
ENGELBERT GANGL

ZBRANI SPISI
ZA MLADINO

PETI ZVEZEK
VINSKI BRAT

POVEST

V LJUBLJANI 1919.

ooo

Last in založba .Društva za zgradbo Učiteljskega konvikta'.
Natisnila .Učiteljska tiskarna*.

državna'
(MUSKA MJtfm}
^UlBUAS

CX3O0Z5^R^

J>€f,

,/fy  (

Vinski brat.

Povest.

I.

artin Južina je imel hišico z
vrtom ob poti, ki drži iz
Metlike do Rosalnic. Hi¬
šica je bila videti od daleč
kakor igračka, ki se je
— vsa bela in prikupna —
tako prijazno dvigala izza
žive meje. Ta je rasla kakor širok, zelen
pas kroginkrog vrta, vsega zasajenega s
sadnim drevjem. Zadaj za vrtom se je širilo
plodovito polje, obrobljeno s travniki, ki so
mejili na hrastovo ložo, imenovano Mestni
log. Tikoma ob Mestnem logu je pošumevala
Kolpa, ki se je v vedrih valovih po široki
strugi lila med slovensko in hrvatsko zemljo
tja dol proti Savi, da se izteče vanjo in spoji
z njo.

Oko, ki je zakrožilo po tem prelepem
koščku Bele Krajine in ki je zagledalo vab¬
ljivi dom Martina Južine, je takoj srcu zbu¬
dilo željo: „Ah, tukaj bi bilo lepo bivati!"

6

Južini je ostala hišica z vrtom kot dedi¬
ščina po očetu Ivu, ki mu je umrl, ko je štel
Martin dobrih petindvajset let in se je baš
vrnil od vojakov. Oče Ive ni kmetoval, zakaj
na domu je bival le od kasne jeseni do rane
pomladi, sicer pa je vse leto krošnjaril po
nemških deželah. Od vasi do vasi in od hiše
do hiše je ponujal in prodajal svoje pisano
blago, ki ga potrebujejo povsod, ga dobro
plačujejo, a hitro potratijo ali izrabijo, zato
pa ga morajo kmalu nadomestiti z novim, kar
seveda krošnjarju ni na škodo, pa tudi Ivu
Južini ni bilo.

Žepni nožki, škarje, pribori, britve, igle
in zaponke s svetlimi kamenčki, prstani, zr¬
calca, verižice, krtačice za brke, ščetke za
zobe, glavniki, vlasnice, uhani, zapestnice, z
blestečimi steklenimi drobci okrašeni naprsni
gumbi, pasovi, naramnice, ovratniki, čipke,
žepni in naglavni robci, predpasniki, nogavice,
cipele, dišeče milo, vonjive kapljice v drob¬
nih stekleničicah, zobotrebci, solnice, vrvce,
raznobojni trakovi, naprstniki, pentlje, pletilke,
kvačke, resice, orglice z zvončki in brez njih,
pipe, njuhalnice, tobačnice, pisemski papir,
sladkorčki, rožiči, pečenice — razna ta in
druga drobnjav, ki ji še vsej niti imena niti
porabe ne vemo, je bila nakupičena in raz¬
položena v prebogati zakladnici, ki jo je nosil
oče Ive Južina lepo razpredeljeno v pre-

7

delčkih nahrbtne omare, težko sklonjen v
pasu naprej, ponujajoč in vabeč vsepovsod,
kamor ga je dovedla kupčija. Po prsih je nosil
pripete in obešene razne predmete svojega
trgovanja kot vabilo in znamenje, čemu pri¬
haja in kaj hoče.

Odjemalcev svoji sijajni zalogi je dobil
povsod, kjer se je oglasil. Tu so kupili več,
tam manj, kakor sta že odločevala potreba
in denar. A vedno se je iztekla kupčija tako,
da je zažvenketal nov prirastek v žepu očeta
Južine. Če se je pa začelo blago krčiti, se je
Ive brž obrnil naravnost do tvorničarja ali
založnika te in one reči, ki mu je pohajala, da
je hitro dobil nadomestila in lahko svoj posel
uspešno vršil naprej, dokler se ni jeseni kakor
ptica selilka dvignil na pot proti ljubi doma¬
čiji.

Skrb zaradi doma ga ni motila ob trgo¬
vanju v tujih krajih med tujimi ljudmi. Saj mu
je gospodinjila žena Bara, kakor je najbolje
vedela in znala. Bila je skromna v svojih
zahtevah, vrhutega pa delavna in neutrud¬
ljiva, zato pa je tudi vladala domu, da je vse
v njem in okolo njega vrlo uspevalo. Ni je
motila briga zaradi moža, saj je vedela,
da je previden, možat in vljuden, da se mu
torej ni bati niti nezgode niti prevare. Ive
lužina se je bil res tekom dolgoletnega kroš-
njarjenja lepo ugladil in otesal, da mu je od-

8

padla kmetiška preprostost in da je nekaj go¬
sposkega in prikupnega prepojilo vso nje¬
govo osebnost. V tujini si je znal pridobiti
velik krog znancev, ki so ga radi gledali pod
svojo streho in tudi radi kupovali od njega.
Bistra glava se je tudi kmalu priučila njiho¬
vemu jeziku, da je takorekoč igraje obavljal
svoje trgovsko potovanje križemsvet. Da,
Ive Južina je znal svojo nadarjenost in izvež-
banost izrabljati tako ugodno zase in za
kupce, da je bil na najboljšem glasu med
vsemi „Pajerci“, kakor so Belokranjci imeno¬
vali tiste svoje rojake, ki so hodili — Ivu
Južini enako — leto za letom krošnjarit v
tuje kraje, celo tja gor v nemško deželo Ba¬
varsko.

Ko se je jeseni oče Južina vrnil domov,
je vedno prinesel s seboj lep kupček denarja.
Ker je dala domača zemlja dovolj pridelka, ni
bilo treba kdove koliko primikati od očeto¬
vega zaslužka. Kar je bilo, je bilo le za pri¬
boljšek: da je bil na domu sod vina in da se
je dalo o priliki malo pobahati in kaj boljšega
použiti v Metliki, ko so znanci in prijatelji, pa
tudi zavidneži poslušali pripovedovanje o Ju-
žinovih doživljajih. Kar je ostalo od zaslužka,
to je odnesel Ive v hranilnico, češ, ko omagani
in opešam, bom vsaj lahko pomagal samemu
sebi, da ne bom nikomur v nadlogo in napotje!

. Vina je bilo dovolj — preveč! . . . Ploh je uganjal burke,
čenčal in pel. . .

(Stran 24.)

9

II.

Skrb, ki se je dvigala v srcu očetovem
in materinem, je veljala edincu Martinku.
Njegova mladost je bila lepša in svetlejša,
nego je običajno mladost kmetiških otrok, ki
nimajo tako imenitnih staršev, kakor jih je
imel očeta Južine sin. Ko je še bosopet tekal
po domači vasi, so starši že sklenili, da mo¬
rajo iz njega napraviti gosposkega človeka.
Bilo je v tem sklepu veliko ljubezni, pa tudi
dobra mera samoljubja je bila v njem. Doslej
je ostalo vse kmetiško, kar so Rosalnice
rodile. Tej od roda do roda podedovani na¬
vadi naj napravi konec Južinova hiša, ki
zmore pač toliko, da izšola sina ter ga s kme¬
tov prenese v mestno življenje! In vse, kako
so ravnali z Martinkom na domu, kako so ga
negovali in mu stregli, je na dečka vplivalo
tako, da se je začutil več, nego so bili njegovi
vrstniki. Odtujil se jim je že v prvi mladosti.
Drugi otroci so hodili v metliško šolo, in sicer
vsak dan z doma v mesto in iz mesta domov.
Kosilce so prinašali kar s seboj: v pisano-
pleteni slamnati torbici kos domačega kruha,
morda za poboljšek kako jabolko, kako hruško
ali pest sliv. To je bilo vse, pa jim je tako
dobro hodilo v slast, ko so v opoldanskem
odmoru, pred šolo sede, hlastno uživali ljubi
vsakdanji kruhek! če je bilo vreme deževno

10

ali mrzlo, so smeli ostajati tudi v učilnicah,
koder so kakor ovčke pohlevno in zadovoljno
čakali popoldanskega pouka.

In kadar je odbila tretja ura, tedaj so
prhnili vun na živo cesto ter so se raztočili po
bližnicah do rodne vasi, materi v objem,
očetu pod skrbno oko. Tu na pragu doma¬
čem je radost živahno zaplala v premnogem,
da, v vsakterem srčecu, saj je stal tam na
širokem, začrnelem ognjišču lonec — prijazni,
gostoljubni ta znanec, ki čimprej nadomesti
to, kar je opoldne premalo dala skromna šol¬
ska torbica! A ljubše kakor lonec in kakor vse
drugo na svetu — oče, mati, bratje, sestre
- dom! Pozdravljeni!...

Drugo jutro pa je držala vsakdanja pot
izpod domačega krova zopet do studenca
znanja in omike, ki je žuborel v metliški šoli.
Ne naravnost iz postelje! Rano jutro je že po¬
zdravljalo mladi svet po pašnikih, koder je
pazil in ravnal domačo goved, da se je na¬
pasla in napojila. To zgodnje vstajanje je deco
osvežilo, da je bila čila po telesu ter jasnega,
sprejemljivega duha.

In kako jih je bilo lepo gledati, ko so sto¬
pali dan za dnem z doma v šolo in iz šole
domov v beli svoji domači opravi! Dečki v
bregešah in srajcah, deklice v belih krilcih in
rokavcih, šolske torbice v rokah — tako so
hodili. Pozimi škornjice ali čerape na nogah,

11

dečku suknjiča, deklici robec na plečih pa
se pojdi solit, devetkrat nadležna zima!

0! Saj je bilo pozimi morda še lepše
nego v pomladnem ali poletnem času. Res,
da ni bilo tistega svobodnega gibanja pod
milim nebom, bilo pa je zato toliko ugodnejše
doma ob široki, toplo zakurjeni peči ali celo
na njej, kjer se je dalo tako lepo čepeti ali
ležati! Pa tudi poslušati in pripovedovati!
Nižje in nižje je padal večerni mrak, zagrinjal
vso široko zemljo s temotno tenčico, silil skozi
okna v gorko izbo, da so bili vsi predmeti v
njej videti le v motnih obrisih in vse osebe
kakor sence, ki so se gibale in premikale v
vedno globljem somraku. Z zapečka ali s
klopi ob peči se je razvila tajnostna mreža
povesti, bajk in pravljic, ki jo je razpletalo
dedovo živahno pripovedovanje ter vso po¬
zornost malih in velikih, starih in mladih obra¬
čalo in priklepalo nase. Mlada grla so pravila,
kaj se je novega zgodilo v šoli. Vsa rodovina
je preudarjala, premišljala, ponavljala novosti
iz učenja in knjig, tako da je vsa hiša živela
s šolo in imela svoj hasek od nje. Končno se
je stemnilo popolnoma, in utrujenost je prišla
z nočjo. Polegli so vsi in pospali. Dospele so
sanje in so udarjale na zlate strune: lepota in
čarobnost zimskega večera je razmahnila
svojo čudovitost in pravljičnost v bajne pri¬
kaze in doživljaje, radosti in bolesti. Iz te po-

12

stelje se je oglasil vzklik, veselemu nasmešku
enak; od ondot je zajavkal žalosten glas, pre-
vrglo se je mlado telesce kakor od strahu ali
začudenja. Vse te duše, tako lepe, skromne
in veličastne, so snovale, čutile, živele dalje,
ko je nočni mir objemal vso vas. Dušam ni
spanja, dušam ni smrti! ...

III.

V mestu so videli rosalniški otroci mnogo
lepega: gosposke ljudi in gosposke hiše. Po
ulicah se je pretakalo drugačno življenje nego
na vasi. Hiša je stala poleg hiše, nekatera vi¬
soka, da si moral glavo globoko nagniti v
tilniku, če si ji hotel pogledati do slemena. In
šola sama! Le grad je bil videti obširnejši že
nazunaj, kaki morajo biti šele prostori v njem!
Tam posluje državna gosposka, ki deli pra¬
vico in pobira davke. Oni dan so tirali orož¬
niki v to veličastno hišo kraljeve oblasti
cigana Miška, ki je sosedu Matjašiču ob belem
dnevu ukradel najlepšega konja takorekoč iz¬
pred nosa, to je iz domačega hleva! Tam
bodo ciganu Mišku navili ušesa, da ga bo ske¬
lelo do konca dni! Hudi morajo biti ti go¬
spodje, vsi z brkami, bradami in naočniki! In
njih služabniki v črnih suknjah z zlatimi ali
vsaj pozlačenimi gumbi! Kdo bi šel mimo
gradu, da ne bi vsaj malo privzdignil klo-

13

bučka iz strahu in spoštovanja, češ, Bog me
čuvaj teh skrivnostnih prostorov in teh go¬
spodov, ki ne poznajo šale!

In prodajalnice! Že njih okna so tako ši¬
roka in visoka kakor doma podna vrata, ki so
pač največja, kar jih zmore dom! Tukaj dobiš
vsega, česar ti poželi srce. Da bi ga utešil,
na to ni niti misliti, ker bi bilo treba polno
kad denarja! Toliko ga ima morda samo Mar-
tinkov oče!

Kako pa je v mestu šele takrat, kadar
pride kakšna komedija! Na trgu postavijo
šotor, ki je obsežnejši nego domače dvorišče.
Vrata mu zagrnejo s pisanim zastorom, levo
in desno od njih pa vise podobe, ki govore,
kaj vse bodo kazali umetniki in glumači ob
čarobni luči srečnim meščanom pod to visoko,
okroglo streho danes in jutri in pojutrišnjem
zvečer. Ti nenavadni, skoroda vsegavedni
ljudje so prišli nemara naravnost iz Devete
dežele. Prišli? Pripeljali so se v hiši, v lepi
zeleni hišici na štirih kolesih! Kako bi bilo,
ko bi očetovo hišo dvignili na voz, voličke v
jarem, pa hajdimo po širokem svetu! ...

O, srečna mestna deca in Martinek Južina
z njo, ki se ti obeta in pripravlja toliko ra¬
dosti!

In srca kmetiške mladine, gledajoč tako in
enako mestno življenje, je navdajalo nekaj
kakor žalostna misel, kakor brezupno hrepe-

14

nenje, kakor neizpolnjene in neutešljive želje:
vse to ni za nas!

Molče so stopali mimo vseh teh dobrot in
zanimivosti. Žalostno je tovariš pogledal to¬
variša, glavico nagnil k tlom, otožnost je legla
na vsa srca. A ko se je iz dalje zabliskala izza
drevja in grmičevja belina domače vasi, so
hipoma izginile težke misli. Bližina očetovega
doma je pospešila korake, da so jeli stopati
hitreje in hitreje, dokler se niso spustili v tek,
da jih čimprej objame ljubezen, lepota in var¬
nost rodnih hiš. Tukaj na domačih ljubljenih
tleh je zamrla vsa zavidljivost, ki se je v
mestu pojavljala ob blaginji gosposkih otrok.
Veselo so utripala mlada srca, vsa srečna, da
je za njimi šum in razkošnost mestnega živ¬
ljenja. Kakor mehka, prijazna in dobrotljiva
roka jih je objela ljuba domačnost.

Zavisti ni bilo v otroških srcih niti do
Martinka, ki so ga starši nastanili v Metliki,
da mu ne bo treba vsak dan hoditi z doma v
mesto in zopet nazaj. Preveč utrudljivo bi bilo
to zanj, pa tudi misli bi se mu spotoma raz¬
teple ali pa se mu vsaj navzele kdove česa
od vsakdanje preproste druščine. Tako pa je
izročen v varstvo skrbnim rokam mestne go¬
spodinje, ki bo ob dobrem plačilu njegovi
oskrbi posvečala vso potrebno skrb, da zraste
sčasoma iz Martinka gosposki, učen in olikan
mož!

15

Bilo je pač nekaj izrednega, da je kme-
tiški otrok stanoval v mestu zaradi šole. To se
je tudi brž razvedelo, pa je zato umljivo, da
je Martinka Južino kmalu poznala vsa Metlika.
Ako že za takega otroka plačuje oče na mesec
toliko in toliko, kakšno mora biti njegovo bo¬
gastvo! Tak glas je šel od ust do ust. Začuli
so tako sodbo tudi starši Martinkovi in deček
sam, ki je zamenjal kmetiško opravo z me¬
ščanskim krojem, da se je tudi nazunaj ločil
od svojih vaških tovarišev. Južinova hiša se je
dvignila v ponosu. In če je bilo začetkoma
morda žal očetu onih izdatkov, ki jih je zahte¬
valo dečkovo šolanje, je bil sedaj vesel, da je
storil to, zakaj tako dobro mu je delo poveli¬
čevanje in tudi pretiravanje njegovega imetja.

Ob nedeljah in praznikih je hodil Mar-
tinek s svojo gospodinjo na očetov dom. Mati
je vedno pripravila dobro kosilo, ki je bilo
toliko vabljivejše, ker je prihajalo na mizo
tudi vino iz očetove kleti, ki je napajalo ješče
ljudi, pa tudi Martinka. Ob slovesu je oče.
kadar je bil doma, stisnil sinu v roke nekaj
drobiža, da bo imel med tednom za priboljšek.
Tako je prišlo, da Martinek ni mogel biti brez
novcev. Kadar je oče trgoval po svetu, pa je
mati dajala za priboljške — nerada sicer, ker
ji je bilo žal denarja, ali tako je hotela imeti
Martinkova razvada in materina zaslepljena
ljubezen. .

16

IV.

Martinek se je razkošatil v svoji udob¬
nosti. Kadar se mu je zdelo, da ni na stano¬
vanju dovolj dobrot, pa si je pomagal z novci,
ki jih je prinašal z doma; sladkarij se je vedno
dobilo dovolj po metliških prodajalnicah. Kdo
bi se čudil, da se je Martinek razvadil, omeh-
kužil, prevzel in da je prihajal siten, izbirčen
in zadirljiv? Ker ni bilo stroge roke nad
njim, da bi ga čvrsto prijela in mu stopinje na¬
ravnala na pot, spodobno otroku, mu tudi
učenja ni bilo dosti mar. Imel pa je dobro
glavo, ki mu je šolska veda takorekoč sama
silila vanjo. Kar je šola zahtevala od njega,
je obvladal vse spretno in ročno, da ni bilo
treba v šoli niti graje niti kazni. Kakor je bil
prebrisan, je sam hitro spoznal, da opravlja
vse šolsko delo lahko brez truda, naslanjajoč
se na svojo nadarjenost, ako med ukom vsaj
malo pazi na to, kar se godi v šoli. Zato pa
tudi glede njegovega vedenja v učilnici ni bilo
treba učitelju trošiti žalih besed.

In ko je bila ljudska šola za njim — kam
sedaj? V Novo mesto v gimnazijo!

Dobro se mu je godilo v šoli in izvun nje.
Bistra glava je z lahkoto sprejemala vase
novo učenost. Tudi latinščina, novemu dijaku
popolnoma tuj jezik, mu ni delala posebne pre¬
glavice. Mensa — miza; agricola — kmet;
scola — šola; vita — življenje; dominus —

Ni se okrenil, da bi videl mater, kako je stala pred hišo
in gledala za njim .. .

(Stran 40.)

17

gospod; femina — žena; filius — sin; frater

— brat; pater — oče; mater — mati; servus

— sluga; victoria — zmaga ... Igrača! Kar iz
rokava je iztresal nove pridobitve srednje¬
šolske učenosti. In očetje frančiškani, ki so
tedaj učili na novomeški gimnaziji, so bili jako
prijazni gospodje. Posebno pater Ladislav,
med dijaki kratko Lacko imenovan, ki je učil
slovenščino in latinščino, potem pater Rafael,
ki je predaval zemljepis, in pater Bernard, ki
je razvozlaval računsko umetnost, so bili kar
najbolj priljubljeni študentom. Nikomur niso
želeli nič hudega, kaj šele, da bi mu kaj sla¬
bega storili. Bili so učeni možje, ki so bolj ali
manj spretno izkušali tudi dijake napraviti v
učenosti sebi enake. Njih občevanje z dijaki je
bilo bolj prijateljsko nego strogo in odvrač-
ljivo. Učili so vsak na svoj posebni način, a
vendar je bilo pri vsakem nekaj domačega,
prikupnega, celo šaljivega. In vsi so kazali
nasproti dijakom dvoje lastnosti — prizanes¬
ljivost in popustljivost.

