r >
105. številka.
Izdanje za petek 3. septembra 1897.
(v Trstu, v četrtek zvečer dne 2. septembra 1897.)
Tečaj XXn.
„BDINOBS"
lakaja po trikrat na teden ▼ iestih tadanjih ob torkih, Aalvftkllt ia uobotah. Zjutranje isdanja iz~
kaja ob 6. uri zjutraj, vedemo pa ob 7. ari veier. — Obojno izdanje stane : ■a Jeden meeeo . t. 1.—, Izven Avstrije f. 1.50 ■a tri nintc. . , 3.— • 0 « u pol let* , . . 4.— . ■ ■ «— U VM leto . . , 12.— . • .18—
Naritiln Je plačevati aapraj u uriih bnz priložene aeroonlaa t« iprava M ozira.
Poaaaične številke eo dobivajo v pro«
isjs.Inion'i tobaka v lrntu po 3i nri, laven Trvta po 4 nrč.
EDINOST
Oglasi aa rađana po tarifu v petitu; » aaalove s debelimi črkami ae plačuje
froator, kolikor obaega navadnik vratio, 'oslana, osmrtnice in javne zahvale, do mači oglasi itd. ae računajo po pogodbi.
Ysi dopisi naj se poSUjajo uredništvu olioa Caserma it. 13. Vsako piamo asora biti frankovano, ker nefrankovana se aa
sprejemajo. Bokoplai aa na vračajo,
Naročnino, reklamacije in oglase sprejema upravniitvo olioa Molino pio-oolo hit. 3, II. nadst. Naročnino in oglasa je plačevati loco Trat. Odprte reklame oije so prosta poitniaa.
Gl
,, T edinosti J«
smo res na pragu nove
?
Včeraj smo zapisali: Današnji dan utegne zaCrtati novo smer političnemu življenju v Avstriji. Včeraj se je bil sešel eksekutivni odbor večine, da določi svoje postopanje za bodočnost. Teža važnosti in pomembnosti včerajšnjega dne pa je tičala v okolnosti, da se ima odločiti, d a-1 i pride do spo-rasamljenja med vlado in večino, in ali se je grof Badeni otresel nesrečne manije, iskati prijateljev in zaveznikov tam, kjer — jih ni. Pota in dela Badenija od početka obstrukcije in poznejega zaključenja drž. zbora pa do danes bo bila res često taka, da smo mi siromaki, ki ne moremo videti za kulise, zgubili kar vso orijentacijo. Mi, priprostim razumom svojim, absolutno nismo mogli umeti grofa Badenija, in naj smo ga sodili se stališča zdrave logike, ali pa se stališča njegove lastne koristi.
V konstitucijonelni državi ni možno vladati brez večine; to pa zato ne, ker ni možno vladati — brez denarja! Prva potreba državniku je torej, da ve, na koga se mu je zanašati, da mu dovoli potrebnih kreditov. A tu je tista točka v nastopanju grofa Badenija, katere ne more prodreti naš razum. Vstvarila se je bila zanesljiva večina. Ta večina ae je združila za akupen program velikega koncepta. Ta večina je sorodna min. predsedniku ne le po svojem programu« ampak tndi po dejstvu, da so v njej njega rojaki. O tej večini je tndi vedel ves svet, da bi rada podpirala vlado, seveda s pogojem, da se tudi vlada približa njej. Človek bi menil torej, da grof Badeni poseže po tej večini brez obotavljanja in z obema rokama. Ne, zgodilo se je nasprotno. Gospod grof Badeni ni odkloni! sicer vse večine, ali odklanjal je dosledno in vztrajno — taka vztrajnost in doslednost bi bila res vredna bolje stvari — posamične dele te večine, in je zahteval nekako trmasto, da se večina pomeša z življi z nemško- liberalne strani, ki bi že se s prvim svojim nastopom v večini zanesli — kal smrti. Razbiti je torej hotel
PODLISTEK
Mojo Binkošti na Krasa.
Potopisna novola. — Spisal Gromozenski.
„Gospod." pogledal me je še hujše.
„Gospod?" skoro sem &e smejal.
• Gospod, vi ste... pardou, moje ime je Deme-ter Vdeb".
„Me veselil Moje Peter Čuk !"
»Gospod Čuk! Jeden od naju je preveč na svetu !•
„Sapermeut", sem si mislil, „ta pa začenja koj z zaključkom, a glasilo sem rekel najiaimjim glasom:
„Sveti Janez je prorokoval take čase, ko bode mnogo več ljudi preveč, nego jeden od naju".
„Ne šalite se z menoj, jeden od naju je preveč na svetu!*
„Ako ste že tako zračunali natanko, gospod Vdeb, pa zračunajte še, kateri od naju je preveč.
„Ha, ha, to že zračuna orožje".
Vidtl sem, da se je tresel same jeze.
Prišla je Stana na vrt, ne da bi bila opazita
naju.
„Gospod Vdeb, zaključiva to šalo, ali ako hočete, komedijo".
„Ne, ne, vi se morate dvobojevati z menoj 1"
„Pa naj bode 1"
kombinacijo, katera jedina ga more vzdržati na oblasti, in zasnovati hotel je kombinacijo, s katero bi bil ugladil pot do oblasti — drugim : njegovim lastnim nasprotnikom, nasprotnikom njegovega lastnega roda ; ljudem, ki so vzrastli v starih tradicijah nemško-liberalnih, ljudem, ki nočejo poznati pra-vice do druzih, ki bi hoteli, da bodi država izročena le njim v plen.
Ponemčevalna, centralistična, židovsko - liberalna Avstrija vendar ne more biti po godu Poljakom samim, ki se dosledno bore v ta namen, da odženejo nemščino iz vseh svojih uradov in šol in da pribore poljskemu jeziku vsa prava v deželi. A on, Poljak, grof Badeni, je iskal zaslombe med nemškimi liberalci, on je hotel zvariti slovanske av-tonomiste — poljske in češke — z voditelji nemškega centralizma. In pozneji dogodki so ga poučili, da je bil v hodi zmoti, uveril se je, da z Nemci ni kompromisov, dokler so taki, kakoršni so, to je : dokler dejstva ne zlomijo njih trme in jih pouče, da so minuli za vedno časi nemško-liberalnega nadvladja v Avstriji. A grof Badeni je dobil potrebnega pouka še v drugem pogledu.
Surovosti, nasilatva, razni čini zbesnelega fanatizma gori po Češkem, so ga prisilili menda, da je nekoliko modificiral svoje visoko menenje o tisti „voranleuchtende deutsche Kultur"; in vele izdajske demonstracije, zasramovanja avstrijskih oblasti, zasmehovanja avstrijskih redarjev in vojakov, uhajanja na nemška tla, klicanje inozemcev ' na pomoč in proslavljanja velikonemške ideje in poveličevanja velike matere Germanije: vse to ga je moralo poučiti, da je glas o nemških liberalcih kakor državo vzdržujoče stranke postal le basen, legenda.
