Pomlad pod Špikom v Sloveniji VSTALI-NEBEŠKI-VESELI Spet je pred nami Velika noč, praznik Gospodovega vstajenja in zmage, Praznik našega upanja in veselja. Zopet bomo slišali večno lepi „aleluja,,, pesem Pepozabnega spomina, pesem sedanjosti in pesem večne bodočnosti. Alejuju je pesem lepih spominov. K,do je pozabi na tiste pretekle Velike Peči, čeprav je od tega morda že silno dolgo, ko je kot otrok stopal z dobro Piaterjo k božjemu grobu, za velikonočno procesijo? Še danes vsak izmed nas Ve, da je bilo takrat zelo lepo, med lepim morda najlepše. Teda „ajeluja“ je pesem tudi sedanjosti. Stalno nas spominja na naš krščanski poklic: vstali, nebeški, veseli ljudje. Vstali smo s krstom, smrt greha naj se nam ne približa, odstranimo j«, če se je približala! Domačini nebes smo; z nogami se dotikamo zemlje, ko v Kristusovi luči vestno izvršujemo svoje zemejjske naloge, a naše srce je v nebesih. Pečat pravega krščanskega življenja je veselje; resnični kristjan je kljub križu, ki ga nosi za Kristusom, vendarle otrok sonca, ki izžareva v okolje toplino, življenje in veselje. Vzgajajmo sami sebe v vedre, vesele ljudi -— čeprav z vso resnobo in čutom odgovornosti. Nikoli se ne udajajmo mrkosti in čemer- Posti. Tudi v na videz temnih urah mora v krščanskem srcu žareti, svetla in živa lučka vere in nepremagljivega zaupanja v vstalega Kristusa, ki nam govori: »Na svetu boste imeli stisko, ali zaupajte, jaz sem svet premagal“. In prinašajmo to neusahljivo veselje tudi drugim. Pa ne le to! AJeluja bo pesem naše večne bodočnosti. Sveti Avguštin, ta Izredni mislec in iskalec neusahljive sreče, je zapisal: ,0 blaženi aleluja v nebesih! Tam hvalijo Boga in tu ga hvalimo. A tu še stiskani, tam pa zavarovani. še umirajoči, tam pa vedno pojoči. Tu v upanju, tam v resnici; tu na poti, tam v domovini. Sedaj bratje, pojmo, ne za razveseljevanje v mi.ru, marveč za tolažbo v trudu. Tako kakor imajo navado peti popotniki; tako poj, n korakaj Paprej. Napravi si s petjem trud lahek, sovraži bridkost; poj in hodi dalje! Hodi — to pomeni: napreduj v dobrem, v pravi veri, v lepem življenju. Poj in hodi dalje! Ne umakni se s poti, ne obračaj se, ne obstani! Vstali, nebeški, veseli! Včeraj, danes in jutri! To bodi naše voščilo vsem bravcem „Duhovnega življenja“ za letošnjo Veliko noč. A. S. Odkar sonce obseva zemljo s svojo lučjo, se ni videlo bojj žalostnega prizora kot na prvi veliki petek, ko je gledalo v mrtvaško bledi obraz svojemu Stvarniku, visečemu na lesu svetega križa. Ni moglo prenesti tega pretresljivega prizora, zato si je zakrilo svoje obličje ter se za cci’.e tri ure potopilo v nemo žalost. Tej njegovi žalosti se je pridružila vsa narava: zemlja se je tresla, skale so pokale in mrtvi so vstajali iz svojih grobov. Kristus visi na križu kot srednik med nebom in zemljo. V njegovih udrtih očeh je pogreznjena vsa bof.ečina, globoka kakor morje. V njih je raz- „Glejte, I . V // kriza... Kristus visi na križu kot srednik med nebom in zemljo prta vsa skrivnost našega odrešenja, skrivnost brezmejne ljubezni in neskončnega usmiljenja. Kristus molči, govori Pod križem pa nehvaležno ljudstvo, pijano od zmagoslavnega veselja, sramoti svojega Odrešenika. Bogokletno se mu roga: „Če si Sin božji, stopi s križa, pa bomo verovali vate!“ — O, sveti Bog, ali ne boš udarijl te nezaslišane predrznosti? A Bog molči in odpušča. Zakaj sedaj se vršijo na križu najsvetejše skrivnosti, sedaj potekajo najdragocenejši trenutki: Kristus, veliki duhovnik, opravlja svojo spravno daritev za človeštvo ter mu odpira lie-beška vrata. Jagnje božje odjemlje gre-1,6 sveta. Četudi pa Kristus molči, vendar be-retno iz njegovih oči milo tožbo, polno bridkih očitkov vsem, ki s svojimi grebi pribijajo Kristusa na križ: »Duša, glej moje oči! Kako so pojne s°lza. Zate sem jih prelival, ker ti v Sv°jih očeh nimaš nikdar solz kesanja ''ad svojimi grehi. Glej trnjevo krono na moji glavi! jo nosim, da zadostujem za greh i Mojega napuha, sovraštva in mašče-valnih misli. Glej moje roke! Zate so pribite na *tl'iž, -ker ti svoje ude porab,lja-š za Sreš'na pota. Glej moje srce! Zate je prebodeno, zate je odprto, ker je tvoje srce zaprto zame in mojo milost. Ljudstvo moje, kaj naj bi ti moral storiti, pa ti nisem storil ?“ Nič več, Gospod, nič več, vse si nam dal, vsega si se za nas žrtvoval! Sin, glej, tvoja mati! l’ač, še nekaj si imel, svoje naj-dražje. Pa tudi to si nam dal. Svojo 8veto Mater! „Sin, glej tvoja mati!“ Kakor da bi hotel reči: „Ljudstvo moje, ako misliš, da sem še premajo storil zate, glej, dam ti še svojo Mater, da b°Š ob njeni materinski roki morda Vendarle našlo pot do zveličanja!“ Drevo življenja, ki ga je postavil ®°g v raj, da bi obvaroval človeka pred boleznijo in smrtjo, je postajo po krivdi človeka usodno ter se je sprevrglo v drevo pogubljenja. Izguba raja ter duš-na in telesna smrt je bil nad vse gre-sad človekove nepokorščine. Les svetega križa na Kalvariji, na katerem je visel božji Sin, je pa prinesel človeštvu zopet svobodo božjih otrok, bjagoslov in zveličanje. Les sve tega križa je postal drevo novega življenja, ki preraja vse človeštvo duhovno iz roda v rod ter mu prinaša tisočere blagoslove. Izpod njega izvirajo sedmeri zveličavni studenci svetih zakramentov, 'ki napajajo naše duše z milostmi odrešenja. Zato moli sveta Cerkev na veliki petek pri razkrivanju in češčenju križa trikrat s slovesnim glasom: „G|!ejte, les križa, na katerem je viselo zveličanje sveta!“ Nato ga z vso spoštljivostjo poljubi in moli: „Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim svetim križem svet odrešil.“ V slavospevu, ki sledi temu obredu, pa ponavlja na koncu vsake kitice: „O, zvesti križ, edino ti si plemenito res drevo; ni lesa, ki rasel, cvetel, sad poganjal bi tako.“ “Les križa, na katerem je visel Kristus, je ozelenel in rodil nenehno zveličavne sadove za življenje sveta. S križa na Kalvariji seva čudovita luč, ki ožarja skozi sto in tisočletja tudi naše križe ter jim daje skrivnostno moč, da ob Kristusovem križu ozelenijo in žlahtne sadove za večnost rodijo. Kristusov križ nam je na poti v večno domovino življenja luč, ob smrtni uri pa nebeški ključ. Sveto znamenje Zato je razumljvo, da je postal križ v krščanstvu sveto znamenje. Odkar je Kristus na njem izkrvavel, križ ni več predmet sramote in kamen spotike, marveč pomeni kristjanom dragoceno svetinjo. Križ je znamenje našega odre- senja ter simbol zmage življenja nad ■smrtjo. Zato mu izkazuje sveta Cerkev največje spoštovanje. Vse molitve zapenja in končuje v znamenju svetega križa. Tudi vse zakramente deli v tem znamenju. Ob koncu sveta bo pa Kristus prišeJ na oblakih neba zopet v tem znamenju sodit žive in mrtve. Grešniki bodo pred njim v strahu be-želi, pravični ga bodo pa veselo pozdravljali: „O, sveti križ, naše edino upanje!“ Naj bo zato znamenje svetega križa tudi nam zares sveto znamenje in častitljiva oprema v domači hiši. Vsaka kršVčanska hiša naj bi imela križ postavljen na vidnem in častnem mestu. Po tem znamenju naj vsakdo, ki stopi v hišo, takoj spozna, da je hiša krščanska ter da prebivajo v njej verni ljudje. Naši verni predniki so ime|li lep običaj# da so napravljali znamenje križa nad vsakim važnim opravilom. Ko je gosp0' dar zapregel konja, je napravil pred njim z bičem križ, da bo vožnja sreč' na. „Sveti križ božji,“ je vzdihnil orač. preden je zastavil plug. Matere so Pa napravile križ na hleb, preden so ga porinile v peč, in zopet križ, preden s° ga začeile rezati družini. To je znamenje globoke vernosti naših očetov. Križ jim ni bil le častitljiv0 izročilo, marveč zavest živega krsean-stva, zato pa tudi vir božjega blagoslova in notranje sreče. Naj bo križ tudi nam sveto znamenje v življenju# da nam bo ob smrtni uri tolažba iU poroštvo častitljivega vstajenja. r>is hi na veliko soboto gledal s satelitske višine na našo drago domovino, *' opazil nešteto procesij. Ene, bolj 'oajhne, se vijejo k belim podružnicam, k' se kakor krotke golobice razglcdu-•iojo po daljnih okrožjih. Druge, večje, Ke stdkajo v prostrane cerkve naših lllest in večjih ravninskih naselij. "Vse b-> imajo isti namen: k žegnu neso. Zapustimo satelitske višine. 1’ova-l'iai vas, da me spremljate k blagoslovu ' ' likonočnih jedil na oddaljeno podruž-lllc,°, kjer še niso pozabili lepih narod-"ih običajev. Ob napovedani uri je vse I Hpravljeno. Lični jerbasi, ki se za 'l'Uge prilike ne uporabljajo, stoje zvr-Mni eden ob drugem. Pokrivajo jih pr-t-ički, na katerih so spretne in pridne dekliške roke izvezle verske simbole v narodnih barvah. Vsak prtiček je majice 'lrugačen, da ni mogoče jerbasov zamenjati. Duhovnik blagoslovi vsako ^isto jedi posebej. V vseh molitvah je 'zrožena misel, naj bi tudi oh uživanju ■i*di slavili Gospodovo vstajenje in sc Ziln.i zahvaljevali. ■ blagoslov je pri kraju. Duhovnik Vsetn družinam vošči blagoslovljene b’ oznike in jih Še enkrat povabi k noč-11' proslavi Jezusovega vstajenja v žup-"Uski cerkvi. Dekleta urno pograbijo ■ bbase in hite po strmini domov. Mojr-’a se vam to čudno zdi. Dekleta tekmu- ■ !Jo, katera bo prva. Tista sme upati, a Sp bo še to leto poročila. Kdo izmed boiočenih bo vzdihnil: „Saj ni zakon nka sreča, da bi bilo vredno zanjo tekmovati.“ Pustimo dekletom sladko upu-J<"' Da hi jih le ne prevarajo! čas Ključar nas povabi, da sc za kratek ustavimo pri njem. Rili smo priča ganljivemu prizoru. Mlada mati je štirim zdravim, rdečeličnim otrokom razlagala pomen žegna. Otroci so strmeli vanjo, kakor da bi se vrnila z onega sveta. Plemenite poteze na obrazu so ji dajale svečeniški izraz. Iz jerbasa ie najprej potegnila tri korenine hrena: ,,To je spomin na l-i žeblje, s katerimi so pribili Jezusa na križ.“ Mati je segla globlje v jerbas in postavila pred otroke pet rdečih pirhov: „To so petere bridke Jezusove rane. Oglejte si jih tu ra križu. Koliko je Jezus trpel! Glejte, da ne bost" Jezusa žafili z grehom.“ Otroci so trpel: z Jezusom. Mati je dvignila iz jerbasa lep, rumen kolač: ,.To je spomin Kristusove trnove krone. Kako je Jezus dober! On —< trnovo krono, mi — dobro potico. Bog, bodi zahvaljen!“ Nazadnie je vzela iz. jerbasa gnjat, prekajeno meso: „Tudi meso je blagoslovljeno, ker nomeni Jezusu, ki je za nas postal Jagnje božje. Jutri bo g. župnik bral pri maši: „Na-, še velikonočno Jagnje, Kristus, je darovano.“ Otroci bi že radi pokusili dobrote velikonočnega žegna, pa jih mama pouči: „Zvonovi se š'e niso oglasili, zato se bomo zdaj še premagali in šele jutri zjutraj vsi skupaj pokusili velikonočne jedi. Takrat bodo zvonovi že naznanjali veselo novico, da je Jezus od mrtvih vstal.“ A|li bi ne bilo prav, da bi vsaka mati tako razložila otrokom velikonočni žegen ? Vstali smo in tej gospodarsko napredni, pa pristno krščanski družini voščili še enkrat veselo alelujo. Ur Pogumni otroci Neki francoski župnik je prejel kot posebno dragoceno velikonočno darilo sledeče pismo: „Ljubi gospod župnik! Vese,lite se!... Vaša srčna želja je izpolnjena: Vas faran je opravil svojo velikonočno dolžnost. Sporočam Vam to, ker sem prepričan, da Vam bo v veliko veselje, in ker resno želim, da bi odslej tudi mene šteli med one kristjane, ki se nanje vsekakor lahko zanesete. In kako je ljubi Bog našel to izgubljeno ovco? Kar naravnost Vam povem, da ne lahiko. Zli duh se je upiral v meni do skrajnosti. Že pred več leti je poizkusila moja dobra žena, da bi me spreobrnila, pa sem hitro spoznal njen načrt. Ker ni prav začela, se ji ni posrečilo. Nisem se mogel pripraviti do tega, da bi šel k spovedi in k obhajilu ;'e ženi na ljubo. Ne, tega nisem mogel!... Malo bolj me je prijel moj župnik v Parizu. Tudi ta brez uspeha. Ni me poznal in mi je govoril, kot govori za vse; zato mi njegova beseda ni šla nič Velikonočna črtic» kaj do srca. Vi, ljubi gospod župnik ste mi prišli že bliže. Gotovo Vam je še v spominu tisto jutro, ko sem Vas obiskal in ogledoval nove panje v čebelnjaku. Besede, ki ste jih pri tej priliki govorili z menoj, so mi šle do srca. Pri odhodu ste me vprašali: „Če bi bil bolan, ali bi se dal prevideti?" „Ne samo dal, celo zahteval bi!“ sem Vam odgovoril. „Torej,“ ste mi rekli nato, „zakaj pa zdaj ne živite tako. kakor si boste potem želeli, da bi bili živeli?“ To vprašanje je zadelo moje srce huje, kot zadene puščica živo meso. Na poti domov mi Vaše vprašanje n šlo iz glave in večkrat sem si dejal: „Gospod župnik ima prav!“ Pa tudi moji prijatelji so poskušali zajeti mojo dušo, prav tako brez uspeha. Čudno! Vsi ti, ki so mi dobro hoteli, niso imeli dovolj poguma, da bi rabili samo duhovno silo in mi kar naravnost povedali, ko je šlo za verske zadeve in za zveličanje moje duše. Res, ] dandanes ne sovražimo greha več ta- • ko, kot so ga sovražile nekdaj svete duše. Ali je to pomanjkanje žive vere ? Ali je to strah pred ljudmi? Ali pretirana obzirnost do bližnjega?... Le s prav nežno roko in rokavicami 'n z mnogimi opravičevanji si upamo Prijeti bližnjega. A trdi, ošabni hrasti se tako ne podirajo. Po najinem razgovoru se mi je začela vest vedno bolj pogosto oglašati. Zahrepenel sem po nečem trdnem, kar bi me držalo pokonci tudi v sedanjem razdvojenem času. Zahrepenel sem postati res mož v vsakem pogledu. Želel sem si veljavnosti, ki je res veljavnost. Iskal sem načela, ki daje moč, pisati tudi „prosvetljenemu“ prijatelju: „Pridem v petek na kosilo, prosim Te pa, da pripraviš postne jedi, ker me poznaš, da sem zvest katoličan.“ Tako mi je Pisal pretekli teden general N. — In 8 kakšno pisavo!... črke so bile kot švepjenke, kot bi se v bojni vrsti pripravljale na napad. Hudobec me je držal le še z eno roko, a držal me je le še! O, ta ne izpusti zlepa. Velikonočno nedeljo zjutraj me je še držal. Sklenil sem bij, da bom spremil ženo, ko bo šla k slovesni službi božji, kjer bo ta dan posebno lepo petič in godba. Zjutraj ob osmih grem skozi svojo sobo — in kaj vidim ? Na pisalni mizi 80 bili štirje katekizmi, vsi odprti na strani, kjer je zapisana cerkvena zapoved: »Spovej se svojih grehov vsaj en-krat v letu in vsaj v velikonočnem ča-8U Prejmi sv. Rešnje Telo." In da bi tega gotovo ne prezrl, je bila zapoved v vsaki knjigi rdeče podčrtana. Obstal sem in strmel. Moji trije fantiči in moja hčerka!... O, ti navihanci! Ne da bi povedali kaj meni, so sklenili, da poizkusijo sami. Njihov poizkus je pa kot vihar spreobrnil mojo dušo. „Torej sem že tako daleč," sem si misli,!, „da me morajo spreobračati moji otroci!" V naglici sem se oblekel, niti obriti se nisem imel časa; šel sem v cerkev k spovednici gospoda vikarja, ki so jo ženske kar oblegale. Tu bi moral čakati najmanj eno uro... Veste pa, kako sem pri čakanju nepotrpežljiv! Na srečo je prišel mimo župnik, me pogleda,] in rekel: „Bi se radi spovedali?" „Da." „Tukaj, prosim!" Peljal me je v svojo sobo. Čez deset minut sem se vrnil. Vrgel sem bil hudobca in vse njegovo iz svojega srca. — Potem sem šel k sv. obhajilu. — Ko pridem domov, vidim, da so otroci nekam nemirni. „Vsi semkaj!" „Od kdaj pa dajejo nauke staršem otroci?" Nisem se mogel več premagovati. Objel sem jih... Ti edini so imeli pogum. Moj ,ljubi gospod župnik! To velikonočno darilo sem Vam hotel pokloniti. Storiti bi bil moral že pred dvajsetimi leti... Če ne bi imel svojih ljubih otrok, bi tega prav gotovo niti sedaj ne storil. Ta:ko pa se je zdaj zgodilo! Alcjuja! Vaš' vdani Louis B...." Pierre L’Ermite Kristusovo vstajenje in sveta masa Liturgična konstitucija postavlja v .središče vsega bogoslužja sveto mašo, ker je naš' Zveličar pri zadnji večerji, v noči, ko je bil izdan, ustanovil evharistično daritev svojega Telesa in svoje Krvi, da z njo nadaljuje skozi vs -veke daritev na križu (čl. 47). Da bi pa postaja sv. maša vedno bolj in bolj tudi za vsakega posameznega člana božjega ljudstva središče, ki ga druži z Jezusom in z božjim ljudstvom v Cerkvi in ga čim bolj posvetila in pripravila za končno združitev z Jezusom v nebeški slavi, čuti Cerkev kot svojo veliko dolžnost, storiti vse, da vsak vernik čim bolj prodre v globine duhovnega bogastva evharistične skrivnosti. Saj je sv. maša na videz preprosta, pa je v resnici neizčrpna skrivnost. Le počasi se nam odkriva, ,če jo gledamo z raznih vidikov. Le potem more vernik spremeniti zadržanje neprizadetega, nemega, zdojgočasenega gledavca v zavestnega, pobožnega in dejavnega sodarovavca. K temu cilju nas bodo skušala voditi nekatera razmišljanja o sveti maši. Sv. maša je spomin Jezusove smrti Sv. mašo je Jezus ustanovil v spomin svoje smrti. Pri zadnji večerji jo govoril besede: „To delajte v moj spomin“ (Lk 22, 19). Sv. Pavel pa pristavlja: „Zakaj kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate smrt Go- spodovo, dokler ne pride“ (1 Kor 11,, 26). Ko je Jezus umrl na križu, je s tem najjepše izpričal svojo ljubezen do nas, grešnikov. Nihče namreč nima večje ljubezni kot tisti, ki da svoje življenje za tiste, ki jih ljubi. Ne smemo pa Jo-.