Seveda je mlada kri dostikrat zakipela do
meje in preko nje. Dogajale so se nerodnosti,
ki jih gospodje profesorji niso hoteli videti ali
so jih pa gledali skozi prste. Mladost —
norost! Strogi in zadirčni ravnatelj Fišar, ki
je bil posvetni gospod, je imel mnogokrat dosti
dela, da je vihravo mladino zapodil nazaj v
obroč šolskih predpisov.

18

Kar so študenti nerodnega in nedopust¬
nega naklepali v mestu samem, se je brž raz¬
vedelo in je udarilo tudi na tanko uho budnega
gospoda ravnatelja. Toda dijaki so si znali po¬
magati. Ob mraku so posmukali iz svojih sta¬
novanj ter se razkropili po Kapiteljskem ma-
rofu v Bršlin ali pa skozi Kandijo v Žabjo vas.
Tam in tu so bile izbrane in zastražene te in
te gostilnice, kjer se je razpoloženje dijakov
razvijalo in razvilo do mile volje! Vino, klo¬
base in tobak — to so bile strašno dobre in
zavedljive reči, vsaj za tisti večer. Drugi dan
je navadno bolela glava in trpela razredba v
šolskem katalogu. Padale so petice, v dijaškem
jeziku tudi kljuke imenovane, da je vse bren¬
čalo in šumelo po razboljenih glavah. Glas
ravnatelja Fišarja pa je razsajal in bobnel po
hodnikih gimnazijskega poslopja, da so šipe
žvenketale in da so celo dobri očetje profe¬
sorji rohneli in grozili...

In v skesanih srcih so se zbujali trdni
sklepi, da naj ostaneta Bršlin in Žabja vas,
kjer sta in kar sta, da pa dijakov ne bo nikoli
več tja. Kaj je treba takega strašnega ropo¬
tanja! No, končno dijak prebije tudi tak sodni
dan; ampak težje je skleniti obračun doma, če
dospe vest na očetova ušesa! Tedaj trpe obi¬
čajno tudi sinova ušesa, ako ne celo zadnja
plat, koder plačuje zasluge očetova palica. —
Toda kakor so bili sklepi hitro storjeni, tako

19

so bili tudi naglo pozabljeni, kadar so prišle
ure zlate svobode.

Součenci Martinkovi, pa tudi dijaki iz
višjih razredov so bili kmalu doznali, da nje¬
govi žepi niso prazni. Kadar so z doma po¬
slali Martinkovi gospodinji plačo za stanova¬
nje, je bila vedno še posebna vsotica določena
zanj, „da ne bo sirotek med tujimi ljudmi lačen
in žejen,“ kakor se je glasilo utemeljevanje teh
denarnih prispevkov. — Krog Martinkovih
znancev in prijateljev je bil vsak dan večji.
To je laskalo njemu samemu, pa tudi njego¬
vim staršem se je dobro zdelo, da njihovega
sina tako čislajo.

V.

V začetku se je Martinek zadovoljil s pri¬
boljški, ki jih je dobival pri novomeških tr¬
govcih ali v slaščičarnici. Zlasti pri trgovcu
Pavzarju je bil reden gost. Tu si dobil za dva
groša cel zavitek takozvane »študentovske
piče“: mandljevih jedrc, rozin in cveb. Tudi
bonboni raznih okusov, oblik in barv niso bili
preslabi, pa še dragi ne. Dražje, pa toliko
okusnejše je bilo blago, ki ga je prodajal sla¬
ščičar Jelovški: rumene kepice s čokoladnim
klobučkom in na sredi z belopenastim nadev-
kom ali pa torte najrazličnejših vrst, vsako-
jake druge slaščice v podobi zvezd, križcev,
krogov in štirikotnikov, po vrhu potresene z

20

zdrobljenimi lešniki ali orehi. Taki predobri
izdelki slaščičarjeve umetnosti so bili le za
najbogatejše in najodličnejše gosposke ljudi,
za zale gospodične in nežne gospodke, ki so
hodili s svojimi, v svilo oblečenemi materami
v posete k mojstru Jelovškemu. Ko si odprl
vrata, je prijazno zapel zvonček nad njimi,
kakor da hoče dati znamenje: sedaj se začne
presladka pojedina, kdor prihajaš z dobro na¬
trpanim mošnjičkom!

Zvonček je zapel pravzaprav vsakemu
enako, imenitniku in preprostežu, le da ni bil
brez novcev; torej je pozvanjal pravtako zve¬
neče Martinku iz Rosalnic kakor gospicam
hčerkam samega blagorodja okrajnega gla¬
varja!

In kakor čebele na med, tako so leteli pri¬
jatelji v Martinkovo bližino, zakaj rosalniški
študent ni bil dober le samemu sebi, temveč
je imel radodarno roko nasproti vsakomur,
kdor se mu je približal s prijaznim licem. To
njegovo slabost so znali prebrisani njegovi to¬
variši dobro izkoriščati zase. Ce pa je Mar¬
tinku pošel denar, mu ni bilo treba dvakrat
reči, naj si ga kakorkoli izposodi pri gospo¬
dinji. Da mu je treba novih zvezkov, novih
risank, zemljevidov, barv, čopičev — gospo¬
dinja mu da, kolikor rabi, potem pa za tak in
tak znesek poveča očetu račun. In res
šlo je!

21

Ob koncu prvega tečaja je dobil Martinek
tako izpričevalo, da so bili njegovi starši za¬
dovoljni z njim. Desetkrat ga je oče prebral
in raztolmačil materi, in oba sta veselo kimala
z glavo, ponosna na lepi uspeh mladega štu¬
denta. Ive Južina je kazal izpričevalo sosedom
doma in znancem v Metliki. Dobro mu je dela
hvala. Dajal je za pijačo po metliških gostil¬
nicah, govoril o sijajni bodočnosti svojega
edinca, ki mu je oče v priznanje in izpodbudo
poslal cel bankovec za pet goldinarjev.

Denar je dospel k Martinku, ko je bil ta
slabe volje. Boleli so ga zobje, da je mencal
in javkal po sobi in stiskal razboljene čeljusti
v ruto. Prijatelji, na obisku zbrani pri njem, so
mu svetovali, naj puši tobak, ki brž zaduši to
sitno bolečino. Če bi pa še to ne pomagalo,
naj gre popoldne z njimi v Bršlin k Čefidlju,
kjer se napije dobrega vina, ki brez dvoma
ukroti bolne zobe. Namesto sladkorčkov naj si
za enkrat privošči pošteno kranjsko klobaso,
pa mu takoj odleže. Čefidljevo vino in njegove
klobase — to je zdravilo vseh zdravil! Na¬
posled pa, kaj hoče s tolikim denarjem, ako ga
takoj ne obrne in ne potroši s pridom; saj mu
ga je vendar oče zato poslal!

Martinek je bil vajen vinu. Že doma ga je
pil, pa tudi pri gospodinji ga je dobil vsak
večer po kupico, ob nedeljah še opoldne. Tako
je bilo domenjeno med očetom in gospodinjo.

22

Ni bilo treba kdove kolikega prigovarjanja, da
se je Martinek vdal prijateljem. Sklenili so,
da se snidejo ob mraku v Bršlinu v dogovor¬
jeni gostilnici. Vsak naj gre zase, le dijak Ploh,
najboljši Martinkov prijatelj, ga pospremi tja,
da mu bo spotoma tolažnik ob hudih zobnih
bolečinah. Pravzaprav pa je Ploh ponudil
Martinku svoje spremstvo zato, da bi se ta
morda ne premislil, ali da bi ga gospodinja ne
pregovorila, naj rajši bolne zobe zdravi na
toplem doma.

VI.

Ko se je zmračilo, sta Ploh in Južina sto¬
pala proti Kapiteljskemu marofu. Prišedši na
vrh, sta se ozrla na vse strani. Ker nista za¬
gledala nobene nevarnosti, sta zapalila vsak
svojo svalčico. Prav moško sta puhala dim in
pospešila korake navzdol proti Bršlinu. Tam
ju je že pozdravljala lepa Čefidljeva hiša, ki
je tako vabljivo stala ob veliki cesti. Okna so
ji že bila zagrnjena z rdečimi zavesami, ki je
skozi nje prosevala luč. Zavila sta na vežo in
potem v zadnjo sobo, obrnjeno proti dvo¬
rišču.

Tu je že bila zbrana družba mladih štu¬
dentov. Vsak je vrtel med prsti skromno četr-
tinko vina, v ustih pa so jim tlele svalčice, da
se je dim dvigal in vil proti stropu.

23

Ko sta vstopila Ploh in Južina, so latinski
dijaki planili s sedežev in so vsevprek veselo
vzklikali: »Servus!... Victoria!..

„Vina gor!“ je navdušeno zaklical Ploh.
..Te posodice, ki jih imate pred seboj, so za
deco, ko še mleko pije! Štefan na mizo, pa še
ne gremo ! 11

Vsi so se zagrohotali ob prešernih Ploho-
vih besedah. Tako govori, kakor bi bil Juži-
nov petak v njegovem žepu! Lep večer bo
nocoj!

Natakarica je prinesla dvoliternik vina.
Ploh ga je brž stisnil za vrat in je začel nata¬
kati kupice.

„Še vsakemu klobaso!“ je naročal dalje,
„tebi pa poln pehar ljubega zdravja, prijatelj
Martinek!" je nadaljeval, obrnjen proti Južini.
„Vsi te imamo radi; tvoja bolečina boli tudi
nas. Ti si dečko, da je malo takih, med nami
pravzaprav nobenega! Na tvoje zdravje prvo
čašo! Kdor ne pije na Martinkovo zdravje, je
izdajalec in baba! Pijte! Do dna! Eks!“

„Živio! Eks!...“ je hrumelo po sobi.

„Eks!“ je zakričal tudi Martinek, nagnil
kupico in jo izpil na dušek. „Tako se pije!“ je
zmagovito vzkliknil in pogledal po tovariših,
ali so pač vsi videli njegovo junaštvo.

„Dobro! Izborno!" so ploskali dijaki.

„To-le je namenjeno za nocoj!" je dejal
Martinek, podžgan od Plohovih besed in plo-

24

skanja dijakov, pa je vrgel očetov petak na
mizo.

Fantje so ga obstopili, mu stiskali roke in
ga objemali. Iz splošnega vrišča je zadonel
Plohov glas, ki so se mu pridružili vsi ostali
pivci:

Kol’kor kapljic — tol’ko let

Bog nam daj na svet’ živet’!

Živio, živio, živio na svet’!

Bili so sami otroški glasovi, ki so se lo¬
mili in drli v neubranem petju, v kričanju in
povriskavanju.,.

Ploh je vzel petak z mize in je študentom
razodel ta-le načrt: »Mislim, da je najbolje, če
dam denar natakarici, pa ji naročim, naj toliko
časa donaša pijačo in jedačo na mizo, dokler
ne bo denar porabljen. Čemu bi računali in
šteli mi sami, saj imamo za to natakarico! To
pa velja seveda le v slučaju, ako soglaša z
mojim predlogom prijatelj Martinek, naš ple¬
meniti darovalec!“

»Denar je sedaj nas vseh, in zgodi naj se,
kakor pravi Ploh,“ je odločil Južina.

»To je moška beseda,“ ga je pohvalil
Ploh in potem naročil natakarici, kar so bili
sklenili.

Vina je bilo dovolj — preveč! Lica so
žaFela, oči so prihajale motne, kakor bi mrena
rasla na njih. Ploh je uganjal burke, čenčal in

25

pel. Posnemal je ravnatelja Fišarja ter profe¬
sorje patra Lacka, Rafaela in Bernarda v be¬
sedah in kretnjah, ki so bile pretirane in so
žalile resnost in plemenitost teh vrlih mož. Ne¬
slani njegovi dovtipi so dvigali razposajeno
voljo opitih dijakov. Ti so Plohu hrupno pritr¬
jevali, se smejali, pili in pušili, da so prihajali
čimdalje bolj omotični in neizbirčni v izrazih.
Tisti, ki so sedeli bliže Martinku, so silili vanj.
naj pije. Le oni je pravi študent, ki ima glavo
m želodec na pravem mestu. Mevže, otroci,
mile Jere in cmihavi pobiči se tišče doma ob
materinem predpasniku, požirajo knjižno uče¬
nost, a jih zvečer pestunje povijajo v plenice,
študentje pa, kakršni so tukaj zbrani, stopajo
na plan v veliko življenje! Saj se ne učimo
za šolo, ampak za življenje!

Martinek je poslušal take in enake besede,
jim prikimaval in krepko primakal. Zobne bo¬
lečine so odlegle. Niti mislil ni več nanje! Kri
mu je gorela na licih. Na široko je odpiral oči,
ker je bilo vse okrog njega tako čudno ne¬
jasno, vse kakor zavito v gosto meglo. Videl
je ljudi za mizo, a njih obrazov ni več ločil.
Hotel je tudi kako reči vmes, a jezik mu je bil
težak in okoren. Do Ploha bi stopil, da zapleše
z njim sredi sobe, toda noge so se tako
omehčale, da takoj klecnejo v kolenih, če hoče
stopiti nanje. Vsa soba se je začela čudno
zibati in vrteti — morda ona zapleše s Pio-

26

hom! Ta je ravno skočil na stol in začel zopet
posnemati ravnatelja Fišarja, kako se dere in
krega nad ubogim študentom, ki je sinoči po¬
pival v Bršlinu ... Vse stene so smukale mimo
Martinka, luč na stropu se je nižala in dvigala
kakor žareča črta, tla so se vdajala, obrazi
dijakov so se širili, daljšali, krčili kakor pustne
šeme in spake; vsako reč, ki so jo še razločile
oči, so videle po dvoje. Tako čudno, tesno,
neugodno mu je bilo, da se je z obema rokama
krčevito oprijemal mize, da ga od nje ne vrže
ta divji ples ...

Drugo jutro se je pozno prebudil na svoji
postelji. Vse ga je bolelo. Po glavi mu je bren*
čalo in butalo, kakor bi metliški kovač Rok
nabijal po njej. Kaj včerajšnji zobje! Danes,
danes so šele bolečine! Ob zglavju je stala
njegova gospodinja in mu je polagala na čelo
mrzle obkladke. Martinek ni vedel, kako in
kaj. Tisto je še pomnil, kako je Ploh, na stolu
stoječ, posnemal ravnatelja Fišarja. Od tega
hipa dalje ni pomnil ničesar več. Tudi tega ni
vedel, kako je prišel domov. Kakor je gospo¬
dinja po Martinkovi povaljani in umazani
obleki prav sodila, mu je bila hoja po lepi cesti
težka in naporna.

VII.

Velike šolske počitnice — prelep, najlepši
čas dijaškemu življenju! Izpričevalo v žep,

27

klobuček po strani, dobro voljo v srce — pa
hajdi uživat zaželjeno dobo svobode in po¬
čitka. — Tudi Martinek se je odpravil preko
Gorjancev v Belo Krajino na svoj dom. Šol¬
sko leto se je dobro izteklo. Po onem bršlin-
skem večeru so dijaki z Južino vred še neka¬
tero zagodli in porušili premnogi „eks!“ —
toda imeli so srečo: niti vedno čuječe oko rav¬
natelja Fišarja ni prišlo na sled njihovemu po¬
pivanju. Razšli so se ob slovesu z veselo nado.
da se v prihodnjem šolskem letu zopet se¬
stanejo.

Nekateri so bili seveda bolj klavrni, za¬
kaj vsakemu dijaku ni dano, da bi mogel z
enakim uspehom služiti vinu in šoli. Ti so od¬
hajali s kislimi obrazi na svoje domove. Kaj
poreče oče? Bo li hotel plačati šolnino, da bo
mogoče sinu prihodnje šolsko leto ponavljati
razred? Ali obdrži fanta kar doma, kjer naj
pase krave, ker ni hotel študirati? Čim bliže
je bila stopinja domu, tem bolj se je oglašal
kes. Ampak — kaj pomaga zvoniti po toči!

Martinkov oče je bil z doma, pa je mati
toliko presrčnejše sprejela sina. Izpričevalo je
bilo skoro enako onemu iz prvega tečaja, zato
je mati sklepala, da ni bila Martinkova prid¬
nost nič manjša. Fant se je sicer malo posušil
v telo in lica, pa se je zato potegnil v višino.
V gosposkem kroju, lepo počesan in zlikan je
bil videti prav zal deček. 2 zadovoljstvom ga

28

je ogledovala mati. Stregla mu je, kakor je
najbolj vedela in znala. Tudi zaradi denarja ni
bilo treba sinu preveč prošnja. Saj je sam oče
naročil, da naj mati ne stiska preveč, saj mora
domači študent dobro porabiti čas počitnic,
da se razvedri in ojači.

Ob slovesu sta se bila domenila s Plohom,
da ga pride Ploh kmalu obiskat Tudi njemu je
pomagala nadarjenost preko propada, zato je
lahko stopil na pot proti Martinkovemu domo¬
vanju. Živahni Ploh se je znal s svojimi norči¬
jami in šalami kmalu prikupiti Martinkovi ma¬
teri, ki mu je stregla prav gostoljubno, ker je
bil njenemu sinu najljubši prijatelj, pa tudi zato,
da ne ponese s seboj slabih spominov, kadar
odide. — Tudi svoje profesorje je oponašal
vpričo gospodinje Bare; toda žena mu je dala
razumeti, da ji to ni všeč, ker se tak fantek iz
učenih gospodov in svojih učiteljev ne sme
bedakov delati.

Dečka sta prebila počitnice prav ugodno.
Kadar se jima je zdolgočasilo v Rosalnicah,
pa sta jo mahnila v Metliko, kjer je bilo nekaj
tovarišev in znancev z novomeške gimnazije.
Pa gostilnic in tobakarnic je bilo v mestu na
izbero, kjer so stregli tudi študentom, če so
prihajali z denarjem. Sicer pa ni bilo prijate¬
ljema zaradi pijače nikoli zadrege, ker je Mar-
tlnek vedel, na katerem žreblju visi ključ od
očetove kleti. Časih sta šla skozi Mestni log

29

do tja, kjer se sučejo valovi Kolpe nad tol¬
munom, Droklo imenovanem, se poganjajo ob
nizki breg in se razbijajo ob njem v belozele-
nih penah. V vodi se ogleduje obrežno grmi¬
čevje, vrbe namakajo v njej svoje korenine.
Med skale v deroči strugi so bili zasajeni in
zabiti koli, ki se je zanje prijemal oni, kdor
sc je prišel sem kopat, da ga ni vrtinec ple¬
šoče vode pogoltnil vase, ali pa da ga niso va¬
lovi odnesli predaleč stran od brega.

Tu je bila tako lepa kopel! Do nje je dr¬
žala steza, vsa v senco potopljena. Prijel si
se za vrbovo vejo, in Kolpa te je objela s svojo
vabljivo vodo, te potopila, dvignila, nesla do
kolov, kamor si se uprl z nogami in rokami
ter imel najlepši užitek ob tem, kako so ti drli
valovi preko ramen, te hladili, božali, zibali,
šumeli, vrveli ob tebi in ti izkazovali samo
dobroto!

Tod da domuje povodni mož — tako je
govorila ljudska beseda. Pa saj ni bilo nič
čudnega, da je kdo hotel videti kako bajno in
nenavadno bitje ali prikazen, kadar ga je pot
privedla tod mimo ob mraku ali v mesečni
noči. V vodi je tako čudno bučalo, mrmralo,
godlo, grgralo, pelo, bobnelo in rohnelo, da
res ni bila ta čudovita, neizrazna pesem pre-
tajnih vodnih globin enaka navadnim člove¬
škim glasovom. Vrbe in grmovi kraj Kolpe pa
so dobivali v mesečni luči, na nerazsvetljenih

30

straneh zasenčeni od nočne teme, čudne
oblike, črte, poteze, ki so se dale prispodab-
Ijati komurkoli, samo navadnemu človeškemu
telesu in obrazu ne. Tako je ta v moči zvoka
zdaj rastoča, zdaj pojemajoča nedoumna go¬
vorica valov in ta posebna oblika grmov in
dreves, dvignjenih v luč in pogreznjenih v noč,
ustvarjala v živahni, razgreti domišljiji poznih
ali plašnih potnikov pravljične prikaze, ki jih
je zgovorna beseda še večala v grozoti in
sili...

