Mjisš 38.
V fielik tO. Liilopada
M 84 S.
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in V2, za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljaui se odrajtuje še '/a gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold.. za ene kvatre 2 gold.
Domorodne misli.
V mogočnim gibanju zdajniga časa storjene skušnje zbudijo v vsakim človeku, čigar serce je za srečo in veličastnost človeštva vneto, žlahtno nadušenje, iz kateriga zmiraj več novih svojimu narodu koristnih želj izvira, tako de rodoljub željan svoje rojake vsih dobrot in omike deležne viditi, nikdar počivati nemore.
Edini krič vsih narodov Evrope je slobo-da, vsi so pripravleni za njo blago in kri zgubiti , vsi si prizadevajo jo na stanovitni pod-stavi, na podstavi narodniga izobraženja in napredovanja osnovati, vsakimu človeku enako mero pravic ohraniti, in razmere med seboj na naravno podlago vstanoviti: vsi jednokervni narodi, ktere so nesrečne zgodbe časa ali pa samovoljni vladarji razdelili, zdaj želijo se združiti, de zjedinjeni slobodo in mir vterdijo in močni proti ptujim postanejo. Iz med ljudstva izvoljeni namestniki so zbrani na zborih, de potrebne zakone in postave za osnovanje in vterdenje teh pravic in dobrot pogovorijo in sklepajo. Tem namestnikam so nar svetejše pravice ljudstev, njih sreča in nesreča izročene, morajo tedaj časti vredni in pošteni, za srečo svojiga naroda navdani, za svojo narodnost goreči in izobraženi možje in pripravleni biti po lastnim prepričanju, proti svojim na sprotnikam brez obzira na okolnosti, nevtrud-Ijivo in Kmage gotovi govoriti, ne iz samoprid-nosti, prenapete častiželnosti ali kakšniga dobička, ampak iz ljubezni do svojga naroda se truditi, svoje prepričanje in mnenje brez strahu, slobodno pred svetam izustiti, in glas le za srečo domovine in čast naroda oddati. Dolžnost vsaciga z takimi lastnostmi prevideniga in potrebe deržave in deržavljanov posebno po-znajočiga moža je, se oglasiti in za namestnika se priporočiti, ljudstva al volivcov dolžnost pa je tudi le take omikane glave izbrati, de vsim zadostijo in de so domovini v prid, čast in slavo. V^olitve so tedaj odvisne od tacih časti vrednih mož, od izobraženja, karaktera in zavpanja volivcov, in po izidu volitev se zamore v občnim izobraženje, karakter in za-vpanje ljudstva premeriti in presoditi.
Tega se lahko na našim deržavnim zboru prepričamo, namestniki raznih na višji ali manjši stopnji ljudske omike stoječih narodov so tukej pričujoči, in misliti bi sc moglo, de bo v občnim bolj izobraženo ljudstvo tud bolj izurjene in sprevidne poslance poslalo, ako bi se, glede na karakter in iz njega izvirajoče zavpanje posamesnih narodov tud nasprotniga ne pre pričali. Med austrianskinii narodi so dozdaj Nemci še naj boljši priprave k obudi imeli, njih jezik je bil deržaven, v nemškim jeziku se je vse učilo, in sploh se lahko reče, de so naj omikaniši bili, vendar so tudi k tacim poslu nepripravne možje volili, in vidimo, de tudi Nemci vendar redkejši zavpanja proti gospodam nimajo. Pri austrijanskih slavjanskih narodih je poprejšna vlada skoz zanemarenje in zaničovanje narodniga jezika, zavestje in karakter spridla in popačila, neprijatelstvo in sovražnost proti zaničvavcam svojiga jezika in šeg ucepila in tedaj tudi proti plujšino rabijo-čiin gosposkam, tako de se ljudstvo, vedno zvijače se boječ, clo dobrih in pravično spo znanih svetov ogiblje. Ta vtruplena nezaup nost je tedej pri njih volitvah tud več očivid-na, samo naši brati Čehi se slavno v tem ob-
ziru med vsimi, tud med Nemci, razločijo. Primerim tu samo volitve namestnikov českiga ljudstva z slovenskimi. Češko prosto ljudstvo izuzemši njih zgodovinske spominke, je na enaki stopnji izobraženja kot slovensko, jed-naki jarm je njih razcvet tišal, vendar so češki domorodci pri ljudstvu toliko zavpanja imeli, de je po njih svetu samo učene in občno poštene, svojo domovino in slavjansko narodnost čez vse ljubijoče namestnike zvolilo , in prepriča se ztlaj, de le taki za deržavne opravila pripravni možje čast domovine braniti in pravice ljudstvu pribojevati zamorejo, in v njih slavo rečem, de so sploh in tud od Nemcov ko najizurjeiiiši in učeni poslanci našiga deržavniga zbora spoznani.
Kako žalostno in obupljivo se je pa po Sloveniji godilo? Naši domorodci so Slovencam previdne in poštene zavolj njih rodoljubja in prizadevanja po celi deželi znane, časti vredne možje priporočili, in prepričani so bili, de le taki zamorejo stanje in potrebe naše domovine presoditi, za prid ljudstva, naše narodnosti in obstoj naše skupne domovine poganjati, ali malokterimu izmed tih so svojo gotovo srečo in zaupanje izročili, marveč ba-hačara in prostim kmetam, kteri od deržavnih uredb in opravil, od dolžnost namestnikov clo nič ne razumijo, in nainest, de bi opravila svojim tovaršam olajšali, ko lipovi bogovi v zbornici sedijo ali clo spijo, in ne po lastnim prepričanju in previdnosti, ampak pridobleni in podkupljeni od nam sovražnih strank našim željam in pridu nasprotni glas brez premislika ali vedenja žalostnih nasledkov dajo; ali so pa našo domovino in jezik neznajoče ptujce in ostudne nemškutarje izvolili, kteri zaničovaje našo narodnost in našo slovensko domovino, ne spregovorijo bcsedice za odrešenje, ampak zasramovaje naše nar svetejši pravice, v pogubljenje Slovencov, njih volivcov! — Ali se je tega čuditi? — Nikdar ne — čuditi bi se nogli, ako bi tako ne bilo!
