Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70%
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . Lir 3.000
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177	Letna naročnina . . .	. . » 6.000
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	. . » 8.000
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
m	
	
Leto XXVII. - Štev. 22 (1354)
Gorica - četrtek, 29. maja 1975 - Trst
Posamezna številka Lir 150
la močnoSiamsko	s/umnost Pomembna povezava Slovencev v Italiji
Ko si marsikdo želi, da bi Slovenske skupnosti ne bilo, ali da bi bila zelo šibka, pa ta za naš narodni obstoj neobhod-no potrebna slovenska politična organizacija raste in dobiva deželni značaj. Po razočaranju nad neslovenskimi strankami si je ideja o samostojnem političnem nastopanju utrla pot tudi na Koroškem.
Vse to ne dokazuje samo neugasljivega življenjskega hotenja vseh zamejskih Slovencev, živečih v Italiji in Avstriji, ampak tudi potrjuje pravilnost političnega pojmovanja, da Slovenci tako v Italiji kakor v Avstriji moramo politično samostojno nastopati, če se hočemo otresti brezimnosti, odtujenja, odrinjenosti, prezira in diskriminacije.
Le takrat, ko se dokopljemo do vseh lastnosti, ki označujejo polnoletnost nekega naroda, torej tudi do lastne politične organizacije, lahko zamejski Slovenci sami, brez tujih sebičnih ali nesebičnih varuhov kot zreli ter kulturno in politično samostojni subjekt ali osebek razvijemo svoje politične ustvarjalne sile in jih usmerimo v obrambo ter za razvoj našega narodnega obstoja. Prav dobro se moramo zavedati, da bi nam kmalu grozil zaton, če bi kot narodno telo ne imeli tudi lastne politične glave, če se ne bi oprli na lastne sile in zaupali v lastno moč, ampak bi svojo usodo obešali na ramena drugih.
Položaj Slovenske skupnosti je zaradi potrebe po skupnem nastopanju nujno nekoliko drugačen od drugih političnih strank, ki imajo navadno tudi enotno ideologijo, nas pa druži nad vse potreba, da se ne razletimo in razpršimo po drugih neslovenskih strankah, ker bi nas to oši-bilo in onesposobilo za dosego prvega in poglavitnega cilja, to je narodne ohranitve in okrepitve.
Napak bi ravnali le, če bi se zaprli v geto, če ne bi kot politično samostojna organizacija iskali zaveznikov in prijateljev v tistih strankah večinskega naroda, ki so nas pripravljene podpreti in nam nuditi zavezništvo. In če so pripravljene na to, marajo tudi iskreno in dosledno priznati, da lahko nastopamo kot njihov partner le kot samostojni subjekt, ne pa kot brezoblična masa brez lastne glave in lastnih glasnikov.
Ko je to vprašanje razčiščeno, ni nobene ovire za sodelovanje pri reševanju najbolj žgočih skupnih vprašanj od borbe za utrditev demokracije, za uveljavitev raznih reform, za socialne pravice, za boljše življenjske pogoje delovnega ljudstva, proti fašizmu, proti slabemu gospodarjenju in korupciji v javni upravi itd. pa do boljše skupne politike in uveljavitve pravic Slovencev v naših občinah, pokrajinah in v deželni upravi.
Trdno pričakujemo, da to potrebo razume in nas podpre tudi matični narod, s katerim hočemo in maramo biti povezani, ml katerega želimo razumevajočo pomoč in od katerega se v nobenem primeru nočemo in ne smemo odtrgati.
Za tako velike naloge in potrebe pa si mora zavihati rokave tudi Slovenska skupnost. Razširiti in še bolj modernizirati bo morala svoj narodni, socialni in politični Program, vzdramiti iz politične letargije slovenske razumnike in strokovnjake, po-Snati globlje korenine med slovensko delavsko in dijaško mladino, poiskati zaslombo ter podpreti delo sindikatov in jih °Pozarjati na odgovornost in dolžnosti do Slovencev, ki so tam v narodnem pogledu nekoliko zanemarjeni, podpreti odprto in novo temeljito politiko družbeno-socialnih sprememb, ki jih terjajo novi časi in nove razmere, postaviti kot narodna vest pred Zgodovinsko odgovornost vse Slovence, izpopolniti svoj organizacijski ustroj, ki naj So funkcionalen, sistematičen, demokrati-čen in v hotenju jekleno trd, da nam bo Vs«n uredil narodni dom, varnost in zaupanje tudi v najbolj kritičnih trenutkih.
Ce vsi v politični enotnosti in nazorski raznovrstnosti pod okriljem Slovenske skupnosti zagrabimo za delo, bomo kljub temu, da je naša usoda z asimilacijsko
nevarnostjo tragična, a zato tudi nujno ustvarjalna in nas naravnost sili k delu in v široke perspektive, izšli zmagoviti iz narodne stiske, ostali živi ter bomo lahko nadaljevali z našim narodnim poslanstvom ne kot na smrt obsojeni podložniki, ampak kot visoko kulturni udje malega naroda, ki je v pravem pomenu most na križišču med slovanskim, romanskim in germanskim svetom.
K.B.
Obsodbi avtoritarnega delanja
Predsednik tržaške pokrajine dr. Zanetti, ki je istočasno tudi predsednik konzorcija za gradnjo tovornega postajališča na Fernetičih, je 15. maja s pismom pozval tržaški pokrajinski nadzorni odbor, da pošlje na repentaborsko županstvo posebnega komisarja, ki naj bi podpisal namesto zakonito izvoljenega župana Miha Guština gradbeno dovoljenje za nadaljnjo izgradnjo tovornega postajališča na Fernetičih.
Dobro se še spominjamo, kako je pred leti tržaški prefekt poslal komisarja na de-vinsko-nabrežinsko županstvo, ker tedanji župan Terčon ni hotel podpisati gradbenega dovoljenja za raznarodovalno begunsko naselje. Mislili smo, da so časi nedemokratičnega posiljevanja zakonito izvoljenih krajevnih uprav za vedno za nami.
Tembolj se zato čudimo avtoritarnemu dejanju demokristjana Zanetti j a, ker je repentaborski občinski svet dvakrat soglasno potrdil stališče, ki ga je v obrambo interesov prizadetega slovenskega prebivalstva zavzel župan Miha Guštin, še bolj nerazumljivo pa je tako dejanje, če upoštevamo dejstvo, da so tajništva leve sredine nedavno prišla do načelnega sporazuma o tej zadevi, ki je potrebna le še nekaterih dopolnitev, katere je mogoče ob dobri politični volji brez težav in v kratkem času izvesti.
Proti tako nedemokratičnemu dejanju je repentaborski župan naslovil na predsedstvo konzorcija protestno brzojavko in se ni udeležil nove seje konzorcija. Tajnik Slovenske skupnosti Dolhar je takoj zahteval nujno sklicanje sestanka tajnikov strank lave sredine, za četrtek 22. maja zvečer je pa Slovenska skupnost sklicala v gostilni Gomizel na Fernetičih protestno zborovanje v zvezi z zadnjimi dogodki.
V motelu AGIP v Devinu je bil preteklo soboto 24. maja prvi deželni kongres Slovenske skupnosti, ki je izraz politične volje demokratičnih Slovencev v Italiji. Udeležilo se ga je izredno veliko število somišljenikov in kandidatov na listi z lipovo vejico ter predstavnikov italijanskih strank in slovenskih organizacij.
Deželni koordinator Drago Štoka je v uvodnih besedah pozdravil prisotne delegacije in goste, deželnega tajnika KPI Cuffara, dolinskega župana in deželnega svetovalca Lovriho, deželnega tajnika PSI Tringaleja, deželnega tajnika PLI Traunerja, predsednika SKGZ Borisa Raceta, načelnika komisije za manjšinska vprašanja SZDL Slovenije Hartmana in namestnika tržaškega vodstva KD. Nato je deželni svetovalec Slovenske skupnosti prebral brzojavke tajnika KD Tonuttija, Narodnega sveta koroških Slovencev in Siid-tiroler Volkspartei.
Temu so sledili pozdravi predstavnikov strank in kulturnih organizacij. Najprej je govoril tajnik KPI Cuffaro, za njim tajnik PSI Tringale, nato še predsednik SKGZ Boris Race. Vsi so izrekli pohvalo Slovenski skupnosti, ki je s tem organizacijskim korakom še tesneje povezala vse Slovence v enotno politično organizacijo in bili mnenja, da bo na ta način veliko pripomogla k večji uveljavitvi Slovencev v Italiji. Za temi so pozdi-avili še tajnik PLI Trau-ner, Izidor Predan, ki je govoril v imenu beneških društev in Združenja izseljencev, Marij Maver kot predsednik Slovenske prosvete iz Trsta, za ZSKP iz Gorice pa Ma-rilka Čotar.
Na predlog koordinacijskega odbora so bila podeljena zlata odličja številnim članom, ki so veliko žrtvovali za obrambo narodne zavesti. Ko so nekateri prejemali ta priznanja, se jim je zasvetila solza v očeh, ker še nikoli niso
Srečuje z draUn predsednftim
Predsednik deželnega odbora dr. Comelli je prejšnji teden sprejel delegacijo deželnega koordinacijskega odbora Slovenske skupnosti, ki so jo sestavljali Štoka, Paulin, Terčon, Terpin, Harej, Ferletičeva, Tul in Prešeren iz Trbiža.
Delegacijo je predsedniku predstavil deželni koordinator dr. Štoka, ki je poudaril smoter srečanja, da se vzpostavijo trajnejši stiki med deželo Furlani j a-Julijska Benečija ter edino izključno slovensko politično stranko v deželi, ki sloni na načelih demokracije, napredka in antifašizma.
Potem ko jo informiral dr. Gomellija o razširitvi Slovenske skupnosti v stranko deželnega značaja, katere prvi deželni kongres jo bil v soboto 24. maja v Devinu, mu je predočil ključno probleme, za pozitivno rešitev katerih je zainteresirana slovenska manjšina v deželi, predvsem pa globalni zaščitni zakon, pravico do uporabe slovenščino v deželnih organih, ustanovitev televizijskih oddaj v slovenščini, avtoporto pri Fernetičih, prispevke slovenskim organizacijam ter finansiranje manjšinskih političnih formacij iz javnih srestev. Nato je Antek Terčon razložil stališče Slovensko skupnosti glede kraških rezervatov, zadružne mlekarne na Krasu, otroških vrtcev ONAIRC ter finansiranja bolnišnice na Ratinari.
Dr. Paulin in Marija Ferletič iz Gorice sta predsednika zaprosila za ustrezne posege v zvezi s finansiranjem šolskilt zgradb
za slovenske šole v Gorici, z avtoportom pri Štandrežu, slovensko strokovno šolo, vojaškimi služnostmi ter tovarno Lacego.
Simon Prešeren iz Trbiža je predsednika seznanil s perečimi problemi v Kanalski dolini v zvezi z gradnjo avtoceste Pon-tabelj-Trbiž, vojaškimi služnostmi, turizmom in emigracijo.
