Četnik VIII.
Celovec, petek, 4. december 1953
Štev. 5G (GC7)
Posamezni izvod 1.50 šil., mesečna naročnina 4 šilinge.
3Jjttbl-Da3aa
Svoje zemlje in svojih ljudi se Jugoslavija ne more odreči
Maršal Tito o tržaškem vprašanju na proslavi 10. obletnice II. zasedanja AVNOJ v Jajcu
Nov čas je napočil za koroško slovensko zadružništvo
bi imelo smisla sklicati šele potem, če se prej ugotovi, da bi na njej moglo priti do nekega sporazuma. Jugoslavija gleda dalekosežno na to vprašanje in smatra, da ga je treba sedaj rešiti. Ne soglaša pa s tem, da se to vprašanje reši za vedno, za vse čase, ker so koristi Jugoslavije tu močno okrnjene že s tem, česar se je odrekla.
Značilna vzporednost fašističnih metod
Kakor smo zvedeli iz Gorice, je tam minuli teden eksplodirala ročna bomba pred hišo slovenskega občinskega svetnika Pavlina. Policija, ki je prišla na lice mesta nekaj časa po atentatu, se ni potrudila, da bi prijela zločince, čeprav so priče izpovedale, da so videle tri osebe bežati v določeno smer. Ljudje menijo, da je bombni atentat posledica šovinistične gonje nekaterih italijanskih časopisov, ki se je zadnje čase znatno poostrila. *
Ali ni to značilna vzporednost terorističnih metod fašističnih elementov pri nas in v Italiji proti slovenskemu ljudstvu? Prav tako značilna pa je tudi vzporednost v mlačnem, da ne rečemo napram zločincem zaščitnem zadržanju varnostnih oblasti! Tu se po prvem razkrinkanju laži in obrekovanj v »Kleine Zeitung«
Slovenska kmetijska šola in škofijstvo
Jutri poteče četrti teden odkar se je začel pouk na slovenski kmetijski šoli v Podravljah. Pouk se vrši po učnem načrtu kot je bil pred pričetkom šole razglašen. Urnik obsega vse najavljene predmete. Odpadel je samo — verouk.
Čeprav je slovenska kmetijska šola namenjena zgolj strokovni poklicni izobrazbi slovenske kmečke mladine, je Slovenska kmečka zveza predvidela v učnem načrtu tudi eno uro verouka na teden. V to svrho je naprosila domačega župnika Tomaža Ulbinga v Skočidolu, kamor spadajo tudi Podravlje, da bi prevzel poučevanje. Gospod župnik, ki ga poznajo naši ljudje daleč naokrog kot zavednega Slovenca ter poštenega in splošno priljubljenega ljudskega duhovnika, se je vabilu radevolje odzval in je z veseljem pripravljen prevzeti pouk na slovenski kmetijski šoli.
Tu pa se začne spet tisto staro, grdo poglavje o celovškem škofijstvu. V pismu na Slovensko kmečko zvezo je sporočil g.
Govoreč o umiku čet je maršal Tito izjavil, da je Jugoslavija pripravljena, da se umakneta obe armadi in da se rešuje to vprašanje brez armad na meji, ker bi Jugoslavija v primeru, če ne bi mogla na drug način preprečiti kršitev svojih koristi, imela še vedno dovolj časa, da pride tja, kamor je treba. Najprej pa se naj umaknejo Italijani, ker so oni prvi prišli.
pred sodiščem brez dvoma fašistično nastrojeni elementi »maščujejo« za poraz z dinamitom nad partizanskim spomenikom v Velikovcu, tam prav tako fašistični elementi vzpodbujeni od šovinističnih časopisov mečejo ročne bombe proti hišam vidnih goriških Slovencev. Tu se preiskava zločinskega atentata na grob in spomenik padlih za svobodo v borbi proti fašizmu, kakor vse kaže, zgubi v pesku, tam se policija ne zanima za bežeče atentatorje, saj so vrgli bombo »samo« proti slovenski hiši. ..
Zares, izgleda, da vzporednost teh zločinov ni le slučajna, ampak načrtna, med seboj povezana, dirigirana iz enega centra, katerega niti, kakor vse kaže, segajo celo do oblasti, ki ne tu ne tam ne znajo ali nočejo izslediti zločincev — ne dejanskih, niti ne zakujisnih!
župnik Ulbing med drugim naslednje: Svoj pristanek na pouk veronauka na kmetijski šoli v Podravljah sem po predpisih javil pri škofijstvu v Celovcu. Od tam sem prejel pismeni odgovor, v katerem krški ordinariat pravi, »da si škofijski ordinariat pridržuje imenovanje osebe veroučitelja«.
Ali ni več ko čuden ta odgovor celovškega škofijstva? Najvišja cerkvena oblast bi vendar morala, če ji je res skrb za vero glavna naloga, z veseljem pozdraviti pripravljenost domačega duhovnika, ki hoče v območju svoje fare prevzeti še verski pouk doraščajoče mladine na strokovni šoli. Pa je storilo prav nasprotno. Škofijstvo si pridržuje imenovanje veroučitelja! Bolj jasno povedano se to pravi:	Škofij-
stvo noče, da bi domači slovenski župnik poučeval verouk na slovenski kmetijski šoli.
Sploh je, kakor vse kaže, celovškemu škofijstvu verouk deveta briga. Kako bi sicer moglo skočidolskemu župniku po-
Letošnji praznik republike so jugoslovanski narodi obhajali posebno slovesno. Zlasti veličastna je bila proslava v Jajcu, kjer so bili pred 10 leti na II. zasedanju AVNOJ položeni temelji današnji socialistični Jugoslaviji ter bratstva in enotnosti vseh njenih narodov. V isti dvorani, kjer je leta 1943, sredi vojne zasedal AVNOJ, so se minulo nedeljo zbrali na svečano sejo vsi člani jugoslovanske vlade ter delegati in člani II. zasedanja AVNOJ.
Po končani slavnosti je bilo veliko zborovanje, na katerem je govoril maršal Tito. Ko je v glavnih potezah orisal težo in tehtnost dogodkov zadnjih desetih let, je ponovno spregovoril tudi o tržaškem vprašanju. Dejal je, da je tudi današnji položaj okrog Trsta samo logična posledica celotne jugoslovanske borbe za njene pravice pred tujino in pred nerazumevanjem nekaterih ljudi, ki danes odločajo o usodi sveta.
„Lahko rečem” — je dejal maršal Tito — „da tržaško vprašanje ni nikakršno hudo vprašanje, ker smo tisto, kar je glavno — Trst, že žrtvovali na oltar miru. Vendar se ne moremo odreči tistega, kar je kri in meso našega telesa, ne moremo se odreči naše zemlje in naših ljudi.”
Maršal Tito je poudaril, da bo Jugoslavija šla na konferenco o tržaškem vprašanju, če bo prepričana, da angloameriški sklep od 8. oktobra (o predaji celotne cone A Italiji), ne bo izveden v celoti. Jugoslavija pa se konference.ne bo udeležila, če bi morala reči samo ,,amen” k temu sklepu, proti kateremu je vstalo vse jugoslovansko ljudstvo. Konferenco
14. marca 1954 bodo občinske volitve
Koroška deželna vlada je na svoji seji dne 26. nov. t. 1. sklenila objaviti razglas o občinskih volitvah, ki bodo 14. marca 1954 v vseh koroških občinah razen v Celovcu in Beljaku. Za vse z volitvami povezane termine bo merodajen 31. december 1953. Določbe razglasa bodo pričele veljati en dan po uradni objavi.
Socialisti dobili pri obratnih volitvah nad dve tretjini mandatov
Socialisti dobili doslej pri obratnih volitvah nad dve tretjini vseh mandatov
V času od 1. septembra do konca novembra so bile po celi Avstriji izvedene volitve v obratne svete v 2091 podjetjih, ki zaposlujejo skupno 165.952 oseb. Socialisti so dobili 67,2 odstotka vseh mandatov, nestrankarske liste 22,7%, komin-formovci 6,6%, OVP 3,2%, VdU pa sploh samo 0.3% mandatov. Volitve še niso izvedene v vseh podjetjih in se bodo nadaljevale še do februarja prihodnjega leta.
Nad vse razveseljivo je dejstvo, da rastejo po naših vaseh zadružni domovi, ki bodo služili in koristili vsem sedanjim članom že sedaj in tudi poznejšim generacijam. Slovensko ljudstvo na Koroškem si bo svojo usodo samo kovalo in v gospodarski samopomoči na podlagi zadružne dejavnosti rastlo v gospodarsko neodvsine eksistence in s tem tudi v neodvisnosti mišljenja v močne značaje. Po zadružništvu poganjajo korenine novega lepšega življenja koroškim Slovencem.
V prvi vrsti je pripisati zasluge novega vzpona na področju zadružništva po vojni preorganizirani Zvezi slovenskih zadrug, toda tudi na podeželju so zadružniki, ki z navdušenjem utirajo nove poti v bodočnost, kot jih kaže zadružna centrala. Mnogi stari zadružniki na vasi samo obžalujejo, da je predvojna zadružna zveza zaradi svoje okorelosti in neodločnosti marsikaj zamudila in ni uresničila.
Za uspešno zadružno delo pomemben mejnik med starim in novim je minulo nedeljo
proslavljala po 43 letih svojega obstoja tudi Hranilnica in posojilnica v Bilčovsu. To nedeljo, ki bo zgodovini bilčovske zadruge vedno pomemben datum, so otvorili in izročili svojemu namenu novo zgrajeno zadružno skladišče.
Pred otvoritvijo skladišča je bilo pri Miklavžu veliko zadružno zborovanje. V dvorani se je zbralo okoli 120 zadružnikov in prijateljev zadružne misli. Predsednik Hranilnice in posojilnice Gasser, p. d. Rigelnjak, je vse navzoče toplo pozdravil, med temi domačega župana in župana iz Zgornje vesce, predsednika občinskega kmečkega sveta, predsednika Zveze slovenskih zadrug Lapuša, poslevodeče-ga podpredsednika Zveze dr. Mirta Zwitterja in člana izvršnega odbora Franja Ogrisa in Hanzija Ogrisa. Na žalost se edina še živeča člana prvega odbora Hranilnice in posojilnice Jerolič p. d. Kržej v Branči vesi in Šelander p. d. Kajžnik v Želučah zaradi visoke starosti proslave nista mogla udeležiti, poslala pa sta svoje pozdrave.
Po pozdravnem nagovoru je spregovoril podpredsednik bilčovske hranilnice Ogris Janko sen. in orisal zgodovino zadružnega dela v Bilčovsu. Hranilnico in posojilnico so ustanovili leta 1910. Zadruga se je morala v začetku boriti s velekimi težkočami. Primanjkovalo je denarja in nasprotniki so se veselili. Našemu odborniku Kržeju so prorokovali, da bodo zadrugo kmalu zarasle koprive. Toda ta želja se jim ni izpolnila. Šentjanška posojilnica je v prvi sili priskočila na pomoč z denarnimi sredstvi. Posojilnica je mogla ustrezati potrebam svojih članov. Prva svetovna vojna pa je z inflacijo uničila vrednost denarja in po vojni je preteklo nekaj let, preden so vlagatelji spet zadobili zaupanje v stabilnost valute. Posojilnica je-spet zaživela, dokler je ni nacizem nasilno vključil v nemško zadrugo. Dogodki so zlomili tudi nacistično nasilje, a naše žila-vosti niso strli. Spet smo leta 1949 pod vod-
(Nadaljevanje na 5. strani)
stavljati taka vprašanja, ki nimajo nobene zveze z veroukom. Med drugim hoče škofijstvo vedeti: kakšen učni načrt ima šola v Podravljah, katere učne moči bodo poučevale na šoli in kakšno svetovno na-ziranje ima šola sploh.
Gospodje v škofijski palači se čisto po nepotrebnem praskajo tam, kjer jih nič ne srbi. Mar ni bila vsa javnost že cel mesec pred pričetkom pouka v Podravljah točno obveščena o učnem načrtu slovenske kmetijske šole? Mar je ordinariat že kdaj vprašal katehete in župnike, preden jim je dovolil poučevanje verouka na ljudskih, glavnih, strokovnih ali srednjih šolah, kateri učitelji in profesorji poučujejo na teh šolah? Kdaj si je škofijstvo izmislilo svetovno naziranje za strokovne šole, ki imajo, ta namen, da posredujejo sodobno znanje v poljedelstvu, živinoreji, mlekarstvu, živinozdravstvu in podobnih predmetih? Od kdaj naprej naj bi imelo knjigovodstvo, računstvo ali pa trošenje gnoja neko posebno svetovno naziranje? Mar na škofovskih veleposestvih in raz-sežnih gozdovih gospodarijo s svetovnimi naziranji in ne s traktorji, umetnimi gnojili in modernimi gozdarskimi pripomočki?
Ljudje po naših krajih se ne spominjajo, da bi bilo škofijstvo na primer v času nacizma tudi tako zaskrbljeno spraševalo, kdo poučuje v šolah in v kakšnem svetovnem naziranju. Hitlerjevsko učiteljstvo in Rosenbergovi nacistični nauki celovškega škofijstva niso nikdar motili pri nameščanju rajhovskih in drugih nemških duhovnikov na slovenskem ozemlju. Edino, kar je škofijstvo že takrat motilo, so bili slovenski duhovniki, slovenski cerkveni obredi in slovenski verouk. Zato škofijstvo tudi ni nasprotovalo preganjanju slovenskih duhovnikov, 'generalni vikar g. Kadras pa bi lahko bolj točno povedal datum in številko škofijske odredbe, s katero je takrat celovški ordinariat zadušil slovensko besedo v vseh koroških cerkvah tja doli do zadnje vasi v Mežiški dolini.
Le če imamo vse to pred očmi, si lahko tudi pojasnimo, zakaj domači slovenski župnik v Skočidolu ne sme poučevati verouka na slovenski kmetijski šoli v Podravljah. Celovškemu škofijstvu je pač tudi ta šola trn v peti, kar ni nobena tajnost, saj so jo klerikalni in drugi šovinisti srdito napadli še preden je odprla svoja vrata.
Kot slovenski list se čutimo dolžne, da pišemo tudi o teh stvareh, čeprav nam bodo pri Tedniku hudo zamerili in nam morda ponovno skušali očitati, da smo brezvestniki in da napadamo škofa, cerkev in vero. Vendar ne moremo nič za to, če se vedno spet izkaže, da je zadržanje celovškega škofijstva do Slovencev takšno, da vzbuja med našim ljudstvom • več ogorčenja kot pa spoštovanja.
Nepričakovan obisk v Podravljah
V ponedeljek, dne 30. novembra je obiskal slovensko kmetijsko šolo v Podravljah deželni sekretar Koroške kmečke zveze (Karntner Bauernbund) g. Richard Schmied. Na posestvu ga je sprejel tajnik Slovenske kmečke zveze tov. Blaž Singer, ki mu je na stavljena vprašanja dal primerna pojasnila. Gospod deželni sekretar se je zelo zanimal za težave na šoli in šolskem posestvu in občudoval stremljenje, ki ga je na lastne oči videl, da se vse za šolo potrebno čim prej uredi.
Ko zabeležimo poleg številnih drugih tudi ta obisk v Podravljah, hkrati pripominjamo, da smo zelo veseli ugotovitve g. deželnega sekretarja, da v naukih za zboljšanje kmetijske proizvodnje ne more biti komunistične ali druge teorije in upamo, da bo njegov obisk prispeval k odpravi popolnoma neutemeljenih napadov in izzivanj koroških nacionalističnih krogov, ki konec koncev tudi sosednemu narodu le škodujejo.