V neznani nemščini se učenci brati in pisati vadijo, nepotrebne reči se jim v glavo ubijajo, učenje pri prihodnimu kmetijstvu korist niga se jim ogreni — tako se malo ali clo nič ne nauči; — ali je mar pametno mladost v ptujimu jeziku učiti, čigar glase ne razumi in ne potrebuje, ali je znabiti dokaz, de na nem ški zemlji prebivamo, če naši kmeti svoje ime' na le v nemškim jeziku in pravopisu podpisati znajo. — To je ljutost in vceplenje sovražtva v nedolžno otroško serce, ktero sc iz prepričanja , de le ptujšina k dosegi nekake prednosti pelje, in de vsi tako imenovani gosposk ljudje svoj jezik zaničujejo, dan na dan bolj vkoreni, nezaupnost v njemu in tako v celimu narodu razširja in karakter ljudstva spridi Komu ima tako ljudstvo verjeti in zaupati? Itaduje se, če svetu ogibati se zamore, in boječ kakšniga neprijetniga nasledka ravno protivno stori, — volitve slovenskih namestnikov, izuzemši nektere občnošpoštovane in slav nc gospode, željam domorodeov tedaj ne za dostijo ■— in so v primeru k drugim narodam našiga cesarstva, glede na gor opomnene raz mere žalosten prikazik zanemarene ljudske omike, vkoreninjene nezaupnosti in spridenjiga ljudskiga karaktera slovenskiga naroda.
Yrdaril, bratje! sim na zvon oprosteniga tiska, ne iz prenapeliga narodniga nadušenja, al sovražtva, ampak iz ljubezni do resnice in
domovine, de se ne bode, ako želje naroda ne izpolnijo, zanikernost rodoljubam ali cela kji-vica ljudstvu pripisovala, ampak tistim namestnikam, kteri so se brez de bi potrebne vednosti imeli, priporočili, ali prevzevši imenitni poklic za prid domovine in volivcov se joganjati obljubijo, potem pa nezvesto narod ogoljufajo. Sreča in slava naroda je jim izročena, odgovorni so tedaj tudi njemu in našim unukam!
O blaži možje, iskreni domorodci! premislite te žalostne razmere, njih popolna znanost je k vašimu plodonosnimu prizadevanju, k o-krepenju in osrečenju našiga naroda, k »hranjenju prihodniga blagostanja, k obudi narodniga zavestja, slobode in bratimstva potrebna. Narodno zavestje izvira iz narodnimu duhu primerniga izobraženja, in ožlalitenja ljudskiga varaktera, domorodca skerb tedaj ni samo po-vzdiga materniga jezika in narodniga nadušenja, ampak tudi omečenje prevzetne in napih-nene, po nekterih krajih naše domovine vkore-njene oholnosti (Hochmuth) in termoglavne, vse zaničevajoče samopridnosti. Brez ožlalitenja ljudskiga karaktera se narodno zavestje v tako prevzetnost zverže, katera se mora razločiti od žlahtniga narodniga ponosa; pod-piraje se, zamoreta zaupnost, bratimstvo in složnost obuditi, narod pa ojačiti in ožlahtniti. V Beču v začetku mesca Kozoperska.
P. - . r
Jc Jelačič-ban reakcionar?
„Se ve de! In kakšen!" „Jelačič-ban je baron, žlahtnik. Žlahtniki so pa proti ljudstvu, proti deniokracii."
„Jelačič-ban je cesarski general in feld-maršallajtnant, — vojak pa nemore biti za svobodo, dokler je v vojaški službi."
,,Jelačič je ban, to je narvikši politiški u-radnik v trojjedinim kraljestvu hervaško-sla-vonsko-dalmatinskim — uradnik pa je živ po paragrafih, birokrati niso kristjani, v kanclijah slabo razcveta narodna korist."
„Jelačič je aristokrat, birokrat in vojak. Ni dvombe o tem, de je Jelačič reakcionar."
Takšna veša je vodila tiste, kteri so, po temi okoli šlataje, o sercu Jelačiča-bana modrovali, kteri so nepoznavši duha, besed in djanj tega moža, se le golih forem deržali, razmere jugoslavjanske po svojih domačih merili in Jelačiča po starih aristokratiških izgledih sodili. Ker so nekaj od njega slišali, kar se ni zravnalo s popolnim aristokratam, so rekli od njega, de je čuden , de je drugi Valdštejn drugiga Ferdinanda itd.
Bodi nam dopušeno nekaj od njegovih lastnost tu razodeti.
Pervič, ko žlahtnik je prodal Jelačič svoje malo premoženje in ga je domovini v dar prinesl. On sam se je imenoval proletarja, ki od dne do dne le od cesarske službe živi in ki svojiga toliko nema, kamor bi vstopil. Ti, kteri so ga vidili na hervaškim zboru govoriti pri vprašanji zastran tlake in podložnosti, in pri drugih priložnostih, ko je bilo govorenje od oprostenja in omikanja nižjiga stanu, ti so v njemu gotovo vidili prav demokratiškiga žlaht-nika.
YTdrugič, de je Jelačič zapovednik jugoslavjanske armade, je ravno sreča za Jugo-slavjanstvo in za celo drugo Slavjanstvo. Jelačič je edini mož, ki pozna pomankljivosti
vojniške uravnave svojiga naroda, in kteri jih bode gotovo tudi popravil in zlasti stan gra-ničarjev polajšal. „Jez sim živel med njimi toliko let, je rekel večkrat v zboru, jez nar bolj vem, kaj de tlači in teži naš vojaški narod; moja nar imenitniši dolžnost je, narpopred tu pomagati." Dozdaj sim že nektere življe-njopise Jelačiča-bana bral, v kterih se ko nar veči njega dela pripovedujejo, kdaj je bil rojen, kje je študiral, kje je oficir postal itd. To so dela vsakteriga drugiga vojaka, ako se tudi neimenuje Jelačič. Mi pa vemo eno malo delo, eno besedo, ktera vse naštete dela preseže in ljudomilo serce Jelačiča-bana narbolj razkriva. Pripoveduje se še mesca Svečana, ko je Jelačič polkovnik (obristar) bil, je njegov bataljon v Karlovec prišel in k odhodu v Italio se ravnal. Vojšaki so stali pred hišo generala Dahlena in so čakali, de bi jih pregledal. Stali so v hudim mrazu pod milim nebam. Vojšaki so stali dve uri — general pa je lepo sedel v izbi. General ni prišel, in Jelačič polkovnik na zadnje veleva: V pravo toč! in stopaj! — Pride general in se začne jeziti na derzniga polkovnika. „Vaša ekceleneija!" pravi nepre-strašen polkovnik, „tudi jez imam odgovor dati,
—	ti vbogi ljudi nesmejo zastonj prezebavati na polji za prazni nič." To je bilo težko za-grešenje zoper subordinacijo — in njegov vzrok
—	dobro serce Jelačiča. Je bilo pisano na Dunaj, de bi se polkovnik odstavil (kasiral). Hofkriegsrath je odgovoril, de bo Jelačič, ker vendar zasluge ima, penzioniran. Med tim, ko se je to godilo na Dunaju (na Donavi), je bil Jelačič na Savi enoglasno za bana izvoljen. Se je poslalo odborstvo na Dunaj in prošnja z 30 členi, izmed kterih je bil eden za poterjenje Jelačiča za bana. Cesar je poterdil iz cele prošnje le sam ta člen. Hervatam se niso dale nikakoršne svobode druge — kakor : Jelačič je postal ban, general, feldmaršallajtnant in velitel na Hervaškim in Slavonskim.