čiti umrlega Kristusa od mrtvih vstalega. Njegova smrt brez vstajenja bi bila jalova, brezupna. To vidimo pri apostolih, ki so videli Jezusa umreti, pa niso verovali v njegovo vstajenje. Kako so bili potrti, vsi iz sebe in obupani! Spomnimo se le na učenca, ki sta šla v Emavs. Za njiju je bilo z Jezusovo smrtjo vse izgubjjeno. S kako žalostjo izjavita Jezusu, ki se jima na poti pridruži: „Mi smo pa upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael“ (Lk 23, 21). Smo upali, sedaj ne upata več. Jezusova smrt jima je pokopala vse upanje, sta brez vere v njegovo vstajenje. Nekaj let pozneje to resnico jasno izraža sv. Pavel: „Ako Kristus ni vstal, je prazna vaša vera. Torej so izgubljeni tudi tisti, ki so v Kristusu zaspali. Če imamo samo v tem življenju upanje v Kristma, smo od vseh ljudi najne-srečnejši“ (1 Kor 15, 17—18). Kristusova smrt brez vstajenja bi bij strašen j oraz. Združena z vstajenjem pa je prostovoljna žrtev in velikansko zmagoslavje. Zato tudi sv. maša ni samo spomin Jezusove smrti, ampak je istočasno zakrament vstajenja. Molimo To, Kristus, in Te hvalimo, ker si s svojim križem 8vet odrešil Sv. maša je spomin Jezusovega vstajenja Jezusova smrt in vstajenje od mr-tvih sta dve različni stvari, ki se pa ne izključujeta. V Evharistiji je pričujoč vstali Kristus in tega prejemamo kot zastavo našega vstajenja. Vstajenja pa ne smemo gledati kot nekak dodatek brez svojega izrecnega pomena, le kot nekako zagotovilo, da trpljenje ni bilo zastonj. Tekom časov se je namreč tako poudarjaj pomen trpljenja v ljudskih po- božnostih, da je vsaj ponekod šlo bolj do srca praznovanje velikega petka z Jezusovo smrtjo kot pa njegovo vstajenje na veliko noč. Morda posledica velikega trpljenja posameznih narodov, morda pretiravanje cerkvenih govornikov v postnem času in zlasti na veliki petek. Le pomislimo, kako se je še do zadnje obnove velikega tedna tu v Argentini z vejiko soboto nekako končalo praznovanje vsega odrešilnega dela Jezusovega. Ker niso poznali vstajenjske procesije s slovesnostjo, ki je bila pri nas na Slovenskem v navadi, smo imeli občutek, da tu ni velike noči. Pa tudi sami bi morda morali priznati, da nam je npr. laže moliti žalostni del rožnega venca kot pa častitljivi del, kar zmanjka nam misli pri tem delu. Manjka nam poglobitve v Jezusovo ;in naše vstajenje. (Nasprotno pa imajo apostoli potem, ko so videli vstalega Zveličarja, z njim govorili in celo jedli, vedno v mišjih Jezusovo vstajenje. „Kristus je vstal.“ Sv. Pavel prepotuje velik del tedaj poznanega sveta zato, da oznanja Kristusa križanega in od mrtvih vstalega. Smrt in vstajenje, dve skrivnosti v Kristusovem življenju, se združita pri apostolih v eno samo skrivnost, ki je osnova vsega krščanstva: v velikonočno skrivnost. Sv. Janez naravnost pravi na veliki četrtek, da je Jezus vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu (Jan 13, 1). V tem je ravno bistvo ve,like noči, v prehodu. Vsak prehod vsebuje dve stvari: odhod in prihod. V Kristusovi veliki noči je odhod njegova smrt na križu, kjer v strašnem trpljenju zapušča svet; prihod pa je njegovo zmagoslavno vstajenje, dopolnjeno po vnebohodu, ki mu zagotavlja veličastno vrnitev k Očetu. Skrivnost odrešenja je velikonočna skrivnost, ki vsebuje dvojni vidik, k-i ju drug od drugega ne smemo ločiti: bridko |ponižanje, očiščujoče trpljenje in smrt; pa častitljivo, veselja polno, rodovitno vstajenje. Evharistija vsebuje cejotno skrivnost odrešenja, ki se nam daje vsak dan na razpolago. V Evharistiji pričujoči Kristus je torej umrli, pa istočasno od mrtvih vstali Kristus. (‘Prim. A. M. Roguet: La Miša, str. 106-107.) To resnico ima v mislih liturgična konstitucija, ko trdi, da je evharistična daritev spomin smrti in vstajenja (čl. 47). Isto izraža mašna molitev takoj po spremenjenju (ana-mnesis): Zato se tudi spominjamo, Gospod, mi, tvoji sulžabniki in tvoje sveto ljudstvo, zveličavnega trpljenja, vstajenja od mrtvih in častitljivega vnebohoda istega Kristusa, tvojega Sina. •— To misej najdemo pri vseh različnih mašnih obredih. Sirski obred npr. pra vi: „Spominjamo se, Gospod, tvoje smrti, izpovedujemo tvoje vstajenje in pri čakujemo tvoj drugi prihod. Ko se spominjamo, Gospod, tvoje smrti, tvojega vstajenja tretji dan, tvojega vnebohoda, tvojega bivanja na desnici Očetovi, tvojega drugega prihoda, groznega in častitljivega, ko boš prišel sodit žive in mrtve, da poplačaš vsakemu po njegovih delih, Ti darujemo to strašno daritev.“ (Prim. A. G. Martimort: Los eignes de la nueva alianza, str 287.) Vse to niso le pobožne misli, ampak je trdno osnovano na resnici resnične Pričujočnosti Jezusa v svetem rešujem Telesu. Kristus je pričujoč tak kot jv sedaj. Pri spremenjenju govori duhovnik v Jezusovem imenu: „To je moja Telo. To je kelih moje Krvi.“ Jezus pa je sedaj v nebesih, je vstali, živi in poveličani Kristus. Pri zadnji večerji je kilo njegovo vstajenje šele napovedano, v Evharistiji pa se uresničuje. Trpljenje, katerega je Evharistija tudi spo-ndn, more biti samo mistično, ali kot se izraža dogmatika, zakramentalno, ker „od mrtvih vstali Kristus več ne umrje, smrt nad njim več ne gospoduje“ (Rimlj 6, 9). Kristus, ki je priču-j°č> Je trpel, a sedaj je za vedno ne-i^Pljiv in poveličan. Zaradi tega se kljub Podobam Kristusovo Telo in Kri ,ne moreta več Jočiti. (Denzinger, 87G.) To tudi opravičuje navado rimskega obreda, da verniki že več stoletij prejemajo sv. obhajilo samo pod eno podobo, pod podobo kruha. Prejemamo živega in od mrtvih vstalega Kristusa. Zato je vse-eno, če ga prejemamo pod eno ali pod dvema podobama, vedno prejemamo ce-leKa, živega Kristusa. To vero prvotne Cerkve vidimo v navadi, da so verniki prejemali sv. obhajilo stoje, kar je ostajo v vzhodni Cerkvi vedno v navadi in se znova vpeljuje tudi v rimskem obredu. Prejemamo živega Kristusa, od mrtvih vstalega, za- gotovilo našega vstajenja. (Prim. Ro-guet o. c. str. 110.) Krščanstvo je vera življenja Vse to nam daje razumeti, da naša vera ni vera samo spominov, vera preteklosti, ki se vrti okrog mrtvega Odrešenika. Nasprotno, naša vera je vera življenja, upanja. Kastna ji je popolna usmerjenost v življenje, v vstajenje. Zato Evharistija, ki je središče in sonce našega krščanstva, ne more biti in ni zakrament smrti. Je glavno sredstvo, ki nas vodi k slavi našega poveličanega vstajenja. Sv. maša je veliki trenutek, ko se uresniči Jezusova in naša velika noč. Zato je tudi ve,lika noč naš središčni praznik, praznik umrlega in od mrtvih vstalega Zveličarja. Zato praznike ki so vsi prazniki življenja in zmagoslavja, pa naj bodo Jezusovi, Marijini ali drugih svetnikov, praznujemo s sv. mašo. Pa to ni nekak okrasek, kakor malo poučeni verniki večkrat mislijo in občutijo, ampak središče, 1 s katerega nam poteka življenje in upanje našega vstajenja. Zato je tudi središče nedelje sv. maša, ne ker tako zapoveduje cerkvena zapoved, ampak središče dneva, ko obnavljamo velikonočno skrivnost in se za svoje vstajenje usposabljamo. Boris Koman Vsako žrtvovanje Je umiranje. Zrno' mora najprej strohneti v zemlj, da potem rodi stoteren sad. Umiranje ni nekaj protinaravnega. Je nekaj naravnega. Iz uničena klije novo življenje. S tega vidika zgubi žrtev svojo strahoto. Za vsakega, ki hrepeni kvišku, je žrtev mogočno sredstvo, da eioseže svoj cilj. Koncil: Cerkev — božje ljudstvo Ko obhajamo spomin Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja, nam posebno živo stopa pred dušo skrivnost svete Cerkve. Iz predrte Kristusove strani je izšla, kakor nekoč Eva iz Adama. Kri in voda, ki sta pritekli iz Gospodovega srca, predstavljata največja zakramenta Cerkve — krst in evharistijo. Cerkev je Kristusova pomočnica, kakor je bila Eva Adamova. Po svoji Cerkvi nam Kristus naklanja milosti svojega odrešenja, ki ga je dovršil s svojo smrtjo na križu in s svojim vstajenjem. Kakor je bila Eva mati vseh živih v naravnem oziru, tako gre Cerkvi ista čast in služba v nadnaravnem oziru. Ko nam koncilska konstitucija predstavi Cerkev v njenem skrivnostnem ustroju in nam jo oriše v podobah, 'da bi jo lažje razumeli, razkriva v 2. poglavju novo sliko Cerkve kot božjega ljudstva nove zaveze. V tej podobi se nam Cerkev kaže v svojem celotnem obrisu, v njem spoznamo v splošnem pregledu vse ljudi, ki k njej pripadajo, oziroma so z njo v gotovih življenjskih odnosajih. So v tem poglavju strnjene kakor v veličastnem razgledu vse različne in bistvene značilnosti cerkvenega ustroja, življenja in stremljenja. 'Sledimo torej na svetem pismu in ustnem izročilu utemeljenemu besedila konstitucije. Nova zaveza in novo ljudstvo „Čeprav je po besedi sv. Petra Bogu v vsakem narodu všeč, kdor se ga boji in dela po pravici (Apd 10, 35), in torej Bog nikogar ne zavrže, ki ga resno išče in mu skuša služiti, je vendar božja volja taka, da naj jjudje dosegajo svoje zveličanje ne kot posamezniki, ločeni drug od drugega, marveč združeni v ljudstvo, ki spoznava resnico in mu služi v zvestobi. Po tem svojem načrtu je Bog izvolil za svoje ljudstvo izraelski narod in je z njim sklenil svojo zavezo. Polagoma, po stopnjah ga je učil, mu razodevaj sebe in svoje načrte in ga je ^kozi zgodovino posvečeval zase. Vse to pa je Rog delal kot za pripravo in simbol nove in popolne zaveze, ki se je imela dovršiti v Kristusu, in popolnega razodetja, ki ga bo da! po učlovečeni bož.ii Besedi. To novo zavezo je ustanovil Kristus s svojo krvjo in je izbral novo božje ljudstvo, obstoječe iz Judov in poganov, zedinjeno po Svetem Duhu. To mesijansko ljudstvo ima za glavo Kristusa, ki je bil izdan zaradi naših grehov in je vstal zaradi našega opravičenja (Rim 4, 25). Ko je dosegel ime, ki je nad vsako drugo ime, vlada zdaj slavno v nebesih. Vsi, ki tvorijo njegovo ljudstvo, imajo dostojanstvo in svobodo božjih otrok, v njih srcih biva Sveti Duh kakot v svojem svetišču, ^akon tega božjega ljudstva je zakon ljubezni, kakor nas je sam Kristus lju-“'|1' Njegov cilj je, da se božje kralje-stvo, po samem Bogu na zemlji ustanovljeno, razširja, dokler ne bo po njem dopolnjeno ob koncu časov, ko se pri-l(amep tega svetega duhovstva je, da' verniki s vsem svojim življenjem prinašajo Bogu svoje duhovne daritve in oznanjalo slavna de,la njega, ki jih je poklical iz teme Y'avojo čudovito luč (1. Petr 2, 4)'. Zaradi tega duhovsflcega dostojanstva naj vsi Kristusovi učenci vztrajajo v molitvi in hvali božji in naj sami sebe Bogu darujejo kot živo, sveto, Bogu prijetno darilo (Rim 12, 1); naj dajejo pričevanje za Kristusa na vsakem kraju in naj vsakemu, ki jih zato prosi, razložijo razlog za svoje upanje v večno življenje ( 1 Petr 3, 15). Splošno duhovstvo vernikov in službeno ali hierarhično duhovstvo Cerkve sta postavljena drugo za drugo, čeprav je vsako zase na poseben način deje-žno edinega duhovstva Kristusovega. Razlika med obema je bistvena in ne le v stopnji. Zakaj službeno duhovstvo v moči svoje svete oblasti, ki jo poseduje, oblikuje in vodi dunovsko ljudstvo in oprarlja evharistično daritev, ki jo daruje Bogu v imenu vseS'a ljudstva; verniki pa v moči svojega kraljevskega duhovstva evharistični daritvi prisostvujejo in svoje duhovstvo izvršujejo s prejemanjem svetih zakramentov, z molitvijo in zahvalo, s pričevanjem svetega življenja, z odpovedjo in dejansko .ljubeznijo. Početek skupnega duhovstva vseh Kristjanov je v svetem krstu, kjer prejemajo po Cerkvi dar svete vere, postanejo božji otroci in prevzamejo dolžnost, da svojo vero pred svetom spoznavajo. Po zakramentu svete birme sc še tesneje povežejo s Cerkvijo, prejmejo posebno moč Svetega Duha in se še bolj obve^ejQ Js> ,yero -širiti,-jo braniti z besedo "in dejanjem kot pravi 'Kristusovi pričevalci. Ko se udeležujejo evharistične daritve, ki je vir in višek vsega krščanskega,Jy\jjpnja, darujejo Bogu božjo"! bteviri sk'üpno z njo sami sebe ter tako po daritvi in po svetem obhajilu vsi dejansko sodelujejo pri bogočastnem opravilu. Nasičeni s Kristusovim telesom v svetem zboru, očitno kažejo edinost božjega ljudstva, ki jo ta vzvišeni zakrament tako primerno označuje in na čudovit način uresničuje. Oni, ki se približajo zakramentu pokore, prejmejo po božjem usmiljenju oproščenje svojih grehov, a katerimi so Boga žalili, istočasno pa se ppravijo s sveto Cerkvijo, ki so jo tudi razžalili s svojimi grehi in jim ona s svojo ljubeznijo, s svojimi zgledi in molitvami k spreobrnjenju pomaga. Tiste, ki trpe, priporoča Cerkev trpečemu in poveličanemu Gospodu, ko jim deli sveto maziljenje za bolnike in zanje po duhov- nikih moli, da bi jih Gospod pojajšal *n jih zvejičal; še več, spodbuja jih, naj se prostovoljno združijo s trplje-' njem in smrtjo Kristusovo in tako prispevajo k blagru vsega božjega ljudstva. Oni pa, ki so izmed vernikov odbrani in posvečeni s svetim redom, so določeni v Kristusovem imenu, da pasejo Cerkev z besedo in božjo milostjo. Krščanski zakonci, končno, v moči zakramenta svetega zakona, po katerem so deležni skrivnosti edinosti in plodovite ljubezni, ki druži Kristusa in Cerkev, se medsebojno podpirajo in posvečujejo v zakonskem življenju in v rod-nji in vzgoji otrok ter imajo zato v svojem stanu svojo posebno milost v božjem ljudstvu. Iz te zakonske skup-n°sti namreč izhajajo družine, v kate-rih se rodijo novi čjani človeške družbe, ki po milosti Svetega Duha postanejo v krstu božji otroci, da tako ohranjajo božje ljudstvo v teku časov. V tej družinski, domači Cerkvi naj bodo starši Prvi oznanjevalci vere, tako s svojo besedo kot s svojim zgledom in naj negujejo vsakemu lasten poklic, s poseb-n° ljubeznijo pa Sveti poklic. Tako se torej udejstvuje duhovstvo Vernikov po svetih zakramentih, v katerih vsi, naj bodo kateregakoli stanu in poklica, prejemajo moč, da morejo boditi po poti, po kateri jih Bog kliče k Popolnosti in svetosti.“ Posebni darovi božjega ljudstva »Kakor so vsi kristjani deležni Kristusovega. duhovstva, tako se udeležujejo tudi njegove preroške službe, ko s svojim vernim življenjem in s svojo ljubeznijo razširjajo svoje živo priče- vanje in neprestano prinašajo Bogu hvalno daritev, to je sad ustnic, ki slave njegovo ime (Hebr 13, 15). Poleg tega isti Sveti Duh ne samo posvečuje in vodi božje ljudstvo po zakramentih in sjužbah in ga bogati • krepostmi, ampak deli tudi po svoji volji med vernike vsakovrstne milosti, vključno izredne, s katerimi jih pripravlja za najrazličnejša dela in opravila v korist in prospeh vesoljne Cerkve. Te darove, tako izredne kot navadne in preproste, ki so pa zelo primerni in koristni 'potrebam Cerkve, je treba sprejemati s hvaležnostjo in tolažbo. Izrednih darov pa se ne sme predrzno prositi in tudi ne pričakovati od njih s predrznim zaupanjem uspeha apostolskih naporov. 