, romanskega in slovanskega naroda tudi še azijansk serčen narod, ki se terdno derži neodvisnosti svoje. Tako deržavo vrediti ni kar si bodi! V oktoberski diplomi in fe-bruarnem patentu predlaga se nam neka postava, naj bi jo sprejeli. — Ta postava bila je tudi zboru 1. 1861,. samo da ne v zdanji obliki, predložena. V tej našej deželi, kakor tudi na Ogerskem, pa ni nobene prave postave, razun tiste, ki jo narod prostovoljno odobri, in tako tudi nikoli dru-gači ne bo. (Živio.) Se ve da teh postav tudi zdaj ne moremo sprejeti, in mi smo le v smislu adre'se za poglavitno idejo, ki je v oktoberski diplomi izrečena. Mi tedaj priznavamo nektere vsem v Avstriji živečim narodom skupne zadeve; mi priznavamo, naj da se te skupne zadeve skupno obravnujejo, toda to se more goditi le po ustavnem potu. Da se ohrani avstrijska deržava edina, to tirjajo politične potrebe, ker sicer bi se ne moglo misliti, kako da se je toliko različnih narodov s tako različnimi napravami in naravnimi lastnostmi združilo. To je politična potrebščina, in zavoljo te potrebščine se je tudi osnovala pragmatična sankcija. Gospoda moja! Nikdar ne more resnica in pravo, če tudi najsvetejše, tolikanj škode terpeti, kakor tedaj, ko ga nezmožni branijo in zagovarjajo, kajti pravo je zmirej več škode terpelo po nepoklicanih prijatlih (centralistih), kakor pa po nasprotnikih ali sovražnikih. Edinost avstrijske deržave more le tedaj obstati, če so naprave posameznih kraljestev in dežel zagotovljene in zavarovane. Čestitam Njih. Veličanstvu in Cehom zato, ker jevobljubilo kronati se s krono sv. Vacslava! (Živio). Da bi bili to pot prej nastopili, rešeno bi bilo že vprašanje edinosti. Glede na to ne pridemo prej do zaželenega konca, dokler bodo narodi videli, da jim je edinost gotovo nevarna, ne pa da so ž njo njihove naprave zavarovane. Preverjen sem, da, če se cesarstvo na dva kosa razseka, ne bode rešeno to vprašanje; kajti stanje avstrijske deržave je tako, da se je bati, da ta poskušnja,vvrediti deržavo, ne bode še poslednja. (Ž'vie). Cosarcvina se more le tedaj uravnati, ako se svobodno in nerazdelno združijo vsi narodi in vse dežele. Zdaj pa prestopim k vprašanju, kakšne da so razmere naše proti ogerskemu kraljestvu. Mi smo pripravljeni na podlagi 42. člena tudi v ožo zvezo z Ogri stopiti in deržavnopravna vprašanja, ki zadevajo skupno ce-sare vino, "sk upaj obravnovati. Od te dobe, kar si je naš narod v popolni za- nih pa tudi šaljivih pesmih povzdigovala. Le zastran latinske pesmice bi moral še o-pomniti, da se gimnazijskim dijakom ne prilega. Videlo se je, da je bila njim vsiljena, ker o pravem času in na pravem mestu za-krožena se vse drugači glasi. Kako veselo se je vso semtertje gugalo, vse drugači kot so se imeli lansko leto ljubljanski osmošolci pri njih slovesu, ker so različna čutstva na razne strani vlekla in jih vsa prisiljena dobrovoljnost, popolnoma zakriti ni mogla. Kako so pri nas gromeli slavoklici, ko se je s hvaležnostjo spominjalo Njih veličanstvo. Sveta dolžnost tirja od nas, povdar-jala jo druga napitnica, da veljavne možake svojega naroda čislamo in po moči posnemamo, zlasti pa nas neizrekljiva ljubezen veže do tistih, ki so pervaki orali zapuščene narodne ledine — — — taki mož je Vodnik; živi, živi Vodnik! slava, slava mu! Kak razloček med tukajšnjo in ljubljansko imnazijo------pa ni čuda, ker nasprotniki obro vedč, ako središče zatonijo, ako serce zamorč, bodo udje tudi hitro oterpneli; res prečudna kolobocija, kot mi nek prijatelj piše, tam kjer kot v vojaški krajini, še če-terto šolci ne smejo med seboj