Zdravi razum in človeško serce sta ga storila vodja svojiga naroda, desno roko cesarja in perviga viteza v novi Austrii.
Kar se pa scer vojniškiga serbsko-herva-škiga stanu tiče, bi bilo željeti, de bi v vsaki slavjanski zemlji vojaški duh tako terdno pod-slavo imel, kot v granici, kjer je vsak deželan vojak in v času sile celi narod armado stori. Po tem neha razpertija med vojništvam in narodam, narod je vojništvo in vojništvo je narod, in boj je samo bramba lastnih pravic, lastne koristi. Orožje je svoboda, in le kdor se boji, je pokoren.
Le zbabjen, sužen, nečimern narod se je orožja odvadil: poglejte pa na hrabriga Her-vata in krepkiga Serbina, njegova narzvestejši tovaršica je bistro orožje, v orožji hodi in govori, v orožji počiva, z orožjem vstaja, orožje mu je gotoviši poterjenje svobode, kot vsi diplomi, vpisi in pogodl>e. In Jelačič-ban je vodja tega oboroženiga naroda, sam narod proti sebi orožja ne oberne. Vojaška grozovlada je le tam, kjer stoji vojašnja proti tumpastimu ljudstvu.
Tretjič, Jelačič je ban, to je deželni poglavar, nar vikši politiški uradnik na Hervaškim. .Ali Hervaška dežela ni skusila ravno letaš slasti takiga birokratiškiga jarma kakor češka in sosedne sesterske dežele. Deržavne službe so na Hervaškim izročene večidel ro-doljubam, in narodoljubni izobraženi možje so njih predpostavljeni, in med tim, ko si naše češko ljudstvo vse ustavne svobode z veliko silo iz pesti lihe birokracie izpuljiti in se zanje stanovitno bojevati mora; dajajo tam sodniki ljudstvu orožje v roke, ga vadijo in vodijo na kordon, ga podučujejo sami o novi ustavni svobodi. Na verhi tega rodoljubniga uradništva stoji narveči rodoljub Jelačič-ban, in zdaj njegovi namestniki v Zagrebu, sami odkritoserčni prijatli naroda, ki niso domorodci od danas ali od včeraj, ampak z mnogoletnim narodnim bojem vterjeni, s bojem narodnim proti stari nenarodni vladi, ki je v svojih
temnih in nizkih namenih taista bila na Hervaškim, kot drugod v Austrii.
Mi omikaniši Slavjani v teh nemško-austrijanskih deželah, kakor se nemški intelli-genci zljubi jih imenovati, opiraje se na stoletno krivico, ktera se imenuje „historiška pravica" — mi smo tako vtepeni v stari nered, de deržimo razpertijo med uradništvam in narodam za neogibljivo potrebno reč. Ali bo še dosti vode preteklo , dokler bomo prilezli do spoznanja, de so uradi le za narod, de mora uradnik narodoljubni človek biti, in de, kdor ni domorodec,ne zasluži nobene deželne službe? Rodoljub na čelu izbujeniga naroda čudeže dela. Serbam in Hervatam so resnico teli besedi pokazali: Jelačič-ban, patriah Rajačič in Šuplikac — vojvoda, oni so to storili, ker so rodoljubi.	(Nar. nov.)
Družba Slovenja v Gradcu je pri priložnosti poslednjih Dunajskih dogodkov izdala sledeči razglas:
VoHvcam spodnega Štajera.
Brati Slovenci!
V	Beču se je prekucija izvalila, in Cesar je moral iz grada svojih očetov, iz glavnega mesta našega cesarstva pobegniti. Stranka Nemčanov in Madžarjov, ktera Anstriansko monarhijo (samovlado) razdrobiti hoče, jo je bila izgojila. Znala je tud clo v deržavnemu zboru neke može zadobiti, kteri podpirajo krivični njeni namen. —Dežele so svoje poslance k deržavnemu zboru odposlale, naj bi tam ob pravicah ljudstva ino pa prestola, ino po sred-stvah vse dele samoderžave po krepkih zvezkih v eno celotino zedinili, posvetovali, ino sklepe črez to za postave vterdili; ne pa k temu, da bi zamudivši te visoke dolžnosti, ino vkljub svojemu važnemu namenu se združili z sovražniki cesarstva ino njegovega prestola, in njim pomagali pri razrušenju obojih. To pa je storil deržavni zbor. On se je postavil na verli prckucije, 011 njo vodi, ino vse nareduje, orožjeno odbrambo naredbam Cesarjovim proti postavljati, ktere on za osnovanje mira ino reda narejati se prisilenga znajde.
Zato pa je tud kmalo pri izvali prekucije dosti veliko poslancov, kteri spomnivši se svoje visoke naloge, na takim nepostavnini djanju deržavnega zbora niso hteli deleža vzeti, Beč zapustilo, ino pismeno protestiralo proti njegovim naredbam. Med tirni so Tirolci in Čehi. Iz tega vzroka tudi Vas, slovenske brate, povabimo, da svoje poslance k časi v pismah o-pomnite, naj deržavni zbor zapustijo zato, ker tam ne zamorejo več ne samo svojih dolžnosti spolnovati, ampak še više so persileni, podpi-ravati prekucijo proti Cesarju, kteremu Vi dobrote ustave zahvalili imate, lvdar bode prekucija v Beču vniščena ino pokoj zopet osnovan, tedaj naj vnovič tje pojdejo in svoj poklic dogotovijo.
Vzemite si k sercu te besede, ino kmalo nje naj nasleduje domerno djanje, to je naš sovel, ki vašo blagostanje hoče.
Družba, Slovenija v Gradcu.
Ban svojiniu narodu.