Vsi ti dogodki iz zadnjih Časov niso mogli ostati brez utiša na grofa Badenija. In ako poročajo prav današnje dunajske vesti, izvel je gosp. ministerski predsednik tudi posledice iz došlega mu spoznanja. Grof Badeni se je sporazumel z večino in se hoče odslej opirati na to većino. V zmislu te
Stana je duhala rože, vijolice, v dvorani se je glasil glasovir, dvojice so se sukale, mimo Sežane puhal je ravno večerni vlak, a midva, gospod Vdeb in jaz, midva sva se grdo gledala ter določevala podrobnosti dvoboja, dokler ni odšel on, a jaz sem polagoma korakal k Stani.
„Vi tukaj?" me je ogovorila prestrašeno, „kaj pa vam je, da se držite tako grdo?"
„Nič, nič, gospiea. Ste li si ogledala Sežano?"
„Da. Res lep, čeden kraj."
.In ta harmonija med vi?ofiino in zunanostjo hiš ter širokostjo ulic", sem dostavil ter zamolčal nebroj mičnih dekliških obrazov v okvirju črnih, plavih ali pa kostanjevih las, ki popolnjujejo in idejalizujejo vso harmonijo.
„Čudno se mi pa zdi, da se zvonik ne tiče cerkve. Človek bi mislil, da so Sežančani imeli premalo denarja, ko so zidali cerkev, pa so zvonik postavili pozneje".
Čudno, pravite? Saj je v Škednju tudi kaj takega, pa tudi v Ptuju na Štirskem".
„Živeli Tržačani! Živeli 1" V prijetnem, a zelo močn«m altu pozdravljala naju je svojemu glasu primerno velika in močna gospica Vauda Gorenčeva.
S Stano sti prijateljici. Vanda jej je stresla nežno, belo ročico, da sem se bal za njene kosti, a ko je prišla moja desuica v njeno — poznava
vladne izjave so zastopniki večine sklenili primerno resolucijo. Zveza med vlado in desnico bi bila torej sklenjena. Toda vlada naj ne pozabi, da tudi pogodbe in dogovori se sklepajo v prvi vrsti v ta namen, da se izvršujejo. S tem, da se bode vlada naslanjala na veČino, to je, da se bode vladalo v Avstriji odslej parlamentarno in konstitucijoi\elno, prevzela je večina velikansko odgovornost, uno y O odgovornost, katero konstitucijonelno življenje sploh nalaga veČinam. Toda konstitucijonelno načelo podeljuje večinam tudi pravice 1 Te pravice bode moral spoštovati grof Badeni. Iz teh pravic na« rašča njemu dolžnost, da vlada v zmislu programa večine. Le tedaj, ako je grof Badeni sklenil zvezo z večino v polni zavesti svojih dolžnosti do te veČine, ako se je iznebil tiste nesrečne manije, ki ga je neprestano vlekla med naravne njega — nasprotnike; in ako bode veČina neprestano opominjala grofa Badenija na načelo „Do ut des* — dam, če mi daš — le tedaj bi mogli reči, da smo z včerajšnjim dnem stopili na prag nove, pravičneje dobe.
Umirajoče stoletje.
Kadar čuti, da se mn bliža poslednla nra, ko čuti, da mu bode skoie zapustiti svojce in se preseliti tja, kamor ne seže več zemska skrb, tedaj jame premišljevati skrbni oče, dobri gospodar, kako bi uredil svoje posestvo, da bi bilo za vse najbolj prav. In ako je našel dobro misel, sestavil dober načrt, tedaj mu olajšuje ta zavest ves boj in trpljenje slovesa. Kajti on zna, da se sme ločiti brez skrbi za bodočnost svojcev, on zna, da bode po njegovi vedni odsotnosti od ljubljenega domaivse v redu na tem domu, da bodeta vladala sloga in mir med brati in sestrami, dokler jih druži potreba pod jadno streho, kajti v svesti si je, da je vzadovoljil s6 svojim načrtom vse, vse ...
In kakor se sme reči o dobrem gospodarju,
se že dolgo — preskočil sem skoro plot svojega moštva in zaječal prav tiho.
Stana je dobila še dva krepka poljuba, jed-nega na desno, drugega na levo lice; ne treba praviti, da jaz nisem bil deležen te sreče.
„Srček moj, kako se pa imaš?" To vprašanje spada v Trstu in okolici k pozdravu ter se splošno odgovarja z: „Hvala lepa, in ti?" Tudi Stana je odgovorila tako.
Sedaj se je obrnila Vanda k meni. Velike oči, polne plemenitega ognja, pričajo mi, da gledam izredno žensko bitje, ki je vredno, da se človek potrudi za pridobitev njega prijateljstva. Njene oči so lepe, a zakrite z naočniki, pač pa lepa usta.
„Gospod Čuk, najprej vam moram čestitati!"
„Meni?" Debelo sem jo gledal, saj v zadnjem času nisem niti avanciral, niti iznašel kaj velikanskega, uiti nisem podedoval kake bogate tete.
„Da, da! Ne delajte se nevednega. Saj je Zorka" — namežikala je malo — „moja najljubša prijateljica, ki mi pripoveduje vse skrivnosti svoje".
„A" iu še jedenkrat „a" mi je ušlo iz odprtih ust.
„Boljše in lepše deve res niste mogli najti in kar je najlepše, ona spada k tistim redkim Slovenkam, ki se zavedajo svoje narodnosti".
Prikimal sem: „Res narodna je, kakor vi, gospica Vanda 1*	(Pride še.)
bi se zamoglo redi, ako bi se d«lo rabiti pnoseb-Ijenost za dobo stoletja, tu<ii o umirajočem stoletje. —
Nase stuletje umira. Ali kakor praktični go-spodar hoč* menda i ono narediti red in mir, predno se poslovi od nas — svojih otrok. Stoletje
—	to tolikokrat imenovano sloveče devetnajsto stoletje I — ostavlja človeštvo in poslavljajoče se bi rado niinolo v zavesti človeštva, da je kakor sloveče in slavno izvršilo svojo popolno dolžnost ter daje v polni meri izpolnilo svojo veliko nalogo, naloženo tnu od vekov.
Velika dela spadajo v to nalogo — velika se minula, a največja so se uagi om&dila k zaključku : spra v a med narodi! Ali je možno, da stoletje završi to nalogo ? Upanje sh dviga na obzorju kakor svitlja zarja, da civilizacija, miroljublje in gmotni napredek, zasedejo prestole in da se umakne barbarstvo, kateremu — to d*l Bog I
—	menda odzvoni za vselej na zemlji. Narodi, po naravi miroljubivi in prosvetljivi, naj 88 bratijo in kruteji n«j jamejo izpoznavati, da mora človek zapustiti zversko strast, ako hoće biti vreden sodrng onega, ki je dober, usmiljen in ki živi poleg njega na isti gradi. To naj izpoznava kruteji, do tega izpoznanja ga sili miiejt, ker minoli so časi, ko je kruti samogel rabiti svojo pest in meč, kakor mu je na-rekala zverska strast..
Še utegnejo priti sicer težki duševni boji poslednja leta umirajočega 19. stoletja, še, a morda se človek izogne do resnega velikanskega prelivanja krvi, in modrost človeškega duha potisne nazaj v pokoj pest onih, ki v enomer grabijo za meč; modrost človeka si izvoli sredstev za splošno vzadovoljenje vseh slojev človeške družbe in o nastopa novega stoletja bode morda pripravljeno vse v redu za novo srečneje gospodarstvo.