govoriti maternega jezika!! Nikar ne obupajmo , ker vesti samostojnosti svoje Ferdinanda za kralja izvolil, do pragmatične sankcije, obravnoval je samostojno deržavne zadeve. Znano je, da je naš narod pragmatično sankcijo enajst let prej sprejel, kot Ogri; ali bi bil pa to zamogel storiti, ako ne bi bil neodvisen od Ogerske? Po mojem mnenju se to ni moglo v adresi zamolčati. Opomnim tudi še, da postave odi. 48 po nobeni cen.! ne morejo veljajne (vezavne) bit| za naš narod (Živio!), kajti te po-*, stave so smert zanj! Pervo pravo vsa-j kega naroda na svetu pa je to, da živi! Jaz vem, da so tudi Usti gospodje, ki po-; stavo od 1. 48 zagovarjajo, preverjeni, da naš narod še vedno ostanke (spomin) tistega junaka časti, ki se je 1. 48 za samostojnost svojega naroda z orožjem v roči vzdignil, in prepričan sem tudi, da se mu bode na Jelačičevem tergu spominek postavil, ki bode mladini naši v veden izgled in spomin, kako je. treba narod svoj ljubiti. (Živio). Jaz menim, da se nam ni treba kar nič obotav-1 ljati, da ne bi se opirali v adresi na avto-1 noraijo in samostojnost svoj«. O členu 42. imajo se razna mnenja. Jaz pa pravim, da se tu pred vsem za to gre, ali je imel naš narod 1. 1861 pravico 42. člen narediti in ga vladi ali kroni v poterjenje predložiti, in ali je ona tudi imela pravico poterditi ga? Gledč nato je naša najsvetejša dolžnost, ta člen za postavo našo imeti. (Živio). Jaz sem tudi za to, da se na tej v adresi naznanjeni poti z Ogri porazumimo; na vprašanje pa, ali naj poravnamo prej svoje zadeve z Ogri ali z avstrijsko vlado, terdim, da se bode le tedaj zamogla skupna deržava prevrediti, če vsi narodi terdno in zvesto stoje za vse naprave, in če bo svoboda svoje varno mesto tam dobila, kjer ga je poprej reakcija imela; zatorej gledč na to dajem pravo odborovi večini, da se je tako izrekla, kajti to vprašanje se ne da po postavah od 1. 48 rešiti. Kdor hoče postave od 1. 48 braniti, temu pač ni za to mar, da bi se skorej združili, nego za to, da se to nikdar ne zgodi. (Pri teh besedah zažene strašen hrup stranka Stojanovičeva.) Tudi s tistimi gospodi se ne morem zediniti, ki zahtevajo, naj bi nov odbor novo adreso izdelal, ker to ni pot, po kterem bomo adreso dobili. Nadjam se, da nam bodo Ogri kot ustavni narod na našo adreso kaj odgovorili. Odgovora moramo čakati, prej nam ni mogoče poravnati se. Tudi ne morem misliti, da bi iz tega kaj bilo, ako bi krona prej deržavopravne zadeve obravnovati začela. »Še nekaj morem omeniti. V turških bojih je bil naš narod tako srečen, da niso Turki, ki so si Pešto osvojili in jo notri do Dunaja priderli, mesta še zmiraj veljajo Lamartinovo besede: „Kjer je mladost, je tudi prihodnjost. Ura za uro naglo mine in po enajstih se tudi mi odpotimo. Ti pa, zvesti sporoče-vavec — ljubi „Slovenec" — povej vsem Slovencem, kako so dijaki goriške gimnazije praznovali Vodnikov rojstni dan. Pač sijajno so pokazali, koliko da zamorejo in koliko da imamo od njih pričakovati. Fa-vetovci se ve 'da se oholo ponašajo s puhlo svojo civilizacijo, kaj enacega bi pa brez tuje pomoči ne napravili! Oni vpijejo : Imamo jo! pa presnet je piškava, ki po ulicah še nad mirnimi ljudmi revsa. Slavno se je torej obhajal vodnikov spomin, mi pa še pristavljamo, da se leto bode povernilo, ki bo še slavnejši spomin Vodniku pervaku stavilo, saj so dijaki pisali program perve besede, s ktero bodo goriški gimnazijalei obhajali 108 letni rojstni spomin V. Vodnika. Naj bi si drugoletni odbor večo dvorano izbral. Čitavnica ima tako veliko in lepo, da so ljubljanska mora petkrat pred njo