'Sodba o njih pristnosti in njih uporabi pristoja njim, ki v Cerkvi predsedujejo. Njih dojžnost glede tega je predvsem ta, da po apostolovi besedi Duha ne ugasujejo, ampak da vse preskušajo in ohranijo to, kar je dobro (1 Tes 5, 19—21).“ Vesoljnoet edinega božjega ljudstva „Vsi ljudje so poklicani, da tvorijo del božjega ljudstva. Zato mora te ljudstvo, ki je eno samo, obseči ves svet in vse čase, da izpolni načrt božje volje, ki je v začetku ustvaril eno samo človeško naravo in je skjenil zbrati vse razkropljene otroke božje (Jan 11, 52). Zato je poslal svojega Sina, ki ga je postavil za dediča vsega (Hebr 1, 2), da bi bil naš Učitelj, Kralj in Duhovnik, glava novega in vesoljnega ljudstva božjih otrok. V ta namen je tudi poslal svetega Duha, Gospoda in Oživ-Ijevalca, ki je za vso Cerkev, za vse in za vsakega vernika počelo združenja in edinosti v veri apostolov, v zedinjenju in lomljenju kruha in v molitvi (Apd 2, 42). Tako se torej božje ljudstvo sestavlja iz vseh narodov zemlje, vsi dajejo božjemu kraljestvu nove državljane Ker pa Kristusovo kraljestvo ni od tega sveta, Cerkev ali božje ljudstvo ne jemjje nobenemu narodu nobene časne ■dobrine, marveč nasprotno sprejema in pospešuje, v kolikor so dobre, vse njegove sposobnosti, bogastva in navade, ki izražajo njegovo značilnost in, ko jih sprejema, jih obenem čisti, krepi in dviguje. ; Dobro namreč ve, da mora' v tem posnemati onega Kralja, ki so mu bila izročena v dediščino vsa ljudstva. Ta ztiačaj vesoljnosti, ki oblikuje božje ljudstvo, je pöseben dar Gospodov, v čigar moči katoliška Cerkev uspešno in vztrajno stremi ža tem, da bi vse človeštvo, z vsemi njegovimi vrednotami združila pod Kristusom kot njegovo glavo, v edinosti božjega Duha. Ta vesoljni značaj božjega, ljudstva ne vodi v enoličnost, ampak dopušča največjo raznolikost tako v službah kot v stanovih. Poleg tega obstajajo v cer.-,,, kvenem občestvu poedine Cerkve, ki uživajo svoje posebne tradicije, a tako, da ostane vedno neoskrunjeno pryen^ stvo Petrove stolice, ki predseduje vsep-mu občestvu ljubezni, varuje zakonite raznolikosti in istočasno skrbi za to, da te različnosti ne le ne škodujejo edin-stvu, marveč ga celo krepijo. V tem medsebojnem sožitju in sodelovanju velja za vsako Cerkev apostojova beseda: „Strezite drug drugemu kot dobri oskrbniki mnogotere milosti božje, vsak z darom, kakor ga je prejel (1 Petr 4, 10).“ + Tako se konča prvi del drugega poglavja koncilske konstitucije o Cerkvi, ki govori o božjem ljudstvu nove zaveze. Naj zaključi te globoke in vzvišene misli svetega zbora starodavna pesem, ki so jo nekoč peli v svetem navdušenju v slavo Cerkvi verniki v Armeniji: Cerkev, k tebi povzdigujemo srca in glasove, našega tejesa oči in kipeče prošnje naših duš. Ti si tabernakelj svetosti, blesteči oltar Gospodov, skala, pred katero v globokem češčenju po-klekujemo. Naj te obdajajo trume nebeških duhov, ki brez prestanka soglasno hvalijo neustvarjenega Boga. Ti si trdno postavljen oltar svetosti, na tebi počiva knez nesmrtnega življenja. ’ V tebi se nam deli Kruh živih, ki je §Ve-to Gospodovo tej o; v tebi se daje lju-' dem kelih, ki je nedolžna, zveličavna Gospodova kri. V tebi, o Cerkev, so duhovniki -spoštovani in občine se radu-jejo v veselem zavzetju! Na tebi sloni vera vseh, ki so bili krščeni v tvojem krstnem studencu. Po tebi so blagoslovljene.1 krone devic, ki žive brezmadežno, kakor ti. V tebi najdejo grešniki odpuščanje, ako skesano priznajo svojo krivdo. In vsak, ki je v tebi zaspal za večno upanje, gre domov k svojemu Stvarniku, je večno blagoslovljen od Roga. Gjej, o Cerkev, ne pozabi nas in daj, da se vedno s prošnjo k tebi obračamo. Svoje duše polagamo v tvoje roke... Alojzij Košmerlj. Za varstvo človeškega življenja v družini Drugi de;l letošnjega Pastirskega pisma jugoslovanskih škofov keserez: Ivan Bukovec Dragi starši, spregovorili smo vam e verskem in nadnaravnem življenju va-^ih otrok, zdaj pa čutimo dolžnost, da vam spregovorimo o drugem pomemb-nem vprašanju. Najprej moramo poudariti, da je Dog stvarnik sveta in da so vsa bitja Podvržena njegovim postavam. Posta-"ek atoma, gibanje zvezd, cvetenje cve-Ija. življenje v vodah, na kopnem in v zraku: vse to se razvija po zamisfi večnega Boga stvarnika. Kot krono vseh bitij je Bog ustvaril človeka in vtisnij v njegovo naravo svojo postavo življenja, ki ga z njim ne zasužnjujte, marveč varuje pred oskrunjenjem, ponižanjem ter časno in večno pogubo. Božje postave so nespremenljive in svete, ki jih ni mogoče prelamljati brez hudih in žalostnih nasledkov celo za samo zemeljsko življenje. Človeška volja se mora podvreči božji volji, da ostane v okviru reda, poštenosti in človeškega dostojanstva. Tudi družina je ustanova božjega izvora in kot taka podvržena božjim postavam, ki ji dajejo smisel, varujejo svetost in določajo rodovitnost. Ni mogoče Razložili smo vam zgoraj, kako je družina šola svetosti, zdaj vam pa moramo z vso resnostjo poudariti, da je družina tudi svetišče, kjer nastaja človeško življenje. Zato imamo ob tej priložnosti za svojo največjo dolžnost in pravico, da se v imenu nespremenljivih božjih postav vzdignemo v obrambo tistih življenj, ki se še skrivajo v svetišču materinega telesa. Veličina žene in dostojanstvo moža obstoji v njuni nesebični službi življenju. Katoličani še posebej morajo globoko razumevati vzvišenost zakramenta svetega zakona. Katoliški ženin in nevesta sta od poroke nerazdružno zvezana in bogato obdarjena z milostmi. Z zakramentom sv. zakona sta posvečena in pooblaščena, da bosta izvrševalca svetih življenjskih skrivnosti. Zato zakona kot svetišča živjjenja nikakor ne smemo oskruniti. Izvrševalci smrti Kako nas boli resnica, da so mnogi zakonci postali izvrševalci smrti, ne pa nosilci življenja. Izneveri,li sa se svojemu prvemu in bistvenemu namenu. Otrok je od prvega trenutka svojega spočetja blagoslovljeni sad materinega telesa in je deležen vseh naravnih pravic v človeški družbi. Še preden je rojen, mora prav zaradi svoje popolne nemoči in odvisnosti od matere uživati še večje varstvo in jjubezen kakor po rojstvu. Danes so mnogi domovi omadeževani s krvjo nerojenih, in to v taki meri, da nam prihajajo v spomin besede sv. pisma: „Prelivali so njih kri kakor vodo...“ (Ps 78, 3). Za vsako nedolžno življenje bo vprašal Bog, kakor je vprašal prvega ubijavca: „Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata vpije k meni z zemlje“ (Mojz 4, 10). ČJoveško življenje je sveto, in nedolžno bitje ima zmeraj pravico do življenja. Bog je sam sebi božansko dosleden, in ko je v človeško zavest zapisal zapoved: Ne ubijaj! je s tem zavaroval vsako človeško življenje: življenje mladeniča in starca, življenje otroka in matere, živ.ljenje Zdravega in umirajočega, življenje pametnega in umobolnega, življenje malih in velikih! Mati rodi samo človeka, zato je tudi tisto malo bitje, ki ga nosi pod srcem, človek. Tudi ta še nerojeni človek ima nedotakljivo pravico, da ga mati ljubi, varuje, hrani in z materinsko skrbjo izroči luči sveta in potem vzgoji za luč večnosti. Božji načrti Žena z materinstvom uresničuje načrte Previdnosti, ker je Stvarnik v njeno bitje položil zmožnost materinstva in željo po njem. Žena je po svoji naravi mati življenja in po svojem najglobljem nagnjenju želi služiti življenju. Zena je poklicana k največji požrtvovaj-n°sti, da se daruje in živi za drugega. £ato uboj nerojenega otroka pomeni ^*aPad na samo naravo žene, na člove-štvo sploh in na Cerkev, skrivnostno Kristusovo telo, ki bi mu s krstom mo-lal» biti pridruženo tudi to malo člo-Veško 'bitje. 'Nihče nima pravice iz kalinih koji razlogov naravnost vzeti nedolžnemu človeku življenje, najmanj *>a zato, da bi si svoje življenje napravi brezskrbnejše in lažje. Človeška Vest obsoja hudodelstva zadnje svetov-ne vojne, a kje je zdaj ta vest, zakaj ltl°lči, ko se gode enaka hudodejstva »ad daleč večjim številom človeških bitij? Ob številkah splavov v naši domo-yini se človek naravnost zgrozi. Neka-tpri kraji imajo stalno iz leta v leto več mrtvih kakor rojenih. Bo,lj ljubijo smrt kakor življenje in tako drve tudi v svoj telesni pogin. Krščanski starši! Brez žrtve in velikodušnosti se v zakonu ne da spodobno živeti. Pravi smisel za žrtev in ljubezen je mogoče imeti samo v luči nadnaravnih in večnih resnic. Podpisani nadškof je in škofje slovesno izpovedujemo, da je vsak naravnost hoteni in izvršeni splav pred Bogom velik greh, zaradi katerega vse vernike, ki pri tem sodelujejo, zadene cerkvena kazen izobčenja (ZCP, kanon 2350/1). Prebujena vest in krščanska zavest morata v javnem mnenju spet vrniti spoštovanje človeškemu življenju! Vaši škofje Skrivnostna globina ljubezni Starejši sin Je napisal v svojih zrelih letih očetu v nekem pismu: ,,Vi in mati ste zame kakor eno bitje. Kadar ste mi Vi, o^e, kaj rekli, sem vedno vedel, da bi mi mati rekla isto. Zares, dragi oče, zdi se mi, da Je Bog povezal Vas in mamo z vezjo, ki Je kakor predokus dbčestva svetnikov.“ Srečni oče Je tem sinovim besedam dostavil: ,,Skrivnostna globina ljubezni! Bog je preobrazil najini srci. . ker sva se ljubila v Bogu, ki le ljubezen.“ Kakšen blagoslov za otroke in za vso družino in za ves narod Je prava zakonska ljubezen, ki ustvarja edinstvo, a katerem Je sam Bog rskel, da (mož in žena) ,,nista več dva, ampak ene!“ Kako pa se obratno na družine razlije prekletstvo, ako v njej ni sloge in miru, ker ni prave IJubf/znj med možem in ženo! Vzrok takim nesrečam je skoro vselej v tem, ker ljubezen moža in žene ni takoj od zaVetka dovolj globoka, ker se na ljubita v Bogu. Zato tpa korenine sloge in sreče kaj kmalu spodje grda sebičnost. Ta mesec bomo prosili Boga, naj v naših drd/inah ohranja in utrjuje slogo in mir, ki sloni na ljubezni. Stradanje Južne Amerike — ne nesreča ampak krivica Na prošnjo dveh kardinalov sem prepotoval Južno Ameriko. Preletel sem 60.000 km in po cele dneve prevozi,1 v džipu, da sem obiskal Brazilijo, čile, Peru, Bolivijo, Kolumbijo in Venezuelo. Zagledal sem favelas v Rio de Janeiro, cajampas Santiaga in sive ranchos Caracasa kot prekletstvo med razkošnimi palačami bogatinov. Srečal sem v kositrovih rudnikih dejavske sužnje, dosežejo povprečno le 27 let in katerih 80% otrok pomre v prvem letu. Govoril sem s stavbarji in sestradane!, z analfabeti, škofi, kmeti in misijonarji, in se igral z revnimi otroki tega krasnega kontinenta. 4000 kv. km, 111 kapel in — en duhovnik Na hribu nad Riom sem videl orjaškega Kristusa, kako z globoko žalostjo gleda na svoje mesto. V Riu sem obi' skal župnijo 150.000 duš. Vsako nedeljo je tam osem večernih maš. Vse so brez Pridige, zakaj vsaka maša sme trajati Sam° pol ure. K maši za otroke jih pride 6000, pa ne morejo prejeti obhajila je tehnično nemogoče. Obiskal sem župnijo na severovzhodu Brazilije. Ob-sega 4000 kv. km in ima eno cerkev in Ul kapel in za vse to le enega duhovna. Ta je stalno na potu, Jaše od kapele do kapele. Vse leto je na potu, da ljudje lahko opravijo velikonočno do.iž-n°st. Z njim sem jahal do take kapele, dospela sva tja ob šestih zvečer. Že je čakalo najmanj 2000 ljudi. Župnik ie sedel v spovednico in spovedoval od šestih do enajstih ponoči. Ko je predenj Pokleknil možakar in dejal: „častiti oče, zadnjikrat sem se spovedal pred tremi uiesci,“ je odvrnil: „Ne, ti ne. Ti še ne prideš na vrsto, drugi imajo pred-n°st.“ Naslednjega jutra je ob šestih uiaševal, na kratko pridigal in podelil obhajila. Ob enajstih, ko je zajtrkoval, so že prišli starši z otroki, da jih krsti. Najprej je vse treba registrirati. Že 'Ued zajtrkom je začel krste vpisovati. K°t mi je rekel, jih vpiše 40 na uro. A vedno jih je več kot sto, saj je tam sa-'Uo enkrat na leto. Zapisoval je dve uri ln Poj, od enajstih do pol dveh, da so ^Ou prsti že otrdeli. Pa še ni mogel krhati. Prišli so žalujoči. Prišli so pari, 1 se hočejo poročiti. To zahteva Se posebnega dela, ker je pač treba ugotoviti, Ce niso že poročeni. Gotovo je treba potovati resno. Torej je spet treba vse ''•spisati. Pisal je do petih popoldne. 1'otem je lahko krščeval. V kapeli ■ie stalo sedem vrst, nekateri pa zunaj v senci. Krščevaj je, krščeval in nato Porpčal do ‘devetih zvečer. Tedaj je čakalo še 400 ljudi od včeraj, da bi se spovedali. Rekel je: „Ne gre, morda drugo leto. Zdaj moram k naslednji kapeli, še danes ponoči. Dvajset kilometrov na konju skozi pragozd. Tam čakajo tudi tisoči in če ne prispem še danes, gre vse narobe.“ To je res strašno. Strašno! Zločin nad Franciscom Veliizquezom in družino V Potosi v Boliviji sem šel na grob Francisca Veläzqueza. Imej je štiri otroke in je 'bil star 19 let, ko je umrl. Pred desetimi leti se je prvič spustil v rov. Vhod leži 5000 m visoko. Pod zemljo je 35 stopinj vročine, zgoraj 15 stopinj pod ničlo. Francisco je umrj za si-likozo, tako kot vsi rudarji v tej deželi. Ko se je devetleten prvikrat spustil v jamo, so mu dali pogodbo, po kateri je prejemal pla,čo za izkopane kubične metre. Denar za dinamit, rovnico in drugo orodje mu je posodilo podjetje. Bil je majhen in slaboten in ni zaslužil zadosti, da bi odplačal posojilo Podjetje pa se je izkazalo potrpežljivo in on je delal dalje. Njegov vagonček je naložen tehtal 900 kg in tračnice so bile tako izvožene, da se je večkrat prevrnil. Takrat je izgubil nekaj časa in je manj zasluži,!. A podjetje je bilo potrpežljivo in je dajalo predujme za dinamit in kisikove bombe. Po šestih letih je dobil s strahom pričakovano bolezen. Če bi takrat zapustil rudnik, bi doživel deset let več. Otroci so glado-vali in delal je dajje. Žena je hodila v mesto in prodajala sadje in koko. Vča s:h je ostajal v jami po tri dni, da ki zasluži,! za odplačilo dolga. Tako se je kolezen poslabšala in se je zmanjšala storilnost. Podjetje je dajalo nove pred- ujme. Bolj ko je delal, večji so bili dolgovi. Otroci so od lakote pomrli — vsi v prvem letu. On je delal naprej, nag, z nogami v vodi. Rudnik so podržavili, zanj pa se ni ni,č spremenilo razen dolga, ki je venomer naraščal. Ko je umrl, je podjetju dolgoval deset mesečnih plač. Pokopali so ga v skupni kr*sti. Njegovo žalostno zgodbo so mi pripovedovali v La Pazu. Tam sem nasproti stolnice videl svetilnik, na katerega so med revolucijo 1. 