Da, na pragu novega stoletja utegne stati človeštvo, kakor na pragu novega posestva, kjer je vse gladko urejeno, kjer je treba lotiti se dela in — vse pojde po sreči.
r* oli-fcl&Jce vesstl,
TRSTU, dne 2, septembra 1»U7.
Pogajanja med desnico in vlado. O včerajšnjih dogodkih na Dunaju govorimo na prvem mestu. Iz poročil posnemamo:
Včeraj so se sešli na posvetovanj« zaupniki večine. Predsedoval je vitez Jaworski. Le ta je povdarjal izrecno, da je ta sestanek sezval na željo »rofa B a d e n i j a. Nadalje je izjavil Jaworski, da ga je mioisterski predsednik pooblastil do izjave, da je sklenila vlada, iskati z a a 1 o m b e nastrani desnice. Vnela se je precej dolga in živahna razprava, v kateri so povdarjali svoje želje in zahteve zastopniki posamičnih skupin na desnici. Slednjič se je soglasno odobrila uastopaa izjava:
Zastopniki desnice jemljejo zadoščenjem na znanje, da se hoče vlada odslej naslanjati na stranke, pripadajoče večini, ter so — držeči se v adresi obrazloženih načel inpovdarjaje solidarnost vseh skupin večine — pripravljeni izvoliti poseben odbor, ki se bode potjajal z vlado.
Popoludne ob 3. uri že bo se sešli načelniki klubov z ttiuiaterskim predsednikom, da se dogovore o skupnem postopanju vlade in večine. O vspebn teh posvetovanj pravi vladni „Frumden-blatt*, da je povoljen za obe strani.
Danes je bila zopet plenarna seja parlamentarne komisije večine. V tej seji se je poročalo o pogajanjiii z grofom Badeaijem. Na to sejo so poklicali brzojavno tudi posl. Šukljeja \n dra. Lagi-njo. DauaSpja seja parlamentarne komisije je bila menda zadnja za sedaj.
Iz poročil pa ni jasno, da-li se bode včeraj izvoljeni pododbor še nadalje pogajal z vlado, ali pa so pogajanja že dovršena.
Vsakako sta bila včerajšnja in današnji dan velepomembna za notranje življenje avstrijsko. Mnogokaterega — treznejega — Nemca obhaja morda že daues občutek, da je obstrukcija zgrešila svoj cilj. Zgrešila pa gaje, ker je bila zasnovana na krivih pi emisah ; Nemci so menili namreč, da se skupine na desnici ne morejo zložiti za u-kupno delo. V tej svoji krivi veri so tirali stvari tako daleč, da so brutalno zavračali vse dobrohotne ponudbe grofa Badenija. Nikdar ni bila dobrohotnost tako malo na svojem mestu, nego je
bila Badenijeva dobrohotnost do Nemcev*. Kajti po slehernem« dokazu dobrohotnosti je se divje zasu-melo v neaško-liberalni ŠHrai in v tem viharju — ne da bi prav vedeli kedaj in kako — imel je poveljstvo v roki oni glasoviti S.chonerer, ki najraje manevrira na tleh, ki niso avstrijska. S tem je bilo izbito dno tudi Badenijevi dobrohotnosti. Ako bi bil hotel omahovati še nadalje, ne bi bil več avstrijski minister. Predobro je znano, kako pazno se zasledujejo stvari ravno na avstrijskem dvorn. Ne da bi se radi utikali v politiške borbe, ali kadar so stvari dozorele tako daleč, da so možni dogodki a la Heb in Aš, kjer se je tirala v blato cel6 častna suknja avstrijskega vojaka, tedaj ne razumejo več šale na onem odličnem mestu. To je moralo biti znano grofa Badenija bolj nego komur-koli drngemu. In potem umemo lahko, zakaj je Badeni naložil Jaworakemu, naj izjavi v njegovem imenu, da se vlada hoče opirati na desnico.
Tako je priilo do včerajšnjih in današnjih dogodkov, ki bodo morda značili mejnik ob meji nove dobe. Ne po volji grofa Badenija je priilo tako, ampak po objestnosti Nemcev. Napenjali so struno preveč in struna je — počila I
Iz sabora hrvatskega. Generalna rasprava o adresi je zaključena. Kakor materijalni zmagovalec je izišla iz te vroče borbe seveda vladna stranka, ker ima večino na svoji strani; moralna zmaga pa je brez vsega dvoma na strani opozicije. To pripoznavajo celo dunajski oflcijozni listi, kakor n. pr. ,Reichswehrtt. Ta poslednji list povdarja, da se je popolnoma izjalovila glavna spekulacija vladnih krogov, špekulacija, da se združena opozicija ne bode mogla sporazumeti za ukupen načrt. Ta spekulacija je jafeo slična spekulaciji nemških obstrukcijonistov v parlamentu avatvijskem. Ali ne pravimo vedno, da moč naših nasprotnikov ni bila v njih samih ampak v naši neslogi. In sedaj vidimo na Hrvatskem nekoliko zložnosti med nami in ma-meluki v večini čutijo že v vseh kosteh resnost položaja. Omeniti bi trebalo Se vedenje Srbov v tej razpravi. I oni so razvili svrj program, katerega opravičenost pripoznavajo tudi glasila opozicije. Da pa so se 8rbi v saboru izrekli proti opoziciji, to je naravno, ker so bili voljeni po želji in pripo-moČjo grofa Khuena. Vprašanje pa je, da-li ti vladni Srbi še zastopajo javno srbvko menenje ?! 1 Zadnje volitve v cerkveni zbor v Karlovcih govore o nasprotoem. Saj je vladna stianka doživela popoln poraz na tah volitvah.
Včeraj je govoril svojo zadnjo besedo ute-meljevatelj načrta manjšine, posl. Bresstjewiky. Govoril je divno, vsaka beseda je bila argument. Odgovarjal mu je ban sam. Jutri se povrnemo k stvari.
Faure in Nikolaj. Predsednik fraacozke republike je odposlal carju nastopno brzojavko iz Dankerqua:
„V trenotku, ko stopam na francozka tla, obrača se moja prva misel do Vašega Veličanstva in do Njenega Veličanstva carice ter do vsega naroda ruskega. Sijaj vsprejema, prirejenega predsedniku republike, vzbuja v vsej Franciji čut ga-njenja in veselja. Isti zapusti v n&š:h srcih nepo-rusen spomin. Prosim Vaše Veličanstvo 9e enkrat, da vsprejmete izraz moje zahvale in želja, ki jih gojim za njih srečo in za carico in za cesarsko družino in za velikost in blaginjo Rusije*.
Na to brzojavko je odgovoril car iz Varšave: „Carica in jaz sva Vam jako hvaležna na prijaznih besedah, ki ste uama jih doposlali ravnokar. Z veseljem bo-leva hranila spojin na obisk predsednika irancozke republike carju ru-kemu, čegar srce ja bilo v soglasju se srci Francozke".
Ministerski svet v Parizu je sklenil pomilo-stiti mnogo oseb v spomin na potovanje Faure a v Rusijo. Mnogo se je opažalo v Parizu in je napravilo najbolji utis, da je o povrnitvi Faure- a plapolala papeževa zastava na palači papeževega nuncija.