skriti; ali bi je ne hotel čitavničin odbor za drugo besedo dijakom prepustiti? Vodniku so ni treba po kotih potikati; sredi mesta, sredi slovenske Gorice naj pred občinstvo stopi! Magreba, ki so ga junaški bani branili, nikdar sč svojimi nogami oskrunili. (Živio!) To pa so dosegli očetje naši, ker so bili složni in senčni; zakaj bi tedaj sinovi slavnih sprednikov z ravno tistimi lastnostmi tega doseči ne mogli, kar je narodu našemu neogibljivo potrebno?! Avstrijansko cesarstvo. SI« Dunaju dne 6. februarja. - z — (Belcredi v Pešti. Beški deželni zbor). Ne le samo, da vsak pošten Av-strijan z nekako boječnostjo na Ogrsko gleda, da, reči bi smel, cela Evropa ima zdaj svoje oči v Pešto obrnjene, od koder nam pride ali sreča ali nesreča za Avstrijo; kajti, ako bi Ogri preveč zahtevali, potezati bi se morali drugi narodi avstrijanski za obstanek naše mnogonarodne države, in povrnilo bi se lahko zopet tužno loto 48., v kterem so posamezni narodi z orožjem v »'oči si svojo samostojnost ubranili. Bodi nam sreča mila, da bi se vse dobro izšlo. Vlada saj dela, kar jej je le mogoče. Cesar in cesarica že bivata celi teden v Pešti, vsi dvorniki podali so se tje in zdaj šla sta še naša ministra Belcredi in Mensdorff z Maj-l&thom in Eszterlnlzy-om v Buda-Pešto. Časniki zelo? ugibljejo, kaj da neki to pomenja, da je skorej celo ministrstvo se podalo v glavno mesto Magyar-Orsz&ga, nekterim — centralistom in dualistom — se že dozdeva, da ima dualizem več upljiva v ministerstvu nego Belcrcdijev federalizem, ki tudi zdaj kaj zelo trobijo, da so že ure Belcredije-veruu ministrstvu odštete, in da se bode dvojen centralizem -- z madjarsko- nemško supremacijo —• vpeljal; drugi pa zopet mislijo, da so tenu zunanje homatije, posebno Bismarkovo postopanje v pruskem državnem zboru vzrok. Bodi pa temu kakor rado, očividno je vsaj to, da je cesar zelo prijazen Ogrom, in da sč svojo očetovsko ljubeznijo želi porazumeti so s svojimi narodi. Ogri pa so še zelo samoglavni in ja-veljne bodo kaj prida odjenjali. — Belcredi se je danes iz Pešte v Beč nazaj podal, Mensdorf pa še le čez nekaj dni pride. — Včerajšna soja tukajšnega deželnega zbora bila je kaj zanimiva; na prvo je oznanil predsednik, da bode — kakor je do zdaj sklenjeno in če nenadama kaj posebnega ne pride — konec zborovanju v sredo, t. j. 15. t. m. Drugo, kar je posebno zanimivo bilo, je sklep dež. zbora, da se pri volitvah Ir deželnemu zboru tudi lahko posredno t j. pismeno voli. Najbojj sta se za to poganjala Poslanca Cedile in Sneider, vendar je Snei-der v svojem govoru preveč zdanje mini-»terstvo napadal in sploh svojo — avtonomistično stranko nekoliko komprimitiral — vsaj po mojej misli. Naši Nemci še ne morejo pozabiti srečnih časov njih suprema-cije čez druge narode. Kaj čudni vitezi so ti brambovci „Gleiches Recht fiir Alle“. Djakovski vladika Strosmayer je zopet podaril tukajšni „slovanski besedi‘‘ 100 goldinarjev. Slava našemu mecenu, ki enako za vse Slovane skrbi in vse po svojej moči Podpira! — Slišim semtertje govoriti, dapride na mesto vit. Waserja za državnega pravd-nika v Gradec nek gospod, ki nič ne zna alovenski. Čudno res bi bilo, — pa tega vendar ne moremo verjeti — ako bi se ta marnja vresničila. Vreme jo tukaj čisto spomladno. Navajeni v tem času hude zime, sprehajamo se zdaj v lahki obleki v „Stadtparku" ali po „Ring-wrasse" pri gorkih žarkih čisto spomladanskega solnca. Tudi brije malokdaj tukaj sicer dobro znani sever. Da bi le pozneje zhna ne pritisnila! Snega še dozdaj skorej Videli nismo. Dežele notranje-avstrijanske. 