Dr. Comelli je z veliko pozornostjo vzel na znanje iznešene probleme ter glede nekaterih nakazal tudi možne rešitve. Pri tem je poudaril zainteresiranost dežele, da se odprta vprašanja rešijo sporazumno s prizadeto slovensko manjšino. V tem okviru je izrazil željo po stalnih stikih med Slovensko skupnostjo in deželnim odborom, kar bi pozitivno vplivalo, da se ustvarijo ustrezni pogoji za utrditev politične volje pri odgovornih organih za reševanje manjšinske problematike.
Papeška listina o veselju
»Veselite se v Gospodu!« Tako se imenuje nova listina, ki jo je izdal sv. oče letos 9. maja. Listina obsega 60 strani in je razdeljena na sedem poglavij. Papežu ne gre toliko za teološko-poučno razpravljanje, kakor za hvalnico veselju, ki je za kristjana nujno. Vir pravega veselja je krščansko življenje, ki ga je učil in nakazal Kristus. Poslanico o veselju je sv. oče izdal lik pred binkoštnimi prazniki in nekako sredi svetega leta.
dobili take pohvale pred javnostjo in ker so čutili ponos ob svojem dolgoletnem delu v prid vseh zamejskih Slovencev.
Med odlikovanci so bili: Valentin Prešeren iz Kanalske doline in trije duhovniki: Valentin Birtič, Marij Laurenčič in Emil Cenčič iz Slovenske Benečije. Za Goriško: Anton Kacin, Avgust Sfiligoj, Ivan Prinčič, Rado Bednarik, Karel Černič, Hermenegild Podver-šič, Rudi Bratuž, Franc Terpin, Remigij Koršič, Evgen Frandolič in Anton Pahor. Za Tržaško: Teo-fil Simčič, Milan Simčič, Milan Sosič, Jože Škerk, Drago Legiša, Matej Poštovan, Peter Šorli, Ignac Marc, Rudolf Marc, Mihael Flaj-ban, Josipina Pertot, Jernej Štoka, Miha Guštin, Karlo Štolfa, Lampert Pertot, Adolf Pertot, Ivan Sedmak in Karel Sancin.
POROČILA
V drugem delu kongresa je deželni svetovalec Drago Štoka prebral daljše poročilo, v katerem je nakazal najprej silnice, ki so privedle do ustanovitve koordinacijskega odbora in v drugi stopnji do ustanovitve deželne Slovenske skupnosti. Prvič v vsej povojni zgodovini smo se vsi Slovenci združili v pravno telo, v katerem smo se začeli čutiti bolj povezani. Zamejski Slovenci smo prišli do skupnega vodstva in do skupnega udejstvovanja. Vse to bo nedvomno veliko pripomoglo k nadaljnjemu plodovitemu razvoju in trdnejši uveljavitvi vseh Slovencev v Italiji.
Številni in nerešeni problemi so že od nekdaj pokazali potrebo po ustanovitvi skupnih stalnih organov, ki naj intenzivno spremljajo ne samo politična, socialna, ekonomska in sindikalna vprašanja v Trstu in v Gorici, pač pa tudi probleme v Beneški Sloveniji, predvsem pa probleme uveljavljanja slovenske zavesti in jezika ter konkretnega soočenja s problematiko brezposelnosti, emigracije, vojaških služnosti itd., na katerih trpi naše narodno ozemlje v ogromni in nepotrebni meri.
Deželni svetovalec Slovenske skupnosti je zaključil svoje poročilo s trditvijo, da je ustanovitev deželne Slovenske skupnosti zgodovinskega pomena za vse Slovence in da je deželno vodstvo najbolj pomembno jamstvo za reševanje naših narodnostnih pravic in za ohranjevanje slovenske narodne in politične zavesti v deželi.
Za njim je prebral svoje poročilo tajnik tržaške Slovenske skupnosti Rafko Dolhar, ki je med drugim dejal: »Danes s ponosom delamo tretji korak k združevanju Slovencev, ki slovenski narodni skupnosti v Italiji odpira nove možnosti, ko ustanavljamo enotno organizacijo vseh Slovencev v Italiji, ki si hočejo kot subjekt sami krojiti svojo usodo.«
V zaključnem delu poročila je Dolhar z veseljem ugotovil, da se v Beneški Sloveniji utrjuje zavest, da imajo tudi beneški Slovenci pravico do lastne domovine in do jastnega jezika in da se danes vrača pomoč tistim, katerim gre velika zasluga in zahvala, da se je naš jezik ohranil po beneških ognjiščih.
Tajnik goriške Slovenske skupnosti Damjan Paulin je poudaril izreden doprinos mladine pri pre-
snavljanju našega političnega življenja na Goriškem in da je ta nova preureditev zajela širok krog Slovencev, ki so se aktivno vključili v novo resničnost. Treba je vskladiti politično linijo Slovenske skupnosti in s položajem in problematiko socialnega in gospodarskega značaja. Za koristen in ploden stik s terenom je treba nadaljevati z ustanavljanjem sekcij in .smotrno vskladiti delo, da ne bo uspeh izostal.
Za videmsko pokrajino je govoril Simon Prešeren, ki je v jasni obliki nakazal probleme Slovencev v Kanalski dolini in poudaril potrebo po širšem udejstvovanju za utrditev politične in narodne zavesti med slovenskimi rojaki pod Višarjami.
Po poročilih predstavnikov treh pokrajin je kongres odobril deželni statut Slovenske skupnosti. Temu statutu bo moral odbor dodati še notranji pravilnik, ki bo dopolnil delovanje deželnega vodstva.
Prvi deželni kongres je zatem soglasno izvolil novo vodstvo, ki je tako sestavljeno: predsednik Bogomir Špacapan, tajnik Drago Štoka, odborniki Rafko Dolhar, Franc Mljač, Antek Terčon, Aleš Lokar, Alojz Tul in Zorko Harej za Trst, Damjan Paulin, Andrej Bratuž, Marjan Terpin, Roman Di Battista, Vladimir Šturm in Marija Ferletič za Gorico ter Simon Prešeren za Videm.
Po izvolitvi vodstvenih organov je sledila stvarna in dolga debata, v katero so posegli številni prisotni. Vsa dopolnila in pripombe je kongres osvojil in nakazal že nekatere možne rešitve.
VAŽNE UGOTOVITVE
Prvi deželni kongres Slovenske skupnosti je dokazal, da je med zamejskimi Slovenci trdna volja po skupnem delu in po enotnem političnem predstavništvu, ki bo z novimi oprijemi in z vztrajnim skupnim nastopom laže zagovarjalo in branilo koristi slovenske manjšine v Italiji. Vsi govorniki na kongresu so potrdili ugotovitev, da sta edino skupen nastop in močna povezava vseh Slovencev zagotovilo za krepkejše priznanje zamejskih Slovencev.
Poudarjeno je bilo, da moramo Slovenci v Italiji nastopati skupno, kljub mogočim ideološkim razlikam, ker samo skupno lahko naredimo vse za uveljavitev slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. Zato je bila ustanovitev deželne Slovenske skupnosti važen zgodovinski dogodek, o katerem nam bo bodočnost sama spregovorila. Postavljeni so bili temelji trdni politični organizaciji, ki bo dosledno in nepretrgoma izvajala izdelani načrt za dosego naših pravic in za utrditev narodne in politične zavesti med zamejskimi Slovenci.
Predstavniki državnih strank in slovenskih organizacij iz zamejstva in iz matične domovine so s svojo prisotnostjo dali veliko priznanje Slovenski skupnosti in njenim organom. Številni kandidati in somišljeniki pa so dokazali svoje prepričanje, da hočejo nastopati v vrstah Slovenske skupnosti in so potrdili pripravljenost delovati v okviru samostojne slovenske stranke. Zato lahko upravičeno sodimo, da se je s sobotnim kongresom odprla nova stran v naši zgodovini.
„Ne pasti na koljena pred šilom“
Ni jim mar ljudske volje
Voditelj portugalskih socialistov Soares govori na enem zborovanj, v katerem zahteva po ukinitvi lista »Republika« svobodo tiska, katero so vojaški krogi skupaj s komunisti
bedno pogazili
(Ob knjigi o kardinalu Stapincu)
Na nič manj ko 939 straneh in z 72 dokumentarnimi fotografijami, ki .poživljajo besedilo, je lani (dotiskana 29. julija 1974) izšla iv Rimu (ZIRAL - Zajednica Izdanja Ranjeni Labud) monografija »ALOJZIJE STEPINAC Hrvatski kardinal«. Knjiga je izrazito znanstveno delo z vsemi značilnostmi, kot so: seznam virov in kratic, kazalo slik ter imensko in stvarno kazalo. Njen avtor je o. Aleksa Benigar.
OD KRAŠICA DO NADŠKOFOVSKEGA SEDEŽA
Stepinac (poudarek na i!) se je rodiil 8. maja 1898 v vasi/župniji Krašič ob južnem vznožju hrvaških Gorjancev, severno od Karlovca, kot peti od osmih otrok imovi-tdm, podjetnim in vernim staršem. Gimnazijo je končal v Zagrebu, 1916 je maturiral, dokončal častniški tečaj in odšel na italijansko bojišče, padel v ujetništvo, se priglasil za solunsko bojišče in se po razpadu Avstro-Ogrske ter nastanku Kraljevine SHS vrnil domov.
Doživetje vojne in vsega, kar ji je sledilo, je dvajsetletnega Stepinca hudo pretreslo. Dolgo ni vedeli, za kaj naj se odloči. Po hudih notranjih bojih in materinih molitvah pa >je dozorel v njem sklep, da postane duhovnik. Tako je prišel v Rim, kjer je bil gojenec Germanika in slušatelj gregorijanske univerze ter je po šestih letih (1930) kot vzorni doktor filozofije in teologije prejel mašniško posvečenje.
Vrnil se je v Zagreb, kjer ga je nadškof Bauer takoj sprejel v svojo bližino in mu začel nalagati odgovorne dušnopastirske posle. Isti nadškof — in hkrati predsednik Jugoslovanske škofovske konference — je dosegel, da je papež Pij XI. leta 1934 imenoval za njegovega koadjutorja s pravico nasledstva Alojzija Stepinca, dasi mu je bilo šele 36 let in je bil komaj 4 leta duhovnik. To kaže, kako visoko mnenje so imeLi o njegovih moralnih, umskih in duhovniških lastnostih nadrejeni. Takoj se je lotil organiziranega dela: ustanavljanja novih župnij, poglabljanja verskega življenja in poživljanja katoliških organizacij, Karitasa, tiska itd. Po smrti svojega prednika je 1937 stopil na čelo prostrane in zahtevne zagrebške nadškofije.