1952 obesili predsednika. Narodni spomenik, ki ga noč in dan čuvata dva vojaka. A predsednikova smrt ni Franciscu Veläzque-zu prav ni,č pomagala, ravno tako malo kot revolucija. Tudi sindikat, ki ga nadzirajo komunisti, mu ni nič pomagal. Beda mora ostati, ker služi svetovni revoluciji, tako se glasi komunistična dogma. Francisco Veläzquez leži pokopan v Potosi. Bog sam je obrisal njegove solze, ker je bil nemočna žrtev nečloveškega sistema. Njegova mati je stala ob grobu in žalovala. Ne reci, da je njegova mati kriva njegove smrti, kajti njegova mati je sveta Cerkev, ki se kot edina sila v tej deželi pošteno bori za reveže. Kristusov dom in hišice V Santiagu sem spoznal duhovnika Jožefa van der Rest. Je velik, svetlolas, navadno neobrit in star trideset let. Po obrabljeni sotani in neočiščeniii čevljih ni spoznati, da se je rodil na nekem fjamskem gradu in da je zaco francosko vzgojen. Ganila me je ljubezniva vztrajnost, s katero je meni na ljubo govoril slabo flamščino belgijskih baronov. Jezuitje v Bruslju so ga naj- prej vrgli iz šole, pozneje pa so ga vendar sprejeli v noviciat (to se pri jezuitih dogaja). Na njegovo lastno začudenje je njegov poklic vzdržaj. Je jezuit največjega srca, kar sem jih kdaj srečal, dasi je univerzitetni profesor-Povrh je župnik dveh far s skupno 80 tisoč dušami, in oče zapuščene mladine cajampe. Beseda „cajampa“ pomeni go-bo. V Santiagu se tako imenujejo uboŽ-na bivališča, ker čez noč poženejo „kot gobe“ okoli kupov smeti. Ko je bil pater prestavljen v Čile, je najprej celo leto stanoval v taki cajampi in živel prav tako primitivno kot 600.000 drugih, 'ki morajo prisiljeni v Santiagu prenašati to usodo. Mojil je in meditiral v svoji koči iz desak in ilovice pod zarjavelo streho iz preklanih petrolejskih ročk. Pomagal je najbednejšim pri gradnji bivališč in se brigal za zapuščene fante in jih iz blatnih ulic bede zbiral okoli sebe. Njim je bil namenjen nekak dom, „Hogar de Cristo“, katerega duše-brižnik je tako postal. Na stotine pregnanih otrok najde tu zatočišče. Preskusijo jih in dečke, ki so še primerni, zaupajo v skupinah po deset zakonskemu paru, da jih vzgoji v družinskem vzdušju. Tam vjada tako -občutje sreče, kot sem ga sicer redko našel. Pater van der Rest je duhovno odgovoren za 18 takih družin. Dečke iz doma in iz 18 Kristusovih hišic sprejema poklicna šola; tam se s praktičnim delom izuče in obenem zaslužijo za svoje vzdrževanje. Izdelujejo nogometne čevlje, ogrodja za postelje, orodje in druge predmete iz železa, tečaje, glasbene inštrumente in krste. Zastonjkarske krste — preproste krste za reveže — in razkošne krste iz dragocenega lesa z ni- kljastimi »bitki, ploskimi re,liefi, notranjo prevleko iz cinka in z baročnimi zrcalnimi šipami na pokrovu; te se dra-£0 prodajajo. S to zalogo krst krije Pater stroške. Ima tudi tovarno hiš. Na železnih, krepko v temelj vdelanih stojalih leže jekleni okviri, v katere so vloženi tramovi in deske za stene in streho. Eno v drugo gre kar samo. Majhni fantje brez truda zžagajo in stešejo hišice, pet na dan, in jih pojoč zmečejo na tovornjak. Pozneje jih v ca-jampi sestavijo. Les dospe iz južnočil-skih gozdov: Taka trdno izdejana hi-Žica stane 19 dolarjev (72 nemških Hark). Ta denar dobi od dobrotnikov, tako da izroča stanovanja brezplačno. Revežem moramo dati bivališča — tudi s silo Vsako nedeljo bere pater na cesti po tr* maše. Cerkve nima. Po vsaki maši z8radi eno hišo in jo podari najboij revni družim. Ne more govoriti o Bo-Ku, če ne pokaže njegove dobrote. 3 tem patrom sem obiskal bedne četrti ‘^antiaga. Med železniškim nasipom in Papol zgotovljeno cesto sva prečkala neskončno cajampo. Okrog koč se vle-' e.i° smrdljivi jarki z gosto, sivo teko-čino, v kateri mrgo.le debeli hrošči, bmrad duši pljuča. Zlezeva v eno od koč. Vratca so 40 cm široka in 1.50 m visoka. Trije odrasli in pet otrok epi na treh plesnivih kupih cunj, črnih od muh. Na strehi stoji posteljica za punč-1(0 in zunaj na leseni steni visi orna-r>ca s cveticami. Tem se bolje godi kot ljudem, ki morajo živeti znotraj. Molče Prehodiva to koncentracijsko taborišče bede, polno izkoriščenih in zlorab,Ijenih ljudi. Sem in tja potreplja pater katerega teh bednikov prijazno po rami in se z njim dogovori za soboto popoldan. Na vprašanje, kaj naj ta nenavadni domenek pomeni, mi pove, da včasih v megleni noči zavzame s skupino takih ljudi kos zemljišča in tam z njimi zgradi koče, tako da stoji ob zori nova ca-jampa. Novači kandidate, poišče primerno parcelo in dobavlja koče. Dvakrat je zato sedel. A kardinal stoji za njim in meni, da imajo ti reveži pravico do življenjskega prostora. Pred par jeti je na tem področju opravil neki jezuit pionirsko delo. Ponoči je spravil 50.000 ljudi, katerih koče je uničil požar, na prelepo ležeče zemljišče, kjer je vlada nameravala postaviti stadion, kopališče in vrsto športnih prostorov. Organizatorično je bil to izreden uspeh. Ves Santiago je bil pokoncu. Patra so zaprji in vlada je poslala čete, da zemljišče s silo izpraznijo. Tedaj je kardinal izjavil po radiu, da ima pater prav. Spor se je razvil v pravi spopad med kardinalom in vlado. Zmagal je kardinal in patra so zmagoslavno nosili po novi cajampi, ki se še danes imenuje La Victoria. Velik kardinal S takimi duhovniki in škofi je Cerkev varna. Pozneje sem bil pri kardinalu. Pripovedujejo, da je nedavno prišel opoldne med stavkarje, ki so na pločniku pred zaprto tovarno použivaii ostanke kruha. Kardinal je svoj kruh prinesel s sabo in ga pojedel s stavbarji na cesti. Tako je pokazal, na ka teri strani je Cerkev. Je velik dušni pastir. Mene je prosil, naj mu pomagam pri pastoralnem načrtu za Či,le. Ko me je pospremil do vrat, je zunaj čakalo 20 revežev, smrdljivih, umazanih, na pol nagih revežev. Poslovil se je od mene in sprejel dvajsetorico. Z njimi je prišel v hišo Kristus. Gospod ga bo blagoslovil in ga ne bo nikoli zapusti,!. Beg pred sušo Dalje mislim na otroke v Braziliji. Obiskal sem jih v njihovih kočah iz ilovice in palmovih listov ob rjasto-rjavih poteh, ki so jih v pragozd urezali bagri. Srečal sem te otroke z njihovimi shujšanimi starši. Celi tovornjaki po.lni izseljencev iz pokrajin, požganih od suše. Zbežali so pred lakoto in niso imeli drugega ko sveženj obleke, nekaj gugalnih mrež, psa in papagaja. Bilo je to na 2000 km dolgi poti od St. Louisa do nove prestolnice Brasilia. Pod žarečim tropskim soncem se je iz rumenih oblakov prahu prikazal en kamion za drugim s prižganimi lučmi. Napol sestradane ljudi so zvrgli na grmovje ob poti in odbrzeli po druge. Živ pokopan Poznam brezupno življenje teh ne-dohranjenih otrok in vem, kako umirajo ko muhe. Navzlic temu me je pismo, ki leži pred mano, pretreslo. Je pismo misijonarja o grozotnem doživljaju sobrata. Čujte: Moj sobrat je bil navzoč pri pokopu živega otroka, katerega mati je pet 'dni prej umrla. Indijanci so biji skoro vsi bolni. Niso imeli ne mleka ne druge hrane, da bi obdržali jokajoče dete pri življenju. Tudi duhovnik ni imel dale,č od misijonske postojanke nič več. Mogel je otroku dati samo krst. Potem so Indijanci od njega terjali otroka in ga položili v jamo poleg matere. Pater tega ni mogel preprečiti. Vsakdo je vrgel v grob. nekaj izemlje. Indijanček 13 Jet je toliko časa skakal po tem kupu, dokler ni otrokovo ječanje utihnilo in se ni okrogla jama napolnila do vrha. Zakaj je bil živ pokopan? Dragi prijatelji moji, to dete je v resnici umrlo od gladu. Le dva 'dni prezgodaj, 'ker so Indijanci vedeli, da tudi pojutrišnjem ne bo mleka in ker niso mogli več poslušati ječanje in ker so bili po svoje usmiljeni. Navsezadnje so dete samo zato živo pokopali, ker niso imeli nobene hrane. Po pravici vas je ta spremni pojav presunil. Prepadeni ste, ker čutite, kako strašno je takega otročička enostavno pustiti, da se v zemlji zaduši, medtem ko še jo,če in se zdržuje pod teptajočimi nogami. Strašno je to! A je obupno dejanje čisto zmedenih ljudi, in predstavljam si da so ti preprosti Indijanci s tem hoteli storiti nekaj dobrega in da jim je Bog odpustil, ker se niso znali drugače braniti pred lakoto tega otroka. Mnogo hujši kot način je vzrok te smrti. To dete je umrlo od ,lakote, tako kot se godi absolutni večini otrok, ki prihajajo danes na svet. V našem tako slavljenem 20. stoletju z njegovo vsemogočno tehniko je pravilo, da mora 60% vseh otrok umreti od gladu ali shiranosti, preden dosežejo 15. leto starosti! 35 milijonov otrok pomre na leto od lakote Navajam podatke UNBSC-a: Od 900 milijonov otrok shira od gladu več kot 500 milijonov pred svojim 15. letom. To je 35 milijonov na leto, in vsak od teh smrtnih primerov je ravno tako strašen, ravno tako sramoten kot smrt teka indijanskega otroka, ki so ga ječečega od lakote živega položili v grob z njegovo mrtvo materjo. Zakaj vsakega od teh smrtnih primerov bi lahko Preprečili, ako bi premožni narodi, ki jim pripadamo tudi mi, svoje preobilje, svoje izkušnje in svoje tehnično znanje da.li dovolj zgodaj v službo svetovne bede. A tega nismo storili. Na žalost zlorabljamo svoj denar in energijo za druge stvari: ne da bi pripravljali rešitev, temveč iztrebljenje človeškega r°du. Zakaj v stratosferi, v globini ocea-nov in na nedostopnih krajih daljnih dežel preži smrt in stoji zver opustošenja, pripravljena na skok. Za to se uporablja bogastvo zem.lje ia ne za to, da bi speklo kruh stradajočim otrokom kralja stvarstva. Kako dolgo bo to še trajalo? Moj Bog, pošlji vendar svoje-ka preroka, da položi mogočnežem zem-'ie to živo zakopano dete pred noge, da 'končno spregledajo! In če se nočejo spreobrniti, jih kaznuj, preden bo presno! Potem pošlji svojega nadangela Mihaela, kneza nebeških vojnih trum, da obrani te otroke in tudi nas, uboge krešnike, pred zlobo tvojih sovražnikov. ^aJti tvoji sovražniki so tisti, ki vjadajo s pomočjo strahu, ki ne poteše lakote, ampak nalagajo denar za kruh v orožarne razdejanja in s tem prisilijo druge, da store isto. Kristjani moramo rešiti problem lakote Mogoče pa čaka Bog — potrpežljivi Bog — na nas. Mogoče prenaša hudobijo ali zaslepljenje velikih te zemlje, ker oni niso izbrani za to, da bi rešili problem lakote. Mogoče je to nalogo pridržal za svojo Cerkev, ki ima naročilo, da oznanja ljubezen Gospodovo in jo uresničuje. To je del njenega poslanstva. Kakor je Kristus sam hodil okoli, da deli dobrote in ozdravlja, tako mora tudi Cerkev lajšati človeško trpljenje. Njeno oznanjevanje zveličanja ne bi bilo prepričljivo in bi ostalo zgolj akademska zadeva, če ne bi svojega nauka ljubezni podpirala z dejanji. In če Bog res želi vse prenoviti in združiti pod eno glavo, ki je Kristus — ali moremo temu veličastnemu načrtu bolje služiti, kot če rešimo v Kristusovem imenu problem lakote? Dejstvo je, da svetne oblasti svoje dolžnosti na tem področju ali ne izvrže, a,li pa delajo tako velike napake, da ne dosežejo zastavljenega cjlja. Zakaj ne bi tega mi poskusili? Nikar ne mislite, da je ta problem nerešljiv. Bili so časi, ko so ljudje stradali, ne da bi bilo to mogoče preprečiti. Tedaj je to bila neka vrsta naravne katastrofe, pred katero je bilo človeštvo brez moči. Zdaj pa je čisto drugače. To se ne sme več dogajati! To ni noben potres, tajfun aji povodenj, ki jih ne moremo obvladati. Je to preprosto greh opuščanja vsakogar iz nas, ki vsaj del svojih preostankov ali odvišnega premoženja ne odda, da tako omogoči rešitev tega problema. Priredil prof. Alojzij Geržinič i i ■ . 4- »iW .1 ' VV , ■ > ■ ’ L M>icorw Im V'>». »trn* -d l ».«Und Bctek, 23. septembra (1898) Vsakokrat, ko mislim na vice, se tresem in vendar nikoli ne dojamem, da bi z večjo popolnostjo vršil verske vaje in vse dolžnosti. Treba mi je nekoliko brzdati neko nestrpnost, kadar obiskujem bolnike, in v pogovoru z drugimi potrebujem več ljubezni. Vse to je že stara roba. Sicer mi je pa Gospod te dni poslal malo težji križ. Bodi zahvaljen! Naj me to napravi malo bolj podobnega njemu in zbriše kazni, ki jih zas,lužim za svoje grehe. Laus Deo — Bogu hvala! Sobota, 24. septembra (1898) Dopoldanski čas sem preživel nekoliko neurejeno; popoldne, ali bolje: ta večer sem se nasproti navzočim morda preveč pregrešil v tem, kar zadeva zdravljenje mojega ljubljenega bratca. Treba je b(lo več mirnosti. Vem, da bom, če včasih molčim, to Iz dnevnika Janeza XXIII. občutil, in sicer tudi tedaj, kadar se mi zdi, da bom tako poskrbel za večjo dobrino, in je zato treba krotiti in »e krotiti jezik, vendar naj bo vse v čast Jezusu in Mariji ter v večjo korist moji duši pa duši mojega malega Janezku Kadar se čutim tako potrtega, se mi zdi, da se morem z večjim zaupanjem izročiti v božje roke, in sem vesel. O srečni, tisočkrat srečni redovniki, ki daleč od skrbi tega sveta žive samo v Bogu! Zelo velike želje gojim po vašem življenju. Toda proč s to mislijo, Jezus glede mene hoče tako; on mi pošijja križ, da ga nosim. Naj bo desettisočkrat zahvaljen! četrta nedelja v septembru, zvečer, 25. septembra (1898) Kakšen križ me je danes zadel. Moj Bog, groza me spreletava že samo ob misli na to. Moj dobri oče, tisti, ki je toliko na-fedil zame, ki me je vzgajal, ki me ie Usmerjal v duhovništvo, moj |gospod župnik Frančišek Rebuzzini je umrl in, °h, revček, umrl nagle smrti! G,lej, o Jezus, kakšna muka je to za moje ubogo srce. To jutro me noge niso več držale Pokonci, žebelj se mi je zabil v srce, *2 oči ni bilo so,lza, oziroma so le redke pritekle. Nisem jokal, da, v notranjosti sem okamenel. Ko sem ga videl tam na tleh v takem stanju; z odprtimi usti in rdečimi od krvi ter z zaprtimi očmi, se mi je zdel — vedno bom ohrani,! to podobo -— ge mj je zdel kakor mrtev, s križa snet Jezus. In ni več govoril, ni me več gledal. Včeraj zvečer mi je rekel; Na svidenje! O oče, kdaj na svidenje? O, v raju! Da, proti raju obračam oči. On je tam; vidim ga, od tam se mi smehlja. me gleda, me blagoslavlja. O, jaz srečni človek, ki sem mogel biti v šoli tako velikega učitelja! Smrt Sa je nepričakovano zadela, toda na njo se je pripravljal že triinsedemdeset 'et. Umrl je, ko je hotel sam sebe prelagati, premagati hudo, ki ga je za-delo; vse to pa, da bi šel opravit sv. fašo. Pač smrt, ki je vedno in pod vsemi pogoji dragocena in zažejena. Naj bi bila tudi moja taka! Kakor sem rekel, stanje v kakršnem sem ga našel, mi pravi, da je pokleknil in se zRi"udil znak, ker se ni mogel več držati pokonci. Srce Jezusovo mu je pred šestindvajsetimi leti dalo tolažbo, da je pr-vič vstopil med njegove sinove; Srce Jezusovo mu je preteklo Jeto podelilo milost, da je obhajal svoj župnijski ju bilcj; Srce Jezusovo mu je to leto pripravilo še bolj slovesni praznik, večni praznik; to pa na četrto septembersko nedeljo, ki je tu posvečena Srcu Jezusovemu. Kaj morem narediti sedaj po tej resnični preizkušnji, ki mi jo je Jezus posla,1, po največji bolečini, ki sem jo kdaj v življenju pretrpel ? Nehajmo tožiti, ker smo naravi ie preveč dovolili. Kje je zdaj moj (duhovni) oče? Tam je, blizu Srca Jezusovega kakor tisti, ki jim je Srce Jezusovo resnični vzor. Glejmo torej tja in prizadevajmo si, da bomo v vsem njemu podobni. Naj me molitve, ki jih je dobri župnik gotovo vedno opravljal zame, ki se morem imenovati njegov Benjaminček, naj me mojitve, ki jih jaz zanj opravljam, naj me njegovo življenje, ki mi bo vedno pred očmi, narede njegovega resničnega posnemo-vavca, da bom tako mogel ustreči tistemu snočnjemu: „Na svidenje" ter se znova objeti z njim v raju, potem ko bom mogel izpolniti tisto poslanstvo, ki mi ga je Jezus zaupal. Naj se predvsem vtisnejo v mojo dušo zgledi ponižnosti, preprostosti in poštenosti, tako da bom mogel udušiti napuh in postati večji pred Bogom, ker pred Bogom ni velik napuhnjenec, marveč „vir simplex et rectus ac timens Deum — brezgrajen in pravičen ter bogaboječ mož" (pr. Job 2, 3), kakor moj župnik. Ipse laudabitur — Ta bo pohvaljen. O Jezus, bodi usmiljen z menoj in odpri mi oči za tab® '■'■etle zglede! Ponedeljek, 2G. septembra (1898). Danes so me nekoliko bolečina, nekoliko zaposlitev in dejo za pogreb raztresla in odtrgala od verskih vaj. Skratka: Ibi est frequenter cogitatij mea, ubi est quod amo — Tam je pogosto moja misel, kjer je to, kar ljubim. Toda ta moja ljubezen, ki jo bolečina razodeva, gotovo ne more biti škodljiva ljubezni do Boga, ker je svet predmet, ki ga ljubim, in svet tudi namen. Dalje sem za dragocen spomin na župnika dobil njegovega Kempčanu (Hojo za Kristusom), prav, tistega, ki ga je, odkar je bil semeniščnik, vsak večer uporabljal. In 'pomisliti je treba, da je ob tej knjižici postal svetnik! O, to bo zame najdražja knjiga in eden izmed najbolj dragocenih biserov. Pripomba: Frančišek Rebuzzini (1825 —1898) je bil župnnik v Sotto il Monte od let 1872 do 1898. Ta je krstil in vzgajal Janeza XXIII. Rebuzzini ji uporabljaj latinsko izdajo Hoje za Kristusom, ki jo je priredil jezuit Henrik Sommali; izšla pa je v Benetkah (pri Nikolaju Pezzana) leta 1745. Tudi Re-buzzinijevemu Benjaminčku Angelu Jožefu Roncalliju je pomagala do svetosti. Ali ti imaš tako lep sjovenski prevod Hoje za Kristusom ? Sreda, 28. septembra (1898). Danes so bile pogrebne slovesnosti za mojim objokovanim očetom. Sedaj ni več med nami s telesom, toda je z duhom, je s sledovi najbolj izbranih kreposti, je z očetovsko ljubeznijo. Jaz pa sem ostal sirota z neizmerno škodo. Kakšna muka je bila danes zame, ko sem se moral neprestano napenjati, da sem skrival tiste sojze, k' so se mi kljub temu .vendar včasih udrle iz oči. To je moja naj.večja bolečina, največja bolečina, kar sem jih doslej okusil. Postal sem kot zmešani ne vem, kako napraviti: narediti kako pošteno stvar, narediti jo tudi drugimi ne znam se prilagoditi temu, kako naj živim v svetu, ki je zame nov. Toda proč s tem, bodimo pogumni! če mojega duhovnega očeta ni več med nami, vendar Jezus Še ostane in steguje nasproti meni roke ter me vabi» naj pridem k njemu, da me bo tolažil-Da, pojdimo k njemu, k tistemu, s katerim se bom vse dni, ki bodo prosti glede druge obveznosti, združij v sv-obhajilu, ki ga bom prejel v ta namen-On bo dal mir blagoslovljeni duši mojega župnika in predvsem me bo naredil za njegovega resničnega posnemo-vavca, zlasti v ponižnosti. Za sedaj se bom izročil Bogu, pomiril preveč razburkano dušo in bom znova začel za pokoj župnikove duše točno vršiti verske vaje s posebno gorečnostjo. O, moj župnik! O, Jezus, daj, da mu bom podoben! Inspice et fac secundum exempjar — Glej in naredi po vzorcu (2 Mojz 25. 