Sodelovanje CMD katoliških duhovnikov z ljudsko oblastjo M “•>»napeta
je obrodilo dobre rezultate
V Ljubljani je minuli četrtek zasedal glavni odbor Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov Slovenije. Na zasedanju so obravnavali različna stanovska in organizacijska vprašanja. Iz poročil posameznih komisij o delu društva v preteklem poslovnem letu je razvidno, da se je društvo v tem času organizacijsko in številčno okrepilo. V društvu je včlanjenih več ko polovica vseh katoliških duhovnikov Slovenije. Društvo se je zlasti tudi prizadevala, da bi se uredila vsa tista vprašanja, ki so jih na temelju zakona o verskih skupnostih uredile že vse ostale verske skupnosti v Jugoslaviji, razen katoliške cerkve. Tozadevno so na zasedanju ugotovili, da je ljudska oblast Slovenije že večkrat vabila predstavnike epi-skopata na razgovore, kar pa je le-ta vedno odklanjal, iz česar se da sklepati; da višji cerkveni krogi ne želijo ureditve odnosov med cerkvijo in državo.
Na zasedanju so govorniki s priznanjem izražali zahvalo za razumevanje in širokogrudno pomoč ljudske oblasti, ki je omogočila zadovoljivo rešitev mnogih vprašanj. Na osnovi pogodbe so člani društva socialno zavarovani, pokojnine, ki jih uživajo duhovniki,' pa so bile s 1. oktobrom zvišane na 8.000 dinarjev.
Iz poročila je bilo dalje razvidno, da je tudi Cirilmetodijsko društvo ljubljanskih bogoslovcev že v prvem letu svojega obstoja razvilo živahno in uspešno dejavnost.
Z zasedanja so duhovniki poslali pozdravno pismo maršalu Titu, v posebni resoluciji pa so obsodili mešetarjenje s Trstom.
Istega dne je predsednik izvršnega sveta LR Slovenije Miha Marinko sprejel
GOSPODARSKI DROBIŽ
14-člansko delegacijo Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov. Župnik Medvešček kot predsednik CMD je pri tej priložnosti poudaril, da je delo društva tesno povezano s prizadevanjem de-
sveta in vsem njegovim hvalo za razumevanje, pomoč pri uresničevanju ljev.
Predsednik izvršnega sveta
sodelavcem za-naklonjenost in društvenih ci-
Miha Ma-
Predsednik izvršnega sveta LRS Miha Marinko je sprejel delegacijo CMD
lovnega ljudstva v obrambi pravic, svobode in neodvisnosti ter čuvanju bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov pod vodstvom maršala Tita. O namenih Cirilmetodijskega društva je podčrtal, da je CMD organizacija patriotične katoliške duhovščine Slovenije, ki hoče po svojem programu skupno z delovnim ljudstvom v harmoniji in sodelovanju z ljudsko oblastjo prispevati svoj delež za srečnejšo bodočnost jugoslovanskih narodov. Hkrati je izrazil predsedniku izvršnega
rinko se je zahvalil za pozdrave in izrazil svoje priznanje delu cirilmetodijske duhovščine. Dosedanje delo društva in njegovo sodelovanje z ljudsko oblastjo je obrodilo dobre rezultate ter je dokaz, da se dajo z dobro voljo in pravilnim obojestranskim razumevanjem rešiti vsi problemi.
Predsednik izvršnega sveta Miha Marinko se je nato več ko poldrugo uro raz-govarjal z duhovniki — člani delegacije CMD.
učna mesta
Dne 31. oktobra je bilo pri deželnih delovnih uradih za posredovanje za učna mesta in poklicne nasvete prijavljenih 30.333 mladincev, med temi 14.742 fantov in 15.591 deklet. Okoli 14.800 mladincev med temi 8512 fantov in 6296 deklet se je že odločilo za določene poklice in čakajo samo še na prosta učna mesta.
Za vso to množico dela iskajoče mladine je v Avstriji samo 3944 prostih učnih mest, to pomeni, da odpadejo na vsako prosto učno mesto trije mladinci.
Večina mladincev se želi posvetiti trgovskim poklicem. Nasproti 3263 intere-sirancem je samo 727 prostih mest na razpolago, toda tudi v železarski in kovinarski stroki ni mnogo bolje. Za to stroko se zanima 3112 mladincev, mest pa je samo 827. Za krojaško obrt se zanima 2650 mladincev, na razpolago pa je samo 446 učnih mest. V lesnopredovalnih poklicih je 415 prostih mest, dočim čaka na namestitev 1245 interesentov. V gradbeni stroki je 302 prostih učnih mest, za katere se zanima 1429 mladincev. Mnogo boljše razmerje tudi pri ostalih poklicih ne obstoja.
Tri mesece po veljavnosti zakona o dolžnosti namestitve mladincev v obrate ugotavljajo, da je uspelo številnim mladincem oskrbeti možnost dela in učenja. Kljub temu pa čaka še tisoče brezposelnih fantov in deklet na vključitev v delovni proces. Ob tem dejstvu ugotavljajo tudi, da se mnogo večjih podjetij brani ustreči zakonitim predpisom o namestitvi mladincev, dočm so mali obrtniki v veliko večji meri storili svojo dolžnost.
INDONEZIJA — bogata dežela revnih ljudi
Velike gospodarske težave v Trstu
Trgpvinska zbornica in politične stranke v Trstu so objavile, da je mesto zaradi političnih dogodkov v zadnjem času v gospodarski stiski. Tujski promet je skoraj ustavljen, v trgovini na drobno pa vedno pada promet. Prebivalstvo, ki še vedno računa v možnost zapletljajev z Jugoslavijo, kupuje samo najpotrebnejše stvari, da bi v primeru potrebe hitro lahko zapustilo mesto. Položaj pa je poslabšan še zaradi odhoda družinskih članov britanske in ameriške vojske, od katerih je trgovina imela veliko koristi.
Izvoz živine iz Avstrije nazaduje
Zboljšanje razmer oskrbe z mesom je omogočilo, da je Avstrija dovolila od maja letos izvoz klavne živine. Živino so izvažali v prvi vrsti v Italijo, kakor tudi v Zapadno Nemčijo in nekaj poizkusnih pošiljk tudi v Grčijo. V letošnjem prvem polletju so izvozili 1021 ton živih živali v vrednosti 11 milijonov šilingov. Samo v mesecu juniju so izvozili 630 ton v vrednosti 6 milijonov šilingov. V naslednjih mesecih so zaznamovali nadaljnji porast in so julija izvozili 1162 ton v vrednosti 12 milijonov šilingov, avgusta 1575 ton v vrednosti 15 milijonov šilingov in septembra celo 2347 ton v vrednosti 22 milijonov šilingov. Višek izvoza živine je bil dosežen meseca oktobra.
Od tega časa pa opazujejo nazadovanje izvoza živine. To okoliščino pripisujejo zvišanju uvozne carine za klavno živino v Italijo ip ker so se cene za živino nekoliko dvignile, dočim so v Italiji nekoliko padle. Izvoz živine ni več tako živahen in se z izvozom ukvarjajo samo še tradicionalni izvozniki, da bi vzdržali trg, medtem ko se konjunkturni dobavitelji sko-roda ne udejstvujejo.
Uvoz tobaka
Avstrija je v šestih mesecih letošnjega leta uvozila 1,9 milijona kg tobaka iz prekomorskih držav, to je iz ZDA, Brazilije, Indonezije in San Dominga, 4 milijone kg iz Bolgarije, Grčije in Jugoslavije, in okoli 500 kg iz Nemčije.
Otočje obdano s Filipini, Novo Gvinejo in Avstralijo so včasih imenovali Malajsko otočje, medtem ko je danes že dokaj udomačen izraz Indonezija — torej otoška Indija. Indonezija — dežela tisoje-rih otokov (glavni Sumatra, Java, Borneo, Celebes) — je s svojimi tropskimi sadeži in dišavami kaj kmalu vzbudila zanimanje Evropejcev. Kot mnogih drugih na pragu novega veka odkritih dežel, so se tudi na teh področjih najprej vgnezdi-li Španci in portugalci. Leta 1602 pa je prišla večina Indonezije v roke nizozem-ske-vzhodnoindijske družbe ter tako 1798 leta v roke nizozemske države. Tako je pomenila že prva polovica 19. stoletja za-
usmerjeno gospodarstvo Indonezije zaenkrat samo na predelavo agrarnih proizvodov, sladkornega trsta, tobaka, kinina, predvsem pa proizvodnje naravne gume, v kateri igra vlogo svetovnega faktorja. Nič dosti manj važna ni proizvodnja pal-minega olja, kokosovih orehov, čaja in kave, medtem ko je na potu razvoja tudi še proizvodnja nafte in boksita. Zato je utemeljena trditev, da se mora Nizozemska za velik del svojega bogastva in moči zahvaliti prav Indoneziji.
Ko so 1942. leta vdrli v Indonezijo Japonci, so Nizozemci gospodarili nad to deželo že dobrih 300 let. Tekom omenjenega časa so si priborili Indonežani upra-


CUBBfi 0 ^
v
Indonezijsko otočje v Indijskem oceanu
četek vsestranskega pa tudi brezobzirnega gospodarskega izkoriščanja prebivalstva ten ogromnih otokov po nizozemskih kapitalističnih družbah.
Kljub vsemu bogastvu Indonezije pa se je tam naselilo izredno malo belega prebivalstva, ki le težko prenaša tamošnje ekvatorialno podhebje. Ugotoviti je treba, da se nahaja med 85 milijoni domačinov komaj V.\ milijona belcev. Po poreklu so Indonezijci Malajci, večji del muslimanske vere, nakaj pa je med njimi tudi budistov. Na vzhodu Indonezije pa žive še ostanki Papuancev.
Izmed vseh otokov je gospodarsko najbolj razgiban otok Java, čeprav je Indonezija v celoti neizčrpen vir tropskih sadežev in kultur, s čimer želimo reči prehrambenih in industrijskih surovin. Vzlic velikim ležiščem petroleja in premoga je
vo, ki je kakor v mnogih kolonialnih deželah ie navidez podobna samoupravi. Japonska okupacija pa je položaj Indonezijcev le še poslibšala, kajti gospodarskemu zastoju in neobzirnemu ropanju Japoncev je moral slediti padec življenske ravni. Ko so se po vojni Holandci vrnili v Indonezijo, so bili polni obljub o velikih reformah in pomoči tako pri obnovi kot nadaljnji gospodarski izgradnji. Vendar pa je življenje kaj kmalu pokazalo, da so se prebivalci Indonezije nacionalno prebudili, ter da z navidezno neodvisnostjo nočejo imeti več opravka. 17. avgusta 1945 so na Javi proglasili republiko Indonezijo, ki je bila kasneje tudi priznana. Med Holandijo in Indonezijsko republiko je bil podpisan sporazum, na temelju katerega naj bi do 1949. leta prišlo do združenja, t. j. unije v okviru Holandske kro-
ne. Kmalu po podpisu pa je prišlo do sporov in medsebojnih obtoževanj o kršitvi sporazuma. Julija 1947 so holandske vojaške enote krenile proti Indoneziji-Dve leti trajajočemu obračunavanju z orožjem in po številnih pogajanjih je bil 1949. leta končno le podpisan sporazum s katerim je bila Indonezijska republika zopet vzpostavljena a za njenega prvega predsednika je bil izvoljen domačin Su-kurno. Od 1 . decembra 1949 je skup teh malajskih otojij proglašen za republiko Zedinjenih držav Indonezije.
Republiko Indonezijo pa zadevajo poleg . gospodarskih tudi številne notranje politične težave. Vse kaže, da je ena največjih zaprek notranje enotnosti veliko število malih strank. Na skrajni levici je zopet vstala komunistična stranka in močna revolucionarna stranka Murba. Najuspešnejšo organizacijo pa imajo socialisti, nadalje nacionalna stranka in tako imenovana verska desnica. Parlament in vlada sta bila imenovana po sporazumu s političnimi strankami. Politični krogi računajo, da bo Indonezija po volitvah, ki se bodo vršile prihodnje leto, dobila trdnejšo vlado. Vsekakor je težko, v razmeroma hudo zaostalih pokrajinah, v katerih znaša n. pr. odstotek nepismenih celo 97 %, in spričo pomanjkinja lastnih strokovnih moči misliti na hiter napredek. Omenjenim težavam pa se pridružuje kopica verskih ter plemenskih oziroma nacionalnih vplivov in sporov, tako, da so upori manjših obsegov na dnevnem redu. Cilji in nagibi upornikov so zelo različni in vključujejo od navadnega ropanja pa tja do vzpostavitve na koranu sloneče muslimanske države vsa mogoča stremljenja. Eden problemov so tudi Kitajci, katerih število znaša sedaj okoli 3 milijone, vendar pa se le-ti vsako leto pom nože za. kakih 100.000. Sedanji položaj Kitajcev v Indoneziji je dokaj težaven. Proti njm so naperjene razne gospodarske omejitve, napadajo pa jih preko dnevnega tiska, neredko pa tudi osebno.
V okolnostih kot smo jih orisali bodi jasno, da se na račun njihovih medsebojnih sporov še vedno lahko smejejo tretji... Za Indonezijce pač sigurno velja pravilo,, da bodo sadove svoje bogate domovine in dela svojih rok lahko v toliko večji meri in toliko prej sami poželi, kolikor prej jim bo uspelo vzpostaviti notranjo enotnost.
Izbor odlomkov iz knjige VLADIMIR DEDIJER: JOSIP BROZ TITO
16. nadaljevanje
DVOJE POJMOVANJ
Po Krstulovicu je povzel besedo Ivan Goš-njak. Tudi on se je strinjal z odgovorom. Vrsta je prišla na Sretena Žujoviča. Pred njim se je že sedemnajst članov CK izreklo proti pismu CK VKP(b) in za naš odgovor, predlagajoč v njem manjše spremembe, kakor na primer, naj se povabi delegacija CK VKP(b), da pride v Jugoslavijo in se osebno prepriča o neresničnosti obtožbe v pismu. Vseh sedemnajst ljudi pred Žujo-vičem je govorilo sede. Sreten Žujovič pa se je dvignil s stola, ga odrinil in začel s povzdignjenim glasom:
»Tovariši, apeliram na vašo revolucionarno zavest... Jaz sem proti temu, da se pošlje tako pismo CK VKP(b)... Upoštevajte, da gre za važne stvari... Jaz sem zoper tako stališče proti ZSSR kakor tudi proti VKP(b)...«
V knjižnici Starega dvora je nastal molk. Edino Tito je vstal s stola, ko je Žujovič spre-
sJS«
TITO V POLJSKI Z BIERUTOM
govoril. Zdajci je jel stopati po prostem mestu v knjižnici, govoreč tiho, kakor sam zase:
»To je izdaja, ne samo ljudstva, tudi države in Partije .. .«
Tito je nekajkrat ponovil besedo izdaja, vendar ga Zujovič ni slišal, marveč je nadaljeval svoj govor:
»Postavlja se vprašanje: kaj dalje in kam dalje? Kje bo mesto Jugoslavije v boju zoper imperializem? Globoko sem premišljeval o vsem. Ne smemo napraviti usodne zmote, čeprav se smemo motiti... V vojni smo izpolnili svoje dolžnosti. Današnja situacija nas je privedla do tega, da vodimo državo, s tem tudi v odnose z ZSSR. Toda to nas ne sme privesti v situacijo, da bi naš odnos do ZSSR postal dvomljiv. Vsaka, tudi najmanjša beseda s strani VKP(b) mora biti za nas opomin, da znova pregledamo vse in da potem sprejmemo sklep o nadaljnjem delu ... Poiskati moramo popoln smisel vsake Stalinove besede. Kako bomo mogli biti prepričani in prepričati ljudstvo, da smo na pravem potu, če se s tem ne strinjata VKP(b) in Stalin? Mislim, da se v tem motimo mi, ne oni. . .«
Žujovič je začel zatem govoriti o ideoloških odklonih pri nas. Djilas je, s solzami jeze v očeh, skočil pokonci:
»Povej, Črni, ali misliš, da sem jaz trockist?«
Žujovič, izvijajoč se:
»Tega ne mislim, toda veš...«
Skoraj vsi člani CK so poskočili s stolov, s prstom mereč na Žujoviča in vpili:
»Izjavi se, izjavi se, ne mencaj...«
Zaslišal se je Titov glas:
»Odgovori, Črni, ali stopamo mi v kapitalizem, je naša partija zvodenela v Ljudski fronti, ali naša vlada vzdržuje vohune? Po nauku Mar-xa, Engelsa, Lenina in Stalina smo si enakopravni z Rusi.«
Žujoviču je zastajal glas. Kardelj, Vladimir Popovič sta mu zastavljala nova vprašanja. Govoril je še kakih deset minut, nato je sedel.
