Lev Nikolaj Tolstoj. Kulturni svet je zadela neprecenljiva izguba. Grofa Leva Tolstega, velikega misleca iz Jasne Poljane, pisatelja in romanopisca syetovne alave, ni več med živimi. Oddaljen od Ijubljene rojstne vasi, od Jasne Poljane in njenih mužikov, je veliki pesnik na preprosti kolodvorski postaji Astapovo dovršil svoje nemirno življenje. . . Ni dosegel svojega smotra, da bi prišel na Kavkaz in tam v samoti sklenil svoje žiTljenje. Ni mu bilo dano, da bi dosegel že za svojega življenja uresničenje svojih idealov. Kruta smrt ga je pograbila na majhni železniški postaji, in velikan Tolstoj se ji je moral upogniti.*) Preobširno bi bilo iu v okviru enega žlanka nemožno, osebo Tolstega in njegovo individualnost Tsestransko označiti in osvetliti; nemožno, ker bi se moralo napisati o tem eelo knjigo. Zato naj se omejim le na kratko in nepopolno sliko pesnikovega življenja ia njegovih uazorov. *) Umrl j« dna 20. t. m. ob 6 05 zjutraj. Grof Lev Nikolajevič Tolstoj se je rodil 28. avgusta (po našem koledarju 9. septembra) leta 1828. iz bogate plemenitaške rodovine v Jasni Poljani, vasi, oddaljeni 15 vrst od Tule, glavnega mesta istoimenske gubernije, nedaloč od Moskve. Starši so mu umrli zgodaj, zato je mladi Lev dobival prvo vzgojo pri raznih sorodnikih. Leta 1843. je dovršil srednje šole in se vpisal na kazansko vseučilišče na filološko fakulteto, a kmalu se je premislil ia se posvetil pravu. A že 1. 1847. se je Tolstoj vrnil na svoje posestvo v Jasno Poljano in kmalu na to zopet v Petrograd. Vedel pravzaprav sam ni, kaj hoče. Leta 1851. je vstopil v vojake in se takoj na to podal na Kavkaz. Tu se je pričelo Djegovo literarno delovanje. Tolstoj je tu napisal del svoje avtobiografske trilogije ,Det i n s t v oa. Potera so se vrstili spisi BD e š k a doba", BM 1 a d o s t" in rN a v a 1". S temi deli si je Tolstoj mahoma pridobil slavno ime; pokazal se kot cel genij, kar mu je odkrito priznal pesnik Nekrasov. Življenje na Kavkazu, ki je Tolstemu izredno ugajalo, je popisal t nKavkaškem sužnju". Komaj se je pesnik vrnil s Kavkaza", kjer se je nahajal dve leti, na Eusko, je moral v vonjo, ki jo je leta 1853. Turčija napovedala Eusiji. Udeležil seje znamenitega obleganja trdnjave Sebastopol, kar je krasno opisal v trek slikah: ^Sebastopolv decembru", BSebastopolv maju" in nSebastopol v avgustu". Po vojni je prišel Tolstoj zopet v Petrograd, kjer se je popolnoma vdal lahkožiremu in razposajenemu življeuju. A kmalu je zapustil rusko prestolnico, prepotoval Nemčijo, Italijo in Prancijo ter se leta 1861., ko je bila v Kusiji odpravljena robota, defiaitivno podal na svoje posestvo, v Jasno Poljano med svoje ljubljene mužike. Tu je Tolstoj napisal svoja glavna velika dela nV o j n a i n mir", „A n a K a renina", BVstajenje", nK a z a k e" in druga. Na tem svojem posestvu se je jel z največjo vztrajnostjo baviti s filozofijo, z verskimi in socialnimi vprašanji. Od tu je pošiljal svoje nuke v svet, zaradi katerih je bil tudi izobčen iz pravoslavne cerkve. Izdal je eelo vrsto spisov, v katerih se bavi s temi vprašanji. Že v zgodnji mladosti so se jeli porajati v Tolstem dromi in nezadovoljnost s samim seboj. Kmalu se je naveličal brezmejnega uživanja; uvidel je, da po tej poti ne bo raogel dalje. Pristudila se mu je aristokratska družba, katere ideal je ttilo uživanje in zopet uživanje; jel je premišljati o smislu življenja, o sreči; z eno besedo, jel se je pečati z življensko filozofijo. V nVojni in miru" odgovarja na ta vprašanja