Listek.
773
budila g. dr. A. Radiča, da je v »Viencu« napisal razpravo »Hrvatski književni jezik«, v kateri pobija to omejeno obzorje Mareticevo. — Pri tej priliki omenjamo tudi, da je napisal Matej Mil as razpravo: »Pravi akcenti i fiziologija njihova v hrvatskom ili srpskom jeziku«, ki je izšla 1. 1898. v »Školskem Vestniku« sarajevskem. Njemu ne zadostujejo sedanji štirje akcenti, ampak on razlikuje štiri kratke in štiri dolge. Kaj je na tem razlikovanju, je li osnovano, ali prazno cepidlačenje, ne moremo presoditi. Zdi se nam vendar, da je tu mnogo fantazije.                                                       R. P.
Jugoslavenska akademija je izdala ta-le dela: 1. Ljetopis za godinu 1898., v katerem je razprava dr. Milivoja Srepla: Puškin i hrvatska književnost. 2.XXI. knjiga »Starih pisaca hrvatskih«, t. j. »Djela Dominika Zlatarica, priredil Pero Budmani. 3. I. polovica četrtega zvezka »Zbornika za narodni život i običaje južnih Slavena«, urednik dr. Ante Radič. 4. 138. in 139. knjiga »Rada«. V 138. knjigi je razprava dr. Franje Markoviča »Prilog estetičnoj nauči o baladi i romanci«.
Slovenskih prilik se tičejo nekatere opazke v hrvaških in srbskih listih. Tako omenja »Brankovo kolo«, št. 32. (24. avg. 1. 1899.) osnovo slovenskega umetniškega društva v Ljubljani ter je priporoča pažnji srbskega občinstva. Človek ne bi mislil, da je Ljubljana tako neznana našim bratom v nedaljnji Slavoniji, vendar se je podkradla pomota, in list navaja adreso imenovanega društva: »Laibach, Karnthen«, m. Laibach, Krain.') Tudi naša dežela ni znana pod imenom »Krajina«, nego se imenuje »Kranjska«. 18. številka zagrebške »Prosvjete« donaša podobo Prešerna in hiše, v kateri se je Prešeren rodil, ter v »Listku« kratek življenjepis pesnikov. Po tem listu je posnela kratko opazko o Prešernu tudi belgradska »Nova Iskra« v štev. za september — oktober.
R. P.
Beležke iz novejše književnosti srbske in hrvaške:
Katarina Zrinska. Historična drama v 5 dejanjih. Spisal dr. Tresič-Pavičič. Dne 17. oktobra se je igrala prvič na zagrebškem odru ta drama, ki je popolnoma uspela kot »dramski pesmotvor, prožet z rodoljubno tendencijo«. Tudi ta drama, najboljša izmed dosedanjih Tresičevih dram, ni dovršeno delo, ker ji manjka dramatiškega delovanja, a ima preveč lirike in refieksivnosti. Občinstvo je navdušila največ rodoljubna snov, vzeta iz znane »Zrinsko-Frankopanske« katastrofe, temveč ker je tudi publiki bila znana pamfletna brošura, katero je izdal srbski Dalmatinec, dr. Aleks. Mitrovič: »Dva hrvatska mučenika«. 30. aprila 1671. Ustrišci iz hrvatske istorije. Drugo izdanje sa predgovorom. 1899. 40 str. V tej brošuri sramoti srbski brat Hrvate in njih narodne junake Zrinskega in Frankopana. Zato ga je odločno zavrnil neki N. v srbskem »Brankovem kolu« in mu očital, da je neopravdano »od jednog Srbina, da se brez prava uzroka lati posla, da ruši hrvatske ideale«. — Bolj čudno je, da je mnogo srbskih listov pohvalilo to postopanje Mitrovičevo, in da je pamfiet doživel drugo izdajo. (Črnogorska »Luča« toplo priporoča »tu lijepu knjigu«). Žalostno je, da je tako majhen narod pocepan v dve plemeni, ki se smrtno sovražita ne zaradi jezika, vere, običajev itd., nego iz politike in sicer šovenske politike velikosrbske
x) Bratje Srbi naj se ne usojajo »švabiti« pristnd slovenske Ljubljane; sploh bi priporočali drugim Slovanom malo več obzirnosti za naše krajevno imenstvo.
Ur.