ZAGREBŠKI NADŠKOF
Kot velik hrvatski rodoljub je Stepinac dobro poznal mejo med patriotizmom in šovinizmom. Hrvati se v prvi Jugoslaviji niso ugodno počutili: težil jih je beograjski centralizem, žalil jih je pritisk srbstva in pravoslavja. Ko je krhka država 1941 razpadla, je nastala ustaška Nezavisna država Hrvatska, vendar v takih okoliščinah, da je mogla vzdržati samo do 1945. Težko medvojno petletje z usodnimi dogodki je terjalo od Stepinca nadpovprečno modrost in herojsko zadržanje, saj je Hrvatska imela tedaj na svojem ozemlju kar četverno oblast: ustaško, nemško, italijansko in partizansko. Nenehno je svaril prod zablodami, oznanjal ljubezen, pomagal beguncem, pri oblasteh posredoval za ogrožene, grajal samega poglavnika Paveliča zaradi siljenja pravoslavcev v katolicizem, tožil nad pogorišči, ruševinami in pobitimi, videl največjo nevarnost v komunizmu.
Človeka Stepinčevega značaja in premočrtnosti je leto 1945 postavilo na veliko preizkušnjo. Stari svet se je zamajal, oblast so prevzeli novi ljudje ter z novimi metodami in s trdo roko začeli graditi nov svet in drugačno družbo. V začetku maja sta se v Zagrebu prvič in hkrati zadnjič sestala na razgovor Stepinac in Tito: prvi zaskrbljen za verske in moralne vrednote, drugi odločen ustvariti komunistično Jugoslavijo. Sporazum je bil nemogoč — in začel se je sprva prikrit, a vedno očitnejši spopad med duhovno močjo Cerkve in politično silo totalitarne države.
Nadškof si je najbolj prizadeval, da ohrani enotnost med duhovščino in nje zvestobo. Mnogo pa je bilo tudi drugih problemov: brezbožna vzgoja mladine, ovirano dušno pastirstvo, napadi na kler, za-trtje katoliškega tisika, razne skrunitve, zaplembe itd. Do preloma mod državo in Cerkvijo je prišlo po skupnem pastirskem pismu jugoslovanskih škofov 22. septembra 1945, ki je vsebovalo celo vrsto pritožb (npr. da je bilo v času NOB ubitih okrog 260 duhovnikov) in zahtevo po svobodnem izpričevanju katoliške vere, kar je človekova osnovna pravica.
PROCES, OBSODBA, JECA, KONFINACIJA
Zoper Stepinca se je začela načrtna gonja, ki je pripravljala ozračje za proces. Nadškof si ni delal iluzij. Aretirali so ga
17. septembra 1946 in čez dva tedna se je začel proces, ki mu je dal smer bojeviti tožilec Jakov Blaževič. Obtožnico je Stepinac zavrnil točko za točko ter hkrati partijo obtožil totalitarizma. (V knjigi, ki jo je o tem procesu še isto leto izdala oblast, njegovega samoobrambnega govora ni!) Tudi mojstrski govor branilca dr. Iva Politea ni rešil Stepinca pred obsodbo, ki je bila razglašena 11. oktobra 1946: 16 let ječe s prisilnim delom.
Cez dober teden je Stepinac prekoračil prag kaznilnice v Lepoglavi na severnem Hrvaškem. Tam je prebil dobrih pet let. V tem času je sestavil 84 pridig in popisal 12 zvezkov s prevodi svetniških življenjepisov. Ker se je svetovna javnost, zlasti ameriška, vedno bolj zanimala za njegovo usodo, ga je oblast konec 1951 pogojno izpustila — pa ne v svobodo: konfinirala ga je v Krašiču, kjer naj bi se mu kazen iztekla 19. oktobra 1962. Zavrnil je vse, ki so mu svetovali prositi za pomilostitev (»Tražim poništenje sramotne osude«) aili oditi iz države (»Ja iz ove zemlje ne idem«).
Konfiniran v rojstni vasi je Stepinac pomagal župniku in dekanu Vranekoviču kot neutruden kaplan. Ves se je z besedo in zgledom posvečal dušnemu pastirstvu med tamkajšnjim kmečkim ljudstvom. Težko mu je bilo prenašati utesnjenost in nenehno nadzorstvo miličnikov, ki ga zlepa niso spustili spred oči. V devetih letih konfinacije je napisal več tisoč pisem, ker so se nanj duhovniki neprestano obračali. Rotil jih je, naj ne popuščajo v zameno za gmotne koristi, bodril jih je v zvestobi in zaupanju, obenem pa jim zapovedoval krščansko ljubezen. Sam poslušan, skromen in ponižen (milica ga je načrtno poniževala) je skušal biti vsem vse, a pred totalitarno politično oblastjo njegov duh ni klonil. Razločeval je med državo in partijo, česar njegovi nasprotniki niso delali. Sredi decembra 1952 je Jugoslavija pretrgala diplomatske zveze s Sv. sedežem; 12. januarja 1953 je Pij XII. nadškofa Stepinca imenoval za kardinala.
Zadnjo nedeljo, 25. maja, so koroški Slovenci množično manifestirali za svoje pravice. Zbrali so se v Pliberku, prijaznem podjunskem središču, kjer se že od nekdaj zbirajo naši rojaki iz zelene Podjune. Po vsej Koroški smo lahko zabeležili lepake, ki so vabili na to vsenarodno manifestacijo.
Koroški Slovenci so se odločili za veliko ljudsko zborovanje, da bi na njem izpričali svojo zvestobo slovenstvu, še posebej pa zahtevali od osrednje vlade na Dunaju izpolnitev vseh avstrijskih obveznosti po členu 7 državne pogodbe. Zato je bila tudi organizacija te manifestacije skupna; priredili sta jo Narodni svet koroških Slovencev ter Zveza slovenskih organizacij. Množična prireditev je bila po svečena tridesetletnici osvoboditve izpod nacifašizma ter dvajsetletnici avstrijske državne pogodbe.
Veliko zborovanje je bilo napodevano za zgodnje popoldanske ure. Že ob vstopu v Pliberk je lahko vsakdo zabeležil nenavadno močno število avstrijske policije, ki je ob vseh vstopih v mestno središče, še posebej pa na glavnem trgu — kraju zborovanja — pozorno in oboroženo stražila vsakih nekaj metrov. Pri tem je imela na razpolago vsa prevozna sredstva od avtomobila in motorja do helikopterja, ki je še potem med potekam manifestacije budno preletaval mestni trg in strehe Pliberških hiš. Ne vemo pa, ali je to izhajalo iz velike skrbi za varnost slovenskih ljudi ali pa je imelo namen ustvariti čudno psihozo in nekako živčno razpoloženje med udeleženci.
Program pliberške množične prireditve je bil zelo pester, pa tudi obširen. Obsegal je govore, nastope pevskih zborov in folklornih skupin ter godb. Udeležba sama je bila res masovna, saj računajo, da se je tega protestnega zborovanja udeležilo nad dva tisoč ljudi. Poleg koroških Slovencev se je pliberške manifestacije udeležilo tudi veliko povabljenih gostov, med katerimi jugoslovanski generalni konzul, predstavniki slovenske narodne skupnosti iz Italije ter zastopniki nekaterih drugih manjšin, med njimi italijanske iz Istre, madžarske iz Slovenije in gradiščanskih Hrvatov. Za Slovence v Italiji sta pozdravila predsednik deželne Slovenske skupnosti Mirko Špacapan, ki je zlasti poudaril pomen prvega deželnega kongresa v Devinu in se zavzel za vedno tesnejše stike
Medtem je konfiniranec v Krašiču obolel za nevarno krvno boleznijo, posledico dolgoletne napetosti, razburjenosti in pretresov. Po njegovem lastnem pričevanju mu je bilo v 13 letih odvzetih 34 litrov krvi. Pojavila se je tudi tromboza. Zdravili so ga domači, predvsem pa tuji strokovnjaki. Trpel je mnoge telesne muke, ki so se pridružile duševnim; te je septembra 1954 nekoliko ublažilo imenovanje dr. Franja Šeperja za nadškofa koadjutorja.
Že 1939 je Stepinac napisal prvo duhovno oporoko, 1957 drugo in 1959 tretjo. Odločno je prenašal razne policijske šikane, dasi je za preganjalce vedno molil, in se z močjo neomajne vere skozi mnogotere bolečine bližal 10. februarju 1960, ko je ob četrt na tri popoldne odšel s tega sveta.
še enkrat je oblast pokazala svoj srd: ker je Stepinac umrl pred iztekom kazni, se ima pokopati v Krašiču. Truplo je bilo odpeljano v Zagreb na obdukcijo in vrnjeno v Krašič, kjer je bil v cerkvi že pripravljen grob. Končno so ga 13. februarja pokopali v zagrebški stolnici.
* * *
Benigarjavi monografiji, ki močno posega v cerkveno in politično zgodovino Jugoslavije v razdobju 1920-1960, daje širino obilno navajanje Stepinčevih pridig, nagovorov, pastirskih listov, pisem kot tudi raznih drugih pričevanj. Iz knjige vstaja lik duhovno močnega, neupogljivega, v velike vrednote katoliške vere in morale ter svojega naroda zazrtega človeka, ki ga nasprotna sila stre, nikakor pa ne potre. Trojica kardinalov iste usode, a predvsem podobne veličine — Beran, Mindszenty in Stepinac — govori ko en glas o neki dobi, ko je prisego zvestobe potrjevala pripravljenost na mučeništvo.
Enciklopedija Jugoslavije, ki v osmi knjigi (1971) zajema gesla »Srbija - Z«, Alojzija Stepinca enostavno ignorira. Molk pa je često le znamenje strahu, zadrege in slabe vesti.
Vinko Beličič
s koroškimi rojaki, in Bogo Samsa za SKGZ, ki je poudaril pomen boja koroških in vseh zamejskih Slovencev. Za Federalistično unijo evropskih manjšin je pozdravil tajnik Olaf Meinhardt iz Danske.
Osrednji točki programa sta bila govora predstavnikov NSKS in ZSO. Za prvo je spregovoril dr. Matevž Grilc, ki je postavil odločne zahteve po takojšnji uresničitvi sedmega člena avstrijske državne pogodbe in se uprl vsaki obliki ugotavljanja slovenske manjšine. Dr. Franci Zvvitter, ki je govoril za ZSO, je zahteval dosledno uresničenje vseh narodnostnih pravic za koroške Slovence. Oba govornika sta tudi pozvala matično državo Jugoslavijo, naj odločno podpre zahteve koroških Slovencev. Ožigosala sta potvarjanje resnice s strani dunajske vlade, ki hoče zlasti v Organizaciji združenih narodov »dokazati« svojo veliko pripravljenost za uspešno reševanje manjšinskih problemov.
Veliko narodno zborovanje koroških Slovencev pomeni nedvomno močno afirmacijo politične volje in življenjskosti naših rojakov pod Karavankami, ki hočejo odločno in vztrajno izbojevati vse to, kar jim pritiče. Naša solidarnost z njimi je popolna. Prav v skupnem boju in povezavi vseh zamejskih Slovencev je trdno jamstvo za učinkovito in odločno akcijo med vsemi Slovenci v zamejstvu.
a. b.
