Duhovno
Starodavna Marijina božja pot r.a Tolminskem, čudovito lep kotiček slovenske ze"1, lje, ki vsako leto zlasti za Mali Šmaren oživi od verne množice številnih romarje'
Naslovna stmn' Na ljubljanske"1 trgu — (Foto O' Erjavec)
Obilen pridelek (Foto L/ Erjavec!
S XXIII.	SEPTEMBER
ŠTEV. 9
SVETO OBHAJILO IN ČISTOST
LILIJA NAD MOČVIRJEM
g ®v. Marija Goretti je nekaj dni pred °j° rnučeniško smrtjo z vso iskreno-svoje vere želela prejeti sv. obhajilo n Sa tudi prejela. Kot da bi slutila, da 0 Aleksander šel
do .zadnje nasilnosti ja da jo čaka najvišja žrtev, kateri ne 0 kos brez Jezusove pomoči. Prišla je a mučeništva. Sv. Marija je darovala lvljenje na oltar nedolžne čistosti.
Bila je drama, ki zvesto ponazoruje g 'Jenje moderne dobe. Nečistost se ho-za vsako ceno polastiti vseh src; L°m ali šilom. Čistost pa kot nebogljen v. “ kljubuje slani in ohranja svežost in ‘Jenje, ker ga zajema pri Bogu-Kri-stUsu v obhajilu. —
dejstva v odstotkih
i,	--^a.nes J® prepovedanega spolnega Ovijanja toliko, kolikor je peska v
j.	01iu. Načrtno se širi in prodira. O , m je vsakdo na jasnem. Da bi stvar 0 dna dognal se je A, C. Kinsey vrgel
sistematično delo. Vsaki izmed dva-Jsttisoč oseb, ki jo je intervjuval je za-avil okoli 500 vprašanj glede spolnega lvUenja. Delo bo končal obdan od števil.
nih pomočnikov šele pri stotisoči osebi. Ugotovitve so pa že sedaj katastrofalne. Glavni izsledki so naslednji: 73% mladeničev dvajsetih let ima spolne odnose z ženskami, 86% moških je že pred zakonom „spoznalo“ druge ženske. 70% moških 35-ih let se pajdaši z javnimi ženskami. Tudi med otroci in doraščajo-čimi je procent zelo visok.
Žalostno je dejstvo, da bo učenjak s svojimi knjigami in res gigantskim delom nečistost samo razširil, jo „higieni-ziral“, kot sam pravi in uredil.
Nekateri bodo rekli: Opazovanja pokažejo še revnejšo sliko. Te številke so prenizke.
PROTI TOKU
Ob vsem tem pa stoji božji .zakon, ki ga skoro edina brani in povdarja sv. Cerkev. Živeti čisto je božja volja. Zahteva sv. Cerkve se zdi utopična.
Obupali bi, če bi v zgodovini ne našli podobnega zgleda.
Doba Rima. Poganski bogovi, javna nemorala, kult Ceres — boginje plodnosti. .. V rimskem imperiju — 250 milijonov duš — niso našli deklet, ki bi prostovoljno kot vestalke-device netile
ogenj bogov v svetišču. Kakšna podobnost med obema dobama. V ono gnilobo torej se odloči Kristus zasaditi cvet čistosti, junaško krepost vzdržnosti.
Ogenj ki ga je vrgel v svet, je vžgal srca. Kmalu slišimo sv. Nežo, devico ki vzklika pred smrtjo: „Ljubim Kristusa!“, klic, ki ga za njo ponavlja toliko src. Kristus je triunfiral.
Danes kot tedaj nas Kristus kliče na sveto vojno prati nečistosti. Njegova zahteva je morda huda. Toda ni nas pustil same. V obhajilu dobimo učinkovito podporo.
Sv. obhajilo nam najprej da moč proti skušnjavam. Kdor hoče služiti Bogu mora Boga bolj ljubiti kot zemske užitke — sv. obhajilo nam poveča ljubezen. In končno sv. obhajilo gasi ogenj strasti in poželjenja.
POSEBNA DIETA
Na vsakem koraku ptieži na nas skušnjava. Sporedi gledališč in kino dvoran naznanjajo pikantne predstave. Skušnjava pride v besedi prijaznega znanca, v nesramni smešnici delavčevi, jo nalezeš v časopisu in iti napolni ušesa po radiju. Da ne govorim o prenatrpanih vozilih.
Greh si s skušnjavo nadene tako simpatično masko — nadvse je privlačen. Vsemu je treba prišteti še napade od znotraj. Lastno telo in počutnost izdata človeka in ga pustita na cedilu. Skušnjave so premočne in mi smo preveč oslabljeni.
Kadar telo oslabi nam zdravnik predpiše posebno- dieto — močno in' tečno hrano. Ako bi z oslabljenim organizmom začeli shujševalno kuro, bi podlegli. Vsak to ve in le bedak bi tvegal kaj podobnega.
V duhovnem življenju pa delamo take drzne poskuse. Sv. obhajilo, ki bi ga morali pogostoma prejemati, prejmemo le, da zadostimo dolžnosti — enkrat na leto. To je hujše kat shujševalna kura za izčrpano telo. To pomeni za dušo po-
polno gladovno stavko Gandhijeve vrste. Zato smo tako šibki, zato podležem0 vsaki skušnjavici.
Ko so Nemci v prvi svetovni vojni oblegali Verdun, so se začudeno spraševali odkod odpor. Obkoljeni branilci s» vzdržali vse napade in zmagali. Dobivali so tvarno in moralno pomoč P° skrivnem rovu. Bili so v trajni zvezi s svojo drago domovino.
Mi smo prebivalci nebeškega kraljestva. Od tam moramo dobivati hrano in moči. Kruh iz nebes pa je sv. obhajil0-Z njim se moramo hraniti. V njem prejmemo Kristusa, ki hoče ohraniti božje življenje v duši. Njega, ki je umrl n» križu, da bi zmagal greh in nam dal moč zoper njega. Moč nam podeli v sv. obhajilu. V sv. obhajilu dobimo jasen pogled na naše dolžnosti, na božjo voljo, na kazen in plačilo. Dvigne se megla, ki je zakrivala vso panoramo vere.
V sv. obhajilu je volja okrepljena, um razjasnjen in vera poživljena. Z lahkoto precenimo vrednost greha na eni in bogastvo kreposti pa milosti na drugi strani. Borba s skušnjavami ni več neenaka. Če hočemo, moremo zmagati. Toda — eno je potrebno. Podvreči se moramo posebni dieti — pogosto, prav pogosto moramo prejemati sv. obhajil0-
NA OLTARJU GORI OGENJ
Sv. obhajilo vžge v nas ljubezen božjo. Ako smo preveč navezani na zemljo in se le s težavo odtrgamo od nje, tedaj je skoro nemogoče ljubiti Boga-Bolj ljubimo kratek in malovreden užitek kot večnega in neskončno popolnega Boga. Da je greh, zlasti nečisti, naš stalni spremljevalec, ni treba pristavljati.
Sv. obhajilo pa nam da prave ljubezni. V njem prejemamo Kristusa, ki nas ljubi do konca. Višek ljubezni in žrtve imamo v Kristusovem križu, kjer on iz ljubezni do Boga in ljudi žrtvuje najdražje. V obhajilu nam Kristus to ljubezen posreduje. Junaško ljubezen do
Boga. Kolikim je obhajilo dalo moč, da so žrtvovali življenje, da ne bi žalili Boga. To so mučenci. Koilikim daje moč, da se dan za dnem odpovedujejo prepovedanim in dovoljenim spolnim užitkom. Tudi to je mučeništvo — počasno mu-čeništvo, morda hujše od pnvega. Noben kristjan ne more uiti odpovedim in trpljenju, ki je z njim v zvezi. Ako se tou izmuzne tu na zemlji, ga neizogibno čaka v vicah, če ne celo drugje.
Ni mučeništva brez ljubezni. Ljubezni pa nimamo, ako se ne napajamo Pri viru ljubezni — Kristusu, ki ga psebno prejmemo v obhajilu. Kdor pa itoa ljubezen do Boga, sovraži greh in fiečistost.
Zatekaj se torej k oltarju.
„Na oltarju gori velik ogenj, bomo prar umirali mraza? Od oltarja teče neizčrpen vrelec žive vode, bomo trmoglavili in ginevali žeje? Na oltarju sveti ve-lika luč ali bomo hodili v temi daleč od °itarja tvegajoč vsak korak.“
KININ UBLAŽI MRZLICO
Do nedavnega je bilo edino učinko-bovito sredstvo proti mrzlici kinin. Ki-P‘P je ublažil mrzlico, ki je použivala izčrpan organizem.
Edino učinkovito sredstvo proti človekovemu poželjenju pa je sv. Bvha-nstija. Ako te povživa meseno poželje-nie prejemaj pogosto sv. obhajilo. Kri-stus v njem gasi poželenje.
Kristusovo deviško telo, ki ga uživamo, bo blažilno vplivalo na naše telo. Napravilo bo naše telo „deviško“, da se 'tako izrazim. Njegovo telo bo presno-valo naše telo.
Pa še nekaj se zgodi. V obhajilu postanemo eno s Kristusom. Kristus gleda np naše telo kat na svoje. Kako čudovita misel! In zato tudi bo poskrbel, da bo naše telo čim bolj brezmadežno. Zato b° stremel, da v telesu, ki ga oživlja m posvečuje, skoraj, skoraj ugasne °£enj strasti in poželenja.
Edina moja želja bodi: „Naj bo moje elo s Tvojim res eno, o Jezus!“
Novi ciborij na Višarjah, dar koroških Slovencev
ZA SKLEP!
Ako boš obupaval, da kljub obhajilom še nisi rešen grešnih in nečistih razvad, tedaj vedi, da bi bil brez obhajila, Bog ve kje.
Neki ladijski kapitan se je za vsako reč raztogotil in preklinjali. Očitali so mu, da se tako malo obvlada in vendar prejema zelo pogosto sv. obhajilo. „Če bi ne prejemal sv. obhajila, bi ,vas že zdavnaj vse skupaj pometal v vodo,“ je odvrnil možak.
In če res ni uspeha v borbi za čistost, tedaj naj bo obhajilo še bolj pogosto. Če imaš iskreno voljo živeti čisto, je nemogoče, da bi uspeh izostal.
Kajti Kristus v obhajilu je moč v skušnjavah. Pomnoži nam ljubezen in pogasi ogenj poželenja.	B. M.
JEZUSOVA MATI IN BRATJE
Priliki o sejalcu in semenu sledi v Lu. kovem evangeliju kratko poročilo, kako so k Jezusu prišli na obisk njegova mati in „bratje“:
Prišli so pa k .njemu njegova mati in bratje, pa se niso mogli sniti z njim zaradi množice. Sporočilo se mu je: „Tvoja mati in tvoji bratje stoje zunaj in te žele videti.“ On pa jim je odgovoril: „Moja mati in moji bratje so ti, ki božjo besedo poslušajo in spolnjujejo“ (Lk 8, 19—21; prim. Mt 12, 46—50; M k 3, 31—35).
Preden razložimo dogodek sam, poglejmo, kdo so bili Jezusovi bratje. Sv. pismo na več mestih govori o bratih Gospodovih in celo o njegovih sestrah (Mt 12, 46 sl; 13, 55 sl; Mk 3, 31 sl; 6, 36 Lk 8, 19 sl; Jan 2, 12; 7,3. 5. 10; 20, 17; Apd 1, 14; 1 Kor 9, 5; Gal 1, 19). Od bratov se štirje omenjajo tudi po imenu: Jožef in Simon, pa apostola Jakob ml. in Juda Tadej.
Nobenega dvoma ni, da to niso bili Jezusovi pravi bratje, kot bi nam radi dopovedali nekateri krivoverci, v novejši dobi zlasti mnogi protestanti in pa vsi racionalisti. Sv. Cerkev nas uči kot razodeto resnico, da je mati božja Marija bila vedno devica. Zato razen Jezusa, ki ga je deviško spočela in deviško rodila, ni mogla imeti nobenega drugega sina. Izraz „bratje“ Jezusovi torej ne
more pomeniti drugega kot njegove bližnje sorodnike. To se da z gotovostjo dokazati tudi zgodovinskim potom: Besedo „brat“ so Judje zelo pogosto rabili za označitev katerega koli sorodnika. V sv. pismu SZ n pr. poleg pravega brata pomeni tudi nečaka (1 MoZ 13, 8; prim. 11, 27), bratranca (1 Kron 23, 21), strica (2 Kron 36, 10) itd. Hebrejski jezik je namreč zelo reven na izrazih, ki bi točno določali stopnjo sorodstva. Tako n. pr. sploh nima odgovarjajoče besede za bratranca. Spet pa je bilo preveč neprikladno, da bi sorodstvo vedno opisovali (sin očetovega brata itd.). Zato so v takih primerih kratko malo rabili besedo „brat“ (hebr.: ’äh), oziroma „sestra“ (hebr.: aboth)-Ko so sv. pismo SZ prevajali na grško, so besedo „brat“ čisto mehanično vedno enako prestavljali, namesto da bi v vsakem primetu poiskali točnejši grški izraz. Kar pa se tiče sv. pisma NZ, j® sicer res, da je bilo že v izvirniku pisano v grškem jeziku X razen Matejevega evangelija). Vendar pa je tudi res, da so evangelisti in ostali pisatelji mislili po hebrejsko ali po aramejsko. Njihova grščina je velikokrat le po grško oblečena aramejščina. (Ali se nam s tujimi jeziki ne godi prav tako? Kolikokrat naša španščina in angleščina ni drugega kot po špansko ali po angleško oblečena slovenščina!) Zato v evan-
Seli jih beseda „brat“ oziroma „sestra“ lahko pomeni kakršnega koli sorodnika.
Da je ta izraz tudi dejansko treba tako umevati, ko gre za Jezusove brate, se vidi iz naslednjega: čeprav se Gospodovi bratje v sv. pismu večkrat omenjajo, vendar o nikomur razen o Jezusu nikjer ni rečeno, da bi bil Marijin sin; Prav tako nam evangeliji vedno predstavijo Marijo zgolj kot mater Jezusovo in niti enkrat ne pravijo, da bi bila mati še komu drugemu. Dalje, če bi Jezus imel kaj pravih bratov, bi bilo povsem nerazumljivo, da je umirajoč na križu izročil svojo mater v varstvo apostolu Janezu, ki z Jezusom ni bil v nobenem sorodstvu. Če bi Jezusovi bratje (med njimi dva apostola) res bili Marijini sinovi, bi zaradi tega po vsej pravici bili lahko močno užaljeni. Pa tudi Jezusove hesede same: „Žena, glej Tvoj sin“ (Jan 19, 26; v gr. besedilu ,,sin“ s spolni-k°m!) jasno povedo, da Marija ni imela nobenega drugega sina. Vse to je tudi v najlepšem skladu z Marijino obljubo de-fvištva ki jo je pri oznanenju razodela angelu (Lk 1, 34). Poleg tega so se Gospodovi bratje nasproti njemu ponašali tako, kot bi bili starejši od njega (prim. ■Mk 3, 21. 31; Jan 7, 3) in vendar za Jezusa dobro vemo, da je bil Marijin Prvorojenec (Lk 2, 1. 22). In končno, če bi Marija res imela več otrok bi si ne mogli razložiti, zakaj je sv. Cerkev takoj od prvih početkov verovala v Marijino vedno devištvo. Vse to nam čisto jasno in s popolno gotovostjo dokazuje, da v sv, pismu izraz „bratje“ Gospodovi ne pomeni njegovih pravih bratov, ki jih ni imel, temveč njegove bližnje sorodnike. Takšno je bilo že od Hege-zipa (2. stol.) naprej mnenje večine cerkvenih pisateljev in takšno je tudi danes popolnoma upravičeno mnenje vseh katoličanov.
če pa hočemo sorodstvo Jezusovih i,bratov“ natančneje določiti, stvar ni več tako jasna in gotova Na vsak način nioramo v celoti zavreči mnenje neka-
terih cerkvenih očetov češ da bi to bili Jožefovi sinovi iz prvega zakona, preden se je poročil z devico Marijo; kajti splošen nauk Cerkve je, da je bil sv. Jožef samo enkrat poročen in da je tudi on ohranil devištvo skozi vse življenje. Na podlagi evangelijev in zgodovinske tradicije se da z veliko verjetnostjo sklepati, da so ti Gospodovi sorodniki bili njegovi bratranci. Izvor tega bratranstva pa eni iščejo po Marijini strani, drugi po Jožefovi. To zadnje mnenje danes prevladuje. Jezusovi bratranci naj bi torej bili sinovi Jožefovih bratov (enega ali več).
Nekateri izmed sorodnikov so bili Jezusu iskreno vdani. Rekli smo že, da sta dva celo bila njegova apostola. Spet drugi pa mu niso bili naklonjeni: „njegovi bratje namreč niso verovali vanj“ (Jan 7, 5). Gospod sam je nekako razložil, zakaj: „Ni brez časti prerok razen V svojem kraju in med svojimi sorodniki in na svojem domu“ (Mk 6, 4).
☆
Jezus je torej imel sorodnike. Ob neki priliki so ga prišli obiskat v spremstvu njegove matere. O namenu tega obiska ne moremo iz Lukovega evangelija prav nič zvedeti. Vsaj nekaj pa se glede tega da sklepati iz Matejevega, .zlasti pa iz Markovega poročila (Mk 3, 20 sl. 31—35): Naš Gospod je bil v polnem apostolskem delu. Množice so ga neprestano oblegale in niti za trenutek se jim ni mogel odtegniti. Ko je šel v (Petrovo) hišo, da bi se malo pokrepčal, so bili ljudje takoj spet za njim, da še jesti ni utegnil. Lahko si mislimo, kako je ta Jezusova neutrudna delavnost jezila farizeje, ki so svoje sovraštvo do njega vedno bolj očitno kazali. Vse to pa je prišlo na ušesa Jezusovim sorodnikom, ki tudi niso mogli razumeti njegovega misijonskega navdušenja Zakaj neki bi se za druge tako nesebično žrtvoval, da pri tem niti za svoje najvažnejše življenjske potrebe ni mogel po-
skrbeti! Zato bi ga radi pregovorili, naj bo bolj pameten in zmeren pri delu, naj vendar pazi sam nase, naj lepo v miru živi kot vsi ostali in naj se ne izpostavlja nevarnostim tako po nepotrebnem. To so bili tipični ,,sredinci". Šli so torej k Jezusu, da bi ga oprostili množice, ki je tiščala vanj, in ga istočasno iztrgali iz rok farizejev, njegovih najhujših sovražnikov.
Ko so prišli do hiše, kjer je Jezus učil, zaradi množice niso mogli notri. Zunaj stoječ so ga dali poklicati. Ljudje so njihov prihod najavili Jezusu: „Glej, tvoja mati in tvoji bratje so zunaj in te iščejo“ (Mk 3, 32). Sorodniki so namreč s seboj pripeljali Gospodovo mater, najbrž zato, da bi na Jezusa napravili večji vtis in bi ga lažje pregovorili. To pa seveda še daleč ne pomeni, da bi tudi Marija bila z njimi istih misli. Če jih je kljub temu spremljala, so deloma vplivali takratni običaji, ko se je žena le težko zoprstavila odločitvam družinskih poglavarjev. Poleg tega je Marija lahko imela celo vrsto osebnih razlogov da si je želela svojega Sina znova videti. In ker je poznala svoje sorodnike, se ji je morda tudi zdelo pametno, da bi bila navzoča pri njihovem srečanju z Jezusom, da bi nanje pomirjevalno vplivala.
Jezus je ljudem, ki so mu najavili obisk, odgovoril: „Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?“ (Mk 3, 34). Nato pa se je ozrl po tistih, ki so sedeli okoli njega, in rekel: „Glejte, moja mati in moji bratje! Kdor namreč spolni voljo božjo, ta mi je brat in sestra in mati“ (Mk 3, 35).
Odgovor Jezusov vsebuje važen nauk, da družinske vezi ne smejo biti ,v oviro pri apostolatu. Skrb za čast božjo in zveličanje duš je treba bolj ceniti kot pa ozir na sorodnike. Ker je torej Jezus tedaj poučeval množice, se mu ni zdelo primerno, da bi ga njegovi sorodniki motili pri tako važnem in plodonosnem opravilu.
Istočasno nam Gospod razodene, da
pri njem veliko več velja duhovno sorodstvo, ki ima svoj temelj v spolnjeva-nju volje božje, kot pa telesno sorodstvo. Jezus namreč, ki je prišel na svet, da izpolni voljo božjo, smatra za svoje duhovne sorodnike vse tiste, ki se mu po veri pridružijo in skušajo živeti po volji božji. Vsi ti so z njim veliko .tesneje povezani kot pa če bi bili samo njegovi sorodniki po krvi.
Toda, ali ni Jezus s tem odgovorom nekako zatajil svoje matere ali pa jo vsaj močno zapostavil? Jezus je govoril kot prerok. Njegovo dostojanstvo, ki ga je imel kot Sin božji in Odrešenik, je bilo tedaj ljudem še zakrito. Zato so .tudi prednosti Marijine, ki jih je imela kot mati božja in naša soodrešenica, zaenkrat morale ostati še zastrte. Vendar s tem Jezus svoji materi ni delal nobene krivice, ker jo je tedaj motril pač samo v njenih naravnih odnosih do sebe. Indirektno pa jo je celo zelo visoko povzdignil. Saj Marija zaradi telesnega sorodstva z Jezusom na noben način ni bila izključena od duhovnega sorodstva z njim. Nasprotno! Ker je Marija izmed vseh ustvarjenih bitij najpopolnejše izpolnila voljo božjo, je tudi v duhovnem oziru bila bolj tesno povezana z Jezusom kot. kdor koli drugi.
☆
Ves ta dogodek prinaša Luka v drugačni zvezi kot pa Matej in Marko. Ne samo, da je Luka zadevno poročilo postavil takoj .za priliko o sejalcu in semenu, temveč je Jezusov odgovor tudi smiselno priklenil na razlago prilike. Na to nas opozarja zlasti besedilo Jezusove izjave; ki ga je Luka malo po svoje zasukal: „Moja mati in moji bratje so ti,-ki božjo besedo poslušajo in spolnjujejo.“ Dočim ostala dva evangelista govorita o „božji volji“, pa Luka govori o „božji besedi“, če dalje pomislimo, kako je ravno Luka pri razlagi prilike najjasneje povedal, da je „seme... božja beseda“ (Lk 8, 11), je zveza med
°bojim očividna. Seveda je zveza tudi Vsebinska, ne le po izrazu. Pri razlagi Prilike je dejal: „Ono (seme) pa, ki je Z dobri .zemlji, so tisti, ki besedo slišijo n °hranijo v dobrem in plemenitem srcu ®r obrode sad v potrpljenju“ (Lk 8, o). In vsi ti, nadaljuje sedaj isto misel, ravno s tem postanejo njegova mati in ratje_ če torej sledimo Lukovi miselni 5Vezb se nam prilika o semenu pokaže Se enkrat v čisto novi luči. Prav tako Pa nam razumevanje prilike pomaga, da . sedanjem Jezusovem odgovoru odkrijemo prej neslutene globine (prim. Di-dersberger 147—151).
Seme, ki pade v zemljo, pade kot v materino naročje. Posejana zemlja je namreč kakor mati, ki pri spočetju sprejme vase seme novega življenja, da P°časi dozoreva v njenem telesu. Zato je Prispodoba o „materi zemlji“ vsem nabodom tako blizu in domača. Nekaj podobnega se zgodi s človekom, ki sprejme vase seme božje besede. Kdor posluša božjo besedo, je kakor „mati“, še več, je kakor „ma::i“ Jezusova. Tako je Gospod ®am slovesno izjavil. S tem pa je tudi .volj jasno naznačil, da sta on in „božja beseda“ v nekem smislu eno in isto. Le v tem slučaju je njegova misel v ce-loti resnična in ima polno veljavo. Le tako je vsakdo, ki sprejme božjo besedo, kakor majhen posnetek božje ma-^ore, ki je božjo Besedo, edinorojeno od Gceta, pri spočetju v polni .resničnosti sprejela v svoje telo in jo nosila v sebi k°t Mati Besede.
Ko seme pade v zemljo, se spoji z njeno snovjo, vzklije in iz zemlje po-Zene novo živo bitje. Nekaj podobnega Se zgodi s semenom božje besede v tistem človeku, ki božjo besedo ne le Posluša, temveč tudi spolnjuje. Če človek živi po božji besedi, se lahko reče, da je božja beseda v njem in iz njega rodila svoj sad. Kdor namreč spolnjuje božjo besedo, dokazuje, da se je božja beseda tesno spojila z njim in da je iz te združitve nastalo novo živo bitje,
zmožno novega delovanja. Ta novi človek, iv katerem je božja beseda tako rekoč utelešena, je zato podoben samemu Jezusu, ki je v vsej polnosti in resničnosti utelešena, učlovečena božja Beseda. Kdor torej spolnjuje božjo besedo, je kakor mlajši „brat“ Jezusov in zato tudi otrok božji. Jezus pa je potemtakem kakor „prvorojenec med mnogimi brati“ (Rimij 8, 29).
Do takšnih globin nas vodi Lukov evangelij.
Ob tej razlagi pa postane še bolj očitno, da Jezus iv svojem odgovoru niti na videz ni zapostavil svoje matere, temveč jo je čez vse visoko povzdignil. To je .resnično ne glede na to, da je tudi Marija Jezusova duhovna mati in sestra in sicer iv popolnejši meri ko:t kdor koli. Videli smo, da je materinstvo tistih, ki božjo besedo poslušajo, samo posnetek Marijinega telesnega materinstva. In prav zaradi tega je duhovno materinstvo božje nekaj tako velikega. Koliko večje je potemtakem šele Manjino materinstvo!
ilr
Sorodniki Jezusovi so ob tem njegovem odgovoru lahko hitro uvideli, da ne bodo nič opravili. Marija pa je gotovo tudi spoznala, kako zelo je bil ta odgovor podoben tistemu, ki ga je nekoč prejela od dvanajstletnega Jezusa v templju. Ali ga je sedaj kaj bolj razumela kot takrat? Na vsak način pa je tudi te njegove besede „shranila v svojem srcu" (Lk 1, 51), kjer so obrodile svoj „sad v potrpljenju“ (Lk 8, 15). Tako se je božja beseda v njej znova spočela in rodila. S -tem se je Marijino duhovno božje materinstvo spet -za novo stopnjo poglobilo in še za eno potezo več je postala podobna svojemu Sinu. Čeprav ga tedaj morda niti ni videla in z njim ni osebno govorila, je kljub temu odšla duhovno še močneje, še intimneje in še bolj nerazdružljivo povezana s svojim Jezusom.
POROČNI PRSTAN
GREGOR HRIBAR
Tisti kvatrni teden je bilo pri čelni-kovih pospravljanja in pripravljanj^, kakor na veliki teden.
Do četrtka je kmetica poribala vso hišo, očistila vse police, mize in klopi, pomila vso posodo in oprala vse perilo.
V	petek je cvrla in pekla. Hkrati je pogosto pogledala skozi okno, ali možek morda že prihaja. Pismonoša ji je povedal veselo novico, da je nekaj dni preje prispela nova skupina ujetnikov na Dunaj.
V	soboto je bilo vse nared. Otroci umiti in počesani in kolikor mogoče lepo napravljeni. Neprestano so hodili k vratom oprezovat, ali bo atek kmalu doma. Ne mraz, ne sneg, ki je rahlo naletaval, jih .nista odvrnila, da ne bi kar naprej stali na hišnem pragu in se kregali, kateri bo dobil več igrač.
Kmetica je pripravljala praznično kosilo in se prav tako vsak hip ozrla skozi okno.