Različne vesti.
t Kazimir Ljubić. V Makarski (v Dalmaciji) je umrl dne 30. avgusta Don Kazimir Ljubi d, predsednik stranke prava v Dalmaciji. — S Kazimirom Ljuhieem je izgubila Hrvatska jedneganaj-ognjevitejših boriteljev za narodne pravice. Od leta 1870 pa do smrti deloval je neumorno na na-rodnem polju in zapored gaje volil hrvatski narod
v rasne zbornice, kajti njegov govorniški dar. njegov krepki duh, kateremu se je moralo kloniti vse, pridobila sta mu najvećih simpatij med narodom.
Ljubić je bil porojen v Makarski, kjer je bil tudi pozneje župnik in kjer je delal največim veseljem v prospeh svojega naroda. Že 1871. leta je začel uredovati .Narodni List* in ga je uredo-val izborno jedno leto, a za njim ga je nredoval Jurij Biankini. — Za letom 1894 pa je Ljubid oslepil in da-si je bil telesno slep, duševno je delal nadalje in njegovo delovanje ostane nepozabnim spomenikom hrvatskega napredka v Dalmaciji. — Slava mu 1
Nai presvetli cesar je odšel v Bistrico n% Moravskem, kjer bode navzoč na velikih vojaških vajah. Vsprejet je bil navdušeno od velike množice prebivalstva. Na nagovor nadškofa Kohna je odgovoril: „Naj bi se vsikdar posrečilo Vaiemtt dalekosežnomu vplivu, d« bi vzbujali in vstajali ▼ srcih vernikov pravi krščanski zmisel ljubezni in apravljivosti v lastno vzveličanje in v blagor dežele in države". Do deželnega glavarja je cesar izrazil nado, da se na pota zmernosti in spravlji-vosti snideti obe narodnosti v mirno tekmovanje za blagor dežele.
Kdo bode novi knezonadškof v Gorici ? S tem vprašanjem se bavijo te dni italijanski, nemški in slovenski časopisi. Glave nemških in italijanskih časnikarjev nas ne bole nimalo, pač pa bi našim slovenskim tovarišem izrazili radi svoje skromno menenje, da je često bolje, da se ne govori javno o takih stvareh, sosebno tedaj, ako meuimo, da stoje stvari ugodno. Saj smo doživeli že mnogokak izgled — tudi o namerovanem imenovanju Škota Stadlerja nadškotom v Zagrebu se je bilo zgodilo nekaj enacega —, da se je porušila skoro že gotova stvar, ker smo prehitro jeli kazati svojo za-dovoljnost. Zato bi želeli velike previdnosti tudi o vprašanju imenovanja bodočega knezonadškofa v Gorici.
Vseslovenski thod. Zadnji »Primorec" vabi nastopnimi lepimi besedami na vseslovenski shod:
„V Avstriji smo Slovenci na Štajerskem in Koroškem v enotretjinski manjšini; a dvotretjinska nemška večina dela z nami, kakor da državne postave in državljanske pravice ne veljajo tedaji ko so nam v prilog. Še huje se nam godi v Trstu in okolici, kjer smo pod vladnim pokroviteljstvom izročeni na milost in nemilost tržaški italijanski gospddi.
Na Goriškem iu v Istri imamo Slovenci z Hrvati dvotretjinsko večino; a javne stvari so uravnane tako, da Italijani gospodujejo, a mi hlapcu jemo .Visi oziri', katerih no umejemo, zahtevajo, kakor pravijo, to nenaravno razmero. Edino na Kranjskem ni bilo mogoče vzdrževati nemške prevlade nasproti slovenski ogromni večini. .Nemška inteligenca in nemški kapital', ki v resnici sta slovenska, morala sta dolgo časa služiti kakor razlog, da se je tudi na Kranjskem duJilo slovenstvo. Slednjič je padlo to strašilo in Slovenec je na Kranjskem prišel do veljave, ki mu gre tndi v dragih deželah.
Zdaj štejejo na Goriškem in v Istri, koliko frakov in cilindrov imajo Slovenci in Hrvati, a koliko slovenski in hrvatski renegati. Norost: dandanes, ko delavski jopič in delavska čepica plešeta, da se prestoli majajo, pa politiki, ali oni, ki hočejo veljati kakor taki, frake poštevajo! (To ni naša izmišljija, ampak gala istina.) Ali si človek more misliti večo starokopitnost ?
Nasproti temu ločenju, tem razmeram, tem političnim zmotam javiti hnfte narod slovenski, da se ne čuti deljen po deželah, ampak celoten p o narodni avtonomiji, ki je edino opravičena ; da ne priznava političnih fraz zarjavelih škricev brez možgan, marveč živo in oživljajoče moč človeške enakosti, bratske ljubezni in bo^je pravice, kakeršno uči nepremenjeno in nepremen-Ijivo krščanska vera po katoliški cerkvi.
Na tej podlagi smo se našli vsi Slovenci; na tej podlagi dobimo bratov med vsemi narodi. To hočemo izreči na vseslovenskem shodu; to hočemo javiti svetu. Na pravične naše zahteve, na svete naše idejale zaupamo; tem se mora ukloniti in se gotovo uklone vsaka surova sila. Kadarkoli se je bil boj med nasilstvom, surovo močjo in idejo, zmagala je ideja; tako bo tudi zdaj-
A v ta namen, bratje, treba, da ohranimo
I n
svoje idejale Ci^tf, nepremenjene, kakor se nam kažejo v luči nepreinenljive katoliške vere in na nji slonečega našega narodnega prepričmja.
Rojaki, posebno Vi, ki zastopate narod kakor poslanci, župani, duhovni pastirji ali drugače, pa tudi Vi, ki niste v tem položaja, in se udeležite vseslovenskega shoda ter izjavite, da Slovenci in Hrvati, če tudi živeči po ramih deželah, se smatramo kakor ena celota, kakor eno telo, ki ne pusti, da mu kdo po nogah čokla in ko ga v bedra ščipa, mu brado gladi. Vsi Slovenci in Hrvati smo en narod; vsi čutimo za vsakega in vsak za vse!"
Tem lepim besedam ne vemo mi pridodati dražega, nego : da, in a m e n I
„Druhal*. Pišejo nam: Hočemo, ali nočemo? smo mislili in prevdarjali; se 1i hočemo še jeden-krat dotakniti umazane rokavice, katero nam meče „Lavoratore* ? Naravnost rečeno, gabi se nam, a k tema n is sili naš — program. Torej bodi!
Da }<e preselita kar dva slovenska delavska lista v Trst, to bi zam>glo skoro osupniti za prvi hip. Kar dva delavska lista naenkrat z Dunaja v Trst 1 Ali jima na Danaju h kratu ni več prostora, ali so dragi vzroki tej preselitvi ? Da, drugi vzroki so, to 'je ovadil tudi „Lavoratore". Dvoma ni, v Trsta je za slovensko delavstvo velika sila, zato je treba tudi velike hitre pomoči. In to pomoč našim slovenskim delavcem naj prineseta „Delavec* in „Svoboda" ?1 To je vse jako lepo in veselilo bi nas, da je res zlato, kar se v tej stvari — sveti.