Besede v prilog vietnamskih beguncev
Znano je, da avstralske oblasti načelno odklanjajo vstop v deželo vsem, ki niso bele polti. Zlasti se branijo ljudi rumene rase, Kitajcev, Japoncev in Indonezijcev. Bojijo se, da bi v primeru odprtih mej beli ljudje v Avstraliji kmalu postali manjšina. Sedaj je pa katoliški nadškof v Syd-neyu pozval vlado, naj sprejme begunce iz Indokine. V krščanskih deželah je že stara navada, da nudijo zatočišče beguncem. Bilo bi sramotno, če bi Avstralija kot krščanska dežela zavrgla to tradicijo. Zlasti avstralski katoličani naj bi tem beguncem odprli »srce in vrata«.
★
   .................
»Katoliški glas** v vsako slovensko druiino I
To, kar se zadnje čase dogaja na Portugalskem, je že resnično drsenje v komunistični ustroj države, če si je kdo v za-padnem svetu še delal utvaro, da bodo volitve v zakonodajno zbornico 25. aprila letos, ki so dale komunistom komaj 12 % glasov, vplivale na svet vojaških sil, da zmanjša prisotnost komunistov v javnih občilih (televizija, radio, časopisje), so doživeli grenko razočaranje.
Prav poraz komunistov je vojaške kroge, ki imajo vso oblast v roki, nagnil, da so začeli načrtno rušiti vpliv socialistične stranke, ki je dobila na volitvah največ, tj. 36 % glasov.
Vojaki do sedaj še niso sklicali ustavodajne skupščine, ki je izšla iz zadnjih volitev. Sicer pa bi bilo tako sklicanje samo norčevanje iz resnične demokracije, saj so vojaki že naprej dejali, da se ne bodo čutili vezane od sklepov skupščine.
S svoje strani se komunistična stranka obnaša prav tako arogantno, saj ji ni nič mar, da nima opore ljudskih množic. Zanjo je važno le, da uživa oporo in zaslombo v vojaških krogih, saj se zaveda, da je oblast v njihovih rokah. »Vse bi bilo lahko — je dejal glavni tajnik partije Cu-nhal —, če bi se socialistična stranka zares odločila sodelovati s komunisti v povezavi z gibanjem vojaških sil.«
Kaj pa smejo portugalski socialisti pričakovati od komunistov, najbolje pokažeta dva dogodka iz polpreteklih dni! Prvega maja so aktivisti enotnega sindikata, ki ga je uzakonila vojaška oblast in izročila komunistom, preprečili, da bi socialistični voditelj Soares mogel z drugimi socialističnimi veljaki stopiti na glavno tribuno v stadionu, kjer je bilo veliko prvomajsko zborovanje in na kateri so bili predsednik republike, šef vojaške vlade in komunistični tajnik Cunhal.
Nato je prišel na vrsto dnevnik »A Re-publica «(Republika), ki ga izdaja 62-letni Raul Rigo, Soaresov sodelavec. Rigo je pod Salazarjevo vlado mnogo pretrpel zaradi dosledne opozicije diktatorskemu režimu. Stavci, ki so iz vrst komunistov in pripadajo enotnemu sindikatu, so odstranili direktorja Riga, se polastili prostorov tiskarne ter izjavili, da lista ne bodo več tiskali. Kot razlog so navedli, da je dal Rigo objaviti neko okrožnico komunistične partije, ki bi morala ostati tajna: v njej je partija zahtevala od sveta vojaških sil, da odstrani iz televizije okoli 70 uslužbencev, češ da so »reakcionarji in homoseksualci«. Dejansko so bili uslužbenci člani ali blizu socialistične stranke.
Vodja socialistov Soares je naravno protestiral zoper nastop delavcev v tiskarni ter pozval svoje pristaše, naj uredništvo osvobodijo. Res se je pred poslopjem, kjer se je tiskal list, zbrala velika množica socialistov ter hotela vdreti v tiskarno, vendar je policija namero preprečila. Nato se je sestal svet vojaških sil, ki ima 240 članov, in odločil, da je treba prostore lista »Republika« zapreti. Dal je torej prav komunistom. Prav nič jim ni bilo mar, da so razjarjene množice vpile: »Cunhhal -novi Salazar«, »Demokracija da, socialfa-šizem ne« in »Proč z novo cenzuro«.
Dogodki so torej resnično zaskrbljujoči, toda bilo jih je predvidevali, odkar so se komunisti in skrajneži v vojski povezali v »zgodovinskem kompromisu«. Sedaj že razmišlja svet vojaških sil, če ne bi bilo pametno razpustiti vse politične stranke in jih nadomestiti z »ljudskim gibanjem«, kar bi hodilo komunistom kar prav, saj bi jim vojaki izročili vodstvo tega gibanja.
Pri tem se vojaki spretno poslužujejo gesla o »nevarnosti fašističnega državnega udara«. Tako so ga vrgli v javnost, pre-
den so prepovedali demokrščansko stranko. In ko so zatrli list »Republika«, so spet naznanili nevarnost udara. In ko bo šlo za ukinitev socialistične stranke, bodo storili enako. Naivni zapadni svet jim bo pa dajal prav ali vsaj previdno molčal.
Poroke in razporoke v Sloveniji
Zavod SR Slovenije za statistiko je objavil zanimivo statistiko porok in razporek v Sloveniji. Porok je bilo 1970: 14.115, 1971: 14.505, 1972: 15.224, 1973: 14.890, 1974: 14.842. Nasprotno pa je bilo razporek: 1970: 1.970, 1971: 2.052, 1972: 1.891, 1973: 1.988, 1974: 3.035.
Kamenčki
Na pohodu je nova cenzura
V nedeljskem Primorskem dnevniku (25. maja) smo brali, da je v Gorici odbor za cenzuro, deluje pa na slovenski trgovski šoli. Piše namreč omenjeni dnevnik, da so na seji zavodnega sveta sklepali tudi o nabavi novih šolskih knjig za šolsko knjižnico. Neki projesor je predlagal, da bi kupili tudi Pahor-Rebulovo knjižico »Edvard Kocbek, pričevalec našega časa«. Pa je vstal predsednik svita Saverij Rožič in odločno odklonil, da bi šola nabavila to knjigo. Če smemo verjeti tržaškemu dnevniku, je predsednik to storil, ker omenjena knjiga »širi kvarne ideje o Kocbeku iti o določenem gledanju na partizansko borbo...« S predlogom predsednika so baje vsi ostali člani sveta soglašali, trdi omenjeni dnevnik.
Nočemo se spuščati v verodostojnost poročila o poteku seje, ki se nam zdi močno ponarejeno, hočemo le poudariti nekaj dejstev, ki sledijo iz zadržanja predsednika zavodnega svita.
1. Predsednik zavodnega svita si lasti pravico, da po svojem ideološkem in političnem prepričanju presoja, kaj sme in kaj ne sme v šolsko knjižnico. To se pravi, kaj smejo in česa ne smejo dijaki brati. To je fašistična diktatura, kajti na Goriškem so samo fašisti določali, kaj sme mladina brati. Od Mussolinija dalje tega ni bilo več. Se tovarišu predsedniku toži po tistih časih? Podpisanemu, ki je v tistih časih bil mlad, se nič ne toži po njih in ne želi, da bi jih naša mladina znova učakala.
2. Politično najbolj kočljivo poglavje o pokolu domobrancev v knjigi o Kocbeku so v celoti ponatisnili »Naši razgledi« v Ljubljani in jih lahko bere vsa slovenska mladina. Prvo poglavje v knjigi je skoro v celoti izšlo svoj čas v Primorskem dnevniku. Kljub temu je tov. predsednik menil, da slovenska mladina v Gorici ne sine tega brati. Ali ni to znamenje, da je predsednik prišel na sejo le kot gramofon, ki so ga drugi slabo navili?
3. Ustava italijanske republike, ki je zrastla iz odporništva, določa v 21. členu takole: »K« imajo pravico, da svobodno izražajo svojo misel z besedo, tiskom in Z vsakim drugim sredstvom obveščanja. Tisk ne sme biti podvržen avtorizaciji ali cenzuri.« Edina predvidena izjema je pornografija.
7 a ko italijanska ustava. Tovariš predsednik s svojim ravnanjem in Primorski dnevnik s svojim poročanjetn pričata, do sta proti eni temeljnih pravic italijanskih državljanov, proti pravici do svobodnega obveščanja, ker sta za cenzuro.
4. Ali je res, da so s tem soglašali vsi člani zavodnega svita? Menimo, da to ni mogoče.	(r+r)
iiNiiimiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiNiiiiiiiiiiiMimiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiMiiimiiiiimimiiiiiiimiiiiiiiiiiiiii
Razstava dikumentov iz admra orati fašizmu ia nacizmu
‘ •
|;
Spominsko akademijo, s katero je Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici proslavila 30-letnico osvoboditve in ki je bila ponovljena tudi v Trstu na vabilo1 Društva slovenskih izobražencev, je spremljala v atriju Katoliškega doma razstava dokumentov, ki izpričujejo odpor primorskih Slovencev zoper fašizem in nacizem že od prvih časov njunega nasilnega nastopa. Razstavo si je ob proslavah ogledalo številno občinstvo in dijaki vseh goriških srednjih slovenskih šol.
Zbrani dokumenti so večinoma osebna last ljudi, ki so bili sami ali so imeli svojce zapletene v boj proti nacifašizmu. Njihovo ljubeznivo sodelovanje je bilo odločilno za uspeh razstave in vsem se ZSKP iskreno zahvaljuje. Le redki dokumenti so bili last knjižnic ali dragih ustanov. S prizadevanjem je bilo zbranih okoli 350 listin iz obdobja med leti 1920-1945.
Med temi so posebno številna pisma, ki so jih pošiljali domačim naši primorski ljudje iz konfinacije in italijanskih ter nemških taborišč. Iz vseh se razbere velika ljubezen do svoje družine in rodne zemlje. To je osnovni motiv, ki spremlja žalostno dopisovanje, šele potem pridejo na vrsto pritožbe zaradi bede in lakote. V teh pismih so številna mesta pomazana s cenzurnim črnim tušem in če so pisana v slovenščini, jih večkrat spremlja listek z opozorilom, naj se piše v italijanščini.
Važno mesto v razstavi zavzemajo listine, ki so jih izdale italijanske oblasti od leta 1920 naprej in so polagoma stiskale v precep slovensko kulturno, gospodarsko in politično delovanje v Italiji, naš tisk in končno tudi šole. Veliko je pismenih pričevanj, kako so naši duhovniki kljub prepovedim trdno vztrajali s poučevanjem verouka v materinem jeziku in koliko so morali zaradi tega trpeti. Mnogo je dokumentov o škofih Sedeju in Fogarju, ki sta Slovence ob vsaki priložnosti branila; iz listin lahko razberemo fašistično obrekovanje na njun račun in tolažbo ter hvaležno priznanje primorske duhovščine za njuno pravično borbo.