Tu sem sta hodila tudi Martinek in Ploh.
Kopala sta se ali pa se solnčila na travniku
kraj Kolpe. Nekaterikrat sta se napotila tudi
na desni breg, na hrvatsko stran. Ob premno¬
gih izpremembah in užitkih jima je brzo minil
čas počitnic. Bilo je treba nazaj v Novo mesto.

VIII.

Dijaki so prihajali od vseh strani, eni sami,
drugi — zlasti mlajši — v spremstvu svojih
očetov ali mater. Vse živo je bilo na mestnem
trgu in v ulici pred gimnazijskim poslopjem.
Novinci so se plašno ozirali na dolgo, sivo po¬
slopje in na gospode profesorje, ki so resnih
obrazov prohajali vun in noter. Starši so bo¬
ječe dečke bodrili in tolažili, jim iskali stano¬
vanj ter jim kupovali knjig in drugih šolskih
potrebščin. Starejši dijaki, nekateri iz najvišjih
razredov že prav moški in bradati, so se po-

31

zdravljali, se zgrinjali v gruče, se živahno po¬
menkovali in si pripovedovali, kako in kje so
preživeli dolge šolske praznike. Prvošolci,
ubogi dijački, so spoštljivo stopali mimo njih.
Zdeli so se jim imenitni in gosposki, a oni so
bili v primeri z njimi v svojih kratkih suknji-
cah in hlačicah ter v svojih okovanih ško¬
renjčkih, ki so jim jih bili sešili in skrpali ne-
umetelni kmetiški obrtniki, tako skromni in
nerodni, da se jim je hudo storilo. Mnogoteri
je ponižno odkril klobuček pred višješolci, sa¬
mega sebe izprašujoč, kdaj bo on njim enak!

Najtežje je bilo tistim študentom, ki so šli
prvič z doma, slovo od svojcev, ko so se vra¬
čali iz mesta. Rahločutnejši dečki so se očitno
jokali, pogumnejši so požirali solze in se držali
prav junaško. Na svojih stanovanjih so se
stiskali v kote in zdihovali ali so pa hrepeneče
gledali skozi okno na ulico, ki se vije med
mestnimi hišami ter se tam zunaj mesta izteka
v lepo, veliko, belo cesto, držečo naravnost
tja do ljubega rojstnega kraja! Domotožje, do¬
slej neznano čuvstvo, je bilo prvi delež komaj
začetega dijaškega življenja.

Martinek in Ploh sta kmalu dobila svoje
prijatelje.

„Zopet ga bomo zbijali!“ je opomnil Ploh.
ko je stiskal tovarišem roke.

„Že nocoj jo lahko odrinemo v Bršlin,“ se
je oglasil predlog iz kroga veselih študentov.

32

JRajši v Žabjo vas,“ je svetoval dijak do¬
mačin, „v Bršlin hodijo sedaj profesorji!"

„No, ravno ti morajo vse najboljše pojesti
in popiti," se je hudoval Martinek.

„Vse pojesti in popiti," je ponovil Ploh,
posnemajoč glas ravnatelja Fišarja.

Popoldne so šli torej v Žabjo vas. Pa niso
imeli sreče, ker so tam naleteli na večjo
družbo starejših študentov. Ti so že prav ži¬
vahno govorili in prepevali. Prezirljivo so gle¬
dali na fante, kakor bi hoteli reči, da jim njih
navzočnost ni všeč. Martinkova družba se je
zadovoljila z manjšo količino vina; plačala je
in odšla.

„Kaj pa mislijo, da so," je jezno začel
Ploh. „Kadar bomo mi toliko hlač raztrgali
na šolskih klopeh, bomo tudi njim enaki, samo
manj ošabni bomo. Študent je študent — bodi
star ali mlad!"

„Res je tako!" so pritrdili dijaki.

„Mi se držimo Čefidlja!" je odločil Južina.
..Profesači tudi ne bodo vedno tam tičali. Ka¬
dar bodo morali popravljati naloge, bodo pre¬
sneto radi čepeli doma!"

„Prav govoriš, Martinek!" so ga pohvalili
tovariši.

„Jaz imam dobre zveze," se je oglasil še
dijak domačin. „Naša služkinja in Čefidljeva
natakarica sta iz enega kraja doma. Tako mi
ne bo težko zvedeti, kdaj bo v Bršlinu čisto

. Ko bi tudi šolske knjige bral s tako vernostjo, ljubi pri¬
jatelj Ploh!“ mu je ljubeznivo dejal gospod pater , . .

(Stran 49.)

33

vreme. Napihnjenci naj imajo svojo Žabjo vas,
nam pa ostane Čefidelj!“

„Tako je!“ je pritrdila družba.

In da bo v tej pravdi zadnja beseda nje¬
gova, je dejal Ploh kar tako: »Prazen klas se
pokonci drži! In to so tisti študentači iz sedme
in osme šole! Sram jih bodi!“

Slabe volje so bili, ko so se razšli. Tola¬
žilo jih je upanje, da se vreme kmalu zjasni
v Bršlinu, o čemer naj jih čim najprej obvesti
dijak domačin, da takrat nadomestijo, kar so
zamudili danes.

IX.

Šolsko leto se je začelo. Dijaki so se po¬
prijeli knjig, zvezkov, učenja in priprav, da se
je dijaško življenje krepko pognalo v novi tek.
Drugi so lenuharili, prepisovali naloge, se za¬
našali na dobro srečo, na prizanesljivost pro¬
fesorjev in na svoje talente. Skrb in površ¬
nost, resna volja in vihravost, veselje in pri-
siljenost, misel na konec in uživanje trenutka
— to je dajalo jedro in obliko temu tako eno¬
ličnemu, pa vendar tako lepemu dijaškemu
življenju. Po hodnikih gimnazije so odmevali
umerjeni koraki ravnatelja Fišarja, ki je gle¬
dal, vohal, pazil, svaril, hvalil, grajal, kakor
sta že nanesla prilika in slučaj. Profesorji so
popravljali zvezke, preudarjali, kako in kaj
naj predavajo dijakom o svojih predmetih, se

3

34

sestajali na pomenke in posvete o vedenju in
napredovanju dijakov, se kregali, jezili, go¬
vorili prijazne besede, kakor je bilo baš po¬
trebno. Šolski sluga je pozvanjal k pouku
in naznanjal njegov konec, razdajal dijakom
pisma, raznašal po razredih naznanila in raz¬
glase, brisal prah, pometal, renčal, dajal navo¬
dila in nasvete študentom, njih staršem in
gospodinjam, zagotavljajoč jih, da „bomo že
vse prav uredili/ 1  Saj je ravnateljeva desna
roka, pravzaprav... no, kaj bi brez njega
ravnatelj!... Ob desetih, ko je bil daljši od¬
mor, pa je zabutalo po gimnaziji kakor v čebel¬
njaku. Vsa vrata so se odprla, mladina je po¬
hitela na ulico in trg. Eni so planili k peku
Mehori, ki je imel hišo ravno na voglu ulice in
trga, po žemelj in z makom potresenih kruhkov
ali po prest, drugi so obstopili branjevke na
trgu, tretji so zbežali v kak skrit kot, da so
brž pokadili pol svalčice, četrti pa so ostali v
učilnicah, kjer so še z vso naglico listali po
knjigah in ponavljali, da jih prihodnjo uro ne
zaloti nesreča...

In ko je zapel zvonec, se je vsa ta mno¬
žica poizgubila po učilnicah, koder je zopet
odmeval profesorjev glas ali dijakov odgovor.
Učenost, očem nevidna — bogastvo duš,
hrana src — je plavala po vseh prostorih, po¬
svečenih od namenov in smotrov, ki so jim
bili namenjeni...

35

Še bolj se je dvignila njih veljavnost, ka¬
dar je nenadoma potrkal na šolska vrata, jih
odprl in stopil v učilnico — gospod nadzornik
Smole. Dijaki so poskočili s sedežev, gospod
profesor se je vljudno priklonil. Nadzornik
mu je podal roko, dijakom pa velel, naj sedejo.
Naslonil se je na zid, prekrižal roke na prsih,
gledal, poslušal. Skozi naočnike so mu pri¬
jazno sevale oči. Tuintam je tudi sam kaj ma¬
lega povprašal, vedno pa je pomagal dijaku,
če mu je zastajala beseda — temu od strahu
in zbeganosti, onemu pa, ker je prišel v šolo
nepodkovan. Za vsakega je imel dobro be¬
sedo, ki mu je govorila v globokem, hrešče¬
čem glasu. Seveda so dijaki brž razglasili po
mestu, da v gimnaziji — straši. Pa so se res
bali strahu - nadzornika, zato so ob njegovi
navzočnosti pozabili na Bršlin in na Žabjo vas
z obljubo, da bodo praznovali — dan njego¬
vega odhoda!

Ploh je znal oponašati tudi nadzornika
Smoleta. Ob desetih je že imel na trgu okrog
sebe zbrane prijatelje, ki so se smejali njegovi
glumaški umetnosti. Prikimaval je z glavo,
potresal z njo, govoril z nizkim glasom, da so
se tovariši smejali in ga hvalili. A vkljub vsej
resnobi, ki jo provzroča nadzornikova prisot¬
nost v razredu, so se morali dijaki drugo¬
šolci nasmehniti, ko je prišel nadzornik k uri
profesorja patra Rafaela. Ta je vzel izza ro-

36

kava njuhalnico, jo odprl in jo spoštljivo po¬
nudil gospodu nadzorniku, naj poseže vanjo.
Nadzornik se ni maral poslužiti profesorjeve
dobrote, nego je dal z roko in obrazom zna¬
menje, da ga zahvalja zanjo. Pater Rafael je
zmigal z rameni, segel sam s palcem in kazal¬
cem v njuhalnico, napasel nos s tobakom, nju¬
halnico spravil v rokav, potem pa nadaljeval
s poukom, kakor bi se ne bilo nič zgodilo.
Ta dogodek je obljubil Ploh uprizoriti, kadar
se njegova družba zbere pri Čefidlju.

Kar se tiče zabavanja, šegavosti, dovti¬
pov in domislekov, je imel tudi v tem šolskem
letu Ploh prvenstvo. Veljal je za študentov¬
skega Pavliho, ki se mu je zaradi njegove
šaljive in norčave nravi povsod dobro godilo,
samo v šoli ne. Tu se mu je večkrat zaletelo
ali je pa kje obtičal, da je celo potrpežljivi
profesor Bernard treščil kredo ob tablo, kadar
je Ploh mrcvaril računske naloge. Ako je pisal
šolsko nalogo, je bilo vse dobro in prav. Znal
je tako spretno in bliskoma obračati oči na
levo in desno, nazaj in naprej, da je po vsej
okolici nabral dovolj vsega, česar mu je bilo
treba za pravilno razrešitev nalog. Toda
kadar je moral iz klopi vun pred tablo in
profesorja, tedaj se mu je slaba godila. Ječal
in stokal je, kakor da ga tarejo bolečine, švigal
s pogledi po součencih, a pomoči ni bilo od

37

nikoder, ako mu je ni dal usmiljeni gospod
profesor.

Ubogemu Plohu so stopile znojne kapljice
na nos, in le ena želja je polnila njegovo srce:
Da bi vsaj kmalu pozvonilo! In ko je udarila
ura, zapel zvonec, pospravil gospod Bernard
svoje papirje in z glavo majajoč ostavil učil¬
nico, tedaj je bil Ploh rešen vseh muk in se je
začel norčevati iz samega sebe: „Ploh, s tabo
bo še ah in oh!“ —

Glede izvedbe Plohovih načrtov in pred¬
logov drugih součencev pa si je prisvojil od¬
ločilno besedo Martinek. V sili in potrebi so
se prijatelji zatekali k njemu. Pomagal je rad.
Ce ni zadoščalo to, kar je imel sam v žepu, pa
je znal dobiti denar pri gospodinji, ki se ni
branila posojati, saj je dobila vse pošteno po¬
vrnjeno z Martinkovega doma. Tako so bili
polagoma vsi njegovi ožji znanci več ali manj
odvisni od njega, zato pa je rasla njegova ve¬
ljava. Kar je rekel in hotel Južina, to je držalo!

X.

Vzlic vsem skokom čez mejo dopustnosti
in vkljub temeljitemu zanemarjanju šolskih
dolžnosti je Južina premagal tudi težave dru¬
gega razreda in se je globoko oddahnil, ko
je bilo šolsko leto za njim in izpričevalo v
žepu. Pomagala mu je nadarjenost preko vseh
križev in nadlog. Seveda se ni dal končni

38

uspeh več primerjati onemu lanskega leta, ker
se šolskega napredka ne da graditi na temelju
površnosti in zanemarjenosti. Ko je bil doma
vprašan, kako to, da nima več tako dobrih
redov v posameznih predmetih, se je izgovar¬
jal s težavo in obilico snovi. Koliko napora je
treba, da ubogi dijak obvlada vso to pezo uče¬
nosti! — Pa je bilo vse dobro!

Tudi Ploh se je srečno izmuznil. Gospodje
so imeli usmiljenje z njim, posebno ga je zago¬
varjal pater Bernard, da je ubožen, malo na¬
darjen, da se že še razvije, da mu ni treba
takoj zaviti vratu. Dobre besede so dosegle
svoj namen: Ploh je bil na varnem.

Tudi te počitnice je prebil večinoma pri
Martinku. V Metliki so se domenili dijaki, da
prirede gledališko predstavo. Tudi Ploh je
dobil vlogo; igral naj bi smešnega potepuha,
ki v vsem dejanju namaka grlo, brije burke
in uganja nerodnosti. Da bi bili igralci zvečer
pogumnejši, so se šli popoldne napit. Drugim
ni vino posebno hudo udarilo v noge in jezik,
ker so bili vendarle previdni; a Ploha je po¬
polnoma omamilo. Govoril je prijateljem, da
se pripravlja na večerno igro, zato se mora
že sedaj popoldne privaditi, kako se kozarci
praznijo „eks“, da se zvečer ne osmeši, kakor
da bi ne znal svoje vloge in bi se ne mogel
poglobiti vanjo. Pa so ga ti „eksi“ pošteno pri¬
jeli za ušesa! Bilo se je bati, da bo treba pred-

39

stavo odpovedati, ako ne spravijo Ploha na
noge. Moral jim je gostilničar priti na pomoč,
da je z vodo in črno kavo zdramil omotenega
glumca ter omogočil, da je zvečer pokazal na
odru, kar je popoldne delal pri njem. Za drugi
dan so se zmenili, da pridejo k Martinku v
Rosalnice, kjer se porazvedre sami, kakor so
s predstavo zabavali druge. A vseh ni bilo.
Eni niso hoteli sami, ker jim je bilo nenavajene
pijače dovolj še od prejšnjega dne, drugim so
pa zabranili starši, rekoč: „Ali hočeš biti tak
pijanec, kakor sta onadva? 11

Da! Že se je bilo razvedelo, kako onadva
podirata in srkata zavedljivo pijačo, pa se je
zato pametnejšim bolje zdelo, da se malo
družijo z njima. Martinek jih je obkladal s
figa-možmi in plašnimi zajci, tiste pa, ki so
prišli k njemu, je gostil, napajal in jim dajal
svalčic.

Žalostno je mati gledala razigrano družbo,
a rekla ji ni besede. Šele, ko se je pojoč in sme¬
joč razšla, je stopila do sina in mu dejala s
tožnim glasom: „Martinek, kaj bo iz tega?...“

Sin jo je pogledal z velikimi očmi, čudno
so mu igrale mišice na licih: „Hm, kaj vem!
Pa saj bo kmalu zopet šola! Ah, to nedolžno
veselje... Še tega mi ne privoščite!...“

Hudo je bilo materi, a molčala je, kakor
da bi se bala lastnega otroka. Ni bilo besede.

40

ni bilo glasu, nič ni vedela, kako naj s sinom
govori ob taki priliki...

Hudo ji je bilo tudi tistega dne, ko se je
poslavljal od nje, da odide zopet v Novo
mesto. Martinek ni maral niti žalostnih besed
niti žalostnih pogledov, čeprav so bili mate¬
rini. Zato ji je naglo stisnil roko in odšel po
cesti proti Metliki. Ni se okrenil, da bi videl
mater, kako je stala pred hišo in gledala za
njim, želeč si vsaj še enega pogleda, vsaj še
enega pozdrava od njega, ki ga je nad vse lju¬
bila. In ko je Martinka zakrila dalja, tedaj je
žalostna mati sedla na klop pred hišo, kakor
da jo je težko breme posadilo nanjo. Glavo je
prestregla v dlani. Jokala je ...

„Kaj bo iz vsega tega?... Kaj bo iz tebe,
Martinek?“ je vsa potrta govorila sama sebi.

Martinek se je odglasil s pismom. Pove¬
dal je materi, da je letos delo v šoli posebno
naporno. Začeli so se učiti izredno težkega
predmeta — nebodigatreba grškega jezika. Že
črke so popolnoma drugačne od naših: ne¬
kakšni koli in zavojke, čudno zverižene kljuke,
kakor svedrci zvite črke, bedasti obročki,
krogi, naglasi. Človeku se mora zavrteti v
glavi, ko gleda to čarovnijo pred seboj. In
imena tem črkam: alfa, beta, gama, delta, eta,
četa — vsa dolga vrsta tja do zadnje, ki ji
pravimo omega! Ali ni to kakor v ciganskem
jeziku? Le vprašajte Miška, če so ga že iz-

. Bilo je že pozno Čez polnoč, ko se je vračala mlada družba
iz Bršlina domov , ..

(Stran 70.)

41

pustili iz zapora! In vsa ta prečudna grška
učenost je nakupičena v strašno debelih knji¬
gah, ki so tolike, da ti omahne roka pod njih
težo! In te knjige stanejo mnogo denarja.
Toliko in toliko... Kako se naj uči, če nima
knjig? Nemogoče! Kar je prinesel denarja z
doma, tega je že porabil za druge knjige, sedaj
jih rabi še za grščino.

Mati je verjela in poslala denar. Pa še po¬
milovala je Martinka, kako se ji smili, ko bo
imel toliko učenja. „Ne zameri mi onih besed;
saj vem, da si velik siromak," mu je pisala s
trdo, težko roko...

Martinek je bil vesel poslanega denarja;
sedaj bo dovolj zaloge za prvi čas! To se mu
je zdelo glavno, vse drugo — kakor bo,
tako bo!

XI.

Kakor bo — tako bo!

In ni moglo biti drugače, nego da je Mar¬
tinek omagal. Kamor je posegel, kjer je hotel
prijeti — povsod mu je manjkalo podlage, da
ni mogel nikamor naprej. Zanemarjenost dveh
let se je sedaj bridko maščevala nad njim.
Vrhutega je bila uvrščena med predmete še
grščina, ki ga je posebno tlačila. Domače in
šolske naloge so kazale na vseh koncih in
krajih, da jih s silo spravlja na papir ali pa da
jih krpa in znaša iz vseh mogočih pripomoč-

42

kov in sredstev, prepisuje in slepari na vse
pretege. Ko bi bil doslej le polovico tega na¬
pora porabil za učenje, bi sedaj z lahkoto vozil,
in bi mu ne bilo treba toliko trpljenja ob spiso-
vanju nalog. Novih poglavij iz računstva in
prirodoslovja ni umeval, torej tudi ni mogel
razreševati nalog in odgovarjati na stavljena
vprašanja, ker ni slonelo njegovo znanje na
naukih iz prejšnjih let, zato pa vse to, kar se
mu je sukalo v glavi, kar mu je pozvanjalo
nekje iz daljave, ni bilo znanje, temveč je bilo
prazno, golo, brezsmiselno besedičenje in ugi¬
banje, ki naj bi prikrilo njegovo nevednost,
mu pomagalo preko zadreg in preslepilo pro¬
fesorje. A vse to mu ni uspelo. Zakaj gospodje
so brž spoznali, kako in kaj stoji z Južino:
lenuh je, ki je vrgel ob tla vse svoje lepe
talente. Nikjer ni ničesar, kjer bi zastavil nove
sile, poglabljal svoje znanje, gradil dalje in
više. Če še tako močni verigi razbiješ en člen,
ti razpade. Pa vleci z njo dalje, če moreš, ako
ni ničesar, kjer bi bila čvrsto pripeta!