Toda slutnja nas napolnjuje, da vendar ni temu tako in k tej slutnji nas navaja baš izbrnh laškega „Lavoratore*. Zakaj se on zaganja v vas in vas zmerja z — druhaljo ? S čem ste si zaslužili to? Kev ste slovensko delavstvo svarili prei uplivi italijanizacije ? Oho, radi tega pa niste druhal, marveč prijatelji, odkritosrčni prijatelji naših slovenskih delavskih bratov. K druhali pa j« šteti one, ki brezvest 10 zanašajo iškarijotstvo med ljudstvo druge narodnosti in je nagovarja na odpadništvo.
Iz tega izbruha .Livoratore"-jevega je pač razvi l no, kam pes taco moli, — razvidno je, da je sodelovanje „Delavca" in „Svobode* na načrtih Italijanašev le nov način italijanizacije, ker so že precej izrabljeni stari načini. Odtujili bi radi tudi slovenskega delavca od naše narodnosti, da bi postal izdaj ca, — v to ime se je najbrže zasnovala aljanca mej „Lavoratore* jem in konsorti ter »Delavcem* in „Svobodo*. Najlepše bi bilo, da slovenska delavska lista ne izpolnita nad italijanaških prijateljev te»- ne nemagata raznarodova'i naših ljudi, marveč nasprotno. Toda tega se ni nadejafi, vse preveč se poznata.
Sicer pa se zanašamo na naše ljudi, da ostanejo in — postanejo značajni vilic preselitvi „dunajskih* listov. (Svoje menenje o tej stvari spregovorimo še enkrat tudi mi. Op. ured.)
Občni zbor .Kmetijske in vrtnarske družbe za Tivst in okolico". Redni letni občni zbor kmetijske in vrtnarske dražbe za Trat in okolico vršil se bode v nedeljo due 12. t. m. v prostorih slovanske Čitalnice v Trstu in sicer ob 9. uri dopoldan. Na dnevnem redu bode: 1. Nagovor predsednikov. 2. Poročilo tajnikovo. 3. Poročilo blagajnikovo. 4. Volitev novega oubora. 5. Razni nasveti. O važnosti tega občnega zbora spregovorimo prihodnjič obširneje.
Ženska podružnica družbe sv. Cirila in Metoda V Logatcu priredi v nedeljo 5 septembra veselico v prt štorih gostilne Arko v Dol. Logatcu, Program obsedi* 18 toček. Začetek točno ob 3. uri pop. U-stopmua 20 lic. za osebo. Ker je čisti dohodek ua-rae.njen glavni družbi, se predplačila vsprejemaio hvaležno. Ako bo le dne 5. aept. slabo vreme, vršita se bode \ese;ica dne 8. sept. ob isti uri iu z intina vsporedom.
Ormoška podružnica družbe s/, Cirila in Metoda bodri slavila svojo desetletnico v nedeljo dne, 5. septemora 1897. izrednim občnim zborom in koncertom na vrtu. Vspored slavnosti, Ob 10. uri predpoludne slovesna sv. maša v mestni cer vi. Ob 3. uri popoludne izredui občni zbor: a) Pozdrav iu poročilo predsednikovo, b) Poročilo tajnikovo. c) Poročilo blagajnikovo, c) Slučajnosti.
Kolesarski klub ,Sokol" v Trstu priredi dne 12. t. m. o priliKi veselice pevskega društva na Opčinah prvo društveno dirko z Opčin v Štorje in nazaj. Start na OpČinah ob 4. uri popoludne. Vložek 2 kroni. Členi, ki se milijo
udeležiti dirke, naj se prijavijo pri gnsp. podpredsedniku Vek. Grebeucu ulica S. Zaccaria št. 1 pismeno ali ustm»-no vsaki dan od 12—2 ure pop., in sicer najkasneje do 11. t. m. do 2 ure pop. Na prijave brez vložka se ne bode jemalo ozir. Klubovi členi so naprošeni, da bi polnoitevilno prisostvovali na tej dirki	Odbor.
Razpored veselice .Del. podp. društva" na vrta šole družbe sv. Cirila in Metoda v ulici Giu-liani, dne 6. sept 1897. I.Jenko: „Naprej*, godba. 9. Majcen: .Lepi svet*, valjček, godba. 3. Brajša: »Koračnica*, moški zbor. 4. Nedved: .Pozdrav*, pesem, godba. B. V : »Sarafan", mešan zbor. 6. Majcen: „FanyM, mazurka, godba. 7. Predsednikov nagovor. 8. Zaje: .Zrinjsko-Frankopanka", godba. 9. „NaJe gosp'ce", polka franc. 10. Umetalni ognji. 11. Majcen: .Slovenec sem", potpouri, godba. 12. .Hrvatska Davorija*, zbor s6 spremljevanjem godbe. 13. CJmetalni ognji. 14. Ipavic: „Domovini", pesem godba. 15. „Adele", polka franc.
Slovenci v mestu in po okolici: ne pozabite prib. nedeljo na to veselico. Spomnite sejevprvič zato, ker je tradicijonalna, drugič zato, ker jo priredi jedno uajimenitneiših naših društev, in tretjič zato, ker se bode i ta veselica vršila v znamenju sedanjih žalostnih razmer.
O otvoritvi narodnega doma v Barkovljah piše „Slovenski Narod* med drugim sledeče :
•Ni dvoma, da obrodi ta slavnost lep sad. Slovenski okoličan je dolgo dremal, ali jel se je pro-bujati, jel je spoznavati pomeu narodne ideje, in kdor ga je videl za časa volitev ali na slavnosti, tisti ve, da nam ni obupati. Okoličan se zaveda svojega slovenstva in to nam jamči zmago v boju za narodno idejo. Navdušenje na otvoritvi „Narodnega doma" v Barkovljah bi bilo gotovo postalo še veće — ako je to sploh bilo možno — da so i drugi slovenski krogi zunaj Trsta, zlasti v Ljub-ljubljani, se slavnosti spomnili. Slavnost je bila res bolj lokalna, ali pomena za vse Slovenstvo jej ne more odreči nihče; zato pa je bilo opravičeno veliko začudenje, da ni došlo iz Kranjske skoro nič udeležencev.
Na slavnost v Barkovljah so dospele nastopne brzojavke:
Ljubljana. Vaš Dom bodi Dom naše vzajemnosti, solidarnosti, bratske sloge. — Slava zavednim sestram in bratom ob naši Adriji 1 j	Trstenjak, predsednik .Ljubljane".
V r h u i k a. Na Vrhniški slavnosti zbrani slovenski krščanski socijalisti pozdravljajo navdušeno otvoritev nove trdnjavo orjaških Slovencev 11 Poslanec Jelovšek, Gostinčar, Kiegar, Oatneruik, Pavšner, Ziller, Jakolič, Marinka, Maaovec, Steffe, j Ormelj.
t Celovec. Od severne meje slovenske pošilja hrabrim bratom, vnetim botilcem za našo sveto stvar ob sinji Adriji, zbranim v novem domu, najiskrenejše pozdrave.
Uredništvo .Mira".
Brežice. V srednjem so veku gradili tajcem Slovani gradove — Tebe pa tujcem je v strah postavil Slovan I Narodni Dom — Brežice.
Trst. Naj viharja moč razsaja, hraste cepi, skale taja, večna bo Barkovljanoin čast 1
Vesela družba „pri petelinu*.
