Za poduk iii kratek čas. lzlet na Kranjsko o binkoštih. Potopisna črtica; piše T. M. Savinjski. (Dalje.) Videl sem še mnogo lepega. Omeniti hočem le še svetovno znani »zastor". S temno sive stene visi snežnobelo zagrinjalo v najlepših gubah, kakor bi ga ravnokar pripela umna ženska roka. Dolgo je 3m ter za 1»» oddaljeno od stene. Hob rnu je nežno rdečkast;_ vse zagrinjalo niti ni lcm debelo in je prozorno. Glovek bi skoro ne verjel, da je kaj tacega sploh mogoče. Neki Angležan si je hotel kupiti la zastor ter zanj ponujal 2000 gld.; ali ni ga dobil. Od zagrinjala prišedši bili smo že vsi ulrujeni. Saj smo že 3 ure hodili v teh podzeineljskih prostorih, ne da bi dvakrat bili na isti poti. Konec pola privedel me je šo enkrat v prvotno opisano »veliko dvorano«, kajti šli smo v okrog. Zdaj sem se pa podal po 84 stopnicah navzdol ter dospel na dolgi, jasno razsvetljeni most, ki vodi črez podzemeljsko reko. Mudil se nisera dolgo ter hitel po nasprotnih 82 stopnicab nakvišku v ozki hodnik in proti izhodu. Globoko sem vzdihnil, ko sem zagledal beli dan ter dihal topli zrak, in rad sem bil, da sem se zopet mogel ogrevati na solnenili žaikih. Brž sem se vsedel na bližnjo trato ter slastno segel po domačem kolaču in klobasi, kar sem -si za glad prinesel z doma. Krog mene posedali so tudi drugi ljudje, ne samo priprosto Ijudstvo, teinveč tudi imenitna gospoda, ki si je tudi bila prinesla s seboj -južino za počitek. Ne davno sem čital v nekem nemškem dnevniku kratek spis o letošnjih binkoštih v Postojni. Oporanilo se je tudi, kako si je veeinoma vsak prinesel s seboj južino, da jo je zavžil kje blizu jame. Grajalo se je to, oziroma grajali so Postonjčane. Res je, da se tamošnji prebivalci premalo potrudijo za tujce. Jaz sem n. pr. pozneje komaj za drag denar dobil kaj pičlo večerjico za se in za svoje tovariše. Kako livalevredno in primerno bi bilo, če bi se blizu izhoda jame postavili priprosti šotori (navadno jiin pravijo bufTeti) kjer bi se po krščanski ceni prodajala navadna jedila in pijaoe. Postonjčanom prineslo bi to obilo prida, in prepričan sem, da bi prišlo tudi več tujcev od vseh stranij. Nekoč so celo Angležani prihajali vsako leto semkaj. Tedaj so pa Skatljico žveplenk nekateri prodajali po goldinarju. To je že več ko nekrščansko, in ni čuda, da ravno iz vnanjih držav ne pride več toliko obiskovalcev. Videl sem tudi, kako so šli zvečer štirje dolgi vlaki na jug, namreč v Trst, Reko, Cormons in na Italijansko. V obče bilo je več Hrvatov in Lahov kakor Slovencev v Postojni. Užalilo me je zares, da iz Štajarskega nisem našel nobenega Slovenca, razven svojih tovarišev. Kaj je neki temu krivo? Ko sem povpraševal na Kranjskem Ijudi, slišal sem, da si celo kraetje štedijo denar, le da vidijo Postojno, če bi tudi imeli dan hoda do najbližnje železniške postaje, (d katere se potem peljejo ogledat si božji čudež v Postojni. Drugo leto pa še pošlje svojo ženko tja, naj tudi ona vidi, kako je Bog odlikoval milo naSo Slovenijo pred vsemi drugimi deželami sveta. Na Rranjskem je ljudstvo nekaj drugačno kot pri nas. 0 tem bodeš prepričan sam, ko dočitaš ta spis. * * * Bil sem tudi na Dolenjskem, kamor sera se vozil po novi železnici. Vsak izmed Vas je že videl rešetarje, ki hodijo s težkim branenom na hrbtu po celem svetu. No, vidiš dragi bralec v domovini teh ljudij sem bil letos tudi jaz. Dozdeva se mi, da te bode zanimalo naslednje. Zarana odpeljal sem se iz Ljubljane. Vozil sem se mimo ljubljanskega barja (močvirja) ter videl, kako kopljejo šoto. Kmalu zaeela se je pot vzdigovati t. j. peIjali smo se navkreber. Čestokrat je vrezana železna cesta globoko u kamnite bregove in dvakrat skril nas je vlak v daljših predorih. Ko smo prišli na svetlo, vozili smo se v višini ob pobočju hriba, ter gledali na levo dol prijazno dolino. Z daljave pozdravljajo nas mogočne gore, v dolini pa in na hribih blišče se lepe cerkvice in prijazne vasi. Povsod sem pa pogrešal bogata polja, kakor jih je imamo doma na Štajarskem. Hribovje, katero se vidi na desni, pokrito je s temnimi gozdi deloma smrekovimi, deloma bukovimi. Ti gozdi videti so kaj lepi. Smreke se dvigajo visoko gor v ncbo, ler imajo nekako sivo skorjo, kar je celo izvanredno. «Glejte mamica, kaj imajo todi Ijudje belih ovčic», vzklikne neka deklica, sedeča v našem kupeju. Res, po gozdu tam bilo je vsc polno belih stvaric, toda nismo še mogli določiti, kaj bi to bilo. Kako pa smo se začudili. spoznavši le bele in sive skale, katere so kakor čreda ovac ¦ bila raztresena po vsem gozdu. Nekateri kamni obrasteni so nekoliko z mahoin, ter zgledajo kakor pardali in tigri, ki zvito vzdigujejo svoje glave izpod zelene gošče črnic. Železnica drdra zdaj vedn-j bolj navzdol, da vse žvižga pod kolesi in našim očem odpre se prijazna ribniška dolina. Ze smo na postaji. (Konec prih.) Sniešnica. Neki učitelj je razlagal učeneeni, kak razloček je med delom z rokami in dušnim delom. Pojasnivši nauk z raznimi izgledi vpraša slednjič nadarjenega učenca: >No, Janko, povej mi sedaj kakega človeka, ki ima z glavo opraviti!« Odgovor: »Brivec, ki brije in striže».°