Gerkvene zadeve. Prelat Fran Kosar. (Dajje.) Ko je nekdo v »Slov. Nar.« (št. 46 I. 1869.) prodajal svoje puhle nazore o sv. zakonu, mu Kosar takoj oporeka v »Zg. Daniei«1), rekoč: «da je ova razprava preprežena s hudimi pomotami in torej jako nevarna vsem braleem, ki stvari bolj na tanko ne poznajo. Temu nasproti je dolžnost katoliških, v tej reči zvedenih pisateljev, stvar pojasniti, nevarnost odstraniti«. Dasiravno je njegova pis-ava v tej borbi povsem stvarna, vendar tnu je sveta jeza včasih pero tako zasukala, da bralec lahko opazuje, kako je kuhalo v njegovem srcu. Nekateri posvetnjaki, in med njimi tudi dr. S., radi bi narareč sv. zakon iz visočin »velikega zakramenta v Kristusu in cerkvi«, kamor ga je sam Bog povišal, ponižali ter porinili med svoje papirnate pogodbe, po katerih bi svobodno brskali s svojimi peresi in jih tudi razbrskali, če bi to zahtevali ali lagodni zakonci, ali če bi to utegnilo kazati kakemu sebičnemu pravniku. Gladko in jasno dokazuje Kosar svojemu nasprotniku, da se je postavil na krivo stališče, meneč, da je katoliška cerkev le »stranka«, ki se zastran zakonskih pravic z nasprotno »stranko« prepira. Sv. cerkev je veliko več neodvisna, samostalna in samooblastna družba, kraljestvo božje na zemlji. In prav krivo stališče, na katero se je postavil dr. S. nima več trdnih tal pod seboj, in torej ga je iz lahkega premagal. Kosar še drobtinic ni preziral, nego jih je v tistem času, ko Se ni bilo obilnejšega kruha za Slovence, pridno pobiral ter jih podajal ukaželjnema ljudstvu, da se je vsaj nekoliko oteščilo ter utolažilo najhujši glad. Uredil je šest letnikov »Drobtinic« in sicer od 16. do 20. letnika; petero jih je izdal pod tajnim imenoin »izdalo ravnateljstvo lavantinskega seminišča«, in samo dvajsti letnik pod lastnim imenom >uredil Franc Kosar, dekan na Kozjem«. In ko je pokojnik s tem letnikom uredništvo odložil, zaspale so «Drobtinice«, dokler jih vrli pisatelj2) v Ljubljani zopet predrami z budnim svojim peresom. »Delavci so se razšli, Drobtinice so osamele. Kedaj izidejo zopet drobtinice?« — tako t6žuje Kosar v predgovoru 20. letnika. Toda on »Drobtinic« ni le urejal, nego je ostal vedno zvest pisatelj za nje. Lepo je opisai življenje Mihaela Stojana, štrtega urednika »Drobtinic«, iz- ') Dr. J; S. in ,,nova posvetna zakonska poStava", ponatis. iz Zg. Dan. Jož. Blaznik v Ljubljani. 2) Drobtinice 21. letnik uredil dr. Fr. Lampd v lijubljani 1887. glednega dušnega pastirja in dekana braslovškega1). nllvaležnost je lepa, a redkačednost«, tako prične životopis, in prav ta redka čednost kinčala je Kosarja, ki je dobrotniku svojih mladih duhovnih let postavil »spomenik v domači škofiji, da se Stojanovo ime ohrani kakor draga svetinja za zgodovino škofije, a tudi spomenik za slovensko zemljo, da kadarkoli se bo zgodovina slov. slovstva pisala, se ludi dostojno spominjajo dela Stojanova«. Ista lepa čednost hvaležnosti nagnila je ranjcega, da je opisal tudi življenje stolnega prošta Mihaela Pikla.a) »Naj tudi on — namreč Kosar — ki nja življenje popisati namerava, svoje podvzetje opraviči. Dozdeva se mu, du izmed zdaj živečih ni nihče za ta posel toliko opravičen, kakor on, ker je živel celih 24 let z njim v najsrčnejši, nikdar kaljeni prijateljski zvezi, celih 9 let z njim bival in živel ter se z njim vred trudil v enem in istem poklicu in imel priliko dan na dan gledati na dno nja poštenega in bogoljubnega srca in spoznavati nja žalost in veselje. Da si pa ga hvaležna ljubezen k pisanju nagiba, mu bo vendar le edina resnica pero in roko vodila«. Kosarjevo blago in blagoslovljeno delovanje v mariborskem semenišču bilo je ravno v pravem tiru, Kosar sam v najlepših letih moške čilosti, ko mu ustavi voz nestrpni liberalizem. Odločnega in duhovitega zagovornika katoliških in narodnih načel liberalizem ne more in ne sme dalje trpeti na tako važnem in uplivnem mestu, kakor je služba semeniškega duhovnega vodje. Zato napenja in napenja svoje moči, in bil je ravno že dosti močan, da je spodrinil Kosarja. Liberalci namreč so zagnali glas, da je prav v mariborskem semenišču ognjišče, pri katerem se razgrevajo vneti duhovniki in goreči narodnjaki, a Kosar da piha na žrjavico, da ogenj ne umrje. 