Z a d e r. Naprej za dom 1 — I. Sancin, Ka-talini(5-Jeretov.
Gospod odvetnik dr. G r e g o r i n je dopo-slal iz Ksmnika nastopno pismo:
V Kamniku 28/8/07.
Slavno društvo!
Bivajoči začasno v Kamniku, kjer v gorskem zraku zdravim vsled letošnjih bojev razdražene živce, obžalujHnij da ne morem telesno prisustvovati lepi slavnosti otvorjenja .Narodnega doma" v Barkovljah. Pač pa sera v duhu z Vami ter kličem vrlim voditeljem barkovljanskim, hrabrim okoličanom in vsem narodnim Tržačanom, ki se udeleže Vaše pomembne jutrajšnje slavnosti, krepek : Na zdar! Narodni dom barkovljanski bodi priPa trdne in neupognjeue volje in zavednega rodoljubja Barkovljanov ter spodbujaj tudi druge okoličane, da si zgradijo slične narodne trdnjavice. A ugledaj o naj se v podjetne Barkovljane tudi mestni Slovenci tržaški, ki naj skoro postavijo v srcu mesta „ Narodni dom*, sebi v čast, a v strah vragom 1
Naj živi, cvete iu raste barkovljansko obrt nijsko društvo, v vzgled tržaškim Slovencem !
Dr. Gustav G r e g o r i n.
Na slavnosti v Barkevljah se je zgubila bela peča precejšnje vrednoati. Ako jo je -.ičišel kdo, naj jo blagohotno prinese v naše uredništvo ali pa v narodni dom v Barkovljah, kjer dobi primerno nagrado.
Iz Kotora nam pišejo dne 27. avgusta t. 1.: Slavno uredništvo 1 Prepričan sem, da utegae zanimati marsikoga kratka notica iz daljnje bratske zemlje — Boke kotorske (nekdaj beneške Albanije), kjer se je dne 18. t. m. v proslavo rojstnega dne našega presv. carja slovesno odkril veliki avstrijski grb, ki je vzidan nad glavnim nhodom v mesto iznad mogočnega leva sv. Marka. Z obeh Htrani ga čuvata dva ogromna oroslana; spodaj pa je vsekana letnica „MDCCCXIV" in napis: .Justitia regnorum fundamentum*. Svečanost je otvoril kratkim nagovorom podpolkovnik SchlOgelhofer, zapo-vednik pijonirskega oddelka; dalje je sledil v nemškem jezika govor general-majorja viteza pl. M a n o j l o v i 6 a, v katerem je risal le-ta v kratkih potezah burno prošlost Kotora in prvi svečani uhod Avstrijcev v Boko pod poveljstvom generala Ru k o v i n e leta 1797.
V	predvečer so plamovi po bližnjih in po trdnjavah Krivošije divno oznanjevali daleč naokrog, da tu širi ponosni avstrijski orel svoja mogočna krila. Kakor znano, zasedla je Avstrija ta predel najpopred v letu 1797., in ga v letu 1806. vsled Požunske pogodbe odstopila Francozom ; v 1.1809. je prišel zopet pod Avstrijo ali samo za kratek čas, kajti že čez nekaj mesecev priklopi! ga je slavohlepni Napoleon k Iliriji, katere poveljnik je stolova! v Ljubljani. V letu 1814., ko je potemnila slava Francije, prišla je Boka zopet v babsburžko gospodarstvo in ostala do današnjega dne.
Dne 26. t. m. so priredile civilne in vojaške oblasti lepo svečanost v proslavo 100-letnice. Uii-gali so se zvečer na Rivi lepi nmetalni ognji in rakete.
V	oči bode posebno to, da ljudstvo ne kaže posebnega navdušenja ob takih prilikah ; no, komar je znana historija zadnjih desetletij, ne bode po« vpraševal po vzroka. Nekdaj je bilo tu blagostanja doma. Dvori in plemičev stanovi so se svetili v polnem razkošju, a danes pošilja bledi mesec svoje žarke skozi oknice v zapuščene prostore, pričajoče
| o nekdanjem blešču iu bogatstvu.
Mnogi plemiči, bogati pomorski kapetani in trgovci preselili so se v teku časa iz tehtnih vzrokov v inozemstvo, ali pa v Trst in Benetke. V obče: taka revščina, kakoršna je ta, vlada gotovo malo kje v naši monarhiji, dočim se na drngi strani troše miliioni v druge namene. Razsodeu avstrijski državnik me bode uinel in pogodi gotovo, česa treba tu, da se ljudstvo povzdigne zopet iz potrtosti in da bode srce istega zopet pristopno — veselju in navdušenju. Ne prikrivajmo si obraza pred — resnico. Kakor iskren avstrijski patnjot kličem avstrijskim državuikom: veliko dolžnost Vam je še izvršiti v lepi, a zanemarjeni Dalmacijil	,s*
V	Kotoru so se vršile te dni velike slavnosti v spomin stoletnice priklopljenja k Avstriji. Tem povodom je priobčil .Glas Crnogorca* nastopno zanimivo pismo, ki je je leta 1814 pisal ruski car Aleksander tedanjemu državnemu načelniku na Čroigori:
.Vzvišeni metropolita črnogorski! Po Vas odposlani srdar črnogorski, Savo Plamenac, je srečno dospel v moj tabor ter mi prinesel Vaše pismo. Razun tega sem čul tudi ustno poročilo istega. Čut, ki ga gojim za Vaš in Vašega roda blagostau, pokazal sera tudi ob tej priliki. Taka čurila so stanovjtua v meni. Jaz in moji zavezniki smo sklenili, zdaj, ko je zavladal zopet mir, obrniti svojo pozornost na sosedno Vam boško ozemlje iu smo odloČili vrniti zopet to ozemlje državi avstrijski, pod katere varstvom je ono vzovetelo. Vi ste pripomogli k t?mu dogodku, ker ste pregnali sov.iz tega ozemlja. Radi tega pozi vijem Vašo Vzvišenost, da odpozovete Vaše hrnbre Črnogorce iz Bok in pustite avstrijskim trumam, da zasedejo ondotne trdnjave. Upam, da o izvršbi t.ega dejanja ne samo da ne stavite ovir, marveč da z vsem svojim uplivom delujete na boško prebivalstvo, da se isto podvrže naredbam zaveznih držav, a da zajedno daste prebivalstvu prepričanje, da ostanejo nedotaknene vse njegove pravice. Splošno ostajem, s priporočilom v Vaše molitve, Vam vedno naklonjeni Aleksander. V Parizu dne 20. majnika 1814."