Iz Ogerskiga, kjer sim z armado brez za-deržkov do Velenca prederl, sim se obernil proti Beču — in glej zdaj sim z celo vojsko pred bečkim ozidjem.
V	Beču se je vnel punt in se je zaredil narveči nered ; kri je tekla zaklanih nedolžnih ljudi,—
Naš cesar je bil prisiljen v drugič pobegniti iz Beča.
To me je pripeljalo pred Beč. Prišel sem, ne podirat, marveč vterdit slobodo; zakaj ni je slobode brez reda; in kdor red vpelje, vterduje slobodo.
Volja naroda mojiga je tudi moja volja.
Narod moj hoče, de ostane celotno austrijansko cesarstvo, in de v tem cesarstvu on (narod) bo sloboden kot vsi drugi narodi.
Malopridna truma bečkih puntarjev tega neče, marveč vzdiguje punt zoper cesarja in cesarstvo, snujejoč temu pogin, našimu narodu pa sužnost in okove.
Zato sim prišel, de pomagam potolči to kačo, ktera pljuje strup in jad na vse, kar ne diha z njenim duham, — to kačo, ktera se je združila z našimi sovražniki — z Madjari.
Tvoj ban in poglavar, narod moj, — je pravi in za te blagonosni pot nastopil. Tvoje osoda se pod bečkimi zidinami snuje!
Mišica (Muskel) tvojih verlih junakov, ktere si izročil v roke svojiniu banu, ti bo tudi pred Bečam našla slobodo in slavo!
Ali Vi, ki ste ostali doma, ne deržite kri-žama rok! Dokler mi tukej razvezujemo vozel, ki so ga nam spledli naši sovražniki Madjari v družtvu z pnntarsko bečko derhaljo, — se vzdigujejo iz druge strani naši sovražniki, de prederejo v našo domovino, de tam palijo in žgd in de nam svetinjo oskrunijo.
Naša domovina—Hervaška in Slavonia,— ima še dosti hrabrih sinov, ki zamorejo odbiti vsakteri sovražni naval. Zato se vzdignite na noge, ter branite možko domovino, kteri ste ostali doma!
Vozel pri Beču se bo kmalo za kaki dan razvezal; in potlej pridemo tudi mi Vam v pomoč. —
Ne gledajte na nikogar, ampak zanesite se na se in svojo mišico! Jaka mišica Hervatov je premagala že večkrat jačjiga sovražnika, kakor je ta, ki Vam iz une strani Drave perti. — Sramota bi bila, de bi, dok vaši bratje na daljnim svetu pod svojim banam se bojujejo za svojo slobodo in slavo, — vam sovražna noga prekoračila prag mile domovine.
Pozdrav vsem in vsakimu.
V Rothneusiedlu pri Reču 27. Koz. 1848.
Jelačič l./r.
Anstriansko Cesarstvo.
Dunaj.
(K) 4. Listopada. De se zdaj, ko je Slavjanu vnovič perpušeno slobodno dihati, dopisovanja zopet poprimem, hočem v kratkim žalostne dogodbe zadnjih dni očertati, kolikor mi jih je bilo zvediti mogoče.
Znane so vam iz časopisov velike priprave v brambo Dunaja, kot tudi mnogi mali poboji prednjih straž pri posameznih liniah. V saboboto (28. Koz.) se je še le pervi napad začel in sicer od Hervatov na Landstrasse, od pešeov in lovcov na Jiigerzeile in Leopol-dovo, na obeh straneh so vojaki premagali po hudim boji in streljanjem s štuki, na več barikad je bilo treba s štuki streljati in z nato-kam jih vzeti, nektere hiše so bile z raketami zažgane, druge tudi od ljudstva. Jelačič je šel za svojimi junaškimi premagavci, pervi so bili junaki odPeskiere, tisti bataljon Otočanov, ki so jo tako dolgo branili, oni storili napad na St. Marksovo linio, medtem ko je na drugi strani med Donavo in Belvederam več bataljonov kratki boj začelo. Ban je deržal po popolni premagi iz gostivnice pri rudečim petelinu (na poglavitni cesti) nagovor na mestnja-ne, ki je bil od njih z velikim veseljem sprejet in v kterim jim je brambo slobode obljubil in priložil, de ako bi sloboda v nevarnost priti imela, bi se on naravnost ljudstvu pridružil. Tisti dan so bile tedaj Leopoldovo, Jagerzeil, Landstrasse, Rennvveg z Relvederam in Svar-cenberškim vertam predobljene, v zadnimu je bil tabor storjen. Vnedeljose je podal kos Vidna in popoldne je občinsko svetovavstvo pogodbo podverženja podpisalo, ktera je pa drugi dan, v pondelek, ker se je bil prihod Madjarov zvedel in so se štuki premagajočih Hervatov slišali, gerdo prelomljena bila. Ker sim se bal, de bi pri grozovladi študentov prisiljen ne bil mesto braniti, sim se bil vmaknil v predmestje Landstrasse, kjer sim priložnost imel, se z Hervaškimi vojaki pomenkovati. Tu sim slišal že v pondelek popoldne okolišine
zmage čez Madjare, ki so mende neizrečeno potolčeni bili; okoli 1500 de jih je bilo vUo-navo pafinenih, osredje (centrum) je bilo prišlo med štuke krizama in je večidel na polji ostalo. Bilo jih je okoli 20,000, nekaj dobrovoljcov in brambovcov, nekaj c. k. vojšakov. Arteleria in 1 regiment husarov je med hojam prestopilo k cesarskim. Med tem, ko se je ta bitva bila, je pa predmestje Landstrass vender polno Hervatov in štukov bilo. Čez 80,000 mož in 200 štukov (topov) je imel Vindišgrec pod svojim poveljem. Vindišgrec je na Landstrasse razglasil zmago nad Madjari in po poslancu v mesto na znanje dal; ali ono se do torka opoldne podvreči ni moglo, ker je revolucij na stranka še vedno pomoči čakala in Vindišgrecovim razglasu verjeti ni holla. V torek bi bili vojšaki po povelji Vindišgreca, ki se je vedno na spremisljenje Dunajčanov zanašal, imeli ne o poldne, ampak o polnoči boj začeti in samo, ako bi mestjani začeli, se jih berž lotiti. In res je krogla iz korotanskih vrat generala na Vidnu zadela, in to je bilo znamnje, kanonado začeti. Jez sini stal po treh po poldne pri Švarcenbergskim vertu, kjer je 16 lopov stalo, ko pride adjutant z ukazani, slreljanje pričeti. Berž jejelo strašno pokati na korotanske vrata od Švarcenbergskiga verta in Vidna, od cesarskih hlevov na dvorne vrata, iz Jagerzeile na vrala rudečiga turna, iz Landstrasse so bile samo 3 bombe veržene. Po hudim boju čez 2 uri se je mesto podverglo, 5 bataljonov vojšakov večidel Hervatov je šlo „živio"in „vivat" kričaje v mesto, so oblegli vrata in terge in so lovili proletarje in študente.