Za njim je prišel do besede Vladimir Popovič:
»Kar je Žujovič razvijal tu pred nami, je nepošteno in nekomunistično ... Vodili smo pravilno politiko do ZSSR... Sistem mešanih družb ni nič prida. To je tudi Stalin sam priznal.«
Do konca seje so se izjavili še vsi ostali člani CK. Moša Pijade je začel z besedami:
»Tovariši, mene je predvsem iznenadila nizka raven Stalinovega pisma.«
Njegove besede so povzročile smeh, edini smeh na vsej tej usodni seji. Okrog dveh je bila seja prekinjena, po obedu pa se je takoj nadaljevala. Razvila se je živahna diskusija. Ponovno se je oglasil k besedi tovariš Tito:
»Človeka stresa, ko vidi in sliši, kako govori Žujovič ... Kako bi se mi pigmejci zoperstavljali VKP(b)? Tudi mi smo dali žrtve za to deželo. Čudim se Žujoviču, kako more kaj takega govoriti, ko vidi to našo mladino, kako gradi
proge, kako gradi prihodnost, kako se hoče dvigniti iz te zaostalosti... Prepričan sem, da nihče izmed teh, ki so padli, ni pomislil, da bo po vojni postala njegova dežela brezimna .. .
Tito je nadaljeval:
»Tovariši, naša revolucija ne žre svojih otrok. Otroci te revolucije so pošteni.«
Ko je Tito izgovoril te besede, so mnogim članom CK stale zolze v očeh. Znova je vstal Moša Pijade:
»Črni mora odgovoriti na vprašanja, ki jih je zastavil Tito.«
Žujovič je molčal. Za besedo je prosil Aleksander Rankovič:
»Tu pred plenumom zahtevam, da Žujovič odgovori na tale vprašanja: Ali sodi, da naša Partija ni marksistično-leninistična? Ali je KPJ nelegalna in ali je utonila v Fronti ter izgubila tako svojo vodilno vlogo?«
Tako je po vrsti, drugo za drugim, postavljal Aleksander Rankovič vprašanje za vprašanjem, nato pa je nadaljeval:
»To, kar je govoril, kaže globoko nejevero v sile naše dežele in naših narodov, posebno pa kaže nejevero v Partijo... Oni trdijo, da pri nas državna varnost kontrolira Partijo. Točno je nasprotno. Oni trdijo, da so bili sovjetski vojaški in civilni svetovalci obdani z ne-tovarištvom, vendar pa nihče ni kontroliral sovjetskih ljudi v Jugoslaviji. Pač pa so oni aktivno delali pri upostavljanju svoje agenture, mi pa smo se od primera do primera pasivno borili. Njihova agentura je iskala pri nas zaslombo med belogardisti, ki so zbežali pred Oktobrsko revolucijo, med reakcionarji in bivšimi politiki; med antimarksističnimi elementi.«
Obrnivši se k Žujoviču, ga je Rankovič spomnil, da je bil že 1939 kot Gorkičev človek izključen iz CK in da mu je Tito tudi potem dal priložnost, da bi popravil svojo napako:
»Spomni se, Črni, če si je kdo prizadeval, da bi ti pomagal in te rešil za Partijo, je bil to tovariš Tito, ki te je na Peti državni konferenci leta 1940 predlagal, da si bil izvoljen v CK navzlic vsemu, kar je bil s teboj v inozemstvu, navzlic vsem tvojim zvezam z Gorkičem.«
V nadaljnji razpravi je bilo postavljeno vprašanje; ali je Žujovič poročal sovjetskemu poslaniku v Beogradu Lavrentijevu, kaj razpravlja CK, ali mu je poročal o seji CK dne 1. marca, ko so se Kardelj, Djilas in Bakarič vrnili iz Moskve s sestanka s Stalinom.
Nekaj dni po seji CK, dne 1. marca, se je tovariš Djilas okrog poldne peljal z avtomobilom mimo sovjetskega poslaništva in zapazil, da stoji Žujovičev avtomobil pred sovjetskim veleposlaništvom. To je Djilas povedal Titu, ki je Žujoviča iznenada vprašal:
»Kaj pa si delal pri Lavrentijevu?«
Žujovič:
»Šel sem, da sem se dogovoril z njim zaradi nabave avtomobila zanj.«
Djilas:
»Klavrno je, da gre neki naš zvezni minister
ZADNJI SESTANEK MED TITOM IN DIMITROVOM POLETI 1947 NA BLEDU
sovjetskemu poslaniku tako na roko, da mu nabavlja avtomobil.«
Žujovič je bil zmeden. Poskušal je odgovoriti na to in na prejšnja vprašanja:
»Lavrentijevu nisem dajal nikakih izjav o seji CK ... Toda vprašam vas, tovariši, ali se Jugoslavija more sama braniti?«
K besedi se oglasi Kardelj, ki odgovarja na Žujovičev dvom, nato pa se znova oglasi Žujovič:
»Tovariš Stari, ali bi mogel iti na sejo finančnega odbora v skupščini? Govoriti moram tam.«
Potem je Tito predlagal, da se seja prekine in da se nadaljuje naslednje jutro. Nadalje je predlagal redakcijo pisma, ki ga je prebral, ob koncu pa. je rekel:
»Naš Plenum mora glede Žujovičevega pri-
mera zavzeti svoje stališče. Nadaljnje sodelovanje z njim ne bi bilo mogoče. Osebno nisem prepričan, da Žujovič Lavrentijevu ni poročal. To je izdaja ... Nihče nima pravice manj ljubiti svojo državo kakor ZSSR.«
(Sledi nadaljnji opis seje ter nadaljnjega razvoja z menjavo pisem, zahrbtnim postopanjem KPSZ itd.)
Zadnje srečanje z Dimitrovom
Potem ko so Rusi tako nedemokratično ravnali, s čimer so jasno pokazali, da smatrajo Ko-minform enostavno za svoje orodje, ne pa kot konzultativno telo med devetimi partijami na temelju enakopravnosti in samo po svoji volji, je CK KPJ sklenil, da dostavi vsem članicam Kominforma svoj odgovor na prvo pismo z dne 27. marca, da bi bile obveščene o samem poteku spora, tako da bi slišale obe strani, še preden sprejmejo svojo odločbo.
Medtem pa so sovjetski predstavniki v Beogradu že te dni začeli prinašati odgovore posameznih partij Kominforma, ki se niso v prav ničemer ne po vsebini ne po tonu razlikovali od pisma Matyasa Rakosija. Tako je prišlo pismo Rudolfa Slanskega v imenu CK češkoslovaške partije, zatem pismo CK romunske partije. Odgovorili niso samo še Gomulka v imenu Poljske delavske partije, niti Dimitrov v imenu bolgarske partije. Prav tako so tačas molčali Francozi in Italijani.
Do 19. aprila CK KPJ ni prejel odgovora Bolgarov. Ta dan se je vozila delegacija bolgarske vlade skozi Beograd na poti v Prago, kjer je bilo treba podpisati pogodbo o prijateljstvu in medsebojni pomoči med Bolgarijo in Češkoslovaško. V delegaciji je bil tudi Dimitrov. CK KPJ je določil Milovana Djilasa, da sprejme Dimitrova na postaji.
O tem srečanju z Dimitrovom pripoveduje Milovan Djilas:
»Dimitrova sem našel v salonskem vozu v vlaku na železniški postaji v Topčideru pri Beogradu. Pozdravila sva se. V tem trenutku smo bili v vagonu samo on, jaz in še neka bolgarska oseba, katere imena iz razumljivih vzrokov še ne morem povedati. Dimitrov mi je rekel, da pozna pismo CK VKP(b), da so v njem tudi točne stvari. Nato me je priiel za roko in rekel:
.Krepko se držite!’
Dejal sem mu, da imamo Jugoslovani krepkosti na pretek in nu zastavil vprašanje, kaj bodo r ni storili. Rekel mi je, da je poglavitno, da smo krepki, vse drugo na bo prišlo samo po sebi.
Ta pogovor z Dimitrovom je trajal samo nekaj minut. Bil je sila prisrčen, njegov ton pa se je vidno spremenil, ko so vstopih v salon Čer-venkov in drugi.«
*
Zadnji izmed vodilnih ljudi iz vzhodnih dežel, ki je še vzdrževal prijateljske zveze z Jugoslovani, je bil Dimitrov. Za 25. maj, Titov rojstni dan, ni nihče izmed vodilnih ljudi iz ZSSR ali iz vzhodnih dežel poslal Titu običajnih čestitk. Edina izjema je bil Dimitrov. Poslal mu brzojavko: »Bratski pozdrav in najlepše želje ob Vašem rojstnem dnevu.« Prav tako je določil nekega bolgarskega mladinca, da je v imenu bolgarske mladine in športnikov izročil Titu štafetno palico.
(Tedaj je bil sklican partijski kongres in začele so se v zvezi s tem široke priprave. Vmes pa je udarila znana zloglasna resolucija Informbiroja.)
S prijatelji
DEDIJER V ODLOMKU „ENO JUTRO NA BRIONIH" PRIPOVEDUJE O TITU, KO STA BILA S KOČO POPOVIČEM PRI NJEM NA POČITKU NA BRIONIH
Ko sva se približala kamnit-nemu zidu, sva si mogla natančneje ogledati to čudno zavetje. Pravzaprav so bili tam trije zidovi, eden po sredi, druga dva pa sta se pravokotno naslanjala nanj. Bili so pokriti s streho in so nudili popolno senco. V tem zavetju je stala dolga miza s klopmi in ležalnik. V senci sva za mizo našla Tita s knjigo v roki. Bral je Uptona Sinclair a „Stoodstot- . nega Američana“. Pokazal nama je na klop poleg sebe, odložil knjigo in vprašal mene:
„Kako izgovarjaš angleško besedo ,ivelcome’?“
Nato je vsakemu od naju ponudil kozarec mrzle vode ■ iz velikega termosa. Ura je bila kakšnih deset. Krenili smo na južno obalo, da bi se okopali.
Tam smo ležali v soncu in strmeli v sinjo daljavo, kjer se je nenadoma prikazala velika bela trgovska ladja. Vozila je mimo nas, hiteč na sever proti Trstu. Tito je poskočil.
„Za vraga, čigava je ta ladja!” je vzkliknil. „Po naših teritorialnih vodah vozi.”
„Zdi se, da je več kakor šest milj izven našega območja,” je odvrnil Koča Popovič.
.Naglo reagiraš!” sem rekel Titu.
„Da, naglo. Drugega mi ne kaže,” je odgovoril Tito, „to-da varujem se prenaglih odločitev.”
Nato smo pričeli govoriti o operaciji Koče Popoviča. Tito je vprašal, koliko ur je trajala operacija sama, koliko dni je moral ležati v mavcu, kakšne bolečine je imel in ali so bili poškodovani kakšni živci.
Segel sem v pogovor s predlogom, da si oglejmo, kdo ima daljšo brazgotino:	ali Koča
Popovič na hrbtenici ali Tito, ki je bil leta 1951 operiran zaradi motnje žolčnega mehurja.
To smo pozdravili s smehom. In tako smo pričeli pregledovati brazgotine od ran. Tito jih je imel največ. Medtem ko sem si ogledoval njegovo krepko telo, sem vprašal, kako jih je dobil. Najprej mi je pokazal globok usek pod levo lopatico, kjer ga je čerkesko kopje prebodlo v Karpatih leta 1915. Druga brazgotina je bila spomin na rusko granato, ki je na nekem nočnem pohodu priletela sredi Titove čete. (Dalje)

O pogosti in nevarni epidemiji gripi
Gripa ni le ena od najstarejših bolezni, kar jih pozna zgodovina medicine, ampak je hkrati tudi ena najnevarnejših, če se pojavi v hudi obliki. Velika epidemija gripe, ki se je razširila po vsem svetu tik pred koncem prve svetovne vojne, je bila glede na število obolelih in umrlih ena najstrašnejših epidemij, kar jih je doživelo človeštvo. Računajo, da je leta 1918 po vsem svetu umrlo od te posebno strašne epidemije gripe veČ kot 15 milijongv ljudi; število obolelih pa je bilo še nekajkrat večje. V Parizu je takrat umrlo po 250 ljudi na dan. V Indiji je gripa usmrtila nad 6 milijonov ljudi, na Kitajskem pa' več kot 4 milijone. Ta epidemija je bila skoraj enaka strahotnim epidemijam kuge in kolere, ki so v srednjem veku nekajkrat prizadele ves takratni svet, le da so bile te epidemije seveda še strašnejše.
Velika epidemija gripe med prvo svetovno vojno pa ni bila prvi primer, da se je gripa tako strahotno razdivjala nad človeštvom. Že '1527. leta je francoski pesnik Joachim de Ballay napisal za gripo, da je to »bolezen, za katero se najpogosteje umre«. Polnih pet stoletij pred začetkom naše dobe pa je slavni starogrški
Naročniki in bralci!
Ne pozabite na voščila!
Kakor doslej vsako leto, imate tudi letos možnost, da z objavo v Slovenskem vestniku izrazite vsem svojim prijateljem in znancem širom vse slovenske zemlje svoja božična in novoletna voščila.
Poslužite se naročilnice in jo izpolnjeno pošljite čimprej, najkasneje pa do 14. t. m. na naslov: Slovenski vestnik, Celo-vec-Klagenfurt, Gasometergasse 10.
Cena za. običajno velikost objave je 10 šilingov, za dvojno velikost 20 šilingov, za trojno velikost pa 30 šilingov. Izberite si po želji, izbrano pa označite v naročilnici s pod-črtanjem. Za dvojno ali trojno velikost objave lahko v pripombi navedete še dodatno besedilo, če ga želite k običajnemu voščilu.
Pohiiite z naročilom! S tem olajšate delo uredništvu in tiskarni.
Naročilnica
Ime:	......................... ..........
Poklic:	..................................
Kraj bivališča:	............
Želim:
navadno, dvojno, trojno velikost objave.
/
Pripomba:	.............................
zdravnik Hipokrat opisal v svojem velikem znanstvenem delu »Epidemije« neko nenavadno bolezen, ki se »začne s kašljanjem in vročino, čemur sledijo bolečine v nogah in stegnih«. Danes vemo, da je bila ta bolezen gripa.