40)! četrtek, 29. septembra (1898) Danes sem bil malo bolj urejen kot včeraj, toda ne popolnoma, kakor se spodobi. Glede obiska presv. Rešnjega telesa npr. ne vem reči, ali sem ga opravil. V teh dneh imam vedno pred seboj sveto podobo svojega župnika in zato Ile Morem biti zadovoljen, ko razberem Preveliko razliko med seboj in njim ■^d° ve, a,li me bo ta tako svetel zgled ' Poleg dobrot, ki so mi bile že izkazane — bolj spodbudil h kreposti, k ljubezni do bližnjega. 0, upam; moj župnik mi je tako Zel° hotel dobro. Če mi bo včasih pri-510 navdihnjenje, naj se v kaki stvar. Mrtvičim, ne smem dovoliti, da bi mi Priložnost ušla, marveč bom mrtvičenje darova,! Bogu za pokoj te blagoslov-*Jene duše. To je žrtev, ki je nič v pri-nieri g tistimi žrtvami, ki jih je dobri duhovnik prestal zame. 0. Bog, non derelinquas nos orpha-aos — Ne zapUSti nas sirot (pr. .Ir. l4, 18)! Sobota, 1. oktobra (1898). Danes ni bilo skoraj nobenih zdihljajev; lahko se reče, da obiska piresv. llešnjcga telesa nisem opravil; glej, tu j6 Vzrok: ker se mi Jezus z Ji kakor *ujec. Moja velika škoda, kakor sem Pripomnil ob drugi priložnosti, je v majhnem premis,leku in duhovni prisebnosti. Če bi ndkoliko bolje znova mislil na trdne sklepe, ki jih vedno napravljam, če bi opravljal posebno splošno izpraševanje vesti po navodilih, ki jih imam napisana in ki sem jih obširno bral v Rodriguezu, bi gotovo naredil kak korak več in bi to opazi,!; pa sem nasprotno kot poljski slinar (polž); popolnoma nobenega čuta nimam. Treba mi je torej vztrajnosti. Jutri bom znova začel; predvsem bom skrbel za popolnost pri verskih vajah; posebno pri obiskih presv. Rešnjega telesa in pri rožnem vencu; potem pa sc bom dobro varoval, da ne bi slabo govoril o katerikoji osebi, pa čeprav j-zmota preveč vidna. Sicer pa naj bo vse storjeno za Marijo in roženvenska Marija mi bo pomagala, da bom vse dosegel; ona je mogočna in strašna kakor urejena bojna vrsta. O Domina, salva me — O Gospa, reši me! Dr. Filip Žakelj ' novo življenje Na veliki petek leta 1915 je klečal pred spovednikom Karel Rochard, fran-c,>ski pisatejj in dolgoletni ravnatelj Pariškega gledališča. Že kakih štirideset let n* hil več pri spovedi. Mnogo ga je stalo, preden je premagal svoj domišljavi napuh 'n končno pokleknil pred božjega namestnika in se obtožil svojih grehov. Dve leti S® J"6 boril. Z nobenim duhovnikom ni o tem govoril. Sam je prišel ob čitanju sv. Pisma zopet nazaj k Bogu. Toda težko mu jo bilo storiti še zadnji korak in začeti z°Pet z rednim prejemanjem zakramentov. Spoved na ve,liki petek ga je vsega Prerodila. Od veselja so mu stopile kar solze v o,'i. Ves srečen je prejel velikonočno 1 tajilo in bil odslej novi človek. Kristusovo vstajenje je bilo tudi zanj — vstajenje. POTA SODOBNEGA FILMA: Maček z očali Tokrat se približujemo filmom iz Srednje Evrope, to je tistega dela sveta, ki mora biti pod komunizmom, dasi spada v svet zahodne krščanske kujture. „Maček z očali“ je bil prvi res drzen film iz dežela izza železne zavese. Ko ga je režiser Jasny v Pragi predložil centralnemu komiteju komunistične partije v odobritev, so prošnjo založili in trajajo je dve leti, da je leta 1962 za-mogel režiser s prvimi pripravami. Skozi oči pravljice se je s sodobnim dogajanjem v komunističnem svetu spopadel umetnik, ki je odprl pot novi analizi komunistične družbe. iNa zahodu so pisali, da se je okoli Jasnyja v Pragi zabela zbirati elita komunističnih „jezljivih mladeničev“, ki pa sc bo izhlapeja, kakor se je podobna v Angliji in Združenih državah. Pa ni bilo tako: poljskemu novemu filmu se je po Pragi pridružil v Beogradu še Petrovič, ki je tudi že izdelal nekaj „pravljičnih“ filmov, prejel za nekatere nagrado na fe-stivaju v Poli, toda nato jih niso smeli predvajati v Jugoslaviji in nekaterim filmom niso dali niti izvoznega dovoljenja. Luč sc je rodila iz megle Začejo se je v letu 1925, ko je genialni 27 - letni, sedaj že pokojni sovjetski režiser Eisenstein napravil film „Potemkin“ in sicer za proslavo jubileja prve rdeče revolucije v letu 1905 pred carsko Zimsko palačo v Pe- t-t'ogradu. Po porazu proti Japonski in Zaradi težavnih socialnih razmer je pop Gapon organiziral množico, da je šla demonstrirat — pop Gapon je trdi,l, da bo car množico očetovsko sprejel —, toda policija je streljala in je bil prvi Poskus revolucije zatrt v krvi. Eisenstein je pripravil film o vzporednih dogodkih 1905. leta na križarki „Potemkin" v Odesi, kjer so se mornarji tudi uprli ~~ in poskus se je ponesrečil, kakor oni v Petrogradu, sedanjem Leningradu. Partija je 1. 1925 Eisensteinu naročila, da naj film pripravi za slavnostno proslavo jubileja prve revolucije; film je bi* odkritje ne samo za Rusijo, ampak z-a ves svet. Eisensteinovo interpretacijo dogodkov na „Potemkinu" in v Odesi So dosedaj vsi učbeniki filmske umet-n°sti proglasili za največje delo v zgodovini filmske umetnosti —- poleg Cha-Plina je še danes Eisenstein na vrhu filmskih ustvarjavcev. Vsi filmski teoretiki ponavljajo trditev, da je Eisenstein prvi odkril vlogo •Pogle v filmu. Megla spremlja uporno križarko, iz megle prihajajo ladje upor-n,kom na pomoč in iz megle se dvigne Proti nebu tisti silni pohod oboroženih S1* navzdol ipo ogromnih stopnicah, ki b° demonstracije v Odesi v krvi zatrl. Pri Einsensteinu je bija porojena prava °blika ekspresionističnega filma; svoj višek je dosegel v veliki filmski trilo-„Ivan Grozni". Meglo v njegovih filmih so priglasili za simbol, iz kakega se je dvignila revolucija v oktobru 1917 in iz rdeče megle je rasel komunizem v svetovno silo sodobnosti. Slavnostna predstava je bila leta !925 v gledališču Boljšoj v Moskvi in tik pred začetkom predstave so morali končavati zadnje' posnetke traka, in Eisenstein sam je pozneje poudarjal, da ni vedel, kaj je filmski umetnosti odkril. Zrcalo življenja — zrcalo duše Megla ne more biti zrcalo življenja, more biti kvečjemu simbol za dogodke, ki se bodo iz megle dvignili, prečiščeni in prepojeni z novo svetlobo. Shakespeare je zapisal, da je teater zrcalo, podoba življenja — takrat pa, ko je češki režiser Jasny nataknil mačku očala na o,či, je svet in dušo razbil na dvoje, skozi mačkova očala je film postal zrcalo duše. Ker je še danes v komunističnih državah vrednost človeške osebnosti zelo nizka ali podobna goli ničli, očal pač ni smel ali mogel natakniti igravcu ali igravki; pač pa si jih je natikal lep, mlad maček, ki je s potujočo cirkuško skupino priše,! v lepo moravsko baročno mesto — približno tako, kakor pridejo v tretjem dejanju Smetanove opere „Prodana nevesta“ na oder cirkusanti in pomagajo dejanju do uspešnega konca. Cirkuška družba ima med seboj vsega dovolj: lepo dekle, kakor se za film spodobi, vanjo se bo zaljubil učitelj — idealist, ki živi samo v megli, torej v sanjah —, copernik cele skupine pa je hkrati vodja cirkusa, ki seveda pozna vse vragolije tega sveta — in vse kaže, da ima tajno, magično pogodbo z mačkom. Kadar torej hoče kaj izvedeti iz mestne kronike, natakne mačku o,čaja. Očala pa nimajo navadnih stekel, ampak so hkrati cel kalejdoskop — kdor je pogledal skozi očala v urah obiskanja, je zagledal cel bajet vsega mogočega in nemogočega, kar se v mestu dogaja hudobij pod mogo,čno taktirko partijskih funkcionarjev. Prepričevalna sila mačkovih očal pa je še večja, ker kaže hkrati vse v več barvah, in še huje je to, da se poslužuje celo tehnike abstraktne umetnosti, ki so jo v Moskvi prepovedali, a je pri mačku nadvse razumljiva. Mestne oblasti so hotele mačka ujeti in ubiti, toda zanj so se zavzeji otroci — ljudskošolski otroci so začeli stavkati, ko je maček moral pred preganjavci pobegniti iz mesta in se skriti. Ko mačka nikjer ni, se otroci odločijo in gredo na iskanje — celo mesto je brez otrok, očete in - matere je zalil val obupa — vsi ljudje že vedo, kaj očitajo mačku, v dušah se vse dviga proti krutosti partijskih ukrepov — pri tem pa se po poljanah in livadah pode otroci z učiteljem-ideali-stom, ki ne Jovi samo mačka in njegovih čudežnih očal, ampak hoče rešiti svojemu dekletu — cirkuški igravki njeno najljubšo igračo in edino bitje z resnično vsebino — mačka z očali in brez očal. Lov za mačkom je hkrati borba za isto ljubezen in skozi njo za ideal — za Lepo Vido našega časa. Kam je ušla konstruktivna kritika Otrok ni nazaj — in mačke ni, ker mu ni dovoljeno, da bi skozi svoje magične šipe kazal grdobije mestnih mogotcev. Učitelj se v pretresu žajost-nih dogodkov sreča s šolskim upraviteljem, predsednikom mestnega komiteja partije. Med razburljivim razgovorom mu vrže v obraz očitek: „Tovariš šolski upravitelj — vi ste krivec vsega, vi ste morivec otrok, ogaben morivec,“ in šolski upravitelj ga zavrne: „Izraz morivec ne spada v okvir konstruktivne kritike —- poiščite nov pojem za konstruktivno delo med nami...“ Morivec torej nima veljave v svetu komunističnih vrednot. Pred morivcem se torej v današnjem komunističnema svetu ne smemo zgroziti. Morivsko dejanje ne spada v okvir konstruktivne kritike, ni vredno konstruktivne obsodbe. Ves ta pretres je v malem mestecu sprožil maček, ki je od nekod prejel magična očala. Kadar si jih natakne, vidi vse, kaj je resnica v dušah vseh tam naokoji in ko se vse to proicira v cirkusu ali v kinu, nastane gorje..., ki ga pa nikdo ne bi smel vzeti resno, saj ne more biti resnično, ,če se odkriva samo skozi mačkova očala, resda v vseh barvah in niansah. Kar se na gledališkem odru podaja, ne more mimo uporabe besed in živih ljudi — oboje je zmožno podajati sliko življenja kot v zrcalu — oboji so samo sredstvo za upodabljanje zunanje vidne ■resnice. Tudi duša se razgalja, toda samo v igri — besedo in človeka vidimo in sjišimo v omejenem smislu, kakor ga je podal avtor. Besedo in igrav-ca more ujeti cenzor, oblast. Film je ▼ rokah pripadnikov novega vala uspel ustvarjati na platnu fantastični mozaik, kjer sta igra in beseda komaj kaj več ko spremljava; glavno je preneseno v ozračje, ki veje iz neizgovorjenega — resnična je pravljica, ki je za očali resnice in stvarnosti — prodrli smo do tistega svetopisemskega, ko se glasi, da je nekje tisto, kar je nevideno in še nesjišano. Zahodna kritika je nekate- rim filmom .češke, poljske in tudi jugo-slovanske filmske umetnosti prisodila Prijeme, ki jih vzporedno odkrivamo v rilmih Viscontija, Resnaisa, Fellinija, ®ergmana na zahodu... in če bi segli nazaj, bi proglasi,!! za očeta te šole Pesnika Jeana Cocteauja („La Bete et *a Belle“, .L’Aigle a deux Tetes“, „Or-^ej“ in „Peklenski stroj“). Maček z očali je odkril v filmu metafizične prijeme, ki so zanimivi, ker Prihajajo iz komunističnega sveta... Poskus je prodoren in je bil kronan z UsPehom, ker uči, da bodo moraji sneti Pčala vsemogočni ekonomisti in partijci funkcionarji in si nadeti še druga, *ri so jih v moravskem mestecu že odkrivali otroci in idealisti čiste ljubezni ~~ sicer skozi mačkova očala — in njihov pogled v zrcalo duše še ni prodrl do dna vseh človeških skrivnosti. Toda otrokom se je že odkrilo, kakor je last otrok nebeško kraljestvo že na tem svetu. Eisenstein je skozi meglo oko.li „Potemkina“ slutil novo dobo rdečega sveta; sledile so Potemkinove vasi stalinskih grozot, toda ne izmišljene. Mačkova očala so' napoved novih zrcal in novih oči; skozi njih se v zrcalu ne uzre samo obraz — za obrazom so obrisi duše. Kakor Eisenstein se je s prostovoljno smrtjo rešil v smrt pesnik Majakov-ski, ker ni verova.1 v svet iz prve megle in je napovedoval novo tretjo revolucijo — revolucijo duha nad materijo. Maček z očali je prvi droben iposkus — in slediti jim bo moralo še neizmerno, ker je duša neizmerna po svojem bogastvu. Torej dovolj snovi in motivov za vse pravljice, ki grade končno — resnico. Ruda Jurčec eno je potrebno . . . Reši dušo! Ameriški časopisi objavljajo včasih razne zanimive stati-sri/ce, ki so sicer pomamjkljive, kakor so taki podatki povečini le manj za-1%e'djivi) pa vendarle kažejo marsikaj poučnega. Tako so listi poročali, koliko dosni je porabil človek, ki je živel 70 let — za razna opravila v življenju: Za učenje S leta vsega skupaj; za zabavo 8 let, za lišp in nego telesa '* leta, za jed in pijaib 8 let, za sprehode 5 let, za razgovarjanje 3 leta, za elesne vaje 1 leto, za bmnje 6 let, za ležanje in spanje 2i let. Pogrešamo pa v teh številkah podatkov za najvažnejše opravilo: za Verske vaje in službo božjo, za molitev. Za dušno skrb in zdravje dotični ^ opisi niso navedli nobenega dne. Pač zgrešen račun, zgrešeno življenje, .' Se človek briga samo za časne, minljive stvari, na dušo pa pozabi. Le eno 3e Potrebno: Reši svojo dušo! Zanimiva zgodba Carneggie pripoveduje zanimivo in 'poučno zgodbo o Beaconsfieldu, ki se je poročil s petnajst let starejšo vdovo, prav nič iz ljubezni, temveč zgolj zaradi denarja, ker je bila pač bogata. To je celo vedela, a ga je po daljšem premisleku kljub temu vzela. Ni bija niti lepa niti mlada niti izobražena: in kar je še hujše, niti okusa za obleko in za red v hiši ni imela. A bila je prav duhovita v občevanju z ljudmi. Niti v glavo ji ni padlo, da bi skušala kdaj tekmovati z možem-Ko je prihajal zvečer domov ves utrujen in zmučen zaradi bleščečih debat z ljudmi iz visokih krogov, je bi;l ves vesel, da se je lahko umiril ob sproščenem ženinem žlobudranju in se spočil ob njenem ljubkovanju. Ure, ki jih je prebil z ženo, so bile najmirnejše v njegovem življenju. Vsak večer je „na vrat na nos“ zapuščal zbornico in hitel pripovedovati Ani Mariji vse, kar se je zgodilo, ona pa je vedno bolj in bolj kazaja zaupanje v njegove uspehe in zanimanje za njegovo delo. Trideset let je živela samo zato, da je lajs'ala življenje svojemu možu. Sčasoma je postala njegova „junakinja“, pravijo njegovi življenjepise!. Ana Marija ni bila popolna ženska, a vseh trideset jet se ni utrudila govoriti o svojem možu, ga hvaliti in občudovati. Nekega dne ji je v šali dejal: „Ali veš, da sem se poročil samo zaradi tvojega denarja,“ Ana Marija pa mu je v smehu odgovorila: „Toda sedaj bi se poročil iz ljubezni, ali ne ?