Postajala je vedno bolj nestrpna:
Le kod se toliko časa mudi?
Za trenutek je čelnica celo podvomila:
In če ne pride? Kaj bodo ljudje govorili?
A brž jo je postalo sram nespametne misli in je zopet obudila vero v jasnovidko:
Ne! On mora priti! Le kako sem mogla podvomiti? Jasnovidka se vendar še nikoli ni zmotila! Vsak čas bo tu!
Bilo je že okrog pol poldne, čelnica je spet pogledala v daljavo.
To pot ne zaman.
Izza ovinka pri čelnikovem križu se je prav tedaj prikazala moška postava.
Čelnica ni več vzdržala. Planila Je iz hiše in hitela možu naproti.
Zanjo so se vsuli napol bosi otroci in kričali:
„Atek! Atek!“
Solze veselja in mrzle snežinke so Čelnico ovirale, da ni jasno razločevala bližajoče se postave. Toda zanjo je bilo popolnoma jasno, da hiti čelniku naproti-
„Franc! Moj Franc! Moj ljubi Franc!“
„Jasnovidka! Moja ljuba jasnovidka!“
„Atek! Naš atek! Naš dragi atek!“
Razdalja med srečno Čelnico in možem se je hitro manjšala. Le še nekaj metrov daljave ju je ločilo. Kmetici se je zdel mož močno zabuhel in precej spremenjen. A to je ni prav nič motilo» da ne bi razprostrla svojih rok za objem.
V zadnjem hipu so ji roke omahnile in se ji zašibile noge.
Čelnica je stala pred neznanim moškim, ki je začudeno gledal nenavadni prizor:
„Ste vi Tschelnigbäuerin?“ je vprašal sočutno.
Čelnica je opazila, da možak ni imel izob v gornji čeljusti.
„Da, jaz sem. Sem mislila, da je prišel moj mož. Danes mora priti iz ruskega ujetništva. Je zanj že vse pripravljeno.“
„Lepo, da ga tako težko čakate. Se grem lahko malo pogret v hišo?“
Čelnica je rada privolila in brez besed so odšli drug za drugim po zasneženi galzi v hišo.
Neznanec je sedel in se odkašljal.
Triletni četnikov fantek je že sili* možu v naročje in prosil:
„Atek, ujčkal!“
Zammelsberg v Krški dolini, kjer je bila dejansko doma Tschelnigg Mizzele (Čelnica), ki jo je pisatelj Gregor Hribar postavil na Slemenico
Otrok ni še nikoli videl očeta, da bi
poznal. Mož ga je rad vzel na koleni 'n ga zibal.
Nekaj časa so vsi molčali. Končno je 'aož spregovoril:
»,Tudi jaz prihajam iz ujetništva. 1 red kratkim sem se vrnil v Kaplo. Le-110 je doma!“
»Je bil moj mož v isti skupini?“ je erž hotela vedeti čelnica.
»Prav radi tega prihajam, gospa. Z 'ašim možem sva bila skupaj v ujetništvu. Blizu mesta Orel sva bila dalj časa v istem taborišču. Postala sva ve-lika prijatelja.“
»Sta torej prišla skupaj domov. Kje se je vendar Franc zamudil?“
»Ne, on ni prišel. A me je prosil, naj vas lepo pozdravim.“ v »Raje bi videla, da bi mož sam pri-Se‘. Po vsem tem, kar mi je jasnovidka Povedala, bi moral biti danes že doma.“
Mož, k,i je bil ves čas zelo resen, se je rahlo nasmehnil in molčal. v »Povejte vendar, ali ga res ne bo se danes domov?“
»Za danes ga vsekakor ni treba več Pričakovati.“
Čelnica še ni izgubila vsega upanja:
„Vam kar ne morem verjeti. Le kako naj bi se jasnovidka tako zelo zmotila. Ne! Ne! Franc pride. Še danes bo tu. Vas je nekdo poslal, da bi mi v zadnjem trenutku ponagajali Ljudje so hudobni in mi ne privoščijo, da mož pride.“
Povratnik je še kar naprej molčal. Radi njegovega resnega in žalostnega obraza so Čelnico pričele navdajati temne slutnje. Morda se je v izadnjem trenutku možu kaj hudega zgodilo.
Z vidno nestrpnostjo je spet spraševala:
„In če ga res ne bo danes, mi vendar morete povedati, zakaj ne pride in kdaj bo prišel. Je morda obolel, ko je bilo treba na pot, ali že na poti? Govorite vendar!“
„Da, težko je obolel!“
„Pa menda .ne za smrt?“ je kmetica skoraj posmehljivo vprašala moža. Sama sebe je skušala prepričati, da jo povratnik vara.
„Da! Za smrt!“
Če'nici so se pričele tresti noge. Zgubila je poslednje upanje, da se bo še vse dobro izteklo. Resno se je zbala za moževo življenje.
„Ni več rešitve zanj?“
„Ne ustrašite se, gospa! Prej ali slej morate vedeti resnico. Nobene rešitve ni zanj“
Kmetici je stopil pot na čelo:
„Povejte vendar, ali je še živ, ali pa je že umrl?“
„Je že umrl!“
čelnica se je sesedla na stol in bruhnila v jok, da se je povratniku v dno duše zasmilila. Pritisnil je k sebi otroka, ki mu je še vedno sedel v naročju.
Kako rad bi mu .nadomestil izgubo očeta! Tik pred smrtjo se je čelnik spomnil svojega najmlajšega otroka in zajokal ob misli, da ga ne bo nikoli videl.
Ubogi četnikovi otroci! Kako žalostna je usoda otrok, ki jim mladost ne poteka med dvema gorama ljubezni! Očetova ljubezen ne more .nadomestiti materine ljubezni in mati sama ne more dati otrokom vsega, kar jim more dati oče. Kaj bo počela najemnica sama s petimi otroki!
Očetovemu prijatelju so stopile solze v oči. Fantek mu je zdrsnil z naročja i.n šel tolažit mamo. Ni še veliko razumel, a zdelo se mu je, da se je zgodilo nekaj zelo hudega, ker je mama jokala.
Starejša hči, ki se je očeta spominjala, je že bolje razumela, kaj pomenijo moževe besede. Tudi ona je zajokala.
Povratnik je mogel razločiti, da je kmetica med jokom šepetala:
„Ubogi Franc! V začetku novembra je bil še živ. Kako težko sem ga pričakovala. A je moral prej umreti in me pustiti samo z otroki...“
Čelnica je privila k, sebi svoje najmlajše otroke, kakor da bi hotela pokazati, da jim bo odslej po svojih močeh nadomeščala tudi očeta.
Možev prijatelj je čez čas pripomnil:
„Zdi se mi, da se motite, gospa. Od smrti vašega moža je minilo več časa. kot vi mislite.
„Torej ni šele pred kratkim umrl?“
„že več kot eno leto je od tedaj. Jaz sem bil zraven, ko je umiral. Jaz sem ga tudi pokopal.“
Čelnikov prijatelj je potegnil iz žepa bel papirček, ga odvil, vzel iz njega zlat prstan in ga položil pred Čelnico:
„Ta prstan mi je vaš mož izročil pred smrtjo s prošnjo, naj vam ga izročim hkrati z njegovim poslednjim pozdravom. On in pozneje jaz sva ga s težavo skrivala pred Rusi. To je edino, kar je rešil. Vse drugo so mu ruski vojaki pobrali.“
čelnica je prstan takoj spoznala. Na notranji strani je imel začetne črke moževega in njenega imena enako kot prstan, ki ga je ona nosila od dneva poroke. Drug drugemu sta ju nataknila na roke pred oltarjem v znak dosmrtne zvestobe.
Po desetih letih ju je smrt ločila. Vsak dvom je izključen.
Čelnica je stisnila možev prstan v roko in spet bridko zajokala
Povratnik je vstal, da bi se poslovil:
„Jaz sem s 'tem opravil svojo dolžnost. ..“
Toda Čelnica ga ni izpustila iz hiše. Povabila je moža na kosilo in ga prosila, da bi ji pripovedoval podrobnosti o možu, da bo vedela ona in da bodo vedeli otroci kaj več o atku.
Čelnikov prijatelj je v to rad privolil, da bi tako vsaj nekoliko omilil žalost, ki jo je njegova vest prizadela ubogi vdovi in petim sirotam vojske. Tudi njegov povratek je bil združen z žalostjo. Namesto, da bi se objel doma s svojo materjo, je mogel iti jokat le na njen grob. Njegov dom je bil brez gospodinje.
Šele ob treh popoldne se je mož poslovil od Čelnice in otrok z obljubo, da bo še prišel i.n pripovedoval o atku.
Po njegovem odhodu je kmetica šele prav začutila vso praznoto in žalost radi moževe smrti. Kar naprej si je brisala oči.
Hkrati ji je postajalo vedno bolj jasno, kako zelo jo je prevarala jasno-
yidka. Od časa do časa je stisnila pesti ln se nad njo jezila:
»Od začetka do konca me je ta ženska le varala. Le kako sem mogla biti lako neumna, da sem ji nesla toliko stvari in ji vse tako sveto verjela? Za-kaj vendar ne zapro te ženske, ki se ji na obrazu pozna, da ni nič prida? lako bi vsaj drugih ljudi ne spravljala 'L nesrečo. Kako prav je imel župnik! j akaj ga nisem poslušala? Kaj bo re-ael, ko bo zvedel za vso zadevo?“
Še bolj kot župnika se je čelnica hala drugih ljudi. Zdelo se ji je, da se ji bodo vsi ljudje smejali in s prstom za "jo kazali. Še dobro, da ni bila ona edi-na, ki je šla v Beljak.
Vsega tega razočaranja in sramote je bila po čelničinem mnenju kriva le jasnovidka. Ta grda, lažniva beljaška jasnovidka!
Najbolj pa je najemnico moril strah, kako bo v bodoče sama delala na gruntu, plačevala najemnino, preživljala otroke Ln se z njimi obdržala na domačiji.
Lačenberger bo sedaj gotovo še bolj objekten in bo napel vse sile, da jo proč spravi. Vtepel si je v glavo, da mora dobiti drugega najemnika. Trmast kot je, ne bo odnehal. In kam bo šla potem ona s petimi otroki?
Čelnica je tisto noč prebdela v solzah, strahu Ln vzdihih.
Drugo jutro, na kvatmo nedeljo, je v črno oblečena Čelnica že eno uro pred mašo potrkala na vrata župnišča.
Župnik jo je komaj spoznal. Zdelo se mu je, da se je od prejšnje .nedelje postarala za dvajset let.
Potrpežljivo je poslušal njeno izgod-bo in jo tolažil. Smilila se mu je uboga vdova. Niti z besedico ji ni oponesel
~„r: *			1	1 1
		- ‘v' Vv:	I m	
Slovenski živelj na Koroškem k,ljub dolgoletnemu zatiranju ne bo zamrl. To nam lamči razgibano versko in kulturno življenje sedanjega slovenskega rodu. Na sliki 'idimo eno izmed mladinskih zborovanj, ki se ga je udeležila mladina rožensl^c dekanije na Humcu (Foto Vinico Zaletel)
lahkovernosti, neposlušnosti in prazno, verja. Saj je lahko z gotovostjo računal, da bo še isti dan vsa fara govorila, da je imel spet enkrat on prav.
Kmetica se je dogovorila z župnikom glede osmrtnega opravila in šla preko pokopališča brž v cerkev molit za umrlega moža.
V	cerkvi razen Boga ni bilo žive duše. Sredi cerkve je bila, kot vsako kvatrno nedeljo, postavljena tumba za osmrtno opravilo za pokojne farane. Odslej se bo na te dneve molilo vedno tudi za Čelnika.
Iz stene se je zarežala čelnici v obraz črna spominska plošča z zlatimi imeni padlih vojakov. Prazen prostor pod imeni jo je pred šestimi tedni napotil k jasnovidki, ki jo je tako zelo prevarala. Sedaj bo Čelnikovo ime vendarle moralo biti za vedno vklesano v ploščo.
Čelnica si je zakrila obraz z rokami in neutolažljivo ihtela. Radi moževe smrti, radi prevare, radi sramote in iz strahu pred bodočnostjo je jokala. Ljudje, ki so prihajali v cerkev, so jo začudeno gledali in ugibali, kaj se je zgodilo.
Iz zakristije je stopil župnik v črnem pluvialu in pričel peti bilje:
Regem, cui omnia vivunt, venite adoremus.
Kralja, kateremu vse živi, pridite molimo.
V	zvoniku se je od časa do časa oglasil Tratnikov zvon. Bilo je vse kakor pri pogrebu.
ženske so si v klopeh prižigale sveče. Tudi Čelnica si jo je prižgala v spomin svojemu možu. Nato pa jo je zmo-gel jok.
še bolj je zajokala, ko je zagorela na adventnem vencu poleg treh sveč še četrta in zadnja sveča. Za Čelnico .na tem svetu ni bilo nobenega upanja več. Najrajši bi umrla.
Po evangeliju je župnik oznanil, da bo naslednji dan ob deveti uri osmrtno opravilo za pokojnega Čelnika, ki je po
zanesljivem pričevanju umrl v ruskem ujetništvu drugega marca leta tisoč devetsto šestinštiridesetega.
čelnica je v tem trenutku spet občutila vse strahotne posledice moževe smrti: Sama, s petimi otroki, v nevarnosti, da jo Lačenberger vrže na cesto. Ponovno je bruhnila v jok.
Tudi druge ženske so zajokale. Celo moški so si brisali solze. Čelnika so radi imeli Bil je dober družinski oče, delaven in prijeten za družbo.
Po osmrt.nem opravilu so odšli ljudje z župnikom .na pokopališče, čelnica pa je bleda kot izid odšla naravnost domov. Bala se je hudobnih jezikov.
Vendar ni bilo tako hudo, kot si je ona predstavljala. Pred smrtjo imajo Slemeničani veliko spoštovanje.
Vsi res niso molčali. Nekateri so Čelnici na skrivaj privoščili, da se je opekla za druge. Na splošno je pa ljudje niso prehudo obsojali. Saj so tudi sami jasnovidki verjeli.
Večina ljudi je čelnico od srca pomilovala.
Že išto nedeljo popoldne je šlo veliko kmetic k čelnici da so jo tolažile in zraven seveda. tudi poizvedele kaj več o podrobnostih Čelnikove smrti.
Da je tisti dan Sršenka imela dela čez glavo, se razume samo po sebi. Ko bi Čelnica njo poslušala, bi si vse to razočaranji; prihranila. jS&j so njene karte že zdavnaj pokazale, da je Čelnik umrl, le da se ona ni upala tega nikomur povedati.
K osmrtnemu opravilu je prišlo zelo veliko ljudi. Tudi iz Kaple so prišli sorodniki in znanci. Med njimi je bil tudi pokojnikov prijatelj, ki je Čelnici prinesel zadnji možev pozdrav.
Če že niso mogli ljudje prisostvovati Čelnikovemu pogrebu, so hoteli vsaj na ta način izkazati ovdoveli čelnici svoje sočutje.
Na Sleme.nici je bila tisti ponedeljek pokopana vera v beljaško jasnovidko.
PO SPREMENENJU
JOŽE VOVK, U. S. A.
Mašnik je spremenil kruh in vino v Jezusovo Telo in Kri z besedami, ki jih je Gospod sam izgovoril nad kruhom in vinom pri zadnji večerji. Tedaj je Kristus naročil: To delajte v moj spomin. Sedaj po povzdigovanju se molitve nadaljujejo prav s tem: „Zato se tudi, Go-spod, mi tvoji služabniki in tvoje sveto 'judstvo, spominjamo..Zares, maša j® živ spomin našega Gospoda. Mi, tvoji služabniki: to so duhovniki; in tvoje sveto ljudstvo: zares vsi verniki kot elani skrivnostnega Telesa Kristusovega, dokler ostanejo v milosti božji, so sveti, posvečeni po krstu in drugih zakramentih, posebno evharistiji.
Mislili bi, da bo tukaj omenjeno sa-nro trpljenje Gospodovo in njegova smrt, saj vedno slišimo, da je maša skrivnostno ponavljanje Kristusove smrti na križu. Vendar naša molitev po povzdigovanju omenja še druga dva dogodka v Gospodovem odrešilnem delu: vsta-
jenje od mrtvih in častitljiv vnebohod. Tako je maša celoten spomin Jezusovega odrešilnega dela; prav tako se v njej zahvaljujemo za vse božje dobrote od stvarjenja preko odrešenja do tiste zadnje milosti, ko nas bo Bog pridružil svojim svetim; spominjamo se vseh: zmagoslavne, trpeče in vojskujoče se Cerkve, objemamo s svojimi mislimi častitljivo staro zavezo, ki je priprava, podoba in prilika nove zaveze: tako je maša res katoliška, vesoljna v vsakem pomenu.
„Darujemo sveti Kruh večnega življenja in Kelih večnega zveličanja“: zakaj ponavljamo daritev Križa, po katerem je prišlo odrešenje za ves svet. Seveda se daritev Jezusova in a križu in na oltarju razlikujeta v tem, da se Jezusova krvava daritev na križu sedaj le predstavlja po dveh ločenih podobah kruha in vina; vendar je ista daritev, ker jo resnično predstavlja prav isti darovalec,
Okraski ,na cerkvenih stropih, 17. stoletje 477
Jezus Kristus sam. Na križu nam je Gospod vse zaslužil, sedaj nam po tej daritvi vse* deli, saj se tudi zakramenti nanašajo na daritev Jezusovo na križu in se povečini dele v zvezi z mašno daritvijo.
Je pa obenem mašna daritev daritev vseh vernikov, vsega skrivnostnega Telesa Kristusovega. Prva molitev po povzdigovanju izrazi kaj verujemo glede te vzvišene daritve. To vero bi morali obujati v svojih srcih, zanjo prositi in se zahvaljevati, pa bi ne bilo tako težko hoditi k maši. Še večkrat bi šli kot je ukazano.
Sledita dve molitvi, ki imata bogato vsebino. Prva našteva tri podobe mašne daritve iz Stare zaveze: 1. daritev pravičnega Abela; 2. daritev očaka Abrahama, ko je bil pripravljen darovati lastnega sina Izaka in 3. daritev velikega duhovnika in jeruzalemskega kralja Melkizedeka, ki je daroval kruh in vino. Ti trije so omenjeni kot nam za zgled, s kakšnim duhom moramo darovati. Nedolžni Abel, pravični in pokorni Abraham in kraljevski Melkizedek naj nas vodijo, da bi mogli dvigati čiste roke k Bogu, v pravičnosti ki je iz pokorščine, zavedajoč se, da „smo izvoljen rod, kraljevo duhovništvo“ prav vsi verniki. Obenem so ti trije tudi podoba in prilika Kristusove daritve: Abel je podoba Kristusa, ker ga je ubil lasten brat; Abraham, ker je ubogal nebeškega Očeta kakor naš Gospod in v 109. psalmu David govori o Kristusu: „Ti si duhovnik vekomaj po Melki.zedekovi vrsti,“ torej ne kakor judovski duhovniki. ki so darovali klavne daritve, ampak kruh in vino kot Melkizedek. To nam daje misliti, kako naj se udeležujemo svete daritve: ti zgledi naj nas vlečejo.
Druga pomenljiva molitev prosi za sadove sv. daritve. Kakor govori sv. Janez v Razodetju je v nebesih oltar, na katerem je videc gledal Jagnje „kot bi bilo zaklano“. Vemo tudi iz Stare zaveze,
da angeli posredujejo med nami in Bogom, ko prinašajo naše molitve in dobra dela pred božji prestol (Tobijeva knjiga). Ti dve podobi cerkvena molitev združi, ko prosi, naj bi angel prinesel daritev na nebeški vzvišeni oltar, tako bomo tudi prejeli od tam ves nebeški blagoslov. Sedaj se spet vračamo k prošnjam kanona. Pred spremenenjem so bile tri molitve: za cerkev, spomin živih in spomin svetih. Tako so tudi tri molitve po povzdigovanju: Spomin mrtvih, prošnja za nas same in blagoslov narave. Cerkev je od najstarejših časov molila .za verne, ki so umrli. Bila pa sta dva pogoja: umrli je moral biti zaznamovan z znamenjem vere, to je krščen; in ločiti se je moral spravljen s Cerkvijo, torej ne izobčen, krivoverec in podobno. Cerkev rajnim ne pravi, da so umrli, ampak „šli so pred nami“, „spijo spanje miru“, „počivajo v Kristusu“. Nebesa se imenujejo „kraj hladu, luči in miru.“ Sveta Cerkev se spominja vseh rajnih vernih duš, kar je tolažilno, saj mnogih se nihče ne spominja. Nazadnje prosimo tudi zase: s krščansko skromnostjo smo sebe postavili na zadnje mesto, trkamo se na prša z mašnikom v svesti si, da smo popolnoma nevredni družbe svetnikov; le na božje usmiljenje se sklicujemo, ko prosimo „delež“ v družbi svetih: le za kotiček v božjem Srcu kakor je prosil razbojnik: „Gospod, spomni se me...“ Molitev našteva Janeza Krstnika in 7 mučencev ter 7 mu-čenk; molitev je zelo stara: ti mučenci so vsi iz pivih 4 stoletij. Njihova priprošnja naj nas pri Bogu podpira, zakaj verujemo v posredovanje: v velikega Sredmika, Jezusa Kristusa, v Srednico, božjo in našo Mater Marijo in svetnike, ki so Bogu blizu in morejo reči besedo •za nas.
Prav naslednja kratka molitev pov-darja Kristusovo sredništvo:	„ki po
njem (Kristusu), Gospod, vse te dobrine vedno ustvarjaš, posvečuješ, oživljaš, blagoslavljaš in nam deliš“. Verniki so
Pri darovanju prinašali darov: žita, vi-^a, olja, volne. Nekaj darov (od kruha ift vina) se je odbralo za daritev, ostalo jo mašnik s temi besedami blagoslovi;, Preden se je porabilo za vzdrževanje bogoslužja in' ubogih. S tem blagoslovom postaja vse stvarstvo deležno božjega blagoslova po Kristusu, kakor je bilo po Adamu deležno prekletstva.
Kanon se zaključi z malim povzdigovanjem, preprostim, pa globoko pomenljivim obredom. Mašnik vzame hostijo, napravi tri križe nad kelihom in dva Pred njim in nekoliko dvigne kelih s hostijo nad njim z besedami: „Po njem (Kristusu), z njim in v njem je tebi, Bogu Očetu vsemogočnemu v edinosti Svetega Duha vsa čast in slava.“ Vse stvarstvo ima en sam cilj: dajati čast troedinemu Bogu. Odkar je Adam gre-
šil, človek ne more več dostojno častiti Boga. Kristus nas je odrešil: po njem moremo spet dostojno slaviti Boga. On je Vrata, skozi katera prihajamo k Bogu, on je tudi Pastir, ki nas vodi, „z njim“ moremo slaviti presveto Trojico. To delamo pri maši: vsa čast in hvala se daje troedinemu Bogu tedaj, ker je maša ponavljanje Jezusove daritve na križu in obnavljanje vsega njegovega odrešilnega dela.
Mašnik reče na glas zaključne besede kanona: „Na vse veke vekov“; verniki se vsem molitvam kanona pridružijo, ko odgovore: Amen. Ta odgovor: Tako bodi! je zelo star; okrog leta 150 po Kristusu, tako sporoča sv. Justin mučenec, so verniki tako odgovarjali na tem mestu. S tem odgovorom vernikov se kanon konča.
imrn m (ONttuo mimo intonacional
JOE JUCK
El trigesimo sexto Congreso eucaris-Bco internacional realizado en el Rio de Janeiro resultö un triunfo indiscutible Jel sentimiento cristiano y de fe profun. J® en el misterio de la Sgda. Eucaristia.
El Congreso en verdad era internacional. Todas las razas, todas les lenguas se han dado cita en la bahia de Guana-bara, en la plaza, unica tambien ella en el mundo, ganada al mar desmenuzado. Todos los ritos que forman parte de la comuniön catolica apostolica romana se hallaban alli con sus or.namcntos tipicos.
En torno al problema vital de la Uascendencia de Cristo en la vida de la creatura humana a traves de la Euca-cistia se multiplicaban a todas las ho-ras del <jia las asambleas y reuniones que cstudiaban las diversas acepciones de esa trascendencia y se esforzaban por tra-ducirla en normas concretas.
Han Uamado particularmente la aten-cičn las sesiones de los obispos y sa-
cerdotes, las cuales se caracterizaban por un especial empeno en intensificar el trabajo como por tepior de que la sobre-abundancia de materia y de inquietudes pugnara con la escasez del tiempo.
Hubo una nota sobresaliente en los dias del Congreso: la oraciön. A todas horas y en todas partes se režo mucho. Las miliares de misas, que se rezaban, tuvieron miliares de asistentes.
Naturalmente, en todas las reuniones se han tenido recuerdos conmovedora-mente carinosos para los hermanos que “sufren por la Fe". Los tronos de los Cardenales “impedidos por la Fe” eran en verdad un elocuente llamamiento a todos los catölicos del mundo que no de-jen de rezar y luchar por las libertades religiosas.
El Congreso de Rio infunde asi gran-des esperanzas para una real renovacidn de vida cristiana, que ha de dar al mundo la verdadera pacificacion.
ZMAGOSLAVJE SV. EVHARISTIJE
JOŽE JURAK
36. mednarodni evharistični kongres je že prešel v zgodovino. Bil je veličastna manifestacija krščanskega bratstva in vere v skrivnost sv. Rešnjega Telesa. Vršil se je v dobi, ko se državniki trudijo za upostavitev trajnega miru, a pri tem pozabljajo, da je pravi mir med narodi možen le takrat, kadar so duše posameznikov polne božjega življenja in zveste Kristusovemu nauku. Trije kardi-naflski sedeži, ki so samevali ob kongresnem oltarju in spominjali na tri kardinale iz dežel za železno zaveso so zgovorno pričali, da del sveta še vedno vodi borbo proti Bogu, kot da bi bilo to najnujnejši prispevek k pomiritvi sveta. Prav tako je misel na požgane cerkve v sosedni državi Udeležence kongresa opominjala, naj se ne zanašajo na svoje katoliško ime in svojo katoliško tradicijo. Pravilno je povedal na konferenci kardinalov latinske Amerike nadškof Manuel Arteaga Betancourt iz Habane na Kubi; „Naše krščanstvo je vse preveč le imensko. Če hočemo, da bo postalo praktično, je treba v mladini vzbuditi veselje do katoliškega duhovništva.“ In sv. oče Pij XII. je v apostolski buli, namenjeni istim kardinalom, zapisal: „Največji problem katoliške Cerkve v latinski Ameriki je nezadostno število duhovnikov Zato na verskem polju ni videti tistega napredka, kot ga je opaziti na drugih področjih. Treba je hitro, in odločno poiskati novih načinov v apostolatu in se približati potrebam sodobnosti. Tudi redovniki, ki niso duhovniki, in verniki naj čim bolj sodelujejo pri delu Cerkve. Naj se ne pozabi na duhovne potrebe izseljencev, ki neprestano vstopajo v /dežele Južne Amerike.“
Upajmo, da bo veličastni kongres v Rio de Janeiro prebudil speče katoliške sile v južnoameriških državah in jih usmeril v delo za božje kraljestvo. Sv. oče Pij XII. v to trdno veruje. V že
omenjeni buli pravi: „Nismo črnogledi. Verujemo, da bo tudi latinska Amerika kmalu v stanju vršiti poslanstvo, ki ji ga je Bog določil in posredovati darove zveličanja in miru tudi drugim narodom.“
PRVI DNEVI KONGRESA
Uradno se je kongres pričel v sredo 20. julija. Toda slovesnosti so se pričele že v nedeljo 17. julija. Papeški legat Benedikt Alojzij Masella je prispel že nekaj dni preje in v nedeljo opraivil ponti-fikalno mašo. Po maši je Bernard Jou-sset, predsednik Mednarodnega odbora katoliških organizacij govoril pred predstavniki 31 narodov. Njegove misli so izzvenele v klic: „Uprimo se mednarodnemu brezboštvu!“
Istega dne je kardinal Gerlier, nadškof iz Lyona (Francija) odprl novo katoliško papeško univerzo v Rio de Janeiro, v kateri bo moglo študirati do
8.000	akademikov. Poleg običajnih fakulteti bo imela tudi oddelke za družabne vede, glasbo in časnikarstvo.