Poleg teh listin so bili razstavljeni slovenski časniki in revije, ki jih je fašizem ukinil in med njimi številke lista »Edinost«, ki poročajo o barbarskem požigu Narodnega doma v Trstu. Med časniki je bilo razstavljenih tudi veliko odrezkov iz slovenskega in italijanskega tiska, ki na različne načine govore o boju Slovencev za svoje pravice. Tako je bilo zbranih precej člankov o Lojzetu Bratužu, več njegovih fotografij in dokumentov o aretacijah in poslednjem nasilju, ki je povzročilo njegovo smrt. Pretresljive so Bratuževe slike iz bolnišnice in mala brošura, ki je izšla v njegov spomin. Obširno so bili dokumentirani tudi tržaški procesi proti Slovencem.
O naših fantih in možeh, ki so bili v južni Italiji in na Sardiniji uvrščeni v posebne enote (battaglioni speciali) je bilo zbranih posebno dosti fotografij in dva dnevnika, ki obsegata vsak okoli sto drobno popisanih strani. Dnevnika sta nadvse zanimiva za analizo čudnega položaja, v katerem so se znašli Slovenci v teh posebnih vojaških enotah.
Bogata dokumentacija je spominjala na taborišči v Viscu in Gonarsu. Poleg pisem, ki izpričujejo skrb raznih oseb, da bi pomagale internirancem — med temi izstopa Pismo msgr. Montinija, sedanjega papeža, našemu msgr. Brumatu — je vrsta dolgih
imenskih seznamov ljudi, ki so v teh taboriščih trpeli in umirali.
Pretresljivi so dokumenti, ki spominjajo na dobo, ko so po Primorski razsajali nacisti in hoteli na najbolj krute načine ugonobiti naš narod. Na razstavi je bilo zbranih veliko pričevanj o deportiranju primorskih Slovencev v nemške lagerje in o boju proti okupatorju v Sklopu organiziranih partizanskih enot. Med temi so pomembna pričevanja Berte češčutove in Milana Bogataja, ki sta padla pri partizanih.
Primerno mesto so našle v razstavi tudi velike fotografije spomenikov, poslopij in krajev, kjer so Slovenci najbolj trpeli. Razstavo so zaključili dokumenti o padcu nacifašizma in o velikem upanju v svobodno bodočnost.
DVE DEJSTVI
Razstava je zelo jasno pokazala dve dejstvi, ki sta večkrat namerno zamolčani. Prvo je to, da se je v različnih oblikah slovensko odporništvo začelo zgodaj in trajalo celih 25 let. Iz tega načelnega odpora, ki se je prve čase razvijal v pisarnah, v šoli, cerkvi, na kvesturah, sodiščih in v konfinaciji. je potem vzklil oborožen nastop in na tej prekaljeni osnovi se je lahko razvila poznejša NOB.
Drugo dejstvo, ki ga je izpričala razstava dokumentov, je to, da so v odporniškem boju sodelovali ljudje najrazličnejših nazorov. Družile so jih vendar močne vezi: bili so Slovenci, borili so se proti istemu sovražniku, ob preganjanju so se zavedeli, da jim je narodnost velika vrednota. Če so se mnogi načelno oddaljili od smeri OF in ostali zvesti različnim prepričanjem do danes, to še ne pomeni, da je bil njihov boj manj vreden in manj odločilen za osvoboditev To ne bo nikoli res, tudi če ga v tem smislu radi prikazujejo naši komunistični tovariši.
Razstava je dokumentirala resnična dejstva in ta so gotovo zanimivejša od dolgih in ponavljajočih se govorov. Posebno dolgočasni so postali danes tisti, v katerih govorniki eden za drugim razpletajo zgodbico o »neki brošuri«, ki naj bi poniževala pomen NOB. Nihče od teh ni razumel, da je resnica prvi pogoj za spoštovanje in sodelovanje. Kdor se je boril za svobodo, bi moral tudi vedeti, da je svoboda enako resnica. Demokrati smo že zdavnaj odpravili indekse in nesmiselno je, da jih zdaj sestavljajo prav tisti, ki se imenujejo revolucionarje. Zelo nevarno je, da po tej poti postanejo iz revolucionarjev po dejanjih revolucionarji samo »po milosti«.
D. Cotar
Rojan
V zares lepem in domačem razpoloženju smo proslavili štirinajsto obletnico, odkar imamo Marijin dom. Pri prireditvi je bila dvorana polna.
Nastopili so šolski otroci z ubranim petjem pod vodstvom učiteljice ge. Vere Poljšakove, z igrico »Dobrota je sirota«, s folklornimi plesi. Skavti so pokazali nekaj duhovitih skečev. Mladi glasbeniki so nam zaigrali na klavir, harmoniko in orgle in dokazali, da imajo lepe talente. Ob koncu je domači cerkveni zbor zapel vrsto pesmi in tako nadaljeval s svojo tradicijo, da je prisoten od otvoritve dalje pri vsaki obletnici.
Po končanem sporedu v dvorani smo se še dolgo ustavili na prostora pred domom v prijateljskem razgovoru. Hvala vsem, ki so sodelovali pri proslavi obletnice Marijinega doma. Za vse dobrotnike doma je bila dopoldne ob devetih v župni cerkvi sv. maša. - Stanko Zorko
Justu Terčonu v spomin
Mariološki in marijanski kongres v Rimu
V petek 16. maja se je v Rimu končalo zasedanje mariološkega in marijanskega kongresa. Mariološki kongres je bil sedmi v vrsti teh kongresov in ga je kot prejšnjega pripravil hrvašiki teolog dr. Karel Balič. Odprl ga je kardinal Suenens, ki je v govoru dejal, da se v sedanjem času ne moremo izogniti napetosti med škofi in teologi, vendar pa se napetost kar sama umirja, ko steče beseda o Kristusovi materi. Predavatelji so bili iz različnih dežel, dva tudi iz Slovenije: dekan ljubljanske teološke fakultete dr. Marijan Smolik (ta po zastopniku) in prof. dr. Metod Benedik. Slednji je govoril o marijanski umetnosti v Sloveniji od 12. do 15. stoletja.
Pr
IM
ve 19-letne hčefke Marte.
Kot vsi zavedni ljudje se ni omejeval le na družino. Prizadevno je deloval za skupnost. Bil je v povojnih letih občinski odbornik. Pri odprtem grobu je v imenu devinsko-nabrežinske občine odbornik Antek Terčon v lepem govora posebno podčrtal tudi to dejavnost pokojnika. Deželni poslanec dr. Drago Štoka pa je orisal
zavednost kraškega človeka na splošno in Justa Terčona posebej ter med dragim dejal: »To je bil hrast. Taki hrasti so nam prepotrebni, na take hraste smo ponosni; taki hrasti ter mladi hrastiči, in na našem Krasu jih je mnogo, so naše veliko upanje.«
Pred domačo hišo je zapel zbor »Fantje izpod Grmade« in tako tudi na pokopališču. Tudi med mašo je bilo lepo zborovsko in ljudsko petje. V domači cerkvi pa je našel prostora le del udeležencev, saj je bila navzoča vsa vas in mnogi iz bližnje in daljne okolice, iz Slovenije ter več duhovnikov. Na stotine ljudi, in prevladovali so moški in mladina. Res lepo slovo od zaslužnega in zavednega kmeta, Kraševca, Slovenca in kristjana.
       ..........
Pogled za kulise
Zlata poroka, ld jo je pok. Just Terčon slavil leta 1971
Mnogo se piše o Krasu, še posebno v zvezi s tako imenovanimi kraškimi rezervati. Najbolj resnično in odkritosrčno ljubi Kras le tisti, ki je to dokazal s stoletno zvestobo in požrtvovalnostjo. In to so dokazali naši ljudje.
Iz znane in razgledani Terčonove, družine v Mavhinjah je prišel mladi Just v Slivno in tam preživel vse svoje delovno življenje. Ko še ni bilo zakonskih predlogov o rezervatih, se je že odločno boril proti izkoriščevalcem in uničevalcem Krasa, kakor se je zadnje čase odločno upiral tej, našemu človeku škodljivi novotariji o kraških rezervatih. Saj je vse svoje dolgo življenje posvetil ovrednotenju kraške zemlje, da bi jo ohranil v svojevrstni pristnosti in svojskosti.
Temu pričajo lepi gozdovi, polni divjadi, lepo obdelana polja, obilo trt in sadja ter domača hiša, ohranjena v svojem pristnem slogu. Za vse to je Just živel. Vse to je ljubil, čuval in negoval kot vsi pristni in zavedni Kraševci.
Zato je letos sredi maja smrt 80-letnega Justa Terčona tako močno odjeknila med našimi ljudmi.
Po prvi svetovni vojni, med katero je bil pet let na fronti, je takoj po vrnitvi prijel za plug in začel spet obdelovati od vojne razdejano zemljo. V času zatiralnega fašizma je vzgajal svojo družino v krščanski in narodni zavesti. Med drugo svetovno vojno je odločno in nesebično deloval v odporu in bil odpeljan v Nemčijo. S koncem vojne je prišla svoboda in vrnitev domov. Toda svoboda mu je bila zagrenjena zaradi zločinskega umora njego-
S KOMUNISTI KOMPROMIS NI MOGOČ
Kakšen je položaj po XIV. kongresu Italijanske komunistične partije, na kate-terem je Berlinguer predlagal »zgodovinski kompromis« med komunisti in katoličani? Poleg demokratičnih strank so zgodovinski kompromis odklonili vsi tisti, ki zagovarjajo svobodo in demokracijo. Zavrnile so ga tudi tiste politične sile, ki so še bolj na levo od KPI. Te sile so za drugačno alternativo, to je za takojšnjo, tudi nasilno uvedbo komunizma mimo ovinka zgodovinskega kompromisa.
Zgodovina zadnjih 50 let kaže — pišejo razni listi — da so vse komunistične partije popolnoma odvisne od sovjetskih komunistov, ki jim dovoljujejo kvečjemu drugačno pot v komunizem, ko pa v svojih državah zmagajo in komunizem uvedejo, zahteva Moskva od njih popolno poslušnost. Izjema so le kitajski in jugoslovanski komunisti, ki pa odklanjajo le sovjetski imperializem, ne pa komunizma kot takšnega.
Zaradi neposlušnosti je Moskva v krvi zadušila delavske upore v Berlinu in na Poljskem, vsesplošno ljudsko vstajo na Madžarskem in znano »praško pomlad«. Kdor se ne strinja z Moskvo, mora to drago plačati. Tako sta bila letos likvidirana bivši tajnik švedske partije Hermansson, ki se je zavzemal za bolj človeški komunizem in gospodarski strokovnjak Reszo Nyers, ki je uvedel »potrošniški« ali »golažev« komunizem na Madžarskem.
