J e __ I __:. Jezik je splošno spričevalo človeške omike. Z jezikom razodeva človek sam sebei svoje občutke, misli in voljo. Z jezikom prav kažemo dušo, kakoršna je v resnici. Kako pa se otrok vadi govoriti? Nagon, da otrok žeb' druge posnemati in sam delovati, priganja otroka govoriti. Otrok sliši očeta, mater, brata ali sestro govoriti ter ponavlja besede, katere mnogokrat sliši. To pride iz nagona, da se ravna po drugih, in jih posnema. Ta točka je pri vzgoji zelo važna. Otroci, kateri imajo močen nagon, da se po drugih ravnajo, in pa slab nag on do samodelavnosti, se naučijo prav zgodaj in mnogo govoriti. Ne občutijo in ne mislijo pa zraven prav nič, kakor škorec in papiga. ,,Kakor stari pojo, tako čivkajo mladi". To velja pri marsikaterem človeku, kateri nikoli svojega blaga ne prodaja, temuč kaže le to, kar je uže drugod videl in slišal. Čudno se dozdeva marsikomu, da nekateri otroci tako gladko in lehko govorijo, drugi pa so pri govorjenji jako okorni. To pa je zato, ker premalo slišijo druge govoriti, ali pa nimajo pravega nagona, da bi druge posnemali. S samim posnemanjem pa človek tudi ne more biti samostojen. Mnogo klepetanje ni veliko vredno, če otrok ne govori iz nagona do samodelavnosti in samostojnosti. Posnemanje se more družiti s samodelavnostjo. Otrok ne sme druzega govoriti, kar resnično občuti in misli, ker sicer ne razodeva samega sebe, ampak le kaže, kakoršni so drugi. Tii mora vzgojitelj prav paziti in pridno delati. On mora otroku nagon do samodelavnosti vzbuditi in ga vaditi, da besede, katere ve, tudi razumi, in jih potem še le pove. Otrok mora denar, katerega dobi od očeta, dobro pregledati in poznati njegovo vrednost, ker sicer postane brezumen zapravljivec. — Poglejmo, kako se otrok vede! Otrok, recimo, pravi: nRoka me boli". To je izraz njegovega občutka. Ako pa pravi: „0 Bog, kolike bolečine trpim v svoji roki!" potem koj spoznamo, da je le nepremišljeno ponavljal besede, katere je od drugih slišal. Le vprašajmo ga, kaj je ,,bolečina", in ne bode nam mogel prav odgovoriti. Otrok bere kako pripovedko. Potem pravi: ,,Vsa povest je žalostna, ker je nesrečno dete v potoku utonilo". Tti otrok naravnost pove svoje prave misli. Ako pa pravi: ,,Osoda otrokova je obžalovanja vredna"; vprašajmo ga, kaj je ,,osoda", in molčal bode. Povedal nam je le nepremišljeno besedo koga drugega. Naj močnejše občutke izrazimo z vzklikom, manj močne uže z besedo, katera ima v sebi razumek. Tako pravi otrok: ,,Jabolko je sladko". Tii otrok po svojem občutku pravi jabolku, kakšno je. Pojme: hiša, rastlina, žival i. t. d. sliši otrok od svojih vzgojiteljev, in jih posnema. Zelo važno je, da vzgojitelj otroku vse take pojme natančno razloži, da jih pozna in dobro razumi ter ne blebeta brezmiselno, kakor škorec. Omika jezikova je jako težavno delo. Da pa svoj namen dosežemo, moramo vzbuditi v gojencu veselje do samodelavnosti. Otrok naj jezik nekoliko sam kuje, nekoliko pa naj ga po drugih posnema. Učitelj naj pa z otroci tudi sam vselej pravilno in vzgledno govorf. Uže pri nazornem uku prvo šolsko leto naj bode učitelj učencem živ vzgled dobrega govornika, t. j. vse, kar učitelj govorf, naj govori kratko, točno, izbrano in umljivo. Govori naj sam vedno v polnih stavkih, pa naj to tudi tirja od učencev, ki mu odgovarjajo. Učitelj naj prvence uči ogledovati, mislitiingovoriti. Naloga nazornega uka je pred vsem ta, da se otrok uči in vadi govoriti. Otrok pa mora govoriti le to, kar razume. Najpred naj reči ogleduje, potem pa naj o njih govorf. Učitelj naj pa pred vsem pazi, da otroci pri govorjenji mislijo. Z eno besedo: učitelj mora ucence pri vajah v govorjenji počasi voditi in vpeljevati v veliko poslopje vesoljne narave. J. D.