Židovski prodajalci na božjih potih. „Reichs-post" je pisala dne 15. avgusta 1894.: Neki stavek v židovskem pravn prepoveduje vsem judom kupovati verske znake od kristijanov, kakor knjige itd. itd. Nasproti temu pa je mej kristijani vse premalo še vkoreninjena zavest, da je greh kupovati od judov, kakor navernikov, svete stvari; podobice, molitvene knjige in molke. Že dolgo pa vidimo, kako se šopirijo posebno na božjih potih judje ia prodajajo naše svete verske stvari v svojih .štantih". Skoro vse tiste svetle in mikavne stvari izvirajo iz judovskih rok : naše molitvene knjige, navidezno lične in lepe, a v resnici sleparsko roalo-vredne, molke, da, celo škapulirje in rožne vence, ▼se te in druge take reči prodaja jud posredno ali neposredno. Sicer so prodajalci ali prodajalke na božjih potih kristijani, a dobivajo te izdelke iz judovskih fabrik. Prepričali smo se dostikrat, da so jednaki izdelki iz judovskih fabrik po 30 odstotkov ceneji, nego iz kristijanskih In da prodajalci radi tega rajše kupujejo od judov. Ne mislijo pa, in s tem svojim postopanjem še pomagajo judom, da je blago iz judovskih tovarn mnogo slabše in, kar je glavno, da se s tem onečašča naša sveta vera, ako kupujejo od nevernika naše verske stvari. V očigled vsemu temn se moramo vprašati, kako bi bilo ukreniti, da bi se razni izdelki, ki se razprodajejo na božjih potih med naše verno ljudstvo, odtegnili židovskim rokam in bi se kupovalo samo od kristijanov. Zato se je ukrenilo na merodajnem mesti, da se z združenimi močmi nastopi proti židovski konkurenci in židovskemu kapitalu v tej stroki. Ta židovski kapital je ravno največa nevarnost, ker Žid dovoljuje daljši kredit in večje odstotke razprodajalcem njegovega blaga, radi česar Ie-ti jemljejo od njega blago in puščajo kršćanske tovarne v nemar".
Tako se je pisalo že leta 1894. No, sedaj se pa res ustanovi zadruga krščanskih producentov in prodajalcev za izdelke, ki se prodajajo na božjih potih, in ta bode skrbela, da, kar je krščanskega, ostani v krščanskih rokah. Ako se zares pomisli, da se zbira vsako leto na milijone vernikov na božjih potih, si lahko mislimo, kako velikanski dobiček teče v žep judom, katerim ni nič svetega na naši strani, nego naš denar.
Temu mora biti konec in v to naj pripomorejo vsi, katerim je na tem ležeče, da se ne bodo okoriščali drugoverci z našimi cerkvenimi stvarmi. Za vprvo se poživljajo vsi častiti duhovniki in potem tudi vsi verniki, možki in ženske, katerim je na tem, da se odpomore tema pregrešku, naj se oglasijo pri gospodu M. FrOhlichu, uredniku „Reichspost" na Dunaju VIII. Strozzigasse 41. in mu dopošljejo svoj naslov.
Pravilo zadovoljnosti. Iz recepta nekega starega modrijana od leta 1644. posnemamo naslednjo pravilo, po katerem se ravnaj človek, ako hočeš biti zadovoljen. Glasi ?e: „Ako hočeš biti zadovoljen jeden dan, daj se frizirati; ako hočeš biti zadovoljen jeden teden, pojdi v svate; za jeden mesec: kupi si konja in jaši j za pol leta: zidaj si lepo hišico, v pol leta se je nagledaš in naveličaš; ako ho'eŠ biti zadovoljen vse leto: vzemi mlado, lepo ženo; aku iiočdš zadovoljnosti za dve leti, nastopi dedščino bogatega strijca; ako hočeš biti pa zadovoljen vse življenje, tedaj pa koj — umri!
Nesreč 3 v bolških Klužah. Iz Bol ca pišejo „Primorcu" : „Predor za cesto k novi trdnjavi je bil dodelan v sredo; v času, ko je bil predor toliko narejen, da je bilo mogoče iti skozi, se je ponesrečil neki delavec tak6, da mu je hudo poškodovalo o\'(- li )gi; srečnemu iiaključku se ima zahvaliti, da ga n ubilo. Moža so odnesli in zdaj se zdravi; v par tednih bo zopet dober.
Urneje se, da delavci so se pogovarjali tudi drugi dan le o tej nesreči. Nečak poškodovanega delavca je bil nekam potrt in je dejal: „Ne vem kaj, ali nekaj se danes mora še zgoditi!" — Ni še dobro izgovoril — in utrgal se je rob nad niim ; njega ie rob vrgel po zraku kakih 80 m. niže, da je obležal ves razmrcvarjen; glave ni bil« iiiogoče niti spoznati. — Rob je vzel še drugega delavca, a tega je zadel le malo, da ima le neknj sicer težkih ran, a ozdravi gotovo v nekaj tednih.
V petek popoludne so pokopali nesrečnega delavca ; došli so izkazat mu zadnjo čast vsi delavci na cesti in novi trdnjavi in c. kr. častniki. — N. p. v m.!
Na avstrijski Soli v Carigradu je popolniti mesto ravnatelja. Letna plača 1620 gld. v zlatn, stanovanje in druge ugodnosti, toda brez pravice do mirovine. Prosilci se morajo obvezati, da ostanejo tam vsaj tri leta. Za potne stroške dobi ime-novanec 250 g! v zlatn. Prošnje nasloviti na šolski odbor, dopo^iati pa avstro-ogerskerau konzulatu v Carigrad.
V vojake zagledala se je neka deklica blizo Ljubljane. „Fantje" so jej bili tako všeč, da se je kar zamaknila vanje kakor v kako nebeško prikazen in da je bila slepa za vs« drugo. Zato tudi ni videla voza, ki je pridirjal po poti in deklico podrl na tla, da je vsled tega p*dca trpela škodo na rokah in nogah. — Toraj dekleta, pazite na svoje oči, da ne bodo trpele radi njih — vaše roke in noge!
Tat na Železnici. Minoli mesec se je potikal neki tat po spalnih vagonih na progah med Dunajem in Karlovimi vari ter Dunajem in Erakovem in okradel vel popotnikov. Na Dunaju so ga zasačili in lopov je priznal zločine. Imenuje se baje Barivič ter je vojaški begun bosansko hercegovskega polka.
Morski roparji. Po .Triester Tagblattu" po* snemamo vest, da sti dve roparski ladiji oplenili dne 16 avg. neko italijansko jadranico na pobre-žju maroškem. Roparji so napadli možtvo, vzeli seboj vse imetje, še celč obleko možtva in razbili ladijo tako, da je postala nerabna za nadaljnjo vožnjo. Jadranici je ime „Fiducia" ter je vozila les v Mar seille na Francosko.
Franoozl v Petrogradu. Ob bivanju lrancos-kega predsednika Faure-a v Petrogradu se je dogodila marsikaka mična dogodbica, katera je ostavila trajen spomin v srcu in duši spremstva Fau-reovega v Petrogradu. Ruski narod je bil ves izven sebe od navdušenja in je hotel brhke Francoze kar pojesti. Kar je bilo francozkega, vse je bilo cilj skrajnega obožavanja. Krasni spol tudi ni za ostajal za temi ovacijami od strani naroda nasproti narodu. Marsikak žarni pogled divne Petrograjke vnel je iskro ljubezni v srcu lepega Francoza-Parižana in nasprotno. Ljudstvo se je gnetlo okrog francoskih uniform in najraje bi jih bilo obkolilo in gledalo brez prenehanja. Z ozirom na to dejstvo je resnica, da je francoska-ruska alijanca zares tudi alijanca medsebojne narodne ljubezni in nemški list „KOIn, Zeitung" se ni kar nič zmotil.
Boulevard d' Alliance Želja večine parižkega prebivalstva je, da se jeden velikih parižkih sprehodov ali bulvardov, nazove „baulevard d' Aliance" in to v spomin francoska ruske zveze.