Koncem prejšnjega stoletja je začela v Londonu razsajati precej nevarna epidemija gripe. Na vsakih sto bolnikov so umrli najmanj trije. V London so takrat na vrat na nos prihiteli najboljši zdravniki iz vseh krajev sveta, da bi proučili in skušali zajeziti to nevarno bolezen. Nekaj let nato je nemški zdravnik dr. Pfeiffer objavil, da mu je uspelo odkriti povzročitelja bolezni. Trdil je, da je to »hemo-philus influenze«, do takrat še nepoznani bacil, ki so ga začeli po njem imenovati »Pfeifferjev bacil«.
Leta 1933 pa so angleški zdravniki dr. Smith, dr. Andrews in dr. Laidlaw ovrgli Pfeifferjevo trditev in pokazali, da povzroča gripo neki virus, ki sodi med tako imenovane filtrantne viruse. To odkritje pravzaprav ni bilo odkritje v pravem pomenu besede, ker filtriranih virusov takrat še niso mogli opaziti niti z najmočnejšimi optičnimi mikroskopi ter jih niso mogli ujeti niti z najbolj gostimi filtri. Šele ko so orkrili elektronski mikroskop, je dr. Andrewsu končno 1949. leta uspelo fotografirati povzročitelja gripe. Tedaj se je pokazalo, da gripo ne povzroča le en virus, ampak da jih je več, ki jih je mogoče razdeliti v dve skupini: prvi so
ki so popolnoma nasprotni evropskim. Že 'hiše gradijo tam tako, da se nam zdi njihov način vsaj čuden, če ne še kaj drugega: najprej namreč postavijo streho oz. strešno konstrukcijo, nato pa gradijo dalje ostalo zgradbo. Najboljše in najlepše sobe so v poslopju vedno na zadnji strani in imajo okna na vrt, ki je vedno za hišo.
Japonke svojih oblek ne zapenjajo niti z gumbi, niti z zaponkami. Svoje kimone zavezujejo z vrvicami, ki jih pri pranju in likanju lahko odstranijo. Glede oblačenja je med Japonci in Evropejci še ena velika razlika: bela obleka pomeni namreč na Japonskem žalost, črna pa veselje. Japonci se torej za pogrebe oblačijo v belo, na poroki pa so v črnem.
Japonska gospodinja pri kosilu najprej postreže s pecivom in sladkarijami, vinom, ki ga mi pijemo hladnega, pa na Japonskem pred pitjem vedno pogrejejo.
okrogli, drugi pa imajo več ali manj pali-často obliko.
Ko so znanstveniki tako le prišli do povzročitelja gripe, so se začeli ukvarjati s tem, da bi našli uspešno^ cepivo proti obolenju, ki bi zavarovalo zdrave ljudi pred to neprijetno in včasih tudi tako nevarno boleznijo. V Londonu, kjer so veliki in izvrstno opremljeni laboratoriji Mednarodnega centra proti gripi — velike znanstvene ustanove, ki jo finansira mnogo dežel — in v velikih laboratorijih v Ameriki ter ostalih državah so strokovnjaki skušali zarediti umetne kulture povzročitelja gripe tako, da so omenjene viruse vbrizgali v kokošja jajca. Pokazalo pa se je, da bi bil ta način izdelave seruma zelo drag in da bi bilo treba, če bi hoteli, s tem serumom zavarovati prebivalstvo kake večje dežele, za to toliko jajc, da jih ne bi mogle znesti vse kokoši sveta hkrati. Serum proti gripi pa ima še drugo slobo stran. Predvsem ni povsem uspešen. Razen tega pa začne delovati šele kake štiri tedne po ceplenju, kar je seveda povsem neprimerno, ker gre za bolezen, ki izbruhne povsem nenadoma.
Kakor izgleda neverjetno, je le res, da je sodobna medicina, ki ji je do sedaj uspelo najti že mnoga »čudežna zdravila«, kot so na primer moderni antibiotiki itd., danes še povsem brez moči proti gripi. Še več, zdravniki danes še ne morejo ozdraviti niti tako »enostavne« bolezni, kot je navaden — nahod.
Po banketih in svečanih pojedinah razdeli prireditelj gostom vedno še nekaj jedil, da jih ti odnesejo s seboj domov. Tako se jim ni treba bati, da bodo ostali lačni, ker olika zahteva, da na svečani pojedini le malo pojedo.
Japonska jedila so seveda za naš okus precej nenavadna. Za zajtrk je Japonec posebno vrsto morske trave ali pa surovo ribo z zelenjavo. Znajo pa Japonci pripraviti tudi nekaj zelo okusnih jedi, a večina tujcev trdi, da so tudi te aaa pogled lepše, kot pa so okusne. Namesto solate jedo na Japonskem pogosto cvetne liste in stebla rumenih krizantem, največja posebnost pa je japonska jed »sukijaki«, ki je narejena iz raznih vrst mesa in zelenjave ter lotosovih korenin in bambusovih poganjkov. Beseda »sukijaki« pomeni po naše »pečeno na lopati«. Pred davnimi časi so japonski svečeniki ljudem prepovedovali uživati meso zaklanih živali. Kmetje
pa so imeli meso zelo radi in so si ga na skrivaj pekli na poljih, daleč od budističnih templjev. Svinjsko, goveje in ovčje meso so si pekli nad ognjem kar na lopatah in tako je ta vrsta pečenke dobila omenjeno svojevrstno ime, ki je ostalo do dandanes, še danes tudi v najboljših japonskih lokalih pripravijo gostu »sukijaki« na posebni lopati kar pred njim na mizi.
Pri pozdravljanju si Japonci ne podajajo rok, ampak se drug drugemu priklanjajo. Kako globoko in kolikokrat se bo Japonec nekomu priklonil, zavisi pač od tega, kakšno spoštovanje mu namerava izkazati. Ko Japonci počivajo, sedijo na prekrižanih nogah in to po ure dolgo. Nenavajenega Evropejca, ki bi to poskušal, bi že po kratkem času noge tako bolele, da bi se zahvalil za tak »počitek«.
V japonskih mestih najdemo le malo ulic, ki imajo1 prava imena. Ulice imenujejo Japonci na primer takole: »Ulica, ki pelje od tega in tega kraja do tam in tam«. Hišne številke ne tečejo po vrsti tako kot pri nas, ampak po vrsti tako, kot so zidali hiše. Zato je na Japonskem prava težava najti nekoga, katerega naslov sicer vemo.
Japonska je za nas čudna dežela in običaji Japoncev nam ne gredo v glavo. Seveda si pa zatrdno lahko mislimo, da se zde tudi Japoncem naši običaji enako čudni, kot nam njihovi. Prav po pregovoru: »Drugi kraji, drugi običaji, drugi ljudje.«
Za vzpenjanje v hrib motorne smuči
Končno so se uresničile sanje vseh smučarjev: izdelali so namreč motorne smuči, s katerimi se je brez kakršnega koli truda mogoče vzpenjati tudi v hrib. Te smuči imajo na spodnji strani gumijaste gosenice, podobne tankovskim, ki jih žene majhen motor, močan 3,5 Ks. Motor nosi smučar kar na hrbtu. S temi smučmi se je mogoče vzpenjati tudi po vzpetinah, ki imajo do 20 stopinj naklona. Največia hitrost, ki jo je mogoče z njimi doseči, je 7 km na uro. Preden se smučar ponovno spusti v dolino, le obrne smuči, tako, da pridejo gosenice na gornjo stran, leseni del smuči pa na sneg, tako lahko z njimi smuča kot z običajnimi smučmi.
Motorne smuči so zaenkrat še težke kakih 15 kg. Graditelji pa upajo, da jim bo v kratkem uspelo izdelati popolnejši, lažji model. Ta novi tip motornih smuči bodo tudi opremili z malima motorjema za vsako smučko posebej, tako, da smučarju ne bo treba ničesar nositi na hrbtu.
Japonci imajo kaj čudne običaje
Dr. Mirko Rupel:
SLOVENSKI JEZIK
Dragocena dediščina
Materin jezik je predragocena dediščina, ki smo jo dobili od svojih staršev. V tem jeziku smo spregovorili prve besede, z njim so združeni spomini na otroška leta in na leta mladosti, na najlepši čas človeškega življenja. Kakor mi, pa sta govorila ne samo oče in mati, tako sta govorila ded in babica, — vsi naši predniki pred sto in tisoč leti. Iz roda v rod je šla naša govorica, mila domača beseda. S to besedo so izražali davni rodovi kakor mi danes svoje veselje in žalost, zadovoljstvo in skrb, peli so in pripovedovali, hvalili in grajali, ukazovali in prosili, blagoslavljali in kleli, ljubili in sovražili — kakor je pač naneslo življenje, ki ima toliko lepih in svetlih trenutkov, pa tudi bridkih in mračnih.
In če je katera reč naša, mar ni to naš jezik? Hiša je stala ob cesti, vzel jo je čas, ogenj ali vojska; drevo, ki ga je vsadil ded, je podrl vihar ali mu je črv prežrl korenike. Jezik pa je preživel vse nesreče, ujme in vojske: kakor so ga naši predniki prejemali od staršev, so ga izročali sinovom in hčeram.
Zares, jezik je predragocena dediščina, zakaj v njem živi vsa preteklost našega naroda, ves njegov razvoj; v njem je več ko tisočletno izkustvo, veliko bridkosti, nekaj tudi veselja. Beseda ni prazen zvok, beseda je izraz človekove notranjosti, njegovih misli in čustev.
Dolžnosti, ki jih imamo do svojega ljubega slovenskega jezika, je lepo povedal Anton Martin Slomšek, ko je govoril leta 1834 koroškim Slovencem. Takole je dejal:
»Kdor svoj materin jezik zavrže ter ga pozabi in zapusti, je podoben zmedenemu pijancu, ki zlato v prah
tepta in ne ve, kakšno škodo dela. Slovenski starsi, ki znajo slovensko, pa svojih otrok slovenskega jezika ne uče, so nehvaležni hišniki, saj zapravijo svojim otrokom drago domačo reč, slovenski jezik, ki so jim ga izročili njihovi dedje. Taki očetje in matere so podobni slabim gospodarjem, ki prodajo svoje očetno gospodarstvo, kupujejo druge hiše, a pridejo slednjič na beraško palico.
Kar je oče dobrega prejel od svojih starih, mora zapustiti svojemu sinu; kar se je mati hvale vrednega naučila od svoje matere, bo zapustila tudi svoji hčeri. Materin jezik je najdražja dota, ki smo jo dobili od svojih starih. Skrbno smo ga dolžni ohraniti, olepšati in svojim mlajšim zapustiti. Človeški jezik je talent, ki nam ga je izročil gospod nebes in zemlje, da bi z njim kupčevali in napravili veliko dobička. Kdor svoj materin jezik pozabi, malopridno zakoplje svoj talent. Bog ga bo nekoč terjal zanj in vsi zaničevalci svojega jezika bodo vrženi v temo.«
Vprašaj se, ljubezniva bralka in dragi bralec, ali skrbiš za svoj jezik, ali ga neguješ, kakor bi zaslužil? Marsikdo si mora priznati, da ga celo premalo pozna. Dandanes namreč ni dovolj, da znaš samo govoriti za domačo potrebo, znati je treba tudi brati in pisati. Koliko je ljudi, ki so se leta in leta trudili, da bi prav znali tuj jezik, bodisi francoščino, bodisi angleščino, v domačem jeziku pa znajo komaj pismo napisati. Zato velja: tudi domačega jezika se je treba učiti.
*
Ne nameravam pisati slovnice ali gramatike, rad pa bi obdelal v naslednjem nekatera važnejša vprašanja, ki se tičejo našega jezika ter tako pomagal tistim, ki ne utegnejo študirati slovnice ali ki nimajo za to priložnosti. Rad bi še, da bi tudi preprosti bralci lahko sledili našim izvajanjem.
Začnimo z zanimivim vprašanjem o izvoru našega jezika.
Od kod je naš jezik
Težko je povedati, od kod so jeziki sploh, kako so nastali. So sicer razne domneve, ali trdnega in gotovega ni nič, zato bi nas predaleč vodilo, ko bi jih tu hoteli razkladati. Pač pa lahko povemo, da je slovenski jezik nastal kakor drugi slovanski jeziki iz praslovan-š č i n e. Tako imenujemo jezik, ki so ga govorili Slovani, ko so prebivali še skupaj kot en narod v svoji prado-. movini, tam nekje onkraj Karpatov. Praslovanščina se je torej govorila še v prvih stoletjih po našem štetju. Da izvirajo vsi slovanski jeziki iz enega, to nam še danes kaže velika sorodnost med njimi. Slovenci pravimo glava, a tako tudi Srbi, Hrvati in Bolgari, Rusi golova, Čehi hlava, Poljaki glowa. Slovenci pravimo breg, Srbi prav tako, Hrvati brijeg, Rusi bereg, Čehi breh, Poljaki brzeg. Za naš glas imajo Srbi, Hrvati in Bolgari isto obliko, Rusi golos, Čehi hlas, Poljaki glos. Takih zgledov, ki kažejo, kako močno so si še dandanes podobni slovanski jeziki, bi seveda lahko našteli še veliko.
Gotovo je marsikdo opazil, da ie naš jezik soroden tudi z nekaterimi neslovanskimi jeziki. Mi pravimo miš, Nemec Maus, v latinščini se je govorilo rnus; za naš štev-nlk tri pravi Nemec drei, Latinec je govoril tres (po njem Italijani tre)-, naš brat (na Koroškem živi še stara oblika brater) se v nemščini glasi Bruder, v latinščini frater; naša brada je nemško Bart, latinsko barba (tako tudi italijansko, v francoščini pa barbe). Takih zgledov bi lahko še več navedli. Od kod sorodnost med našim, nemškim, latinskim in še drugimi jeziki? Mar so si drug od drugega izposojali? Mar je podobnost slučajna? Nič tega. Vsi ti jeziki so nastali iz nekega enotnega prajezika, ki mu jezikoslovci pravijo indoevropski prajezik, ker so mu potomci razsejani od Indije do najzahodnej-šega dela Evrope. Indoevropski prajezik so sestavljali praslovanski jezik, pragermanski (iz njega se je razvil norveški, švedski, danski, angleški, nemški itd.), latinski (iz njega je francoski, italijanski, španski itd.), grški, indijski in drugi. Indoevropski prajezik se je govoril v sivi davnini.	(Dalje prihodnjič.)
mEEEEEm
Petek, 4. december: Barbara Sobota, 5. december: Saba, opat Nedelja, 6. december: Miklavž Ponedeljek, 7. december: Ambrozij Torek, 8. december: Brezm. Spoč. M. D.
Sreda, 9. december: Peter Fourier Četrtek: 10. december: Lavretan, Mati Bož.
SPOMINSKI DNEVI
4.	12. 1926 Umrla slovenska slikarica Ivana
Kobilica.
5.	12. 1791 Umrl na Dunaju skladatelj Wolf-
gang Amadeus Mozart.
7.	12. 1835 Izročena prometu prva železniška
proga v Nemčiji med Niirnbergom in Fiirthom — 1941 Japonska napadla Anglijo in Ameriko — 1944 Partizani so osvobodili iz celjskega zapora „Sta-rega piskra” 500 slovenskih talcev.
8.	12. 1918 Rojen v Ljubljani partizanski pi-
satelj Klusov Jože — Bogo Flander — 1946 Začetek ■ slovanskega kongresa v Beogradu.
9.	12. 1826 Rojen pri sv. Duhu pri Škofji Lo-
ki pesnik, prevajalec in politik Franc Cegnar.
10.	12. 1520 Martin Luther je sežgal papeževo
pismo, bulo, s katoro mu je sporočil, da je izobčen iz rimsko-katoliške cerkve 1638 Umrl v Dubrovniku pesnik Ivan Gundulič.
