226
Anton Medved: Stokrat mi pozdravljen bodi!
Janez, je poštenjak in odkrit značaj. V začetku gori za vojno in prostovoljno bi šel zoper sovražnike domovine, a od strahu, da mu ne bi hudobni Gašper ugrabil Majde, postane begun. Četudi je Gašper njegov največji sovražnik, se noče nad njim maščevati in prepove divjim lovcem streljati na beriče in na njihovo spremstvo. To kaže njegovo nenavadno blagosrčnost. — Njemu enaka je Majda, pravi dekliški cvet, ki gori v čistem plamenu za Janeza.— Zavrtnik je grabežljiv skopuh brez srca, Gašper strahopetec in potuhnjenec, ki se boji Janezovih pesti in ga hoče pri kovaču zavratno s kladivom ubiti; vsa vas ga sovraži. Jež je krivo-prisežnik. Vsi trije so zastopniki one kme-tiške aristokracije, ki zaničuje gostače in kočarje kot nižje vrste ljudi. Ta zoprni kme-tiški napuh nam je pisatelj mojstrsko orisal. — Gostaški sin Tine je dobra duša, ki se ga rad naleze in potem vasuje in razgraja.
Kakor nam pisatelj riše pristne kmetiške značaje v jasnih potezah, tako je tudi njih govorica jedrnata in preprosta, njihov dialog povsem neprisiljen.
Prav srečen je začetek igrokaza: V vasi sekajo fantje in dekleta pirhe in pomaranče. Tako nas postavi pisatelj sredi življenja našega gorenjskega ljudstva. Prvo dejanje je najbogatejše v raznovrstnosti prizorov, obenem najbolj poetično. — Drugo dejanje se odlikuje po spretni karakterizaciji gorenjskega kmeta. Ta del igrokaza je najbolj mikaven in poln zdravega humorja. Kovač in kmetje, ki se ž njim pogovarjajo, so — izvzemši neznačajnega Gabra — vsi prijatelji Janezovi, a se ne upajo iz strahu pred gosposko potegniti se za reveža ali nastopiti proti ošabnemu Zavrtniku. Ko pribeži Janez v verigah pred kovačnico, se noben moški
ne upa rešiti ga verig; ljubeča Majda mu jih prebije ter mu da prostost. Mnogo smeha zbuja šaljivi prizor med kovačem in njegovo prepirljivo ženo. — Tretje dejanje se vrši v gostilni, kjer sklene Gašper pogodbo z Ježem, in Zavrtnik zblazni. Poslednji prizor je najbolj dramatičen v vsem igrokazu. Ulogo blaznega starca je igral pravi umetnik. V četrtem dejanju nas neprijetno pretrese konec, ko je Majda ustreljena vsled nesrečnega slučaja in ko odpeljejo Janeza — še bolj nesrečnega — v vojno, kjer ga čaka rešiteljica — laška kroglja. Gledavec vidi na odru dva blaga, čista človeka, katerima je kruta usoda, ne lastna krivda, ugonobila srečo. Žalibog, da se to pogostoma godi v življenju, a našemu srcu je prebridka ta tragika, in gledavec čuti v sebi na koncu igre neko tesnobo, neko disharmonijo. Pisatelj Finžgar je tu realist, in njegova drama ni pisana za mehkužneže; pa vendar, mislim, večina gle-davcev se ne bode mogla ubraniti tega čuta.
V igro so vpletene pesmi, deloma skladbe gosp. Al. Sachsa, deloma narodne popevke. Nekatere pesmi se povsem ujemajo z narodnim koloritom vse igre, druge pa so preumetno harmonizirane.
Igrala se je premiera dobro; igravci so pokazali vseskozi navdušenje za svoje uloge.
Gospod Finžgar nam je z igrokazom „Divji lovec", s svojim dramatičnim prvencem, vsekako ustvaril literarno delo stalne vrednosti. Igra je na odru najsijajnejše uspela in bode brezdvojbeno ostala ena najpriljub-ljenejših ljubljanskega gledališkega repertoarja. Porok za to je srečno izbrana snov, zanimivo in naravno se razvijajoče dejanje ter pred vsem eminentno slovenski značaj igre, ki je vzrastla prav na domačih gorenjskih tleh.                                          — j —
Stokrat mi pozdravljen bodi!
otokrat mi pozdravljen bodi       Z Bogom moja temna soba,     Vstaljestoplimsolnčnimsijem solnčni žar, poslan iz neba!     strani, strani mrtve knjige,        v prsih čut mi sladkonežen.
črne misli, težke brige! Vabi me sprelepa d6ba v blaženo pomlad.
Bog  te  čuvaj,  drobna zeba, ki oznanjaš vsi prirodi blaženo pomlad!
Zopet sem Bogu hvaležen, da živim in žejen pijem blaženo pomlad.
Anton Medved.