Moskva je danes res za popuščanje napetosti, toda kakor hitro se v svetu spremeni razmerje sil, se spremeni tudi njena miroljubnost. Ta sprememba v Moskvi pa nujno vsrka v svoj vrtinec ostale komunistične partije, pa naj to želijo ali ne. Isto velja za odnose med komunisti in demokratičnimi partijami v zahodni Evropi, če bi se politično razmerje sil spremenilo v njihovo korist. To že vidimo na Portugalskem, v Italiji pa bi partija takoj pokopala zgodovinski kompromis in sama zavladala.
Berlinguer — komentirajo razni listi — je prisegel na demokracijo in svobodo, v isti sapi pa je zagotovil, da KPI odločno vztraja na marksističnih načelih in proletarskem intemacionalizmu, to je vzajemnostjo z Moskvo. KPI ne bo spremenila svojih temeljev. S taktičnega stališča je Berlinguer sicer milo grajal nekatere sovjetske poteze in portugalske komuniste, ni pa zavrnil njihove bistvene ideologije in ni potegnil jasne ločitvene črte z njimi.
KPI torej ne bo spremenila svojih bistvenih temeljev in svojih dolgoročnih političnih ciljev, ki težijo po popolni in izključni oblasti komunistov1. »S komunisti,
ki so resni ljudje,« piše Indro Mantaneili, »lahko narediš vse razen kompromisa. Dovolj je ne pozabiti, da niso demokrati in da nikdar ne morejo postati demokrati.«
Marksizem s totalitarizmom in diktaturo ter vsem, kar prinaša, je za komuniste vera. V duhu te vere je Berlinguer vzkliknil, da je kapitalistični svet v krizi, komunistični pa ne. Toda v Sovjetski zvezi je v krizi pričakovanje množic za nastop blaginje, povsod se čuti pomanjkanje potresnih dobrin za široke ljudske plašiti, sindikati se ne smejo boriti za uresničenje delavskih potreb. Če to ni 50 let trajajoča kriza, potem v Moskvi pozimi ne sneži. Berlinguer je tudi dejal, da vlada v Sovjetski zvezi »višje moralno ozračje«. Ce so to koncentracijska taborišča in norišnice za politične nasprotnike, potem ima prav.
Ti Berlinguerjevi trditvi nista izraz stvarnosti, ki jo slika v izkrivljeni, pozlačeni luči, ampak izraz slepe vere. V veri in z vero pa kompromisi niso možni.
Takšna je sodba italijanskih listov, ki se ponašajo s svojo naprednostjo.	DID
Srečanje katoliških binkoštnikov
V Rimu je bilo za letošnje binkošti srečanje katoliških binkoštnikov. Nabralo se jih je nad deset tisoč in so prišli iz okoli 50 dežel. Zbrali so se v bližini Kalistovih katakomb. Gibanje katoliških binkoštnikov, ki se v svojem vsakdanjem življenju naslanja predvsem na Sv. Duha, šteje danes okoli 600.000 pripadnikov. Spočetka je to gibanje vzbujalo določene pomisleke in se ga je bal tudi papež Pavel VI. Pozneje pa je spremenil svoje stališče, na kar je veliko vplival tudi belgijski kard. Suenens.
Nespametna navada
Nadškof v Manili na Filipinih je priporočil katoličanom, naj se odpovedo razvadi, da novoporočence pred cerkvijo posipajo z rižem. Ta riž bi se dalo mnogo koristneje uporabiti ter nameniti ljudem, kateri trpijo lakoto bodisi na Filipinih bodisi drugod po svetu.
Krščanske radijske oddaje v Zambiji
V Zambiji, kjer deluje tudi več slovenskih misijonarjev, daje vodstvo državnega radia možnost krščanskim veram, da njih predstavniki govorijo po radijskih valovih. Teh skupin je 13. Katoliških oddaj je bilo v preteklem letu 719 in so znesle 79 ur. Te oddaje so bile v sedmih domačih jezikih in v angleščini. Ni pa zambijska vlada naklonjena ločini Jehovih prič. Tako so oblasti pregnale iz šol 300 otrok, ka-
terih starši so jehovci.
••iiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiniiii     umnimi           ...................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................
Dr. TEOFIL SIMČIČ
Slovenska in hrvaška duhovščina v času fašističnega terorja
2
Op. ur. Podlistek, ki ga objavljamo, je govor, katerega je imel dr. Teofil Simčič v Katolišikem domu v Gorici na proslavi 30-letnici odporništva v nedeljo 4. maja. Zahvaljujemo se avtorju govora, da nam je prepustil v objavo.
V Oglej je bil povabljen 'tudi nadškof ®®dej. Bivši bojevniki so zahtevali, da je lr°ba s silo odstraniti s proslave tega slo-vanskega in avstrijakantskega Škota. Da *** Prišlo do hujšega, se je treba zahvaliti k hladnokrvnosti videmskega nadškofa ^°ssija, ki se je postavil pred Sedeja ter rjavil, da morajo zapreti s Sedejem tudi ^“ga, kor nasprotovanje ni naperjeno sa-1,10 proti slovenskemu škofu, temveč proti Sa»ii Cerkvi.
Značilen primer, ki dobro označuje sovražno razpoloženje nacionalnih krogov do slovenskih duhovnikov, je zadeva vojaškega spomenika na Krnu. V ta spomenik, ki so ga postavili italijanskim vojakom vrh Krna, je junija 1922 udarila strela ali morda celo več strel, a italijansko časopisje je takoj zagnalo vik in krik, češ da so spomenik oskrunili slovenski nacionalisti. Velika tolpa fašistov je že dva dni zatem pridrvela zvečer na kamionih iz Vidma v Drežnico in pretepla več ljudi, potem pa zažgala nekaj hiš in župnišče.
Župnik Josip Kalin in njegov sobrat Anton Rutar, ki je bil pri njem na obisku, sta si komaj rešila življenje z begom. To je bilo tik pred praznikom Srca Jezusovega, kateremu je posvečena drežniška cerkev. Nazaj grede so fašisti skušali zažgati župnišče v Kobaridu in ubiti župnika Ivana Koršiča. To jim k sreči ni uspelo. Pač pa jim je uspelo na povratku proti Vidmu opustošiti župnišče v Starem selu in župnika Janeza Jarca pretepsti.
V naslednjih letih je bilo zabeleženih po vsej Goriški več nasilnih nastopov. Omenim le aretacijo splošno priljubljenega
goriškega stolnega župnika msgr. dr. Ignacija Kobala, katerega so odvedli v tržaške zapoie in tam več časa pridržali. Sistematično preganjanje naših duhovnikov se je zaostrilo še zlasti potem, ko je rimska vlada izrinila slovenščino iz šol in javnih uradov ter je slovenska beseda ostala živa le še pod domačim krovom in v cerkvi. To fašistom nikakor ni šlo v račune ter so napeli vse sile, da bi izgnali naš jezik tudi iz cerkve tor primorali našo duhovščino, da bi poučevala verouk v italijanskem jeziku.
Tukaj pa so naleteli na trden, naravnost graniten odpor nadškofa Sedeja in vse duhovščine. Omenim naj nekaj primerov: župnik v Sv. Križu na Vipavskem, Ivan Rejec, ki je bil eden najbolj učenih in spoštovanih duhovnikov v vsej nadškofiji, ni hotel odpraviti slovenskega petja v cerkvi. Italijanski frančiškan Zeflirino je tedaj /.bral nevedne slovenske šolske otroke ter začel z njimi peti med mašo v cerkvi italijansko, istočasno ko je domači cerkveni zbor pel na koru slovensko. Bilo je nekaj nezaslišanega! Na ovadbo tega zares »vzornega« frančiškana Zeffirina je
pristojna prefektuma komisija v Gorici konfinirala tako župnika Rejca kot organista Črnigoja za tri leta v južno Italijo.
V pojasnilo, kako je prišel p. Zeffirino v Sv. Križ, je treba povedati, da so slovenske redovnike izgnali kmalu po vojni ne samo iz Sv. Križa, temveč tudi s Svete gore, Kostanjevice, kapucinskega samostana v Gorici in iz vseh dragih samostanov, ki so bili dotlej v rokah slovenskih redovnikov. Na njihovo mesto so prišli italijanski redovniki, ki so bili na žalost večkrat prežeti z naravnost poganskim nacionalizmom.
Decembra 1930 je strupena časopisna gonja proti slovenskim duhovnikom privedla do nasilnih dejanj: tako so črne srajce (fašisti) vdrli v cerkev sv. Ignacija na Travniku, kjer je bila slovenska pridiga. Z ropotanjem so motili pridigarja, prekinili električni tok ter končno pred odhodom izlili v kropilnik steklenico rdečila. Ker niso s teroriziranjem župnika in kaplana dosegli odprave slovenske pridige — oba sta se namreč sklicevala na škofa, češ da je samo on pristojen za to — se je takratni zloglasni kvestor Modesti —
Gorica ni prej ne pozneje imela slabšega kvestorja — zglasil na škofiji.
Msgr. Sedej mu je takoj jasno povedal, da ne more sprejeti njegovih zahtev, ker za področje cerkvenih pridig ni pristojna država, temveč izključno cerkvena oblast. Cerkev pa ne more gledati na koristi in težnje države, temveč ji gre edinole za blagor duš. Ko je Modesti spoznal, da ne bo dosegel ničesar, je začel nadškofu groziti, češ da ne more jamčiti za javni red, če nadškof ne prepove slovenske pridige v največji goriški cerkvi.
»Ce niste zmožni vzdrževati reda — mu je odvrnil stari vladika — odstopite!« To je kvestorja silno razkačilo in je dvignil glas, a nadškof je pozvonil svojemu staremu zvestemu služabniku Johanu in ko se je ta pokazal na vratih, mu je mimo rekel: »Spremite gospoda kvestorja k vratom. Zbogom.« Vrgel ga je tako rekoč iz hiše. Takrat se je po vsem mestu mnogo govorilo o tem in zatrjevali so, da je le malo manjkalo, da ni kvestorja od osuplosti in jeze zadela kap.
(Se nadaljuje)
Slovenski kandidati na Goriškem
Praznik sv. R. Telesa v Gorici
V Gorici bo na ta praznik v četrtek 29. maja skupno evharistično slavje ob 17.30 s sv. mašo g. nadškofa in mestnih dušnih pastirjev v cerkvi sv. Ignacija. Po maši bo evharistična procesija iz te cerkve po ulici Roma do stolnice, kjer bo na trgu pred stolnico nadškofov govor in blagoslov. Ker v skupino mestnih župnij spada tudi naša slovenska duhovnija, bo pri maši berilo tudi v slovenskem jeziku in pri obhajilu bomo zapeli pesem »K tebi Jezus ljubezniki«. V cerkvi sv. Ignacija bo prostor za slovenske vernike na levi strani oltarja ob prižnici.