Rožek — Št. Ilj
Preteklo je že skoraj štirinajst dni odkar preživljata dva mlada človeka, znanca številnih tovarišev in tovarišic po naši zemlji, takoimenovane »medene tedne«. Naš list, kot kronist raznovrstnega dogajanja po naših vaseh, ne sme mimo tega dogodka in ga hoče objaviti v vednost tudi še širši okolici. Nam dobro poznani Ljubo Urbajs, doma v Dolah pri Rožeku in Anica Zima iz znane Robanove hiše v Deščicah pri Št. liju sta si namreč v nedeljo dne 22. novembra t. 1. podala roke k zvezi za vse življenje. Ljubo in Anica sta se poročila in pri Aichholzerju v Ločah pri Št. liju so številni ženinovi in nevestini gostje, s slavljencema v sredi, praznovali zares lepo in nepozabno ženito-vanjsko slavje.
Mlademu paru k skupni življenjski po-• ti naknadno iskreno čestitamo in želimo, da bi njima klilo srečno mlado življenje! Čestitamo tembolj, ker sta oba, mladi mož in žena, vrla in zavedna člana naše skupne narodne družine na Koroškem. To zavest sta vedno tudi v dejanju pokazala z delom v naših organizacijah. Oba sta bila vneta prosvetaša, igralca in organizatorja v zavesti, da prosveta ljudstvo miselno osvobojuje in utrjuje v samozavesti. Anica je bila tudi sekretarka mladinske organizacije v beljaškem okraju in pogosto igralka na naših prireditvah. Ljubo pa je sodeloval v svoji okolici pri vsem našem pokretu, tudi na zadružnem sektorju kot pobornik semenarske zadruge. V ostalem deluje v pokrajinskem odboru Zveze slovenske mladine in je kot navdušen planinec predsednik Slovenskega planinskega društva. Taka sta bila oba in takšna bosta Anica in Ljubo ostala tudi po tem pomembnem življenjskem koraku, zvesta sebi, ljudstvu in idealom svoje mladosti. In kot oče in mati, bosta kot zavedna starša tako vzgojila tudi svoje otroke. O tem ne dvomimo in kličemo še enkrat na mnoga srečna leta!

O '	, ■ ■ ,	,,
■Ver vtopf2Cttito
■	J ■
rc
Nov čas je napočil za koroško slovensko zadružništvo
(Nadaljevanje s 1. strani)
stvom starega Kržeja pričeli zadrugo obnavljati ter smo jo razširila še na blagovni sektor. Pokazale pa so se težkoče zaradi prostorov, manjkalo je primerno skladišče in pomagati smo si morali z zasilnimi prostori. In kmalu se je rodila misel o izgraditvi lastnega odgovarjajočega skladišča in zadružnega doma. S požrtvovalnostjo domačih zadružnikov in z izdatno pomočjo Zveze slovenskih zadrug je ta lepa misel postala dejstvo in danes smo ponosni na našo novo zadružno zgradbo. Iz svojih izkušenj je govoril še o pomenu zadružništva na splošno, nato pa je prevzel besedo poslevodeči podpredsednik Zveze dr. Mirt Zwitter.
Poslevodeči podpredsednik je takoj v začetku naglasil, da koroški Slovenci lahko s ponosom gledamo na zgodovinske začetke razvoja našega zadružništva. Prva kreditna zadruga je zrastla v Št. Jakobu v Rožu, prva blagovna zadruga v Sinči vesi in prva mlekarna v Bistrici na Zilji. Niso prerastle koprive naših zadrug, še manj pa so uničile zadružno idejo med
našim ljudstvom. Novi čas odpira nove možnosti zadružnemu razvoju. Iz zasilnih hlevov in skednjev rastejo sodobna skladišča in zadružni "hrami. S ponosom in zadoščenjem iih že lahko naštevamo po vrsti: v Št. Jakobu, Škofičah, Sinči vesi, Šmihelu, Kotmari vesi in danes v Bilčovsu. Naše zadružništvo se razvija tudi v nove sektorje. Lesni sektor deluje s svojima žagama v Drevljah in Železni Kapli. Nadaljnje novo zadružno področje je seme-narska zadruga, ki izkazuje letos velik pridelek semenskega krompirja med našimi kmeti in ga je nad 350.000 kg izvozila. Poleg ogromnih koristi, ki jih nudijo zadruge svojim članom, pa služijo tudi ideji bratstva, spravi in dobremu sožitju v deželi. Ob takem zadržanju naših zadrug nas tudi ne bodo Zavrli razni OeVP-jevski „Zweispielerji”, ki jim razvoj in pomen našega zadružništva he gre v račun.
Nadalje je govornik med drugim omenil, da je naše zadružništvo odločilno sodelovalo pri ustanovitvi prve slovenske kmetijske šole na Koroškem v Podravljah, kjer sprejema prva naša generacija najmodernejši strokovni pouk.
Pevski koncert v Škofičah
Predzadnji dan novembra, vreme za ta čas kakor nalašč podarjeno, sončno in jasno, je seve tudi pripomoglo k večji lepoti praznika naše pesmi v Škofičah. Kakor je številno občinstvo napolnilo dvorano pri Schiitzu, tako so ubrani glasovi
dali duška svojemu razkošnemu doživetju.
Naša pesem, preprosta in ubrana je tudi to pot segla vsem številnim gostom do srca. Spet se je odlikoval zbor združenih pevcev pod vodstvom pevovodje Kernja-
združenih pevcev iz Gur po pozdravnem nagovoru našega tovariša Kramerja napolnili dvorano z akordi melodije slovenske narodne pesmi. Bilo je kakor v svetišču, ko so ljudje prisluhnili prvi pesmi. Melodija in mimika pevcev je na mah ustvarila kontakt med odrom in dvorano. Interpretacija petja odličnega zbora je bila doživeta, naravno življenjska, zato je tudi poslušalce povsem zajela in jih pritegnila nase. Ni čuda, da je po vsaki pesmi zavalovala dvorana v živahnem navdušenem aplavzu, s katerim so poslušalci
ka. Poleg ostalih pesmi je doživela predvsem veliko priznanje ona: »Je na Drav’ci m’hla« v priredbi Mirota Kernjaka. Na nenehno ploskanje so jo morali ponoviti. Prav tako je vžgala ona segava pesem, polna dovtipnih domislekov »Juhe, poj-dam v Škufiče«, ki so jo morali prav tako še enkrat zapeti.
Ljudstvo je bilo pevcem za izreden lepi umetniški užitek iskreno hvaležno in samo želi, da bi lahko doživelo večkrat tako -sproščene ure plemenitega razvedrila.
Stavba za novo stikalno postajo v Pliberku
Minuli teden so zidarji zidarskega mojstra ing. Glosvarja v Pliberku ter tesarskega mojstra Glawarja iz Libuč in s strešno opeko mojstra Figa v Pliberku z deli novega stikalnega poslopja v Pliberku tako daleč uspeli, da je poslopje v surovem stanju pod streho. Iz tega vzroka je bila v petek popoldne na licu mesta, tik za Pliberkom pri »vrelcu« mala slovesnost, ki je običajna, kadar na novo zgrajeno stavbo pripnejo »pušeljc«.
K slovesnosti so se med drugim zbrali Zastopniki Koroške delniške družbe za elektriko z ravnateljem Schatzmayerjem I in deželni glavar kot predsednik nadzornega sveta.
2 razširitvijo električne mreže visoke napetosti so združene pogoste motnje preskrbe ze električnim tokom. Zaradi velike razdalje je pogosto preteklo mnogo Časa, preden so mogli iz kakršnega koli Vzroka pokvarjeno električno napeljavo Popraviti, kar je povzročilo neljube neprijetnosti v gospodinjstvu in pogosto Znatno škodo v industriji. Take nedo-statke preprečiti v čim krajšem času je
namen stikalne postaje v Pliberku, ko bo opremljena z vsemi potrebnimi pripomočki za hitro in brezhibno popravo nastalih motenj.
Stikalna naprava v Pliberku ima torej nalogo v primeru potrebe ločiti dozdaj spojeno električno omrežje, ki znaša
20.000	voltov v južnovzhodnem predelu Koroške. V prostoru bo tudi obratna delavnica in skladišče materiala ter dvoje stanovanj za nameščence. Nova stavba bo stala okoli en milijon šilingov, ki jih bo krila Koroška delniška družba za elektriko iz lastnih sredstev.
Navzoče goste med temi vse delavce in novinarje celovškega tiska je pozdravil ravnatelj Schatzmayer in še prav posebno deželnega glavarja Wedeniga. V svojem nagovoru je na kratko razložil pomen in namen nove zgradbe. Novo stikalno postajo je označil kot prvo napravo, ki bo služila sanaciji električne preskrbe v južnovzhodnem predelu Koroške. Poleg te zgradbe je v načrtu gradnja še večje stikalne hiše v Velikovcu. Ob koncu se je zahvalil delavcem, ki so v najhitrejšem
času pokazali, da so delovne ure pridno izkoristili in izrazil prošnjo, da bi še nadalje tako neutrudno delali, da bo mogoče stavbo čim prej izročiti svojemu namenu.
Končno je ravnatelj Schatzmayer povabil vse navzoče na drugi del proslave na »pušeljc« v gostilno k Lampelwirtu, kjer se je zaradi pomembnega dogodka za Pliberk in okolico razvila iskrena neprisiljena družabnost, brez izjeme za vse, ne glede na politično in narodno pripadnost.
Na večerji je spregovoril deželni glavar Wedenig in pozdravil navzoče v imenu nadzornega sveta Delniške družbe za elektriko. Naglasil je, da je z združitvijo elektricitete postalo v spodnjem predelu naše dežele gospodarsko bolj zanimivo. Elektrifikacija kmetijstva se je na primer v zadnjih sedmih letih dvignila od 31 na 67 odstotkov, ker se je prebivalstvo povzpelo do spoznanja, da je treba preiti k modernim produkcijskim metodam.
Deželni glavar je izrazil svoje zadovoljstvo, da je koroško gospodarstvo postalo (Nadaljevanje na 8. strani)
OBVESTILO
Zveza slovenske mladine obvešča vse svoje člane, da bo
Občni zbor
v nedeljo, dne 13. decembra 1953, ob 9. uri dopoldne v »Modri dvorani« Doma glasbe (Koncerthaus) v Celovcu, Viktrin-ger Ring.
Navajal je še zgradbo v Sekiri, ki bo hkrati dom za pouk in poletno letovišče. Naše zadružno delo ni usmerjeno samo na skladišča in mrtvo materijo, temveč je tudi delo za vzgojo našega človeka, za njegovo življenje in obstanek.
V	svojih nadaljnjih mislih je govornik izjavil, da nas tudi ne motijo poizkusi nemških konkurenčnih magacinov po vseh naših vaseh, četudi tam nikdar ni bilo članov nemških zadrug. Oviranje našega dela z raznimi triki ali pa z razpečavanjem blaga pod nabavno ceno ne bo uspelo. Prav nič nas taki poizkusi ne ovirajo. Naše ljudstvo bo imelo na ta način le dvakratni dobiček od našega dela in lahko trdimo, če bi nam dajali kar koli tudi sto let popolnoma brezplačno, bi nam še davno ne vrnili tega, kar so nam z načrtnim zapostavljanjem doslej ukradli.
Izgovorjene vzpodbudne misli poslevode-čega podpredsednika Zveze slovenskih zadrug so zborovalci sprejeli z globokim razumevanjem in odobravanjem na znanje.
Nato so se vsi navzoči podali k otvoritvi in blagoslovitvi nove zgradbe. Domači župnik Štih je opravil blagoslovitvene obrede. V svojem nagovoru je dejal, da pomeni zadružništvo parktično posredovanje pomoči bližnjemu in je odraz ljubezni do bližnjega ter bo tako služil dom vsem občanom v korist.
Zborovalci so si potem ogledali najmoderne-je zgrajene prostore, za katere izgraditev imajo posebne zasluge predsednik Gasser, Flanzi Ogris, Franci Gasser in Pavle Krušic, p. d. Šenhleb, ki je dal zemljišče na razpolago. Vsem tem se je za njihovo prizadevnost zahvalil že v svojem govoru Janko Ogris.
V	novi moderni zgradbi je skladišče, prostorna garaža, veliki kletni prostori, smotrno urejeno vaško kopališče s predsobo za moške in ženske, sanitarna naprava in umivalnica ter vzidana tehtnica. V nadstropju so spet skladišča za razno robo, pisarna in prostor za seje, ki bo prava gospodarska posvetovalnica. Načrt za zgradbo je izdelal naš mladi domači arhitekt Oswald, gradilo je podjetje ing. Arnold iz Borovelj, tesarska dela pa je izvedel mojster bilčovški domačin Franci Gasser.
Zadružna zgradba v Bilčovsu ne bo služila edinole gospodarstvu, temveč tudi higieni in udobnosti vaščanov.
Za zaključek so se gostje zbrali še na domačem slavju pri Miklavžu, ki so se ga udeležili tudi gradbeni podjetniki, ostali obrtniki in vsi delavci. Na slavju je bilo prijetno, razvila se je neprisiljena in sproščena domača družabnost, k čemur je doprinesla, kakor povsod ob takih priložnostih, tudi v Bilčovsu naša slovenska pesem.
Odmev z dežele
na poklonitev koroških pevcev na grobu prošta Gregorja Einnplelerja
V	»Slovenskem vestniku« sem bral o uspelem gostovanju koroških pevcev z našo narodno pesmijo v štajerskem delu Slovenije. Z zadoščenjem sem tudi bral, da so se pevci z našo lepo »Nmav čiez izaro« poklonili na grobu prošta Einspielerja in se oddolžili njegovemu spominu. Prošt Einspieler je nam mnogim starejšim koroškim Slovencem še v dobrem spomniu zaradi njegove neomahlji-ve odločnosti in neustrašene borbenosti za obstanek in dobrobit našega ljudstva.
Prošt Gregor Einspieler je lahko z vsem spoštovanjem narodnega borca, ki je moral zaradi tega prestai ponižanje, preganjanje in pregnanstvo uvrščen v rod slavnega Andreja Einspielerja, ki so ga imenovali očeta koroških Slovencev.
Ob poročilu o poklonitvi naših pevcev spominu Gregorja Einspielerja sem se spomnil, da sem bral v listu »Vera in dom« rodovnik Einspielerjev v katerem sem kot zadnjega potomca našel tudi ime dr. Valentina Inzka. Le kako je' mogoče, da je ta mož, ki se ponaša z rodovnikom Einspielerjev sodeloval v nemško nacionalnem društvu pri proslavi dneva, ki je rinesel toliko gorja mnogim zavednim oroškim Slovencem in težko prizadejal predvsem prošta Einspielerja, Ne morem in ne morem razumeti! Odklanjamo vsak šovinizem, toda narodni ponos pojmujemo le drugače kakor tajnik Narodnega sveta.
E
NAPREDNIH GOSPODARJEV
UREJUJE SEKRETARIAT SLOVENSKE KMEČKE ZVEZE
žili bo pitanje prašičev še donosno?
imenovane številke težko dosegla, nasprotno pa, da bo potreba po klavnih prašičih nekoliko višja, predvsem v krajih z razvitim tujskim prometom, ki povpraševanje za mesom v poletnih mesecih znatno poveča.