Išejo se sosebno: Robert Blum, Gricner, Site, Bem, tudi naš rojak Fister (po graških novinah je bil v Modlingu na poti proti Šta-jerju vjet in k maršalu oddan) in Violand, ker so mende še po sklenjeni pogodbi ljudstvo nagovarjali k boju in dražili — in gotovo je cela levica v zboru saj nekoliko kriva, zakaj pripoveduje se, de je z madjarskim dnaram pod-kuplena bila; zatorej še g. Ambrožu ni prav dobro pri serci. Sodno preiskovanje bo ta reč že razsvetlilo in vedli bomo, kdo de so Austrie sovražniki. Novinar Tuvora je, kakor se pravi, Vindišgrecu izročil imenik vsih dražnikov in podpihovavcov, ali knez je tudi njega za zdaj shraniti pustil.
Znotrajno mesto je popolnama zaperlo, nihče ne sme na Glacis, zakaj povsod so vojaške trume nastavljene; v dvoru so Hervatje. Danas je šel Jelačič z Serežani čez Graben, kjer so mu „Vivat" od vseh strani kričali.
Jez sim z več prostimi Hervati govoril in sim jih prašal, zakaj de so pred Dunaj prišli itd. in sim se začudil, de vse tako dobro vedo. Marsikak korporal je rekel: za Austrio i Slavjanstvo se sada vojujemo, — kazati čemoMad-jaram i Bečliam, da smo i mi Hervati verni sini svojega kralja; naš jezik jest jezik ju-nački, a Madjari hoče, da nas pomadjare. Veselilo me je vidili, kako se po bratovsko med seboj obnašajo brez razločka reda in časti in ako jih kdo po hervaško ogovori, pra-šajo začudjeni: ,,0d kuda jeste?" Jaz sim Krajnac. „Živio vas Bog, i vi ste naš brat — naš ban in oficiri su nam kazi vali, da i v Ljubljani ima ljudi našega roda." —
Naši krajuski poslanci se bodo mende po Ambrožu ravnali, ako hočejo v Kromeriž iti ali ne; kolikor smo se do "zdaj od njih prepričali, bi, ako ne boljši, saj enako bilo, če tudi svoje pooblastenje iz rok dajo; Slovenija nima dosti od njih pričakovati. —
*	Feldmaršallajtnant baron Velden je za governerja za Dunaj in okolice izvoljen, dokler bo obseda terpcla.
*	General Puchner, velilel v Erdelju, je (po Graških novinah) minister vojništva postali. Vindišgrec ima glavno staniše v Šen-brun, Jelačič pa na Landstrassi v poslopji Maksimiljanovim. Prehod iz mesta v predmestje je zopet odpert.
*	Lz Lvova (Lembcrga) se zve, de so se
bili žlahtniki, narodna straža in proletarci, od Madjarov podšuntani, popolnama spuntali, tako dc je bilo mesto dne 3. List. 3 ure bombardirano, preden se je mir storil. — Na Oger-sMm mende general Simunič čversto naprej gre proti Budapešti in konec Košutoviga gospodarstva se čedalje bolj približuje. —
Slovenske dežele.
Komen 29. Kozoperska. Dolgo časa je preteklo, kar se niso slovenski ukazi, od našiga primorskiga vladarstva na deželo razpošiljali, kakor se zdaj vidi; ker smo dobili v štirih jezikih natisnen ogovor, zavoljo odrajta-nja desetine ino quartesov duliovnam, ino pismo v slovenskim jeziku natisneno, od našiga Jju-bezniviga cesarja Ferdinanda na kmete.
Desiravno sosedje te soseske, ker so lelos grajšini desetino perviga žita, ino popolnama quartes g. dehanlu brez vsiga zoperstavlanja odrajtali; vender jim je bil zgorej imenovani ogovor dans na tanko po domače razložen, po kterim so vsi enoglasno poterdili, de vsaki de-lovc je svojiga plačila vreden.
Manifest na deželane so pa vsi z veseljem poslušali; čez to so se pa pertožili, zakaj de je Laham cena soli ponižana, drugim zvestim podložnim austrianskiga cesarstva pa ne? ino v resnici nimamo se le čez to, ampak tudi čez druge potrebe se oglasiti ino scer: Mi smo že ljubezniviga cesarja prosili, de bi se per nas gruntni davki enomalo ponižali, zavoljo tega, ker zemljomeri, kteri so naše zemljiša cenili, so ceno krasa previsoko proti drugim deželam povzdignili, ker niso prevdarili, de boršti (gojzdi) krasa majhen dobiček dajo, ino de se ne morejo drugih dežel borštam primerjati; ino de slabe pohištva na krasu so nekatere previsoko z pohišnim davkam obložene, kar bi se ne bilo gotovo zgodilo, ako bi bli taki zemljomeri ino komisarji naše zemljiša cenili, katerim je kras dobro znan ; — pa vender do zdej nam niso naše prošnje nič pomagale.
Ker smo na krasu do leta 1847 tri graj-šinske komisije (Bczirke) imeli, so nam taiste vse proč potegnili, ino nas v štiri daljne komisije, do katerih po 4 ino še več ur hoda imamo, razdelili, in tako je skorej 15 tavžent prebivavcov skozi leto v grozne stiske padlo ino zdaj terpeti mora, ako se le ta brezvestna razdelitev v boljši prid krasa prebivavcov poravnala ne bo; v zdravilskih potrebah smo silno stiskani, ker je skorej cel kras brez dohtarjov ino zdravnikov; desiravno deržavi ravno tako davke odrajtvati moramo, kakor vsaki drugi deržavljan, pa vender vidimo, de per eni ko-misijai sijseski en dohtar ino en padar, pervi od deržave, drugi od komisije plačan svoj sedež ima; — zakaj mora pa toliko tavžent der-žavljanov v ti potrebi veliko pomanjkanja terpeti ? — Po konstitucii se je nekaterim zaper-tim mestam vinska dacia enokolko ponižala, nam se ni. pa v tem nobena dobrota zkazala, ino posebno se pertožimo, de iz svojih tropin na lastnih zeniljiših perdelanih, po svoji volji, jih oberniti ne moremo, ino iz njih žganja žgati ne sinemo. Do zdej so nas naši naprejpostav-Ijeni kakor sužnje deržali, ino niso prevdarli, dc smo iz kervi ino mesa, kakor oni, ino de v vsih zgorej imenovanih in drugih stiskah pomoči potrebujemo; zastonj je blo vse naše v-pitje ino zdihovanje, ker oni so veliko bolj za se, kakor za kmeta ravnali.