“ In priznati je moral, da je res tako. „Po tridesetih .letih zakona se je nisem naveličal,“ je dejal, obenem pa «pet poudaril, da je njegova žena najvažnejša osebnost njegovega življenja. Ta primer, ob katerem si zna vsak postaviti nešteto podobnih, čeprav drugačnih, nam lepo osvetli čudovito mo,č, ki jo ima ženino razumevanje za moža in njeno tiho žrtvovanje zanj. Ne samo da v takih tihih žrtvah ljubezen nikoli ne usahne, temveč se celo vžge in razgori tam, kjer je bila precej hladna in hrezčutna. Ne samo da žena s tihim razumevanjem. in žrtvovanjem ohranja v zakonu do konca to, kar je bilo spočetka, temveč ustvarja z nič celo tisto, česar Prej sploh ni bijo — ljubezen. DRAT samo žena in mali Gospa Milena se zamišljeno igra s prazno »Kodelico na mizi. Dalj časa jo že °Pazujem. Zdi se odmaknjena družbi, predani nevažnemu klepetu, ki se navadno razvije, dokler ni zbrana večina gospa. Skušam si predstavljati, kaj se ji suče P° glavi pa ne pridem na jasno. A eno gotovo vem: za snov razgovora danes bomo v zadregi. Prepričana sem, da je vzrok njene zamišljenosti trud, kako 'lati pravo obliko problemu, ki bi ga rada pojasnija. Nenadoma položi skodelico precej trdo na mizo. Nekaj gospa jo začudeno PoRleda. Brez posebnega uvoda spregovori, skoraj nekoliko nestrpno: „Ko smo bile zadnjič skupaj, smo govorile o ženah, ki po poroki zanemarijo. sv°jo zunanjost, se na zunaj zapuste. Gospe moje, ali ni hujše, mnogo hujše, če začetku šole Radar majhnega otroka vprašamo: „Čigav si,“ se zasmeje in odgovori: „Atov, mamin in Bogkov.“ Ne da bi razumel, pove s tem veliko resnico, da je lastnina božja in lastnina staršev. 1. Zato imajo starši nad otroki oblast in pravico jih vzgajati. Te pravice jim nihče ne more vzeti. Iz oblasti pa izhaja tudi dolžnost: skrbeti za otrokov telesni, duševni in duhovni razvoj. K temu spada tudi verska vzgojia. Prvi kateheti so starši. To pravico in dolžnost staršev Cerkev izrecno priznava in poudarja v svojem Zakoniku, kjer pravi, da je dolžnost skrbeti za versko vzgojo otrok kar najtežja vestna dolžnost staršev, torej dolgnost, ki nalaga staršem veliko odgovornost v vesti; kdor bi je ne spolnil, bi se težko pregrešil. V stoletjih, ko ni bilo za vse šol, so. cele rodove versko vzgojili samo starši in jih dobro vzgojili. Razvoj cerkvenega in svetnega šolstva v novejšem času vzgojne dolžnosti staršem sicer olajšuje, a jih ne more nadomestiti. Tako tudi duhovnik pri verouku ne more zadostno nadomestiti tega, kar so morda starši zanemarili. Družina položi vzgoji temelje in c4roka močneje oblikuje za življenje kakor vzgoja v šoli in tudi pri verouku. — B. sl. Slomšek je modro dejal: „Prvo seme poučenja staršev najgloblje pade, najdalje ostane in najlepši sad rodi.“ • Zelo velika in usodna zmota je, če starši pravijo: „Ko bo otrok odrasel, se • bo že sam odločil, da bo veren ali da bo živel brez vere.“ Kar je v otročkih. • predšolskih letih zanemarjeno, sc ne da več popraviti. Ko začne otrok hoditi • k verouku, mora že nekaj vedeti o Rogu in že znati nekaj moliti. Oče in mati morata otroka versko vzgajati že v prvih letih življenja. Razume se, da jim ni treba namerno in vsiljivo otroka poučevati, temveč «e Morajo priložnostno z. otrokom pogovarjati o Bogu, ki je naredil rožice in živalce, 'n o Jezusu, ki je za nas umrl na križu. Mati naj že majhnega nauči sklepati ročice in se tako Bogu zahvaljevati, ko nam daje vsakdanji kruh. Nauči naj ga križa in prvih molitvic. V hiši naj se ohranijo krščanske navade in vsa družina naJ doživlja praznike, tako se bo otrok vključil v versko življenje. To je neprisiljena in najlepša družinska verska vzgoja, ki je nihče, niti katehet, ne more nadomestiti. Katehet jo bo samo spopolnil, posebno z verskim boukom. 2. Ko otrok pride k pameti, ga starši pošljejo k verouku. To so dolžni v vesti. Kdor bi za verski pouk svojih otrok ne poskrbel, bi v važni stvari ne spolnil božje volje in zapovedi. Pa ni zadenti, da hodi otrok k verouku le do prvega obhajila in do birme, ludi ni prav, da gre isto leto k prvemu obhajilu in k birmi, že zato ne, ker ae ■'e more v encim letu zadostno pripraviti za prvo spoved, prvo obhajilo in še za birmo. Do birme je otrok poučen le v osnovnih resnicah in še ta pouk je otroškim letom primeren, za življenje odraslega pa nezadosten. Na tem otroškem znanju mora zidati nadaljnji pouk. Zato je treba otroka pošiljati k verouku de konca šolanja. • Delo kateheta morajo starši podpirati. Mati naj otroka opominja na redno • molitev in z njim moli ter rada z njim tudi zapoje. Oče naj zvečer nekaj • časa posveti svojim otrokom, z njimi lista in bere v veroučni knjigi ter se • z njim pogovarja o tem, kar so se pri verouku učili. Katehet bo starše rad • obiskoval in na ta način skupno vzgojno prizadevanje utrjeval. V času, ko otrok hodi k verouku, se mora navaditi na redno župnijsko božjo služho in se tako vključiti v redno župnijsko versko življenje. 3. Leta doraščanja so najbolj važna. Takrat mora doraščajoči otrok začeti 1,1 lastnega spoznanja in prepričanja zavestno živeti po veri. Sam mora vedeti, <*a je treba moliti, iti vsako nedeljo k maši in često k spovedi in obhajilu. Če se 'loraščajoči upira, da bi šel k maši, je to navadno dokaz, da je bila njegova 'zgoja ohlapna in pomanjkljiva. Starši morajo biti pri vzgoji doraščajočih do-sl°dni, pa zraven dobri. Otrokovim nagnjenjem k površmosti, celo k lenivostl, ’’ njegovim čutnim željam ne smejo popuščati. V tem času je posebno važno, **a n- Ali se ti zdi, da je vztrajnost zelo važna? *5. Ali ti je težko razumeti razloge, zaradi katerih neki moški ali neka ženska zapusti življenje, da vstopi v kontemplativni red? ,6- Ali se ti zdi, da se pregovor „Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal!“ vsak dan uresničuje v tvojem življenju? 17■ Ali imaš vtis, da čas prehitro teče in da ne bo tvoje življenje nikdar zadosti dolgo, da bi naredil vse, kar hočeš narediti? ,s- Ali ti je všeč zgodaj vstati? ,9- Ali ti je všeč na počitnicah narediti vrsto načrtov za takrat, ko se boš vrnil v mesto? Ali občutiš veliko osebno zadoščenje, kadar se ti posreči premagati neko oviro? f,*ej odgovore ne strani 235. Uganke: Nekdo je prodajal balončke. (Najprej je prodal polico vseh balončkov pa še pol balončka. Potem je Prodal polovico balončkov, ki mu jih je ostajo, pa se P°1 balončka. Končno je prodal še tisti zadnji balon-'ek> ki mu je ostal. Koliko balončkov je imel skraja ? Kaj pomeni ta-le stavek: Tudi suhu kurium ? Učite,lj je dal učencem ta-le problem: Dve kokoši 'P Pol zneseta v dveh dneh in pol dve jajci in pol. Ko-liko jajc znesejo štiri kokoši v treh dneh? Učenci problema niso znali rešiti. Pa je on povedal l,,lgovor: če dve kokoši in pol znesejo v dveh dneh in Pol dve jajci in pol, je to isto. kot- če ena kokoš znese enem dnevu eno jajce. Torej znesejo štiri kokoši v treh dneh dvanajst jajc. Ali je imel učitejj prav ? Živel je tako skromno, da je še denar prihranil in ga pošiljal staršem. Oče mu je pisal, da bi ta denar pač lahko zase porabil. Na koncu pisma mu je oče zapisal: „Malo staršev je tako srečnih, da bi lahko svojemu sinu v Pariz tako pisali. Zadovoljen sem s teboj bolj, kot ti to morem izraziti.“ Le tako razumemo, zakaj se je Pasteur (poleg nadarjenosti, jasno) dvigal od uspeha do uspeha. Ko je bil star 26 let, je bil že profesor kemije, 41 let star je postal član akademije znanosti in z 69 leti Slan francoske Akademije znanosti, eden izmed enainštiridesetih ..ne smrtnikov“. Ta zgled je zgovoren dokaz meni, in Andreju, in Minki in Anki i n hodim, a|li po velemestu vsem, da ni važno, kje ali po gorski vasi, ali po močvirju ali po cvetnem polju. Važno je samo to: kdo hodi in kako hodi — z mečno volje, pa z mislijo nn plemenitost, na Roga, s pomočjo molitve in zakra mentov. SKM SREČEN SAM S SEBOJ? „Prvi dokaz zdravega duha, mislim, da je, če se kdo lahko v miru ba-vi sam s seboj.“ „Nikjer ni, kdor je povsod.“ „Modri je sam s seboj zadovoljen." (Seneka) DAVNO, DAVNO. . IN DANES! Stoletja pred Kristusom so rekli (pitarorej-ci — modreci): „Nikoli ne zaspi, preden nisi po vrsti premi slil vseh dejanj tistega dne! Kaj sem zagrešil? Kaj sem naredil, česa nisem napravil, kar bi moral napraviti? Če si naredil zlo (greh), se kesaj; če dobro, bodi vesel.“ DELO — ŠTUDIJ — PISARNA Za delo smo rojeni.“ Ciceron „Delo ni sramota, sramota je le brezdelje.“ Heziod Brezdelje je nekaj žalostnega.“ Thales „Delaj čeprav si bogat.“ Thales „Sramotno je, izmikati se bremenu! B6ri se Anketa Kaj misli mladina med sedmini in dvanajstim letom o naših krajevnih domovih; kam zahaja in zakaj? Naslednja razpredelnica nam pokaže, kako so odgovorili anketarji na vprašanje: „Kateri Dom mi j* najbolj všeč?“ Odgovori, ki so prišli iz krajev, ki niso v neposrednem vplivnem področju kakšnega doma, so vpisani posebej, tako, da moremo sklepati po njih deloma tudi na širino vplivov izven domačega kraja. Razpredelnici niso dodani odstotki, ker odgovorov ne smemo primerjati med seboj. Jasno je namreč, da imajo kraji z večjim Številom otrok tudi več odgovorov in zato tudi več glasov za svoj „dom“. Razpredelnice torej ni jemati kakor da bi bila tekma med domovi, temveč moramo ceniti vsak podatek indivi' dualno — kot analizo enega samega doma in okrožja- Ime doma ki mi je všeč Odgovori iz domačega okrožja Ostali odgovori Skupaj Adrogue — 1 1 Capitaj (Slov. hiša) 2 17 19 Carapachay 10 0 10 Moron (Pristava) 36 3 39 Lands Ramos Mejia 40 0 40 (Slomškov dom) 20 1 21 San Justo (Našdom) San Martin 21 1 22 (Slovenski dom) 50 17 67 Nobeden 0 16 16 Odgovorilo na to vprašanje • • • • 235 77% Ni odgovorilo na to vprašanje . . 71 23% Vseh anketnih listov skupine B . 306 100% Na vprašanje zakaj je kak dom všeč, najdem» naslednje odvovore: Slovenska hiša: mi je všeč: Ker je dvorana (2 mnenji)' ker so ,lepe igre (7), ker govore slovensko (2)i ker je naš skupni dom (1), ker je Šola (1); mi ni všeč: „...so mi všeč domovi, razen Slovenske hiše.“ Na žalost anketar ne pove zakaj, ^arapachay: Mi je všeč, ker hodim v šblo (4), ker je blizu (2), ker imam prijatelje(l). Hordn: Mi je všeč, ker je tam moja šola (12, ker je blizu (6), ker je veliko prostora za igre (3), ker je šport (1), ker imam prijatelje (1). kanüs: Mi je všeč, ker hodim v šolo 3), ker imam blizu šojo, igrišče, cerkev (1), ker poznam vse otroke (2), ker je blizu (2), ker je veliko prireditev (1). •tamos Mejia: Mi je všeč, ker hodim tja na tečaj (2), ker je največ mladine (1), ker nas lepo učijo (1) , ker se tam igram (1). ‘^an Justo; Mi je všeč, ker je blizu (7), ker je domače (2) , ker imamo sobo (2), ker so igre (2). < an Martin: Mi je všeč, ker je šqla (3), ker ga najbolj poznam (1), ker je orkester (1), iker je šport (1). En anketar pravi tudi, da sta mu všeč tNaš dom ban Justu in Slovenska hiša na Ramon Falconu „oba skupaj“, pa tudi ta ne pove zakaj; škoda. Če ne upoštevamo odgovorov, ki so vsebinsko in-tferentni, kakor na primer: „Mi je všeč, ker je blizu“, °m° iz preostalih vide.li, katere vrednote privezujejo naše mlade šolarje na svoj krajevni dom. Hodiš k nedeljski slovenski sv. maši? „Ne“, je odgovorilo ........ 72 anket., kar je “Ha“, (en. trikrat mes.) 100 anket., kar je “Ha“, (tedensko) ........... 108 anket., kar je 1 odgovorijo ............. anket., kar je 33% 33% 35% 8% 100% To vprašanje nekako dopolnjuje prejšnje. Obe uPaj nam, podajata sliko o odnosu mladih anke-rJev do organizirane skupnosti, ne v teoriji, temveč Praksi: koliko jo potrebujejo in koliko žive iz nje. Kaj TV: TV: pa zabava! Ne gleda .................... gleda od 1—10 ur tedensko .. gleda več kot 10 ur tedensko . . ne odgovori ................. Odgovori % 166 54 85 28 36 12 19 6 s poklicem, ki si ga sprejel!“ Seneka „Naj ne mine dan brez dela.“ Markus Au-relius „Kakor boš sejal, ta ko boš' žel.“ Ciceron „Polovico dovrši, kdor začne: bodi torej pameten in začni!“ Horac KRISTUS VABI V BOJ Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen! To je njegovo bojno geslo: — pojdite v boj proti materializmu z evan-geljsk im uboštvom; — borite se proti užitkom življenja- z dosledno čistostjo; — proti napuhu sveta boste zmagali z vdanostjo in pokorščino moji volji. MATI — NAJBOLJŠI PREVOD Razgovarjali so se o prevodih sv. pisma, šlo je za to, kateri prevod je najboljši. Mlad fant se oglasi: Po mojem mnenju je najboljši prevod tisti, ki ga je napravila moja mati. Sv. pismo je prevedla v življenje. MALENKOST + MALENKOST = VELIČINA Sv. Avguštin je ta k o zacenil naše življenje: „Majhno je majhno, a hiti zvest v malem je nekaj velikega.“ VOJAKOV TROJNI KRIŽ Zgodilo se je med prvo svetovno vojno v zasilni vojaški bolnišnici. Poklicali so župnika, da naj pride k nevarno ranjenemu podčastniku. Prepeljali so ga s fronte in je želel prejeti zakramente. Ranjenec se je župnika razveselil, ko ga je zagledal. „Gospod župnik!“ je dejal, „ko sem bil poklican v vojsko, sem si želel priboriti “železni križec” kot znak junaštva. Ko sem bil prvič ranjen, me je rešil ‘Rdeči križ’. A sedaj, ko mi ne zdravniki ne bolniške strežnice ne morejo pomagati, se moje o,či o-bračajo v križ na steni. Vem in upam, Kristus je na križu umrl tudi zame. . . “ (večina iz krajev, kjer ni TV) Odgovori % Skupno ............................ 306 10® Kino: Ne hodi .................... 251 82 obiskuje do dvakrat mesečno 30 1® obiskuje ve.č kot dvakrat ted. 6 2 ne odgovori ........................ 19 ® Skupaj ............................ 306 100 šport: Se zanima zanj ..................... 161 53 ne goji športa ..................... 45 ll ni odgovorilo ..................... 100 33 Skupaj .............................. 306 10® Športne panoge po priljubljenosti: Ker je nekaj anketirancev navedlo, da goji več športnih panog, j* vsota glasov v tej razpredelnici večja od števila otrok ki so odgovorili, da se za šport zanimajo. Nogomet ............................. odbojka ............................. atletika ............................ (navadno ni pojasnjena specializacija) plavanje ............................ ping-pong ........................... smučanje ............................ tenis ............................... šah ................................. kolesarjenje ........................ igre z žogo ......................... Skupno .............................. Odgovori % 63 35 26 11 23 13 13 7 11 7 4 2 3 2 3 2 3 2 31 17 180 10® Igre z žogo smo dali na zadnje mesto, ker verjetno še ne predstavljajo resnega športnega zanimanja, SO neke vrste „indiferentni“ odgovori, ki se utegnejo razviti v to ali ono smer. Kar je pri stvari vredno posebne opombe, je dejstvo, da se 33% anketarjem ni zdelo vredno odgovoriti na vprašanje o športu, — kar jasno kaže, da nimajo smisla zanj, morda še manj kakor tisti, ki so zapisali« da ga ne goje. Če dodamo, tej skupini še odgovore, ki smo jih preje označili kot indiferentne, dobimo naslednjo sliko: Za šport se aktivno ne zanima: ■!'i% kj niso odgovorili, ^4% po lastni izjavi, (17x63) ta procent predstavljajo indiferentni odgovori v celoti. '>(*% torej skupno od vseh anketirancev med 7 in 12 letom. Ob teni dejstvu športne indiferentnosti, prav kakor ne najbolj idealni „lestvici priljubljenosti“ za po-sainezne športne panoge, bodo našli hvaležno polje za l,dejstvovanje ne le domovi, organizacije in društva, •crnveč tudi starši, ki morajo vzgajati otroka tudi za 1'ravilno porabo prostega časa. Pravilno razmerje do sPorta je gotovo važen del te vzgoje. Pod to poglavje bi spadalo seveda tudi vprašanje 11 glasbi, petju, o „hobbiju“, pa jih na žalost nismo ''ključih v anketo in tako ne vemo, če gornjih 56% ne-®ze ob pomanjkanju športnega zanimanja, morda 'laKnjenje za drugačno aktivno uporabo prostega časa. (-1'jetno to sicer ni, a je vendar mogoče. Tudi to polje ■c odprto in hvaležno čaka ljudi, ki bodo pomagali raz-vi.iati mladini čut za gojenje osebnih darov, ki nimajo '^Posrednega stika z bodočim poklicem, a pomagajo k annonični rasti mlade osebe. Mladinski orkester v ' an Martinu, pod vodstvom g. Pavšerja, in počitniški pač razumom, seveda razumem. Kako čudovito ,e vse to. LJUDJE SO BLAZNI Francoski pisatelj Chateaubriand (šatobri-dn) umira. Je v času revolucije 1. 