0 teh razmerah poročali so vladi ljudje in časniki, ki nam niso niti prijazni niti pravični, in priSlo je tako daleč, da je bilo pozvano redarsko oko, naj gleda nanj in naj opazuje njegovo delovanje. Slednjič mora se blagi duhovnik umakniti lažnivim pričam, ki so ga kakor nekdaj Kristusa tožile, da je nevaren državi, in vlada je sodila, da je boljše, če se Kosarja odkriža, nego da trpi cela država. Vsled takih homatij prosil je pokojnik za dekanijo kozijansko, katero je tudi dobil. To je bila bolest za celo škofijo in huda žalost zlasti za seraenišče. Bogoslovei so hodili nekako obupni po bogoslovju, ko zvedo neljubo novico. Kosar sam pa se precej spravi z božjo previdnostjo in tolaži tudi nas rekoč, da bi bilo pač nespametno kregati se z božjo previdnostjo. Za kratek čas pa nam pove nekaj, kar je o svojem času doživel, vozeč se na ladji po Donavi iz Linca na Dunaj. Z menoj — pravi Kosar — vozili sta se tudi dve usmiljeni sestri. UpraSam nji, odkod da sta in kam se vozita? Pozvedujem tudi, imajo li v samostanu lastnega duhovnika? Odgovorita mi, da je njih Ijubi špiritual ravnokar prestavljen. »Ali nič ne žalujete za njim?« — »Bi se pač bale zameriti ljubemu Bogu, ker njegova sveta previdnost nam je že poskrbela za drugega duhovnika«. Ta odgovor — priznava pokojnik — bil je za me, in naj bode tudi za vas krščanski nauk o previdnosti božji.  t Jožef Simonič. Dne 14. febr. t. 1. so pri Sv. Petru pri Radgoni hladni zemlji izročili truplo pokojnega g. zlatomašnika Jožefa Simoniča. Po kratki bolezni previdenih s sv. zakramenti jih je smrtna kosa v 82. letu pokosila. Mirna, ') Drobt. 1. 1865—60. l) Drobt. 1. 1869. kakoršno je bilo njih življenje, je bila tudi njih smrt. Pri popolni zavesti so rekli: »božja volja se zgodi«, potem so omahnili in izdinili svojo blago dušo. Osemnajst duhovnikov, 13 iz naše, štirje iz sekovske in eden iz somboteljske školije so jim posodili zadnjo pot. Domači g. dekan so opravili sv. mrtvaško opravilo in spregovorili v slov6 nekoliko besed o pokojnikovem življenju, radgonski okrožni g. dekan pa so vodili sprevod na pokopališče. — Pokojni g ispod zlatomašnik so bili rojeni v Ivanjkovcih svetinjske fare 17. sušca 1. 1813. Šolali so se nekoliko pri Svetinjah, potem v Radgoni in Mariboru, latinske šole so izvršili v Varaždinu, filozofijo in bogoslovje pa v Gradcu. Leta 1839. so bili poslani za kaplana k Sv. Lovrencu v Puščavo in črez pet let v Radgono, od koder so prišli leta 1856. za župnika v Središče, in 1873. k Sv. Juriju na Ščavnici, kjer so bili tudi dekan Ijutomerske dekanije, dokler niso stopili v pokoj 1. 1887. ter se preselili k Sv. Petru pri Radgoni. Pokojni gospod Jožef Simonič so bili jako vesten duhovnik, miren in gostoljuben gospod, in zato priljubljen med duhovniki in posvetnimi gospodi. Bili so tudi odlikovani od cerkvene in posvetne oblasti; leta 1871. so dobili naslov kn. šk. duhovnega svetovalca in 1. 1880. od svetlega cesarja zlati križec s krono za zasluge. Skromno svoje premoženje so razdelili prav pametno. Gorice so izročili svojemu stričniku dr. Simoniču na Dunaju, drugo blago stričniku, ki gospodari na domačiji, denar pa so sporočili v dobre namene pri Svetinjah in Sv. Petru ter naredili ustanovo za enega dijaka v dijaškem seraenišču. Bog daj pokojniku večni mir in pokoj, in večna luč jim naj sveti! Mili darovi za družbo vednega češčenja. ¦s'v. Martin pri Slov. Gradcu 15 11. 63 kr., Sv. Vid na Planini 18 fl. 33 kr., Prevorje 2 11., Buče 8 11 9 kr., Središče 2 fl. 80 kr., Sv. Vid pri Ponikvi 10 11., Sv. Ropert nad Laškim 5 fl. 50 kr., Sv. Ksaveri 73 kr., Luče 1 fl. 50 kr., Nazarje 3 fl. 81 kr., Remšnik 6 fl. 39 kr., Anton Srabotnik 1 11., Mala Nedelja 7 fl., Sv. Anton v SIov. gor. 15 11.