Ker pa dobro vemo, de vse težave se nam ne morejo na enkrat polajšati, ino de deržava posebno v tih časih obilno več prihodkov potrebuje, kakor poprej, tako prosimo naše na-prejpostavljene, dc naj nas po moči iz zgorej imenovanih težav saj enokolko odrešiti pripomorejo. Iz serca želimo tudi, de bi se sedanje puntanje dunajčanov vkrotilo, de bi se deržavni zbor mirno čez novo ustavo posvetovati vteg-nil, per katerim bi se naše zgorej imenovane potrebe nam polajšati zamogle.
Mi tedej smo bli ino smo zvesti našimu ustavniniu cesarju Ferdinandu, ljubimo svoje
naprejpostavljene, pa zavoljo tega svoje potrebe na znanje damo, de se našim naprejpo-stavljenim oči odprejo, ino de vidijo, koliko de je nam pomoč potrebna.	A. B.
Iz Cela. Latinske šole se začnejo v Celi 4. tega mesca. Učenci se bodo tudi slovenskiga jezika učili, in sicer tisti, ki še dozdaj tega jezika niso govorili, vsako nedelo in če-tertek; drugi pa vsaki torek. Po sklepu visokega šolnega ministerstva 23. velk. Serpana 1848 št. 5303 je postavlen za načasnega učitelja Slovenskega jezika Profesor Valentin Konšek.
lloravia in Silezia.
V Berni je bil dne 29. in 30 Kozoperska mali punt delavcov našuntanih od demokratov, zavoljo pokorenja Dunaja; je bil pa vendar koj vdušen, ker se je narodna straža vojšakam pridružila; v »Narodnih novinah" imenuje H. Borovski-ta ropot (ali kraval) mačjo muziko, ktero so si Bernski Frankfurtisti sami sebi napravili. —
Moravske Noviny, ktere v Bernu na deželne stroške v češkim jeziku izhajajo, in ki jih gg. Klacel in Šembera v red devata, povedo:
Iz Kromeriža 29. Koz. Nam se bo ta čast skazala, de se bo v našim mestu ustavno pismo, na ktero že tako željno gledamo, do konca dognalo. Že čez 300 staniš je že pripravljenih za zbornike. Smejati smo se mogli, ko smo po časopisih brali, de se je naše mesto po svetu Palackiga, kot nar bolj slavjan-sko na Moravskim za to izvolilo. Ako bi le res bilo, pa je vse drugači! Naš nemški gim-nazium je že priskerbel, de se domorodni duh izbuditi ne more, in uradniki se protivnike Slavjanov, zlasti pa Čehov kažejo. —
Po novim planu bi se imel pri nas ustanoviti moravski gimnazium in že letaš vero-znanstvo, zemljopis in zgodopis po moravsko učiti; ali mi ne vidimo k tem nikakoršnih priprav. —
Pražko odborstvo, ki se je bilo za Dunaj potegnilo pri Cesarju, ni dobilo povoljniga odgovora; zastran sprijetja, od kteriga nekteri pišejo, de je razžalijoče bilo, bodo ti poslanci sami razlago občinstvu podali. —
Pluje dežele.
Nemška. V Frankobrodu se še vedno naprej pogovarjajajo, kako da bi našo cesarstvo oslabili in na zadnje razdjali; v zadni seji so sklenili, de bojo posamezne vladije po nemškim le toliko oblasti imele, kolikor jim jo bo frankobrodski zbor odločil, to je z drugimi besedami: Naš cesar in mi bomo le to storiti smeli, kar nam bojo Frankobrodski nemeoni dovolili. Slovenci! to in še več takih sklepov je sklenila frankobrodska kovarna, o kterih mi serd in žalost ne pripusti daleč govoriti. In vunder še sedejo trije vaših poslancov: šrot, Ložan in Gold; četerti L. Lukman, Aversbergov namestnik se tudi že pripravlja na pot, terdivši, de nam le od Nemcov sreča zamore zasijati. O zmota ali pa serca po-
pačenost! — Francozka. Te dni je v Parizu narodni zbor dokončal svoje pogovore o pri-hodni ustavi Francozke dežele. Zdaj bi imela volitev predsednika slediti, vunder so jo preložili na 10 dan prihodniga mesca; kakor se vidi, se bo volitev le okolo Ivavajnaka in L. Bonaparteta sukala. — Pruska. Predlog zavoljo odpravljenja žlahtniga stanu je deržavni zbor v Berlinu z 193 proti 159 glasmi za-vergel. — Laška. Kraljevski Neapolitanski vojšaki so na otoku Sicilia mesto Messina posedi in svoje perve straže do Barcelone raztegnili. V Genui je med vojšaki, udi italijanskima družtva, boj vstal, ki se je z tim potolažil de je po sovetu vladije duhoven Luigi Grillo Ge-nuo zapustil. Po pismih iz Turina se da sodili, de to jesen ne bo vojske na Laškim. — Jonski otoki. Na otoku Kefalonia je punt vstal, ki se zmiram bolj razširja. Geslo na zastavah puntarjev je: sloboda in zjedinenje z Greškim kraljestvam. Jonska vladija je bila prisiljena otok Kefalonia v stan obsede postaviti.
I e 1» o 1 U i i k i il e 1.
Pervi slovenski pesnici Fani Hausman
Za pevke slovenske Žirim in gorim.
Vodnik.
Na drevesu lam sedela
V	gaju tieica je zala, Se po vejčicah zibala, Spomladansko milo pela:
Hvala Bogu ! zima studna , Ki mi matico vmorila, Zdaj je vender pobegnila, Spomlad zori sadabudna.
Priletite vkup sestrice, Venca se nevesta krasna, — Zlega naj se pesem glasna, Kak nam draga prerodnica.
Vejca vejčici šumljaje Vetrič tico oponaša, Gora, dolček jo oglaša, Jek zapoje na vse kraje.