sledeče: BŽiveti in ne delati kriviee, da se izognemo očitanju vesti, to je premalo. Jaz sem živel tako, in moje življenje je bilo izgubljeno v brezkoristnosti. Šele sedaj t resnici živim — sedaj, ko poizkušam živetiza druge, razumem b 1 a ženost življenja" Tu izpoveduje Tolstoj torej altruizem. V njem vidi syojo življensko srečo. A altruizma med svojimi tovariši plemenitaši ni našel. V njihovem življenju ni našel nikakega življenskega smisla; zato jim je obrnil hrbet in jel na svojem posestvu študirati dušo ruskega mužika. Njemu je odslej posvečal vse svoje moči. Videl je, da navaden človek živi vse drugače, da mu daje njegova globoka vernost, vera t Boga, podlago za živIjenje. Tudi Tolstoj doslej popolen yerski nihilist, je jel iskati Boga in se obrnil h krščanstvu. A kmalu je videl, datokržčanstvo ni tisto, ki gaje učil Krist. Spoznal je, da so razni pismouki KristoT nauk popačili in da se nikakor ne tavnajo po njem. Jel je sam študirati evangelije in je prišel do zaključka, da leži rešitev človeštva v povrnitvi k prvotnemu naravnemu in preprostemu življenju na podlagi prvotnega krščanstva in evangeljskih naukov. Na tej podlagi je Tolstoj sezidal stavbo svojega svetovnega nazora, ? čigar smislu so pisana vsa njegova dela. Ne imenujemo zaman Tolstega slovanskega Koussaua, ki je človeštvu tudi zaklical: BNazaj k prirodi!" Iz evangelskih naukov je Tolstoj dosledno izvajal zaključke. Ljubiti svojega soyražnika, ne se zoperstavljati nasilju z nasiljem, ne ubijati, ne prešestovati in ne prisegati — to so glavni prineipi morale Tolstega, vzeti iz evangelijev. »Cloveštvo, povrni se k prvotnemu naravnemu življenju!" je zaklical Tolstoj. Zato je tudi nasprotnik privatne lastnine in vsake države, ki jo imenuje organizovano nasilje, zastopa torej v tem oziru popolnoma anarhistično etališče. Tako življenje med ljudmi je pa le možno, ako vlada med njimi ljubezen, kakor je vladala med prvimi kristjani. Da se pa to zgodi, zato ne smeš ubijati, uči Tolstoj dalje. Zato pa je tudi principialen nasprotnik ysake vojne in smrtne kazni. — Velikansko senzacijo po vsem kulturnem svetu je zbudila njegova novela BKreutzerjeva sonata". V njej obtožuje Tolstoj vse človeštvo konvencionalne nemoralnosti. Odločno obsoja ono dvojno moralo, ki zahteva od ženske čistost pred zakouom, a moškemu dovoljuje vse. Tolstoj se v tej knjigi obrača proti fizični Ijubezni, ki jo imenuje žiralsko strast, a fizični zakon priznava samo zato, ker je potreben zaradi zakrknjenosti človeških src. Ta knjiga je provzročila po vsej Evropi neštevilo debat za Tolstega iu proti njeinu. To bi bila seveda jako nepopolna slika njegovega življenja in njegovih nazorov, a mislimo, da smo povedali vsaj najvažnejše. 0 vsaki priliki je Tolstoj pošiljal iz Jasne Poljane svarila in klice človeštvu. Ko je izbruhnila rusko-japonska vojna, je Tolatoj povzdignil svoj glas in še enkrat obsodil vojno. Zavzemal se je za vse preganjane in zatirane ia ponaagal, kjer je mogel. Zlasti teško ga bodo pogrešali njegovi mužiki, ki so mu bili iz srca vdani in med katerimi je Tolstoj preživel skoraj vse svoje življenje. Žal, da so njegovi vzvišeni in idealni nauki neizvedljivi, dokler se ne izpremeni vse človeštvo v smislu Tolstega. Ni naša naloga, da bi preiskovali upravičenost ali neupravičenost njegovih naukov. Naj bo že tako ali tako. Na nebu veleumov in dušeTnih velikanov bo na veke svetila zvezda Leva Nikolajeviča Tolstega, ki ostane ponos sloranske in človeške kulture sploh. Ferdo Plemič. f