1 ill I« Ljubljanski licejski profesor Sič izdaja zbirko slovenskih ornamentov. V kolikor mi je znano, bode vsebovala zbirka sledeče stvari: Pisana vez s križnim vbodom, bela vez, zbirka belokranjskih vczenin tvori posebni del, mali kruhek, pirhi ali pisanice. Za to delo, katerega začetek kaže res lepe stvari, bo narod lahko hvaležen. Nar. ornamentika je ogledalo narodove duše. Povsod se gleda na te stvari veliko bolj kot pri nas. Zlasti v zadnjem času je opažati pri drugih narodih veliko zanimanje za narodne stvari. Pred vojno sem ponudil nekemu v Nemčiji izhajajočemu modnemu listu vzorce belokranjskih narodnih vezenin. Da ste videli, kako jim je bila dobrodošla moja ponudba! In še zaslužiti bi dali od 6— M honorarja za posojevanje posameznih vzorcev. Torej v »rajhu« so imeli več smisla za slovenske stvari, kot mi v domovini. Sičeva zbirka bo imela tudi veliko vrednost zato, ker se bode lahko uporabljala kot knjiga predlog za vezenje. Naj bi se zanimale za to delo predvsem naše vrle koleginje in pa ženska društva. Priznati moramo, da v tem oziru izgleda pri nas zelo klaverno. Hrvatske sestre imajo vse polno ženskih zadrug, kjer izdelujejo kmetska dekleta in žene razne vezenine, ki se prodajo za lepe novce. Kolikokrat sem že slišal po naših prodajalnali povpraševati tujce po narodnih izdelkih, a zaman jih iščejo. Vse, kar najdeš po prodajalnah kot naše blago, nosi navadno znamko: »Mode in Germany«. Za časa vojne so prišle na trg takozvane »bolgarske bluze«, ki je bil čisto navaden židovski fabrikat, ter so ga trgovci prodajali nevednimi kupovalkam kot »pristno bolgarsko ročno delo«. Vse izložbe so bile polne tega »pofelna« in trgovci so delali imenitne kupčije. Če bi pa bili pri bluzah listki: »Domači kranjski motivi«, bi bilo to sigurno »prekmečko«. A 1 i s e res ne najde enega ženskega društva, da bi začelo gojiti in oživljati domače narodne ornamente in jih spravljati med narod? Narodni izdelki, ki bi prinašali lepe dobičke, so pri nas popolnoma neznani, in vendar bi jih lahko ravno v teh časih, ko se mudi pri nas tuji svet, spečali jako mnogo. »Suba roba« en miniatur, lončeni izdelki, lični, majhni okrašeni z navadnimi narodnimi ornamenti in imeni kraja, ženskimi in moškimi krstnimi imeni, bi kazala tujemu svetu na našo staro obrt. Vrčki v obliki starili kranjskih majolik bi našli tudi med našim ljudstvom mnogo kupovalcev. Lončene igračke, razni jelenčki in konjički, ki žvižgajo, Gorjuške pipe, so unikum naše narodne industrije. Skofjeloški kruhek vidiš le še v muzeju, včasih si ga pa dobil na jerbase »za vodo« na ljubljanskem trgu. Leseni pirhi kot škatljice za naprstnike in igle okrašeni kot so belokranjske pisanice z napisom »Kranjska«, bi bili čedni spomini na našo deželo. Kežnate torbice in pompadure z vzorci kranjskih kožuhov bi se hitro razpečali. V Idriji se izdeluje ogromne ninožine čipkarske robe. Nikoli še nisem videl v kaki prodajalni reklamne tablice »Idrijske čipke«. Bog zna kam rajža ta roba in pod kako firmo se prodaja ta lepi izdelek. Blazinice, prti in druga taka stvar bi se dala zelo primerno okrasiti z našimi ornamenti. To bi bila stvar in delo ženskih zadrug, ki so drugod že zdavnaj upeljane in so si napravile veliko premoženje. Spočctka omenjene stvari bi pa izdelovali prav lahko po invalidnih šolah. Povsod drugod najdeš veliko/zanimanje za te stvari in javne uprave pospešujejo zelo vsako tako gibanje. Saj postane na tak način narodovo bistvo vedno bolj jasno in vsa dežela dobi pravi narodni značaj tudi nazunaj. Naj bi pomislili na te stvari tudi oni, ki jim je pri srcu razvoj naše lepe1 domovine. Račič.