278 Šolska kronika • 1–2 • 2019 Lojze Cvikl (ur.). Il padre: servire nel nascondimento: Maksimilijan Žitnik. Rim: Pontificium Collegium Russicum, 2009. 283 + 104 str. Monografija v italijanskem jeziku pod uredništvom jezuita Lojzeta Cvikla, sedanjega mariborskega nadškofa in nekdanjega rektorja Papeškega ruskega kolegija v Rimu, katere naslov je mogoče prevesti kot Oče: služiti v odmaknjeno- sti: Maksimilijan Žitnik, je posvečena Maksimilijanu Žitniku (1920–2006), širši javnosti malo znanemu slovenskemu jezuitskemu duhovniku, univerzitetnemu profesorju in bibliotekarju. Žitnik, rojen leta 1920 v Limbušu pri Mariboru, je večino svojega življenja preživel v Italiji. Teologijo je študiral v Rimu, kjer je bil leta 1944 posvečen v škofijskega duhovnika in dve leti pozneje doktoriral na temo pastoralne teologije v delih vzhodnega cerkvenega očeta svetega Janeza Zlatousta (347–407). Omenjeni cerkveni oče je v vseh nadaljnjih desetletjih ostajal rdeča nit Žitnikovega znanstvenega raziskovanja; istega obravnava tudi njegova zadnja knjiga, izdana pet let po njegovi smrti, in sicer o Zlatoustovi tematizaciji kreposti treznosti oziroma zmernosti (NНΨIΣ – Christliche Nüchternheit nach Johannes Chrysostomus, 2011). Maksimilijan Žitnik je v jezuitski red vstopil leta 1953, devet let po mašniškem posvečenju, od leta 1959 in skoraj do svoje smrti je opravljal različne profesorske in bibliotekarske naloge v rimskih jezuitskih visokošolskih ustanovah – sprva kot profesor dogmatike na Gregoriani, nazadnje kot vodja knjižnice v grkokatoliškem ruskem kolegiju. Za njegovo življenjsko znanstveno delo je mogoče označiti monografijo v petih zvezkih z na- slovom Sacramenta: Bibliographia internationalis, ki je izhajalo med letoma 1992 in 2002. To delo, sestavljeno v latinskem jeziku, pred- stavlja po obsegu monumentalno, po vsebini pa doslej nepreseženo in mednarodno uveljavljeno bibliograf- sko vodilo za proučevanje (katoliške) zakramentalne teologije. Čeprav Ži- tnikov način delovanja, izhajajoč iz njegovih osebnostnih lastnosti in duhovne globine, ni bil izrazit v smeri javnega izpostavljanja in čeprav število njegovih objav ni bo- gato, se je v spomin svojih študentov, stanovskih tovarišev in jezuitskih sobratov zapisal kot izjemno mar- ljiv, skromen in v izražanju moder. Ob profesorski in bibliotekarski službi je veliko (prostega) časa v Il padre, servire nel nascondimento, Maksimilijan Žitnik, naslovnica 279Poročila in ocene zvestobi svojemu duhovniškemu poslanstvu in jezuitski karizmi namenjal tudi spovedovanju in duhovnem spremljanju. Cviklovo monografijo tvorita dva glavna dela: prvi del prinaša pripovedno- -kronološko urejen življenjepis Maksimilijana Žitnika, ki ga je sestavil avtor oziroma urednik sam, drugi del pa uokvirja obsežna priloga z bogatim fotograf- skim gradivom in zbranimi pričevanji različnih ljudi, ki so Žitnika osebno poznali. Po svoji vsebini monografija odstira zanimivo, a nekako na obrobje potisnjeno poglavje iz zgodovine slovenskega visokega šolstva. Z obravnavo življenja ene- ga od slovenskih univerzitetnih profesorjev, delujočega v samem intelektualnem in organizacijskem središču katoliškega sveta, posega v nasploh slabo pokrito področje slovenske intelektualne zgodovine. Na tej podlagi je mogoče trditi, da je že izbrana tematika dovolj tehten razlog za pohvalno vrednotenje Cviklove- ga dela. Eno od pomembnejših dobrih plati oziroma prednosti monografije je mogoče prepoznati v njeni vsebinski in strukturni uravnoteženosti. To se kaže vsaj na naslednjih štirih ravneh: avtor oziroma urednik svojo pripovedno-krono- loško osnovo dopolnjuje z zbranimi pisnimi pričevanji številnih ter poklicno in narodnostno raznolikih osebnosti, ki so se z Žitnikom v času njegovega življenja srečevali ali z njim delali; avtor oziroma urednik v svoje delo vključuje bogato fotografsko gradivo tako iz arhivske jezuitske kakor tudi Žitnikove osebne za- puščine; avtor oziroma urednik do svoje proučevane osebnosti zavzema osebno zavzet odnos, saj je z Žitnikom v zadnjem obdobju njegovega življenja tudi živel in sodeloval v vlogi rektorja Papeškega ruskega kolegija; avtor oziroma urednik Žitnika navsezadnje dosledno prikazuje kot celovito in duhovno trdno osebnost, pri čemer njegovega profesorskega in bibliotekarskega poklica nikoli ne ločuje od njegove duhovniško-jezuitske istovetnosti. Med šibkejšimi platmi Cviklove monografije je mogoče izpostaviti občasno »hagiografski« slog prikazovanja Žitnikovega življenja, ki sicer prepričljivo kaže na njegove kreposti, in občasno pomanjkanje (znanstveno) poglobljenega pojasnjevanja intelektualno-zgodo- vinskega ozadja oziroma značilnosti časa in prostora, v katerem je Žitnik deloval – monografija tako na nekaterih mestih deluje nekoliko preveč poljudno. Monografija o Maksimilijanu Žitniku nedvomno prinaša dragocen prispe- vek k zgodovini slovenskega visokega šolstva in slovenske teološke misli, obenem pa deluje kot pomembna spodbuda za začetek resnega proučevanja zgodovine delovanja duhovnikov oziroma teologov s slovenskega ozemlja v pomembnih in- telektualnih središčih katoliškega sveta (npr. Rim, Dunaj). Ob tem ni mogoče obiti pomenljivega dejstva, da so v vrsti rimskih profesorjev 20. stoletja, stro- kovnjakov za vprašanja vzhodne krščanske teologije, kar trije Slovenci, vsi trije jezuiti – poleg Žitnika še Ivan Žužek (1924–2004) in Pavel Leskovec (1920–2017). Simon Malmenvall