In sestrice mile tiče Hitro vkupej priletijo, In si oglasno žvergolijo Slavne pesmice, hvalice.
Vse je živo, vse prepeva Z glasam glas se bistri vjema, Poslušavcem serce vnema, Potopljeno v radost dneva —
V	slavo dneva — ko jim Vila Glase perve zdaj zapoje,
In rojake zbuda svoje, Oj Slovenka, pevka mila.
Pevaj, pevaj še, pesnica, Struna naj ti ne zastane, Ki sestrice blage gane, Ko prerokna kukovica.
Venca mati se velika, Mati Slava, naša mati,
Čas, sestrica, je spevati, Kar jo v žlahtno eerce mika.
Lovre Toman.
Slovaki.
(Hurban v čeških Nar. novin.)
Pravica ne dremlje, ako bi tudi narodi zadremali. Po tisučletnim spanji naroda slovaškima — se je zdaj zbudila njega duša, ali se saj zdramljuje čedalje bolj in daja iz sebe znamnje globokiga vira življenja. In pravica večna se tudi k temu narodu bliža; po dolgi nesreči k zemlji sklonjenimu, prijeti ga za roko in ko bič maševanja peljati na polje dja-nja k izpolnenji svojih izrekov nad narodmi. »Saj jez si drugači razjasniti ne morem sedajne dobe, te dobe, v kteri je tandem aliijuando tudi mojimu narodu zarumenila danica življenja. Večna Nemesis je obudila narode — in z njimi tudi Tatre (Karpaten) pleme doslej sužno-mirno. Kako globoko je ta rod padel bil, spričuje narnovejši skusnja, ta grozna skušnja, ktera skušati bi se nikoli nadali ne bili. Narod slovaški (slovenski) je, kadar so se drugi narodi vzdigovali, sam iežel z her-kanjem lastniga spanja oglušen, ko so ga njegovi lastni sinovi budili, jih je sam izganjal, clo njegovi preroki, ki so ga v času revepol-niga miru dramili, so ga zdaj, kadar se je on izbojevati počel, opustili — in od sto in sto slovaških agitatorjev nenajdeš zdaj na Slovaškim le deset in še ti se morajo po gorah skrivati! Naši duhovni, naši pevci, naši govorniki, naši korifeji, naši patriarhi — vsi so omolkli in so k djanju nagneni narod opustili, prodali, sramotno izdali. Nečem imen v ti za nas pregnance žalostni dobi na znanje dajati; one se same ovadijo znaleljem stopinj in nagibov slovaškiga narodniga življenja, Duhoven-stvo pak ravno tako gleda na sramoto kot na slavo sinov in hčeri svojiga naroda. Dosti jc na tem, de je rod slovaški globoko padel bil, kadar so ti, ki so serčno stali na njega čelu. dokler je narodnost v besedili in v literaturi obstala, od sramolniga strahu se navzeli, ko je bilo treba narodoslavnih del (činov).
*) V 18. listu Celjskih slov. Novin se je brala mična pesmica, ki jo je ona, perva Slovenka zapela.
Kdo bi ne obupal — ako vidi te naše vnete može, kteri so nedavno iz prižnic, v/. učitelskih stolic, iz časopisov, iz potopisov in učenih knjig na nas vpili: Dajte nam priložnost, vmreti za narod, pa bomo serčno vmerli, zakaj boljši je vmreti, kot sramotno z celim narodam živeti — kdo bi, pravim, ne obupal, ako vidi zdaj te ljudi, kako sedijo tiho v koti, kako podpisujejo obsodbe svojih bratov k vislicam, kako se silijo in vrivajo v prijatelstvo naših sovražnikov, kako odprisegajo Slavjan-stvu, kako gredo v madjarskih verstah proti svobodi svojiga naroda, kako po babje iz versta bojevavcov naših pobegujejo.
Ta plašni rod — je zavcrgel vse ideale svoje od blagovitosli in slave svojiga naroda, je zagnal iz straha svojiga zbabjeniga serca v pran vso nade boljši prihodnosti. In to vse takrat, ko se narod počenja izbujevati. Naše nade so se jele izpolnovali zastran zdraviga naroda, in upali smo, de, kadar ti junaki besede v to vrenje mladiga mladiga naroda svoj goreči glas pridenejo, de se naše nade razvijejo in se v slavnih delih razodenejo. Ali ah! naš up je ogoljufan; jasno obnebje naših razgledov se je na hip zamračilo, skrilo se v gostili meglah, in znajšli smo se v temi zmot neupnih! Zagromeli smo tedej z napetim in obupnim glasam pri končanji slovaskiga naroda, in glej — iz nenada se novo obnebje jasni , podobe se na njem kažejo, tode druge podobe so pred bile, druge podobe so zdaj, drug je kričal pred , drug dela zdaj ! Bačovi posmehovani, Kopaničani sramoteni, mladenči grajani, neumni, negodni, fantasti in Bog ve kaj — se pokazujejo v boju za slavo naroda! Pa modri — pa slavni —, in skušani, in — in —, ah teh nevidiš zdaj več!
Novi svet postaja na Tatrah; ločite se in-orodne goroče duše, navajene na prijateljstvo znanih oseb, ločite se od svojih prijatlov, oni so odvmerli dušno zavoljo telesniga strahu, in navadite se na nove podobe, od kterih sim pisal, od kterih bo pesem donela, od kterih se pohvalni govori glasili bodo! Novi svet v Tatrah vstaja, svet podob dozdaj ne v literaturi, ne v salonih, ne v zborih, ne pri tronu znanih!
Le nekoliko obrisov hočem tu podati od
teh oseb, ki so se zadnjič v tem boju Slovakov zoper Madjarsko divjost izkazali. Nekte-rih imen ne vemo drugih pa tu omeniti hočemo.