Milan Obrenović, bivši kralj srbski, podal se je v Karlove vari, kjer ostane se svojim sinom skupaj tako dolgo, da se Milan ozdravi. Kralj Aleksander ostaue še osem do deset dni v zdravilišču. Razkralj se že počuti malo bolje, a še vedno slabo izgleda. To prenaporno — razvladanje 1
Nasledki kolesarjenja v Ameriki so že toliki, da je uaičilo že mnogo drugih iudustr.j. Ljudje so že opustili vse druge zabave in se drže kolesa, i celo ženske se ne menijo za ničesar več, nego za .kolo". Najbolj zanemarjeni pa so — konji V o-z mlju Waschingtonu se klatijo kar tolpe konj brez gospodarja okrog. Trgovci jih prodajajo po 7 ali k večemu po 80 gld. in še te le za — mesnice.
Sneg. Iz Tirolskega javljajo, da je zadnje dni avgusta zapadel sneg južno tirolsko pogorje, ki ki se sredi poletja blišči v zimskem žaru.
Klas požrl in umrl. Na Nemškem se. je nekemu posestniku pripetila nezgoda, da je pojedel konec pšr-ničue^a klasu. Vse prizadevanje, da bi vzeli iz ujega ojstri klas, je bilo zam*n in revež, ficer zdrav in krepak, je moral umreti.
Loterijske Številke, izžrebane dnš 1. t rn.:
P'aga	89, 46, 80, 35, 49.
Lvo*	59, 38, 76, 73, 8.
Najnovej&e vesti.
Dunaj 2. Č 1 e n i parlamentarne komisij* d e s n i c e so se s e š 1 i d a n e s v p o* svetovanje.
Atene 2. Grška vlada je predložila, da se v jam tvo za posojilo v p«»plačanie vojne odškodnine določijo poleg dohodkov na ko.kili tudi ilohodki od monopolov in,od tobaka. Vlasti naj določijo jed-nega teh treh objektov.
Varšava. 2 N>» viVraiSnji v^ej^m carske dvojice na kolodvoru, d .šh je ru>li deputacija «e-sta varšavskega, ki je ponudila Veličanstvoma soli in kruha. Na nagovor predsedn ka je izrazil car Nikolaj svoje ves«'I je, da more po dolgem presledku z carico bivati v Varšavi, ter je rekel, da posebnim veseljem vsprejema izjavo udanosti me^t» varšavskega. Car je ..aložil generalnemu guvernerju, knezu Imeritenskemu, naj priobči prebivalstvu njegovo posebno zadovoljstvo na vsprejemu v Varšavi in na uvorn^m redu m^ta.
Ir^ovinah« brzojavke in v
Bnilitapalta. PAenica aaje«er 12 03 12 05 Pšenica *» spomlad 1:^98 11.69 do 11,70 Ov.:a za j»son 6.07 6.09. — K* za jesen 8.80 8 82. Koruza za oktober 18»?. 5.10' 5.20
Henu-a nova od 78 kil. f. 12.35—12,40 od 79 kilo 12-45 12 50 «d 80 kil f. 12.50—12 55 , od «1 Vil. r. 12-55 18 60, od 82 kil. for. —.l<,im«n 7'10 10,— proso 6 30 6 50
Pšenica: Srodne ponudbe. Živahno povpraševanje, trg stalen. Prodaja 24000 mt. st. 20—25 nvč. dražje. Rž 5—10 nvč., Koruza 10 nvč. dražje- Oves stalno. Ječmen mlačen Vreme: lepo.
t'TRga. Neratfnirani sladkor for. 11.85 do 11'90. Z* notranji trgovini t Centrifugal f. 3B'/a— — Concasse f. 86'/,, Četvorni f. 37'/*, v glavah f. 36V4— 37-—
3ftvre. Kava Santo« good »voraga ** avgust 42.50 «« december 43.—
Hamburg. Santo« goo<l avnm^n	september 33.75,
zn december 34 50 za raarc 35.50. za maj 36.—. mlačno, '^ovm 2. septembra
		d mes	vAflpi'
Državni uolg r	papirju . .	. . 102-45	102.35
» * T	■rebra , .	. . 102 35	102.35
Avstrijska renta	v zlatu	. . 124.75	124.90
D » V	kron*!'	101.85	101.85
Kreditne akcije		. . 366 25	S66.50
London 10 L«t.	• < < •	119.65	119.65
Napoleoni . ,	• ,	. . ^.52 V,	9.52
JO IUH1.L		11.74	11.73
!00 'tf.h		. J5.15	45 15
Zobobol olajšujejo
zobne kapljice lekarja Piccolija v Ljubljani
(Dunajska cesta) katere bo bile odlikovane z Najvišjim priznanjem Nj. c. in k, Via. prejasne gospe prestolonaslednice-udove nadvojvodinje i/tffr Štefanije 1S8 Steklenica velja 20 kr.
Proda se
krepek, za vožnjo zelo sposoben vol. Ved pove upravništ votei-a lista.
I
Spiritus sinapis compositus
ALGOFON.
Jedino sredstvo proti zobobolu, revmatičnemu glavobolu, migreni itd.
Steklenica z navodilom stane le 20 nč.
ter ao dobiva jedino le v lekarni Praxmarer tAl due Mori.)
TRST ~ Piazza grande — TRST.
Paziti na ponarejanje.
OH
E«
A,
9
aooooooooppooopoopoooooooo^oocooooooocoo^^r^^^
Tiskarna Gutenbevg
(lljalka ce«. kralj, univerzitetne timkurne „ Ntyriu"
13 Sackstrasse — GRADEC — Sackstrasse 13
TO V AKNA ZA OBRTNE Ln CON TO - KNJIGE
zistem „Patent Workmann Cliicapo" Raztrirnl zavod — Knjigovezstvo.
priporočuje so za prijazne naročbe se zatrdilom primernih cen in točne postrežbe. Izdelovanje vsakovrstnih tiskovin kakor: časnikov, rokotvorov v vsakem obsežju, brošur, plakatov' cenikov, računov, memorandov, okrožnic, papirja za liste in zavitkov z napisom, naslovnih listkov, jedilnih list, pavabil itd. itd. — Bogata zaloga glavnih-, Conto-Corrent-knjig, Saldi-Conti, Fakture, Debitoren, Creditoren, Cassa-knjig, Strazza, Memoriale. lournalov, Prima-note, odpravnih. menjičnih, časo-zapadlih In knjig za kopiranje, kakor tudi vseh pomožnih knjig, potein raztrirnega (črtanega) papirja, Conto-Corrent, svilenega papirja za kopiranje, listov iz kavčeka za kopiranje, skledic iz
cinka za kopiranje itd. Za naročbe in nadaljnja pojasnila obrniti ao je do glavnega zastopnika
Trst, Via delle Acque 5 — ARNOLDO COEN — Via delle Acque 5 Trst
m<
i
i*
0000000000000000000000000003®^02000000c60cc0c oooobooooooooooooooooooooo^oooooooooooooo^ococ
Lastnik konsorcij Usta .Edinost". Izdavatelj in odgovorni urednik: Fran Godiiik. — Tiskarna Dolenc v Trstu.