Tudi v drugih predmetih se mu ni bolje
godilo. Snovi je prihajalo vedno več, kupičilo
se je vsega duševnega dela do nedogledne
višine. Treba bi bilo vedrega, prožnega duha,
krepke, vesele volje, vztrajnosti in na stvar
samo umerjenih misli — pa bi njegova nadar¬
jenost igraje premagovala vse šolske dolž¬
nosti. A vsega tega ni bilo! Brez moči, brez

- 43  —

volje je stal Martinek Južina ob vseh tajnostih
vede, ob dolgi poti veselega, živahnega napre¬
dovanja. Čim dalje so šli njegovi součenci, tem
bolj je ostajal v ozadju zanemarjeni študent.
Večkrat se je pripetilo, da je ostal doma. ka¬
dar se mu je zdelo, da bo v šoli vprašan. Tako
se najlažje izogne sitnostim in profesorskim
pridigam, ako se napravi bolnega. Treba pa
je bilo zdravemu res leči v posteljo, zakaj šol¬
ski sluga je bil poslan pogledat, kaj dela bol¬
nik doma. Vse Martinkove misli so merile na
to, kako bi se izvlekel iz zagat in neprilik, da
se otme pred padcem; če pa že to ne pojde,
da ne pade vsaj pregloboko.

Gospodje profesorji so ga svarili, opomi¬
njali, grajali, izpodbujali, bodrili — a nič ni po¬
magalo. Tudi gospodinjo so klicali na odgovor.
„Saj sedi pri knjigah, bere, piše, računa. Kaj
vem, kaj je s fantom!" je pravila žena.

Prepozno je — vse je zamujeno!

To spoznanje je šinilo tudi v Martinka.
Zdrobilo mu je vso moč. Šola mu je bila samo
še neznosno breme, ki bi se ga iznebil rajši
danes nego jutri! A vendar — tako lepo je
bilo dijakovanje! Mladost in uživanje, nobene
brige za hrano, obleko in denar! Hodil je v
šolo, da prebije in presedi tiste ure. Doma je
vrgel knjige v kot — bil je svoboden človek!
Zapalil si je svalčico, stopil do Ploha, če tega
ni bilo k njemu, pa sta odšla na izprehod ali

44

pa — kadar se Je poročilo dijaka domačina
ugodno glasilo — v Bršlin.

Iz šole so pisali na Martinkov dom, kako
hiti njegova pot navzdol. Mati je prišla v Novo
mesto, z objokanimi očmi prosila sina, naj ji
vendar pove, kaj se godi z njim.

Ta je znal tako lepo in gladko govoriti,
da mu ni bilo težko prepričati matere, kako
ga profesorji po krivici preganjajo, sovražijo
in mučijo, ker bi se ga radi iznebili. Le go¬
sposke sinove marajo, kmetiške pa zaničujejo,
ker jim ne privoščijo, da bi se tudi oni kdaj
pospeli na gosposko stališče. Preprosta žena
je pomilovala svojega trpečega sina, ga tola¬
žila in prosila, naj ostane priden, vljuden in
bogaboječ, pa se tudi zanj vse dobro izteče.
Saj moli zanj in za mašo bo dala! Sama hoče
stopiti do profesorjev, da jim pove, kar jim
gre...

Komaj jo je Martinek pogovoril, da ni tega
storila. Se bolj bi se razkačili, še huje bi ga
pritiskali.

„In če letos zmagajo nad menoj, saj drugo
leto lahko ponavljam, samo da jim dokažem,
da je pravica na moji strani!“ je potolažil
mater.

Samo da mine to nezgodno leto, si je mi¬
slil Martinek, potem se že kako preokrene na
to ali ono stran. Do konca šolskega leta je še
dovolj časa, da s Plohom premislita, preuda-

rita položaj, napravita načrt za bodoče leto,
se pripravita na zagovor doma — skratka:
ukreneta vse potrebno, da odvrneta krivdo od
sebe, se pokažeta kot nedolžna mučenika in si
naravnata pot do prijetnega dijaškega življe¬
nja, ki bi ga bilo škoda tako naglo ostaviti. No,
in kadar pride prihodnje šolsko leto, potem pa
zopet: kakor bo — tako bo! —

Ploh! Tudi njemu je slaba predla, ampak
zato ni obupaval.

»Postarala se ne bova na gimnaziji," je
razlagal Martinku. „Ta puhla učenost ni za
naju! Meni se vse zdi, da imam poseben igral¬
ski talent: glumač bom! Veselo bomo živeli
na stroške drugih. Čemu bi torej ril po dolgo¬
časnih šolskih knjigah!... Tebi pa so nagra¬
bili doma denarja na kupe in cente. Pa bi je¬
mal konec v šolskih sobah, enakih ječam? Ne
bodi osel! Treba je nama samo počakati pri¬
like in časa, da nama bodočnost kakor zrelo
jabolko sama pade v roke! — Pojdiva v
Bršlin! Eks!..."

XII.

Prihodnje šolsko leto sta se Martinek in
Ploh vrnila kot repetenta v Novo mesto, a
zaradi tega nista med svojimi bivšimi so-
učenci in prijatelji na veljavi in ugledu ničesar
izgubila. Vrnila sta se s trdnim sklepom, da
bosta čim ugodnejše živela, pa naj se zgodi

46

karkoli. Saj je bilo že domenjeno, da se po¬
sveti Ploh glumaštvu, Martinek pa uživanju
denarja, ki ga je nakrošnjaril oče. Dokler se
pa da še študirati — študirajmo!

In šlo je veselo naprej po načinu pretek¬
lega leta.

Spomladi je dvignil vse mesto iz enolič¬
nosti poseben dogodek, ki se ga je razveselil
zlasti mladi svet.

Od glavnega trga drže ulice malo navkre¬
ber do drugega trga. Tu se je nastanil tiste
dni cirkus Fumagali. Umetniki in umetnice,
odrasli in otroci, so se pripeljali na dveh
vozeh, pred vsakim sta bila zaprežena po
dva para konj. Otroci in dijaki so vreli skupaj,
ko je prihajala Fumagalijeva družba. Komaj
se je ustavila na trgu, že so izstopili iz voz,
začeli izlagati kole, vrvi in rjuhe; zabijali so,
vezali, sestavljali, kovali, sekali, žagali — in
do večera je že stal velikanski šotor pred za¬
vzetimi očmi mladine in vseh onih, ki so opa¬
zovali spretnost in hitrost prišlecev iz oken
ob trgu stoječih hiš. Delo je vodil in nadzoro¬
val sam mojster Fumagali, majhen, čokat
mož, močnih brk in skrivljene desne noge,
da mu je bila hoja šepasta in smešna. Naga¬
njal in ravnal je svoje ljudi v laškem jeziku.
Ženske in otroci so odpirali zaboje ter skladali
iz njih živobojno, vso z zlatimi vrvcami, resi¬
cami in našitki okrašeno glumaško obleko,

47

kakor da jo razkazujejo za vabo opazovalcem.
A nihče ni ogledoval vsega in opazoval vsa¬
kega z večjo pozornostjo in z večjim zanima¬
njem — nego Ploh!

Južina se je domislil one komedije, ki je
svoj čas gledal nje čarobnost v Metliki. Ali
kar je videl tu danes, to je potiskalo metliško
komedijo globoko v senco: tu je bilo vse tako
veliko, lično, razkošno, da je že po svoji zu¬
nanjosti jemalo sapo in vid. Kakšno more biti
vse to šele potem, kadar se vsa ta lepota in
umetnost, skrita po zabojih in počivajoča v
udih in gibih glumačev in glumačic, razmahne,
razgiblje pred strmečimi očmi gledalcev!
Martinek ne sme zamuditi nobene predstave!
In Ploh tudi ne!

Ko je bil šotor postavljen, se je spel moj¬
ster Fumagali na daljšo nogo in je zaklical z
močnim glasom, zroč samozavestno na vse
strani: „Majne gersaften, morken abens erste
galafosteluk! Anfak akt ur!“ — Nekdo iz nje¬
gove družbe je raztolmačil mojstrovo napo¬
ved: „Gospoda moja, jutri zvečer prva gala-
predstava! Začetek ob osmi uri!“

„Tudi Slovence ima Fumagali s seboj.
Tudi Slovenci so lahko glumači!“ se je začudil
Ploh.

Mojster Fumagali je nadaljeval: „Erste
Forsteluk verde spil krefika Genofefa, eine
šene trauerspil. Ale ago verde veine.“ — Tol-

48

inač je ponovil v slovenski besedi: »Na prvi
predstavi bomo igrali grofico Genovefo, lepo
žaloigro. Vse oči se bodo jokale."

»Genovefa, Genovefa!" je zašumelo po
trgu.

„Ik sen eiladuk ale e vinse ale kute nakt!"
je končal mojster, a njegov tolmač je povedal:
..Vse vas lepo vabim in želim vsem lahko
noč!"

Toda mojster Fumagali se je še nečesa
domislil, zakaj zaklical je naposled: „No, auk
tas, ik spilen grafe Kuno!" — Tolmač je po¬
jasnil: »Gospod ravnatelj pravi še to, da bo
on igral grofa Kuna!"

»Tudi glumači imajo ravnatelja!" je rekel
sam pri sebi Ploh. »Ampak Fumagali je dru¬
gačen ptič, kakor naš Fišar!"

To noč ni Ploh zatisnil očesa. Vse misli
so mu uhajale tja na trg k cirkusu. Srečni
glumači, ki jim ni treba tratiti časa s poseda¬
njem po zatohlih šolskih prostorih! Svobodno
žive in se prevažajo iz kraja v kraj. Povsod
jih občudujejo in plačujejo njihovo umetnost.
Premišljal je, kako bi mu bilo lepo, da je tudi
on med njimi! Izmislil bi si kako posebno go¬
vorico, enako oni ravnatelja Fumagalija. Dro¬
bil bi ljudem take, da bi se po kolenih bili od
smehu. Kazal bi jim profesorje, ravnatelja ali
celo nadzornika. Ploh je komaj čakal jutra. Ko
se je zdanilo, je bil že na nogah. Hitro se je

. Martinek je pobledel kakor kreda, noge so mu klecnile
kolenih, zamajal se je . . .

(Stran 75.)

49

oblekel in jo je zavil tja k cirkusu. Po hišnih
voglih so bili že nalepljeni lepaki, ki so nazna¬
njali nocojšnjo otvoritveno predstavo. Ploh ni
še nobene šolske knjige tako vestno prebral
kakor ta lepak. To bo naravnost čudovito!
Štirje arabski žrebci, izšolane opice, telovadci
na krogih in drogu, vrvohodci, kačji človek,
požiralec ognja, lažnivi Kljukec, trapasti Av¬
gusti, japonski čarovniki, jahalke in jahači —
naposled pa »Grofica Genovefa, nje trpljenje
in rešitev** ali »Trdosrčni grof Kuno in usmi-
leni grajski valpet Golo**... Ploh je bral in
bral zopet od začetka pa tja do konca, do zad¬
nje pike. Vstopnina... 20 krajcarjev. »Ta
prostor bo zame!** je vzkliknil ves navdušen,
da še čutil ni, kako ga je potrepljal po rami
profesor Lacko, ki se je odpravljal na jutranji
izprehod in precej časa opazoval Plohovo za¬
maknjenost. »Ko bi tudi šolske knjige bral s
tako vernostjo, ljubi prijatelj Ploh!** mu je lju¬
beznivo dejal gospod pater.

»Saj bi jih, ko bi bile take,** se je odrezal
študent in nadaljeval pot.

»Glejtesi!“ je dejal profesor; »no, no! Pa
se bova še v šoli kaj pomenila.**

Ploh je pa, ob šotoru stoječ, sklenil, da
danes ne gre v šolo, in naj ga vidi deset pro¬
fesorjev. Danes ne in jutri ne in nikoli več ne!
Vse skupaj, kar je s šolo združeno, naj gre
žabam gost in rakom žvižgat! Od danes na-

4

50

prej njega vse to nič več ne briga! Ves dopol¬
dan je prebil v cirkusu. Vse si je ogledal, vse
je prevohal in pretipal. Seznanil se je z glu¬
mači in glumačicami, izpraševal, pozvedoval.
Celo lastno godbo so imeli s seboj.

Profesor Lacko je stopil v razred in je
najprej pogledal na Plohov prostor. Bil je
prazen.

„Kje je Ploh?“ je vprašal.

Nihče ni vedel odgovora. Ugibali so dijaki
že pred ukom, a nikomur ni bilo znano, kje se
mudi, zakaj ga ni.

„No, Južina! Vidva zmeraj skupaj tičita!“
se je obrnil profesor do Martinka.

„Bolan je!“ je ta odgovoril.

„Bolan? Lažeš! Med komedijante je šel!
Pa še ti pojdi za njim, cigan! Bomo vama že
uro navili!“ se je jezil profesor.

XIII.

Opoldne je bilo najbolj živahno po trgih in
ulicah. Dijaki in odrasli ljudje, zaposleni tukaj
in tam po službah in opravilih, so se vračali
domov na obede. Tedaj je zahreščala pred
cirkusom godba, ki je prihajala vedno bliže.
Spredaj je jahal na vrancu sam mojster Fuma-
gali v belih hlačah, rdeči suknji, pokrit z bar-
žunasto čapko, ki je z nje vihrala perjanica.
Takoj za njim je jezdil njegov tolmač, ki ga je
pa bilo sedaj težko spoznati. Obraz je imel ves

51

potresen z belo moko, oblečen je bil v ohlapno
rdečo, belo pikasto obleko, za pokrivalo pa
mu je služila visoka bela čepica stoščaste
oblike. Čudno so se režala široka usta, podalj¬
šana z rdečim mazilom. Za godbo so jezdili
glumači in glumačice, vsi v tistih prečudnih
krojih, ki so jih prejšnji dan spravljali iz zabo¬
jev. Ta pisana družba je prijezdila in prigodla
na glavni trg in se ustavila pred mestno hišo.
Jezdeci so z ostrogami zbadali konjiče, da so
se živahneje gibali, hrzali in bili s kopiti. Fu-
magali je gledal resno in dostojanstveno in je
s konja ponovil natančno tiste besede, ki jih
je govoril sinoči, njegov našemljeni tolmač
pa jih je ponavljal v slovenskem jeziku. Samo
na mesto besede „morken“ (jutri) je stopila
beseda „kajte“ (danes). Potem je muzika uda¬
rila v novo koračnico, in glumaški izprevod
se je pomikal dalje proti Kandiji, da tudi njo
obvesti o tem, kaj se pripravlja za nocojšnji
večer. Za izprevodom se je gnetla množica
otrok, med njimi — Ploh! Prijatelji so ga brž
zagledali, a on ni zapazil nikogar, videl je
samo tiste, ki so jezdili pred njim. Seveda so
sedaj vedeli, zakaj ga ni bilo v šolo.

K večerni predstavi je bil tolik naval, da
ni bilo dovolj prostorov za vse radovedno ob¬
činstvo. Tiščali so se in prerivali, ker je vsak
hotel dospeti do boljšega mesta. Drugi so mo¬
rali žalostni domov ali so pa ostrebali okrog

4 *

52

šotora. Ploh, Martinek in tovariši so se dolgo
pred začetkom lepo utaborili na vzvišeni klopi,
odkoder je bil lep pogled na igrišče in na oder,
ki je bil postavljen ravno njim nasproti. Godba
je začela pihati že pol ure pred predstavo.
Tako je hrumelo in vriščalo pod visoko, ošpi-
Ijeno streho, da ni bilo razumeti lastne besede.
Pa je vsaj čakanje bilo olajšano. Ploh je bil
ves zamišljen. Nestrpno je čakal trenutka, ko
se odgrne zastor na vratih: začetek! Na vpra¬
šanja prijateljev ni odgovarjal. Ni čul nikogar,
ni videl ničesar. Ves je bil izpremenjen in za¬
maknjen.

Naposled je zapel zvonec — znamenje, da
se predstava prične. Plohu je srce zaigralo,
kakor še nikoli doslej. Izza zastora so planili
štirje, tolmaču enako namaškarjeni pojaci, se
premetali in točili v kolobarju, da so bili več
v zraku nego na tleh. Obkladali so se z zauš¬
nicami, se prekucavali in prevračali, da je bilo
videti, kakor da se vrte in odskakujejo debele,
velike žoge. Povriskovali so, vzklikali in se
grohotali, da je ob bučni godbi letelo skozi
ušesa. A ravno ta nepričakovani začetni na¬
stop je tako razvnel občinstvo, da je začelo
ploskati. „Kam so deli kosti? Kdaj so se
vsemu temu priučili ?“ se je radovedno izpra¬
ševal Ploh.

še so se pojaci kotalili semintja, že je pri¬
kimal v igrišče konj z mlado jahalko na širo-

53

kem, ploščatem sedlu. Tolmač je hotel tudi
na konja. Zagnal se je nanj, pa ga je vrglo na
hrbet. A ni obležal polomljen, temveč se je
dvignil na glavo, se zavrtel okrog samega
sebe kakor brneči volk ter se naglo kot strela
prevrgel in postavil na noge... Jahalka je
trepljala konja po vratu, potem se je postavila
na sedlo, pa ko je bil konj v najhujšem diru.
je stala na eni sami nogi. Pojaci so ji nastav¬
ljali obroče — ona je skakala skozi, kakor
navaden človek še na ravnih tleh ne more. In
s kako lahkoto! Še priklanjala se je na vse
strani, s smehljajočim licem se je zahvaljevala
za priznanje.

Ravnatelj Fumagali je preko živih, pre-
vračujočih se klopčičev pridirjal s konjičem,
ki ga je jezdil opoldne. Nikomur pojacev se ni
nič zgodilo. Švigali so konju pod trebuhom in
pod nogami, skakali nanj in odletavali z njega,
a nikomur še čepica ni zletela z glave. Fu¬
magali je stal sredi igrišča in je pokal z bičem.
Konj je dirjal v krogu in skakal preko kolov in
drugih zaprek, ki so mu jih pojaci nastavljali
na pot. Godba je utihnila. Fumagali je prijel
konjiča za uzdo in ga privedel na sredo igrišča.
Stopil je predenj in je začel vihteti z bičem.
Živalca se je spela na zadnje noge, prhala in
kimala z glavo. Hipoma je ravnatelj počil z
bičem in izprožil samokres, konjiček pa se je
zgrudil na tla, kakor da ga je do smrti zadela

54

gospodarjeva krogla. Tam je obležal nepre¬
mično, dokler ni počil drugi strel, ki je bli¬
skoma pognal konjiča zopet na noge. Vse to
se je zgodilo tako hitro in spretno, da je zbu¬
dilo med gledalci glasno odobravanje in plo¬
skanje.

Ko je še vrvohodec opravil svojo vrato¬
lomno igro, je bilo slavnemu občinstvu na¬
znanjeno, da se začne gledališka predstava.

Na odru so kazali trpljenje in muke ne¬
srečne grofice Genovefe. Njeno vlogo je igrala
suhljata, visokorasla glumačica, ki je nosila
belo obleko z dolgo vlečko, ki pa bržkone ni
bila umerjena za njeno slokost. S povešeno
glavo, bledih lic in rdeče obrobljenih oči je
stopicala po grajski sobani, vedno priprav¬
ljena, da je zdajci ne ošvigne s pasjim bičem
njen mučilec — grof Kuno, po postavi in
besedi sam ravnatelj Fumagali. Bil je v istem
kroju kakor opoldne. Rohnel in razsajal je po
odru, da je daleč prekašal ravnatelja Fišarja.
Samo umeti ga je bilo manj, ker je govoril
čudno mešanico. A že iz gibov in pogledov se
je dalo sklepati, da je moral biti strašno hud.
Tudi to se je dalo ugotoviti, da je dal svojemu
valptu — Golo mu je bilo ime — strogo naro¬
čilo, naj spravi Genovefo s sveta. Golo jo je
res odvedel v gozd in je prišel grofu Kunu po¬
vedat, da je grofica že sklenila z njim in s sve¬
tom sploh. Toda to grofu ni zadoščalo. „Prinke

55

mi kerc, cuka e ago! Prinke mi kerc, cuka e
ago!“ je neprestano robantil, hoteč dopove¬
dati valptu, da mu šele tedaj verjame, kadar
mu v dokaz grofičine smrti prinese njeno srce,
njen jezik in njene oči. In če je hotel Golo sebi
dobro, je moral kakorkoli zadostiti grofovi
želji. — V gozdu se je približala Genovefi
košuta. To ujame usmiljeni Golo, jo zakolje in
prinese Kunu njeno srce, njen jezik in njene
oči. Kakor je bil grof zadovoljen z izvršenim
naročilom, tako ga je začela peči slaba vest,
da si je sam zapičil nož v prsi in tako pognal
črno svojo dušo na dno pekla. Grofica Geno¬
vefa pa je bila rešena. Pravica in nedolžnost
je zmagala!