Pri bitvi v Miavi sc je nek Kopaničar z pravim polenam podal med madjarske stražnike in in je kričaje na kompanio na hribu stoječo: „Sem bratje, tu so ti Madjari, de jih potolčemo" od deset madjarskih lirogl zadet padel. Pozneje je drug kmet iz Kopanie zajel voz madžarsk z municio, na kterim sta bila en vojak in en stražnik z nabilma puškama v njegovo hrambo. Ta sta pustila kmeta za deset korakov k sebi pristopili, pa sprožila na-nj, ker ga pa zadela nista, je on vojaka preliodil z raželnam in stražnika z vo-zani pa zajel, sosebno, ker so tudi ženske iz bližnih koč Slovaku na pomoč prihitele. Ko je bila Miavska bitva že tako nesrečni konec vzela, je bilo ostalo še 16 stvelcov,*mcd njimi brata Polešnjakova, Moravana in brata Bo-rikova, Slovaka, na nekim hribcu; imeli so sovražnika le kakih 80 korakov pred sabo. Teli šestnajst junaških Slavjanov je deržalo sovražnika od desete vjutro do treh popoldne in tako srečno so streljali v trumo iz vojakov in gardistov obstoječo, de jih niso mogli na dva voza pobrati in de so pri odhodu mogli mertve raz voz metati. V celi bitvi pri Miavi je le 5 naših padlo, ktere so Mijavani po-grebli, kakor pa ondotni stanovavci spričujejo, so peljali proč Madjari narpred pet in pozneje dva voza. Veliko proč verženih merličev so mogli Mijavani zakopati. Uniniu pri municii vbitimu so postavili Madjari spominik, kol pravijo, za dokaz slavjanske divjosti!!
Mijavska bitva bi bila gotovo za naše dober izid imela, ako bi drugi dobrovoljci unim 16 enaki bili, in ako bi bilo ljudstvo v takim številu sem prišlo, kot en dan popred v Stari Turi! Tem 16 gre čast in slava. Izgled Bo-rikovcov in Polešnjakovcov, in pa vseh šestnajst dobro zadevajoče krogle — naj bodo zercalo vsem dobrini junakam, ki bodo hotli kri prelivati za slobodo slovaškiga naroda!
Dne 22. Kimovca je bila Brezova od treh strani napadena od 4 oddelkov sovražnih, pa so se narod slovaški in dobrovolci njegovi srečno iz nevarnosti spravili in so sovražnika pregnali, in so še zajeli nekoliko vina, municie, nekaj Madjaronov in več konj.
(Konec sledi.)
Govoi- llakimiim.
dne 29. Listopada 1847 v polskim zbirali šu v Parizu.
(Konec.)
De ta pregled sovražnikov Ruske vlade do konca doženem, vam moram na zadnje povedati, de je med žlahtno mladostjo mnogo učenih, plemenitih, rodoljubnih, ki nad sramoto naše Domovine zarude in so zavzeti zavoljo njeniga slrašniga stanu, ki neradi nosijo okove sužnosti, ki stojijo proti Caru in njega vladi z nepotolažljivo jezo. Verjemite, de pri Rusih ne manjka revolutijnih življev! Rtisia še zdramljuje, pozeljeti ^jaine, prešteva svoje moči, spoznava sebe, zbira se in doba ni dalječ, ko se velika nevihta, nevihta v otetbo nas vseh vname!
Gospodje, v imenu te nove družbe, tega praviga ruskiga naroda, pridem prosit vas, de bi k njem pristopili.
Misel revolucijniga združenja med Ruskim in Polskim ni nova. Je bila dobro zapopa-ilena, kar se iz punta v letu 1824 pokaže.
Gospodje, spomin, kteriga tukej obudim, napolnuje dušo mojo z ponosam. Zakletniki ruski so pervi poravnali mejo , ki je nas ločila. Pomislivsi le na rodoljubje svoje so vkljubo-vali vsem predsodkam, ki so vam že zoper vse, kar se je Rus imenovalo, prirojeni bili, so peršli pervi k vam, brez nezaupnosti, brez zastave; so prišli k vam, predložiti vam vzajemno ravnanje proti vzajemnimu sovrašniku, proti našimu edinimu sovražniku.
Odpuste mi, gospodje, ta občut ponosa, ki se mi vsili. Rus, ki svojo domovino ljubi, ne more hladno od teh mož govoriti; oni so naša narčistejši hvala; — in jez se srečniga štejem, de morem to izreči očitno v sredi tega veli-kiga in žlahtniga zbirališa, v sredi polskiga družtva, to so naši svetniki, naši vitezi, niu-čeniki naše slobode, preroki naše prihodnosti! Iz visokosti njih vislic, iz Sibirskih dolov, kjer še žalujejo, so bili naša otetba, naša luč, izvir vsih naših dobrih misel, nasa straža proti hudobnim nasledkani despotizma, naša pre-skušnja pri vas in pred celim svetam, namreč, de ima Rusia v sebi vse, kar je k slobodi in pravi velikosti potreba! Sramota, večna sramota vsakimu izmed nas, kdor bi tega ne spoznal.
Gospodje, opiraje se na njih velike imena, in pribežaje pod njih močno brambo, se vam predstavljam ko brat, — in vi me ne za-veržetc. (Iz vseh strani: Ne, ne!) Nimam ni-kakoršne postave za se, de bi k vam tako govoril, ali mislim, brez nar manjši nečimer-nosti, de v tem visokim, posvečenim trenutji, sam ruski narod k vam govori. Nisim samo-edini Rus, ki Polsko ljubim in ki se čudim nad njo tako živo, tako iskreno, tako goreče skupej, s takim kesam in upam, de vam raz-odeti ne morem.
Prijatlov, znanih in neznanih, ki so z mojimi čuti, z mojimi mislimi oživljeni, je mnogo, in meni bi bilo prav lahko to dokazati, z odkritjem djanj in imen, ako bi se ne bal zastonj osebe v nevarnost pripraviti. V njih imenu, gospodje, v imenu vsega, kar živi in kar je žlahtniga v moji domovini, podam vam bra-tovsko roko.
Pomirenje Rusie z Polskim je nezmerno delo in zasluži, de bi se človek ves temu izročil. Je oslobodcnje iz sužnosti 60 mi-Ijonov ljudi, je oprostenje vseh slavjanskih narodov, zdihavajočih pod ptujim jarmam, je na zadnje pad, pad neogibljivi despotizma v Evropi!
O, de bi prišel dan, veliki dan vmirenja; doba, v kteri si Rusi združeni z vami z enakimi čuti, bojevavši se za taisto reč in zoper vza-jemniga sovražnika, zadobe pravico z vami zapeti vašo narodno pesem polsko, to himno slavjanske slobode:
Ješče Polska niezginela. (Iz Lipe SI.)
'kitni kup. Srednja cena 1 mernik.	V JJubljani		V Krajnji	
	4. Listopada		6. Listopada.	
	gold.	kr.	gold.	kr.
Pšenice domače . . .	2	24	2	20
» banaške .	2	24	2	40
Turšice......	—	—	1	3<j
Sorčice......	—	—	1	52
lleži.......	1	15	1	M
	—	—	—	—
	1	24	1	14
	1	8	t	10
	—	—	—	42