1848. V pouličnem boju v Parizu se sliši pokanje puški in grmenje topov, hkrati pa kričanje in vpitje množic. V takem stanju pokličejo k bolnemu pisatelju duhovnika, da ga pripravi na prejem zakramentov. Ko pisatelj-bolnik zagleda duhovnika z Najsvetejšim, res ganjen pravi: „Ljudje so blazni. Kralja odstavljajo. Tebe, Kristus, pa ne morejo odstaviti. Saj pravimo v veri: ‘Njegovemu kraljestvu ne bo konca!’ “ Marko opazrye. Odkril je zanimivost, ki je zame še skrivnost. Če številke povežem po vrsti z eno samo črto, bom tudi jaz deležen 'Markovega zadovojjstva. Kaj je odkril Marko in kaj se skriva meni ? Pasijonske procesije, igre in podobno Pasijonske procesije so vodili in deloma tudi besedila sestavljali predvsem beraški redovniki sv. Frančiška in kapucini. Največ so se vršile na Veliki četrtek in petek, nekatere tudi druge dni v postu. Režije, kakor bi danes rekli, so bile v rokah redovnikov in raznih bratovščin. Prva igra Časovno prvo pasijonsko procesijo so imeji v Ljubljani. Povod za njen nastanek je bila zaobljuba ljubljanskih trgovcev zaradi kuge, ki je razsajala na koncu 16. stoletja. Priprave so bile precej dolgotrajne in prva zadevna procesija se je vršila šele 1. 1617. Značaj te procesije je bil spokorniški. Prihajalo jo je gledat tudi mnogo deželanov vse od Vrhnike, Polhovega gradca, Komende, Šmarja. Vršila se je v nočnih urah, prizori so se odigravali deloma na nosilih, deloma na vozovih, deloma peš in na konjih. Iz 1. 1713 je ohranjen tis.kan spored procesije, šla je iz kapucinske cerkve, ki je bila na današnjem Kongresnem trgu, obšla skoraj vso Ljubljano in se potem vrnila v kapucinsko cerkev. V procesiji so nosili nekateri križe, drugi so se bičali. Vseh skupin je bilo 23 in so se pomikale v sledečem redu: Prvi greh v raju, zmaga smrti, zmaga hudičev, Oljska gora, Sprevod s Kristusom, Bičanje, Kronanje s trnjevo krono, Kristus pred Pila- tom, Križanje, Pieta, Božji grob. Vmes so bile tudi se nesvetopisemske skupine. Razmeroma močna je bila razsvetljava, v procesiji je ibi.lo mnogo petja in godba. Jude npr. so morali postaviti Krakovčani. A razni sodelujoči so se s časom pričeli braniti hoditi s procesijo, deloma so se pričeli sramovati v njej nastopati. Zato in zaradi drugih nevednosti je cesarica Marija Terezija prepovedala procesijo, dokončna njena prepoved pa je izšla 1. 1778 V Kranju je procesijo organizirala roženvenska bratovščina prvič 1. 1730, a vršija se je tudi že prej, saj je že L 1674 škof Rabatta grajal obnašanje našemljenih hudičev. V sprevodu je bilo 15 skupin. Ker se je procesija spet popačila, je kmalu prenehala. — V Novem mestu so vodili kapucini takšne procesije med leti 1658 in 1786. Procesija v Škofji Loki Najbolj znana je procesija v Škofji Loki, ker je ohranjeno njeno slovensko besedilo. Sestavil ga je p. Romuald Marušič, ki je bil doma v štandrežu pri Gorici. Besedilo iz leta 1721, obsega nad 1000 slovenskih' verzov. Bilo je v procesiji, katero so nekako organizirale posamezne bratovščine rokodelcev in okoliške vasi, trinajst prizorov. Vasi, ki so oskrbele prizore, so bile Reteče, Gorenja vas, Žabnica, Dorferji, Crngrob, Peven, Moškrin, Zminec, Bodovlje, Stari (*Vori Virmaše, Gosteče, Pungart, Hoste, Trnje, Vešter, iSuša, Trata, Fara, Vin-kelJ. Posamezne vasi so hodile dolgo Pred procesijo k p. Romualdu, da jih •i® gladko naučil besedilo. V kapucinskem samostanu so bile tudi shranjeni' °bleke, 278 po številu. A razen kostu-•niranih igravcev so bili še razni kri-^•enosci, bičarji in puščavniki. Prvič je ‘a procesija iz kapucinske cerkve 1. Tl5, torej šest let pred nastankom °mualdove pesnitve. Na čelu je korani vodnik v rdeči kuti s palico in zve- zdo. Za njim je jahala smrt na belem konju. Nato je šel mož v črni kuti * veliko črno zastavo v roki. Prvi prizor je predstavljal Adamov greh. Sledi,! je mrtvaški ples in hudič, ki vodi v pekel pogubljeno dušo. Potem je prišel sprevod apostolov, ki so vzklikali Hosana na čelu jezdečemu Kristusu. Voz s prizorom zadnje večerje sta vlekja dva konja. Na nosilnici se je vršil prizor na Oljski gori. Sledila so tri nosila s prizori Bičanja, Kronanja s trnjevo krono in Zasramovanja. Tudi sodbo pred Pi- Procesija v Sloveniji latom so nosili na nosilnici. Potem je prišel pravi Križev pot; farizeji so bili v črnih pokrivalih, med množico Judov sta stopala tudi oba razbojnika in potem Kristus s križem. Veliki voz se je peljal s tremi križi; pod križi so stali Mati Božja, sv. Marija Magdalena, sv. Janez, alegorija Ljubezni in personifikacije štirih tedaj znanih delov sveta Europe, Azije, Afrike in Amerike. Na posebnem nosilu so nosili prizor Sočutne, Pieta pod križem. Božji grob je nosilo štirinajst meščanov v rdečih kutah, častno stražo je tvorilo šest mestnih svetovavcev v črnih plaščih in s svetilkami v rokah. Za tem zadnjim prizorom so hodili duhovščina, muzikantje in ljudstvo, škofjeloške pasijonske procesije so prenehale 1. 1764, torej pred dobrimi dvesto leti. Prireditev v Tržiču Nekako med pasijonsko procesijo in pasijonsko igro je bila prireditev v Tržiču. Po svojem spominu iz otročjih let in pripovedovanja še starejših ljudi jo je 1. 1859 opisal zgodovinar Peter Hi-cinger, ki je bil rojen j. 1812. Prireditev se je vršila na Veliki petek v slovenskem jeziku. Na gornjem trgu se je vršil prizor molitve na vrtu. Na glavnem trgu, kjer so imele hiše balkone, je bila sodba pred Pilatom, na drugem koncu trga na nekem gričku pa Križanje. Hicinger se je spominjal, da so biji vmes (najbrž za uvod) tudi prizori Adama in Eve v paradižu, Potrpežljivi Job in Zadnja večerja. Nekdo »e je spominjal dveh verzov iz prizora z Jobom: Jobova žena: Job, Job, Job! Ti pre' prosti mož, na gnoju konec vzel boš. Job: Jobinja, ti preprosta žena, govoriš kot neumnih ena. Procesija se je torej ustavljala na določenih krajih, kjer so se vršili igrani prizori. Hudobni duhovi, pa tudi bičarji so pa delali razne nerodnosti, zaradi katerih so stvar opustili. Potem so nosili le nosija, na katerih so igrali otroci razne prizore; če bi bili na nosilih odrasli ljudje, bi bila pretežka. Še tako je posamezna nosila nosilo po dvanajst in več mož. Prave pasijonske igre so bile poleg drugih v Železni kapli, v Loki pri Zi" danem mostu in v Mariji Gradcu pr> Laškem. L. 1899 je našel koroški zgodovinar, dekan Štefan Singer, tekst igre, ki se je imenovala Komedija od Kristusovega Terplinja. Igrali so jo koncem 18. in začetku 19. stoletja. Imeli so poseben oder s kulisami. Nastopal je in prizore povezoval poseben napovedovalec. Posamezni prizori so kazali Zadnjo večerjo, Judeža pri Kajfi, kjer je dobil trideset srebrnikov, Jezusovo slovo od Matere Marije, Jezusa z učenci na Olj' ski gori, Jezusovo ugrabitev, Jezusov odgon k Ani in Kajfu, Bičanje, Kronanje s trnjevo krono, Pilatovo sodbo. Igra v Loki pri Zidanem mostu Pasijonsko igro v Loki pri Zidanem mostu je opisal štajerski umetnostni zgodovinar dr. Avguštin Stegenšek. Apostole so igrali fantje, Judeža nek' godec. Kostumiranje je moralo biti precej primitivno, kar suknje so obleki' narobe. Na Veliki četrtek se je vršil" Zadnja večerja kar v gostilni. Judež je n>ne griča se je do danes ohranilo —-ln Ra privezali na križ. S Kalvarije so °dšli v cerkev, kjer so duhovni peli 8trašnice (jutranjice), otroci pa so klo-Potali (ragljaji). Proti večeru so šli 1 kravei v gostilno, kjer so zapili, kar Je dobil Judež od graščaka. Sploh se ® >Rra izcimila precej v šaljivost in j^iančevanje, zaradi česar sta jo graš-ak in župnik 1. 1791 prepovedala. . konca 18. stoletja so bile pasi-^°nske igre tudi v Mariji Gradcu. Le *etri Je priše.1 sprevod z godbo iz Laš-^a> tu pa so uprizorili Križanje. Po-ern je bila služba božja s pridigo v 0,*dotni znameniti cerkvici. po končanem razlaganju otroci zgrabili kakšnega tovariša in mu naložili križ. V sprevodu so šli do konca vasi, kjer so ga navezali na križ in vpili: „Križaj ga! Križaj ga!“ Ko so ga od križa odvezali, so se razšli. Morda je tudi v tem ostanek kakšne stare pasijonske igre. Te pasijonske procesije in igre niso po besedi,lu izrecno ljudsko blago, pač pa so zaradi udeležbe kmečkih igrav-ccv — sem lahko prištejemo tudi ljubljanske Krakovčane — postale izräz ljudskega izživljanja iri kakor smo videli, kmečki igravci včasih niso imeli še pravega gledališkega duha, vsled česar so duhovske in posvetne ob,lasti te vrste „pobožnosti*“ rajši prepovedaje. Med ljudsko blago so pa od nekdaj šteli delovanje koroških- bukovnikov, iz ljudstva izišlih pisateljev, ki so pisali v slogu ljudske govorice. Na Koroškem je že leta 1770 Javantiski škof grof Auersperg prepovedal pasijonske igre in da bi prepoved bolj držala, so jim tudi kresijski uradi 1. 1802 odvzeli pravico do predavanja. A ko je duh proti-Ijudskega racionalizma' popustil, 'sb se takoj oglasili spet bukovniki. Kapelice križevega pota Drabosnjak V Šmarju pri Jelšah, so znamenite ^ Police križevega pota. Že omenjeni Stegenšek piše, da so podobe šmar-eRa pota trpljenja kakor vzporedno razvr§čene ilustracije kmečkega pasijo->a' ^z tega je sklepal, da so tudi v biärju jgrajj pasjjon- Enak sklep ute-Rne veljati še za Ce,lje. ^ Železnikih so še pred letom 1900 Andrej Schuster — Drabosnjak, „ein pauer v Korotane“ je }. 1818 napisal „Komödio od celiga grenkiga ter-plenja ino smerti Jezusa Kristusa na-šiga lubiga Gospuda" po neki nemški predlogi. Njegovi rojaki s Kostanj nad Vrbskim jezerom so jo igrali po 1. 1826 vsako leto. Dogodki do obsodbe so se vršili na odru v neki leseni šupi v Kostanju, ki še zdaj stoji. Zadaj za odrom je garderoba. Imeli so dve vrsti kujis, ene so bile palme, druge stebri. Odru so rekli pinja, po nemški die Bühne. Drabosnjakova igra je imela tudi predigro o Dobrem pastirju in izgubljeni ovci. Ko so bila odigrana še začetna poglavja iz Kristusovega trpljenja, je šel izpod odra sprevod igravcev in gle-davcev do nekega grička nad vasjo, kjer se je zvečer igra, sestoječa še iz Križanja in Snemanja, nadaljevala. štebenski igravci so igrali pasijon na škocijanski gori pri Bekštajnu. Gostovali so z njim v Bistrici ob Zilji, v Žabnicah v Kanalski dolini in v št. Jakobu v Božu. — Tretja družiba, ki je igrala Brabosnjakov pasijon, je nastala v Tamari vasi pri Lipi nad Vrbo. Gostovali so tudi v Goričah pri Borovljah, v Podkloštru in v čačah v Ziljski do- , . V? Jini. A tudi na Koroškem je že pred prvo svetovno vojno star mož potožil1 „Čudno, ljudje ne vejo več, kaj nam ta igra predstavlja; smejijo se in imajo klobuke na glavi.“ Drabosnjakov pasijon so igrali v Kostanjah do 1. 1935-Potem pa je neki nemški ali nemčurski učitelj hotel, da bi jo odtlej igrali v nemščini, pa se to ni obneslo in je igr* prenehaja. V slovenski Istri (Hrušica, Klanec) so peli pasijon v cerkvi v domačem je* ziku. En duhovnik na prižnici je bil evangelist, drugi, navadno župnik, pred oltarjem Kristus.. Pilata, duhovnike ia Jude so prepevali cerkveni pevci n» „labadurju" (koru). L. 1964 so peli tak pasijon tudi se v Medenih v Brdih. Marijan Marolt Z žuljavimi rokami Eden Izmed velikih sodobnih krščanskih mol, Francoz Leon Harmel, Je nekoč dejal, de ne more imeti pravega spoštovanja do človeka, ako ne vidi ha njegovih rokah žuljev dela. Odkar Je v premišljevanju gledal iuljave roke Jezusove, el ni mogel več misliti prave človekove veličine, ako m«i ni delo vtisnilo svojega pečata. Delo Je brezpogojno potrebno, ako jhočemo iiveti. Take nas Je Bog ustvaril. Zato« a svojim delom Bogu slutimo, njegovo voljo izvršujemo, z njim sodelujemo. Delo, pa naj bo še katere koli vrste, ni samo naša dolžnost, delo Je tudi naša čast. Kakor se Je sam Sin boijl na zemlji dan za dnem mučil s trdim delam In tako sluiil kruh sebi -In svoji Materi, tako moramo tudi mi kristjani z delom skrbeti za svoje življenje* za življenje tistih, ki nam Jih Je Bog Izročil v Varstvo, in končno za bla/gor vse človeške skupnosti. Trpljenje In neugodnosti, ki so po Izvirnem grehu z delom združene, pa so naš delež Kristusovega križa. Ako Jih voljno vzamemo nase, bomo z njimi sodelovali z Jezusom pri odrešenju sveta. Zato bomo še prav posebno vsako Jutro darovali Bogu svoje poklicno delo in vneto prosili, da bi delali radi in vse delo zares krščansko pojmovali. Podrli viharnik Bil je že čas za sestanek. Ko sva 8topila v sosedno sobico, so bili mladci u®>teljiščniki že zbrani. „Točnost, toč* Oost!« se je obrnil voj Vinko na naju. je pet minut čez šesto. Hudomušno ,11u j« Janez odgovoril: „Bom pa za 5 ^tiiut skrajšal govor, ,če hočeš tudi ruKič za pet minut prej pridem. Si-Cer se pa tudi zadostila — pokore za Prekršek discipline — ne branim — za ^Pše komuna jzarske vse rad napra-V*ni “ Sestanek, ki ga je vodil Mravlje-^°v Vinko, je potekal v najlepšem redu. 'et>ata je bila nad vse živahna. Kako l/csoreu: Ivan Bukovec bi tudi ne bila, ko smo pa obravnavali, s čim bi komunistom najbolj zagodli 1 Vendar smo bolj poslušali kot govorili. Janez namreč nam je dajal zadnja navodila: „V šolo vsi v navadni obleki! Da bo gotovo vsak obsedel, ko bo sirena tulila deset! In ko bodo rdeči molčali, bo najlepša priložnost, da kdo zapeljancem takoj spregovori in jim trobi, dokler jim ne dopove, da je tišina samo rdeča taktika. Na šoli sicer komunistov ni veliko, toda mlačneže s tako akcijo najhitreje in najlažje pridobijo. Zato pa, mladci, vsi na delo! Ne debatiraj s komunistom, ker je fanatik. Rešuj raje nevedneže in naivneže. Delajte med sošolci vsak v svojem razredu za uspeh in zmago našega načrta. Upam, da si bomo lahko pri prihodnjem sestanku na ta račun lahko marsikatero veselo povedali.“ 'Sestanek smo zaključili in s smehljajem na ustnah ter z močno voljo odšli na delo vsak v svoj razred. Janez se je še podrobno pogovoril z Vinkom, o čem bosta za 1. december v razredu ob 10 spregovorila sošolcem. Oba sta se za to doma dobro pripravila. V šoli je bilo naslednji dan zelo razgibano. Katoliški in rdeči so pridobivali. 1. december. Oba prva odmora je čutiti nemir. Na pisk sirene ob 10. v IV. letniku nihče ni vstal. Razrednik, profesor pedagogike je dal ob glasu sirene s prsti obeh rok dijakom pobudo za vstajanje. Z nižjim glasom je začudeno izsilil iz sebe le: „No!“ Janez in Vinko vlečeta omahljive sošolce »»•.-suknjič, da bi ne vstali. Profesor pri katedru nestrpno čaka. „Takoj, ko so fantjč s' štiri minutno zamudo vstali, ' je popisal Mravljetov Vinko, „je nagovoril razred naš fant — bil je to Pavčičev Janez — češ, da se mi ne damo voditi od tistih, ki so v Jugoslaviji pljuvali na naše narodne svetinje in na tisto kar danes slave." „Narodnost je pri vas le krinka," je poudarjal, „cilj pa je revolucija mednarodnega komunizma. Toda slovenski narod bo šel preko vas! Zanj ostanete to, kar ste bili vedno: breznarodni elementi in danes že tudi krvavi zločinci, morilci ali njih pomagači. 'Mi se na komunisti- čne grožnje ne bomo ozirali! Za svoje delo bomo dajali odgovor slovenskemu narodu, ne pa njegovim izdajalcem. In vi se še drznete govoriti o kolegialno-sti, vi morilci in pomagači morilcev! Mi morilcem nismo nikaki kolegi!“ Za njim je nastopil Mravljetov Vin' ko, ki je stoječim fantom pojasnil, da so od komunistov zapeljani. Saj so pred dvema dnevoma izjavljali, da niso za Jugoslavijo, niti za kralja Petra, temveč za Slovenijo pod Sovjetsko oblastjo. V prazninah med govori so uči-teljiščniki brez strahu rušili molk in jih izpopolnili z raznimi pripombami in glasnim izražanjem: „Tako je!