Ljudem je ta igra tako ugajala, da kar
niso hoteli domov. Obljubili so jim, da igro Po¬
nove takoj naslednji večer. In šele sedaj se
je slavno občinstvo razšlo.

XIV.

Plohu se ni hotelo iti domov, preveč je bil
razvnet. Kako naj spi po takem večeru, ki je
s svojo izrednostjo tako silno vplival nanj!
Kar plašno mu je bilo samemu. Večje družbe
ni maral, a vsaj Martinka bi rad imel pri sebi.
Ko je odhajal iz cirkusa, mu je pošepetal na
uho, naj ga počaka pred svojim stanovanjem.
Pred vhodom so se prijatelji poslovili in se
razšli. Ploh je krenil proti svojemu stanovanju.

56

Pred hišo se je ustavil in čakal. Po mestnih
ulicah so še odmevali pozni koraki, šepet dalj¬
nih besed se je odbijal od hiš. Glasovi pa so
pojemali vedno bolj, dokler jih ni popolnoma
posrkala nočna tihota. Ko je zavladal nad
mestom obči mir, je stopil Ploh izpred hiše. A
ni se obrnil do Martinkovega stanovanja, nego
šel je nazaj po isti poti, od koder je prišel, šel
je do cirkusa. Pa tudi tam se je že umirilo živ¬
ljenje, ki je še pred kratkim časom tako mo¬
gočno valovilo. Konji so prhali in bili s kopiti,
sicer pa ni bilo čuti glasu. Zadnja lučca je
ugasnila v hišici-vozu mojstra Fumagalija.
Mir — noč ...

„Kam?“ je vprašal polglasno Ploh.

Spomnil se je Martinka. A ta ga ni več
čakal. Predolgo ni bilo Ploha, zato je šel spat.
Ploh je krenil po ulicah nazaj. „Z njimi poj¬
dem!" je govoril sam s seboj. Zavil je po naj¬
daljši poti proti svojemu stanovanju. Lepa,
hladna pomladna noč je visela nad zemljo. Vse
nebo je bilo posuto z zvezdami. Bela rimska
cesta je hitela od obzorja do obzorja. Veliki
voz je migljal na jasnem nebu. V višini se je
utrnila zvezda in je v dolgem, svetlem traku
zatonila nekje za gorami...

Ploh je prišel na svoje stanovanje in je
legel v posteljo. Vsi prizori nocojšnje pred¬
stave so v slikoviti vrsti begali pred njim. Srce
mu je utripalo od nemiru in pričakovanja. „Z

57

njimi pojdem!“ je govoril polglasno. Vedno
bolj se mu je pogrezala zavest v omotico, v
sanje. Zaspal je ...

Tudi naslednjega dne ni bilo Ploha v šolo.
Prijatelji so začeli ugibati, kaj naj to izosta¬
janje pomeni; zazdelo se jim je, kaj Ploh na¬
merava. Občudovali so njegovo drznost in
odločnost ter si obenem želeli, da ga kdaj za¬
gledajo v Fumagalijevem cirkusu, kako bo
tam preobračal kozolce in uganjal burke. Ta¬
kega umetnika in šaljivca še ni dala novo¬
meška gimnazija!

Ko se je že iztekalo Fumagalijevo umetni-
kovanje, se je bližal dan godovanja gospoda
ravnatelja Fišarja. Ta dan je zavod vsako leto
slovesno praznoval, tako ga je nameraval tudi
letos. Ravnatelj je odredil, da je bil dan njego¬
vega godu vedno pouka prost dan. Na večer
pred godovnim dnem so mu dijaki zapeli pod¬
oknico, na god sam pa so prišli zastopniki
posameznih razredov tekom dopoldneva v
ravnateljevo pisarnico, da mu v imenu svojih
součencev čestitajo. Priprave so se vršile tudi
letos. Dijaki - pevci so se urili v prikladnih
pesmih, gospodje razredniki so izbirali odpo¬
slanstva ter jim sestavljali čestitke. Ves zavod
je prevzelo nekaj posebnega in vzvišenega,
kar je odvrnilo dijake od vsakdanjosti. Daši
se je vse pripravljalno delo vršilo kar najbolj
tajno, vendar ni ostalo prikrito ravnatelju. Ne-

58

kaj je opazil sam, drugo mu je razodel šolski
sluga, ki se je hotel prikupiti svojemu ravna¬
telju, mu pokazati, da vse vidi in vse ve;
morda pa je hotel tudi izbrisati kakšno črno
piko, ki je obvisela na njem zaradi kake ne¬
rodnosti, zagrešene v težki službi...

Ravnatelj se je sicer delal, kakor da ni¬
česar ne ve. A iz njegovega vljudnega, prikup¬
nega vedenja in iz dobrohotnih besedi, ki jih
je bil vsakdo deležen, kdor ie prišel v dotiko
z njim, je bilo spoznati, da mu jako prija to
češčenje. Tudi gospodje profesorji so se bolj
omilili v strogosti in zahtevah, zlasti so bili
razredniki priljudnejši in bolj domači, ker je
pač bilo vsakemu do tega, da se njegovi di¬
jaki najbolj prikupijo ravnatelju — saj pade
njegova milost posredno tudi na njega, ki jih
vodi in vzgaja. Bilo je torej na zavodu prav
lepo in prijazno, in nihče se ne more čuditi,
ako so si dijaki želeli, naj bi bil ravnateljev
god — vsak dan.

Ploh se je že čisto sprijaznil s Fumaga-
lijem. Povedal mu je, kaj se pripravlja na
gimnaziji. Fumagali je imel namen, da odide iz
Novega mesta ravno na jutro ravnateljevega
godu. Prejšnji večer napravi še poslovilno
predstavo — potem pa s trebuhom za kruhom
naprej po širokem svetu kazat in prodajat
svojo umetnost! Ampak predstava na večer
pred Fišarjevim godom ne bi uspela, vsaj kar

59

se obiska tiče. Ljudje pojdejo poslušat pod¬
oknico, kar nič ne velja, in tako utegne ostati
cirkus prazen. Ploh smatra za svojo prijatelj¬
sko dolžnost, da na to opozori Fumagalija,
ker ga hoče očuvati gmotne škode. Mojster
je bil Plohu hvaležen za opozoritev in je
odobril še nadaljnji njegov predlog, ki se je
glasil tako, naj priredi rajši posebno popoldan¬
sko predstavo z izbranim vzporedom za di¬
jake v počeščenje ravnateljevega godu. Fuma-
gali naj sam stopi do ravnatelja in ga prosi do¬
voljenja, da sme to storiti, a naj ga tudi prosi,
da obisk te predstave dijakom priporoči. Na
ta način ubije štiri muhe z enim udarcem.
Prvič bo naval k predstavi tolik, da bo blagaj-
nica polna; drugič dobi dovolj časa, da poruši
in pospravi cirkus; tretjič gre lahko z vso
svojo družbo vred poslušat podoknico; četrtič
se Ploh še bolj prikupi Fumagaliju, česar mu
pa fant seveda ni povedal. — Fumagali je
stisnil Plohu roko v dokaz posebne naklonje¬
nosti in hvaležnosti; potem se je čedno pre¬
oblekel in se odpravil v gimnazijo. Tu je dobro
obavil svoj posel, zakaj ko se je vračal do svo¬
jega šotora, mu je lice žarelo veselja, a tudi
s krajšo nogo je stopal hitreje.

Ploh je pregledaval, premetal, posprav¬
ljal na stanovanju svoje stvari. Na eno stran
je zlagal, kar se mu je zdelo najvažnejše in
najbolj potrebno; obleko in perilo; na drugo

60

stran pa je metal reči, ki jih ne bo več potre¬
boval: knjige in drugo šolsko ropotijo. Ni bilo
sicer dosti ne enega ne drugega, vendar je bil
kupček druge strani večji. S tega je prodajal
prijateljem in znancem za vsako ceno, kar je
kdo hotel kupiti. Kar je od kupčka ostalo, to je
podaril Martinku v spomin. Če pa te ostanke
spravi v denar, naj ga o priliki zapijejo v
Bršlinu v njegov spomin. Prvi kupček je zavil
v papir, ga prevezal z vrvco, zapisal na zavoj
svoje ime in ga odnesel Fumagaliju, ki ga je
vrgel v voz.

XV.

Ko so šli zjutraj pred ravnateljevim go¬
dom dijaki v šolo, so brali po hišnih voglih
velike lepake, ki so jim naznanjali, da se vrši
danes popoldne ob štirih posebna predstava
zanje „v počeščenje godovnega dne njegovega
blagorodja, velecenjenega gospoda gimnazij¬
skega ravnatelja Fišarja“, kakor je stalo z ve¬
likimi črkami tamkaj zapisano. Vsa šola je
šumela ob tej nepričakovani napovedi izred¬
nega dogodka. Radovedno so pogledavali štu¬
denti, kakšno je danes lice gospodu ravnatelju.
Sama zadovoljnost ga je. Saj ko je stopil v
svojo pisarnico, je že dobil ta znameniti lepak
na pisalHi mizi, kamor ga je bil položil šolski
sluga, da ga navsezgodaj preseneti in raz¬
veseli. Gospod ravnatelj je ogledaval to javno

61

obvestilo o svojem godu od blizu in od daleč.
Celo na sobna vrata ga je pripel in je stopal
korakoma nazaj proti oknu, da vidi, kako se
poda na tem velikem papirju njegovo ime in
s kake dalje se da brati. Potem je letak lepo
zganil in ga spravil v notranji žep suknje, da
ga doma pokaže gospe soprogi. Sedel je za
pisalno mizo ter začel pisati v naznanilno
knjigo. Na eno stran je napisal to, kar se naj
razglasi dijakom, na drugo stran pa to, kar
velja samo gospodom profesorjem. Poklical je
šolskega slugo in mu izročil knjigo. Ta se je
napotil z njo od razreda do razreda. Ravna¬
telju pa ni bilo obstanka. Odpravil se je do¬
mov, da pokaže ženi lepak in da jo on prvi
obvesti o tej javni proslavi svojega godu. Ko
je korakal po trgu, se mu je zdelo, da ga danes
meščani vse bolj spoštljivo pozdravljajo. Kar
tako slučajno se je oziral po hišnih vogalih,
od povsod so ga pozdravljali debelo napisani
ravnatelji Fišarji! Domov ga je neslo s tako
naglico, da je prestopal po dve stopnici. Že
spotoma je razgrnil lepak in ga držal slovesno
pred seboj, da gospo takoj ob vstopu v stano¬
vanje preseneti z njim. Toda gospa sama mu
je hitela naproti, lepak razgrnjen pred seboj!
Prinesel ga je sam mojster Fumagali izrečno
za gospo ravnateljevo!

V tem je šolski sluga potrkal na vrata
tretjega razreda. Dijak, v prvi klopi sedeč, jih

62

je odprl, vzel naznanilno knjigo ter jo izročil
gospodu profesorju. Bil je pater Lacko. Po
klopeh je zašepetalo, Martinek je sunil s ko¬
molcem soseda na levo in desno. Profesor je
stopil za kateder, potrkal s svinčnikom nanj,
pogledal po razredu. Ko se je polegel šepet,
je začel brati: „Danes popoldne se vrši v slo¬
večem cirkusu Fumagali posebna predstava z
izbranim vzporedom za dijake. Začetek ob
štirih. 1 * — „To je Plohovo delo!“ je šepnil Mar¬
tinek na ušesa sošolcu. Pater Lacko pa je na¬
daljeval : »Vstopnina za osebo 20 krajcarjev.
Ker je vstopnina tako nizka, pričakujem, da
se te izredne prilike dijaki polnoštevilno oko¬
ristijo. Šolski pouk se danes zaključi že ob
treh. Jutri daje ravnatelj pouka prost dan.
Podpis: ravnatelj Fišar lastnoročno.** — Pater
profesor je z očmi skočil na drugo stran, med
dijaki pa se je dvignil polglasan razgovor.
Mrmrajoče je bral gospod Lacko ter prikima¬
val z glavo: »Ljube gospode kolege vabim
nocoj ob osmi uri v vrtni salon pri Brunarju
na čašo vina. Veselilo me bo, če bom mogel
vse gospode pozdraviti na sestanku. Pa tudi
dijakom in glumačem napravite obilo veselja,
ako počastite popoldansko predstavo — glej
prejšnjo stran! — s svojim obiskom. Na veselo
snidenje! Kolega Fišar!“ — Med dijaki je še
vedno šumelo, zato je pater Lacko zopet po¬
trkal s svinčnikom po katedru, izročil knjigo

63

dijaku, da jo odnese slugi, ter izpregovoril:
„Sedaj vam pa povem to, česar ni v knjigi,
čeprav že vse to veste. Toda takim cepcem je
treba časih nekatero reč dvakrat povedati, pa
je še nobenkrat prav ne store! Jutri je god go¬
spoda ravnatelja — takorekoč naš hišni praz¬
nik! Zato je danes predstava, zvečer pod¬
oknica in jutri prost dan. Da ste vsi točno ob
pol sedmih pred gimnazijo! Pevci in nepevci!
Pa da se vsi lepo in dostojno vedete! Šolski
predpisi imajo isto veljavo danes in jutri, ka¬
kor so jih imeli včeraj in jih bodo imeli po¬
jutrišnjem ! Ko bo podoknica končana, vsi
domov spat! Nič razgrajanja in popivanja!
Kdor se kaj pregreši, bo kaznovan, da bo ves
črn! Ne vračajte dobrote z nehvaležnostjo!
No, Južina, ali si se naučil gratulacije? Nalašč
sem izbral tebe, da te malo razmajem v tvoji
nebrižnosti in te postavim na pravo pot. No?“

„Sem!“ je rekel kratko Martinek.

„Povej!“ je ukazal profesor.

„Čestiti gospod ravnatelj! V imenu dija¬
kov tretjega razreda se vam spoštljivo pribli¬
žujem, proseč vas, da blagovolite k svojemu
godu sprejeti naše odkritosrčne čestitke!
Hvala vam za vso vašo skrb, ki nam jo vedno
izkazujete in ki jo le od svojih staršev uživamo
v enaki meri! Mi vam bomo to skrb vedno
vračali s hvaležnostjo, z delom in lepim vede¬
njem. Ad multos annos!“ je ponovil Južina

64

gratulacijo. Glas mu je bil zveneč, beseda
gladka.

„Pobro!“ ga je pohvalil profesor. „Ad
multos annos — no, lahko rečeš tudi sloven¬
sko: Na mnoga leta! Ali pa naj ostane, kakor
je, da ne bo kake zmote in — da, saj si štu¬
dent latinske šole! — Sprejem pri ravnatelju
je jutri točno ob desetih! — Sedi!“

Martinek je sedel in se ni več menil za
pouk. Pa tudi drugim je bilo malo do njega. Še
tisto uro popoldne naj bi pustili pri miru! Kdo
naj danes pazi in mirno sedi v šoli, ko se pa
zunaj nje pripravlja toliko veselja in užitkov!

Ob desetih je vprašal Južina dijaka doma¬
čina, je li mu znano, kako vreme bo nocoj v
Bršlinu?

Zveze dijaka domačina so dognale tak
položaj: Gospod ravnatelj je za nocoj naročil
pri Brunarju večerjo ter nanjo povabil profe¬
sorje. Ob osmih se začne. To je zgodaj zju¬
traj pravila Brunarjeva kuharica njihovi služ¬
kinji, ko sta meso kupovali v mesnici pri
Švarcu. Ker je to sporočilo popolnoma zanes¬
ljivo, bo vsaj do polnoči zrak čist v mestu
samem, toliko bolj pri Čefidlju v Bršlinu, ka¬
mor ne bo ni pred polnočjo ni potem živega —
to je nevarnega — človeka, torej najlepše
vreme. Zjutraj je ujel tako mimogrede pogo¬
vor dveh osmošolcev, ki sta nekaj govorila

m

seboj je nesel čutarico vina, kos prekajenega mesa in
kruha pa tobaka . . .

(Stran 88.)

65

o Žabji vasi. Tudi slepcu je lahko videti, kam
pes šapo moli. Zato se ni bati od nobene
strani kake zapreke ali nevarnosti. Edini ka¬
men, ki leži napoti — to je denarno vprašanje.

Martinek je bil s poročilom zadovoljen in
je dejal, da že vse tako uredi — tudi vpraša¬
nje zaradi denarja — da bo prav na vse strani.
— Prihodnjo uro je prišel v razred pater Ber¬
nard. In da bo imel Južina pred njim mir in da
ga morda profesor ne zmoti pri važnejšem in
nujnejšem opravilu, se je kratkomalo presedel
v zadnjo klop, se skril in potuhnil za široka
pleča spredaj sedečega sošolca in začel se¬
stavljati vrsto imen onih, ki naj pridejo nocoj
takoj po končani podoknici v Bršlin. Do za¬
četka popoldanskega pouka so že bili vsi ti
obveščeni o uri in kraju večernega sestanka.

XVI.

Mojster Fumagali je ukazal prvo vrsto
sedežev lepo pregrniti s pisanimi rjuhami, da
bodo imeli gospodje profesorji udobne in pri¬
jazne prostore. Vsi drugi sedeži s stojišči vred
so bili namenjeni dijakom. Ti so bili kmalu
polnoštevilno zbrani. Ploha ni bilo več med
njimi. Imel je dovolj posla zadaj v oblačilnici
in pri konjih, ki jih je sedlal in gladil, da si čim-
prej pridobi za vse glumaške umetnije po¬
trebnih spretnosti.

E

66

Dostojanstveno so prihajali gospodje pro¬
fesorji, na čelu jim gospod ravnatelj. Sprejel
jih je sam Fumagali in jim odkazal prostore.
Godba je udarila v hreščečo pozdravno pesem,
dijaki so vstali s sedežev. Ravnatelj Fišar se
je zadovoljno ozrl na vse strani in ko je sedel
na svoj prostor, so posedli vsi drugi.

Predstava se je začela točno ob napove¬
dani uri. Ploh je radovedno kukal izza zavese.
Vse se je vršilo lepo v redu, z vsem je bil za¬
dovoljen. Profesorji in dijaki so se smejali prav
od srca, občudovali drznost in spretnost glu¬
mačev in glumačic, ploskali, vzklikali, da se je
razlegalo daleč naokrog. „Kaj bi šele bilo,“ si
je mislil Ploh, „ko bi sedaj jaz stopil na oder
in pokazal profesorjem njih same?“

Toda misel se mu je zazdela vendar malo
preveč drzna. Sicer pa te točke tudi ni bilo na
vzporedu, vrhutega je bilo treba pohiteti, ker
je nocoj na dnevnem redu še podoknica in na¬
posled — Bršlin! Ampak kadar pride Ploh v
Novo mesto kot izvežban glumec, tedaj po¬
kaže občinstvu, koliko in kaj vse zna!

Kakor bi mignil, je bila predstava kon¬
čana. Gledalci so se vsuli iz šotora in hiteli do¬
mov, da se pripravijo za podoknico. Fuma-
galijevi ljudje pa so začeli razdirati, posprav¬
ljati in nakladati. Krepko jim je pomagal Ploh,
ki se je končno domenil s Fumagalijem, da se
idpelje z njim drugega dne ob petih zjutraj.

67

Pred gimnazijo so se začeli zbirati dijaki.
V prve vrste so se postavili pevci. Obstopili
so jih dijaki, ki so nosili lampiončke, vse pi¬
sane in rožaste, da so skozi pestre barve tako
lepo prosevale prižgane sveče. Za pevci so se
paroma razvrstili drugi dijaki, in vsi skupaj so
tikoma pred sedmo uro krenili izpred gimna¬
zije na glavni trg ter se tu na gorenjem koncu
ustavili pred ravnateljevim stanovanjem.

Pevci so se po glasovih postavili v krog,
na sredo pa je stopil pater Hugolin, učitelj
petja, glasovit glasbenik in pevovodja, ki je
nocojšnji slavnosti posvetil sam svoje izredne
zmožnosti. Okolo pevcev so se razporedili no¬
silci lampiončkov, za njimi pa je stala druga
šolska mladina. A tudi ostalo prebivalstvo je
prihitelo v obilem številu, da je stala na trgu
glava ob glavi. Dospel je mojster Fumagali, v
njegovem spremstvu Ploh. Šumelo in vršalo
je po trgu kakor ob seinanjih dneh.

Gospod ravnatelj je odprl okno in se na¬
slonil nanje, poleg njega se je naslonila gospa
soproga.