Po vsem tem bi kot zaključek potegnili naslednje: Z ozirom nato, da je v letošnji zimi s krompirjem več domačih škrobnatih krmil, vsled dobrega pridelka krme pa tudi več beljakovinskih krmil (v obliki deteljnega semprija in posnetega mleka) na razpolago, so pogoji za uspeh pitanja prašičev v prihodnjem letu boljši, kakor so bili letos. Z ozirom na padec števila plemenskih in brejih svinj smemo
Čebelarska opravila
Sedaj je skrajni čas, da dokončamo še zadnja opravila pri čebelah pred zimo. Medišča smo že izpraznili ob nastopu prvega mraza; družine smo takrat tudi zmerno zadelali in odeli. V prvi polovici zime čebelam toplota ni neobhodno potrebna; čim bolj na hladnem sedijo, tem pozneje bodo pričele matice zalegati in toliko manj bo žrtev med čebelami. Če so žrela naših panjev previsoka (nad 7 mm), jih vsaj sedaj opremimo s kovinskimi zapornicami, obrnjenimi na trotje zareze. S tem smo preprečili, da bi se naselili v panje — na toplo in k bogato pogrnjenim mizam — miši in rovke, ki so pred zimo pritisnile s polja in travnikov k hišam. Pri čebelah so sedaj takšni nepovab-
Cdpravzmc slabosti in napake v našem semenarstva
računati, da se bo uspeh pitanja s prihodnjim poletjem še zboljšal. Zboljšanja bodo predvsem deležne one kmetije, ki bodo s siliranjem krompirja, kakor je bilo opisano v Obvestilih od 2. in 23. oktobra 1.1. potegnili z domačo zalogo krmil čim delj v spomlad. Po naših krajih, ki so tesno povezani z mestom in tujskim prometom, pa bi bilo končno na mestu, da bi kmetje v svojo lastno korist omejili pitanje in prodajo prašičev v zimskih mesecih ter se usmerili na to, da bi pozimi pitali pretežno za domači zakolj, zato pa vpeljali s pomočjo siliranja krompirja spomladansko pitanje in prodajo prašičev v poletnih mesecih.	Blaž Singer
ljeni gostje dvakrat nezaželjeni. Tudi v čebelnjaku jim nastavimo pasti ali zastrupljena žitna zrna. Žrela ne kaže preveč zoževati in za-slanjati; zrak naj le neovirano kroži! V panjih, kjer ga primanjkuje, se namreč ustvarjajo pogoji za nastanek vlage, širjenje plesni, večjo porabo živeža in — grižo a tudi do nosemavo-sti potem ni več daleč. Brade pri panjih sedaj že lahko privijemo; nanje v zimskem času rade sedajo ptice, stikajo okoli žrel in vznemirjajo čebele. Hkrati smo s tem olajšali čebelam boj z ostrim mrazom in vetrom. Seveda ne bomo pozabili brade odpreti, če bi nastopilo toplejše vreme in možnost za izlet čebel.
Na to vprašanje si želi sedaj, ko je doživel še s krompirjem polom, skoraj vsak razumen kmet jasnega odgovora. Tak odgovor je vendar težaven, ker sta razvoj pitanja prašičev in možnost njihove prodaje odvisna na eni strani od cene krmil in od prirastka mladih pujskov, na drugi strani pa od ponudbe in povpraševanja na trgu.
Kar tiče cene krmil, je prorokovanje za uspeh naglega pitanja dokaj težko. Vemo, da je za naglo pitanje dokup krmnega žita (koruza, ječmen) v naših krajih neobhodno potreben. To žito pa prihaja zaenkrat v glavnem preko »velike luže« in je njegova cena v veliki meri odvisna od mednarodnega razvoja.
Ob letošnjih viških krompirja in padcu njegove cene na trgu se bo marsikdo nagibal k sicer nekoliko počasnejšemu pitanju s krompirjem. Gospodarski račun nas celo napotuje k temu, kajti že pri ceni 50 grošev za krompir je bolje pitati s krompirjem, kakor pa z dokupljeno koruzo in ječmenom, ker vemo, da je treba za isti učinek pitanja le 4 krat toliko krompirja, kakor pa koruze in ječmena (zadnje v razmerju z 2 dela koruze 1 del ječmena).
Da vpliva vsako leto pripust svinj in s tem število pujskov na ceno prašičev, vemo vsi. Ne samo. da so bile cene pitanih prašičev v zadnjih letih, ko jih je na trgu bilo še premalo, visoke, cene prašičev se tudi po letnem času zelo razlikujejo. Vsled starokmečke navade pitanja na zimo, imajo prašiči v mesecih od decembra do aprila nižjo ceno, kakor v poletnem času.
Lani jeseni in letos spomladi noter do poletja je cena pitanih prašičev padala. To in pa težave pri vnovčenju klavne živine sploh je povzročilo med kmeti prehoden poplah, da so pričeli omejevati pri-puščanje svinj. Štetje prašičev dne 3. sept. 1953 je nasproti štetju istega dne 1952 pokazalo, da je bilo število pujskov višji za 2%, mladih prašičev za 9.5%, starih klavnih in pitanih svinj pa za 4%. Temu nasproti pa je padlo število plemenskih svinj za 9%, brejih pa celo za 18.3%. Iz tega je mogoče sklepati, da bo ponudba klavnih prašičev do spomladi 1954 še nadpovprečno velika, da pa bo v mesecih junij, julij, avgust in september padla pod povprečje. Z drugimi besedami povedano, to pomeni, da je zelo verjetno, da bodo cene prašičev na trgu v prihodnjem poletju narasle. Za pričakovati je, da bo prišlo v teh mesecih na avstrijski trg ca.
600.000	prašičev, dočim bi potreba znašala okoli 700.000.
Ta domneva je postavljena na pogoj, da je ponudba prašičev v teku leta enakomerno razdeljena, kar pa ni primer. Kakor običajno, smo tudi letos videli, da je bila ponudba prašičev na trgu v poletnih mesecih znatno manjša od ponudbe v zimskih mesecih. Lahko pričakujemo,, da bo ponudba v prihodnjem poletju prej
V letošnjem letu smo pri razmnoževal-cih semenskega krompirja ugotovili razne pomanjkljivosti pri oskrbi nasadov. Da bi odstranili te nepravilnosti, bomo pričeli v Obvestilih priobčevati nekaj misli o pomenu semenarske zadruge in dela njenih članov. Naš namen je pokazati s prstom na napake, ki smo jih letos opazili in s tem prikazati pravo pot, ki vodi k rentabilnosti v tej smeri našega gospodarstva.
Ko smo dobavili bodisi jeseni ali spomladi semenski krompir »Original«, večji del kmetov vsled pomankanja prostora ni bil v stanju, da bi ga pravilno shranil. Ko so razsuli vreče, kar je sicer pravilno, se je nekaterim kmetom vsled nepazljivosti pomešal krompir z ostalim v kleti, vsled česar je v par primerih prišlo do sortno nečistih nasadov.
Ko je prišel čas sajenja smo opazili, da se njive tik ob saditvi, ali celo pri sajenju preorjejo. Zato je treba ponovno poudariti pomen poznega jesenskega oranja in gnojenja s hlevskim gnojem. Le pri taki obdelavi je spomladi zemlja godna za saditev okopavin. Da bi za krompir namenjeno njivo izkoriščal dvakrat, jo bo umni gospodar v jeseni posejal s kako zimsko krmsko rastlino, n. pr. s krmnim
ohrovtom, ki daje do pozne jeseni, oz. tudi še v zimskem času visoko vredno be-Ijakovinasto krmo. Krmni ohrovt bi morali sejati takoj v strnišče, ko naša žita za-puste polje. Ozimna ogrščica, ali oljna repica nam dajeta zgodaj spomladi (že v aprilu), kot prva zelena krma veliko škrobnate mase, vrhu tega je zanje potrebno malo semenja. Te rastline so tudi dobre za zeleno gnojenje in zapuščajo zemljo v dobri strukturi. Z zelenim gnojenjem bomo pognojili le tiste njive, ki so oddaljene od gospodarstva in nam otežkočajo dovoz hlevskega gnoja. Ne smemo pa pozabiti na ozimno rž in rž z ozimno grašico, ki je slabo prezimila ali ki smo jo v ta namen posejali še pravočasno, da doraste in se skrmi, ko je treba pripraviti prostor za semenski krompir.
Iz tega sledi, da naš kmet v premajhni meri izkorišča zemljo, s tem pa je tudi gospodarsko na šibkih nogah. Ko bo prideloval tudi zimske krmne mešanice, ga ne bo posebno težko prepričati, da je saditev semenskega krompirja zaželjena šele okrog 1.—15. maja.
Ko pristopi k sajenju, se zdi kmetu če-šče škoda saditi cele gomolje. V roki ima nož in jih reže. Z rezanjem pa oslabimo
4. december 1953
Kako dolgo bo oblast še ščitila velike?
Na tem mestu bi rad opozoril na neko določilo avstrijske davčne zakonodaje, ki za poštenega vaškega zemljana nikakor ni razumljivo in kar meče na oblast, ki je spravila to določilo v avstrijsko davčno zakonodajo in tudi na ono, ki ga danes v njej še trpi, izredno slabo luč. Določilo, ki bi ga rad razgalil, pravi, da smejo pri dohodninskem davku obrati, ki imajo pravilno knjigovodstvo, izgube v naslednjem ali pa v za tem sledečem letu odra-čunati od svojega dobička. V praksi to določilo omogoča, da večji kmetijski obrati, ki imajo vpeljano knjigovodstvo — po zakonu so na knjigovodstvo vezane kmetije z nad 100.000 šil. enotne vrednosti — n. pr. letošnje zgube vračunati v čisti dobiček leta 1954 ali pa tudi še leta 1955.
Za kmete, ki nimajo knjigovodstva, pa to določilo ne velja. In takih kmetov je najmanj 80%. Mi vsi, ki spadamo v njihovo dolgo vrsto, nimamo nobenega prijema, s katerim bi finančnemu uradu dokazali zgubo v letnem računu kmetovanja, še manj pa takega, ki bi nam dal pravico, da bi to zgubo — in če je še tako očitna lahko vzeli v račun pri dobičku naslednjih dveh let.
Kaj se to pravi? To se pravi, da taka davčna zakonodaja ščiti velike, od nas pa izsiljuje davke, ne oziraje se na to, če nam toča, suša ali druga gospodarska nezgoda uniči ves naš trud.
Ko nam finančni urad odmerja davke, ne vpraša za knjigovodstvom, tedaj nam dohodke enostavno oceni, pa če to, kar on pravi drži ali ne. Finančna oblast hoče od nas samo dobičke, od izgub, ki naj bi jih nam tudi pomagala nositi, pa noče nič slišati. Torej ravna z nami delovnimi ljudmi kakor slabi prijatelj, ki hoče samo uživati nič pa prispevati.
Prepričan sem, da bi finančni urad naše izgube ravno tako ocenil, kakor zna oceniti naše dohodke. Saj pride že skoraj na vsakih 15 kmetov en uradnik. S tem bi končno prišlo tudi pri davkih do enakopravnosti vseh državljanov, kakor je predvidena v državni ustavi.
Sedaj ko je v vladi in v parlamentu toliko govora o davčni reformi, naj odgovorni ljudje odpravijo predvsem to pristranost, potem bo breme davkov vsaj ko-likortoliko enako za vse državljane.
Miha pod goro
matični gomolj, ranjeno mesto pa je izpostavljeno raznim bakterijam. Potlej ni čudno, če začnejo gomolji v zemlji gniti in če pride pozneje do raznih bolezni na gomolju kot so črna noga, (Schwarz-beinigkeit — glej brošuro »Krankheiten und Schadlinge der Kartoffel« na strani 26) in bela noga (Weisshosigkeit — stran 24).
(Se nadaljuje)
Razvoj koroškega gospodarstva v luči statistike
KOROŠKA INDUSTRIJA V IZVOZU
Vsled poenotenja tečaja šilinga v zunanji trgovini je vrednost izvoženega blaga v Avstriji v prvem polletju 1953 narasla, pa tudi izvoz sam je bil poživljen. Na Koroškem do poživitve v izvozu blaga ni prišlo. Delež industrije pri koroškem izvozu je znašal v prvem polletju 1951 okroglo 404 milijonov šilingov, leta 1952 okroglo 471 milijonov, 1953 pa se je delež zmanjšal na 467 milijonov šilingov. Delež žag in lesne industrije je na tem znesku znašal 50,6 %.
V izvozu je močno napredovala industrija kamnov in zemljin (za 20,2 rrilij. šil. nasproti 1. polletju 1952), nadalje industrija usnja (za 3,5 milij.) in kemična industrija (za 3 milij.); nazadovala pa je predvsem industrija papirja (za 15,2 milij.) ter žagarska in lesna industrija (za 13,5 milij.).
Delež koroške lesne industrije na skupnem avstrijskem izvozu pa je v zadnjih letih znašal (v odstotkih) pri
lesu	1950 30,6	1951 28,2	1952 27
brusnem lesu	47	47,8	45,9
celulozi	26,9	31,8	26,6
lepenki	29,9	23,9	18,3
papirju	2,2	1,7	1,5
vžigalicah	15,7	13,9	23,2
V prvem polletju 1953 je Koroška izvozila največ telegrafskih drogov, zabojev, gajbic, magnezitnih proizvodov, lovskih pušk, verig in kemikalij.
Zaključno k temu poglavju bi samo rekli, da je rešilna bilka koroške industrije in gospodarstva sploh les in njegova predelava. Čeprav je Koroška na lesu zelo bogata, ie danes močno občutimo prekomerne sečnje lesa, predvsem v kmečkem gozdu. Les na Koroškem ne raste tako hitro, kakor se seka. Kaj bo dajalo čez 10—15 let hrbtenico koroškemu gospodarstvu?
TUJSKI PROMET
Kakor vodna sila, spremenjena v električno energijo, tako postaja tudi tujski promet čedalje pomembnejša veja koroške gospodarske dejavnosti. S propagando in nemalenkostnimi investicijami si Koroška po let« 1945 vsestransko prizadeva tudi s tujskim prometom izravnati svoj gospodarski račun. Težišče tujskega prometa leži v območju jezer. Zato se ni čuditi, da je stala Koroška že leta 1950 s svojimi ‘1.153 turističnimi in gostinskimi podjetji v primeru z drugimi deželami na prvem mestu v Avstriji.
O pomenu turizma prepričljivo govori letno poročilo za leto 1951. V tem letu je obiskalo
Koroško 348.555 ljudi, to je za 13.4% več kot v letu 1950. Prenočišč je bilo oddanih 1,580.373, to je za 10.3% več kot v letu 1950. Leta 1936 je Koroško obiskalo 322.283 ljudi in je bilo oddanih 1,479.800 prenočišč. Naravnost presenetljiv je razvoj ob malem Klopinj-skem jezeru v osrčju naše Podjune, kjer se je število prenočišč nasproti letu 1936 povečalo za 152%. Od obiskovalcev Koroške v tem letu je bilo 93.330 inozemcev, medtem ko jih je bilo leta ,1936 samo 62.835. Najbolj obiskujejo Koroško Italijani, za njimi Nemci, Angleži, Švicarji in Francozi. Najbolj obiskani kraji so Vrba, Beljak, Poreče in Klopinjsko jezero.
V	letu 1950 je bilo za obiskovalce Koroške pripravljenih 25.156 postelj; v letu 1951 pa se je pokazalo, da je to število premajhno.
Tujski promet je v letu 1951 prinesel Koroški več kot 100 milijonov šilingov, od tega 60 milijonov v devizah. Ta razvoj je priprave Koroške za tujski promet še pospešil. Leto 1952 je na Koroškem potekalo v mrzlični odpravi vojne zanemarjenosti in olepšavanju turističnih centrov, v gradnji novih gostinskih objektov in v obnavljanju starih.