Popoldne je bila lepa procesija, v kateri so nosili kip Naše Gospe Prika-zovalke (Nuestra Senora Aparecida), ki je brazilska patrona. Kip je izpostavljen češčenju v mestu Aparecida, država San Pablo. Pripeljali so ga v Rio de Janeiro v posebnem romarskem vlaku, ki je štel 300 romarjev iz San Pabla. V Rio de Janeiro so nato kip v slovesnem sprevodu prenesli iz železniške postaje na prostor, ki leži na obrežju pred poslopjem zveznega senata.
Zgodba omenjenega kipa je tale: Trije ribiči so dolgo časa metali mrežo v vodo, a brez uspeha. Končno zajamejo nekaj težkega. Potegnejo iz morja in Z grozo opazijo, da je Marijin kip, a brez glave. Še enkrat vržejo mreže v vodo in tedaj dvignejo tudi glavo. Ljudstvo
Pogled na zaliv mesta Rio de Janeiro, nad katerim s hriba Corcovado kraljuje mogočni kip Kristusa Odrešenika
za ta kip hitro zve, ga da popraviti in od 'takrat dalje brazilski narod zaupno roma k tej Marijini podobi,
☆
V	ponedeljek 18. julija so listi objavili poslanico papeža Pija XII. udeležencem kongresa. V njej sv. oče povdarja, da je brazilski narod vedno gojil globoko pobožnost do presv. Evharistije. Tudi upa, da bodo Brazilci z veseljem sprejeli papeškega legata kardinala Mastila, ki je bil skozi 20 let papeški nuncij v Braziliji.
Ta,dan je kardinal Masella obiskal predsednika države, Joäo Cafe Filho, ki om je nato obisk vrnil. Sprejel je tudi časnikarje in se z njimi prijazno pogovarjal.
Posebne maše so imeli v ponedeljek Nemci, Italijani, verniki z angleškim jezikom ter begunci iz Latvije. Kardinal Gerlier je opravil slovesno sv. mašo v novi univerzi.
☆
V	torek 19. julija se je zbralo na Kongresnem trgu (Plaza de Congreso)
4.000	bolnikov, katere je blagoslovilo 15 škofov, na čelu s kardinalom Jaime Ca-mara, nadškofom iz Rio de Janeira. Istega dne so duhovniki obiskali tudi zapore in delili sv. obhajilo jetnikom,
V nedeljo, ponedeljek in torek je prišlo v Rio de Janeiro mnogo ladij, ki so pripeljale okoli 10.000 tujih vernikov. 3.500 jih je stanovalo ves čas kongresa kar na ladjalr. Britanski parnik „Los Andes“ je pripeljal iz Argentine nad tisoč argentinskih romarjev Med njimi je bil škof mons. A. Serafini iz Mercedesa. Od argentinskih kardinalov ni prišel nobeden. Veliko pozornosti je vzbudil mons. Figueroa, župnik sv. Nikolaja v Buenos Airesu. Bil je civilno oblečen. Ko so ga časnikarji vprašali, zakaj ni prišel v talarju, je pojasnil, da si je ob požigu cerkve in župnišča v noči od 16. do 17. junija rešil le to, kar je imel na sebi. Vse drugo mu je ogenj uničil.
Ves čas kongresa je doživljal veliko pozornosti tudi pomožni škof iz Buenos Airesa mons. Ta to, katerega so argentinske oblasti 14. junija skupno z mons. Novo a izgnale v Rim. Izjavil je, da. njegov povratek v Buenos Aires zavisi v
prvi vrsti od kardinala Jakoba Copello, nadškofa buenosaireškega.
V torek je priplula tudi severnoameriška ladja „Brasil“ s 300 potniki, katere je vodil newyorski nadškof kardinal Spellman,
POTEK KONGRESNIH DNI OD SREDE DO SOBOTE
Noč od torka na sredo bo ostala vsem udeležencem /v nepozabnem spominu. Valujoča množica vernikov se je zbrala na prostoru, ki so ga delavci iztrgali morju in spremenili v kongresni prostor. Na njem je bilo samo sedežev za 220.000 ljudi. Reflektorji iz ladij so v rdeči, modri, rumeni in zeleno barvani luči razsvetljevali kraj kongresa.
Pri oltarju so se zbrali najvišji cerkveni dostojanstveniki. Jose da Costa Ntinez, patrijarh iz Odese je v svojstvu predsednika mednarodnih evharističnih shodov prebral v latinščini in portugalščini papeško bulo in s tem uradno otvo-ril kongres. Kardinal Jaime de Barros Cämara, nadškof iz Rio de Janeiro, je -nato izrekel kratek nagovor, ma katerega je odgovoril v nekaj stavkih papeški legat kardinal Masella.
Nenadoma so množice postale nemirne. Vsi pogledi so se ozrli na zaliv Gua-nabara, kjer je tiho drsela ladja, ki je iz kraja Nitero vozila Najsvetejše. Obdajale so jo številne druge ladje in ladjice, vse bogato okrašene. Kardinal Masella je prevzel sveto Hostijo iz rok duhovnika, ki je Najsvetejše spremljal, jo položil v monštranco, počastil s kratko molitvijo, jo incenziral in nato dal z njo udeležencem blagoslov. Monštranca je bila dar brazilskih vernikov, ki so zanjo zbirali po vsej državi.
Prišlo je jutro 20. julija. Pontifikalno mašo je opravil kardinal Femando Qui-roga y Palacios iz Santiago de Compos-tella. Navzočih je bilo 50.000 kongresnikov Poseben povdarek je dala vsej slovesnosti navzočnost štirinajstih kardinalov, ki so sedeli na sedežih, pokritih z belo svilo. Trije sedeži, ki naj bi spominjali na zaprte kardinale iz komunističnih držav: Mindszenthy, Stepinac, Vy-szinski so bili prazni. Razven kardinalov
iz Južne Amerike so bile navzoči: kardinal Masella (Rim), Jožef Wendel (München), Pierre Gerlier (Lyon), Emanuel Cerejeira (Lisboa). John Dalton (Armag, Irska), Teodozij Gouveia (Mozambique, Južna Afrika), Francis Spellman (New York) in Samuel Stritch (Čikago).
Od srede na četrtek in od sobote na nedeljo je ostalo Najsvetejše izpostavljeno vso noč.
V	četrtek 21. julija so imele svojo pobožnost žene in dekleta. Bilo jih je nad 300.000. Skoro vse so šle k svetemu obhajilu. Isti dan je zborovala tudi brazilska Katoliška akcija.
V	petek 22. julija so imele posamezne narodnostne skupine vsaka zase svoje pontifikaLne maše. Ponoči je bila veličastna procesija na Kongresni trg, nakar je sledila o polnoči sv. maša s skupnim sv. obhajilom.
Najbolj ganljiva prireditev kongresa je bila nedvomno koncentracija otrok, ki so v soboto 23. julija prisostvovali ponti-fikalni sv. maši, ki jo je opravil kardinal Jose Mario Caro, nadškof iz Santiago de Chile. 60 škofov in 500 duhovnikov je razdelilo med navzoče 237.890 obhajil. 95% od njih so bili otroci, ki so sv. obhajilo darovali „za rešitev sveta“.
Otroci so začeli prihajati v spremstvu staršev in vzgojiteljev že ob 6 zjutraj. Vreme je bilo prijetno, ne prervroče in, kar je bilo še najbolj značilno, ves čas sv. maše se je sonce skrivalo za oblaki. Maša se je pričela ob 8. Težjih primerov obolenja ali onesveščenja ni bilo. Tristo mladih skavtinj je neprestano delilo krepčila in osvežila.
Mons. Anunciado Serafini, škof iz Mercedesa pri Buenos Airesu, je pozdravil otroke z zagotovilom, da „katoliška vera v Argentini ne bo nikdar zamrla“; med tem ko je kardinal Carmelo Vas-concellos Motta dejal v soboto zvečer: „Prosimo Boga, da podeli mir in srečo argentinskim katoličanom.“
Po vsej Argentini so se verniki na zadnji dan svečanosti duhovno združili z udeleženci kongresa s tem, da so prisostvovali mašam s skupnim sv. obhajilom in se udeležili večernih maš.
ZADNJI DAN KONGRESA
V nedeljo 24 julija se je kongres slovesno zaključil. Že opoldne so se lju-vje. bilo jih je nad milijon, začeli uvrščati iv procesijo, ki je ob 2 popoldne dospela na kongresni prostor.
Na čelu procesije so šle skupine ino-seincev s svojimi zastavami Sledilo je tristo Marijinih družbentc, belo obleče-d>h. Nato so šli zastopniki ostalih kato-iskih organizacij s svojimi banderi; za dpmi so korakali dijaki in akademiki, duhovščina, redovniki; za vsemi so šli sk°fje in kardinali, ki jih je bilo 14. Naj-svetejše so peljali na slavnostno okrajnem vozu in ga je spremljal kardinal ■Masella.
Ko se je ivsa množica ljudi zgrnila 0kr°g kongresnega oltarja, je zadonel ^ ds sv. očeta Pija XII., ki je v portugalščini potom radia spregovoril navzočim vernikom.
Temu nagovoru je sledila pontifikal-na sv. maša, ki jo je opravil papeški legat. Navzoči so bili vsi ivisoki funkci-°narji države z zveznim predsednikom republike na čelu. Ob oltarju je stala častna straža in izkazovala čast Nujnejšemu.
Po sveti maši je skupina visokih uradnikov, ki je klečala na stopnicah oltarja in bila sestavljena iz zveznih «nnistrov, zveznih senatorjev in poslan-cev, sodnikov najvišjega sodišča, zastopnikov oboroženih sil in občinskega sveta, zmolila posvetilno molitev. Besedilo mo-itve je nato objavil vsem zbranim vernikom predsednik senata dr. Neereu Ramos, ki je isto molitev, napisano na Pergament, izročil predsedniku države ur- Joao Cafe Pilho. Ta je listino nato Predal nadškofu iz Rio de Janeiro, kar-dmalu Jaime de Barros Cämara.
PO KONGRESU
Naslednji dan, v ponedeljek 25. ju-' ila, je začel Rio de Janeiro polagoma do-Jvati spet svoje vsakdanje lice. Inozem-ki romarji so se hitro razšli, medtem Ko 80 se domačini spet vrnili k svojim vsakdanjim opravkom.
. 2a 37. mednarodni kongres sta se Prijavili kot kandidata dve državi: Pa-
nama in Nemčija Odločil bo sv. oče Pij XÜ. tekom 45 dni.
Ostali pa so v Rio de Janeiro nad-škofje in škofje iz latinske Amerike. Takoj v ponedeljek so se pod predsedstvom kardinala Adeodata Piazza, tajnika konzistorijalne kongregacije zbrali na konferenco, ki je trajala do 5. avgusta in ki naj bi se posvetila vprašanju emigracije katoličanov iz Evrope in Bližnjega Vzhoda. Prisotnih je bilo 8 kardinalov in 90 škofov.
Konferenca je bila tajna. Kardinal Piazza je prebral tudi papeško bulo, v kateri sv. oče Pij XII. poziva zbrane nadškofe in škofe, naj skrbijo za po-množitev duhovniških poklicev in organizirajo delo oprti na moderne metode. Bula ima datum 29. junija. V njej je rečeno med drugim:
„Nad 100 milijonov katoličanov živi v latinski Ameriki. So veličastna bojna četa, trdno oporišče katoliških izročil, ki so jih prejeli od svojih staršev. Pogled na te kristjane nas krepča kljub žalosti ob misli na preganjanja in borbe, katerim so izpostavljeni kristjani širom po svetu.“
„Radi majhnega števila duhovnikov in slabe razdelitve katoliških sil so prišli protestanti, spiritisti, skeptiki in prostozidarji v Južni Ameriki do silnega vpliva. Vključno v teh dneh v nekaterih latinsko-ameriških državah divjajo brezbožne sile proti Cerkvi. Toda do danes ničesar ni moglo ugasniti v teh zemljah plamen odrešilne luči Kristusovega križa.“
Tudi je papež povdaril: „Eden problemov, s katerim se mora boriti kat. Cerkev v Južni Ameriki, so zmotni nauki, s katerimi nekateri poskušajo iztrgati iz duš dragoceni zaklad vere, potem ko so te nauke zakrili z lažnim videzom, da hočejo uvesti socialno pravičnost in dvigniti življenjski položaj revnih ljudskih slojev.“
Mons. Costa Niinez, patrijarh iz Odese, je glede poteka konference izjavil, da se je na njej razpravljalo o treh stvareh: kako naj poveča Cerkev svojo delavnost na socialnem poprišču; kako pomnožiti število duhovnikov in kako utrditi mir na svetu.
NAGOVOR PAPEŽA PIJA XII.
UDELEŽENCEM KONGRESA
„Pojite Gospodu novo pesem njegova hvala naj odmeva v zboru svetih. Izrael naj se raduje svojega Stvarnika, otroci sijonski naj se vesele svojega
kralja.“ (Ps 149, 1—2).
Prečastiti bratje in ljubljeni sinovi!
Nadvse veličasten je prizor, ki ga ta slovesna ura nudi našemu duhu. Tam na vrhu hriba Corcovado stoji kip Odrešenika s svojimi razprostrtimi rokami in ponavlja ne samo onim, ki živijo ob njegovih nogah v glavnem mestu, temveč tudi tistim, ki onkraj zaliva Gua-nabara trpijo in se izčrpavajo na razburkanih valovih življenja: „Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil. Pridite in boste našli mir svojim dušam!“ (Mt 11, 28-29).
Zgovorno znamenje, ki se je v teh dneh spremenilo v čudovito resničnost!
Ko se zahvaljujemo Bogu, od katerega prihaja vse dobro, za neminljive milosti, se z vami radujemo, ljubljeni sinovi, radi veličastnih izrazov vere, ljubezni in zadoščevanja, ki ste jih nudili v navzočnosti nebes in zemlje božjemu Odrešeniku in evharističnemu Kralju.
Očetovsko smo veseli sadov božjega blagoslova, porasta gorečnosti in krščanskega življenja, ki ste jih nedvomno prejeli v teh srečnih dnevih.
Naš duh se raduje v Gospodu, ko že v naprej vidi zdravilni evharistični apostolat, ki ga boste po povratku na svoje domove izvrševali v dejanju in z zgledom.
V teh tako polnih dneh ste pomnožili izraze svoje evharistične pobožnosti: svete ure podnevi in ponoči v cerkvah in po redovnih hišah: v ječah in bolnišnicah; obhajila nad vse - zaželena od vseh slojev človeške družbe; očaru-joče procesije po suhem in na morju; slovesne pontifikalne maše v vseh obredih.
Pa ni bilo dovolj samo to! Pod častnim predsedstvom in pokroviteljstvom Naše Gospe Prikazovalke, patrone brazilskega ljudstva, ki je tudi Sedež modrosti ste si prizadevali pod vsemi vi-
diki premišljevati in študirati skrivnosti Oidrešenikove evharistične kraljevske oblasti, v odnosu do Cerkve, do evharističnega kraljestva, do posameznikov, družine in družbe.
Blagoslovljena veda, ki mora biti veda rešenja za vas in za mnoge! Veda o evharistiji je luč in je ogenj: luč, ki hoče svetiti, ogenj, ki se želi použiti. Ne dovolite, da ugasne. Dvignite evharistijo visoko, da osvetli in vname vse, kar je. okrog vas.
Današnji svet je tako poln gostih megli nevednosti in toliko je v njem ledenomrzle brezbrižnosti. Le kdo še ve dejansko, kaj je evharistija — daritev in evharistija — obhajilo?
Evharistija-daritev: Kalvarija, ki obsega že ves svet in ki bo trajala do konca časov. Na Kalvariji se je izvršila krvava daritev, ko je učlovečeni Sin božji izvršil delo odrešenja z darovanjem samega sebe. V evharistiji se ista daritev na nekrvav način obnavlja dvestotisoč, tristotisočkrat na dan na različnih točkah zemlje.
iCoeli enarrant gloriam Dei. Nebesa oznanjajo božjo slavo! Danes, ko je znanost že razkrila toliko njegovih neizmernih globin, koliko bolj mogočno odmeva ta hvala v našem duhu. Toda, kaj je vse to, pa če bi bilo tudi miljonkrat bolj mogočno kot dejansko je v primeri z neskončno slavo, ki jo daje v tihoti naših oltarjev nebeškemu Očetu evharistični Bog, ko se za večne čase daruje?
Zemlja: je samo ena pika v neizmernosti vesoljstva. Toda evharistična daritev jo spremlja v nesluteno veliko kadilnico, ki preko vseh prostorov iz dihava neskončno slavo Stvarniku.
O si scires donum Dei! Oh, če bi zares spoznali in priznali božji dar! Potem ne bi bilo vernika, ki se ne bi ob Gospodovih dneh aktivno udeležil božje daritve.
Evharistija-obhajilo: božanski kralj, ki se nam daje v jed. O, če bi znali dovolj spoznati in ceniti ta neskončni dar neskončne Ljubezni!
Neizrekljiva skrivnost združenja, najbolj začudenje vzbujajoča in ki nas najbolj Bogu približa, če izvzamemo hi-postatično unijo Kristusovo in božje ma-
terinstvo Marijino, nas obleče ne v kra-ti.evski škrlat, temveč v osebo božjega ftralja, nas napravi Kristonosce, istega telesa in iste krvi z Njim; nas spreme-ni_in preoblikuje Vanj tako da moremo teči, da bolj kot mi sami je Kristus tisti,
v nas živi.
Naravno potem, da kot skrivnost združenja, ki vključi in skoro poistoveti vernike s Kristusom, 'teži sv. obhajilo za tem, da jih združi v eno samo družbo, eno samo telo, v katerem bo utri-Palo eno samo srce in bo ena sama duša ter bo vsak član skrbno čuval do-t>ro drugih, vsaj toliko če ne bolj kot svoje.
Skrivnost življenja, božje zdravilo Nesmrtnosti, ki podpira življenje duše, Popravlja sile in jih obnavlja, onemogoči klice strasti in povzroči rast kreposti, od lilije deviške in angelske čistosti Pa do junaštev najbolj požrtvovalne go-
rečnosti.
Skrivnost božjih sil, nepremagljivi oklep krščanskega vojaka V času prvih kristjanov je bila glavna skrb Cerkve oborožiti svoje borce s Kristusovim telesom, da bi se mogli upirati vse dotlej, da si priborijo krono. In danes, kjer cve-r° palme mučeništva, kolika sreča za sPoznavalce vere, če se morejo združiti z zakramentalnim Jezusom! In ali ne zasluži krščansko življenje naziva nekrvavega mučeništva? Saj je treba vzeti Svoj križ in za Kristusom hoditi. In če Se hočeš upreti zapeljevanju sveta, ali Ne pravi On, da je potreben pogum žrtev, ki mora biti tako velik, da smo Sl pripravljeni izdreti oči im si odrezati roke in noge. Če ta pogum hočete imeti, oborožite se z evharističnim Jezusom.
Preljubi sinovi, vi vsi, ki ste na kongresu premišljevali skrivnosti presv. Evharistije, zavedajte se, da vas je Odrešenik in evharistični Kralj posvetil za svoje glasnike in apostole, da povsod oznanite čuda njegove Ljubezni.
. Vi pa, ki vidite na nebu svoje domovine blesite/ti ozvezdje Južnega križa, Prižganega po božji roki, da vas neprestano spominja, da ste „Zemlja svetega kriza“, narod, ki se je rodil v senci kriza in se kot država organiziral okrog oltarja in evharističnega prestola, vi ki ste v evharistiji našli najboljše moči, da
KRIŽ PRED VASJO
„Prijatelj, odgovori mi, če križ še pred vasjo stoji?
Tam sem v mladosti se igral, pred božjo martro rad postal.“
Tako sem pisal mu domov. Prejel odgovor sem njegov: „Prijatelj, križa tam ni več, brezbožni ga je zdrobil meč!“
Bridkost mi legla je v srce, oči zalile so solze.
Še enkrat križ objel bi rad, ki spremljal mojo je pomlad.
Zdaj mi v spominu križ žari, o srečni dobi govori, ko ni divjala še pošast, ki krade Bogu slavo, čast.
Gregor Mali
živite krščansko in si zagotovite kot dejstva nikdar pozabljena nerazdružnost domovine in edinost v veri, vi ki se nahajate sedaj v mestu sv. Sebastijana, ustanovljeno ob vznožju Gospodovega oltarja in odrešeno, lahko tako rečemo, po katoliški veri, preden je sploh nastalo, vi posebej morate biti trdno odločeni vrniti se v svoje domove kot dvorjaniki evharističnega kralja, in to vedno in povsod, tako v zasebnem kot družinskem, družabnem, civilnem in javnem življenju; da bo tako Odrešenik in božji Kralj ne samo po pravici, ki mu gre, miveč tudi dejansko vladal v srcih vseh, ki živijo od reke Amaconke do reke Plata in upostavil v vseh ljudeh svoje kraljestvo miru in ljubezni, pravice in svetosti, kajti samo tako kraljestvo bo, kot to zagotavljajo božje obljube, tudi v časnem oziru kraljestvo „reda in napredka“, miru in soglasja ter resničnega blagostanja.
Naj vas spremlja po priprošnji naše Gospe Prikazovalke vedno obilje milosti božjega Odrešenika, in naj bo jamstvo zanje naš očetovski apostolski blagoslov!
Hvala Ti, Gospod, da imajo naši župniki napake
Pred kratkim so v eni buenosarreških cerkva delili natiskano molitev, ki je izšla prvotno v francoskem listu „La Croix“, Pariz. Nam jo je napisano v španščini poslal eden izmed zvestih bralcev „Oznanila“. Ker je molitev res sodobna, pa obenem tudi zanimiva radi svojega veselega sloga, jo v celoti objavljamo.
Najprej se ti, Gospod, iz srca zahvalimo, da si nekatere svojih ljudi namenil za duhovnike katoliške Cerkve. Če bi se namreč vsi odločili za ženo in lastni dom, bi še mi ostali, ki nismo duhovniki, kaj slabo počutili. Hvala Ti, moj Bog, da si jim dal voljo in moč za žrtev samskega življenja. Po njihovi zaslugi se moremo hraniti s Kruhom življenja, ustvalrjajti trdna ognjišča, očiščevati svoje duše in umirati v miru.
Hvala Ti, Gospod, da imajo naši župniki svoje napake! Popolne osebe bi namreč le s težavo prenašale naše slabosti. Zdravi prezirajo bolne, zlasti če dosedaj niso občutili nobene bolezni. Gospod, Ti že veš, kaj delaš.
In sedaj, Gospod, Te prosimo za vzvišeno službo, ki jo vršijo naši župniki. Daj, da se ne bodo postavljali, če jim je šlo že vse po sreči; in če bodo doži-stoja niiti v uspehih niti neuspehih, am-veli poraz, stori, da ne bodo postali ma-lodušni. Saj Tvoje kraljestvo ne ob-pak v ljubezni. Ohrani torej naše župnike v svoji ljubezni.
Morajo biti vzgojitelji otrokom, izvedenci za družinska vprašanja pri tistih, ki so se pravkar poročili, duše-slovci pri mladih ljudeh, čudeži znanosti in finega čuta v spovednici. Na moških sestankih morajo govoriti o Cerkvi z gotovostjo profesorja; na ženskih razlagati evangelij kot to delajo profe-
sorji teologije po semeniščih. Če obiščejo izobražene družine, morajo povedati svojo sodbo o zadnji modi in zadnjem romanu, ki v listu izhaja; če tega ne storijo, bodo veljali za neotesane. In če se srečajo s komunističnim simpatizerjem, morajo znati razgovarjati se o delu in kapitalu do zadnjih podrobnosti.
S 'tistimi, ki niso katoličani, bi morali postopati istočasno odločno kot trdni teologi in obenem kot inteligentni zgodovinarji, ki razumejo, kako je prišlo do krivih ver. S tistimi... Toda, če bomo nadaljevali, ne bomo prišli h koncu.
Vendarle, nekaj sem pozabil! Na cesti morajo odzdraviti na vsak pozdrav, četudi nimajo oči tako imenitno sestavljenih kot vsaka žuželka, ki istočasno gleda naprej in nazaj, navzdol in navzgor. Tudi to sem pozabil omeniti, da se morajo vedno smehljati, kadar jih obiščemo, četudi so napol mrtvi od dela.
Seveda, da morajo biti ob nedeljah govorniki, pevci in organisti, ob delavnikih pa električarji, mizarji, slikarji, ključavničarji, to se razume skoro samo po sebi.
Zato pa, Gospod, stori, da bomo te „splošne specialiste“ sodili dobrohotno, kot to zahteva pravkar omenjeni program, obenem del njihovega poslanstva, a dostikrat tako nečloveški... Stori ,
da bomo znali doumeti, da je že mno-j“°>v kadar naš župnik od 14 posebnih oižnosti, ki jih ima, izvrši dobro polo-jcP ali četrtino. Daj, da bomo mi, ki ! Proglasili za bedaka tistega zdravja, ki bi se imenoval specialista v Ucatu panog, razumeli težavnost dušikovega poslanstva.
Gospod, tudi Te bom prosil, da nas storiš bolj dobrohotne do naših župnikov, najprej v mislih, nato pa tudi in Predvsem v besedah.
Če gre moj župnik na sestanke žena, ne dovoli, da. bom potem jezikal, da Vodi župnijo 'tisti spol, ki mu pravimo abotni. In če ima uspehe pri otrocih, oe dovoli, da bi prišel do zaključka, a je moj župnik otročji po značaju. p če je moj župnik po telesu bolj okrogle oblike, ne daj, da bi ga takoj
proglasil za nezmenneža; če pa je suh, me obvaruj pred mislijo, da živi nemoralno in ga mučijo očitki vesti ali prepiri s kaplani.
Daj, Gospod, da mu bom znal odpuščati njegove nepopolnosti in pomote; da bom že enkrat doumel, da meni ni treba prenašati več kot enega župnika, on pa mora potrpeti z vsemi svojimi verniki,	/
Pomagaj mi tudi, Gospod, da mu bom mogel od časa do časa pokazati s svojimi majhnimi uslugami, da ga ne obdajajo samo brezbrižni ali sovražni ljudje.
Končno pa, Gospod, daj mi milost, da bom vztrajno, do smrti, molil za vse duhovnike.
To bo, brez dvoma, najboljše, kar morem storiti.
Na treh grobovih
Danes so nam svetniški vzori potrebni morda bolj kot kdaj prej. So gla-en klic, poziv, vabilo kvišku. Čim glob-,je padamo, bolj potrebujemo, da se ob korn dvignemo. V oporo so nam in po-r10c. Dviga nas bolj vzgled življenja, Kot vzpodbudna beseda. Bolj živeta res-lca kot zapisan nauk. Cerkev to dobro Ve. zato nam postavlja na oltar nove
svetnike.
Grobove treh novo proglašenih svetov sem obiskal. Papež, — dekle, skoraj otrok, — kmet in puščavnik.