1* Celovca. (A 1 p e n b 1 at t e r f — podava zastran narodne ravnopruv-nostiua češkem. — Vrern-e.) Ni še — 47 — mesec pri kraju, kar so „Alpenbliitter" trobili po svetu, da izhajajo v 1D00 iztisih in da vživajo zaupanja in podpore po vsem Koroškem. To pa jo bila gola sleparija, kakor jo delajo tisti, ki so blizo kanta. Danes 8. februarja naznanajo „A.“, da ne izhajajo več in da dobodo naročniki v oškodovanje „Telegrafa" iz Gradca. Taka je: Prebi-vavci na Koroškem — Nemci in Slovenci — pokazali so tretjič, da nimajo serca in glave do tiste neslane omike in svobode, ki se opira le samo na laž, sleparijo in krivico. „Zeitung aus Kranten", „Bothe fiir Kiirnten“ in „Alpenblatter" postavili so se na izklju-čivno nemško stališče in terdili, da na Koroškem ni Slovencev, in da cela Koroška zdihuje in hrepeni le po nemški omiki, da ni treba ne slovenskih šol in uradov, da za nje narod slovenski nč mara: in glej! vsi trije krivi preroki morali so lakote umreti, ker jih niti Nemci niti Slovenci podpirali niso. Slava vam, ljubi Korošci! Pravica ima svojo moč in slednjič vendar le zmaga! „Stimmen aus Innerosterreich" so podjali perva dva časnika, — „Draupost" zdaj pa „Alpenblatter:" Zatorej vsakemu svoje — Nemcu in Slovencu! — Kaj neki zdaj deželni zbor poreče, kteremu so „Alpbl.“ tako kadili? Kaj poreko „Verfassungsfreunde", ktere so „A.“ tako hvalisali in podpirali? Kaj bodo mislili župani in svetovavci, ki so po vabilu „A.“ deželnemu zboru poslali zaupnice? Vse je bilo le lepa igra in šala, da bi se prosto ljudstvo omotilo in proti sedanjemu ministerstvu ščuvalo. — Ravno taka je tudi zastran postave, po kterej sc bodo srednje šole —■ gimnazije in realke — na Češkem uravnale. Prosto ljudstvo je za to, da bi se naše šole po Koroškem tako napravile, da bi duhovniki, uradniki, zdravniki, vojaki itd. tudi pri nas na Koroškem se naučili obeh deželnih jezikov. Ne enkrat, stokrat moreš slišati, kako stariši in sinovi zdihujejo, oh kaj bi dali, ako bi znali slovenski! Glas, ki se je zaslišal tudi iz Koroškega proti tej postavi, ni resničen, ampak narejen je, in sicer narejen od tiste male strankice, ktera je razsajala po rajnem časniku „Alpenbl41. Prosti narod je resničen, pameten pa previden, in dobro ve in spozna, česa je našim šolam treba. — Vreme je še vedno prav ugodno. Sneg bo skorej zginil, — kar bo ljudem dobro hodilo, ker jim kerme za živino zmanjkuje. ■ % ftlnrlbor« 2. februarja. (Počastna veselica. Včeraj smo imeli lepo besedo k slovesu novo imenovanih advokatov dra Sr n ec a in dra. Pavliča. Nabralo se je bilo lepo število vrlih domorodcev in osebnih njunih prijatlov, znanih rodoljubov iz slov. Bistrice tudi nismo pogrešali. Po navdušenem govoru dra Srneca, v kterem je slovo jemal od čitavnice in od zbranega društva, zahvalila se mu je čitavnica in mu zapela pesem, kteri je nalašč v ta namen pripravil lepi napev slavni naš skladatelj gosp. Miklošič. Ko je gospod dr. Pavlič z ginljivo besedo omenjal prejšnje težavne čase naše čitavnice ter se zaupljivo oziral v boljšo prihodnjost našega naroda, zagro-meli so mu od vseh strani serčni živijo- in slava- klici pri besedah, s kterimi je poslu-šavce zagotovil, da bo v večem delokrogu še več delal za naše pravice in napredek, kakor dosihmal. Vrstil se je potem govor za govorom, pesem za pesmijo, napitnica za napitnico. Občno pohvalo so si zaslužile sestri gospodični S., kteri ste z milim petjem ganile vse poslušavce. Društvo se je veselo razšlo precej po polnoči. — Čitavnica mariborska, v ktere zgodovini bodete imeni S r n o c in Pavlič z zlatimi črkami zapisani, spominjala