Poleti 1952 je v času od majnika do oktobra obiskalo Koroško 296.948 oseb, od tega 93.081 inozemcev. V istem času je bilo oddanih 1,466.456 prenočišč.
V	zimski sezoni 1952/53 je znašalo število obiskovalcev 66.935, od tega je bilo 12.204 inozemcev. Prenočišč pa je bilo oddanih
105.973. Nasproti zimski sezoni 1951/52 je število obiskovalcev naraslo za 1.032, število inozemskih obiskovalcev pa celo za 1.436, kar pomeni, da je število tuzemskih obiskovalcev Koroške v minuli zimi padlo. Največji je bil v letu 1952 obisk v avgustu s 94.965 obiskovalci in 602.764 prenočišči, najslabši pa decembra z 8-555 obiskovalci in 17.520 prenočišči.
•Med letoma 1950 in 1953 se je po štetju 31. oktobra 1952 število turističnih in gostinskih obratov povečalo za 100, število razpoložljivih postelj pa za 6.664.
Izgradnji tujskega prometa se posveča tudi v okviru ERP-investicij velika pozornost. V letu 1953 se bo iz teh sredstev investiralo 41 milijonov šilingov; od tega zneska je Koroška uporabila do junija 1953 skupno ca. 1.4 milijonov šilingov.
Resna težava v naraščajočem tujskem prometu postajajo koroške ceste, ki v veliki meri ne ustrezajo več zahtevam prometa. Obiskovalci prihajajo z avtomobili in so ne samo glavne, temveč tudi stranske ceste v poletnih mesecih natrpane z avtomobili. Izgradnja novih cest, razširitev in zboljšanje obstoječih, to je danes pereče koroško vprašanje, ki pa zahteva desetine milijonov šilingov, a le teh koroškemu in avstrijskemu gospodarstvu manjka-Zaradi pičlih sredstev postaja resen problem tudi oskrba vseh turističnih krajev s tekočo pitno vodo.	(Se nadaljuje)

ZA GOSPODINJO IN DOM
Dojenčke pravilno oblecimo
Ko dojenček malo doraste, tako po četrtem ali petem mesecu, se krčijo ure njegovega spanja in se množijo ure njegove igre. Igra pa je za dojenčka to, kar je za nas delo. Če poteka dojenčkovo življenje v pravem redu in negi, bo kaj kmalu sam pokazal, katere dnevne ure si je izbral za spanje in katere ža igro in skrbna mati bo za te ure spanja in igranja točno vedela. Tedaj je že važno, da ga primerno oblačimo.
Če bo dojenček spal, povsem zadostuje, če mu oblečemo le platneno in bombaže-vinasto srajčko ter ga povijemo v plenice in pokrijemo z odejico. Če bo pa bedel in se igral, čeprav leže, ga moramo obleči, kakor se oblečemo sami, kadar gremo na delo, ker je pač igra, kakor že omenjeno, za dojenčka prav tako delo. Čez srajčke in pleničke mu oblecimo še dolge hlačke (brcike), ki se zapnejo na ramenih in tako pokrijejo tudi hrbet in prsi. Obujmo mu tudi copatke, pač pa ga ne pokrijmo, ker ga odejica pri igri le moti.
Za nočno spanje ga oblečemo seveda topleje kakor za dnevno spanje in ga tudi bolj pokrijemo. To je pač odvisno od tega, kako topla oziroma hladna je soba, v kateri spi, in kako daleč od okna je postavljena njegova posteljica. Če ima dojenček navado, da se razbrca, mu odejico privežimo, da ga obvarujemo prehlada. Prav primerne so tudi spalne vrečice.
Kakor je važno paziti, da dojenčku niti
PRAVNE ZADEVE
V PRIMERIH
Nekaj o osvajanju in najdenju
V smislu zakona pomeni »osvojiti si kaj«, nekaj vzeti, si pridobiti.
O osvojenju udomačene srne smo na primer že pisali pri vprašanju, kako si pravilno pridobimo tudi lastnino na prisvojeni stvari, in sicer udomačene živali. Zakon pa razlikuje med udomačenimi živali in domačimi živali, to je takimi, ki so že od nekdaj v gospodarstvu človeka, in ga nekako podpirajo, kakor konji, goved, psi, mačke.
(Stenice in bolhe so pri nemarnežih žal večkrat tudi udomačene, pa ne spadajo zraven, ker so človeku škodljive).
Med udomačene živali spada na primer tudi čebela, samo da je rok za pridobitev lastnine, če se roj kam zateče, mnogo krajši, kakor na primer pri divjačini. — Če se novi roj čebel loči od čebelnjaka, ga sme lastnik čebel zasledovati tudi na tuje zemljišče, kjer se je roj vsedel, toda samo dva dni!
Važno pa je še tole:	Vzemimo slučaj,
da je lastnik čebel roj res iskal tudi več kakor dva dni, toda v popolnoma drugi smeri, na primer k soseščini proti jugu, namesto proti severu, se to v rok dveh dnevov ne računa! Če bi pa bil po neuspešnem iskanju en dan počival, potem pa izve, kje sedi roj, mora takoj drugi dan iti po njega, ker ima samo dva dni časa, toda od dneva, ko bi moral vedeti, kje je roj, ali ko je to dovolj jasno zvedel!
Roj se mu potem mora izročiti! Pač pa mora lastnik roja, ki ga je dobil nazaj, tam kjer se je roj vsedel, povrniti vso škodo, nastalo pri prijemu in prevzemu roja.
Zakon torej zahteva, da lastnik čebelnjaka roj išče, in ne samo čaka, da slučajno kje kaj izve. Če pride torej prepozno po roj, je lastnik zemljišča, kjer se je roj vsedel, upravičen, da ga obdrži in postane tako njegova lastnina!
Popolnoma kaj drugega velja za domačo žival, ki se je zatekla kam drugam!
Lastninska pravica na tej živali ostane pravemu lastniku. Če zve kje je, in ne gre po njo, si sam nakoplje kako škodo, ker mora plačati krmo in delo in tvega vrhu tega tudi še kako drugo škodo!
Na drugi strani pa tudi človek, h kateremu se je domača žival zatekla, ni brez dolžnosti: Če zve, kdo je lastnik, ga mora obvestiti, in do tedaj, da pride ta po njo po svojih močeh skrbeti, da ne pride v škodo, saj se mu to povrne! To pa je nekako že slično, kakor pri najdenih stvareh, o katerih bomo še kdaj pisali.
pri spanju, niti pri igri ne bo hladno, ga seveda tudi ne smemo oblačiti tako, da se bo potil, ker je prevelika vročina za njegovo zdravje prav tako škodljiva kot prehladna obleka.
Kuharski rcccpii
V zimskem času moramo pazljivo sestavljati jedilnike, da dovedemo v človeško telo zadosti potrebnih vitaminov.
Ječmenčkova juha
T: 1 ječmenčka, dva krompirja, česen.
Ječmenček zvečer namoči, drugi dan ga samo zavri in odcedi. Nato ga zalij z dvema litroma juhe, kjer si kuhala svinjsko meso ali klobase. Ko je že na pol kuhan, prideni olupljen in na koščke zrezan krompir, strok ali dva drobno zrezanega česna, malo popra in drobno zrezanega zelenega peteršilja. Soli po okusu. Ječmenček naj vre počasi dve do tri ure.
Koštrunov ragu
Vs kg koštrunovega mesa, 6 dkg prekajene slanine, začimbe.
Slanino zreži na drobne koščke, pride-vaj in zarumeni v njej zrezano čebulo, peteršilj, zeleno, koren, meso; posoli, dodaj še vršiček majarona. Peci, da se nekoliko zmehča in zarumeni. Potem meso odvzemi, ostalo potrosi z moko, zalij z malo mrzle vode, prideni nastrganega oreščka, pol žlice zrezanih kaper, polovico pretlačene sardele, nekaj žlic vina ali kisle smetane. Pusti omako, da dobro prevre. Meso zreži, zloži na krožnik, precedi nanj omako (ali pa jo daj posebej v skodelici na mizo) in daj s krompirjem ali s cmoki na mizo. Kot solato serviramo rdečo peso.
Orehov puding
10 dkg presnega masla, 7 jajc, 10 dkg sladkorja, 22 dkg kruha, 9dkg orehov in
dišave.
Presno maslo penasto vmešaj, da naraste. Potem mu prideni rumenjake, sladkor in še mešaj. Ko vse skupaj dobro na-
raste, primešaj v mleku namočen in skozi sito pretlačen kruh in drobno zrezane orehe. Odišavi s cimetom in limonovo lupinico, nazadnje pa še rahlo primešaj trd beljakov sneg. Pudingov model dobro namaži s presnim maslom, potrosi ga z drobtinami in stresi vanj pripravljeno zmes. Model pokrij, ga postavi v lonec z vročo vodo, vode naj bo samo do % modela, dobro pokrij in kuhaj v sopari 3A ure. Če imaš dobro pečico, postavi pokrit lonec s pudingom v pečico, ker se tam dosti bolje skuha kakor na štedilniku. Kuhan puding stresi na krožnik ali v skledo in ga polij z vinskim šatojem ali malinovim sokom.
Čist zrak prihrani kurivo
Pozimi, ko ljudje mnogo posedajo v zaprtih prostorih, je zračenje stanovanja še mnogo bolj potrebno in bolj važno kot v drugih letnih časih.
Če hočemo torej skrbeti za svoje zdravje, moramo sobe nujno zračiti predpoldne in popoldne najmanj po deset minut. Če je kdaj lep sončen dan, pa lahko zračimo še nekaj minut več. Zračimo na vsak način, ne glede na temperaturo, ki je zunaj, in ne glede na temperaturo, ki je v sobi. Prav nič se nam ni treba bati, da bomo zaradi zračenja porabili več kurjave, kajti nasprotno, sveži in čist zrak v sobah se mnogo hitreje ogreje kakor pa izrabljen zrak in tako si do neke mere celo lahko prihranimo kurivo.
Ženska spalna oblačila za zimo
Ko boste krojile spalne srajce in pidža-me za zimo se poslužite teh krojev. Za zimska nočna oblačila je najbolj primerna in topla flanela. Nočne srajce in pidžame ne smemo krojiti pretesno, da nas pri spa-
nju ne ovirajo. Oglejmo si tri modele.
Na sliki vidite pidžamo, katere ovratnik in rokavni zavihki so iz blaga drugačne barve. Jopica ima pas, ki se zapne ali zaveže. Lahko se nosi jopa tudi za hlačami. V tem primeru pa jo sešijemo brez žepov.
Spalna srajca v sredini ima velik ovratnik, obrobljen z vezenino. Enaka vezenina krasi tudi rokava ob zapestju. Pas je ozek.
Druga spalna srajca ima vložek na prsih posebej napravljen. Napravimo ga najprej tako, da sešijemo drobne robčke v razdalji 12 mm, nato šele ukrojimo. Pas je 2 cm širok in dva metra dolg. Spredaj napravimo ob pasu dve zarezi po 2^2 cm dolgi, obrobimo ju z blagom kakor gumbnice in v zareze vtaknemo konec pasu ter lepo nevidno zašijemo.
ZDRAVSTVENI KOTIČEK
Kdaj nastopi vnetje trebušne mrene?
Vnetje trebušne mrene nastaja iz mnogih vzrokov: tope in ostre poškodbe trebuha, počen ali prejeden želodec in dvanajstnik ter vnet $lepič so najvažnejši in najpogostejši.
Pri vnetju slepiča so bolečine sprva v predelu želodca, nato okrog popka in šele potem v desni spodnji polovici trebuha, tam, kjer slepič v resnici leži. Kar kmalu se pojavi slabost, bolnika sili na bljuvanje in tudi bljuva. Vročina ni visoka. Pozneje boli cel trebuh, ki je trd in napet. Poslednji znaki kažejo na to, da ne gre več le za vnetje slepiča, marveč da je vnetje prešlo že na večjo površino trebušne mrene.
Na počen želodec (dvanajstnik) nas opozori nenadna in silovita bolečina v gornjem delu trebuha. Pozneje se pridružijo še ostali znaki vnetja trebušne mrene (bljuvanje, trd trebuh itd.). Pomoč: ledene oziroma mrzle obkladke na trebuh, ničesar užiti, transport v bolnico. Isto velja za vnetje slepiča in za vse ostale oblike vnetja trebušne mrene.
Iz počenih jeter in vranice hudo krvavimo, včasih tako, da človek v nekaj minutah izkrvavi v lasten trebuh. Omeniti moramo Še eno krvavitev v trebuh. Znano je, da z a n o s i j o ž e n e i z-jemoma tudi izven maternice, v jajcevodu. Donošenje je nemogoče. Prej ali slej — vsekakor v nekaj mesecih — prenategnjen jajcevod poči in žena začne silovito krvaveti. Navzven skozi spolovilo pride le malo krvi, pač pa se nabira kri v spodnjem delu trebuha.
Navadno žene niti ne vedo, da so noseče. Ker v maternici ni ploda, traja včasih zmanjšana redna mesečna krvavitev še naprej. To žene zavede v mnenje, da niso noseče. Polnejše prsi, spremenjen apetit, običajne slabosti v želodcu in premajhna
mesečna krvavitev pa le opozarjajo žene, da nekaj ni v redu. Če se sedaj naenkrat pojavijo močne bolečine v spodnjem delu trebuha, krvavitev iz spolovil in naglo naraščajoča bledost s šumenjem v ušesih in z drugimi znaki hude krvavitve, mora poučena žena vendarle pomisliti na izven-maternično nosečnost. Takojšen in hiter prevoz v bolnico je edina uspešna pomoč.
Pri vseh doslej obravnavanih vnetjih trebušne mrene utegne priti do zapore vetrov in blata, ni pa nujno, da pride. Ta zapora nastaja zdaj počasneje, zdaj hitre-
je, nikdar pa ne iznenada. Iznenadna zapora vetrov in blata s hudimi bolečinami več ali manj po celem trebuhu, z bolečinami, ki neprestano naraščajo in upadajo (krči), pa nastane, kadar se čreva zmešajo, zapletejo, stisnejo ali zamašijo. Kar hitro se pridruži silovito bljuvanje zaužite hrane in ko te zmanjka, iz praznega želodca (slina, žolč, pozneje morda celo blato). Trebuh se napne, je boleč, navadno tudi trd. Jezik je sprva umazano obložen, nato suh kot podplat.
Življenje je v hudi nevarnosti. Reši ga samo hitra operacija. Pomoč: transport v bolnico, gretje trebuha, nič jesti, nič piti.
RADIO PROGRAM
RADIO CELOVEC
Dnevne oddaje razen ob sobotah In nedeljah: 6.15 Jutranja glasba — 8.15 Kaj kuham danes? — 8.30 Pozdrav zate — 10.15 in 11.00 Šolska oddaja — 11.30 Pozdrav za mesto in deželo (razen poned.) — 11.45 Za podeželsko ljudstvo — 12.00 Opoldanski koncert — 15.00 Šolska oddaja — 17.10 Popoldanski koncert.
Poročila dnevno: ob 6.00, 7.00, 8.00, 12.30, 17.00, 19.45, 21.45 in 23.55 uri.
RADIO CELOVEC Sobota, 5. december:
8.45	Za naše male poslušalce — 10.45 Veder dopoldne — 15.15 Kulturno zrcalo tedna — I5.3O Če Miklavž pride — 16.15 Filmski magacin — 17.40 Philips-revija — 18.00 'Pogled v svet — 18.30 Za vsakega nekaj — nekaj za vse — 20.05 Svetlikajoče e zvezde — 23.00 Plesna glasba.