Množica je utihnila, pater Hugolin je dvig¬
nil roko, mogočno so zapela mlada grla:
..Bratje, v kolo se vstopimo, k zvezi dajmo si
roke! . . .“

Ko ie utihnil zadnji akord, je množica na
trgu glasno zaploskala, gospod ravnatelj pa je

5 *

68

izražal svoje zadovoljstvo s prijaznim priki¬
mavanjem.

' Pevci so začeli peti drugo pesem:

Domovina, mili kraj!

Kjer visoke so gorč,
kjer zelene so planine,
cvetne trate in doline,
bele cerkve kjer stoje —
domovina, mili kraj!

Navdušeno se je zopet razlegalo odobra¬
vanje, gospod ravnatelj sam je narahlo udaril
z dlanjo ob dlan. Gospod pevovodja se je za¬
dovoljno smehljal. Ploh se je oziral na Fuma-
galija, ki si je vihal brke in hvalil petje: „Ben,
ben, ben ...“

Pater Hugolin je vtretje zavzdignil roko,
zadonela je pesem:

Naj čuje zemlja in nebo,
kar dnes pobratimi pojd,
naj se od ust do ust razlega,
kar tu med nami vsak prisega:
da srce zvesto — kakor zdaj —
ostalo bode vekomaj!

Nekdo izmed množice je zaklical z mo¬
gočnim glasom: „Gospod ravnatelj Fišar —
živio!“

69

Dijaki so zavihteli klobuke, vsa množica
se je združila v klicu: „Živio-živio-živio!..

Gospod ravnatelj se je zravnal ob oknu,
mahal z roko in se globoko priklanjal.

Dijaki so se uvrstili v izprevod in so šli
nazaj pred gimnazijo, kjer so se razšli. Tudi
množica se je razgubila. Gospodje profesorji
so počakali ravnatelja, ki je prišel iz stanova¬
nja in vsakemu stisnil roko. Odšli so k Bru-
narju. Fumagali je rekel Plohu: „Morken
punkt finf ur vek! Gute nakt, karo mio!“ In je
odšel svojim potom. Ploh je čakal, da pre¬
streže svoje prijatelje. Skupina starejših dija¬
kov jo je zavila proti Žabji vasi, Martinkova
družba pa je sprejela medse Ploha in odšla
hitrih korakov v Bršlin. Mudilo se ji je, da
ničesar ne zamudi. V znani sobi so posedli za
mizo ter naročili vina in klobas.

Južina je vstal in izpregovoril: ..Doslej
smo slavili ravnatelja, sedaj pa je čas, da mi¬
slimo nase, posebno pa na prijatelja Ploha.
Saj veste, kako je. Zbral si je pot umetnika,
medtem ko je nam usojeno, da še dalje po¬
žiramo šolski prah! Kakor ga mi ohranimo
v najboljšem spominu, tako pričakujemo tudi
od njega, da nas ne pozabi! Prvo čašo na nje¬
govo zdravje! Eks!“

„Eks!“ je soglasno odobrila vsa družba
Martinkov predlog in izpraznila čaše do dna.

70

Vino je kmalu razpalilo mlado kri. Dobra
volja je razvnela vsa srca. Posebno Ploh je
bil razposajen, dovtipen, živahen in zgovo¬
ren, kakor malokdaj prej v toliki meri. Z Mar-
tinkom sta se kosala, kdo od obeh hitreje po¬
ruši več ,.eksov“. Ploh ni oponašal samo
patra Lacka, Rafaela, Bernarda, svojega do¬
sedanjega ravnatelja Fišarja in nadzornika
Smoleta, ampak je obdelaval in smešil tudi
svojega novega ravnatelja Fumagalija. Prija¬
telji so se mu smejali do solz in so mu obe¬
tali v novem poklicu sijajno bodočnost.

XVII.

Bilo je že pozno čez polnoč, ko se je vra¬
čala mlada družba iz Bršlina domov. Vsi so
bili omamljeni od vina in tobaka. Zapletale so
se jim noge, blebetaje so govorili, vriskali, raz¬
glašeno prepevali.

„Danes-danes smo zadnji-zadnjikrat sku-
paj-skupaj!“ je kričal Ploh.

.,Saj nam nič-nič-nič ne morejo-morejo!“
se je drl Martin ek.

Obšla jih je tolika razposajenost in predrz¬
nost, da so razgrajali še potem, ko so prišli v
mesto.

Pred ravnateljevim stanovanjem se je
Ploh ustavil pod ulično svetilnico in je rekel:
..Sedaj se-se poslovim-vim še od njega! Če-če

71

je doma, nas-nas ne sliši, ker-ker spi; če ga-ga
pa ni-ni doma, pa tudi do-dobro!“

Tisti, ki niso bili popolnoma vinjeni, so brž
spoznali opasnost in so jo lepo odkurili domov.
Drugi pa so obstopili Ploha in Južino in so za¬
čeli z njima peti na vse grlo:

Kaj nam pa morejo, morejo, morejo,

kaj nam pa morejo, če smo vesel’?

Nič! —

Pesem še ni bila dopeta, že se je odprlo
okno v ravnateljevem stanovanju, na oknu pa
se je prikazal — ravnatelj.

„Še drugo — drugo ki-kitico!“ je velel
Južina.

„Že dobro, Južina! Pa jutri naprej!" je
svetoval ravnateljev glas. „In Ploh tudi — se¬
veda! No, no, se že še domenimo! Takoj spat,
sicer pokličem policaja!"

Kakor bi jih bil kdo polil z mrzlo vodo,
tako brž so se ponočnjaki razkropili na vse
vetrove. Ravnatelj je jezno zaprl okno. Komaj
je bil dobro legel v posteljo, ravno zaspati je
hotel, pa ga zdramijo ti lopovi! To je vendar
nesramno! In celo na njegov god! No, ti bodo
pomnili današnji dan, pravzaprav današnjo
noč!

„Dobro smo jo zavozili," je mrmral Ju¬
žina. ko se je doma razpravljal. ..Pa kaj-kaj

72

me bri-briga! Pojdem - pojdem pa za Plo-
Plohom!“

Legel je na posteljo. A ta se je začela gi¬
bati in gugati, kakor bi ležal na čolnu. Pre¬
metal se je, prekladal, vstajal, legal nazaj, do¬
kler ga ni rešil usmiljeni spanec neprijetnega
položaja.

Ploh je šel na trg do Fumagalijevih.
Hlapci so ravnokar vstali, napajali konje in jih
začeli zaprezati. Iz cevi vrhu strehe voza, kjer
je domoval ravnatelj Fumagali, se je dvigal
tenak, sivkast dim. Kuhali so kavo za zajtrk.
Ravnatelj je odprl vratca na hodniček ob
sprednjih kolesih, koder je bil prostor za voz¬
nika. Objelo ga je hladno jutro. Zapel je suk¬
njo, ovratnik zavihal kvišku in ko je zagledal
Ploha, ga je pozdravil: „Bon žorno! Kute
morken! Alo, snel eisteike! Mir fare veite!“

Ploh se je pognal na hodniček — en
skok, in bil je na novi poti življenja!-

Konji so potegnili, kolesa zaškripala — šlo
je naprej, naprej, po mestu dol, vedno bolj
navzdol do mostu, preko Krke, potem navzgor,
a vedno naprej, naprej...

Ploh se je ozrl nazaj. Tam je ponosno
kipel v jutranji zrak sloki kapiteljski zvonik.
Po bregu so stale železniškim vozovom enako
razpostavljene hiše, na dolenjem koncu se je
svetil iz jutranjega somraka sivi frančiškanski
samostan, ta mirni dom patrov profesorjev

Hranilovic ni rekel nobene besede, ampak je prijel fanta
za ušesa, ga potegnil izza mize . . .

(Stran 96.)

73

Lacka, Rafaela, Bernarda; za samostanom
skrita gimnazija, ob bregu pa je poganjala
temnozelena Krka svojo leno vodo dalje,
vedno dalje... Novo mesto! Pozdravljeno!
Zbogom! V trenutku se je zbudilo v Plohovi
duši tisoč spominov, vsi dogodki preteklih let
so planili mimo njegovih oči. Zazeblo ga je
in pretreslo. „In ko bi tudi ne hotel, bi moral
po tem, kar se je zgodilo nocoj!“ si je dejal
Ploh in je zamahnil z roko v slovo doseda¬
njemu dijakovanju, v pozdrav novemu življe¬
nju...

„Trinke kafe!“ se je oglasil Fumagali.

Ploh je stopil v voz — bil je med svojimi:
glumač med glumači!

Konji so vlekli; šlo je naprej, naprej,
naprej...

Južina se je prebudil, ko je že solnčno
jutro sijalo v sobo. Glava ga je bolela, strašno
slabega in izdelanega se je počutil. V prvem
hipu se ni zavedel, kaj je bilo. Potem se mu je
zasvetilo. Planil je s postelje in pogledal na
uro. Kazala je že čez devet. »Ravnateljev god
je! K njemu moram!“ je tožno zajavkal. »Am¬
pak — kaj potem?...“ Spomnil se je bršlin-
skega popivanja, kričanja po mestu, mijavka¬
nja pod ravnateljevim oknom, ravnateljevega
pozdrava... »Izgubljeni smo!...“ je vzklikni!
obupno in stopil do umivalnika, da se umije.
V zrcalu, ki je viselo nad njim, je zagledal

74

zmršene lase, bleda, upadla lica, pod očmi
temne proge — videl je svoj obraz! „Martinek,
po tebi je!“ se mu je izvilo iz prsi. „Ampak —
kar je, je! Junaštvo velja! Morda pa ne bo
tako hudo! Kolikokrat smo že pokrokali, pa se
ni še nikoli nič hudega zgodilo. Tudi danes se
ne bo!...“ Tako je tolažil samega sebe, ko se
je umival in oblačil. Ponavljal je čestitko.
Hudo je moral grbančiti čelo, da si je osvežil
spomin in utrdil iznova v njem besedo za be¬
sedo. Gospodinja mu je ponujala zajtrk, a ni
maral zanj, zakaj mudilo se mu je v šolo. Ka¬
zalec se je že pomikal na tričetrti na deset.
Nič obotavljanja! Pogum! Po glavi mu je ro¬
potalo in bunkalo, a dolžnost je dolžnost'. Ko
je stopil v gimnazijo, so ga že čakali razrednik
gospod Lacko in oba dijaka spremljevalca.

,.Mislil sem, da te ne bo,“ je dejal profe¬
sor, zakaj pater Lacko je tikal vsakega, tudi
osmošolca. „Ali pojde?“

„Upam, da,“ je odgovoril Južina. „Ali
Lacko tudi že ve?“ se je vprašal pri sebi.

„Dobro se drži!“ ga je bodril razrednik.

„0, bom se!“ se je junačil gratulant.

Ura je bila deset. Treba bo pred ravna¬
telja. Samo sedaj se naj še dobro izteče! Srce
je utripalo, znojne kaplje so stopale na čelo
— toda rešitve ni bilo nobene! Potrkal je na
vrata ravnateljeve pisarnice ...

.,Naprej!“ je velel glas.

75

Južina je vstopil. Z ravnateljem sta si po¬
gledala iz oči v oči. Vse se je zasukalo in je
zaplesalo pred Martinkovimi pogledi. Okna so
švignila mimo njega kakor bela megla, ravna¬
telj je izginil nekam v temo; miza, stoli, omara
— vse je zarajalo v nejasnem vrtincu. Mar-
tinka sta obšla mraz in vročina ...

„No? Kaj bi radi?...“ je začul ravnate-
jev glas, tako tuj, preteč in očitajoč, kakor bi
se oglašal kje iz črne, globoke dalje sam divji
mož.

Martinek je pobledel kakor kreda, noge so
mu klecnile v kolenih, zamajal se je — tovariša
sta ga prestregla, da ni padel po tleh...

XVIII.

Ko je zvedel pater Ladislav, kaj se je zgo¬
dilo, je bil ves divji od jeze. Južini je hotel
dobro, a ta gre in mu napravi tako sramoto.
V užaljenem profesorju je ugasnilo vse usmi¬
ljenje !

Ravnatelj je bil na svoj god silno slabe
volje, kakor še nobeno leto prej. Bolelo ga je,
ker so dijaki tako malo spoštovali njegov praz¬
nik. In kaj porečejo meščani? Lepe pojme
bodo imeli o šolskem redu in o ugledu učitelj¬
skega zbora, ko so lahko na svoje oči videli in
na svoja ušesa slišali, kako se negodni,
mlečnozobi fantiči pozno ponoči derejo pod
ravnateljevim oknom na njegov god, ko bi mo-

rali pokazati še posebno spoštovanje do go-
dovnjaka! Prizanašanje bi bilo greh — in to
tolikanj bol}, ker bi slabo vplivalo na ves
zavod, ako bi prestopek ostal nekaznovan.

Ravnatelj je naprosil profesorje, naj pre¬
iskujejo in pozvedujejo, kako in kaj. Tudi sam
je zaslišaval dijake, obljubljal milost tistim, ki
so govorili odkrito, pretil z najstrožjo kaznijo
onim, ki so tajili in lagali. Po vsej gimnaziji
je zavladala bojazen in skrb. Grešniki so iz¬
praševali vest, premišljali, kako se naj izgo¬
varjajo in rešijo kazni, se posvetovali, kaj naj
vsak govori, da bodo zagovori enaki in ver¬
jetni in da oni ne poruši tega, kar je ta zvi¬
jačno in spretno izpovedal sebi v prid. Tiho in
poparjeno so dohajali in odhajali študenti, ki
so imeli večje ali manjše pregreške na svojih
računih, najspoštljivejše so pozdravljali profe¬
sorje — a ti so bili hladni, jezni, razkačeni. Na
izpraševanjih in zaslišavanjih so se dijaki ve¬
činoma držali gesla: Čuvaj najprej svojo

kožo! — Eden se je izgovarjal na drugega,
sebe vlekel iz kaluže in tlačil vanjo tovariša.
O čemer so se bili prej domenili, da jim naj
služi v obrambo, to je vsak izrabljal predvsem
v svojo korist. Zato so se posamezne izpovedi
križale in si nasprotovale ter zaradi tega
krivdo še večale in dvigale jezo učitelj¬
skega zbora do neizprosnosti in neusmiljenja.
Strašna, težka, silna roka pravice se je dvig-

77

nila nad obtožence in krivce ter čakala samo
ukaza, da zamahne in udari!

Strah je šinil v kosti posebno dijaku
domačinu, da so se mu hlačice prav pošteno
tresle. Ta se je hotel za vsako ceno izmuzniti
iz zagate. Vso krivdo je valil na druge, po¬
sebno na Ploha in Južino, ki sta ga kar šiloma
vlekla v Bršlin, ko se je on skoro jokaje temu
upiral z vsemi štirimi. Tako se ni zgodilo samo
sedaj, ampak še vselej, kadar so ponočevali.
Ob takih in sličnih izpovedih so gospodje pro¬
fesorji zvedeli vse, kar so hoteli vedeti. Do-
znali so, da ni bilo to popivanje in kričanje
prvo, nego da je prišlo že v navado tako v
Bršlinu kakor v Žabji vasi. Vsi grehi in pre¬
stopki so planili na dan v vsej resničnosti in
umazanosti. Kar je prijazna sreča zakrivala
toliko časa, to je sedaj stalo neovržno zapi¬
sano in dokazano na obtožnici.

Vse mesto se je zanimalo za preiskavo.
Starši in gospodinje so bili vabljeni v ravna¬
teljevo pisarnico. Šolski sluga je imel toliko
letanja, da je bil ves zasopel, zadrezljiv in
siten. „Jaz bi te gade vse pobesil,“ je renta¬
čil po hodniku pred strankami, ki so čakale
na sprejem. „Sicer pa bomo že storili, kar nam
ukazuje vest in zakon! Take garjeve ovce
moramo temeljito iztrebiti, da nam ne okužijo
vsega zavoda! Vsem tistim babnicam, ki samo
spravljajo denar, a za dijake ničesar ne store,

78

odvzamemo študente, pa mirna Bosna! Sedaj
se mastite na študentovske stroške, a ti so
vam toliko v mislih kakor lanski ali pa še pred¬
lanski sneg! Jaz ne bom nič prosil milosti,
dovolj sem že imel potrpljenja! Vsakemu pet¬
indvajset — študentom in vam — pa bo
pravde konec!"

Stranke so mirno poslušale krepke besede
šolskega sluge, saj se je vsaka zavedala večje
ali manjše krivde. Pred ravnateljem so govo¬
rile po načinu samoobrambe: zagovarjale so
svoje dijake in zvračale krivdo na druge.

Iz vseh teh izpovedi in priznanj pa sta
zveneli posebno očitno in posebno glasno dve
imeni — Južina in Ploh! Ta dva sta glavna
krivca in provzročilca vsega zla. Zavajala sta
mladino na kriva pota. Tolika peza očitkov in
prestopkov je slonela na obeh, da ie bilo pri¬
čakovati najhujše kazni. Toda Ploh se je kazni
pravočasno izognil, a Južina ji ne uide. In ka¬
kor je prej rastel in se večal krog Martinkovih
prijateljev, tako se je sedaj manjšal in krčil,
in Južina se ni še prav docela zavedel res¬
nosti svojega položaja, pa je že ostal — sam.
Vsi so govorili proti njemu, vsi so kazali nanj!

Toda nekaj lepega je bilo vendarle na
njem! Ko je bil zaslišavan, ko sta ga ravnatelj
in razrednik pestila, ni ničesar tajil, zavijal
ali zvračal na druge, temveč je vse, kar je

79

storil in zakrivil, priznal moško in prosto¬
dušno !

Eni pa so v teh dneh splošne napetosti in
občega razburjenja nosili glavo pokonci. To so
bili tisti dijaki, ki jim niso mogli ničesar oči¬
tati. Sočuvstvovali so s svojimi obtoženimi
tovariši in jim želeli, naj se razdraženost uči¬
teljskega zbora končno toliko poleže, da bo na
sodbi govorilo tudi srce. Takih, kakršen je bil
šolski sluga v svojih besedah, med dijaki ni
bilo.

XIX.

Pozvedovanje je bilo zaključeno, učitelj¬
ski zbor se je sestal na ravnateljev poziv k
posvetovanju, kjer se naj v zboru učenih, iz¬
kušenih in dijakom dobrih mož presodi in pre¬
tehta ves položaj ter izreče — sodba!

Ravnatelj in profesorji so se zbrali v po¬
svetovalnici. Po dijaških stanovanjih so utri¬
pala srca, se bala in upala na milost. Šolski
sluga je razglasil, da se ta in ta dan, to in to
uro začenja — zavijanje vratov.

Resni so bili obrazi učiteljskega zbora —
saj jim bo odločevati nad usodo mladih ljudi,
svojih učencev, ki so stopili na kriva pota. Bo¬
dočnost mnogoterega je odvisna samo od njih.
V njihovih rokah je sedaj sreča in nesreča raz¬
brzdane mladine. Zato ne sme govoriti samo
strogost zakona, temveč mora imeti besedo

80  -

tudi razsodnost in ljubezen ter oziri na otroke
in starše.

Profesorji patri Lacko, Bernard in Rafael
so pregledovali svoje zapiske. Rafael je vzel
iz rokava njuhalnico, jo odprl in položil na ze¬
leno pogrnjeno mizo pred sebe. Ravnatelj
Fišar si je nataknil naočnike, prirezal svinčnik,
se odkašljal in odprl svoje zapiske. Posveto¬
vanje se je začelo...

Oospodje so govorili dolgo, temeljito in
stvarno. Pater Rafael je pridno segal v njuhal¬
nico ter miril razburjenost z drobnim, vonji-
vim tobakom. Pater Lacko je neprestano vrtil
svinčnik med prsti, a pater Bernard je prekri¬
žal roke na prsih ter gledal s pokojnimi, pri¬
jaznimi očmi ravnatelja.

Ko so gospodje preudarili vse, kar govori
za dijake in proti njim, prerešetali vsako po¬
sameznost, premotrili vzroke, dejanja in po¬
sledice, uvaževali nerazsodnost, lahkomisel¬
nost in norost obsojencev, je izpregovoril rav¬
natelj: »Gospodje, sedaj sodimo!“

„In glejmo, da ne bomo sojeni!“ je dejal
pater Bernard z mirnim glasom.

„Do glasovanja in do sklepov pridemo
najlažje in najhitreje, ako vsak gospod razred¬
nik predlaga kazen za dijake iz svojega raz¬
reda,“ je nasvetoval gospod ravnatelj.

..Dobro!“ je pritrdilo več glasov.