VI. zamejski festival narodno-zabavne glasbe
Vršil se bo v Števerjanu na prostoru »Med borovci« 7. in 8. junija letos. Prirejata ga domače prosvetno društvo »F. B. Sedej« in vaški ansambel »Lojze Hlede«. Na njem bo nastopilo kar 23 ansamblov s Tržaške, Goriške in iz Slovenije. Vsak ansambel bo predvajal dve novi izvirni skladbi. Slišali bomo torej lahko kar 46 novih slovenskih melodij.
Pričetek prireditve bo v soboto 7. junija ob 21. uri (legalna ura!). Izmed nastopajočih bo strokovna komisija izbrala 12 najboljših ansamblov, ki bodo naslednji dan nastopili v finalnem tekmovanju za prva mesta. Pričetek tega tekmovanja bo ob 17. uri.
Letošnje festivalske pesmi bosta ocenili dve komisiji: ena bo ocenila besedilo, druga pa glasbo. Podeljenih bo pet nagrad od 50.000 do 150.000 lir; podeljeni bodo tudi razni pokali, ki so jih darovale razne ustanove in tvrdke.
V nedeljo 8. junija bo po finalistih nastopil izven tekmovanja ansambel »Toneta Kmetca« iz Ptuja. Tudi ta koncertni nastop bo ena izmed prijetnih privlačnosti števerjanske glasbene manifestacije.
Iz Slovenije se je prijavilo 16 ansamblov, s Tržaškega 4 (Galebi z Opčin, Kondor iz Bazovice, Taims z Opčin in Lojze Furlan iz Zgonika), z Goriškega pa 3 (Obsoški kvartet iz Podgore, Veseli števarjanski fantje iz števerjana in Mejaši iz Gorice).
Prvo sv. obhajilo v Gorici
V okviru slovenske duhovnije v Gorici je 11. maja pristopilo k prvemu sv. obhajilu 28 deklic in dečkov. Pripravila sta jih vodja dušnopastirskega središča msgr. F. Močnik in njegov pomočnik dr. J. Mar-kuža. Prav tako so tudi starši s skrbjo in zavzetostjo spremljali svoje otroke in jih vodili h krščanskemu nauku.
Otroci so s pravim otroškim veseljem in hrepenenjem čakali na njihovo srečanje z evharističnim Jezusom. Napočil je lep sončen dan, ko so prvoobhajanci, njihovi starši in sorodniki, prijatelji in verniki napolnili cerkev sv. Ignacija na Travniku.
Med sv. daritvijo, ki jo je opravil msgr. Močnik, so prvoobhajanci darovali sveče, da bi simbolično pokazali svoje posvečenje in izročitev Jezusu. V pridigi je mašnik poudaril pomen srečanja z Jezusom in pozval prvoobhajance, naj ohranijo vedno živ spomin na njihov naj lepši dan v življenju in naj se Jezusu popolnoma posvetijo. Med sv. mašo je na koru pel mladinski zbor »Kekec« pod vodstvom Iva Bolčine; čisti in ubrani glasovi so se harmonično prepletali z verskim doživetjem vernikov, zlasti še prvoobhajancev.
Po sv. maši je za prvoobhajance bil pripravljen zajtrk, ki ga je pripravila gdč. Zdravka Jericijo s pomočjo goriških deklet. Zaključno srečanje prvoobhajancev je bilo popoldne v cerkvi sv. Ivana, kjer so dobili spominsko sliko. - jam
Dr. Kobal na Goriškem
Dr. Andrej Kobal, pisec izredno zanimivih osebnih spominov v knjigi »Svetovni popotnik pripoveduje« se je mudil pretekli teden na Goriškem in imel tri zelo dobro obiskana srečanja z našimi ljudmi, ki so ga želeli spoznati in se z njim pogovoriti.
Dr. Kobal je v spremstvu msgr. Klinca in dr. Markuže obiskal v torek 20. maja Števerjan, v petek 23. maja Doberdob, v četrtek 22. maja pa se je predstavil v Katoliškem domu v Gorici. Zlasti je tu našel številne poslušalce, tako da je bilo treba prenesti srečanje iz spodnje v zgornjo dvorano.
Odličnega gosta je vsakič predstavil dr. Klinec in podal oris njegovega razgibanega življenja, dr. Markuža pa je prikazal vsebino njegove knjige. Zlasti v Katoliškem domu je prišlo nato do razgovora s pisateljem, vendar so bila nekatera vprašanja, ki so šla mimo knjige in bi jih bilo morda bolje opustiti. Dr. Kobal je na vsa vprašanja pozorno in brez zadrege odgovarjal. Všeč nam je bilo, ko je talko poudarjal zvestobo slovenski govorici, ki jo je vse življenje cenil, ohranjal in razvijal.
Na koncu razgovora je dr. Kobal podpisoval knjigo vsem, ki so to želeli.
Srečanje v Gorici sta pripravila SKAD in Goriška Mohorjeva družba.
Deset let »Ognjišča«
Mladinski verski list »Ognjišče«, ki izhaja v Kopru, praznuje letos KMetnico izhajanja. List je začel izhajati kot »Farno ognjišče« v Postojni in so ga prvotno ročno razmnoževali, a že naslednje leto so ga tiskali v 5.000 izvodih. V nekaj letih je dosegel zavidljivo naklado 84,000 izvodov. Vsaka številka je dobro pripravljena in mladina list rada prebira. Poleg revije je izšlo 16 knjig v zbirki »Žepna knjižnica« ter 10 knjig v zbirki »Mala knjižnica«.
Zaključna akademiia glasbene šnle
V okviru slovenske župnije je bila v nedeljo 25. maja v Katoliškem domu v Gorici zaključna akademija naših najmlajših. Kronan je bil tako trud požrtvovalnih vzgojiteljev, ki tudi izven šole posvečajo svojo skrb slovenskim otrokom. Najmlajši izmed teh se že drugo leto zbirajo v Marijinem domu na Placuti. Kaj so se v tem času naučili pod veščim vodstvom prof. Klavdije Jamšek, so nam pokazali preteklo nedeljo.
Pozdravne besede je spregovorila dijakinja Nataša Sirk. Poudarila je pomen in potrebo organizacij, kjer se mladi vzgajajo po zdravih načelih, da bodo nekoč koristni člani naše skupnosti.
Najprej se nam je na odru predstavil 40-članski mladinski zbor »Kekec«. Pod vodstvom učitelja Iva Bolčine je brezhibno zapel tri pesmi: Kaj veseli bi ne peli, Povsod me poznajo in Kekčevo Kolo.
Sledil je nastop gojencev glasbene šole. Koliko truda je prof. Jamškova vložila v vse točke sporeda priča že dejstvo, da so nastopili tudi čisto majhni otroci, ki ne obiskujejo še šole. Večji so zaigrali na klavir, najmlajši pa so jih v ritmu spremljali z raznimi čisto preprostimi glasbili in tolkali. Učinek je bil zelo lep in otroci so nastopili brez strahu, dobro pripravljeni in gotovi. Izvajali so: Zagorski zvonovi, Polkica, Ples, Hi konjiček, Dekle povej, povej, Izidor ovčice pase, Sonček čez hribček gre, Prišli so štirje jagri in druge sonatine na klavir.
Za učenci glasbene šole je znova zapel zbor »Kekec« tri pesmi: V Afriki je reka Nil, Matiče in Sola bod’ pozdravljena. Sledil je odmor in v atriju je bilo dobro poskrbljeno za lačne in žejne. Odjemalcev res ni manjkalo.
V drugem delu so deklice Marijinega vrtca pod vodstvom Nataše Sirk podale prizorček Zore Saksidove »Na svetu je zares lepo«. Boječa zajčka sta se srečala s palčki in staro ubogo ženico in vse je dobro izpadlo in se lepo končalo.
Nastopili so še otroci iz Podgore. Trio, ki ga vodi Maks Debenjak je ob spremljavi harmonikarke Antoničeve zapel vrsto narodnih. Nato so deklice v narodnih nošah še zarajale po napevu Rastejo v strmi gori bele planike. Rajanje je pripravila učiteljica Dora Uršič, učitelj Mladen Uršič pa je vodil otroški zbor iz Podgore, ki je zapel Huda mravljica in Šumijo gozdovi domači.
Na koncu smo lahko na odru pozdravili glavne organizatorje tega lepega popoldneva, prof. Klavdijo Jamšek, učitelje Iva Bolčino, Doro in Mladena Uršič ter Natašo Sirk. Prof. Jamškovi so za izredno požrtvovalnost poklonili šopek cvetja.
Veseli in ponosni smo na naše najmlajše, ki so pokazali toliko dobre volje in ubogljivosti, brez katere ni mogoč noben uspeh. Želimo jim srečne počitnice in isto vnemo ter pogum v prihodnjem glasbenem letu. - Z. P.
OBČINA KRMIN
Slovenska skupnost: 1. Anzelin Danilo, 2. Blažič Jožef, 3. Bučinel Drago, 4. Devinar Pater, 5. Gradnik Gradimir, 6. Keber Jožef, 7. Keber Stanko, 8. Marušič Valter, 9. Mišigoj Albert, 10. Polenčič Ferdinand, 11. Prinčič Jožef, 12. Pulc Mario, 13. Ru-sian Stanko, 14. Sfiligoj Silvan, 15. Sirk Jožko, 16. Sirk Ciril, 17. Sirk Ivan, 18. Srednik Ivan, 19. Šturm Jožef, 20. Toroš Ljubomil.
PCI: Maurič Karlo.
OBČINA GORICA
Slovenska skupnost: 1. dr. Damjan Paulin, 2. dr. Bratuž Andrej, 3. dr. Šturm Vladimir, 4. Ambrožič Ivo, 5. Bandel Just, 6. dr. Bednarik Rado, 7. Bensa Silvan, 8. Bizaj Franc, 9. Brajnik Marko, 10. Brajnik Stanislav, 11. Brešan Vladimir, 12. Černič vetak Gabrijel, 15. Dobravec Marija por. Marjan, 13. Cotič Miroslav, 14. prof. De-Čargo, 16. dr. Franko Igor, 17. Hlede Viljem, 18. Humar Dominik, 19. Jarc Lidija, 20. Koršič Verena, 21. Klanjšček Nikolaj, 22. dr. Makuc Andrej, 23. Markočič Marjan, 24. Marušič Pavel, 25. Mučič Jordan, 26. Mučič Marjan, 27. Pauletič Jožef, 28. Perat Mariza, 29. Pintar Danijel, 30. Piščanc Zora, 31. Podobnik Franc, 32. Podvenšič Franc, 33. Prašnik Viktor, 34. dr. Špacapan Bernard, 35. Tabaj Božidar, 36. Terpin Franc, 37. Valentinčič Emil, 38. Valentinčič Ivan, 39. dr. Vrtovec Dominik, 40. Žgavec Franka.
PSI: dr. Bukovec Štefan, Košuta Ed-mund, Figel Anton, Gorini Livija, Hoban Milivoj, Klanjšček Emil, dr. Nanut Vladimir, Paulin Stanislav, Plessini Radovan, dr. Sanzin Peter, Sossol Marjan, Walfcritsch Marko.