Nedelja, 6. december:
7.20 S pesmijo pozdravljamo in voščimo — 8.20 Vedra nedelja — 10.00 Maša — 12.45 Kulturno zrcalo tedna — 1,5.00 Pozdrav za mesto in deželo —	18.30 Šlagerji — 20.05
Slušne igre koroških avtorjev.
Ponedeljek, 7. december:
10.45	Veder dopoldne — 14.30 Teden in mi.
Iz tehnike in znanosti — 16.05 Dobro zabavo! — 19.15 „Zmaga nad lakoto” — 20.00 Smejoči se ponedeljek — 20.45 Slušna igra: „Evropa bo”.
Torek, 8. december:
9.05 Zelje poslušalcev — 10.15 Življenjska slika Jožefa Straussa — 14.30 Slike iz zgodovine: Odisejeve dogodovščine — 15.30 Za ženo in družino. Poje meani zbor iz Šmihela — 20.15 Mi se peljemo s potovalnim uradom —
21.00	Sp>ecielno za vas!
Sreda, 9. december:
10.45	Iz ženskega sveta — 14.30 Za ženo in družino — 15.30 Slovanski plesi — 19.30 Glasba in moda.
Četrtek, 10. december;
10.45	Nasvet v življenjskih vprašanjih —
14.30	Za našo mladino 17.10 Stalno omizje za toto — ,18.30 Leterarna oddaja — 20.00 Predbožična igra z glasbo — 20.30 „Zvezde svetijo”.
Petek, 11. december:
10.45	Za dom — 14.30 Špx>rtni obzornik —
16.30	Vsi otroci poslušajo — 18.45 Kmečka oddaja — 19.15 Zgrabi srečo! — 20.00 „.. .in zdaj igra Pepi Naar” — 23. Nočni koncert.
„V Celovcu izhaja ..
Nekako ob robu na drugi strani, a pod gornjim naslovom so hoteli v zadnji številki „Kronike” njeni navidezni gospodarji z obrekovanjem ,,Slovenskega vestnika” prepričati bralce, da v zvezi s stališčem, ki so ga zavzeli do Trsta, od nikoder niso dobili nobenega namiga in povelja. Skratka, ljudem bi se radi predstavili kot dosledni borci za pravično rešitev tržaškega vprašanja. Pri tem trde, da je njihovo zavzemanje za internacionalizacijo celega tržaškega ozemlja — torej tudi cone B — „bolj slovensko kakor pa prodajanje Trsta Italiji.”
S tem zadnjim stavkom žele — kakor navadno — nesramno in lažno prikazati zadnji jugoslovanski predlog kot kupčijo ter s tem istočasno zamegliti Tednikovo medlo in proti-narodno pisanje v zvezi s Trstom. V službi protislovenske imperialistične in vatikanske politike pa so pozabili, česar ljudstvo ni pozabilo:
Da je bilo Svobodno tržaško ozemlje „ro-jeno” zato, da bi se ta del čiste slovenske zemlje odtrgal od Jugoslavije.
Da so za osvoboditev Trsta izpod fašističnega jarma žrtvovali življenja jugoslovanski narodi, ki so pristali na vzpostavitev Svobodnega tržaškega ozemlja oz. na mirovno pogodbo z Italijo, samo, da bi preprečili ponovno prelivanje krvi.
Da med borci za osvoboditev Trsta in Slovenskega Primorja ni bilo izdajalskih beguncev, ki so se vdinjali okupatorju in vsem mogočim protiljudskim silam ter tako pljunili na svoje lastno ljudstvo, pa tudi na Trst in Slovensko Primorje.
Da do Svobodnega tržaškega ozemlja, kakršno je predvideno v mirovni pogodbi, vsa
leta doslej ni moglo priti. Ali zares begunska druščina okoli Kronike misli, da se bodo velike sile — ki s tržaškim ozemljem barantajo na račun slovenskega in jugoslovanskih ljudstev — podredile Tednikovemu stališču? V kolikor Tednik ni pisal s tem namenom, in to kaj verjetno ni, pomeni to le, da je svetohlinska gospoda v Mohorjevi hiši namenoma tolkla v prazno in podpirala italijanske imperialiste s pisanjem o „coni B, ki ni bila deležna prave svobode ...”.
Nič manj licemerno pa ni poudarjena izjava kronikarjev v Tedniku, da za „tako zadržanje niso dobili prav nobenega povelja iz Vatikana ...” Resnica je, da s tem niso zanikali, da povelja niso dobili iz kakšnih drugih klerofa-šističnih središč v Italiji. Vsekakor pa ljudje niso spregledali, da je Tednik 29. oktobra pohitel z mastnimi črkami objavljati vatikansko izjavo, da papež inženirja Bartolija, tržaškega župana, ni sprejel posebej kot tržaškega župana, temveč le skupno z nekaterimi drugimi kot člana društva inženirjev. Tednik se je čutil'dolžnega priključiti se lažnemu obrekovanju jugoslovanske telegrafske agencije TANJUG, ki je poleg vsebine papeževih izjav Bar-toliju javila, da je papež Bartolija sprejel, pri čemer ni trdila, da je sprejel papež Bartolija samega. Vsakemu, ki ljubi resnico, je pri tem jasno, da gre predvsem za papeževe izjave Bartoliju, ki so — kakor znano — jasno pro-italijanske. Smisla omenjenih izjav, kot vemo in vedo tudi pri Tedniku, ni zanikal sam Vatikan. Kljub temu pa se ,,neodvisni” vodje Tednika-Kronike niso upali odkloniti tega podlo preračunanega vatikanskega napada na TANJUG. Trpeče slovensko ljudstvo v Trstu in coni A Tednikarjem za njihove sramotne intrige pač ne more biti hvaležno.
Dograjeno novo zadružno skladišče v Bilčovsn
Na drugem mestu beremo o proslavi otvoritve nove zadružne zgradbe v Bilčovsu. Zadružno skladišče, ki pomeni velik korak naprej v našem zadružništvu, je načrtno izvedena zgradba, po svoji prilagojenosti v okolico in smotrni porazdelitvi skladišč in ostalih prostorov. Delo samo na sebi hvali mojstre, ki so bili pri gradnji udeleženi. Gradbena dela, ki jih je izvedlo podjetje ing. VValter Arnold iz Borovelj, mojstra samo pri-
poročajo. Enako se je izkazal mladi tesarski mojster bilčovski domačin Franci Gasser ter je v svojo stroko spadajoča dela izpeljal solidno in brezhibno. Prav tako je je mizar Janez Schellander iz Želuč popolnoma ustregel zahtevam in izvedel mizarska delia v zadovoljstvo, poleg pa je tudi pleskarska delavnica slikarskega podjetja P. Krammeris Wwe. v Celovcu v zadovoljstvo končalo v njeno področjia spadajoča dela.
Johan SCHELLANDER
MIZAR
ŽeluCe 22 pri bilčovsu
A. KRAMMER5 w«..
slikarstvo za napise, sobe in dekoracije pleskarska delavnica
CELOVEC — KLAGENFURT
Pischeldorferstrasse 4 — Tel. 32-63
GRADBENO PODJETJE
ing. VVALTER ARNOLD
BOROVLJE
Dollichgasse 5 — Tel. 243
2a izdelavo vseh vrst stopnic in za vsa tesarska dela se priporoča
Fvanc fjtissev
tesarsko podjetje
‘Bilčcvs
Nova nezgodna postaja v Celo ven
Zaradi neraščajočega števila nezgod, predvsem prometnih, pa tudi vsled napredka tehnizacije pri delu, se je kmalu izkazalo, da tik pred vojno vzpostavljena nezgodna postaja »Maria Hilf« ni mogla ustrezati zahtevam. Odbor nezgodno zavarovalnega zavoda, ki sestoji iz polovice delodajalcev, iz polovice pa iz delojemalcev ter zastopnikov delavske zbornice, je dne 16. 2. 1951 sklenil zgraditi v Celovcu novo moderno opremljeno nezgodno postajo. Potrebno zemljišče je dala na razpolago mestna občina in deželna vlada v Weidmannsdorferstrasse-Richard Wagner-strasse.
Z gradnjo novo nezgodne postaje so pričeli novembra 1951, gradbena dela so bla končana v poletju 1953 in do konca oktobra 1953 opremljena z opravo.
V zgornjih dveh nadstropjih so bolniške sobe s 84 posteljami, vse na južni strani, velike, svetle sobe z lepim razgledom na Karavanke. V enem nadstropju je dvorana za operacije in drugo zdravljenje, stranske sobe za obvezavo, velika telovadnica, različni terapijski prostori, električna terapija itd. V kleti so naprave za kurjavo, prostori za stroje, skladišča ter pralnica, ki ji je priključena šivalnica in likalnica.
Tehnična oprema prostorov je najmodernejše izvedena, kakor segrevanje sob, razsvetljava, na hodnikih in v sobah so položena gumasta tla. V vsaki je sobi topla in mrzla voda, dovolj je kopalnic in pralnih prostorov ter ostalih sanitarnih naprav. V vsaki sobi je signalna naprava, ki omogoča bolniku vsak čas poklicati se-
stro ali zdravnika. Vsak pacient more, kadar hoče poslušati radio. Za spravo tovorov in bolnikov v zgornje prostore je na razpolago vzpenjača.
Nezgodna postaja razpolaga s tremi velikimi dvoranami za operacije z vsemi strankami prostori in opremo. Prostori za operacije in mize so opremljeni z modernimi napravami za razsvetljavo. Poseben velik prostor služi za obvezave s sadro, drug prostor je namenjen za obvezave s cinkovino, poleg tega je še nekaj sob za specialno zdravljenje. Poleg štirih prevoznih rentgenskih aparatov obstoja velika štabilna naprava Za rentgensko diagnostiko. Posebna klimatična naprava oskrbuje sobe za operacije in rentgen z očiščenim, temperiranim svežim zrakom.
Kuhinja se nahaja v tretjem nadstropju v stranskem traktu in je izključen vsak neprijeten vonj. Kuhinja je strojno dobro opremljena, ima moderne prostorne naprave za kuhanje z uporabo plina, elektrike ali premoga.
Na vrtu imajo bolniki lep telovadni prostor, kjer pod zdravniškim vodstvom lahko izvajajo zdravstveno gimnastične telovadne vaje. Vrt nudi bolnikom prijetno zadržanje na prostem.
Bolnike oskrbuje osem zdravnikov, med temi trije strokovni zdravniki, 26 dobro šolanih diplomiranih sester, kakor še drugo strežniško osobje. Štirideset uslužbencev oskrbuje ostala pomožna dela na postaji.
Dne 14. novembra 1.1. so novo nezgodno postajo oficielno odprli in. jo izročili svojemu namenu.
Stavba za novo stikalno postajo v Pliberku
(Nadaljevanje s 5. strani)
konkurenčno zmožno. Treba pa je, je dejal, da bo naše gospodarstvo nadalje napredovalo ter da se bo stalno zboljševalo s pripomočki tehnike. Koroška delniška družba za elektriko si bo prizadevala, da bo svoje naprave izpopolnila in tako električno energijo še pocenila v korist vseh deželanov. Tudi deželni glavar je izrekel posebno zahvalo delavcem mestnega zidarskega mojstra Glawarja, ki so v kratkem času, to je od 21. septembra do 21. novembra, namreč v samo 47 delovnih dnevih, z gradbenimi deli tako daleč uspeli. Delavci, ki so zelo povezani s svojim delodajalcem, so radevolje izvajali tudi nadure, pogosto do 22. ure zvečer.
Večer je bila dostojna proslava pomembnega dogodka, tudi v pogledu različnih naziranj navzočih, ki so večer preživeli v najboljšem medsebojnem soglasju. Iz krepkih grl delavcev je zadonela tudi naša domača pesem. K prijetnemu razpolože-
URADNA OBJAVA
Znižani gradbeni prispevki za napeljavo elektrike
Z veljavnostjo od 1. decembra 1953 so gradbeni prispevki za preskrbo z električno silo iz omrežja z nizko napetostjo pri napeljavi ali razširjenju znatno Znižani in znašajo kot sledi: 1. Gospodinjstvo:
a) Prosta napeljava:		
do'1. 12. 1953		od 4. 12. 1953
	šil.	šil.
1 prostor	140.—	72 —
2 prostora	280.—	108.—
3. do 12. prostor, b) kabel:	140.—	40.—
, 1 prostor	210.—	72.—
2 prostora	420.—	108.—
3. do 12. prostor.	210.—	40.—
13. in vsak nadaljnji		
prostor	35.—	35 —
Obrt:		
a) luč za vsaki		
0.5 kW	245 —	245.—
b) sila za vsaki		
0.5 kW	'245.—	156.—
Kmetijstvo: do 3 hektarov	1400.—	1050 —
4 do 10 hektarov za		
vsakega V<> hektara 200.—		150.—
11 do 20 hektarov za		
vsakega l/2 hektara 2T in vsak nadaljnji	150.—	112.50
hektar za vsakega pol hektara	100.—	75 —
Pri elektrifikaciji krajev, iki doslej še niso bili priključeni na omrežje, odpade od 1. decembra 1953 pobiranje gradbenega prispevka v višini 50 odstotkov za obračunavanje.
Koroška delniška družba za elektriko se nadeja, da bo z znižanjem gradbenih prispevkov napredovala elektrifikacija v deželi.
nju je prispevala v nemali meri dobra kuhinja in klet gostilničarja, ter poizkusi proizvodov domače tvrdke raznovrstnih kvalitetnih tekočin.
Zimske tekme treh držav
V Vidmu so se vršila pogajanja med predstavniki smučarskih zvez Italije, Jugoslavije in Avstrije o skupnem programu letošnje sezone. Sklenili so naslednji program:
Avstrija priredi:
14. in 15. februarja na Koroškem mednarodno mladinsko srečanje treh držav; tekmovanje v vseh treh disciplinah bo na Koroškem, ne kakor do sedaj razporejeno po treh državah.
Za odrasle vseh treh držav bo:
31. januarja — mednarodna alpska konkurenca v Lienzu,
14. februarja — specialno skakanje v Beljaku, 21. februarja — mednarodno skakanje na Soj' niči pri Celovcu,
28- februarja — dr. Hauschka — specialno skakanje v Radentheinu,
4. aprila — Alpenlahner-veleslalom v Blei-bergu.
Termin za Veliki Klek še ni določen.
Jugoslavija priredi:
7. januarja — mednarodno skakanje v Mariboru,
23.	in 24- januarja — alpske discipline na Pohorju,
24.	marca — mednarodni smučarski poleti na 120-metrs:ki mamut-skakalnici v Planici (20-letnica Planice),
11.	aprila — smuk na Triglavu,
2. maja — veleslalom na Jalovcu.
Italija priredi:
6.	januarja — ženski slalom in smuk v Sap-padi,
31. januarja — specialno skakanje na Trbižu, 14.' februarja — tek na 15 km v Forni dl Sopra,
14. februarja — ženski slalom v Abetoni,
28. februarja — veleslalom za moške v Sap' padi,
1. aprila — veleslalom za moške v Monte Caninu.
Na vseh tekmah bodo nastopili zastopniki treh držav.
ADRIA GETRAIVKE
K. in K. BAKARIČ
Žrclec — EbentnI
Prvovrstne žgane pijače s sinjega Jadrana
Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dr. Franc Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: Celovec, Gasometergasse 10. Telefon 16-24. Za vsebino odgovarja: Rado Janežič. — Tiska-Založniška in tiskarska družba z o. j. Drava, Celovec. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov Klagenfurt, 2, Postschliefifach 17.