Rim
Cerkev sv. Petra v Rimu je bogata Pominov in grobov. Če bi bila samo onfesija ;n pOC} nj0 grob sv. petra, hi 10 že dovolj, da postane vsak obisk s. vernega kristjana resnično doživetje. Neko globoko spoštovanje te prevzame, 0 stopiš od spomenika do spomenika, aksna zgodovina, kolikšni ljudje! Zdiš
se sam sebi majhen, nič; ne v primeru z ogromnimi dimenzijami cerkve, marveč pred temi ljudmi: čutiš, da izhaja še danes iz njih pobuda in moč.
Posebno občutje, nekam toplo domače, te prevzame, ko obstaneš pred stekleno žaro sv. Pija X. Posebno če si prej bral njegovo življenje, kakor ga je, zame neprekosljivo napisal Hiinermann. Tu čutiš naš čas. Ljudi vleče k njemu njegova preprostost; kakor da ne bi bil mogočni vladar mogočne Cerkve, ampak bolj tvoj osebni prijatelj. Prečudna topla dobrota mu sije iz obraza, kakor mu je sijala iz srca, iz besedi, iz rok. V vsem bogastvu in sijaju je bil reven. Imel je, a nič zase. Reven je bil do konca, ne po sili razmer, marveč po svoji dobroti. Ubog v duhu, kakor menda malo po Kristusu; a bogat po srcu in svetosti. Nenavezan na stvari, zato pa resnično navezan na Boga.
Preprostost — dobrota — nenavezanost; klic v naš čas.
Nettuno
Mestece, nekako 60 km južno od Rima. Ime poznano po „netunskih konvencijah“. Danes je bolj poznano po sv. Mariji Goretti.
Morski valovi se zaganjajo ob temelje cerkve, kjer je njen grob. V stranski kapeli, na desni strani, pod oltarno mizo, v stekleni žari leži, kar je zemeljskega ostalo od nje. Borni ostanki so zaviti v voščen kip. Čisto bed obraz. Gotovo v življenju ni bil .takšen, saj srečuješ tam dekleta zagorelega, bolj trdega obraza. A ta bela barva je simbol. Simbol čistosti. Lilija nad močvirjem današnjih dni. Kakšno nasprotje! Zunaj in znotraj. Kakor, da bi bil stopil
15. septembra praznuje Cerkev praznik Žalostne Matere božje. Pričujoča slika predstavlja kip Žalostne Matere božje, ki stoji v farni cerkvi Devica Marija v Polju
v drug svet: iz sveta uživanja in hrepenenja po njem, brez mere in mej -f v svet duha, milosti, božje ljubezni. Zmaga čistosti — danes!!
Skoro pogrešaš rdeče barve. Barve borbe, krvi. Mučeništrva za zvestob0 Bogu v čistem srcu. Na nek način je borba za čistost vselej krvava, ijuta, težka. A je borba za živfijenje.
Nehote poklekneš, se zamisliš in prosiš za naš mladi rod. Poslušaš klic J naš čas: čistost je zmaga, zdravje, nio<t poit iz močvirja v svobodo duha, k Bogu.
Sächseln
Čudovit kraj v Švici, ob Sarnsken] jezeru, malo južno od Luzerna. V farni cerkvi je grob sv. Nikolaja iz Fliiea, zavetnika Švice. Malo višje je kraj Flü®> tam rojstna hiša in hiša, kjer je živel kot premožen svoboden kmet z 10 otroki, in kapela. Hiši sta urejeni kot za njegovih časov, davno, (živel je od *• 1417 do 1487.) Od tam se spustiš strmo v sotesko, kjer je v samoiti preživel 20 det. V samoti z Bogom. Le takšna samota je rodovitna, samota v dveh. R°' dila mu je globoko modrost in svetost. Od blizu in daleč, celo iz visokega severa, so hodili k njemu po nasvete, razsodbe, sprave. Že od tedaj so se zatekali k njemu — zavetniku, pred nekaj leti ga je Pij XII. slovesno proglasil za svetnika.
V tisti mirni in samotni soteski, op uotoku pod zasneženimi gorami, začutiš, kako smo potrebni samote v vrvežu i° hrupu življenja, ki smo vanj vrženi. Samote in miru. Vsaj tiste, ko se človek zazre sam vase, ostane sam s seboj, VT1' sluhne sebi. In tiste, ko si sam z Bogom. Nimamo časa ne za eno. ne za drogo ? Kako naj zori v nas modrost, življenjska modrost in resnična redigj' oznost? Ne moremo v samotno pustinjo, a moremo si ustvariti tiho samoto v sebi: trenutke razmišljanja, zbranosti. pobožnosti.
Klic v raztresenost in pozunanjenost
sodobnega časa v tišino, zbranost, mi'r-Če v notranjosti čuješ Boga.
Novi svetniki naj nam pomagajo na naši poti, da bo pot k Bogu.	I. k-
NORA LETA
DR. FRANCE KLADNIK, Kalifornija, USA
Le kdo je odkril ta krepak izraz o >>norih letih“? In čemu postavljamo v nehvaležna leta, v „nora leta“, ljudi, vanje stavimo vse svoje upanje: mla-,6 ljudi? Na obrazih mladostnikov, tam-*e od 13 do 20 leta, sije veselje, živahnost, lepota; njihove duše težijo v neskončnost stremljenj in upov; glava je P°lna načrtov, vsa negotova bodočnost le premajhna, da bi zajela sanje brste-ee mladosti človeškega življenja... pa m na vse to ljudski glas zagode dve kratki besedi, hudomušni in resni obe-
nem: n0ra ‘leta.
Kdo velja za mladega človeka, za mladostnika? Iščite in boste našli, je zapisano ; a izgleda, da to ne velja za naš Primer: mladinoslovci obupujejo, da bi “pegij najti kratko in zadovoljivo opredelitev človeka v norih letih, če o nas °draslih pravijo, da smo bitja, ki so Prenehala rasti na obeh koncih in ki rastejo le še na sredi, potem bi o mla-d'ni dosledno morali reči, da so to na Vse strani rastoča bitja v norih letih.
Presneto malo je s tem povedano o mladem človeku!
O vsaki stvari lahko zbijamo šale in o vsem se da duhovičiti! Toda mladi ljudje so tako resna zadeva, da je bolje opustiti zabavo na njihov račun. Ne gre z.a nora leta, gre za napeto dramo — dramo, ki se zapleta vse bolj, pa tako, da ne veš, bo li končala v žaloigri ali Pa dosegla svoj zaželjeni „happy end“ srečen konec.
Vedno je mlad človek veljal za skrivnost, in vsi ob mladem človeku z radovedno bojaznijo pričakujemo razvoja: Kaj bo iz tega fanta ali dekleta?
Razumeš, kaj mladina danes hoče?
Mladi ljudje kaj radi sumničijo od-.asm, zlasti starše in predstojnik?, da P" ti ne razumejo; mlad človek misli,
da kljub vsem izkušnjam starejši ljudje izgubljajo izpred oči nove čase, da se zanimajo za zgodovino in za nevažne pretekle čase. Mladega človeka pa preteklost dosti ne zanima; iskreno povedano, mlad človek brska pa zgodovinskih knjigah iz radovednosti ali prisiljen; morda se ob tem nekaj naučiš, a njegovo praktično življenje odloča sedanjost in zlasti sanje in načrti za bodočnost.
Katoličani smo izgubili mnogo mladine, ker smo io preveč držali v preteklosti. življenje je šlo svojo pot in mladina je zdrvela za njim, dostikrat v napačno smer. O mladini se mnogo govori in piše; večina knjig, ki jih dobiš v roke, ne pove mnogo novega. Celo prepisovanje in ponavljanje istih misli z drugimli besedami je znana reč -— in ko to berilo prebiraš, lahko preskočiš deset ali dvajset strani, pa nisi nič izgubil.
Modroslovne in bogoslovne resnice so nespremenljive! Toda. kako mladim ljudem to resnico podati in predložiti, to je pa drugo vprašanje: mladinoslovje mora odgovoriti na to vprašanje zlasti, kajti sicer bomo kar naprej izgubljali mlade ljudi.
K temu težkemu „kako“ moramo vsi prisnevati!
Kaj mladina danes hoče? Saj ni nemogoče odgovoriti na .to vprašanje! Hoče, kar je vedno mlad človek hotel:
LJUBITI IN ŽIVETI ŽIVLJENJE
na tem svetu! če smo »skreni sami s seboj in nepristransko opazujemo mlade ljudi, nismo mar opazili, kako malo zanimanja kaže mlad človek za štiri poslednje reči. Ali s tem greši? Ne! Mlad fant razume, da ni prav, če greši. To je za njega dovoli, če se greha ogiblje, dosega svoj cilj. Bog nam bo poplačal v nebesih to. kar smo dobrega storili v
tem življenju. Torej je to življenje od sile važno, zanimivo, vredno, da ga živiš. Postaviti se moraš v to življenje, božji volji živeti. Vse je ničevo na svetu! Te besede, kä so vzete iz sv. pisma povedo le to, da bomo nekoč umrli in vse zapustili, in pa da so stvari ničeve, da celo škodljive, v kolikor jih človek zlorablja za greh. Če pa stvari na tem svetu porabljamo na negrešen način, potem pa ni res, da je vse ničevo; potem je vse presneto pomembno in vsaka stvar nam lahko pomaga bliže k cilju.
V odnosu do življenja najdemo dvoje mnenj, dvoje pretiranj: Budizem in materializem..
Budizem življenje zanika, češ, da je življenje kot dolga solza, ki moči pot našega jaza in izhod je v uničenju, v absolutni smrti, ki je nirvana, smrtni mir; nič dinamike, razen ta ,ki je potrebna, da življenje ubiješ. Pretiravanje seveda! Črnogledost in bolestnost veje iz takih nazorov. Drugo skrajnost je zasedel materializem; vemo, kaj materializem uči ali skuša učiti: da ni duše in ne posmrtnosti — zato: če kje, raj moraš doseči na zemlji; na zemlji v tem življenju je obseženo vse, kar si moreš privoščiti: zato potrdi vsak pojav, ki ti more nuditi kak užitek. Carpe diiem, bi reldi Rimljani. Izrabi bežne trenutke, ki te še ločijo od smrti in izžemi zadnjo kapljico užitkov, ki jo moreš uloviti. Drugo pretiravanje in težko zmotljiva zmota. Materializem hoče ponižati človeka do živali, ga pahne v brezup, ko človek uvidi, da raja na zemlji vendarle ni — toda priznajmo in odprimo oči: kljub temu, da je materializem fantastična zmota, si je znal utreti pot v življenje in je zajel mladino. Da!
Mladino je zajel materializem v dveh oblikah in v mnogih odtenkih.
Ruska mladina je, hočeš nočeš, postala komunistična; saj tudi ničesar drugega ni imela prilike v miru spoznati. Materializem pa je modroslovna podlaga komunizmu.
Mladina drugje po svetu pa se bori z materializmom v drugi obliki: s tako imenovanim praktičnim materializmom, ali z življenjskim materializmom. V
Ameriki je pogrezanje v tak materiali' zem resna nevarnost za katoličane.
Eno pesem je znal zapeti materiali' zem: afirmacija življenja na tem svetu• Četudi je potrditev le zemeljskega življenja zmota in nezadostna razlaga, j6 že to bilo dovolj. Materializem je znal narediti propagando za ta svet: laže in potvarja, toda vleče za seboj mnog6» mnoge... čemu?
Zato, ker vsak ljubi življenje, le nenaravni in bolestni značaji si žele smrti-Kljub temu, da vsak ve, da bo nekega dne umrl, nihče ne neha stremeti za tem, da bi živel in da bi živel čim bolje-Bog sam, ki je Življenje, je vložil v človeka hrepenenje in ljubezen do življenja.
V času borbe je nevarno, da nas zapeljejo čustva in da se zaletimo... Tudi ko se borimo z zmotami materializma, pa naj jih prinese vetrič iz Rusije ab naj se vzdignejo sredi naše uživanja žejne družbe, moramo biti iskreni. Ljudje ljubijo življenje; imajo radi dobro življenje. Ker jim ga materializem obljublja — četudi ne da — mnogi sledijo» upajoč, da jim bo res bolje šlo... To stremljenje je zdravo; priznajmo to našim nasprotnikom. Ali morda kaže delavce tolažiti s tem, da jim bo v nebesih dobro šlo... če pa bi oni hoteli do; bro življenje tudi tukaj na tej majhm zemlji...
ZLATA SREDINA: VREDNO JE KRŠČANSKO ŽIVETI!
škof‘Fulton J. Sheen je najbolj znana katoliška osebnost v Združenih državah. Dolga leta je govoril po radiju in nedosegljivi so njegovi govori na televiziji. Dolga vrsta teh govorov je televizijska družba prednašala občinstvu no d geslom vzetim po naslovu Sheenove knjige „Life is worth living“ — življenje je vredno živeti! Naslov je zelo netočen: vsak lahko tako reče! Menda so prav zato enodušno sprejeli tako „ge" slo“, ki ga moreš uporabiti za trgovsko reklamo prav tako kot za začetek cerkvenega govora.
Uspeh knjige je škof Sheen dosegel s tem. da je skušal dnevno amerikansko življenje, pa naj bo še tako „materia-
^ik pred vhodom j Prelepo Logarsko dolino stoji v ro-ha-ntični Savinjski dolini vas Solčava
listično“ in prignano do skrajnih meja komodnosti, potrditi in priznati, pa mu nato dati višji, večni smoter.
. Spreten pisatelj se igra z angleškim Jezikom dotikajoč se — brez pravega sistema ali stroge sholastične shedule — Podrobnih slik iz pestrega amerikanske-£a življenja. In potem? Potem pa pri-zna odkritosrčno vse — razen greha — pohvali in sprejme: končno skuša v necerkvenem in preprostem stilu pokazati zvezo, ki je ali bi morala biti med temi ••malenkostmi“ in med nebesi. Kako radi ljudje poslušajo škofa Sheena! Ima Pajveč poslušalcev v USA; številnejši so drugoverci kot katoličani.
„NOROST“ NORIH LET: ljubezen, do življenja !Mlad človek, fante okrog 14 ali dekle petnajstih ‘let Iju-v življenje z vso silo; celo neumnost skuša vpreči» v slavnostni voz na čast življenju... Mlada osebnost se je vzbudila! Ni več otrok. Podzavestno čuti, da bo nekoč odgovorna za življenje in smrt svojo in morda mnogih drugih, ^ato ljubi življenje in vse, kar misli, da življenje potrdi, pa četudi pravijo,
da je to ali ono neumnost. Razumeti mladino ie zato res težko: nikoli je ne razume človek, ki sumniči, odbija ali zanika dejansko življenje. Treba je ljubiti življenje, da ga moreš razumeti in ga voditi, usmerjati. Mladina noče sve-tobežnosti! More biti tudi svetobežnost velika krepost za nekatere, a ni za mladinske vrste. Moraš se zanimati za svet — sicer je res bolje, da mu obrneš hrbet in greš v samoto ter tam opravljaš samotarska dela.
Mlad človek ljubi življenje tako kot ga najde in izkusi! Vemo, da čistih idealov nikjer ni — le v naših mislih bivajo; so važni, ker nam pomagajo k nopoinosti; nas navdušilo. Toda v dejanskem življenju, žal, iih ne boš našel. Nevarno je zasanjati mlade ljudi v svet idealov; ko bodo spoznali, da idealov ni, jih bodo opustili v veliko lastno škodo. Le čemu mlademu človeku slikati izredno, nam dostikrat nerazumljivo in morda zgodovinsko prebarvano življenje kakega svetnika — in prezreti stvari, ki jih imamo na dlani: šolo, obnašanje, ied in pijačo, zabavo z vsemi nlesi in kinom, pa nogometom in televizijo. To
so ideali za mladega človeka v letu 1955! Dosti je, da uvidi zvezo med vsem tem in med nebesi: kako more krščansko živeti sedanje življenje, pa se ne bati, da bo s smrtjo vsega konec. Bodimo tako drzni in prehitimo čas morda za nekaj desetletij ter si zamislimo svetnika, ki živi v modernem velemestu in kot otrok v božjem stvarstvu vesel opazuje vsa čuda: lepe barvne filme, krasne izložbe... pa na tak način, da preko vsega tega vidi Boga in njegovo ljubečo roko. Tega nebeškega dobrega Očeta, ki nam je toliko podaril, pa res ne kaže žaliti z grehi, ampak ga ljubiti, ljubezen pa je začetek svetosti, za vsakega, zlasti za kanoniziranega svetnike, ki ga Bog pošlje za zgled popolnosti. Čemu prikazovati svetost kot izjemo za ljudi, ki so šli v puščavo, ali ki so se zaprli za vrata kakega samostana? Da je tam laže doseči svetost, to se razume. Vprašanje je, ali je mogoče postati svet v svetu, v svetu kot je: trgovskem, tehničnem, atomskem in ne vem, kaj še lahko pride...
Naredil sem ubog poskus, ki me je mnogo naučil! S svojo skromno angleščino sem vihravim kalifornijskim gimnazijcem. bilo jih je devet: trije fantje in šest deklet, prebral kratek življenje-nis svetnice-redovnice iz 17, stoletja na Francoskem. Z zanimanjem so poslušali. Pripravil sem nekaj prav narav-nostnih vprašanj, o katerih sem mislil, da bodo zgibala te mlade živahneže. Da, mislil sem — pa se je uresničilo, kot smo se včasih v šoli zbadali: misliti se pravi nič vedeti. Nihče ni posege'! v razgovor, le kratek „yes“ in pa ,,OK“ okej. Potem sem pa prebral — na pamet mi ri šlo — nekako „ideologijo“ mladega fanta, vzetega iz njihovih vrst. ki bi bil pravi svetnik, pa se udeleževal vsega, kar sestavlja dnevni red dijakov v Kaliforniji. Ne gre brez plesa, da kina ne omenim, ker je vsak večkrat na ted-m v niem... išport, planline. zaročenka. Unam. da nisem naredil večjih ascetič-nih "apak. ker sem tekst strogo pretehtal. Kar smeialo s° mi je. ko so ti mladi liudi" klatili z rokami in se orenirali. kaj da je še in kaj da ni več ljubezen do Bova kako j e v čustvu pni tej 1 iu-bezni naravnani na samega Stvarnika,
ali se da tudi čutiti tako-le svetost ali ne... itd. Tiste trenutke ne bi bil upal reči, da so iti fantiči in dekliči v norih letih.
NAPORNO DELO
nas čaka: morali bomo najti vidne zveze med dejanskim življenjem in svetostjo, da nam bodo ljudje atomske dobe sledili, če kdaj, velja za naš čas bogoslovno načelo: gratia suponit naturam: božja milost gradi na naši naravi. Brez izredne božje pomoči nihče ne pride v večno življenje, ki je končna potrditev življenja. Toda Bog nam bo dal večno življenje in ga položil na one temelje zemeljskega življenja, ki smo jih z Njegovo pomočjo postavili.
Bog pusti veliko svobode ljudem, tudi. ali bolj =■ zlasti pravovernim, katoličanom, nam, ki imamo vso resnico v rokah, če se nam mladina izgublja, narodi odpadajo, politika razkristjanjuje, gospodarstvo popaganuje... ali j® vzrok v božji milosti? Bogokletstvo. Ali je vzrok v nasprotnikih? Močni so. Da, toda, v zmoti so in kot taki premagljivi z mečem resnice. Revni so naši nasprotniki materialisti vseh barv: le do groba te z gromsko silo privlečejo, potem te pa tam pustijo strohnet; in pokopani so vsi tvoji upi. nade, veselje.. • samo življenje ti stro. V ruski literaturi se pojavlja odpor proti tako revni in nič obetajoči revščini. Ta odpor duše iz krika po življenju, po večnem življenju, razumemo. Toda ne moremo pa razumeti zlahka vsaj ne, da katoliške resnice, podprte z vso zdravo modroslovno mislijo in z božjim razodetjem, mnoge ne pritegnejo in se mnogi, mnogi izgubljajo . . . ter kot je Marija rekla v Fatimi, da se mnogi tudi izgube za zmeraj v smrt' večnega pekla. Krivda mora biti na naši strani — in tudi je.
Krščanstvo smo počasi odrinili v cerkev bolj kot ga tiščali na cesto, v trgovine in tovarne, pa v kino in na zabavišča. O svetosti pa se je itak vsaj v praksi mislilo, da je to monopol redovnikov in ljudi, ki so s svetom „pretrgali“. Še svetni duhovniki smo bili —' no zmotnem splošnem mnenju — tako daleč od svetosti, da je svetnik in naš vzormk Janez Vianey tožil, češ, da je
Povsod našel svetnike, le med svetnimi duhovniki, župniki, nobenega. Pa se je lather Walter Gumbley O. P. s pravijo irsko trmo in jezo razjezil nad poučnim Vijanejem, ki je podlegel sploš-P=mu mnenju svojega časa, ter napisal knjigo „Par sh priests among the Saints“ (1947). Knjiga našteva s kratkim življenjepisom nad 220 svetnikov, svetnih duhovnikov. To sem omenil le zato, da ažje uvidimo napako, ki so jo naredili naši dobri katoliški predniki — ko so svetost monopolizirali, delali tako, kot “a krščanstvo ni zmožno vzdržati na ®vojih ramah moderne znanosti gospodarstva, politike, zabave... in da ga je treba čuvati pred kugo novotarij. Življenje nas je kaznovalo: razkristjanje-Pje je sad takega zadržanja.
MLADINA PRVAČI
tudi na tem pohodu k poživljenemu krščanstvu, pustimo jo, da pove, kaj čuti, kaj hoče. Ne mislimo, da so mlade glave tako naivne, da ne vedo, kaj je Prav ali zmotno, če so mladostniki prejeli potrebno izobrazbo v veri in nravnosti. Zaupajmo božji milosti, da jim Pomore preko viharjev mlade pomladi. Ne bijmo jih po glavi s kritiziranjem, češ, kako je bilo doma. tukaj pa se boste vsi pokvarili, vse gre k vragu, današnja mladina da je brezupna... Ech-Po. kar bo sledilo takemu postopanju Pezauoanja in diktature bo — odhod ndadih src kam drugam.
Glejmo na mlade ljudi z dobrohot-Postjo; če kdaj padejo, kar se bo seveda zgodilo, potrebujejo pač pomoči, ki Pa ni palica, šiba novo mašo poje — toda !e otrokom, ne pa mladim fantom in dekletom.
Izkušen mladinski duhovnik je pravilno dejal — dobro se spominjam celo besed — „mlade ljudi je treba rad imeti,“. To je dosti. Če koga ljubimo, se za njegove želje zanimamo, da o potrebah ni niti govora: potrebam prvi hip od-
Pomoremo.
Amerikanska mladina v Združenih državah uživa veliko svobode. To je v skladu z duhom splošne demokracije te dežele, človek čuti razliko tudi v kato-
PLES, PLES, — z
vrtinčasti krogi teles v dveh, v dveh s plamenico v očeh,
■njega in nje.
Čim dlje se vrtita, tem više gorita kri in srce.
Oh, pa je bila
v sveti gorečnosti obljubila,
da bo kot zvesta
Kristusova nevesta
tudi med svetom
s svetim lesketom
dobrega zgleda
vztrajno hodila
po stopnjah Njegovega sleda I
Zdaj pa v medenih vrtincih viharno vrti se!
V vrtinčaste rise pa sajast mož seza s kosmato roko ter njena načela, bolj rdeča kot bela, vsa prašna, kot v mlincih, pohojena z njeno nogo, v krempljaste roke prestreza..,
Bogdan Budnik
liškem mladinskem gibanju. Volja mladine je mnogo bolj upoštevana, kot pa je po drugih deželah ali pa je bila pri nas doma. Končno je to edino možno: s komandiranjem v USA re boš dosti opravil. Kdor več nudi, ali kdor dela boljšo propagando, ta zmaga.
Molimo .za našo slovensko mladino doma in na tujem. Za fante in dekleta na Slovenskem je nevarnost, da izgubijo izpred oči cilj večnega življenja, za mlade ljudi na tujem pa, da zemeljskega življenja ne naravnajo proti nebesom. Daj Bog, da bi ljubili življenje, hrepeneli p0 vsem življenju: časnem in večnem. Le tako življenje je vredno živeti.
SVETLE PODOBE ZVESTOBE
GREGOR MALI
Zvestoba romunskih škofov
Najstrašnejše preganjanje je prav gotovo doživela katoliška Cerkev v Romuniji. Ko se je začelo preganjanje, je eden izmed škofov v svojem in v imenu vseh dragih sobratov neustrašeno izjavil: „Naj se zgodi, kar hoče. Če ne bomo mogli na drug način prepročhi in obsoditi zla brezbcštva, smo pripravljeni dokazati zvestobo in vdanost vzvišenemu nasledniku sv. Petra z žrtvijo svojega življenja.“ To izjavo so kma’n potrdila dejanja. Z žrtvijo svojega življenja je izpričal zvestobo svetemu očetu mons. Marko Glaser, generalni vikar škofije Jassi. Kakor vse druge romunske škofe, ki še niso bili v ječi, so tudi njega na vse načine silili, da se pridruži „Stok-holmskemu pozivu za mir“ in odpade od Cerkve. On pa je to odločno odklonil. Da bi mu policija strla moč volje, ga je neprestano nadlegovala po telefonu, z obiski in zasMševanji. Eno zasliševanje je trajalo šest ur nepretrgano, tako da je mons, Glaser izgubil zavest. Ko je slutil, da bo zaradi nečloveških komunističnih mučenj umrl, je prosil, naj spo-roče svetemu očetu, ki ga je tudi osebno poznal, da je ostal zvest Sveti stolici in vzvišeni osebi poglavarja Kristusove Cerkve. Kmalu potem (25. maja 1950) je umrl.
Dva tedna prej (10. maja 1950) je umrl v ječi v Bukarešti mons. BaziMj Af"enie. ki je bil skoraj 50 let pomožni škof pri apostolski administraturi v Fa-garasu in Alba Juliji. Ko so že vsi drugi katoliški romunski škofje postali žrtve preganjanja, je ostal zunaj ječe le stari škof Janez Schefflet, ki je izrazil zvestobo svetemu očetu z besedami: „Zvesti hočemo biti starodavnemu nauku, ki ga Cerkev uči že od svoje „sfmovitve in vedno trdno verovati, da je Kristusova Cerkev tam, kjer je Pe-
ter.“ Tudi njega je hotelo vodstvo fcrez-božnikov prisiliti, da bi podpisal „Stok-ho'imski poziv“, ki je širil razkol. Toda škof je to odločno odklonil, pač pa nekaj dni pozneje v stolnici govoril o edino pravi Cerkvi in o ljubezni in zvestob; do papeža. Zaradi tega so ga odpeljali v ječo in se iz nje :ni vrnil več.
Pravkar je prišla vest, da je zaradi trpljenja, ki ga je prestal v ječi, u®r* štiriinosemdesetletni mons. Avguštin Pacha, škof v Temišvaru. V ječi je bi* od 18. julija 1950. Nekaj dni prej, preden so ga zaprli, je poslal vernikom Pa" stirsko pismo o zvestobi do papeža in o vzvišenosti njegove službe. V njem pravi: „Zaman smo prosili vlado, naj se obrne naravnost na Sveto stolico za pojasnilo tega vprašanja. Zaman smo razlagali izredno važnost papeštva, zaman pojasnjevali, da vrhovna oblast papeža ne omejuje neodvisnosti države ne pravic državljanov. Temu se je pridružilo dejanje, ki je globoko ranilo srce naših vernikov — posebna tiskovna akcija, ki je na zelo grd način obrekovala svetega očeta, da je vojni zločinec in kapitalistični tiran' ki zatira življenje svojih sinov...“ Potem navaja še druge žalostne dogodke, ki so jih povzročili z namenom, da bi katoličane odtrgali °d Svete stolice. Svoje odločne pastirsko 'bmo zaključuje z besedami: „Kjer jc P-ter. tam je Cerkev.“ Ko so zaprli se mons. Pacha, so bili vsi romunski škofje v ječi.