“ Stoječi so imeli med tem sklonjene glave in so iz i sramu zares, molčaji in predčasno sedli. Že po molku je vstal trptji govornik in napovedal fantom, da • rdeča zastava, ki; je zjutraj visela na Gradu, ni 'bila Slovenska, niti jugo-1 slovanska, niti slovanska, marveč komunistična. Podobni boji so bili tudi v drugih letnikih. Uspeh je bil naravnost odličen. V nadaljevanju Vinkovega govora beremo: „Bodimo pametni in se komuni- stom naprej zahvalimo, da bi jim bili za vprežno živino“, potem stvarno na podlagi dejstev dokazuje, kako so nasedli in zakaj so se dali vpreči dijaki večine naših državnih srednjih šol. L.0 na ljubljanski klasični, novomeški realni in na učiteljišču so dijaki zaradi močne katoliške organizacije — misli dijaško KA — preprečili ali razbili poskus komunističnega molka in dosegli’ da je večina fantov obsedela. Janez tovariš .piše: „Učiteljišče, nekdaj legi"1 komunizma, je zaigralo rdečim dijakom *n profesorjem tako komedijo, da so si 8e visoke glave v vrstah OF belile gla-v°> otikod prihaja reakcija, da se je kot edina srednja šola v Ljubljani celotno uPrla njihovim podtalnim ukazom. Upali 80> da bo učiteljišče, kakor je kazalo, nositelj in vodnik komunističnih idej nie^ ljubljanskimi zavodi, kot je bilo včasih nositelj protiverskih, liberalnih. * a so se bridko izmotili. Zato so se lo-drugega sredstva — nasilnega strahovanja. Proglasili so nas za izdajalce ^venskega naroda, .čeprav smo bili le s°vražniki komunističnih idej, česar pa niso hoteli povedati. Pripravljali so se, j^a nas obsodijo na smrt Ikot vsakega, ' ni hotel trobiti v njihov rog.“ I,Komunistična propaganda je doseli8 1. decembra svoj višek,“ pravi pri-Ja*elj. „Janezova borba pa je prestala Sv°j prvi ognjeni krst. Stali so komu-n'sti in z molkom manifestirali za Jugoslavijo. Vstal pa je tudi Janez in z Ojim še Vjn], v prvih štirih razredih pa 35%. Dekanije četrte skupine so misijonsko področje mariborske škofije. 3/4 vernikov je v teh dekanijah s Cerkvijo pretrgalo. Tu je 70% delavcev. Najbolj izrazito delavsko mesto je Maribor, ki ima danes že oko,ii 100.000 prebivalcev in se naglo širi. Vedno nove družine ali posamezniki prihajajo in se v njem za stalno naselijo. Maribor je tudi dekanija, kjer je naj- višje število takih, ki cerkveno poroko in krst odlašajo za več kot eno leto. V dekaniji Maribor je najslabši obisk nedeljske maše 8%, najboljši pa 51%. • Povzetek: V dekanijah mariborske škofije niha povprečje obiska pri nedeljski maši med 21% in 67%. Najbolj-Sa dekanija ima 88% šoloobveznih otrok pri verouku. • Župnije in duhovniki mariborske škofije. 1. januarja 1964 je imela mariborska škofija 270 župnij, 38 od njih nezasedenih. Aktivnih dušnih pastirjev je 307. Kako so razdeljeni po župnijah? Župnij, ki imajo do 2000 katoličanov je 147. V njih deluje 110 duhovnikov. Na župnijah, ki imajo po 2 do 3000 katoličanov, deluje 67 duhovnikov (takih župnij je 56, na 1 od teh je poleg župnika še kaplan). 42 župnij šteje po 3 do 5000 vernikov, v njih deluje 67 duhovnikov. 12 od teh je brez kaplana. 17 župnij šteje 5 do 10.000 katoličanov, v njih deluje 38 duhovnikov. 8 župnij ima več kot 10.000 katoličanov, v njih deluje 25 duhovnikov. Vsaj trije vzroki „marmutskih župnij“. • 170 pripravnikov na duhovniški poklic je v soboto in nedeljo 8. in 9. januarja 1966, stopilo za korak bliže cilju. Ljubljanski nadškof dr. Jože Pogačnik jim je podelil različne redove in jih posveti,! za službo Cerkvi. Preveč jih je bilo, da bi mogli vsi prejeti redove istega dne zato je 68 bogoslovcev prejelo tonzuro že v soboto zvečer. S tem obredom so bili sprejeti med klerike. V nedeljo zjutraj pa so obredi trajali skoro dve uri in pol. 85 bogoslovcev je prejelo nižje redove, 17 bodočih novomaš- nikov pa prvi višji red — subdiakonat-Kljub mrazu so Jjudje napolnili sprednji del stolnice in sledili obredom, ki jih je s prižnice razlagal scmeniški rektot dr. Janez Oražem. Prvič so mladi kandidati, ki so jih klicali po imenu namesto običajnega „Adsum“, odgovorili P° domače „Tukaj sem“. Med darovanjem so vsi podali škofu goreče sveče — simboličen dar mladega življenja. Te sveče bodo gorele po različnih cerkvah širom Slovenije. • V Ljubljani je umrl slovenski slika* Slavko Pengov. Poznan je kot avto* številnih monumentalnih fresk. Posebno so znane čudovite slikovne kompozicij* v župnijski cerkvi na Bledu. • Dekanija Cerknica: pregled. Arhi' diakon: stolni kanonik dr. Vilko Fajdiga. Dekan: Vojko Seljak, žup. upravitelj na Uncu. 1. Babno polje (1373 duš)! soupravitelj: France Lokar, žup. upravitelj v Starem trgu pri Ložu; 2. Begunje pri Cerknici (966 duš): žup. upravitelj: Janez Mriižaj; 3. Bloke (1753)! žup. upravitelj Andrej Makovec; 4. Cerknica (3000): žup. upravitelj: dr. Janez Jenko .SDB, kaplan Jože Zver; 5. Grahovo (975): žup. upravitejj: Leopold Končan; 6. Planina pri Rakeku (1140)! žup. upravitelj Stanko Debevc; 7. Stari trg pri Ložu (3455): žup. upravitelj Franc Lohar, kaplan: Jakob Janša; 8. Rakek (1442): soupravitelj: Vojko Seljak na Uncu; 9. Sveta Trojica nad Cerknico (396): žup. upravitelj: Ivan Skvarča; 10. Sveti Vid nad Cerknico (800): žup. upravitelj: Kazimir Na- stran; 11. Unec (944): žup. upravitelj-: Vojko Seljak. • Družabna prireditev „Duhovnega življenja. V nedeljo, 6. februarja, je bila na slovenski Pristavi v Moronu tradicionalna prireditev „Duhovnega življenja“. Namen te vsakoletne priredb *Ve> ki je redno dobro obiskana, je poživiti zanimanje za verski tisk, nuditi r°jakom prijetno razvedrilo in moralno ter gmotno pomagati reviji, ki že 33. leto vrši jepo poslanstvo med rojaki v Argentini in po svetu. Prireditev smo pričeli s sv. mašo; daroval jo je g. msgr. Anton Orehar. ^led mašo je razvil misli o poslanstvu verskega tiska in o naši dolžnosti do nJega. Po kosilu in v popoldanskih urah do večera je bilo poleg razvedrila več stva-r': bogat srečolov, nagradno žrebanje naročnikov „Duhovnega življenja“ in "agradno žrebanje dopisnikov „Božjih stezic“. Med udeleženci nagradnega žreba-nja so prejeli nagrado sledeči naročnici- g. Avgust Malovrh, g. Franc Avgu-stin, g. Franc Gerkman, gdč. Marija yidmar, g. Jože Skale, ga. Jožica Tu-Se*> gdč. Anica Šemrov, g. Martin *'ajfar in g. Stanko Oberžan. Med iz-zrebanimi mladimi dopisniki v „Božje stezice“ pa so bi,li: Emica Urbančič, Iojca Oberžan, Mimica Gorišek, Pavčka Kunčič in Lojzek Leskovec. ® Počitniški tečaji naše mladine. januarju in v februarju so bili počitniški tečaji za našo mladino na Pristavi v Moronu in v Našem domu v ®an Justu. Na Pristavi v Moronu so 'le ob sredah naraščajnice in mladen-6 Slovenske dekliške organizacije, ob ttr^d , jiatm t/ Xrgcrttirtt četrtkih so bili fantki — naraščajniki in mladci 'Slovenske fantovske zveze. Ob večernih urah pa so biji tedensko fantje, v popoldanskih urah pa dekleta. Deklice iz San Justa pa so prihajale v Naš' dom ob sredah zjutraj in so se vračale domov proti večeru. Tečaji, katere so v glavnem vodile nekatere gospe, so dobro uspeli. V Moronu je bil zaključek v nedeljo, 27. februarja, v San Justu pa še,le v nedeljo, 20. marca. • Jalnova kmečka drama „Dom“ v Slovenskem domu v Carapachayu. Zadnji nedelji v januarju in v februarju so rojaki v Garapachayu postavili na oder Jalnovo kmečko dramo „Dom“. Igro je režiral g. Albin Petelin, scenerijo pa je izdelal g. Jože Korošec. Uspeh je bil prav dober tako glede igranja kot tudi glede udeležbe. p. J. M. Heredia, S. J. /^I I rance Kreme.« I POROČE\AVCA Viz \ KRISTUSOVIH \CASOV VcF—— V Jeruzalemu — Palestina. Dragi Bill! Potem ko smo se nažrli tega nad vse drobnega puščavskega peska in prestali pasjo vročino, smo prišli v Sveto mesto. S pomočjo pisem, ki sem jih iz Združenih držav prinesel za dobre očete frančiškane, zdaj že imam streho v tem gostišču. Dobil sem dva grška prevajalca. Jutri čisto gotovo začnemo rokopis prevajati in prirejati. Dobri patri so vsi navdušeni, odkar so videli te dragocene pergamente. Listine so pisane čudovito preprosto. Pisec, ki jih je pisal, pove svoje misli tako meni podobno, da se mi zdi, kakor bi jih bil jaz pisal, ko poslušam branje nekaterih že prevedenih mest. Mislim, da ne bo treba nobene razlage. Ponekod so pergamenti objedeni od miši. A se mi zdi, da te živalice niso požrle nič važnega. V prihodnjem pismu pošljem prvo poglavje „Spominov“. Kar iz navade sem rekel: poglavje, pa je bolje povedano če rečem, da so to raztrgani samostojni odlomki, ki pa vsi skupaj se stavljajo nenavadno zanimive listine. — Vedno Vaš Myles. V Jeruzalemu. Dragi moj Bill! Mislim, da bo objava teh „Spominov“ nepozaben dogodek! Pisani so tako prijetno, vendar pa tako natančno, da se moji dobri prijatelji, frančiškanski očetje v Sveti deželi, kar ne nehajo veseliti. Danes pošljem prve liste. Preberite jih! Mislim, da zaslužijo Vaše priznanje. Vam samim pa prepuščam, da določite naslove k poglavjem. Radoveden pričakujem Vaše sodbe. Vaš Myles. Ko je Mr. Connor prejel prve liste tega rokopisa, jih je hlastno prebral. Nato 'pa jih je zmagoslavno nesel kazat ravnateljskemu svetu svojega lista. Sklenili so, naj začne izhajati prihodnjo nedeljo. Tako je v nedeljski številki lista „Boston Graphic“ izšla napoved z naslednjimi uvodnimi stavki: NEZASLIŠNO ODKRITJE! NAŠ POROČEVALEC JE NA SINAJSKI GORT NAŠEL LISTINO 17. KRISTUSOVIH ČASOV! Potem pa so izdajatelji v predgovo-Tu napovedali, da jo bodo priobčevali Vsako nedeljo pod naslovom: »SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIM ČASOV“ Opomba pisateljeva: (Te priobčene „Spomine“ podajamo tukaj v knjigi.) (Treba pa je pomisliti, da ti „Spo-'nini“ niso gol prevod grškega izvirnika izpred 2000 let, marveč so „prirejo-n'‘* za naše čase, navade in govorico, ^ato naj se nikdo ne čudi, če so v njih '* )cela moderni izrazi in besede, ki enakovredno nadomeščajo one, katere je rubil „hebrejski poročevalec“ izza časa <-esarja Tiberija.) (Svetopisemsko besedilo je natisnje-n3 z drugačnimi črkami, da se loči od drugega pripovedovanja, ki ga je napisal Ben Hered.) 2. Začetek rokopisa Ime mi je Rafael Ben Hered iz Benjaminovega rodu. Moji predniki, ki so sc po babilonski sužnosti izselili iz Palestine, so se naselili v Lucentu, na obali kartaginske Hispanije. Rodil sem se v kraju Calagurris Nassica, kjer je bila doma moja mati. Čez malo let so me odpeljali v Barcino, kjer je moj oče imel veliko trgovino z jutrovskim blagom. Prištevali so ga med najbogatejše tarakonske trgovce. Ko sem bil še prav majhen, sem že moral očeta spremljati na njegovih potovanjih po sredozemskem morju, in sicer ne le po Hispaniji, marveč tudi po Galiji in Italiji. Hoteč mi preskrbeti skrbno vzgojo, me je po materini smrti pustil pri svojih izrael- ekih sorodnikih v Kirnu, da bi hodil v šolo k poglavitnim učiteljem tiste dobe. Tam sem se do dobra naučil latinsko in grško ter modroslovja. Poslej sem se navzel rimskih šeg in navad. To je bilo v najbolj cvetočih letih Avgustovega vladanja. Ko je bila moja literarnomodroslov-na vzgoja dovršena, sem se poln navdušenja in častihlepja z očetovim denarjem lotil trgovine z najfinejšimi tkaninami, nakitom, dišavami in umetninami. Imel sem tolikšno srečo, da bi si kaj takega sploh misliti ne bil mogel. Preden sem bil trideset let star, sem bil že med najbogatejšimi in najuglednejšimi dragularji Italije in Grčije. Nekega dne mi je pisal moj osemdesetletni oče. Prosil me je, naj pridem v Hispanijo, da mu zatisnem oči, češ, da že čuti svoj bližnji konec. 7 vsem spoštovanjem in ljubeznijo sem izvršil sinovsko dolžnost. Po očetovi smrti sem odprl njegovo oporoko, ki jo je takole začel: „Preljubi moj sin! Postal si lastnik velikega premoženja. Zakaj k temu kar si sam pridobil, pride še premoženje, ki ti ga zapuščam kot edinemu dediču. Mirno umiram v veri svojih očetov in upam, da bodo tvoje o,či videle, kar ni bilo dano videti mojim: „Odrešenje Izraela“. Dasiravno si obredel že toliko sveta, te pot še nikoli ni zanesla v Sveto deželo tvojih pradedov. Prosim te, ako me ljubiš, izpolni to zadnjo voljo svojega očeta. Kadar se naveličaš kupčije, pojdi in obišči sveti Tempelj v Jeruzalemu ter opravi zadostilne daritve za duši svojega očeta in svoje mate- re. Pomni, kaj je storil Juda Makabejec, ki je poslal dvanajst tisoč drahem srebra v jeruzalemski tempelj, da bi se opravile daritve za grehe rajnih. Ker je dobro in pobožno misliti o vstajenju, je sodil, da je tem, ki so umrli v pobožnosti, prihranjeno najboljše plačilo. Res sveta in zveličavna je misel, moliti za rajne, da bi bili rešeni grehov. Rad pa bi ti priporočil še eno stvar. Kljub temu, da mi je kupčija vzela mnogo časa, vendar prav nikoli nisem pozabil, da bi ne bil prebiral Svetega pisma. To branje me je prepričalo, da se je „približalo Izraelovo odrešenje“. Slutim, da pride že za tvojih dni. Bogastva si deležen zvrhano mero, talenta ti ne manjka, posvetnega znanja imaš še preveč. Ampak o veri svojih očetov le malo veš, kakor sem videl. Pojdi v Palestino! In tvoj duh naj začne spoznavati to blaženo vero! Raziskuj Sveto pismo, preučuj šege in navade svojih rojakov v tej deželi, ker boš s tem mnogo pridobil. Vsak dan dvigaj svoje srce k Jahveju in prosi ga, da bi te storil vrednega videti, česar moje oči niso videle, kar so želeli videti sveti preroki, a jim ni bilo dane. Prepričan sem, sin moj, da boš med izvoljenimi. Izraelovo odrešenje se je približalo." Nato mi je dal še zadnja navodila ter mi venomer naročal, naj dajem miloščino, kakor drugi Tobija. Končno me je še iz dna srca blagoslovil. Poslej je minilo že mnogo let. Kadar pa se spomnim njegovih besed, mi solze zalivajo ovela lica. Več let sem odlašal, preden sem iz- P°lnil zadnjo očetovo voljo. Takrat sem kil mlad v primeri s tem, kakršen sem l(*aj. Ko sem končno nekega dne bil v ^tundiziju, sem zvedel, da bo zdaj zdaj Ognila sidra triveslača, da popelje v Palestino novega rimskega cesarskega namestnika Poncija Pilata. Odločil sem Se odpotovati, zlasti še, ker se je ladja stavila v Aleksandriji, kjer sem imel vač opravkov. Med potjo sem se v precej nerodnih okoliščinah seznanil s Pilatom. Njega je kodo zdelovala' morska bolezen, pa tudi iaz sem imel iste težave. Sešla sva se ravno ob ladijski ograji, ko sva oba kkrati plačevala morju vsak svoj da-v®k. Bil sem po rimsko oblečen. Do te-sem imel pravico, ker sem bil rim-ski državljan. In moje bogastvo mi je odpiralo vrata najodličnejših velikašev ^'aiskega cesarstva. Sklenila sva prijateljstvo. Ko nama je odleglo, sva nadaljevala pogovor. Ker je vedel, da 111 am s seboj dragocen nakit, je želel, da bi ga pokazal njegovi ženi Klavdiji r°kli. Tako se je začelo naše prijateljstvo, i ive Toronto 14, On t Canada Trst: Marijina družba. Via Risorta 3, T rieste, Italla Italija Zora J ‘iSčanc, Riva. Plazzuttn 18, (loriaia, Halla A vstrija: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec Celoletna naročnina za Ar tentino in države, ki nanjo mejijo (razen Uruguayn) MOO pesov. za ZDA in Kanado 5 dolarjev; za Avstrijo 95 šilingov za Italijo 2.000 lir; drugod protivrednost dolarja. Vstali — nebeški — veseli 193 Glejte, les križa 194 K žegnu neso 196 Pogumni otroci 198 Kristusovo vstajenje in sv. maša 200 Koncil: Cerkev — božje ljudstvo 204 Za varstvo človeškega življenja v družini Stradanje Južne Amerike — 209 j ne nesreča ampak krivica 212 ■ Iz dnevnika Janeza XXIII. 218 Film: Maček z očali 222 V družini 226 Zanimiva zgodba 226 : Ne samo žena in mati 221 Staršem ob začetku šole 228 Za mjadino 230 j Kako opravljaš svoje delo 230 | Anketa IV 232 Dnevnik Ane Marije 236 Pasijonske procesije, igra in podobno 238 j Podrti viharnik 243 Lemenatarji 246 : Novice iz Slovenije Spomini poročevalca 249 iz Kristusovih časov 252 Molitveni namen 255 LETO XXXIII. štev. I APRIL 1966 PROSIMO PORAVNAJTA NAROČNINO! Nakazila na naslov: Antonio Orehar Hamön Falcön 4158, Buenos Aires, Argentina slovenski verski mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (ms£r \nton Orehar); urejujejo dr. Al .Starc, dr. Br. Rozman 1° I url j Rode. Editor reep.: Msgr. Antonio Orehar, RamO” I-'alcön 4158, BS. A*. Recietro de la Prop. Intel. N* 843.966 riška Vilko S R. L.. Estadoe U n id os 425. Buenos Ai r*9 Bohinjsko jezero — biser Slovenije Ovitek: stud. arh. Jure Vombergar