PCI: Brajnik Vilma por. Corva, prof. Bratina Ivan, Bregant Ivan, Kocjančič Rihard, Dornik Neda, Kogoj Alfred, Maligoj Stanko, Mermolja Ace, Petejan Marino, Sossou David.
GORIŠKI POKRAJINSKI SVET
Slovenska skupnost: Di Battista Roman (Krmin I, Krmin II, Gradišče), Terpin Marjan (Fara), Valentinčič Emil (Gorica
I), dr. Bratuž Andrej (Gorica II), dr. Bednarik Rado (Gorica III), Špacapan Bogomir (Gorica IV), dr. Šturm Vladimir (Gorica V), dr. Paulin Damjan (Gorica VI), Podveršič Franc (Gorica VII), Mužič Alojz (Gradež I), Komjanc Drago (Gradež
II), Radetič Franc (Tržič I), Ferletič Marija (Tržič II, Ronke II, Zagraj), Devetak Remo (Tržič III), Načini Nevi o (Tržič IV, Ronke I), dr. Kerševan Silvan (Tržič V), Koršič Hadrijan (Romans), Černič Benjamin (Škocjan I), dr. Gergolet Maks (Škocjan II).
PCI: Brajnik Vilma por. Corva (Gorica IV), prof. Bratin Ivan (Zagraj).
PSI: dr. Bukovec Štefan (Gorica I, Zagraj), Tabaj Miloš (Gorica VI).
OBČINA ŠTEVERJAN
Slovenska skupnost: Klanjšček Stanislav, Koršič Hadrijan, Hladnik Boris, dr. Knez Helena por. Di Battista, Komjanc Simon, Mužič Alojz, Pintar Aleš, Prinčič Jožef, Skok Armand, Simčič Jožef, 11. Terpin Ciril, Terpin Emil.
Občinska enotnost: Humar Ivan, Bučinel Marjan, Juretič Roman, prof. Klanjšček Vladimir, Komic Albin, Komic Franc, Komjanc Ferdinand, Koršič Rudolf, Maraž Karlo, Štekar Slavko, Terpin Teodor, Vogrič Jožef.
OBČINA DOBERDOB
Slovenska skupnost: dr. Gergolet Maks, Ferfolja Stanislav, Ferletič Jožef, Ferletič Marija, Ferletič Mario, Kobal Rihard, Lakovič Alojz, Lavrenčič Roman, Načini Ne-vio, Pahor Edvard, Pahor Anton, Radetič Franc.
Občinska enotnost: Jarc Andrej, Ferfolja Jožef, Zanier Olinto, Lakovič Julko, Peric Mija por. Gergolet, Jarc Jože, dr. Lavrenčič Mario, Gergolet Julko, Vižintin Jordan, Legiša Darij, Devetak Severin.
OBČINA SOVODNJE
Slovenska skupnost:	Devetak Remo,
Čemic Benjamin, Černič Branko, dr. če-ščut Marija, Devetak Ludvik, Di Battista Roman, Florenin Ivan, Kovic Edvin, Maraž ložko, Marušič Štefan, Šinigoj Jožefa por. Kovic, Tomšič Srečko.
Občinska enotnost: češčut Jožef, dr. Devetak Venceslav, Černič Boris, Cotič Janko, Fait Viljem, Juren Dominik, Marega Gino, Petean Angel, Petean Franc, Tomšič Emil, Tomšič Salomon, Vižintin Emil.
RADIO
TRST A
★ ZA KMETOVALCE ★
Ker je sedanje vreme kaj prikladno za širjenje peronospore in oidija po naših vinogradih in po vsej naši zamejski zemlji, priporočam vsem našim vinogradnikom takojšnje škropljenje z lahko bordoško brozgo ali pa z asporjem ali vitexom. Zelo priporočljivo je primešanje temu škropilu koloidalnega žvepla, tako opravimo dve deli naenkrat.
Če poškoduje kaj toča kakor je te dni v Barkovljah in pri Cijakih, je treba škropiti takoj. Zaroda je letos v tržaškem Bregu kar precej, posebno malvazija kaže dobro. Kdor ni pravočasno škropil sadnega drevja, ne bo kaj prida bral; gosenice so požrle skoro vse cvetje in mlado listje, tako da so nekatera drevesa skoraj gola kot pozimi.
Ogromno škodo povzroča srnjad z objedanjem mladja na trtah in poganjkov na mladem sadnem drevju do višine 1,30, kar doseže odrasel srnjak in z drgnjenjem rogovja ob deblo. Te divjačine je postalo že kar preveč, za škodo, ki jo povzroča pa nihče ne plača niti lire. Kje je tu pravica in oblast? Večino prvih češenj so pospravili kosi in šoje, tudi teh zadnjih je veliko preveč. Kar zadeva tržaško človeško nadlogo po naših travnikih, ogradah in paštnih ob sobotah, nedčljah in praznikih, je pa drugo poglavje, h kateremu se še povrnem; menda je v afriški džungli v tem oziru bolje. - D. H.
★
Za stolnico v Skopju: N. N. iz Trsta 20.000 lir.
Širite »Katoliški glas'
Zaključek »Praznika špargljev«
Z nastopom števerjanških fantov ansambla Lojzeta Hledata se je zaključil v nedeljo 25. maja tradicionalni Praznik špargljev, ki sta ga priredila štandreško Kmečko društvo in PD »štandrež«.
Program se je odvijal od sobote 17. do nedelje 25. maja. Nastopila sta ansambla »Lojze Hlede« iz števerjana in »The Lo-vers« iz Sovodenj. V nedeljo 25. maja je nastopil tudi moški zbor iz štmavra, ki je prvič gostoval v Štandrežu. Lepo je odpel vrsto narodnih in umetnih pesmi pod vodstvom prof. Gabrijela Devetaka.
Nastopila sta tudi oba domača zbora in sicer mladinski pod vodstvom Elvire Chiabai in mešani pot taktirko Ivana Bolčine. Nagrajeni so bili tudi zmagovalci slikarskega tekmovanja ex tempore. Risbe vseh udeležencev so bile razstavljene na prireditvenem prostoru pri Konsumu v štandrežu.
Letošnji Praznik špargljev je potekal v znamenju lepega vremena in ob veliki udeležbi.
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 22.45.
Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 1. do 7. junija 1975
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Mlad. oder: »Slavec«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj. 14.30 Nedeljski vestnik. 15.45 «Jevgenij Onjegin«. 17.35 Nedeljski koncert. 18.30 šport in glasba. 19.30 Zvoki in ritmi. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika. 22.10 Sodobna glasba.
Ponedeljek: Praznična glasba. 11.35 Opoldne z vami. 14.30 Pregled slov. tiska, v Italiji. 14.45 Operetna fantazija. 16.00 Revija solistov. 16.30 Tržaška komorna skupina. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Baročni orkester. 19.10 Odvetnik za vsakogar.
20.30 Slov. razgledi. 22.15 Glasba v noč. Torek: 11.35 Pratika. 12.50 Medigra za pihala. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Komorni koncert. 19.10 Čopova pisma. 19.25 Za najmlajše. 20.35 E. Granados: »Goyes-cas«, opera. 21.35 Nežno in tiho.
Sreda: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Deželni koncerti. 19.10 Avtor in knjiga.
19.30 Zbori in folklora. 20.35 Simfonični koncert. 21.40 Motivi iz filmov.
četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost...
18.30 Nove plošče. 19.10 Narava in sodobni človek. 19.25 Za najmlajše. 20.35 »Napaka«, dramatizirana zgodba. 21.50 Sprostitev ob glasbi.
Petek: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Sodobni slav. skladatelji. 18.50 Orkester in zbor. 19.10 Slovenska povojna lirika. 20.35 Delo in gospodarstvo. 20.50 Koncert. 21.50 V plesnem koraku.
Sobota: 11.35 Poslušajmo spet. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Koncertisti naše dežele. 19.30 Muzej P. Re-voltella v Trstu. 19.40 Pevska revija. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 »Odposlanec oglejskega patriarha na Štajerskem«. 21.30 Vaše popevke.
LJUBLJANSKA TV
Spored od 29. do 31. maja 1975 četrtek: 18.25 Vzpon človeka. 20.05 »Žive vezi«. 21.15 četrtkovi razgledi. 21.45 Iz koncertnih dvoran.
Petek: 18.10 Slovenski rock 75. 18.45 Spoznavajmo otrokov svet. 20.05 »Waterloo«.
Sobota: 14.25 Evropsko prvenstvo v gimnastiki za moške. 18.20 Narodni parki. 20.00 Iz del Branka čopiča. 20.50 »Kojak«.
OBVEST1U
Pozor! Poletna ura! V noči od sobote 31. maja na nedeljo 1. junija bo v Italiji spet stopila v veljavo poletna ura, ki bo trajala do sobote 27. septembra opolnoči. Najbolje je, da že to soboto, preden gremo počivat, premaknemo kazalce naših ur za 60 minut naprej. Obenem z uvedbo poletne ure bo stopil v veljavo tudi poletni železniški vozni red.
V nedeljo 8. junija ob 18. uri bo v Rižarni skupna proslava za vse žrtve. Vabljeni slovenski rojaki!
Skupno romanje v Lurd od 7. do 12. julija: 1. Romarji naj takoj poravnajo vse potne stroške za romanje (107.000 lir za kategorijo A in 80.000 Mr za kategorijo B). 2. Romarji naj se prepričajo, ali imajo veljaven potni dokument: italijanski državljani veljavno osebno izkaznico (da ni izdana prod več kot petimi leti), državljani drugih držav veljaven potni list za potovanje v Francijo.
DAROVI V sklad Kat. glasa: v spomin Justa Terčona darujejo družina 2.000, sestrični iz Mavhinj 6.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: družina Zini ob smrti mame Amalije 10.000 lir.
Za Finžgarjev dom na Opčinah: Sergio Mahnič 5.000 lir.
Za novo cerkev v Podlonjerju: openski sorodniki v spomin pok. Antono Križman-čiča 3.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Sosič Ivanka 10.600; Sosič Valerija 5.000; Ferfila Jožef 2.800; družina Malalan 10.000; Škerlavaj Lojzka 3.000; družine Malalan, Sosič in Ravbar 5.600; škerlavaj Lojzka 5.000; Marija Hollstein-Dolenc 10.000; Julija Guštin 5.000 lir.
Vsem plemenitim dobrotnikom Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 12 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Globoko ganjeni ob tolikih izrazih sočustvovanja ob smrti našega dragega
Justa Terčona
se srčno zahvaljujemo darovalcem cvetja in prispevkov v dobre namene, gg. duhov-nikorn, Anteiku Terčonu in dr. Dragu Štoki za govora na pokopališču, zboru »Fantje izpod Grmade« ter vsem, ki so na kateri koli način počastili njegov spomin.
Slivno, 26. maja 1975
Družina Terčon