škofje pišejo
V fcoiu proti zatira’cem in sovražnikom 'Cerkve se posebno odlikujejo škofje. Na njih .ramah sloni vsa teža tega boja. Zgodovina katoliške Cerkve bo pričala, da so bili katoliški škofjei -"iruženi s svetim očetom, največji bojevnik" 7n svobodo Cerkve in človeštva.
Velik, 4oda otroško ponižen nadškof
T*se svetemu očetu: „Ker se čutim najmanjšega med svojimi sobrati, se sko-Laj ne upam nadlegovati Vaše svetosti, ioda Vaša očetovska ljubezen in skrb ^atne in za mojo usodo, sta mi dali po-EUm, da Vam pošiljam to pismo. Sam ve, kolikokrat in kako goreče se sPominjam v molitvah Vaše svetosti in y®eh zadev naše svete matere Cerkve... m® povzročajo mi žalosti moje osebne težave, pač pa laži. obrekovanja in krilce. s katerimi žalijo Vašo svetost, ^veto stolico in sveto mater katoliško Cerkev..
. Mlad škof na dan svojega posvečene srčno želi, naj blagoslov svetega °Ceta spremlja njegov sklep, da se hoče Popolnoma žrtvovati za ljudstvo, ki mu
izročeno in kljubovati tudi ječi in smrti, če bi to zahtevala korist božje Cerkve.
v Nekaj škofov je iz mračnih ječ spo-roci'o svetemu očetu, da so na dan njegovega kronanja pozabili na svoje te-zave in se ga spomnili tako, da so zanj opravili sveto mašo.
Papežu so zvesti tudi duhovniki
Tudi navadna duhovščina — z izje-1,10 majhnega števila duhovnikov, ki so P°d pritiskom omahnili in odpadli —, Vztraja v junaški zvestobi papežu. Zgodovina te duhovščine je polna trpljenja, a tudi polna slave in zmag. Več sto duhovnikov je pomorjenih ali pa so tajno *?ginili, drugi pa so zaprti v ječah. Na tisoče je interniranih, mnogo pa jih mo-ra prenašati izredne muke, ponižanja in hajgrša obrekovanja. Veliko izmed njih ?e more izvrševati svoje službe tako, kakor bi jo morali in kakor jo žele. Če h! bili pripravljeni papežu odoovedati spoštovanje, ljubezen in pokorščino, bi Uh komunisti poveličevali, slavili in jim nudili gospodarske ugodnosti vseh vrst. Toda tega niso storili. Odgovarjali so, kakor nekateri češki duhovniki aprila 1950^v Pragi. Ko jih je namreč sodnik vprašal: „Ali ste zvesti Vatikanu?“ so odgovorili preprosto in odločno: ,.Da." četudi so vedeli, da jim bo ta kratek odgovor prinesel dolgotrajno iečo ali . o smrt. „Sveti oče! Kje’- ’"e Rim, tam 1® naše srce,“ je pozdrav, ki ga je pre-
jel papež na drobnem, zgubanem koščku papirja od duhovnikov, zaprtih zaradi zvestobe veri in Cerkvi.
Dva albanska redovnika
Pretresljivo, z zelo drobnimi črkami pisano pismo pošiljata svetemu očetu iz ječe dva albaiiska redovnika. „...Ni večje tolažbe za naju, ko trpeti v Jezusu Kristusu in imeti zagotovilo, da sva pod varstvom ljubezni in očetovske skrbi namestnika Njega, ki je največ trpel. Mi vsi (duhovniki) smo pretrpeli nečloveška mučenja... Zdi se nama, da sva priči uničenja mučeniškega krščanstva. Sveti oče! V imenu vseh najinih predstojnikov in sobratov Vam moreva zagotoviti, da smo pripravljeni trpeti in umreti za božjo čast, za pravice in zmago svete Cerkve. Iz temne ječe, Vaša svetost, prosiva za apostolski blagoslov. B'agoslovite to krvavečo zemljo in vse preganjalce katoliške Albanije. Blagoslovite duhovščino, ki živi v nepopisnem trpljenju, njen znaten del pa pričakuje gotove smrti. Vaš blagoslov nam bo dal moč, da bomo lažje prenašali trdo življenje in bolj hrepeneli, če Bog tako hoče, po mučeništvu...“
Oglašajo se redovnice
'Skupina redovnic piše papežu: „Četudi smo slabotnega spola (ženske), morete z nami računati... Darujemo Vam vse, kar zmoremo s pomočjo božje milosti: najprej trpljenje naših starih in bolnih sester, ki med nami največ trne. K Vašim nogam polagamo tudi težke dneve, ki jih preživljamo, posebno žrtve naših mladih redovnic, ki spolnjujejo voljo Najvišjega med brnenjem tovarniških strojev. Te ne štejejo žr.tev, ne poznajo truda, ker jih krepi zavest, da za Jezusa ni nič pretežko. SveLi oče! Sprejmite njihovo žrtev, da bi po Vašem blagoslovu postale sol zemlje in temelj novega življenja...“
Spoštovanje, ljubezen, pokorščina in zvestoba do Cerkve in njenega poglavarja spreminja slabotne ženske v neustrašene. nepremagljive junakinje. Nesebično in velikodušno vztrajajo tam, kamor jih je poklicala božja Previdnost.
MMiOVMM
mmt
SESTRINO PISMO
„Pismo za vas, Marko,“ je gospodinja hitela nasproti mlademu fantu, ki se je pravkar vrnij z nočnega dela. Marko je hitro pogledal pisavo in z velikim presenečenjem spoznal, da mu po dolgih letih spet piše sestra Anka.
Marko je ljubil Anko, toda v zadnjih letih se mu je dogodilo, da je vedno manj mislil nanjo.
Marko je čeden fant. Sin naše zemlje je! Njegova zgodba je zgodba mnogih naših fantov, ki so se zaradi razmer v domovini rešili v tujino.
Oče mu je že pred leti umrl. Hvala Bogu! Tako mu je bila prihranjena tragedija vojnih in povojnih let.
Markovi bratje so med vojno okušali zapore tujih okupatorjev. Po vojni pa so jih Angleži kot protikomunistične borce vrnili s Koroške v roke komunistov Odveč bi bilo govoriti, kaj se je zgodilo z njimi...
Marko se je rešil čisto slučajno.
Na domu sta ostali samo še njegova mama in setra Anka.
Hvala Bogu, naš narod ima še velikih žena! Ti dve sta taki!
Usoda sinov in bratov ju je težko zadela, toda ni ju zrušila. Ostali sta po-
nosni in neomajno zvesti idealom, za katere so oni padli.
Na kmetiji sta sedaj morali delati vsaka za tri osebe.
A nista se nič ustrašili! Razumeli sta, da veliki časi zahtevajo velikih ljudi. Molili Sta več kot kdaj koli in... garali? garali.
Garali sta, kot samo naše kmečke žene zmorejo garati.
☆
Tako je poteklo nekaj let? Marko se je v tujini v skrbi za njuno usodo že nekoliko pomiril.
Toda na lepem so prenehala že itak redka pisma od doma.
Kaj se je zgodilo ?
Od sosedovih je Marko zvedel, da so neke noči prišli miličniki, izropali hišo in odvedli mamo in Anko.
Marko je tedaj jokal kot dete.
Časopisi so poročali, da sta se morali zaradi „sodelovanja z zapadnimi kapitalisti proti narodnim oblastem“ zagovarjali pred sodiščem dve kmetici.. •
To sta bili Markova mama in sestra.
Obe sta bili obsojeni na večletno ječo. ☆
Ali čas hitro teče!
čez dve leti se je mama vrnila. A
zdravje je pustila v zaporu. In srce je Pustila tam, pri svoji hčeri.
Na domu je mama dobila vse opu-stošeno. še žlice ni imela! Toda poguma
zgubila, vedoč, da trpi za pošteno stvar. Kot vedno, je mnogo molila in... Karala, garala. Pred očmi ji je neprestano lebdela slika hčere v zaporu in sinov mučencev.
Ponosna je bila, da so sinovi padli za veliko in sveto stvar. To strašno Žrtev je položila Bogu na oltar za zma-60 Cerkve in lepšo bodočnost domovine.
. Toda mama je previsoko cenila svoje Sl*e. Bila je v resnici močna, toda visoka leta, duševno trpljenje in zapor so izčrpali njeno odpornost.
Nekega dne jo je zadela kap.
Dalj časa je bila med življenjem in smrtjo Ali ostala je pri življenju, samo cela leva stran je ostala hroma.
Bog je vzljubil njeno dušo ter ji je Poveril poslanstvo še večjega trpljenja za rešitev naroda.
☆
Marko je medtem že davno zapustil taborišče za begunce, dobil delo, dobro zaslužil in se vživel v nove razmere. Re-oi moramo celo, da se je še preveč pri-
vadil tujine. Mlad in neizkušen je padel v Bogu odtujeno okolje, ki ga je polagoma čisto osvojilo. Slika domovine, pobitih bratov, mame in sestre je vedno bolj bledela pred njegovimi očmi. Izgubil je na žalost tudi smisel za Cerkev in božje stvari. Še vedno se je sicer smatral za katoličana, ali njegovo katolištvo je postalo samo neka zunanja firma brez vsakega vpliva na njegovo vsakdanje življenje.
Sin strogo katoliške družine je v pivnicah začel zapravljati svoj denar in v nočnih lokalih svojo mladost...
Kje so ideali, za katere so umirili njegovi bratje in za katere trpita mama in sestra ?
Kje so?!
Tujina jih je odnesla!
Marko ima sedaj nove ideale.
Denar, pijača, ženske so postali njegovi ideali...
Žalostno!
In sramotno!
☆
Anka se je slednjič le vinila iz zapora.
Zlata vredno dekle! Kakor se zlato očisti v ognju, tako se je njena duša izkristalizirala v ognju silnih dušnih in
»Na Gorenjskem je Det.no, kjer ajda zori...“
(Foto L Erjavec)
Kadar velike stvari se odmaknejo v daljo in tiho postane po sobi in dolgem hodniku, na steni košuta vzdrhti.
Ura zbudi se, srebrno veselo zapoje, kosica na stari preprogi k mladičem zleti, še miza in stol sta slovesna.
Majhne stvari se imajo zaljubljeno rade.
Na oknu se žarki igrajo;
dokler se ne vrnejo velike, močne stvari.
Vladimir Kos
TTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTVTl!
telesnih muk. V prvo pismo bratu po dolgih in težkih letih je vlila vso svojo plemenito dušo.
•čr	r
Srečno je pismo priromalo do Marka.
Fant se je zaprl v svojo sobo, da bi mogel brati v miru. Z drgetajočimi rokami je pismo odprl in bral;
Dragi Marko!
Vrnila sem se, hvala Bogu! Dolgo je bilo! V začetku se mi je dan zdel daljši od leta. Pisati Ti v tem času nisem mogla, pa sem toliko več molila za Tebe.
Gotovo veš, da so mama že več let v postelji. Pogumno nosijo svoj križ. Mnogo molijo za vse. Naša svetnica so! Včasih so žalostni! Tedaj jokajo zaradi otrok, ki so jih ji pobili, in za Teboj, Marko. Zelo Te želijo še enkrat videti.
Marko, vedno bolj sem prepričana, da brez Boga na tem svetu nikoli ne more napočiti prava svoboda. To, kar imamo tu, sliči bolj peklu kot življenju v svobodi. Strašno so tepli našega škofa in mnoge duhovnike samo zaradi njih zvestobe Kristusu.
Pritisk se je v zadnjem času nekoliko zmanjšal, a še vedno ne more biti govora o pravi svobodi.
Narod molči, ker ne sme govoriti.
A kako je s Teboj, Marko ? Upam, da v tujini nisi pozabil idealov, zaradi katerih so bratje in tisoči drugih izgubili življenje ter smo vsi toliko pretrpeli.
Saj veš, Marko, moj edini še živeči brat in edino upanje naše doma-
čije, kako zelo Te ljubim! A odkrito Ti povem, da bi Te rajši videla mrtvega med ostalimi brati, kakor pa da bi morala zvedeti, da si se v tujini izgubil...“
Marko ni mogel več brati. Pismo ga je zadelo v živo. Z rokami si je zakril lice in grenko zaplakal.
,,Sestra, ko bi Ti vedela, kako sem zašel!“ je ječal.
„Ko bi moja mama vedela, kako je z menoj... ?! — To bi bila njena smrt!“
„Tujina, o tujina, kaj si napravila iz mene?!“
„Napravila si me izdajalca, podlega izdajalca!“
„Jaz nesrečnik sem izdal mamo, brate, sestro, domovino, Boga, vse!“
„Jaz sem izdajalec, izdajalec!“
„O Bog!“
☆
Marko se je vrgel na posteljo in zgubljeno buljil v steno.
Ob sestrinem pismu je Marko hipoma spoznal da ne more več tako živeti.
„Kaj storiti?“ se je spraševal.
Ko se je nekoliko umiril, je nadaljeval z branjem sestrinega pisma:
„Kakor je Kristus čez Kalvarijo Velikega petka dospel do zmage velikonočnega jutra, tako bomo tudi mi in naš narod, ki smo sedaj na Kalvariji, dosegli zmagoslavje velikonočnega jutra, ako bomo vredni...“
—- Ako bomo vredni...
Marko je razumel, da ni vreden...
Postalo ga je sram...
„Toda jaz hočem postati vreden!“ je z vso silo udaril po mizi.
Jaz hočem postati vreden svoje sestre junakinje, mame svetnice, bratov mučencev in vseh onih, ki so umirali z nasmeškom na ustih, srečni, ker umirajo za veliko in sveto stvar.
„Jaz hočem, hočem! — Moj Bog, usmili se me in pomagaj mi!“ se je Marko ihteč vrgel na kolena.
*
V nedeljskem jutru, ko so po vsem krščanskem svetu zmagoslavno odmevali zvonovi in vabili k službi božji, je Marko po iskreni spovedi ginjeno ponavljal: „Hočem, hočem, hočem! — Moj Jezus, pomagaj mi, da bom vreden, zares vreden!“
V-ko
Spisal E. William, ilustriral Hotimir Gorazd
V SPOVEDNICI
«p Carmody je stopal za cerkovnikom •»ongom Če bi mu kdo hipno posvetil v obraz, bi odkril izrazito bledico na nje-fovih licih. Najrajši bi ušel, kamor koli Ze- Zagrabila ga je misel, da se požene Soram v naročje in jim zaupa svojo bodočnost. Toda pamet ga je končno spet Napravila realista. Spomnil se je, kako j® čez dan skrbno vse preiskal, kje 61 se mogel rešiti iz zagozde, v katero
je sam spravil. Odkril ni ničesar, kar o1 ga vodilo v svobodo.
, Pred cerkvijo se je Carmody ustavil. Va um mu je prišel prizor iz Odrešeni-kovega trpljenja. Aili ni bilo podobno kot ? njim tudi s Simonom iz Cirene ? Vo-■*aki so mu naložili križ, ne da bi ga p>rašali, ali ga hoče ali ne. Tudi Carmo-^ je moral nositi križ, ki ni bil njegov, ^ajhujše pri tem je bilo, da si ga je Sam naložil.
„Zadosti je!“ je zamrmral in se na Veliko cerkovnikovo začudenje namesto v cerkev usmeril proti svojemu stanovanju.
Z enim pogledom je objel vse, kar je stalo v sobi in nato začel mrzlično hoditi gori in doli. Dopovedoval si je, da ne sme iti v cerkev in poslušati grehe ukazanih Kitajcev. Rešitev vsega zapletenega položaja je bila vendar tako enostavna: vrniti se v obednico, ki jo j6 pravkar zapustil in tam povedati, ja Je bil navaden glumec, ki je izrabil smrt °ceta 0’Shea z namenom, da si odpre pot v svet.
„Da, to bi bilo najbolj naravno in enostavno,“ si je prigovarjal. Toda glas
iz notranjosti mu je ugovarjal: „Tako dejanje bi te izročilo Mieh Yangu v roke!“
Ta razlog je končno odločil. Odločno si je nadel talar. Nato je odprl predal in potegnil iz njega vijoličasto štolo. Pri tem mu je pogled obstal na križu, ki je krasil steno.
„Če bom sedaj bogoskrunsko ravnal, sem za vse odgovoren samo jaz,“ je govoril sam pri sebi. Odločno je stopil na dvorišče, ga prekoračil in zginil skozi cerkvena vrata v notranjost hiše božje. Cerkev je bila skoraj v temi. Samo dve sveči na oltarju sta nekoliko razsvetljevali prostor okrog oltarja in s svojim Utripanjem metali pošastne sence po zidu.
Ljudje so sedeli v klopeh in ob spovednici je bila dolga vrkta spovedancev. Z dostojanstvenim korakom je šel mimo njih in pokleknil k obhajilni mizi. Za seboj je čutil gibanje teles, slišal drsanje nog po tlaku, tiho šepetanje in posamezno kašljanje. Pogled na tabernakelj ga je napolnil z grozo, a se je takoj zbral in dejal: „Spovedoval bom, ker ti ljudje v spoved verujejo in jih ne morem odpustiti prevaranih. Zase seveda ne verujem v to početje. Niti ne želim verovati v bodoče.“
še je klečal, kot da bi čakal, da ga nekdo iz drugega sveta prekolne in kaznuje z bliskom in strelo radi tako ošabnih in izzivajočih se besedi. Pa se ni zgodilo ničesar. Noben glas ni spregovoril, da bi ga obsodil. Naglo se je dvignil in se vsedel v spovednico. Sprva ni videl ničesar, tako je bilo temno. Nato je poizkusil, ali dobro delujeta vratci na
obeh straneh spovednice Ko je to storil, je zaprl levo in prislonil uho na desno odprtino. Zaslišal je glas, glas kitajskega vernika, ki je govoril slabo angleščino.
„Oče, odpusti mi, kajti grešil sem!“
Carmody grehov ni hotel poslušati. Ko je Kitajec nehali s pripovedovanjem, je spregovoril besede odveze v latinščini. To zanj ni bilo ravno težko. V katoliških zavodih in pozneje na katoliški univerzi je imel priliko, da se dodobra seznani z latinskim jezikom. In potem, ko je „spovedal“ starca Li Kwana, je imel spet časa dovolj, da si je iz obred-nika prisvojil besedilo odveze in - se ga dobro naučil na pamet.
„Za pokoro boš zmolil pet očenašev In zdravamarij,“ je dejal spovedancu.
Dvignil je desnico in medtem, ko je Kitajec molil kesanje, je Carmody spregovoril besede odpuščanja. Zaprl je linico na desni in se nagnil k tisti na nasprotni strani, ne da bi se zavedal, da ho moral to ponoviti velikokrat.
Grehi in Strasti spovedancev so za-
Predno je Carmody začel spovedovati, je stopil pred oltar, kot da bi hotel moliti in se zbrati. Zbrani kitajski verniki so spoštljivo sledili ,njegovim kretnjam
čeli dobivati v Carmodyjevi glavi določno obliko. Groza ga je postalo, ko je vi; del strašno duhovno irevščino ljudi, _k} so iskaili njegove pomoči. Niso grešili v duhu, grešili so ,v mesu, in to pa najbolj odvratne načine. Kadar se niso mogli točno izraziti, so greh opisali. Njih besede so dihale pokvarjenost, užitek, sovraštvo in krutost. Neomajno so verjeli v moč duhovnikove odveze. Bili so trdno prepričani, da je Bog usmiljen in da jim bo gotovo odpustil. Njihova vera je bila močnejša kot Carmodyjeva, ki je odvezoval od grehov, kot da bi bi* avtomat.
Carmody je mislil na modrece preteklih desetletij. V svojem liberalizmu so skušali osmešiti misel in dejstvo greha, kot da je greh le iznajdba Cerkve in njenih duhovnikov.
„Lahko je to delati,“ si je mislil Carmody pri sebi, „dokler učiš, kje na univerzi svojo filozofijo. Naj bi Kant jn Schopenhauer, pa Freud in Marx, pa še drugi iz njih družbe le za eno uro vstopili v spovednico! Izginila bi z njih usten porogljiva beseda in -z grozo bi spoznali, kot jaz zdajle, da je greh resničnost, strašna resničnost.“
Carmody je začutil globoko sočutje do teh živalskih Kitajcev, že ni vež delil samo odveze. Na ustnice so mu prihajale besede tolažbe, opominjeva-nja, grožnje, pouka.
Po eni uri spovedovanja si je privo; ščil majhen odmor. Pustil je obe vratci zaprti in se naslonil na steno spovednice. Bil je popolnoma premočen od po; tu. Sedaj je popolnoma razumel, zakaj je božji Sin na Oljski gori ob pogledu nU grehe vseh časov in krajev potil krvavi pot.
Jim Carmody se je nenadoma začutil majhnega. Njegov napuh se je razlezel v .nič. Položil si je glavo med roke in telo mu je drhtelo od razburjenja. Začutil je v sebi bližino Boga in priznal njegovo bivanje. Ne da bi hotel, so se mu ustnice začele pregibati v molitvi. Besede kesanja so mu vrele iz jezika.
Nato je dvignil glavo. „Gospod,“ je govoril skrušeno, „Tebi se spovedujejo,
he meni; prepričani so, da sem pravi . novnik; odpusti jim zato grehe Ne Jezi se nanje. Storijo vse, kar morejo, j1** njihova slabost je silnejša kot njih ‘tobra volja."
. Carmody se je spet sklonil k enemu izmed okenc in ga odprli. Nova poplava c‘°veške revščine se je zlila nadenj. Ni
več vznemirjala. Bil je vesel, da jim •hone nuditi olajšanje in jih napraviti
srečne.
. Ko je odpravil zadnjega vernika, se Je dvignil in z opotekajočim korakom oddrsal proti svoji sobi. „Ostal bom tu-. ,ai> dokler Bog tako hoče, kajti tem ‘Judem sem potreben. Naj On popravi 1,10j a neveljavna dejanja in jih napolni z milostjo.“
Sedaj se mu je zazdelo popolnoma haravno, da naslednji dan opravi tudi sveto mašo. „Ne smem pustiti ljudi brez . največ je dobrine katoliške vere,“ si Je, dejal, „Treba bo porabiti noč za jutrišnji nastop v cerkvi. Maša je preveč komplicirana, da bi se je smel le površno haučiti. Vsakdo bi to opazil v prvem hipu.
Skoro do jutra je bilo videti luč v Carmodyjevi sobi. John Wong si je pri-h?sel naslonjač in ga postavil na hod-h’k, ki ga je križal tenek pramen svet-lobe, ki je prihajal pod vrati iz Carmo-oyjeve sobe. Dan je bil sicer za cerkovnika zelo naporen: spremljal je svojega Sospoda skozi številna naselja, vztrajal v, cerkvi, dokler je bilo kaj spovedovanja in sedaj je čutil za svojo dolžnost, da čuje ob strani misijonarja, kajti •horda bi ga utegnil ta še potrebovati.
John Wong se je boril s spancem, toda ni se mu dal premagati. Od časa do časa mu je švignil preko obraza zadovoljen nasmešek, kateremu je bilo Primešano nekaj samodopadenja nad vestno izpolnjeno dolžnostjo.
„Tale,“ tako je mislil pri sebi o Car-hjodyju, „mora bilti zelo dober duhovnik. ^e’l° pobožen in svet.“
Končno je pramen iz misijonarjeve sobe izginil. Hodnik je objela popolna tema. V njej je tudi John Wong našel zasluženi počitek.
IZ MISIJONSKIH KRAJEV
Indija omejuje vstop novim misijonarjem. Zvezna indijska vlada bo odslej dovoljevala vstop v Indijo samo tistim tujim misijonarjem, ki se odlikujejo po zmožnostih in znanju v tistih strokah, v katerih jih indijski duhovniki ne morejo nadomestiti. Ta odredba indijske vlade, objavljena 8. aprila, velja za ustanovitev novih in za delovanje že obstoječih misijonskih ustanov. Misijonarji, ki že 5 let delujejo v Indiji morejo deželo zapustiti in se spet vrniti, kadar hočejo. Vsi misijonarji, ki so zdaj v Indiji, bodo mogli nadaljevati svoje delo, če se ne bodo zapletali v „protinarodno“ delovanje. — Indijski škof Pothacamury (Bangalore) izjavlja, da je ta odredba 'vlade proti 'tujim misijonarjem proti narodni ustavi in v veliko škodo katoliški Cerkvi v Indiji. Do tega postopanja s tujimi misijonarji je vlado privedla najbrž pretirana trditev, ki se vedno bolj pogosto ponavlja, da je indijska kultura nujno združena s poganskim hinduizmom, ki je vera večina prebivalcev. Nanjo tudi vplivajo pretirani nacionalisti, ki trdijo, da si dežela sama lahko pa-maga — brez tujcev. Misijonarjem podtikajo, da podpirajo protinarodno delovanje in nižjim kastam, v katerih so nepismeni ljudje, nudijo razne socialne in tvarne koristi. Boje se tudi, da bi v krajih, kjer krščanstvo posebno napreduje, ne ustanovili svoje posebno države in jo ločili od ostale Indije.
Dva misiionarja, izgnana iz Kitajske, sta julija 1954 obenem z drugimi romarji na trgu svetega Petra v Rimu prejela blagoslov svetega očeta. Potem sta mu hvaležno pisala:
..To je bila edina milost, ki sva jo prišla iskat v Rim. Vendar prej ne smeva oditi, dokler Vaši svetosti ne izročiva poslanice, ki sva jo prinesla. Preden sva uri šla sem. sva bila 14 mesecev v komunistični ječi v Šanghaju. Obtožena sva bila, da sva vatikanska vohuna... Najini sobratje. kitajski duhovniki, ne morejo nriti obiskat Vaše svetosti. Zato so prosili naju, da Vam v njihovem imenu sporočiva, da so neomajno zvesti Vaši vzvišeni osebi...“
Da ni po drugi svetovni vojski zmagal v Italiji komunizem, ima zaslugo med drugimi v veliki meri tudi neznan brivec iz Southamptona iv državi New York. Smeješ se. In vendar je res. Poslušaj! Ko je italijanski narod začel dvoriti komunizmu, je ta preprosti brivec, Italijan po rodu, ki je prišel v Severno Ameriko leta 1913, začel mis’iti, da mora nekaj ukreniti proti. Zdelo se mu je smešno: en sam neznaten človek proti groan i sili komunizma, A je vseeno začel. Jel je pošiljati pisma svojim sorodnikom na Sicilijo o tem, kaj pomeni svoboda in demokracija v Severni Ameriki in kaj vse bi lahko pomeni’a Italijanom, ko bi se tega zavedali in delali v ta namen. Zatem je začel pisariti sorodnikom svoje žene na Sicilijo. Dalje je ukazal svojim otrokom, da so pošiljali podobna pisma v Italijo. Poiskal je zvezo z vsemi časopisi v New Yorku in jih prosil, naj mu pomagajo pri tem podjetju. Navezal je stike s prijatelji, ki so imeli sorodnike v Italiji, in jih prosil, da sodelujejo. Nadaljevali so z delom trgovci, mlade žene vojakov in častnikov, gospodinje in predstojniki redov.
In ^kakšen je bil odgovor? Poplava
iskrenih pisem je začela prihajati iz Italije 'z obljubami, da se bodo borili za demokracijo. Nobena organizacija bi tega ne zmogla, kar je storilo teh nešteto Se-veroamerikancev: vstopili so v srce italijanskega naroda. In treba je poudariti, da je en sam človek to začel. Tisti brivec, tisti neznatni brivec, ki si se mu prej smejala. In veš zakaj ? Ker je imel čas tudi za druge.