se Vaju bo zmi-rom hvaležno.; žalostna sicer zavoljo tako velike zgube se vendar tolaži s tem, da je treba še drugod v veliki Sloveniji trdo celino kopati na narodnem polju; a tega težavnega dela se nikakor ne lotijo slabe duše! Slava Vama! Iz Laškega trga na Štajerskem, 4. feb. 1866. (Kako se v naši šoli uči? — Grda laž!) Naši nasprotniki še ne mirujejo. Od kar jim pri podelitvi tukajšne pod-učiteljske službe ni po volji šlo, zmiraj iščejo priložnosti, da bi jo krivo razlagali, po svojem spreminjali in nas Slovence pred svetom črnili. Čitali ste menda pred kratkim v Graški „Tagespošti", ktera je zopet začela vsako nam Slovencem zoperno robo sprejemati, kako da se nek pisač usti nad narodnim fanatizmom posvetne (!) — in duhovne šolske gosposke. Po besedah tega dopisuna se je neki v tretjem razredu naše šole prepovedalo, čitati in rabiti nemških šolskdi knjig, in učencem se je protilo, da se bodo vsi „Nemci" kmalo iz šole zapodili! — Oh kaka debela laž! Nemški se — hvala Bogu! — v naši šoli zadosti podu-čuje, že za tega voljo, ker so dozdaj še vse šolske knjige v slovenskih šolah v slovensko- nemškem jeziku pisane. Kako se tedaj morejo nemške knjige prepovedovati, ako jih nimamo, ker so vse le slovensko- nemške? Oh ne bojte se za nemško kulturo; učimo se je še preveč, in veselo smete zdihniti: „Deutschland ist gerettet!" Duhovna šolska gosposka tega nikdar ni ukazala, in gospod prvi katehet, kteremu se to strašno žuganje na jezik polaga, da hoče vse Nemce požreti, razlaga prav prav mirno zmirej verozakon v slovenskem in nemškem jeziku, in izprašuje otroke slovenski ali nemški, kakor je otroku ljubo. Opominjal jih je le, naj se tudi počasi vadijo slovenskega se učiti, in tudi po malem slovenski odgovarjati, ker bo tudi — kakor je rekel — ta jezik jim koristen, kedar bodo tudi Slovenci enkrat svoje pravice v šoli in uradu prejeli. Ta beseda pa menda ni noben greh! — Taisti oče pa, od katerega „Tagespošta“ govori, je priprost železničin čuvaj, rojen Nemec, oženjen s čisto slovensko ženo, in njegovi otroci znajo slovenski ravno tako dobro kakor nemški. Njemu menda ne bo treba, svojih otrok iz šole jemati, ker se le slovenski uče: najrajše on postavno ravna, in po tem tožuje. Raztrgal je namreč svojim otrokom slovenski katekizem, in jim pripravil samo čisto nemške šolske knjige, ter zahteva, da bi se le samo nemški poduče-vali. Po postavi pa morajo — razun katekizma — vse knjige v naših krajih slo-vensko-nemške biti, in so podučevati v enem in drugem jeziku. Vsak pošten človek iz tega razvidi, na kteri strani da je enakopravnost! — Pač ubogi Slovenci! da v šoli, v kteri je nad 170 vsakdanjih učencev, bi se moralo vse ponemčiti zavoljo 5 ali 6 nemških, ali prav za prav ponemčenih otrok! — Toda to želijo le nekteri nemškutarji; pošteni tržani so vsi vrli Slovenci, kakor so to že večkrat in tudi pri zadnji narodni veselici pokazali, ktera se je obhajala 16. januarja tega leta na predgod ljubljenega nadžupnika našega. Posvetna šolska gosposka — toda ne vemo prav, ktero gosposko dopisun tukaj misli — pa je še menj kaj tacega zapovedala; ker niti politični šolski ogleda, niti nobeden izmed šolskega odbora (Schulconcurrenz-aussehuss) še v tem šolskem letu šole toliko ni počastil, da bi bil v njo stopinjo storil; in -- kar vam nemškutarjem v tolažbo povedati moram — nobeden teh gospodov ni tako strašen slovensk domoljub, da bi kaj tacega zapovedal! — Vse vaše postopanje je tedaj krivo, in ima svojo korenino v sovraštvu vašem do vsega, kar slovenski diši. Mi Slovenci miri nikdar ne kalimo, ker smo Vajeni veliko trpeti od vas nemškutarjev. Mi hodimo povsod postavno pot; mi vemo, kaj je enakopravnost in narodnost, in je nikomur ne kratimo, ako ravno nam še ni dopuščeno, vživati jo. Mi le tirjamo svoje človeške in naravne pravice! Mi nismo nobeni fana-tikarji tor spoštujemo vsak jezik, vsakega človeka, toda le poštenega! Lažnikov pa ne terpimo! — Vemo, da so to vaši zadnji zdihleji; zatorej se tako močno napenjate. 