Martin se je ustavljal, se zibal in majal, kričal na
nagajivce . . .

(Straa 100.)

81

»Torej prosim!“ je odločil ravnatelj Fišar,
odmaknil stol nekoliko nazaj, položil roke na
mizo in čakal predlogov.

Nastal je dolgotrajen molk. Gospodje so
sklanjali glave nad papirji, ugibali vsak zase in
primerjali krivde posameznikov. Besede patra
Bernarda so bile kakor hladilo jezi, pomirjenje
razljučenosti, merilo kazni. Krutost se je umi¬
kala mirnemu razsodku; roka, ki se je stiskala
v pest, se je izkušala razkleniti v dobrotno
dlan, ki naj pogladi in zaceli rane, naravna
mlade stopinje na pot lepote in kreposti...
Pred posvetovalnico je prohajal šolski sluga,
kadil iz pipe. Njegovi težki, umirjeni koraki so
odmevali po dolgem, tlakovanem hodniku ...

»Začnimo, prosim!“ je prekinil molk rav¬
nateljev glas.

In so začeli: predlog za predlogom, glaso¬
vanje za glasovanjem ...

Najhujša kazen je zadela Ploha in Južino.
Ploha bi izključili, a je storil to pravzaprav že
sam. Ker ga ni bilo že več kot osem dni brez
vsakega opravičenja v šolo, je s tem prosto¬
voljno izstopil. Njegovo ime se črta iz vseh
katalogov in zapisnikov. — Martinek Južina
zasluži izključitev. A ker je sam vse priznal,
je to olajševalno zanj. Da mu ne ostane madež
za vse življenje in da se mu ne zapre pot v
bodočnost, mu konferenca nujno svetuje, naj
prostovoljno prijavi svoj izstop. Prej pa mora

6

82

odsedeti osemurni zapor. — Drugi dijaki so
dobili zaporne kazni od štirih do osmih ur. Vsi
dobe slab red v vedenju, a ta kazen lahko od¬
pade, ako ostane bodoče življenje dijakom ne¬
oporečno, zgledno in marljivo. — Vse te kazni
se zapišejo ob kaznenčevem imenu v vse ka¬
taloge in razrednice. Kazni pa razglasi po vseh
razredih gospod ravnatelj sam, ki naj posebno
poudari, da se naj za tako milostno sodbo
dijaki zahvalijo le plemenitosti svojih profe¬
sorjev. Razredniki obvestijo starše in gospo¬
dinje. Tem zaprete, da jim takoj odvzamejo
dijake, ako se še kdaj zgodi le senca tega, kar
se je godilo doslej ob njih vednosti in potuhi.

Ko so gospodje končno določili še dneve
in ure zaporom ter nadzorovanje in naloge pri
njih, je gospod ravnatelj zaključil posvetova¬
nje z iskreno željo, naj bi se gospodje v tak
namen ne zbrali nikoli več.

„Ne bomo sojeni!“ je dejal s smehljajočim
se licem profesor Bernard, ko je s svojimi to¬
variši zapuščal posvetovalnico.

XX.

„Kam sedaj?“ se je vprašal Martinek, ko
je prebil kazen in naznanil ravnatelju svoj
izstop. Ostal je brez prijatelja! Prej vse —
sedaj nič! Želel si je do Ploha. Toda kje je
sedaj?

„Kam?“ se je oglašalo vprašanje ...

83

Od ponižanja ga je bolelo; sram ga je bilo.
Sedaj nič, a prej vse!

„Kam?“

Najprej v Bršlin po slovo. Morda pride
tam pametna misel. Nekje mora biti vendar
kak izhod. Nobena pot ni tako dolga, da bi ne
imela konca.

„Kam?“ se je izpraševal, nazaj grede.

..Domov!“ se je .oglasilo srce.

Domov — k materi! In sicer takoj jutri
zjutraj! Pri materi bo vse dobro in vse odpu¬
ščeno! Njena ljubezen je večja kakor vse
drugo na svetu. Sega od obzorja do obzorja,
od neba do zemlje. Noben greh sinov, noben
njegov prestopek ni tako velik, da bi ga ne
objela materina ljubezen s svojo čudovito
močjo, da bi ne vriskala in ne jokala ob njem.
V veselju, radosti, razkošju, uživanju, pohot¬
nosti, grehu se cepijo poti križemsvet, a pot
v obupu, žalosti, grenkosti, ponižanju, bolesti,
zapuščenosti in trpljenju drži domov — k ma¬
teri! Mati je samo ena na vsem širokem
svetu — edina in ena je samo ona! Brez ma¬
tere ni sveta; ona je tisti konec, ki ga ima
vsaka pot!

Martinku je bilo tako čudno pri srcu, ka¬
kor še nikoli doslej. Tako hrepenenje se mu je
zbudilo po domu, da si je želel imeti peruti,
ki bi ga bliskoma ponesle v Rosalnice. Tam
bi se spustil na domači prag in se razjokal v

6 *

84

materinem objemu. Samo tega zdravila mu je
treba, pa mu bo zopet dobro. Potem pojde
kamorkoli, potem se naj zgodi karkoli!

Drugi dan zarana se je odpravil na pot čez
Gorjance. Nikogar ni imel, da bi mu bil sprem¬
ljevalec, pa tudi nikogar ni maral imeti poleg
sebe. Zato se ni hotel peljati s pošto, nego je
rajši peš potoval proti domu. Na stanovanju je
vse svoje stvari pospravil v kovčeg ter prosil
gospodinjo, naj ga pošlje za njim. Čim bliže je
prihajal vrhu Gorjancev, tem lažje mu je bilo.
Lepo, sveže, čisto, od zgodnjega solnca pozla¬
čeno jutro mu je tako dobro delo. Levo in
desno od njega so šumele temne lože, glasno
so prepevali ptiči. Nobene bridkosti ni bilo v
njih. Na vrhu je Martinek postal in se ogledal
nazaj. Po dolini je plavala megla kakor veliko
jezero. Tam daleč se je dvigalo iz nje Novo
mesto, ki mu ie pošiljalo svoj zadnji pozdrav.
Martinek se je okrenil in pospešil korake.
Cesta se je nagnila navzdol, pred njegovimi
očmi se je razgrnila Bela Krajina — valovita
zemlja s poljem in travniki, gozdovi, trtjem,
vrtovi in vasmi. Tam zdolaj na levem bregu
Kolpe so Rosalnice. Oko jih ne vidi, a srce čuti
njihovo bližino.

Južina mora paziti, da prestreže razred¬
nikovo pismo, da mati takoj ne zve, kaj se je
zgodilo z njim in zakaj je moral priti domov.
Resnico naj ji odkrije šele polagoma. Sedaj ji

85

pove, da je hudo bolan in da je moral na zdrav¬
nikov nasvet pustiti učenje. Oče se vrne šele
jeseni. Do takrat bo dovolj časa, da vse dobro
preudari in premisli, kako naj govori in kaj naj
stori, da vsaj zmanjša svojo krivdo, ako se že
ne bo mogel pokazati čisto nedolžnega.

Pred Metliko se je ustavil v gostilnici, si
naročil čašo vina in kos kruha ter čakal, da
se je zmračilo. Ob belem dnevu ni maral skozi
mesto. Srečal bi ga morda znanec, ga nagovo¬
ril in začel izpraševati, kaj pohaja sedaj tod,
ko vendar še ni počitnic. To bi mu bilo nepri¬
jetno. Vsakemu bi moral pripovedovati in raz¬
lagati to, kar si je sedaj spotoma tako lepo v
mislih sestavil in osnoval, da potolaži mater.

Ko se je zmračilo, je nadaljeval pot. Do¬
spel je do doma in dobil mater, ki je ravno pri¬
pravljala večerjo.

Mati se je na vso moč začudila, ko je tako
nepričakovano zagledala sina.

„Martinek!“ je vzkliknila, „kaj je s teboj?"

„Nič hudega," je odgovoril mirno, „vse
bo zopet dobro. Naporno delo me je čisto iz¬
mučilo, in zdravnik mi je svetoval, naj pustim
za nekoliko časa učenje, da se doma pozdra¬
vim in popravim," je lagal sin.

„Ubogo moje dete!" ga je milovala mati
in pritiskala k sebi. Videla je njegov upadli,
bledi obraz, njegovo sloko postavo, pa je mi¬
slila ljubeča mati, da je res bolezen začela raz-

86

jedati njegovo zdravje. Takoj drugi dan je
moral pisati očetu, kaj je storil. Oče je odgo¬
voril, da je ravnal prav, in naročil je materi,
naj pazi nanj, da se do jeseni pozdravi, da bo
mogel s prihodnjim šolskim letom zopet v
novomeške šole. In ker je dospelo materi na¬
menjeno pismo od razrednika najprej v Mar-
tinkove roke, ni bilo za prvi čas nobene ne¬
varnosti, da bi prišla resnica na dan.

Martinek je bil vesel, da se je tako ugodno
zasukalo kolo sreče. Z vso skrbjo, ki jo zmore
materino srce, je stregla mati sinu, ga nego¬
vala in čuvala, da se mu vrne ljubo zdravje.
Pošiljala ga je k metliškemu zdravniku. No,
Martinek je moral k njemu, zakaj bal se je, da
mati sama ne stopi tja povprašat in pozvedet,
kako je s sinovim zdravjem. Zdravnik ga je
pregledal in preiskal, a ni dobil nobene po¬
sebne nevarnosti. Ker je tako naglo silil v
visoko rast, je bil pač suhljat in šibak. Morda,
je menil zdravnik, tudi preveč lučka iz polnih
kupic in puši tobak, kar je kvarno mlademu,
razvijajočemu se telesu. Zato pa mora vinu in
tobaku dati slovo, uživati tečno hrano, redno
v posteljo in iz nje, se veliko gibati pod milim
nebom, pa se mu kmalu vrnejo telesne sile, da
bo zopet fant od fare, vesel, živahen, dobre
volje in sposoben za študiranje. Čas si mora
preganjati z delom ali z dobro knjigo, sicer
pridejo grde, škodljive misli in iz njih dejanja,

87

ki zamore vedrost duha ter zaplode v telesu
kali bolezni, usihanja in hiranja zdravih in než¬
nih telesnih sil in snovi. Mlada pljuča so silno
dovzetna in občutljiva; mlada kri rabi tečne
hrane, zmernosti in počitka; opojne pijače in
tobak pa dovajajo v ves notranji telesni ustroj
strupene snovi, ki uničujoče vplivajo na duha
in telo. Kakor bi se na milijone grdih živalc
razmnožilo in razlezlo po vsem telesu, po
možganih, celo po mislih, tako razjeda ta strup
mlademu človeku telesno in dušno zdravje, da
vene kakor cvet brez hrane in svetlobe in
ugaša kakor luč brez stenja in olja.

XXI.

Martinek je živel doma poleg volje. Kar
je storil, je bilo všeč tudi materi, ker je ho¬
tela, naj si sin streže, kakor mu to najbolj
prija. Ko so prišli drugi metliški dijaki domov
na počitnice, se ni Martinek maral družiti z
njimi, oziroma so se dijaki ogibali njegove dru¬
ščine. Po Metliki se je brž razvedelo, kakšna
je bila tista Martinkova bolezen, ki je moral
zaradi nje predčasno ostaviti šolo. Zato pa so
starši svetovali svojim sinovom dijakom, naj
puščajo Južino z mirom. Če vržeš gnilo ja¬
bolko v koš zdravih jabolk, se vseh prime gni¬
loba. Martinek naj torej hodi svojim potom,
drugi pa svojim — tako bo prav na vse strani.

88

Mati je Martinka pogledovala z ljube¬
čimi, skrbnimi očmi. Kadar je kri zagorela na
njegovih licih, je bilo materi tako blaženo pri
srcu, saj jo je navdajala osrečujoča misel, da
se sinu vrača zdravje. Martinek se je spo¬
četka ustrašil samovanja, bolelo ga je prezi¬
ranje nekdanjih prijateljev. Toda prvemu se
je privadil, drugim pa je preziranje vračal s
preziranjem. Kakor tujci so šli drug mimo
drugega, ako so se slučajno kje srečali.

Česar si je poželel, to mu je mati dala.
V Mestnem logu si je postavil mizico in klopco.
Tušem je najrajši zahajal ob lepem vremenu.
S seboj je nesel čutarico vina, kos prekaje¬
nega mesa in kruha pa tobaka — drugega mu
ni bilo treba. Naj se zdravniki vsega sveta po¬
stavijo na glavo, njemu to služi in prija. Zakaj
bi si torej tega ne privoščil? Saj živi samo en¬
krat in če ima vse te dobrote na razpolago, bi
bil neumen, ako jih ne bi užival.

Udobnemu življenju se je privadil tako, da
mu ni bilo mar niti osamelosti niti brezdelja.
Hitro je pozabil na usodne dogodke v Novem
mestu. Kakor bi z gobo potegnil po tabli, tako
so mu šli iz spomina. Živel je današnjemu
dnevu. Kaj je bilo včeraj in kaj bo jutri, to ga
ni brigalo.

Približal se je čas, ko bi treba v šolo. Ta¬
krat se je pač spomnil svojega položaja. A
materi je bilo treba samo reči, da se še ne

89

počuti dovolj trdnega — pa ni bilo ugovora
proti sinovemu sklepu, da ostane vsaj še ne¬
kaj časa doma, dokler je vreme tako prijazno
in gorko. V šolo vstopi lahko tudi med šolskim
letom. Samo da je resnico zopet prekril vsaj
za nekaj časa s prevaro, pa mu je odleglo. Ho¬
dil je po sosednih vinogradih, koder se je za¬
čela trgatev. Dobival je grozdja in mošta, ko¬
likor je hotel. In dobro se mu je zdelo, da sedaj
lahko svoboden uživa bogati jesenski čas, ko
morajo njegovi prezirajoči ga prijatelji in so¬
šolci posedati po zatohlih in mračnih šolskih
prostorih. To je maščevanje za njihovo pre¬
ziranje !

Ive Južina se je vrnil letos prej, nego je
bilo to običajno. Skrbela ga je sinova bolezen,
zato je pospešil povratek. Ko je prišel domov,
je mislil, da dobi tamkaj ženo samo. Bil je
presenečen, ko je zagledal tudi sina doma. ker
si je mislil, da bo že v Novem mestu. Da ni še
zdrav, da se nikamor ne mudi, sta mu dopo¬
vedovala žena in sin. No, dobro! Ampak očetu
se je vendarle čudno zdelo, da se Martinek
tako ogiblje vsakemu razgovoru o šoli. Ive je
videl dosti sveta, spoznal mnogo ljudi, pa mu
je bilo lahko razvideti, da ni vse v redu, kar se
sedaj vrši doma. Ni dolgo premišljal, temveč
se je kar odpravil naravnost v Novo mesto!

Pri ravnatelju in pri profesorjih je zvedel
vse. Kakor bi se del Gorjancev posul nanj,

90

tako pezo je začutil Ive Južina na sebi. Vse
lepe nade, ki jih je gojil o bodočnosti svojega
edinca, so bile uničene. Gospodje naj mu kaj
svetujejo! V novomeško gimnazijo ga ne
sprejmejo več, to je gotovo. Lahko ga da kam
drugam v šolo. Zadržka ne bo, ker je prosto¬
voljno izstopil. Vprašanje pa je, če ga bodo kje
hoteli sprejeti sedaj, ko se vrši pouk v no¬
vem šolskem letu skoro že dva meseca. Vsak
ravnatelj bo najprej vprašal, čemu prihaja Ju¬
žina tako pozno. Treba bo povedati resnico,
saj bi nje prikrivanje nič ne pomagalo, ker se
lahko vsak ravnatelj obrne v Novo mesto z
vprašanjem po pojasnilu. Kakšen bo odgovor,
si oče lahko sam misli. Uradno se ne sme la¬
gati. Ako bi fant ne zamudil pravočasnega
vpisa, bi se še kako uredilo. Sedaj pa ni nič
drugega pričakovati, nego da bo to šolsko leto
izgubljeno.

XXII.

Ive Južina se je žalosten vračal domov.

Kaj naj stori, kaj naj ukrene?

Edinega sina ima. Zanj se trudi, zanj zbira,
zanj je ustanovil lepo domačijo. Pa naj bi bilo
vse brezuspešno, vse zidano na pesek, vse za¬
vrženo?

Jeza in bolest sta polnili očetovo srce. Iz
obilice vprašanj si ni vedel izhoda. Štiri leta
so šla brez koristi, peto leto gre istim potom.

91

Kaj bo iz fanta, ako pojde tako naprej? Samo
ob tem, kar je znosil oče ob delu in trudu, ne
bo mogel živeti. Sicer pa tudi ni spodobno za
mladega človeka, ako samo lenuhari, uživa in
zapravlja, ako živi takorekoč brez namena in
smotra. Treba je takoj karkoli storiti, da se
vse Martinkovo življenje ne pogubi brez prida
kakor studenec v peščeni zemlji.

Ali naj udari z razljučeno roko, brezob¬
zirno in kruto, kakor je njega udarila resnica?
Ali naj prestopi domači prag s prijaznim li¬
cem in dobro besedo?

S prijaznim licem in dobro besedo! Siro-
vost posirovi še bolj, krutost otopi, odvrne
človeka od človeka, sina od očeta.

Ive Južina ima znancev povsod. Če sam
trguje, naj trguje tudi sin. Morda mu bo ta
poklic vabljivejši, nego mu je bilo študiranje.
Saj je vsak stan časti in spoštovanja vreden,
če se mu posvetiš z voljo in poštenimi na¬
meni. Tudi v trgovskem stanu so odlične
osebe. Južina se je spomnil na svojega prija¬
telja Hraniloviča, ki je imel veliko trgovino
mešanega blaga v sosednem Karlovcu. Hrani-
lovič je bil zgleden mož po zmožnostih in delo-
ljubnosti. Južino je večkrat zalagal z mnogo¬
tero robo, ki je z njo krošnjaril. Ker spajata
oba moža prijateljske vezi, ni dvomil oče, da
Hranilovič ne sprejme Martinka v uk.

92

Ko je dospel Južina v Metliko, se ni od¬
pravil domov, nego je naročil voz in se takoj
odpeljal dalje proti Karlovcu. Prišedši tja, je
odmah stopil do Hraniloviča, mu razodel svojo
prošnjo ter mu povedal vse po pravici in res¬
nici, kako je z njegovim sinom sedaj in kako
si želi, da bi bilo vbodoče.

Hranilovič je sklenil roke na hrbtu, pre¬
mišljal in nekaj mrmral sam zase, da je Južina
spoznal, kako bi se rad otresel njegove po¬
nudbe. Načrti užaljenega očeta, komaj zasno¬
vani, so že začeli razpadati. Hudo je bilo Ju-
žini, srce ga je bolelo.

Po dolgem razgovarjanju in preudarjanju
sta se vendarle naposled domenila moža, da
sprejme Hranilovič Martinka v prodajalnico,
a izgovoril si je vse očetove pravice glede
hvale in graje, glede nagrade in kazni. Mar-
tinek naj pride začetkom prihodnjega leta, ker
ima Hranilovič sedaj dovolj osobja, takrat pa
napravi prostor za novega trgovskega va¬
jenca.

V očetu se je umirilo, ublažilo razjarjeno
čuvstvo. V zavesti, da je odprl sinu vrata v
gotovo bodočnost, se je vrnil domov. V pričo
matere je povedal Martinku vse, kar je slišal
v Novem mestu in kar je opravil v Karlovcu.
Beseda je bila očetu resna in odločna, vendar
dobrohotna. Materi se je stiskalo srce od ne¬
pričakovane, gole resnice; oči so ji točile

93

grenke solze, a otrok se ji je smilil. Samo sebe
bi darovala, ko bi mogla napraviti nestorjeno.
kar se je zgodilo.

.,Vse bodi pozabljeno in odpuščeno,“ je
končal oče, „ako boš odslej živel in delal tako,
kakor se spodobi!"

..Vse je pozabljeno in odpuščeno!" je za¬
vriskalo materino srce. Njene solze so se pre¬
lile v smeh. njena bolest se je izpremenila v
radost.

..Pozabljeno in odpuščeno!" je odmevalo
v Martinkovi duši. Pred leti je bil nekoč z ma¬
terjo v Karlovcu, kamor je peljala naprodaj
lepe, rejene prešičke. Brž je zrastel v njego¬
vem spominu prijazni Karlovec z velikimi hi¬
šami. ulicami, trgi — o, večji, nego sta Metlika
in Novo mesto skupaj! Vojaki so tam, godba
svira na javnem šetališču. In koliko ljudi! Si¬
jajne prodajalnice! In to lepo mesto bo sedaj
njegovo bivališče. Nič več ne bo puščobne
šolske enoličnosti — povsem novo življenje
stoji pred njim! Pozdravljeno!