Čas je velika dobrina. Slovenci to izražamo 'z rekom, da je čas zlato. Čas je eden od talentov, ki nam ga je Bog dal. Je kapital, ki ga vsak različno nalagamo v tem življenju. In kakor so ljudje, ki težko dado denar iz rok, tako so drugi, ki nimajo niti trenutka za druge. Vse zase in samo zase. Oboje je skopost ,a druga je grša.
Včasih so brli splošno prepričani, da je zemlja središče vesolja, okrog katere plešejo 'zvezde. Potem je znanost dokazala, da stoji v središču sonce in da se zemlja z ostalimi planeti vrti okrog njega. So dekleta, ki menijo, da so središče vsega dogajanja, okrog katerih bi naj se vse vrtelo. Pa pozabljajo, da stoji v središču Bog, okrog katerega morajo one iti. In Bog jim je dal čas tudi za druge.
. Poglej okrog sebe: nravna in mate-, alua revščina! Uboštvo, bolezen, bole-j''5, zmota, nevednost, materializem, /^^st, zloba, greh... In misliš, da ni-nobene dolžnosti z ozirom na vse
Keller piše v svoji knjigi: „Vi lahko Plemenite svet“, ja je predaval po In-^ani preprostim, poštenim ljudem. s.®p so mu bili, pa jim je dejal ob neki j*, •ki: ,,Ko bi imeli ljudi z vašim do-r!*P čutom, da bi učili na naših uniiver-, pisali po naših časopisih, revijah in •Olgah, vodili radijske programe in fil-predsedovali sindikatom in vladali,
1 slo vse bolje v naši deželi in po vsem Vetu.“ p0 predavanju se mu je pri-, lzal mož srednjih let. Ni bil videti ne iezer\ ne zadovoljen zaradi predavanja, tisnil mu je roko in enostavno rekel: 'Jaz sem iz Kokoma in v Kokomu gre dobro.“ In na koncu Keller dodaja: Jj" tej kratki opazki je mož povzel, ne •|a. bi se mogoče zavedel, glavno oviro za llllr na svetu. Dobri se v svoji večini
brigajo samo zase, medtem ko so pokvarjenci vedno pripravljeni, da vplivajo na druge.“
Zdi se Ti, da sama ne moreš storiti mnogo proti tolikemu zlu. In vendar. Kaj ni bil tisti brivec iz Severne Amerike sam? Tudi o. Pierre v Parizu je en sam človek, pa je tisoč in več družinam zgradil hišo. Tudi Ivana Arška je bila sama. Rekla boš, da je bila ona svetnica, Ti pa nisi. Nič hudega. En sam človek mnogo pomeni. Naj Ti navedem zgled.
V kolizeju mesta Los Angeles je bilo zbranih več stotisoč gledalcev, ki so prav tako kot Ti mislili, da en sam človek ne more storiti bogvečesa. Bilo je ponoči. Napovedovalec se je približal k mikrofonu in rekel: „Mnogo vas mogoče pogosto misli, da vaše delo ni važno, ker je zelo majhno. A se motite. Naj-neznatnejša oseba je lahko izredno važna. Vsakdo od vas lahko zelo vpliva. Vam bom takoj dokazal.“ Vse luči v stadionu so v trenutku ugasnile. Napovedovalec je prižgal vžigalico in v temi
Pijanka in Rožan-. ka na vrtu lF»to V. Zaletel, Koroška)
je zasvetil plamenček, ki so ga lahko vsi videli. „Tako. Ali vidite važnost majhne lučke?“ je rekel. „A če bi vsi vi prižgali vsak po eno luč... “ Po vsem stadionu je bilo čuti prasketanje vžigalic, ki so se vžigale, in v trenutku je stoitisoč plamenčkov razsvetlilo poletno noč.
Res, en sam človek, eno samo dekle lahko ogromno pomeni. Ni treba posebnih šol za to, ne posebne vzgoje. Bog je izbral nespametne, da bi zmedel pametne, pravi sveto pismo. Samo zavedati se je treba, da imamo kristjani rešen je sveta v svojih rokah, in pa čas je treba imeti za druge.
Na mestu, ki ga imaš v življenju, vplivaš, tudi če nočeš. Vplivaš v dobro ali v zlo, gradiš ali podiraš. Tisti, ki so okrog Tebe, se počasi a gotovo nalezejo Tvojega krščanskega ali pa poganskega duha. In za svoje vplive si odgovorna.
Pa še nekaj je! Skrbeti samo zase je pogosto isto kot propasti Sama obramba je več kot v enem primeru že poraz. Napad je najboljša obramba. Če ne boš Ti zavestno okolja dvigala, Te bo svet nezavestno vlekel navzdol. In žalostna bi bila ugotovitev, da si padla prav zato, ker si imela čas samo zase. Nasprotno je pa res, da si se vselej, ko si svojo prijateljico dvignila k Bogu, tudi sama •dvignila.
Treba je torej delati, biti apostol. Sam ali v organizaciji, v eni ali v drugi, to je navsezadnje drugotnega pomena, čeprav je delo uspešnejše, kadar je organizirano, kot če ga nekdo upravlja sam, in čeprav so tudi nekatere organizacije zaradi svojih metod uspešnejše kot druge. A vse to navsezadnje ni najbolj važno. Važno, zares važno je, da si apostol.
Področje je ogromno. Si majhna celica iv svetovnem telesu. Srečavaš se z ljudmi najrazličnejših narodnosti. A vsem lahko posreduješ nekaj od luči, ki jo imaš, nekaj od ognja, ki v Tebi gori. V tovarni; ni važno, če je sodelavka Ar-gentinka ali Kitajka, Španka ali Italijanka. Važno je, da je že začela živeti svojo večnost, čeprav se tega mogoče ne zaveda, in važno je, da ne izgubi svoje sreče. Tu bo Tvoj vpliv prišel prav. —
Ali na avtobusu, v vlaku Ne vidiš, kak« so ti obrazi včasih čisto brez tistega ognja poštenosti in čistosti? Tudi tu D" hko ogromno storiš. Saj ni edino sredstvo apostolata delo, beseda. Molitev ifl trpljenje sta prav tako važna, a še ne-skončno učinkovitejša. In na cesti in v kopališču in v kinu in... na .tisoč kraji*1-
Pa .razen tega si Ti Slovenka. In t° nalaga nove dolžnosti. Tudi tu je ogrony no dela. Slovenski tisk, verski in drugt bi marsikje spet prižgal ugašajočo 'luc katoličanstva in slovenstva. A treba je ljudi, ki bi se žrtvovali, da bi mogoče po blatu in prahu poiskali to in drug0 družino in bi za uslugo prejeli zmerja; nje. Toda treba je iti k njim, kot dobri pastir hodi za izgubljeno ovco.
A nečesa pri vsem ne pozabi. Da _je osnovna za tako delo ljubezen. Brez ljO" bežni se tu nič ne opravi. Ljubezen ne izključuje nikogar. Smešen bi bil apostol samo za ene, druge pa bi pustil v mirti-Saj veš, da belgijski žosisti molijo spreobračajo tudi komuniste. — Ljn-bežen se ne boji žrtev. Doma v foteljh je res težko apostolsko delovati. —■ Ljube-zen gradi in nikdar ne podira. Saj veš, da so komunisti že večkrat sprli ljudi med seboj v katoliškem taboru, da so lahko sami -zavladali na razvalinah. Ljubezen-Pa naj se še tako trudim, nikdar bi ljubezni tako sijajno ne označila, kot jo _je sv. Pavel. Naj za konec prepišem nje-gove besede, ne da bi jih razlagala, ker bi lahko postala osebna. A Te prosirHi da se ustaviš pri vsaki besedi in jo premisliš v zvezi s seboj. Sv. Pavel je bi* eden največjih apostolov vseh časov i11 ko je te besede pisal, je bil od Svetega Duha navdihnjen. Zato imajo polno ve-ljavo.
„Ljubezen je potrpljiva, je dobrotljiva; ljubezen ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje; ni prešerna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega; se ne veseli krivice, veseli se pa resnice, -vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenaša..- Prizadevajte si, da boste imeli ljubezen.“
(Ljubezen ne išče svojega, pravi sveti Pavel. Da, ljubezen ima čas tudi z® druge
Pozdrav Tebi in Tvojim
Teta Katja-
PRODEKAN JERNEJ HAFNER
8. 9. 1888 — 12. 6. 1955
V	nedeljo zvečer 12. junija 1955 je Y taborišču v Spittalu umrl prodekan • n®iv Hafner. Zjutraj je še maševal ln nihče ni mislil, da bo zvečer ob 11 nirlič. Ko se je vrnil od svete maše, je apazil. da ima v čevlju mokro. Na nogi tou je počila koža in kmalu je bil čevel Poln vode. Gospod Jernej je imel pojav ?a dobro znamenje. Vodenica ga je mu-™a že dolga leta. Če bi z vsakdanjimi Polivi spravil vodo iz zgornjega telesa Proti nogi, da bi se tam odtekala, — tako je mislil, — potem bi se utegnil spet za nekaj časa popraviti. Ker se mu 16 zdelo, da ga nekoliko mrazi, se je ulegel v postelj. To ni bilo nič poseb-?e8'a. Saj je zadnja leta veliko prele-zal. Le to je bilo posebno, da ni imel Pravega miru, da se je vedno preselje-Val iz sobe v sobo in da opdldne ni imel nobenega teka. Začel je tudi izredno bruhati. Taboriščni zdravnik dr. France "olanec je imel za najbolj pametno, da &a premesti v taboriščno ambulanto. Jernejev položaj se mu ni dopadel. Doumeval je, da se mu življenje steka. ynel je prav. Opozoril je taboriščnega Rupnika g. Toneta Miklavčiča, naj ra-CUna_ tudi s smrtjo. Gospod Miklavčič tnu je podelil sv. maziljenje in opravil niolitve za umirajoče.
Gospod Jernej, ki se je smrti z veliko silo in močjo upiral toliko let, je zadnji ??.n kar nekam opešal. Moči so se izrabile. Nič več ni maral podvzeti Zadnje nre je ležal, večinoma mižal in skoro njč govoril. V dolgoletnem boju z boleznijo je opešal in omagal. Svoj zemeljski tek je dokončal. Naj počiva v miru!
V	sredo 5. junija 1955 smo ga pokopali poleg pokojnega g. Miha Burja, “ogreba so se udeležili skoro vsi sorodniki iz Celovca, svak Obersne z Rožnika
pri Ljubljani, mnogo taboriščnikov, ki so se mogli odtrgati od dela, upravnik taborišča in 26 duhovskih tovarišev, škof je poslal svojega kanonika dr. Filipa Bugelniga. Prišel je tudi nekdanji vojaški _ superior g. Gasser, s katerim je pokojni v prvi svetovni vojski nekaj časa skupaj služboval kot vojaški kurat. V lepih in prisrčnih besedah se je ob odprtem grobu poslovil od g. Jerneja v svojem in v imenu nekdanjih živih in umrlih bojevnikov izza prve svetovne vojske. Povdaril je, da je bil pokojni vojakom v vsakem pogledu dober, požrtvovalen, hraber in skrben dušni pastir. Zato jim je ostal v tako dobrem spominu.
Ob desetih dopoldne so pogrebci truplo prenesli v cerkev v Edlingu. Pogreb je vodil mons. dr. Jože Jagodic ob asistenci g. Iskra iz Rima in g. Pibernika iz Nussdorf a iz vzhodne Tirolske. Taboriščniki so prispevali izredno iveliko vencev. Žalni sprevod je bil lep in duhovnika g. Jerneja Hafnerja vreden. Polnoštevilno so se udeležili pogreba tudi vsi spittalski duhovniki z gospodom dekanom Andrejem Dollingerjem na čelu. Ves pogrebni obred je bil slovenski. Za petje sta skrbela predvsem g. Silvo Mihelič in g. Vilko Pipp.
V cerkvici, ki je bila res čisto polna, je g. mons. dr. Jagodic imel najprej Requiem, nato pa se je v izčrpnem govoru poslovil od pokojnega Ob njegovih besedah smo še enkrat v duhu prehodili vso Jernejevo življenjsko pot od zgodnje mladodti ki jo je preživel v Kropi, preko gimnazije v Kranju, preko semenišča v Ljubljani in nato mimo vseh njegovih težkih in napornih dušnopastirskih mest v ljubljanski škofiji. Podoživljali smo njegovo bivanje v Velikih Laščah in v Kranju, spremljali smo ga kot kurata v prvi svetovni vojni, kot neustrašenega borca za slovensko Koroško, kot
delavnega kaplana pri Sv. Petru v Ljubljani, kjer je poleg vsega drugega posvetil še veliko moči „Orlu“ in Prosvetni zvezi. Od tam smo sledili pridigarju v Stari trg pri Ložu, -kjer je pokojni bil župnik. Spominjali smo se njegovega vsestranskega gospodarskega deloivanja. Nato smo šli z njim v Moravče, kjer je posebno zadnja leta razvil izredno delavnost, ko je zaradi pomanjkanja duhovnikov, ki so jih Nemci pregnali, v letih 1942—1945 opravljal kar devet župnij.
Do prihoda Nemcev je v okviru Orla ali Prosvetne zveze skoro vsako leto vodil kako večje potovanje kakor n. pr. v Prago, Brno, Rim, Berlin, Pariz, Lurd itd. Zaradi tega vsestranskega deloivanja in udejstvovanja je bilo malo Slovencev, ki bi jim bilo ime Jernej Hafner neznano. Naj mu zaradi tega „Duhovno življenje“ tudi ob njegovi smrti privošči nekaj iveč vrstic!
V maju 1945 se je pokojni gospod Jernej odločil za begunstvo, dasi verjetno zanj ni bilo ravno neogibno potrebno Od strani nasprotnikov bi se mu najbrže ne bilo nič zgodilo. A je bilo kljub temu prav, da je šel, ker se je čutil z begunci mnogo bolj duhovno povezanega.
G. Jernej Hafner je z ostalimi protikomunističnimi begunci preživljal iv se tegobe vetrinjskega taborišča, prišel nato v Lienz in končno v Spittal.
S prihodom v Spittal se je zdelo, da je v taborišču zanj premalo dela. Duhovnikov je bilo takrat v taborišču več kot preveč. Življenje v taborišču je bilo težko in iv mnogih stvareh neprijetno. Z 'dekanom Andrejem DoOlingerjem sta se kot stara vojaška kurata odlično razumela. Beseda je dala besedo in tako je odšel gospod Jernej po Dollingerjevem posredovanju kot upravitelj v gorsko župnijo Stockenboi. S seboj je vzel tudi obe nekdanji postrežnici Micko in Tino. Bivanje v Stockenboi je bilo menda od vseh bivanj na Jernejevi življenjski poiti najbolj trdo. Ni sicer zabavljal ali tožil, — to ni bilo v Hafnerjevi naravi, — a iz vsega njegovega pripovedovanja se je dalo sklepati, da mu je Stockenboi enkrat za vselej vzel veselje do kakršnekoli župnije na Koroškem. Ko je
sprevidel, da se niti v malem in skromnem župnišču ne more uveljaviti, se je rajši vrnili v taborišče.
Po vrnitvi v taborišče se je kmalu oglasila bolezen. Moral je iskati -pomoči v bolnišnici v Celovcu. Nagajala sita vodenica in srce. Odslej se je začel za g Jerneja križev pot, ki ga zdravi moremo komaj slutiti. Mnogi, ki so ga v Celovcu obiskali, so bili mnenja, da so mu ure štete. Njegovo zdravje je kazalo zelo slabo. Pa tudi g. Hafner sam se je bolnišnice naveličal. Zdelo se mu je, da z zdravniki in zdravili ne gre nikamor naprej in da bo prej ali slej omagal. Zato je vse skupaj popustil in se nepričakovano vrnil v Spittal. Začel se je zdraviti na svojo pest. Predvsem je gojil sončenje, polivanje z vodo in strog red v jedi. V naše veliko začudenje se je odlično opomogel. Morda mu ne delam krivice, če rečem, da je mož, ki je bil po naravi izredno trmast, zdaj vso svojo trmo obrnil v boj proti bolezni in smrti. V tem smo ga vsi občudovali. Neverjetno je, kako dolgo se mu je posrečilo kljubovati. Včasih sem ga obiskal v njegovem skromnem stanovanju, drugič smo se sešli pri g. Tonetu Miklavčiču, včasih me je počakal ob taboriščni ograji, če je vedel, da se bom v tem času peljal s kolesom proti Marijini kapeli ob cesti, kjer je zdaj taboriščna služba božja, a vedno sem pri tem imel občutek, da moža samo še silna volja in trma držita pri življenju. Njegov izraz je bil tako zdelan in zmučen, kot se pri ljujdeh, ki hodijo okrog med ljudmi, redno ne vidi. Opešanost in trpljenje sita se brala z obraza. Kdor pa je z njim govoril, je vse to lahko pre-znl G. Hafner o svojih bolečinah ni govoril. Duh mu je bil prožen do zadnjega. Rad je bral, se zanimal za politiko, debatiral, opazoval kritično življenje in delovanje po taborišču, bil kljub bolezni in slabosti zdaj v tej ali oni baraki, dasi taborišča sicer že dlje ni mogel več zapustiti. Vabili so ga tu in tam v mesto ali tudi •kam drugam, pa je vedno odklonil, ker se je čutil preslabotnega. V taborišču se pa mi dal ugnati, če je le mogel, je prevzel nedeljsko mašo in pridigo. Ob nedeljskih večerih je z veseljem predaval v društvu. Z eno besedo: želel je biti
®a vseh poljih delaven. V tem je bil veren učenec dr. Janeza Ev. Kreka. Zad-Fa.leta je bil izvoljen tudi v odbor za karitativno delovanje v taborišču, kar mu na žalost število prijateljev ni povečalo, Tudi on je moral spoznati z vso bridkostjo, kako nehvaležno je karitativno udejfe^vo'vanje med taboriščniki, eeprav je še tako potrebno.
'S Hafnerjem je izgubilo taborišče markantno osebnost. Večkrat sem si mi-mil; če bi ta mož ne bil tako zelo bo-mu, kaj bi bil nehate in nevede v taboru pomenil!? Bil je mož izredne volje, F ga je nehote porivala v smer trme ln trdote. A prav zaradi svoje železne v®ije je bil tudi za čuda samostojen v g'edanju in presojanju, dostikrat tako, da je bil v svojem mnenju že kar osam-tieI1. To ga ni motilo. Saj .ni maral hoditi za drugimi. Če pa včasih drugi niso mahali za njim. je ostal pač sam Tako smo s*i v mnogih mnenjih navzkriž. In vendar g. Jernej ni bil kak posebnež ali Samohodec. Na dnu njegove osebnosti je bilo nekaj, kar je 'neprestano družilo in sPajalo. Imel je nekak prirojen ali priden čut za obzirnost, pravičnost in plemenitost. Pazil je na vse mnogoštevilne Malenkosti, s katerimi se ohrani naklonjenost bližnjega ter vestno in natančno m pozorno pazil na vse podrobnosti, kar bi mu v njegovi bolezni skoro ne pripisoval. Treba mu je priznati, da je imel dobro in sočutno srce, s katerim je hole* vsakemu in povsod pomagati. Imel le bister razum, s katerim je neprestano °dvozljaval kake zamotanosti in nejas-nosti. Njegov duh je vedno samostojno snoval. Zato je bil razgovor z njim zanimiv in bogat.
. Kot duhovnik je bil preprosto veren m pobožen. A posebnosti in pretiranosti bi odobraval in jih tudi sam ni gojil. Za knke čustvene izlive ni imel smisla, ker M bil vse preveč mož. V razmerju do °°ga in ljudi je ljubil red, ki se je izkazal nosebno ob njegovi nenadni smrjti. Zapustil je vse v najlepšem redu.
Nikdar ga nisem slišal zabavljati ali godrnjati. Vedno je bil veder in pripravljen za smeh aji šalo. Nikdar ni obžaloval, da se je odločil za begunstvo. Kljub prigovarjanju nekaterih sorodnikov se ni hotel ukvarjati z mislijo, kako
bi korak, ki ga je popeljal v begunstvo, usmeril nazaj domov. Za kar se je odločil, je hotel nositi do konca. V tem nam je lahko lep vzor. Prenašal je pomanjkanje in bolezen kot mož.
Naj bo na tem mestu izrečena iskrena zahvala vsem njegovim prijateljem, ki so se ga tako ali drugače sami od sebe spominjali s kakim prispevkom. Gospod sam ni imel nobenih dohodkov in jih tudi ni iskal. Prosil ali moledoval ni nikdar. Tudi v tem je bil možat. Če se ga je pa kak prijatelj kdaj spomnil, mu je bil hvaležen. Največja dobrotnica mu je bila gotovo njegova gospodinja Marija Podlogar, ki mu je 25 let zvesto služila in posebno zadnja leta, ko sta oba obiskovala bolezen in pomanjkanje, nesebično prenašala vse težave, ne ^ da bi kdaj popraševala po kakem zaslužku ali sama gledala po kakem drugem bolj donosnem delu. Če bi te zveste in požrtvovalne duše ne imel, bi bil g. Jernej velik revež.
G. Jernej Hafner je svoj tek ne samo dokončal, temveč tudi pošteno do-trpel. Zato upajmo, da mu je bila v večnosti prihranjena neokrnjena krona pravičnosti. Bog daj!
Prof. Pavel Slapar
ARGENTINA
Dve novi maši. V nedeljo 31. julija je naslovni škof iz Iborä mons. Julian P. Martinez posvetil v novi semeniški kapeli dva dijakona slovenskega semenišča iz Adrogue. Sta to čč. gg. Franc Himelreich in Jošt Martelanc. Obredi so potekali vsem vidno, najvažnejše dele pa je še posebej sproti razlagal semeniški spiritual dr. Filip Žakelj. Novi mladinski zbor Apostolske šole je med obredi prav dovršeno prepeval. Ob koncu so vsi navzoči doživeto zapeli „Novi mašnik, bod)' pozdravljen“, novoposve-čena gospoda pa sta prvikrat podelila duhovniški blagoslov Po posvečenju je vodstvo zavoda za vse navzoče priredilo skromen zajtrk, najožji sorodniki in prijatelji pa so ostali skupno z g. škofom, čč. gg. novomašnikoma. semeniškim vodstvom, bogoslovci in dijaki nri svečanem kosilu. Popoldne je č. g. Franc Himelreich ob asistenci č. g. Martelanca opra-
Letošnja novomaš-nika iz Adrogue čč-gg. Franc Himel-reich in Jošt Martelanc
vil pete litanije Matere božje, nakar sta oba gg. novomašnika še enkrat podelila novomašniški blagoslov. Bil je zares dan, „ki ga je naredil Gospod“.
Č. g. Franc Himelreich se je rodil v Ljubljani leta 1927. Gimnazijo je obiskoval najprej v Ljubljani, nato pa kot begunec v Spittalu na Koroškem. V bogoslovje je vstopil leta 1949. Najprej je študiral v San Luisu, od 1. 1951 pa v Adrogue. Novomašno slavje so mu pripravili sošolci iz begunskih let. Opravil je prvo sv. mašo 7. avgusta v župni cerkvi Florida, pridigal pa mu je č. g. direktor Anton Orehar. Starše ima g. no-vomašnik še žive v Ljubljani. V duhu so se mogli združiti z njim, ki je mislil nanje, ko je prvikrat klical Gospoda na oltar.
Č. g. Jošt Martelanc je tudi iz Ljubljane, kjer se je rodil leta 1932. Gimnazijske študije je opravil v Ljubljani in Gorici Leta 1945 ga je zadel težek udarec. Slovenski komunisti so mu že v času anglo-ameriške zasedbe ugrabili očeta in mater, o katerih kasneje ni mogel ničesar več zvedeti Ostal je sirota z bratom Markom in dvema sestrama. Leta 1948 je prišel z bratom v Argentino in vstopil v slovensko semenišče v San Luisu, od koder se je E. 1951 preselil v Adrogue. Novo mašo je zapel prvič 14. avgusta iv salezijanski kapeli sv. Frančiška Šaleškega, kjer imajo Slovenci vsako nedeljo redno službo božjo. Slavnostni govornik je bil univ. prof. dr. Ivan Ahčin. V veliko tolažbo pa je bila g. noivomašniku navzočnost njegovih dveh
sester, ki sta prihiteli iz Sev. Amerike, kjer sedaj živita, na slavje svojega brata.
Semenišče v Adrogue je dobilo novo lice. Ker je gojencev za Apostolsko šolo vedno več, je bilo potrebno misliti na potrebno povečavo obstoječih prostorov. Dela so se pričela v začetku šolskega leta, t. j, malo pred veliko nočjo. Sedaj so v glavnem končana Glavno in najvažnejše je nova kapela, ki je bila neob-hodno potrebna, saj je bila stara mnogo premajhna. Nova kapela meri 14 krat 6 m in ima tudi lično zakristijo ob strani. Poleg kapele je bilo zgrajenih še nekaj sob, tako da je sedaj poslopje zelo obširno in prostor dobro izrabljen.
KANADA
Slovenska fara Marije Pomagaj v Toronto je doživela v nedeljo 5. julija slovesnost nove maše, ki jo je daroval rev. Alojzij Ambrožič, rodom iz Dobrove pri Ljubljani. G. novomašnik je imel srečo, da sta ga oče in mati pospremila k oltarju. Prav tako je bil ob njem njegov stric frančiškanski pater Bernard Ambrožič, ki letos obhaja štiridesetletnico svojega duhovništva. Novomašni pridigar je bil škof dr. Gregorij Rožman, ki je povdaril zlasti misel, da je duhovnik srednik med Bogom in ljudmi-Pri maši so asistirali p. Ambrožič kot presbyter asistens, p. Odilo Hajnšek OFM kot dijakon, rev. Edvin Oman, župnik V Minnesoti pa kot subdijakon. Med gosti sta bila me drugimi sivolasi dobrovski
Rupnik č. g. Jožef Klopčič in mons. Ma-'Ja Škerbec. Na koru je pel zbor slo-envske župnije Vodopivčevo latinsko ®ašo v čast sv. Vincencija.
. Slovenci iz Toronta in drugih delov lužnega Ontarija radi romajo v Mid-aijd, na kraj, kjer so živeli in pretr-Peu _ mučeniško smrt jezuitski misijonu i, ki so pred dobrimi tri sto leti tam jr°g oznanjevali sv. vero indijanskemu Pomenu Huroncev. Romanje Slovencev ? Midland je prišlo že kar v navado. Od eta 1949 se ponavlja vsako leto. Letos v® romali 26. junija. Romanje je vodil i. °f dr. Gregorij Rožman. Posvečeno je v 0 spominu naših žrtev, ki so padle v ca?u komunistične revolucije na sl oven-“kih^tleh. Sveta maša se je darovala za 'fpečo Cerkev v Sloveniji. Popoldne je Db sv. križev pot in pete litanije.
Tudi letos so mogle žene in dekleta opraviti zaprte duhovne vaje. Vodil jih škof dr. Rožman od 29. julija zvečer do i_ avgusta popoldne.