48 — črniti in grditi nas pred svetom; — toda mi se vas ne bojimo več; zakaj tudi mi smo se zdramili in vstali iz stoletnega spanja, tudi mi se vojskujemo za svoje pravice ; — in delajte, kar hočete, zmaga bo naša, ker tirjamo pravično reč in hodimo po poštenem potu: Pravica pa ima svojo moč! Dežele trojedise kraljevine. Iz IJiiMjniie. (Zakaj se je ljubi j. gimnazijski sokol na kol obesil?) Predno smo se ljubljanski sokolci bili poklonili sedanjemu deželnemu poglavarju, po-praševal je gimnazijske učitelje, ali ne so-kolijo tudi učenci in zakaj ne? Njihov vodja je menda rekel, da so „Zeitverhaltnisse11 bili taki, da je ta nauk sc opustil; vvsaj tako se je v prednji sobi govorilo. Čuti so pa sedaj, da je pismeno dal na ravnateljstvo, zakaj da je sokolska vaja ali gimnastika jenjala, in kako bi se dala za učence v srednjih šolah sopet vpeljati? Kaj da se mu bode odgovorilo, ne vemo. Ker so pa ti vzroki meni večidel znani, naj jih povem; morebiti vstrežem tistim, ki po njih popra-šujejo. Pošteni poprejšnji vodja, g. Neč4-sek, sprožil je ta nauk na gimnaziji, in pridobil v ta namen vrlega učitelja g. Vav-r o v a *), kteri ga je prostovoljno prevzel in brez plače nekaj let izvrstno vodil. Predlanskim pa ga je kar nanagloma popustil. Čudili smo se temu tem bolj, ker je sokolska reč po drugod v cvetje šla, na gimnaziji pa ima jenjati tolikanj koristna telesna vaja. Ali ko smo pozvedali prave vzroke, strmeli smo in učitelja milovali. Poprejšnji ravnatelj se je vseskozi pečal za ta nauk in učitelja podpiral; kar so učenci sokolci za potrebno orodje v novcih zbrali, hranil je in v sili tudi sam z novci pomagal; velikrat je sam prišel k vajam, kar je bilo učitelju m učencem v spodbujo; in ker bil je nauk brez plačila, dobil je učitelj za tolikanj truda in prizadevanja vsaj konec leta očitno pohvalo. Ker se mu je vadba v nemškem jeziku zdela okorna, sestavi slovensko, in po domače svojo sokolce vadi, česar se je vse veselilo. Ravno to pa je menda bilo mnogim gospodom prah v očeh in trn v peti, in kakor se kaže, tudi sedanjemu ravnatelju. Za sokolski nauk se malo zmeni; z novci ne more pomagati, in ie malih nabranih reči ne hraniti; k vajam ga skorej nobenkrat ni bilo, dasiravno je učitelj sokolovski toliko časa, toliko truda v to obračal, dasi je toliko obleke raztrgal, celo svojih novcev za potrebne reči vmes daroval, ni dobil konec leta za vse to n e črkice pohvale. Bati se mu je bilo marveč graje, ker zdela se je nekterim „Ge-sinnungstiichtigen und Gesinnungstrachtigen11 (t. j. germanskim in kranjskim kulturtršiger-jeml, kteri so pa ravno zato vseskozi se hvalisali, — „da je sokolska šola slovenska propaganda.11 — Toda vse to še ni bilo dosti. Pripravili so bili po nepravdi unega gospoda celo ob tisti preklicani „Quotient,11 ali kakor mu pravijo, ob tisti delež iz šolske učnine po Šmerlingovi naredbi, in naklonili ga sprva učitelju „extra statum.11 — Komu bi se torej vse to ne zaletelo, in kdo bi bil v tacih okoliščinah še voljen, da bi se trudil in trudil za tako hvalo?! To so tedaj isti „Zeitverhaltnisse,11 zarad kterih je gimnazijski sokol ljubljanski šel rakom žvižgat. — Pravijo,