Slovenci iz Val D’Or so slovenski oerkvi v Torontu poklonili dve lepi dal-'Patiki. Stroške, ki so bili 200 dolarjev, s° krili z dohodki večih iger, ki so jih v ta namen igrali.
združene države
Letos 16. novembra bo minilo štirideset let, kar je umrl v St. Paulu v Minnesoti slovenski misijonar Janez Metod SoLnce, star šele 54 let. Rodil se je
junija 1861 v Smledniku na Gorenjskem. V Ljubljani se je šolal do pete sole. Takrat ga je njegov katehet ka-"onik Janez Gogala priporočil slovenskemu misijonarju iz Minnesote Jakobu trobcu, poznejšemu škofu; Trobec je ob Priliki obiska v stari domovini 19-let-Pega dijaka vzel s seboj. Prav tedaj je odo priseljevanje Evropejcev, tudi Slovencev v polnem teku. Janez Metod “Olnce se je vrgel na delo z vsem ognjem zdrave^ mladosti. Ni čuda, da si je pridobil ime, ki v zgodovini minnesotske cerkve .ne bo šlo nikdar v pozabo. Pred dobrimi sto leti je dobila Minnesota svo-Js.ifa prvega škofa. Takrat je bilo vernikov _ komaj 3.000. Danes je na istem 0Zemlju pet škofij in število katoličanov
je naraslo na 700.000 duš. Pri tem napredku ima misijonar Solnce veiliko zaslug. Zato je tudi imel pogreb, kakršnih je St. Paul preje in pozneje malo videl. Udeležil se ga je .nadškof Ireland in 3 škofje, med njimi Jakob Trobec, dalje 120 duhovnikov, med katerimi je bilo 21 slovenskih ter ogromna množica vernikov. Pontifikalmo sv. mašo zadušnico je opravil škof. Trobec, peli pa so pri njej duhovniki pod vodstvom Slovenca prof. Missie. Na pokopališču pa so se slovenski duhovniki poslovili od ranj-kega s slovenskima žalostinkama „Blagor mu, ki se spočije“ in „Nad zvezdami“.
ANGLIJA
Nove slovenske redovnice. V New-castlu je prejela v zavodu reda misijonskih sester-zdravnic redovno obleko zdravnica dr. Gabrijela Ehrlich, doma iz Žabnic pod Sv. Višarjami. Sestra dr. Ehrlich je nečakinja ranjkega bogoslovnega profesorja dr. Ehrlicha Medicino je študirala najprej v Ljubljani, nato pa v Padovi. Kot zdravnica je odšla za več let v Indijo, kjer ji je dozorel redovni poklic. — V istem redu trenutno preživljata noviciat še dve drugi slovenski zdravnici, ki sta diplomirali lani v Madridu. Sta to gospodični Janja in Rezka žužek iz ugledne žužkove družine, ki je Bogu posvetila že sedem otrok!
ČILE
č. s. Vincencija Kaplja je bila prestavljena v bolnišnico Del Salvador za prednico. Zato je slovenska služba božja odslej v kapeli te bolnišnice.
Preč. g. Franc Fekonja", bolniški kurat v San Fernando je srečno prestal težko operacijo. Sedaj je že docela okreval.
Duhovniške spremembe. Preč. g. Anton Zrnec CM je bil prestavljen iz Čila v Limo, glavno mesto države Peru. — Salezijanski duhovnik preč. g. Anton Gril pa je odšel iz mesta Iquique v mesto Quillota. Obema gospodoma želimo, da bi se na novih službenih mestih dobro počutila.
PAPEŽEVA BESEDA
Papeževa beseda izdelovalcem zrako-plovnega materiala. V Rimu so imeli glavno zborovanje člani Mednarodne zve. ze izdelovalcev zrakoplovnega materiala. Papež jim je ob sprejemu tudi govoril. V svojem govoru pravi, da je njihovo delo za človeštvo velikega pomena, ker omogoča lažjo in hitrejšo zvezo med narodi To pa pospešuje gospodarski razvoj, proizvodnjo in lajša sklepanje trgovskih pogodb, obenem pa vpliva, da se domači pridelki in izdelki bolj pametno uporabljajo. Zveza je bila ustanovljena 1950, zato še ni dosegla viška svojega razvoja. Kljub temu je že razširjena po vsej Zahodni Evropi. Papež vsem izdelovalcem želi, da bi s čim lažjo, finejšo in trdnejšo snovjo uspešno kljubovali težnosti in uporu zraka ter tako še povečali hitrost. Dvig v višave in osvajanje zračnega prostora naj tudi dušo dvigata k velikodušnosti in hero-izmu. Ko Cerkev blagoslovlja zrakoplov, prosi Gospoda, naj ta priprava omogoča lažjo in hitrejšo zvezo med ljudmi in pomaga širiti v daljnih krajih slavo in čast božjega imena. Če bodo imeli ta cilj pred očmi, bodo vsak dan bolj spoznavali važnost svoje naloge, ki je: služiti ljudem in slaviti Boga.
Papeževo pismo društvu „Kolping“ ob stoletnici. Društvo mladih nemških obrtnikov ,,Kolping“ je v binkoštih (29. maja) praznovalo stoletnico svoje ustanovitve in otvoritev novega doma. Škof v Passau. Konrad Ladersdorfer, benediktinec, je v imenu „Kolpingove družine“ poslal svetemu očetu izraze vdanosti in zvestobe ter ga prosil za blagoslov. Sveti oče je prošnjo uslišal, mu poslal 19. maja posebno pismo in svoj blagoslov. V svojem pismu pravi, da je Adolf Kolping po tedanji vojski Nemčijo
duhovno prerodil. Svoje organizacije je postavil namreč na neporušne verske temelje. Vera in življenje sta neločljiva j celota. Cerkev je prva poklicana, da po- I maga zapuščenim in ubogim Kolping je I to dolžnost Cerkve dobro razumel. Mlade fante, ki so prepuščeni sami sebi ta- ! vali okrog in iskali dela, je zbiral v svojih zavetiščih, kjer jim je ohranjal krščansko zavest rojstne hiše in spopol-njeval njihovo vzgojo. Hotel je vzgojiti mladega obrtnika .tako, da bi bil dober, j značajen katoličan, sposoben za življenje in vesten v svojem poklicu. Drugo načelo, ki je vodilo Kolpinga, pa je bilo:
,,Družina je osnovna celica in prvi vzor vsega socialnega življenja“. Najboljša ustava in najpopolnejši zakoni so brez pomena, če so družine bolne in ne morejo vršiti svojih nalog. Zato je Kolping hotel, naj preveva njegova društva družinski duh. Le tako bodo mogla vzgajati mlade ljudi, da bodo znali ustanoviti krščanske družine. Kolpingova društva imajo danes še večji pomen ko pred 100 leti. Zato se morajo Kolpingovi duhovni sinovi zavedati svojega verskega in socialnega poslanstva. Špolnjevanje tega poslanstva zahteva danes od duhovnih voditeljev in članov mnogo vež truda in žrtev ko tedaj, ko so se društva ustanavljala. Da bodo kljub temu dosegli uspehe, naj zvesto posnemajo Kolpinga v pobožnosti in krščanski ljubezni.
Papež govori francoskim časnikarjem. Sveti oče je 3. junija sprejel francoske časnikarje, ki so se udeležili mednarodnega kongresa Latinske tiskovne zveze za Evropo in Ameriko. V nagovoru je izjavil papež, da je vedno zelo cenil francosko kulturo in njena čudovita dela. Časnikarjem pa je rekel: ,,Vi ste dediči slavne tradicije... Vaša dolžnost je. da širite njen vpliv in v svoji deželi in v tujini varujete njene poseb-
n°sti.. _ Pisatelj in časnikar imata da-n?s odločilen vpliv na javno mnenje. Za-Nimata se za verske, politične in gospodarske dogodke, za važne in manj važne zadeve, za literarne uspehe in filozof-s|<e .sisteme. Posredujeta jih javnosti s sv°jimi pripombami, jih razlagata, bar-Vata s čustvi, s kratka, z vsem kar budi v ljudeh zanimanje.“ Le malo bralcev hiore pravilno presojati to kar berejo, “ato je dolžan pisatelj članka snov, o kateri piše, z vsem svojim duhovnim b°gastvom razložiti in nazorno poka-2ati vidike, ki na njegovo osebo najbolj 'Plivajo. Zelo pa je pogubna površna, eudenčno spačena ali celo zlobna razama, ki jo spremlja skepticizem in po-Srneh, ali — kar je še slabše — namerna 2tT>ota, zakrita s plaščem objektivnosti, “ato sveti oče časnikarjem priporoča, naj ljubijo in spoštujejo resnico in vestnost pri poročanju. Upoštevajo naj tudi. človeško osebnost in nravno dostojnost, b-užijo naj vedno resnici in odkrivajo ludem to, kar jim more zagotoviti traj-ne, resnične vrednote.
... Papeževo pismo Zvezi nemških kato-,lskih učiteljic. Zveza nemških katolikih učiteljic je praznovala letos 70-Iet-niCo svojega obstoja. Predsednica je poslala v imenu članic svetemu očetu slo-vesno izjavo neomajne zvestobe in vda-P°sti. Papež ji v posebnem pismu odgovarja da je sprejel z velikim Veselom in zadoščenjem slovesno izjavo, ki JPu jo je poslalo skoraj 12.000 učiteljic Najrazličnejših šol. Srčno želi, da bi 'jadilo njihovo zborovanje ob sedemdesetletnici obilo sadov Priporoča jim, daj se ob tej priliki iskreno zahvalijo “°i?u in sedanji častni predsednici, ki je vedno skrbno varovala katoliški značaj £yeze. Zahvaliti se morajo tudi za delo, k‘vga je zveza izvršila pod vodstvom božje Previdnosti, za delo, ki je bilo posvečeno gospodarski in socialni blaginji, Poklicnemu, duhovnemu in verskemu Napredku članic. Potem jim piše papež: ”Vaše, temeljno načelo mora biti: ‘Me, katoliške učiteljice, se ne bomo dale Pteniagati v kulturnem spopolnjevanju Nobeni drugi skupini profesorjev. Bogu Nvala za delo. ki ga je vaša zveza iz-Vl'-sila za mladino, posebno za žensko, in
v blagor žene, matere in družine. Zelo cenimo žrtve poučevanja in vzgoje, ki jo vršita katoliški učitelj in učiteljica. Uspehi vzgoje so še bogatejši, če ga spremlja lep zgled učiteljice, ki se odlikuje v iskreni pobožnosti, v vestnem izpolnjevanju svojega poslanstva in v ljubezni do otrok, ki so ji zaupani.“ Papež konča svoje pismo z besedami: „Vašo zvezo vodijo načela, ki jih je razglasil naš prednik, Pij XI., v svoji vzgojni okrožnici „Divini illius Magistri“. Ostanite zveste tem načelom toliko bolj, kolikor hujše jih napadajo. Cerkev se ne bo nikoli prostovoljno odrekla verski šoli in tisti vzgoji učiteljev, ki je v soglasju z dragocenimi cilji vere in katoliškega nauka.“ Pismo sklepa s prošnjo k Jezusu, naj po Mariji blagoslovi kongres Zveze in podeljuje svoj blagoslov.
Papežev govor o kinu, ki ga je govoril zastopnikom italijanske kinematografske industrije v cerkvi sv. Petra 21. junija. Papež jih najprej prisrčno pozdravi in omeni, da je vedno z veliko pozornostjo spremljal delovanje kina, ker ga skrbi za duše ljudi, na katere ima kino silen vpliv. Kinematografski svet sestavlja množica proizvod-nikov, pisateljev, ravnateljev, igralcev, glasbenikov, operaterjev in tehnikov. Film nudi mladini vse, po čemer hrepeni njena narava: znanje, nazoren pouk in doživetja. Vendar, če kino hoče prav vršiti svoje umetniško poslanstvo, mora služiti vsestranski spopolnitvi človeka in slavi božji. Potem papež v prvem delu opisuje pomen in vpliv kinematografske umetnosti. Leta 1954 je imel kino po vsem svetu 12 tisoč milijonov gledalcev: Združene države Sev. Amerike so v kino privabile 2.000 milijonov in pol ljudi, Anglija tisoč tristo milijonov, Italija 800 milijonov.
Tehnično dobro izdelan film pričara gledalcu čudovite domišljije ali postavi predenj časovno in prostorno oddaljene resnične dogodke. Posebno privlačnost dajejo filmu nastopi oseb, ki se gibljejo, govore in še glasba, ki spremlja dejanja, pa tudi umetniški čut avtorjev, pisateljev in igralcev.
Kino ima silen vpliv na duševnost posameznikov. Tako more kino voditi lju-
di v kraljestvo luči, dobrote in lepote ali pa tudi v oblast teme sprijetnosti, močnih in neukročenih strasti. Prav zato so pozorne na delovanje kina merodajne oblasti, tako civilne kakor cerkvene, pa tudi druge organizirane družbe ljudi, ki imajo dar treznega presojanja in razvit čut odgovornosti. Na koncu prvega dela svojega govora poziva papež lastnike kinopodjetij naj nudijo gledalcem filme, hi bodo umetniško na višini in nravno neoporečni. Tako bodo deležni priznanja vseh ljudi, ki imajo zdravo mišljenje, in priznanja tudi svoje vesti.
V drugem delu svojega govora odgovarja papež na vprašanije, kakšen naj bo film. Ali je sploh možno govoriti o idealnem, vzornem filmu? Nekateri to zanikajo. Papež pa pravi, da ima vsak ideal v sebi jedro resnice. Potem našteva tri vidike, t.ri lastnosti, ki jih naj ima idealen film: 1. ozirati se mora na subjekt, to je: na gledalce, ki jim je namenjen; 2. ozirati tudi na objekt, to je na vsebino; 3. upoštevati skupnost, v kateri se film izvaja Papež potem podrobno razloži prvo točko. Vzoren film mora imeti predvsem spoštovanje do človeka. Četudi so ljudje različni v starosti, spolu, stanu, v načinu življenja in dela, ostane človek vendarle vzvišen nad vse druge stvari, ker ga je Stvarnik ustvaril po svoji podobi in ima duhovno, neumrljivo dušo. Idealen more biti film le tedaj, če dviga in utrjuje v človeku zavest dostojanstva; če ga nagiblje, da bolj spozna in vzljubi to, kar je položil v njegovo naravo Stvarnik, mu utrjuje voljo, ga vnema za krepost in poglablja prepričanje, da more premagati vse ovire in se obvarovati zmotnih načel; da se more dvigniti, če pade in se vrniti na pravo pot in napredovati v dobrem s svobodno odločitvijo in s svojimi zmožnostmi.
IZ VATIKANA
Sprejemi. Sveti oče je 1. junija sprejel ministrskega predsednika Siama, maršala Pibulsin graama, ki je prišel v Vatikan s svojim spremstvom. Sveti oče se je ljubeznivo pogovarjal z odličnim obiskovalcem in ponovno voščil njegovemu ljubljenemu narodu napredek in blagostanje. Po njegovi avdijenci je papež
sprejel tudi njegovo ženo in ostalo spremstvo, med katerimi so bile ugledne vladne in vojaške osebnosti.
21.junija pa je papež sprejel v zasebni avdijenci francoskega ministra Petra Pflimlin in njegovo spremstvo. Minister Pflimlin je namreč uradno zastopal francosko vlado pri slovesnosti proglasitve za blažene mučencev iz francoske škofije Laval.
Papeževo voščilo argentinskemu ljudstvu. Na praznik sv. Petra in Pavla, ko katoličani vsega sveta praznujejo papežev dan, so papežu častitali tudi argentinski verniki in ga prosili za blagoslov. Sveti oče je odgovoril: „Vernemu argentinskemu ljudstvu podeljujemo iz srca svoj očetovski blagoslov in prosimo Gospoda, naj razgrne nad njim svoje ljubeče varstvo.“
Papežev god. Dne 2. junija je praznik sv. Evgenija in god sv. očeta. Papež je prejel za god izredno veliko brzojavnih častitk, ki so mu jih poslali kardinali, škofje, redovni predstojniki, zastopniki držav in verniki vsega sveta. Ob pol eni je sveti oče z okna svoje študijske sobe podelil veliki množici romarjev in drugih vernikov, med katerimi je bilo tudi 500 zastopnikov nemške katoliške moške in ženske mladine, svoj blagoslov. Množica ga je navdušeno pozdravljala, papež pa ji je na vzklike z gibi rok odgovarjal in jo ponovno blagoslavljal.
Izraelski glasbeni umetniki papežu. Sveti oče je 26. maja sprejel skupino redovnikov, vernikov in drugih obiskovalcev, med katerimi so bili tudi člani izraelske organizacije glasbenih umetnikov. Prosili so, da bi smeli vpričo svetega očeta v dokaz posebnega spoštovanja in hvaležnosti za izredna dela človekoljubne pomoči, ki jo je papež skazab ko je med drugo svetovno vojsko rešil veliko število Izraelcev izvajati nekaj skladb. Sveti oče jim je željo spolnil. Tako so v konzistorijalni dvorani z ve-- liko dovršenostjo odigrali del VII Bet-hovnove simfonije. Sveti oče se je prisrčno zahvalil za počastitev, pohvalil mojstersko izvajanje in želel vsem navzočim in njihovim dragim obilje milosti Najvišjega. Dirigent in glasbeniki pa so se vsi srečni zahvaljevali svetemu oče-
'tu, ker je sprejel počastitev, ki je izraz ujihove trajne hvaležnosti in posebnega Priznanje njegove dobrote.
Francoski zunanji minister pri papežu. Sveti oče je 30. maja sprejel v zasebni avdijenci tudi francoski ministra za zunanje zadeve, Antona Pinaya. Prišel je v Vatikan v spremstvu francoskega poslanika pri Sveti stolici. Sveti oče Se je dalj časa ljubeznivo pogovarjal z udličnim državnikom, potem pa v svoji knjižnici sprejel še njegovo spremstvo, jned katerim je bila .tudi ministrova hči 'n glavni ravnatelj njegovega ministrstva.
S'ovesna proglasitev za blaženega. Na binkoštno nedeljo je papež slovesno proglasil za blaženega p. Marcelina Jožefa Champagnat, ustanovitelja bratov Maristov. Papeža je ob vhodu v baziliko sv. Petra sprejel kardinalski zbor (15 kardinalov) in velika množica ljudi, ki ?a je živahno pozdravljala, papež pa jo Je ^s svojega prestola - blagoslavljal. Papež je pokleknil pred oltar, na kar se je izpostavilo Najsvetejše. Sveti oče ga je mcenziral, pevci pa so zapeli spev: „Ta spoznavalec... “ Sledila je nova molitev blaženega. Pevci so potem zapeli: „Tan-tum ergo“. Papež je spet pokadil Najsvetejše. pomožni nadškof iz Lyona, uions. Etienne Bornet, pa je dal blagoslov z Najsvetejšim. Po blagoslovu je Papež, ko so ga nesli po baziliki, prijazno blagoslavljal mariste in tisoče njihovih sedanjih in bivših učencev. Pri slavnih vratih ga je množica sprejela s takim navdušenjem, da je vstal, jo ponovno b’agoslovil in se ji za pozdrave zahvalil.
Kongregacija za sv. obrede je zborovala 14 junija, člani in bogoslovni svetovalci so razpravljali o dveh čudežih, ki sta se zgodila, lmkor poročajo, na prt š-njo častitljive božje služabnice, Helene Guerra ustanoviteljice oblatinj sv. Duha, ki se imenujejo tudi sestre sv. Gibe. — Potem so tudi presojali poročila bogoslovnih ocenjevalcev spisov duhovnika Alojzija Orione, ustanovitelja Male ustanove božje Previdnosti, duhovnika Jožefa Vaz iz oratorija sv. Filipa Nerija 'n gospe Elizabete Leseur.
Visoki Klek (3798 m) in prelaz čez Visoke Ture s Koroške na Salzburško
Nekaj življenjskih podatkov o osebah, predlaganih za proglasitev med svetnike..
Duhovnik Alojzij Orione je bil rojen v Pontecurone pri Tortoni v Italiji 22. junija 1872. Leta 1885 je hotel stopiti v frančiškanski red, pd so ga zaradi slabega zdravja odslovili. Potem je prosil za sprejem v Salezijansko družbo, pa jo je spet moral zapustiti. Božja Previdnost mu je določila drug poklic. Vstopil je v cerkveno službo in 1892 otvoril oratorij za siromašno mladino. 1895 je postal duhovnik. Leta 1903 pa je ustanovil Malo ustanovo božje Previdnosti. 1914 pa male sestre, misijonarke krščanske ljubezni. Umrl je 12. marca 1940.
Duhovnik Jožef Vaz je bil vojen 21. aprila 1651 v Benaulimu pri Goi v Indiji, študiral je v mestu Goa in 1676 postal duhovnik. Takoj je začel zelo uspešno apostolsko delati in v kratkem času postal zelo moder in sposoben duhovni voditelj. Stopil je v družbo orato-rijancev sv. Filipa Nerija. Ceylon je bil središče njegovega apostolskega delovanja. Umrl je v Kandyu 1711.
Helena Guerra je bila rojena 23. junija 1835 v Lucca in je tam tudi umrla 1914. Bila je iz premožne družine. V mladosti se je z veliko vnemo učila katekizma in ga pozneje tudi z velikim uspehom poučevala Z nekaterimi tovarišicami je 9. decembra 1872 ustanovila red za krščansko vzgojo mladine in za posebno češčenje Sv. Duha. Čudeža, predložena za zadevo proglasitve za svetnico sta se zgodila: eden v Italiji, v mestu Lucca, drugi v Brazili v Sao Paolo.
Elizabeta Leseur je bila rojena v Parizu 16. oktobra 1866. V mladosti je odlično študirala. 1889 pa se je poročila z dr. Feliksom Leseurjem, ki je bil tedaj brezbožnik in sovražnik Cerkve. Pod moževim vplivom je več let živela v verskem indiferentizmu. 1900 pa je spet postala verna. Začela je z veliko vnemo preučevati verske resnice. Posebno se je poglabljala v sv. Tomaža in sveto pismo. Zapustila je zelo zanimive duhovne spise. Umrla je 3. maja 1914. Njen mož je po njeni smrti odkril v njeni zapuščini tudi njen dnevnik ki je napravil nanj izredno g’obok vtis. Začel ga je brati, premišljevati in potem vstopil v dominikanski red.
PO KATOLIŠKEM SVETU
Katoliška vera v Združenih državah Sev. Amerike. Katoliški letopis, ki je pravkar izše', je prinesel podatke o kato. ličanih, ki prebivajo v Združenih državah, na Alaski in Havaiskih otokih. Na vsem tem ozemlju je 32,575.792 katoličanov. Lani se je njihovo število pomnožilo za 927.228. Samo v Združenih državah Sev. Amerike se ie od leta 1945 pomnožilo za osem milijonov. Imajo 26 nadškofij in 106 škofij. Cerkveno načel-
stvo ima 204 člane: 4 kardinale, 34 nadškofov in 170 škofov. Leta 1954 se je število duhovnikov pomnožilo za 1.519, 61 bratov pomočnikov in za 4.014 redovnic. Povečalo se je tudi število dijakov katoliških zavodov, zato se je tudi pomnožilo število profesorjev; od teh je 3.668 laikov in 4.581 duhovnikov. Vseh vzgojnih zavodov je 12.494; mej temi je 78 škofijskih in 385 redovnih semenišč, 247 višjih zavodov in vseučilišč, 1.157 župnijskih in škofijskih ter 842 zasebnih srednjih šol. V 78 škofijskih semeniščih se vzgaja 15.901, v redovnih pa 16.493 bogoslovcev. Tako imajo Združene države 32.394 kandidatov za duhovniški poklic. Na katoliških šolah je 6 milijonov 367.414 gojencev. 8 odstotkov več ko lani. Katoliških poliklinik (bolnišnic) je 793, ki so leta 1954 oskrbovale 9 milijonov 319:356 bolnikop, izmed katerih je bilo mnogo inekatoličanov, ki so tako mogli spoznati socialno delo Cerkve.
Največja nevarnost za Cerkev v Guatemala Guatemalski nadškof Rossel je izjavil, da ni komunizem največja nevarnost za katoliško vero, ampak fra-masonstivo (prostozidarstvo): Od svoje ustanovitve dalje (1870) framasonstvo v Guatemali sovraži Cerkev, ji na vso moč nasprotuje in dela na to. da bi zatrlo vsak njen vpliv na javno življenje. Dejansko je vladalo v državi do leta 1950. Potem so širili svoje pogubne nazore med sodnimi poklici, političnimi voditelji in vojaštvom. Sedanji predsednik Karel Castillo Armas je ob svojem nastopu ložo iv mestu Guatemala razpustih toda druge lože po deželi so ostale in kmalu razpuščeno ložo obnovile. Tako imajo framasonske lože v Guatemali še vedno 10.000 članov. Ko je državni predsednik Armas izročil vojaške čete varstvu Kristusa Kralja in se udeležil cerkvenega žalnega obreda za duše tistih, ki so padli v državljanski vojski, so ga framaspni silno napadli, obenem pa začeli obrekovati Cerkev, da hoče s pomočjo predsednika vpeljati klerikalno diktaturo. Nadškof je izjavil, fla Cerkev ne išče privilegijev in nima nobenih političnih teženj, pač pa zahteva svobodo, da more izvrševati svoje versko, moralno in socialno poslanstvo.
Težave komunistov na Kitajskem pri Pfeosnovi zakonskega življenja. Komu-*8ti na Kitajskem so 8. marca prazno-,a 1 v,,dan žene“. Odbor za izvedbo novih olocb o zakonu je izjavil, da borci komunistične stranke v mnogih krajih ni-0 pravilno razumeli in izvajali preosno-® zakonskega življenja. Nasilje ne do-uze uspeha. Odbor se zaveda, da bo dru-'Uska obnova dolga in naporna, ker se h delavsko in kmečko ljudstvo ustavlja.
. Uajvzor.nejši komunistični provinciji je samo od 10 do 15% družin naprednih n prežetih z novim socialističnim du-°rn. V drugih pokrajinah pa se drže uvdalnih nazorov o svobodi zakona in o Ravnanju z ženo. V nekaterih krajih so Uiriomori in umori žena zelo resna za-j6v?: — Vse to dokazuje, da kitajskih 'užin ni lahko preoblikoivati. Ne mo-ento reči, da so kitajske družine vzor->?■ vendar imajo Kitajci zelo razvit dru-?lns.ki čut. Že od leta 1949 se komunisti 0l'e proti fevdalni uredbi družine. Pri-‘Uati moramo, da so nekatere odredbe družinam v korist. Taka odredba je od-P.r3va prezgodnjih zakonov, pravica, da ' vsak fant svobodno izbira nevesto itd.
1950 pa so uvedli razporoko. Z njo ?° hoteli ženi zagotoviti osamosvojitev n svobodno sklepanje zakona Toda do-Se8d so nasprotno. Posledice razporoke ?° kili strašni zločini. Družinske žalo-®re, samomori in umori žen so se izredno pomnožili, tako da je „Ljudski dueynik“ 11. okVobra prüznal, da teh 2l°cinov in samomorov niso povzročile samo fevdalne ustanove, ampak so jih ae*°. pomnožile tudi napake krajevnih uditeljev komunistične stranke. — Po-1952 je pravosodni minister (gospa “hing Liang) odkritosrčno priznal, da
preosnova družin v komunističnem ,Uhu ni posrečila. Novembra 1953 je od-°r za uveljav'jenje zakona o porokah Priznal da je komaj 15% prebivalstva sPrejpl0 nove uredbe. 60% se jim upi-|'5’ ,25% pa bi rado ostalo neoprede-
Petdesetletnica verskega filma v Av-str.iii. Leta 1905 je bil v AvsT-iji predelan prvi veliki verski film. V spomin P.a ta dogodek so bile na Dunaju raz-'cne proslave. Dunajski nadškof, kardi-nai Innitzer, je sprejel izdelovalce in iz-
Izvir Male Ljubljanice — Močilnik pri Vrhniki
vajalce filmov in jih kratko nagovoril: „Zelo važna in vzvišena naloga je buditi s kinopredstavami v človeških srcih vero in vdano ljubezen do Boga.“ Omenil je tudi, da more verski film bolj ko vsa druga kulturna sredstva ponazoriti pomen svetopisemskih besed: „Vi ste sol zemlje... Vi ste luč sveta.“ Med snre-jemom je slavni kritik, dr. Roman Her-le, podal zgodovino verskega filma. Veliki filmi so bili izdelani šele po prvi svetovni vojski. Moderni verski film pa smo dobili šele v zadnjem desetletju. V zadnjih dveh letih je tudi Dunaj pri izde’o-vanju in izvajanju filmov uspešno sodeloval. V tem času so obiskovalci kina videli 31 velikih in 30 krajših filmov, med katerimi je bil tudi sloveči: „Ber-rsardkin spev“, ,.Mons Vincencij“ i. dr. IV. tedna verskega fi’ma in njegovih prireditev se je udeležilo 30.000 ljudi. Mogli so videti 10 velikih in 13 krajših filmov. Verski film je za katoličane izrednega pometa. Zato so se dolžni zanj zanimati in ga gojiti.
SLOVENIJA
Letos je bilo v Ljubljani posvečenih 29. junija 13 novomašnikov. Preje je bilo javljeno, da jih bo 19. Brez dvoma je treba veliko poguma, da se kdo v teh časih, kakor jih danes preživlja naša domovina, odloči za duhovniški stan; še več poguma pa je treba, da vztraja v preganjanju.
Fara Devica Marija v Polju je doživela 3._ julija slovesnost nove maše. Opravil jo je č. g. Janez Kocjančič iz Zgor. Kašlja. Pridigal mu je č. g. Zajc Srečko, njegov ožji rojak.
Pred kratkim je „Slovenski knjižni zavod“ v Ljubljani izdal knjigo „Priročni leksikon“. Strani ima 890. Izdajatelji so se hoteli z njim postaviti, zato so ga lepo opremili: precej tenak papir, tisk razločen, vezan v platno. Slike niso ravno jasne. Tudi v tej knjigi je prišlo do izraza sovraštvo do krščanstva in kat. 'Cerkve na prav jasen način. Obdela podrobno vse osebe ki so količkaj sode^ lovale v komunistični revoluciji, molče pa preide može, ki so si osvojili stalno mesto v s’ovenski zgodovini. Ne omenja ne škofa dr. Jegliča ne kardinala Missia, ne dr Aleša Ušeničnika. da se omejimo le na nekaj imen. škofa dr. Rožmana od-Dravi _ z 20 vrsticami. Pove da je bil v Ljubljani „voditelj klerikalnega telovadnega društva „Orel“ na univerzi, da je vneto organiziral Katoliško akcijo in podpiral klerofašizem, da je z večino svoje duhovščine sodeloval pri organiziranju bele garde ter slovenskega do-
mobranstva, pri čemer ga je podpiral Vatikan. Zato je bil v odsotnosti obsojen na 18 let zapora.“ Od politikov omenja d1’-Antona Korošca in dr. Miha Kreka. Se-veda ju prikaže kot človeka, ki sta ho-itela slovenski narod onesrečiti s svojo klerikalno Slovensko ljudsko stranko-Tudi Katoliško akcijo omenja. Je to P° „Priročnem leksikonu“ elitna laična organizacija katoliške Cerkve za „pokato-ličanjenje sveta“, to je za uvedbo totalitarnega katolicizma. Ustanovil jo je papež Pij XI. leta 1922. Slovenska KA je bila pod Rožmanovim vodstvom šola klerofašističnih obveščevalcev in organizatorjev, ki so se med okupacijo i&" kazali kot tvorci in kvas bele garde-
Tudi besede Jezus in Kristus „Pri" ročni leksikon“ ne pozna. Besedo „Kristus“ omeni le v zvezi z Jeruzalemom) češ da je -tam cerkev Kristusovega groba. Tudi o evangelijih nima besede, piše pa pri imenu „Renan“, da je v svobodomiselnemu duhu raziskoval zgodovino verstev (krščanstvo in Jezusovo življenje). Omenja budizem v 25 vrsticah in prinaša celo Budovo sliko, hinduizmu posveti dve vrstici, taoizmu celo devet, le za Kristusa in katolicizem nima poguma. Pač pa je posvetil malo več pozornosti besedi ,ki ščanstvo'. 98 vrstie ; je o njem napisan h.
pa bodo bralci „Duhovnega življenja“ na jasnem, kako T'tov socializem pojasnjuje _ verske stvari, prinašamo izpis iz omenjenega leks.kona, ki najlepše pokaže, h kakim lažem se morajo komu-
n*sti zatekati in kako morajo zgodovin-dejstva potvarjati, če hočejo, da se Njihova „znanost“ ne podere s prvim Sunkom. Radi tega pisanja in radi sploš-nef?a komunističnega duha, ki veje iz Vse knjige, katoličani te knjige ne sme-j®0 ne naročati, ne brati, ne posojati, ne hraniti pri sebi, razen če nas ne oprašujejo važni razlogi, o katerih pa lahko Razsodi le pristojna cerkvena oblast.
Takole je nastalo in se razvijalo po Omisli slovenskih komunistov krščanstvo;
Pojavilo se je v prvem stoletju naše u°be (ne upajo se reči po Kristusu!, op. ur-) v Palestini, kjer je židovski narod prašno trpel pod Rimljani in svojimi bogataši. Ker pa je bil mozaizem (po-sWa, ki jo je zapisal Mojzes, op. ur.) v Palestini močno organiziran, se nova vera v deželi ni mogla utrditi, marveč ®evje razširila po drugih krajih rimske države. V prvem stoletju sta vladala ®*ed sužnji in siromašnim 'ljudstvom Povsoj obup in apatija. Krščanstvo je Pajbolj privlačevalo te ljudi z mističnimi obredi in z obljubo nagrade na drugem ®yetu. že v 2. in 3. stoletju so začeli prihajati v krščanske občine tudi premož-nejši ljudje. V tem času so nastali evangeliji, dela in poslanice „apostolov“, v katerih se križajo pojmovanja prvotnih siromašnih občin in nova pojmovanja 'Ustnikov sužnjev. Tako se vodi v Cerkvi °^tra borba mejd bogatim klerom in Verniki, navdušenimi za „čistost“ krščanskega nauka: za siromaštvo in prezir sijaja, časti in materialnih dobrin. V začetku 4 stoletja se krščanstvo na zboru v Nikeji (325) že organizira kot bogata hierarhična Cerkev, čuvar sužnje — lastniškega reda. Krščanstvo se še bolj Poveže z državo, ko leta 380 postane državna vera. V krščanstvu so našli lastniki sužnjev in kasneje fevdalci in kapitalisti najboljše sredstvo in orožje, da obdržijo oblast nad množicami. Ves srednji vek se je vodila borba organi-nizirane Cerkve in državne oblasti ter raznih „heretikov“ (krivovercev, op. ur.), ki so se borili proti razrednemu tlače-Pju, na se niso mogli otresti razrednih Sovražnikov. Za mnoge zahodne Slovane je pomenilo pokristjanjenje neposredno Podreditev nemški politiki in kulturi, za
nekatere pa tudi popoln narodni propad. Reakcionarna vloga krščanstva pričenja že z nasilnim pokristjanjenjem, s križarskimi vojnami in iztrebljavanjem v imenu ivere in z dušitvijo meščanske kulture od 12. stoletja dalje. Protestantizem pomeni nasproti katolicizmu v marsičem korak naprej, toda tudi ta je nasproten napredku in poskuša zadržati nadzorstvo nad množicami. Brezštevilne sekte so se pojavljale v caristični Rusiji kot odgovor velikodržavni rusifikaitorski vlogi pravoslavja. Neštevilne sekte so tudi v najbolj razviti kapitalistični državi ZDA kot protest neorganiziranih in neizobraženih delovnih množic proti surovi eksploataciji (izkoriščanju, op. ur.). Od vseh oblik krščanstva je našel katolicizem največ novih sredstev za dosego svojih ciljev: uvaja nove dogme, nove obrede in ceremonije, aranžira (prireja, op. ur.) čudeže, ustanavlja razne redove, organizira inkvizicijo in inidekse, pokore in odpustke grehov, odpira svoje šole in zahteva nadzorstvo nad državnimi šolami, vzdržuje zelo obširen tisk, ustanavlja klerikalne stranke, sklepa zveze in konkordate. Krščanske cerkve, zlasti pa katoliška se nikdar ne morejo sprijazniti z mislijo, da je ivera zasebna zadeva vsakega posameznika, kot je to bilo krščanstvo v 1 stoletju svojega obstoja, ker bi to pomenilo konec oblasti cerkvene hierarhije in njihovih zaveznikov.
KOROŠKA
Med vsemi spominskimi proslavami,
ki so se letos vršile ob desetletnici po-kolja slovenskih domobrancev, je bila nedvomno najbolj pretresljiva tista v Vetrinju 26. junija. Saj so na vetrinjskem polju naši možje in fantje vzeli slovo od svojih domačih, ko so se poslovili od Matere božje in se izročili verolomnim Angležem v roke. Dokler ne umrje zadnji Slovenec, bomo tja romali in se spominjali največje tragedije našega naroda. — Iz vse Avstrije se je zbralo letos v Vetrinju do 300 Slovencev. Najmočnejši skupini sta bili špitalska, ki so prišli s posebnim vagonom priključenim rednemu vlaku, iz Gradca so pa prišli s svojim avtobdsom. Duhovnikov se je zbralo skoro dvajset. Domači župnik Musger je Slovence prijazno sprejel
^▼TTTmmTTVTTTTTTTTTTTTTTTTTtmTTT;
►
►
►
►
►
►
►
►
►
►
►
►
►
►
►
►
►
►
►
►
►
►
►
►
►
►
►
MOJA ČAŠA
S križem sem se spoprijaznil, ki oživlja mrtve upe, toda nisem še izpraznil vse do dna trpljenja kupe.
Še prozorno dno pokriva čudno grenka tekočina, roka daleč jo odriva, mrzka mi je slast pelina.
Nalašč srebal sem počasi zadnje kaplje iz te čaše. — Še prijetno je na vasi, ne mudi se čredi s paše.
Takrat pa, ko bom poveznil svoj izpraznjeni kozarec, v večnost duh se bo pogreznil, v grob bo legel — truden starec. 5
5
Jože Urbanija-Limbarski J

Vaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa
in svojo pridigo navezal na žalno slovesnost. Ob desetih je pristopil k oltarju mons. dr. Jože Jagodic, ki je opravil slovesno sv. mašo za padle domobrance in za blagor domovine. Spominski govor je imel po evangeliju ekspozit Pogačar, ki j6 poveličeval veliko žrtev domobranskega mučeništva. Oba združena pevska zbora sta pod vodstvom prof. Silva Mihelič pela najlepše slovenske pesmi. Po sveti maši je mons. dr. Jagodic odkril spominsko ploščo, ki naj bi poznim rodovom govorila o smrti njih, ki so pred svojo nasilno smrtjo zadnjikrat gledali v Marijin premili obraz, govorila pa tudi o hvaležnosti vseh tistih rojakov, ki so si na istem polju rešili svoja življenja. Ob tumbi so nato duhovniki odpeli „Reši me“, za sklep pa je vetrinjski župnik Musger še spregovoril s prižnice besede zahvale vsem, ki so pomagali obnoviti vetrinjsko cerkev, zlasti ameriškim rojakom. Popoldne so vsi udeleženci pohiteli v Žihpolje, kjer jim je govoril č. g. Vinko Zaletel. Po petih litanijah Ma-
riji v čast so se vsi posvetili Njenem11 brezmadežnemu Srcu.
Smrt je spet posegla med Slovenc«) ki žive na Koroškem in iztrgala to pot Jožefa Urbanijo, s pisateljskim navzdeV-kom Limbarski. Pokojni Urbanija se j« rodil 14. novembra 1884 v Podbrdu na« Moravčami pri Domžalah. V mladosti s« je šolal pri salezijancih v Turinu. Tod« oče je hotel, da bo kmet, dasi ni im«* za to nikdar veselja, in ga je sredi študij poklical domov. Mehka, pesniška duša, 2 visokoletečim duhom je bil kakor orel v kletki, priklenjen na težko zemljo. Dom« je pisal pesmi, povesti in poročila v ,,Domoljuba“ in pogosto nastopal kot go-vornik in na odru. Najhujši udarec je doživel, ko je izgubil sina edinca. Že leta 1942 se je pred komunističnimi partizani umaknil na Koroško, dokler se m ustavil v taborišču Eisenerz. Ves čas be- j gunstiva je pridno pisal. „Naš tednik Kronika“ je v zaglavju „Pisano branje1 redno prinašal proizvode njegovega pe- ; resa. Pesniško ime „Limbarski“ si je : prevzel od Limbarske gore, na kateri mogočno stoji cerkev sv. Valentina Nje-gov jezik je izredno čist in zglajen, rime skoraj brezhibne, vsebina zajeta iz na; ra ve, glavna značilnost njegovih pesmi je pa domotožje in razočaranje. Njegov« literarna zapuščina obsega 26 šolskih zvezkov po 32 strani. Zadnja njegova pesem „Zdrava Marija“ je od 10. maj« 1955. Kazalo bi zbrati zvezek njegovih najlepših pesmi in jih uvrstiti med slovensko literaturo. Pokojni Urbanija j« bolehal na naduhi in ledvicah, mučil g« je tudi rak v želodcu. Umrl je 26. maj« 1955. Naj v miru počiva.
Štiridesetletnico mašništva je praznoval v Št Rupertu pri Velikovcu č. g-dr. Franc Zeichen. Na predvečer so se mu šle poklonit ivse farne organizacije, naslednji dan je pa g. jubilant opravil slovesno peto sv. mašo, pri kateri je govoril mestni kaplan č. g. Janez Dragaš-nik Povdaril je zlasti ljubezen, ki jo je dr. Zeichen vse življenje imel do Device Marije.
V Štebnu sta 5. junija zapela nova zvonova. Prejšnje zvonove je bila vzela vojna. Samo eden je prestal in sameval v cerkvenem stolpu. Razumljivo, da so si ljudje želeli, da se zvonovi vrnejo.
’


^r- Tl
I
u
\ HONOP.I 1 B.MaRI.£ VjRGINi'5. PROFVGl £X SlOVENiA, FRATRVM MEMORE5 H INC IN MANVS INIMICORVM i.;, A.D.MCMXLV TRADITORVM, -DE TRANSOCEANIS TERRIS RENOVATION! f '
hviv.s Tempu partem grah tribvervni • |

Kot je (znano so slovenski rojaki, živeči v Severni Ameriki, ki so šli skozi Vetrinj, Prispevali k obnovi glavnega altarja vetrinjske cerkve. Na to spominja napis na kamniti plošči, pisan v latinskem ' jeziku, ki bi se slovensko takole glasil: „Begunci iz Slovenije, (spominjajoč se svodih bratov, ki so bili tukaj izročeni v roke sovražnikov v letu Gospodovem 1945, so iz prekooceanskih dežel hvaležni^ prispevali v čast preblažene Device Marije k obnovitvi tega dela svetišča“
Ustanovili so odbor za nakup zvonov in ?e navdušeno vrgli na delo. Sodelovala 1® vsa fara, bodisi z denarjem ali z de-l°m. Po sv. maši je prošt in častni kanonik Aleš Zechner ob asistenci petih duhovnikov izvršil blagoslovitveni obred. Najtežji zvon tehta 700 kg, ima glas ’tfis“, nosi imeni farnih patronov sv. Stefana in Lovrenca in napis: „Kar nam Vojna je pobrala, je dobra roka zopet dala.“ Drugi zvon je posvečen Materi o°žji, tehta 295 kg in ima glas „hm“. Napis na zvonu pravi: „Brezmadežno Srce Marijino, bodi naše rešenje.“
primorske vesti
Sovodnje. Vas Soivodnje v goriški okolici, je pred kratkim dobila uradno Priznanje in postala župnija z vsemi pravicami. Pridno deluje v tej vasi preč. K. Bogomil Brecelj. Tudi na prosvetnem Polju se sovodenjska mladina vneto udejstvuje. Na dan prvega sv. obhajila v juniju so otroci sami priredili v župnišču prisrčno akademijo. S pohvalo vseh Dudi so igrali prelepo igrico „Dar luči“. Naslednjo nedeljo pa je v Sovodnjah go-
stoval dekliški krožek iz Dola z veseloigro „Nevesta iz Amerike“. Igra je žela veliko odobravanje in prisrčnega smeha.
Dva srebrnomašnika. V juliju sta obhajala 25-letnico mašništva čč. gg. Srečko Rejec, župni upravitelj v Nabrežini in Rafko Premrl, prof. na nižji srednji šoli v Gorici.
Tekme iz verouka. V sredo 15. junija se je v dvorani Brezmadežne na Placuti izvršila tekma krščanskega nauka, kji se je vsako jeto udeležijo najboljši učenci petega razreda slovenskih šol v štan-dreškem dekanatu. Program tekmovanja je bil nauk o presvetem Rešnjem Telesu. Ustno in pismeno so se otroci kar dobro odrezali in odnesli za svojo pridnost obilo lepih knjižnih nagrad. — Tudi župnije devinskega dekanata so priredile v sredo 22. junija tekmo iz verouka med šolskimi otroki petega razreda posameznih šol. Tekma se je vršila v Šen. polaju pri č. g. dekanu. Tudi tu so otroci kar dobro odgovarjali in pisal’. Vsi so bili obdarovani z lepimi knjigami, _
Sv. Ivan pri Trstu. Sv.Ivan je del tržaškega predmestja, ki je dobil ime
menda po sv. Janezu Krstniku, ki so mu pred mnogimi stoletji nekdanji slovenski prebivalci postavili svojo cerkev. Ta cerkev je zaradi vojnih poškodb razpadla. Lansko leto jo je intendenca za umetnost obnovila. Na god sv. Janeza Krstnika jo je prevzvišeni g. škof spet posvetil in v njej daroval sv. mašo. Razumljivo je, da so na predvečer zagoreli po gričih naokoli veseli kresovi in so vso noč od vseh strani pokali možnarji. Dolgo v noč se je glasilo tudi pritrkova-nje in sicer izmenoma iz župne cerkve in iz obnovljene stare cerkve. Svetoivan-čani so razsvetlili okna in tako pokazali svoje zadovoljstvo nad obnovljeno in njim Itako drago nekdanjo cerkvijo.
Hiša za duhovnike. Na praznik Srca Jezusovega je tržaški g. škof otvoril novo hišo za duhovnike. Hiša stoji v bližini semenišča. V hiši je 21 sobic. V njih bodo našli stanovanje semeniški profesorji in duhovniki, ki nimajo lastnega stanovanja. Hiša je namenjena seveda tudi za tiste duhovnike, ki potujejo skozi Trst ali pa, ki se mislijo ustaviti v Trstu le za nekaj časa in potrebujejo oskrbe.
Vo'itve v cerkvi. Ricmanjska župnija na Tržaškem ima staro pravilo, da lahko vsi moški volilni upravičenci volijo novega župnika, ki ga škofija predloži. Sedaj je škofija predložila za župnika č. g. Albina Grmeka in ricmanjci bi lahko volili, če bi prišli. Toda od 380 mož in fantov, ki so dobili uradno vabilo za volitve, se jih je odzvalo le 33. Volitve so se kljub temu v redu vršile pod vodstvom državnega uradnika in openskega g. dekana.
Gostovanja rojanskega dramatskega odseka. Prvič odkar so po vojni dramat-ski odseki Marijinih družb zopet oživeli, smo imeli na praznik sv. Petra in Pavla priliko da smo v dvorani Brezmadežne na Placuti pozdravili vrle igralke ro-janske Marijine družbe Kako potrebni in koristni so stiki, je povdaril tudi voditelj goriške Marijine družbe v svojem pozdravnem govoru. Rojanski dramatski odsek šteje že dolgo vrsto let in je edina igralska skupina na Primorskem, ki ni prenehala s svojim delovanjem niti takrat, ko je fašizem zatrl sleherno slovensko besedo, najsibo v šoli kakor na
odru. Ni čuda, če rojanski dramatski odsek razpolaga s tako dobrimi elementi, najsibo mlajšimi kakor starejšimi. — Dekleta so dovršeno lepo in doživeto odigrale moderno, sodobno dramo „Žrtev temnih sil“, ki je že takoj v prvem dejanju osvojila ivse igralce.
HRVATSKA
Na Hrvatskem so komunisti zadnje čase posvetili pozornost zlasti istrski cerkveni organizaciji. „Posvetili pozornost“ pomeni isto kot „povečali nasilje nad vero in Cerkvijo“ v Istri. Semenišče v Pazinu naj bi plačalo 4 milijone dinarjev (t. j. 7.000 dolarjev) davka, a po ; stolska administratura v Pazinu, ki ji načeluje mons. Nežic, pa preko pet milijonov. Ker semenišče davka ni zmoglo j plačati, so oblasti zaplenile vse, kar se ■ je dalo, celo nekaj svinj in dve kravi, ki sta dajali mleko za zavod. Reško semenišče naj bi plačalo 1,150.000 dinarjev davka. Duhovnikom, ki so ostali na dolgu z davkom, so odvzeli kolesa in , motorna vozila, tako da ne morejo ob nedeljah več obiskati več krajev na enkrat in tam opraviti sv. maše. Društvo, ki je nabavljalo sveče in druge cerkvene potrebščine, je bilo ocenjeno na šest milijonov (10.000 dolarjev) davka. Isto društvo je še lani izdalo katoliški koledar ,Jstarska Danica“ (edini za vso Hrvat- ! sko). Letos tega ni smelo več storiti, 1 da bi se bolje razpečal komunistični koledar „Jurina i Franina“, čigar glavni- j na, t. j. 7.500 izvodov, je lani ostal ne-razprodan.
Da bi bilo duhovniških poklicev čim manj, so oblasti odredile, da sme vstopiti v bogoslovje le, kdor je dovršil štiri razrede državne gimnazije. Na podlagi te odredbe so zahtevali, da vodstvo semenišča odpusti iz zavoda 44 gojencev, češ da nimajo še od države predpisane izobrazbe. Ker se vodstvo ni hotelo ukloniti, so komunisti uprizorili laži proces, ki je trajal na Reki od 6. do 16 maja t. .1 Obsojenih je bjlo pet novomašnikov:	j
Kapš na 6 let, Rezelj na 3 leta in 4 mesece, Likovič dve in pol leta, Gallo eno leto in Laganiš šest let strogega zapora. Značilno je, da je bil eden od obtožencev, bogoslovec Krebel, oproščen, verjet- j no v nadi, da se bo ustrašil in se ne bo
Pusti; posvetiti. Kot priče, da so obtoženci rsdi ..proustaško in iredentistično pro-Pägando“, so nastopili- trije odpadli bo-sislovci, dva izmed njih v vojaški uni-0l"nii, Priče, ki jih je predlagala obram-,.a; niso imele dostopa. Sam reški „Novi od 17. maja je prinesel izjavo od-„ätnikov -dr. Luttenbergerja in dr. Or-,lca, da razprava sama ni prinesla do-y>zov, ki bi potrdili krivdo obtoženih. ‘°da	to tudi	ni bi!	namen	krivičnega
Procesa, šlo	je za	zatrtje	semenišča.
je isto sodišče zaprlo bogoslovje na Keki za pet škofijsko gimnazijo pa 2a tri.
dezutski pater Miha Škvorc je bil 14. Prsja v Zagrebu obsojen na dve leti stro-^eSa	zapora.	Komunistični	list „Vjes-
P'k“ pove, da je p. Škvorc že od leta dalje pridigal v reakcionarnem
tpoislu Norčeval se je iz nauka, da je c-ovek izšel iz opice, napadal je civilni ?, ,on> izzival je k verski nestrpnosti in ‘ečkrat hudobno nakazal na „novo stvar-P°st" v Jugoslaviji. Zato ga je zadela Pravična kazen, kot jo predvideva ka-Zen,5ki zakonik.
Pisali smo že o pritisku, kateremu 20, izpostavljeni bogoslovci, ko služijo '■°Jaški rok. Bogoslovci, ki se srečno yrnejo domov, pripovedujejo, da vsak castnik ali podčastnik, ki uspe odvrniti semeniščnika od duhovskega poklica, takoj napreduje za eno stopnjo. Pisma ®.dpadlih bogoslovcev je dalj časa objav-Jai „Djakovački list“. Nenadoma pa je Ist prenehal izhajati. Vzrok je bil po-P°lni bojkot djakovskega prebivalstva, komuniste je ta tihi odpor vznemiril. Poslali so posebno komisijo, ki naj bi Poizvedela, zakaj ljudje lista ne berejo, ugotovitve so bile zanimive. Mnogi so odkrito povedali, da ga ne marajo, ker Piše proti veri, vera je pa po ustavi svobodna. Drugi so dejali, da hočejo novic, l16 Pa hujskaških člankov. Tretji so izbili, ijgf. n; več zanimiv. Četrti so rokli. da je stvar okusa, kateri list berejo in katerega ne. Na vse to je Glavni odbor komunistične stranke za Hrvatsko odredil, naj list izhaja naprej. Toda ra-Zen nekaj izvodov je bila vsa naklada 'Vrnjena tiskarni. Ljudstvo je zmagalo. °d tedaj „Djakovački list“ ne izhaja več.
„DUHOVNO ŽIVLJENJE“ je slovenski verski mesečnik
Izdaja ga konzorcij (Orehar Anton), urejuje pa uredniški odbor (dr. France Gnidovec in Jože Jurak).
Naslov uredništva in uprave je: Victor Martinez 50, Buenos Aires, Argentina
Celoletna naročnina znaša za Argentino 60 pesov, za U. S. A. in Kanado 5 dolarjev, za Italijo
2.000	lir, za Avstrijo 75 šilingov, drugod v protivrednosti dolarja. Tiska tiskarna Federico Grote, Montes de Oca 320, Buenos Aires e
REVIJO MORETE PLAČATI IN NAROČITI NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina: Dušnopastirska pisarna, Victor Martinez 60, Buenos Aires.
Brazilija: Vinko Mirt, Caixa Postal 7068, Sao Paulo, Brasil. U. S. A.: Slovenska pisarna, 6116 Glass Ave, Cleveland 3, Ohio. Kanada:	Ivan Marn, 83 Victor
Ave, Toronto, Ontario.
Trst: Marijina družba Via Risor-ta 30, Trieste, Italia.
Italija: Zora Piščanc, Riva Pia-zzutta 18, Gorizia.
Avstrija: Anton Miklavčič, Spittal a/Drau, D. P. Camp, Kärnten, Austria.
Avstralija: Fr. Rudolf Pifko, 45 Victoria Street, Wawerley, N. S. W.
H ^ O
S|g
Oti H 0*4
to
o
3
M
TARIFA
REDUCIDA
Concesiön No. 2560
VSEBINA SEPTEMBRSKE ŠTEVILKE
B. M.: Sveto obhajilo in čistost ..	465
Dr. Milko Gogala: Jezusova mati
in bratje ...................... 468
Giegor Hribar: Poročni prstan . ..	472
Jože Vovk: Po spremenenju.........	477
Joe Juck: Despues del congreso eu-
caristico internacional ........ 479
Jože Jurak: Zmagoslavje sv. Evharistije ..:..................... 480
Gregor Mali: Križ pred vasjo ....	485
Hvala Ti, Gospod, da imajo naši
župniki napake ................. 486
I. L.: Na treh grobovih ............ 487
Dr Franc Kladnik: Nora leta ....	489
Bogdan Budnik: Ples ................ 493
Gr, Mali: Svetle podobe zvestobe 494
V-ko: Sestrino pismo ............... 496
Vladimir Kos: Majhne stvari ....	498
E. William: Usodna preobleka ....	499
Iz misijonskih krajev............... 501
Dekle, ki imaš čas tudi za druge . .	502
Med izseljenci ..................... 505
Po svetu ........................... 510
Kaj pa doma? ....................... 516
Jože Urbanija-Limbarski: Moja čaša 518
Platnice in stalna zaglavja je narisal Hotimir Gorazd