Saj ve že iz Novega mesta, kako je s ta¬
kimi vajenci, kakršen bo on sedaj. Vsi nedelj¬
ski in prazniški popoldnevi so njihovi. Tedaj
se razlete v okolico, pušijo svalčice — če na¬
nese prilika — profesorjem naravnost pred
nosom, saj nimajo nobene moči in oblasti do
njih. Samosvoji so, čisto malo manj kot go¬
spodje! Kako se jim prileže kozarec vina! Be-

91

seda jim je moška, zavestna — vidi se, da so
nekaj! A dijak ni nič! Vedno mu je za petami
profesorski strah. Trgovec pa je mož, da mu
ga ni para! In tak bo tudi on, Martinek!

XXIII.

Minila so štiri leta.

Ive Južina se je naveličal potovanja po
tujih deželah. Razprodal je vse svoje pisano
blago in se je vrnil s prazno nahrbtno omaro
domov. Začutil se je utrujenega od dolgolet¬
nega krošnjarenja. Noge so ga bolele, sapa ga
je dušila. Ko se je vrnil v domačo hišico, je
spravil omaro na podstrešje. Tam naj počiva
tudi ona, ki je bila priča njegovim naporom!

Gospodinji Bari se je izpolnila dolgo go¬
jena želja. Ko se je mož odločil, da ostane
doma, ji ni bilo treba več samevati na stare
dni. Toliko sta prigospodarila in prištedila, da
se jima ni bilo treba bati pomanjkanja. Naj
potekajo zadnji dnevi v ljubem zdravju, ali pa
naj pride bolezen — preskrbela sta si toliko,
da bosta vsaj brez skrbi za kruh lahko čakala
konca.

Obeh sicer ni še težila peza starosti; za¬
radi te bi lahko živela še deset, dvajset let.
Ampak bile so skrbi, predvsem skrbi zaradi
sina, ki so oba tiščale in težile, da sta bila vi¬
deti starejša, nego sta bila v resnici. V poletnih

mesecih se je že kako prebilo. Gibanje pod
milim nebom v svežem in zdravem zraku jima
je dovajalo novih življenjskih moči, da sta se
vsa pomladila in okrepila. Zima pa je vplivala
na oba neugodno — bolj še na moža, nego na
ženo. Gospodarja je začela mučiti naduha, ki
mu je kalila udobnost in zadovoljnost, kolikor
ju je ponujal mirni, tihi dom.

Martinek, sedaj že Martin Južina, se je iz¬
obrazil za trgovskega sotrudnika. Njegov go¬
spodar Hranilovič je imel mnogo posla z njim.
da mu ni ušel preko ograje in se razdivjal in
izgubil v nastavljenih mrežah. Vladal je svoj
dom s trdo roko,ki je tudi udarila, ako ni beseda
nič izdala. Dostikrat je navil tudi Martinkova
ušesa, kadar je storil kaj takega, kar je naspro¬
tovalo gospodarjevemu ukazu. Zdaj ga je za¬
lotil v kakem kotu skritega, kjer je pušil sval-
čico, namesto da bi stregel v prodajalnici
strankam. „Čof! Čof!“ je zapelo od leve in
desne po Martinkovih licih. Če ne sluša be¬
sedi, naj ga roka pouči! Strogo je bilo zabra-
rijeno jemati in lizati sladkorčke, še strožje je
bilo prepovedano srkati skrivoma žgane pi¬
jače, ki jih je prodajal Hranilovič. Kadar je bil
Martinek zasačen pri uživanju tega ali onega
prepovedanega sadu — ali naj Hranilovič zo¬
pet ponavlja besedo prepovedi? Bob ob steno!
„Čof! Čof!“ je zazvenelo po ušesih, pa je bilo
pravde konec!

96

Seveda se je Martinku jako vihal nos, ko
ga je Hranilovič trdo držal kakor s kleščami.
Nekoč jo je fant kar popihal. Zvečer je bil še
doma, drugo jutro ga pa ni bilo nikjer. Kaj stori
Hranilovič? Ukaže zapreči voz in se odpelje
naravnost v Rosalnice k Južini. Drugam je
nepridiprav gotovo ni pobrisal kakor domov,
si je mislil strogi gospodar. In mislil je pravo!
Martinek je sedel doma za mizo in obiral svinj¬
sko kost, starši pa so ga poslušali, kako jim je
lagal, da mu je za nekaj dni dal gospodar po¬
čitnice. Kaj naj pove in kako se naj izgovarja
čez nekaj dni, na to Martinek ni mislil. S časom
in silo pride tudi rešilna misel in prava beseda!

Nenadoma pridrdra po cesti voz in se
ustavi pred hišo očeta Južine. Vrata se odpro,
in v sobo stopi — Hranilovič!

Martinek ni imel toliko časa, da bi pomi¬
slil, ali naj smukne pod mizo ali naj plane skozi
okno, zakaj toliko se mu je brž zdelo, da ta
obisk zanj ne pomeni nič dobrega.

In res! Hranilovič ni rekel nobene besede,
ampak je prijel fanta za ušesa, ga potegnil izza
mize predse, potem pa — „Čof! Čof!“ — Oče
in mati sta odpirala oči in usta, tako naglo se
je vse zgodilo.

„Brž vzemi klobuk in — zbogom!“ je uka¬
zal Hranilovič. Martinek je slušal brez obotav¬
ljanja. Gospodar ga je prijel za roko, ga odve-

. Šele čez nekaj dni, ko je Kolpa upadla, so dobili na plit¬
vini daleč pod vasjo naplovljeno truplo ...

(Stran 106.)

97

del iz hiše in posadil na voz, kamor je sam
sedel.

Oče ni vedel, kaj bi in kaj ne. Stopil je za
odhajajočima in je postal na pragu. Mati se je v
sobi jokala.

Šele sedaj se je obrnil Hranilovič k njemu
in je rekel z ostrim glasom: „Brez zamere, pri¬
jatelj Južina! Tako je treba krotiti uhajača in
svojeglavneža! — Poženi!" je ukazal hlapcu.
Ustavil se je v Metliki toliko časa, da je nakr¬
mil konja. Potem pa z Martinkom nazaj v Kar¬
lovec!

Ah, kako se je mladi Južina oddahnil, ko
je bila učna doba za njim in ko je bil usposob¬
ljen za trgovskega sotrudnika! Če bi hotel biti
odkritosrčen, bi moral priznati, da bi se to ni¬
koli ne zgodilo, ako bi Hranilovič ne imel z
njim toliko potrpljenja — vse to pa v prvi vrsti
zaradi očeta. Koga drugega bi kratkomalo spo¬
dil, a Južini in njegovemu sinu je hotel dobro.

Martinek si je najprej poiskal novega go¬
spodarja. Hranilovič mu je sicer dejal, da lahko
ostane pri njem, ker je vedel, da ne bo prav,
ako pride mladenič izpod njegovega varstva.
Svetoval mu je pač, a brez uspeha. Druge moči
pa sedaj ni več imel do njega. In ravno to je
veselilo Južino. Želel si je svobode in življenja!
V krogu svojih tovarišev je bil kmalu znan kot
izboren družabnik in neugnan veseljak. Nihče
ni znal tako mojstrsko piti „Eks!“, nihče ni pel

7

98

tako veselih in zabavnih, nihče ni tako pre¬
tkano metal kvart kakor Martin Južina! Še
tako budno oko Hranilovičevo ni zasačilo fan¬
tov, ko so se v svoji sobi učili iger na kvarte.
A tudi to je sedaj Martinu dobro služilo.

XXIV.

Oče Južina se je čutil vedno bednejšega.
Nobenega veselja ni več imel in nobene nade.
da se mu okrepi zdravje in da se mu razjasni
večer življenja. Kar je čul in zvedel o sinu,
ni bilo nič dobrega. Martin je služil pri vojakih
v Ljubljani, a oče ga je moral vedno zalagati z
denarjem. Martin je popival, kvartal in vese¬
ljačil, da je imel večne sitnosti z vojaško
oblastjo. Vse bridkosti je stiskal oče v sebi in
jih tajil pred materjo, ker ni hotel žaliti uboge
žene. Bolest ga je razjedala, ugonabljala, srce
mu je krvavelo. Ta notranja bol ni ostala brez
posledic in vpliva na njegovo telesno zdravje.
Videl je svojega edinega sina, ki je izgrešil pot
dostojnosti, resnosti in možatosti. Upanja ni
bilo, da se napoti na drugačno cesto življenja,
saj ga niti železna in neizprosna strogost vo¬
jaštva ni izmodrila. Ive Južina je hiral vidoma.
Želel si je rešitve iz telesnega in dušnega trp¬
ljenja, želel si je smrti.

V oporoki je napisal tako, da ostane ženi
gospodinjstvo in užitek od vsega, kar ima, do

99

njene smrti. Potem bo vse last sina Martina.
Potlej pa — kakorkoli in karkoli! Kaj ga briga!
Saj je hotel sinu dobro, a če neče sam — Bog
rnu pomagaj, oče mu več ne more! Sedaj je
očetu že vse eno! —

In Ive Južina je legel in umrl.

Gospodinja Bara je ostala zopet sama.
Moževa smrt jo je potrla, da je bila videti ka¬
kor senca, ki se je plazila iz kota v kot. Do
pokopališča ni bilo daleč. Tja je hodila redoma
vsak dan. V bližini moža ji je odleglo. Združila
bi se še tesneje z njim, vekomaj bi počivala
poleg njega. Naloga njenega življenja je dopol¬
njena. Vse svoje sile je dala domu, vso svojo
ljubezen sinu! Sedaj pa naj pride plačilo tudi
njej!

Kakor zagori ugašajoč plamen, če mu pri-
deneš goriva, tako je zaplapolala moč življe¬
nja v materi, ko se je vrnil sin od vojakov in
ostal doma. Toda Martinu je bilo matere in
domačije malo mar. Hodil je v Metliko, kjer je
obredel vse gostilnice, popival s kakršnokoli
druščino in plačeval zanjo. Česar ni vzela pi¬
jača, to so pobrale kvarte. Ko je bil popolnoma
izžet in onemogel, je pritaval domov, kjer je
polegal, spal in se lečil, dokler ni zopet zbral
novih moči in izvabil iz matere denarja, pa se
je stara pesem začela od kraja. Časih ga po
več dni ni bilo domov. Praznil je „ekse“, na
dušek mu je zletelo vino iz kupice po griu.

7 *

100

Otroci, samosrajčniki in bosopetniki, so ga
tudi že poznali in vedeli za njegovo razvado.
Kadar se je vinjen zibal po metliških ulicah, so
tekali za njim in ga dražili s klici: „Južina, ks,
ks, ks!“

Martin se je ustavljal, se zibal in majal,
kričal na nagajivce, pobiral kamenje in ga lučal
za njimi. Zadel ni nikogar, zakaj otroci so bili
urnejši od njegovih negotovih lučajev, so se
razkropili za hišne vogle in so ga z raznih skri¬
vališč dražili iznova; »Južina, ks, ks, ks!“

Martinovi materi ni bilo nikjer obstanka,
nikjer pokoja. Strašna resnica se je dvignila
pred njo z vso grozo: Edinemu tvojemu sinu ni
več rešitve! Propadel je popolnoma! Nikoli
več ne vstane!

Njeno ubogo srce je objela pekoča bole¬
čina. Vse dneve in vse noči je prejokala. Z ni¬
komur ni občevala, z nikomur govorila. Sama
je živela s svojo bolestjo, venela, hirala. Dobro
leto po moževi smrti so zagrebli tudi njo.

Martin je bil sedaj edini gospodar vsemu,
kar mu je ostalo po starših. Doma je bil malo¬
kdaj. Pohajal je po okoliških krčmah, po Met¬
liki in Karlovcu. Povsod so poznali neugna¬
nega vinskega brata. V njem ni bilo več
zdrave, mirne, jasne misli. Sukalo in bledlo se
mu je po možganih, da mu je bil tudi govor
brezmiseln, bedast in umazan. Vsej okolici je
služil v posmeh in pomilovanje. Ljudje so skle-

101

pali roke in govorili: „Škoda lepe domačije!
Sama sreča, da nima žene in otrok!“

Zanj se je začela zanimati sodna oblast,
hoteč njegovemu imetju postaviti varuha, da
ne bo vsega pognal po grlu in nazadnje kot
berač taval po svetu.

Martin se je ustrašil te namere. Izogniti
se je hotel temu poslednjemu ponižanju in je
sklenil, da stopi na očetovo pot. Nakupil je
blaga in ga naložil v očetovo nahrbtno omaro.
Odpravil se je po kupčiji, da se razgleda po
svetu in umakne jezikom. Ker mu je bilo
znano, kod je krošnjaril njegov oče, se je tudi
sin napotil v tiste kraje. Znanci njegovega
očeta so ga pozdravljali, misleč, da imajo opra¬
viti z resnim človekom. Toda Martin je ostal
v tujini tak, kakršen je bil doma. Ljudje so
zmajevali z glavami in se obračali od njega.
Kupčija mu je torej slabo uspevala. Pa še to,
kar je prikrošnjaril, je ob povratku domov
zapravil. Ustavljal se je po večjih krajih in
ustrezal vsaki želji, dokler mu niso pošla sred¬
stva. S prazno omaro in prazno mošnjo se je
vračal domov. Tako se je ponavljalo nekaj let.
„Vsaj Ploha moram kje iztakniti, da vidim,
kako ga redi njegova umetnost in kako opo¬
naša in razkazuje ljudem novomeške profe¬
sorje !“ se je izpodbujal Južina, ko se je spo¬
mladi odpravljal z doma. Bil je že ves izpit in
izmozgan. Noge so se mu šibile, roke tresle.

102

Treba je bilo vsako jutro krepkega požirka
žganja, da mu je kri zaigrala po žilah, da je bil
zopet mož na svojem mestu! In zvečer je bilo
tudi treba žgane pijače, da je lažje hitreje za¬
spal. Med jutrom in večerom pa kadarkoli,
samo da je bilo grlo mokro.

Z Martinom je šlo naglo, bliskoma na¬
vzdol.

XXV.

Imel je hišico, dediščino po očetu. Hišica
je bila videti od daleč kakor igračka, ki se je
— vsa bela in prikupna — tako prijazno dvi¬
gala izza žive meje... Oko, ki je zagledalo
vabljivi dom Martina Južine, je takoj v srcu
zbudilo željo: „Ah, tukaj bi bilo lepo bivati!..

Toda — kje je sedaj ta bela hišica, igrački
enaka; kje-je sedaj Martina Južine vabljivi
dom; kje je dediščina po očetu? ...

Streha je bila raztrgana, da je pronicala in
premakala podnebna padavina, kamor jo je na¬
ravnavala volja. Od sten se je krušil in odpa¬
dal omet, da so zid prekrivale vsevprek velike,
umazane lise in pege. Šipe v oknih so bile
pobite, sapa in veter sta imela svobodno pot
v notranje prostore. V veliki izbi je tičala v
enem kotu postelja, povaljane, blatne rjuhe na
njej. Kolikokrat se je Martin kar oblečen in
obut zvalil nanje! Na sredi je stala miza, klop
in stol ob njej. Po mizi so bile razpostavljene

103

in prevrnjene steklenice. Iz njih se je pocejala
smrdeča tekočina. Muhe so brenčale po
mokrih madežih. Iz kota v kot so predli pajki
svoje mreže. Po tleh je ležalo posušeno blato.
Ob peči je slonela očetova nahrbtna omara s
praznimi predelčki. Kar je bilo drugih prosto¬
rov v hiši, so bili vsi zanemarjeni, zapuščeni.
Razna navlaka je ležala vse križem. Vzduh je
bil zagaten, dušeč, s plesnobo, vlago in smra¬
dom nasičen. Svet okolo hiše je sameval neob¬
delan. Osat in plevel sta gnala bujno rast. Tuja
perutnina je brskala po osamelem zemljišču...

To je bil sedaj dom Martina Južine!

Kaj ga briga bajta in puščava okrog nje!
Njegova je samo pijača! In svet! In veselje!
In uživanje!

Še enkrat pojde! Zadnjič! Razgledati se
hoče, nasrkati vsega dobrega, poiskati mora
Ploha! Potem se vrne z njim. Stisnila se bosta
pod domačo streho in čakala konca. Ploh bo
bril burke, oponašal profesorje, pripovedoval
svoje doživljaje. O, patri Lacko, Bernard in
Rafael, nikoli ne boste pozabljeni! — Martin
bo čepel na postelji, glavo naslonjeno v dlani.
Mladost bo brzela mimo njega, vse življenje
od začetka do konca pojde mimo njegovih oči,
on pa bo poslušal Ploha...

Bil je deževen, pomladanski dan, ko je
Južina jemal slovo po metliških gostilnicah.

104

Poln je bil velikih besed in obetov. Sedaj šele
vidijo, kakšen se vrne in s kom pride! Banko¬
vec poleg bankovca bo položil po cesti vse od
Metlike do Rosalnic, pa jih v žepu ostane še
toliko, da sezida novo hišo. Kaj hišo! Gra¬
ščino ! Ljudje, ki se jim svet začenja in končuje
za domačim plotom, bodo zijali od začudenja
in presenečenja!

Zdajinzdaj se je ulila ploha, da so debele
deževne kaplje odskakovale od tal. Studenci
in potoki so narasli in se šumeč izlivali v
Kolpo, ki je v bobnečih, rjavih valovih presto¬
pala bregove.

Južina je sanjal po metliških krčmah in —
plohi enako — zalival žejno grlo. Stemnilo se
je že. Mesec je posijal skozi raztrgane oblake.
Tedaj se je Martin odpravil proti domu. Dal
si je napolniti dve steklenici, eno z vinom,
drugo z žganjem. Vsako je potisnil v en žep.
Zakaj jutri zarana oprta omaro in se odpravi
na zadnje potovanje — po bankovce in po
Ploha!

Opletal je po cesti od enega kraja do dru¬
gega. Lovil se je za ograje in plotove, ker so
mu bile noge vedno šibkejše, kakor noge de¬
teta, ki se uči hoje. Ob stezi, ki zavije v
Mestni log, je postal, se naslonil na grivo, vzel
steklenico iz žepa in se pokrepčal z globokim
požirkom. Ko je hotel dalje, ga je zasukalo in

105

zavrtelo. Kakor bi mu kdo izpodnesel noge, je
telebil po tleh. Valjal se je po blatu in si po¬
magal z rokami in nogami, da se je spravil po¬
konci. A vedno je sanjal o graščini, o Plohu.
Čaka ga življenje, ki ga še ni videlo oko, ne
občutilo srce.

In je šel dalje, dalje... Ampak pot se mu
ni zdela tista, ki je po njej običajno hodil do¬
mov. Takrat, ko se je pobiral s tal, je krenil
na stezo, namesto da bi stopil na cesto proti
Rosalnicam. Kam ga nosijo noge? Ali se ne
more razgledati? Vedno bliže je prihajalo bob¬
nenje narasle Kolpe. Mesec je lil v srebrnih
žarkih na pokrajino. Tako plašno je bilo vse
okrog Martina. Veter je pripogibal grmovje in
drevesa, da so se klanjale veje druga drugi,
tajinstveno pošumevale, govorile čudne be¬
sede. V mesečni luči, v sencah noči, v šelestu
listov in vej ter v bobnenju valov so se dvigale,
nižale, pripogibale pred Martinkovimi očmi
tam v bližnji dalji na bregu Kolpe bajne pri¬
kazni. Zagomazelo je vinjenemu izgubljencu
po vseh udih. Brž požirek žganja! Pogum!
Tamkaj so stali ravnatelj Fišar, pater Lacko,
Rafael in Bernard! Velike so jim bile glave,
ena drugi se je bližala in zopet odmikala, ka¬
kor da se pogovarjajo nekaj posebno važnega
in resnega. Morda zopet odločajo njegovo
usodo...

106

,,Dajte mi pokoja!" je obupno zajavkal Ju-
žina. „Pustite mi moje bankovce, mojo gra¬
ščino, mojega Ploha!..

Veje so plavale v vetru, luči in temi, ka¬
kor da se mogočne, črne roke iztezajo proti
Martinu. Obšla ga je groza. Roke so mu padle
na oči, omahujoči koraki so ga skokoma za¬
nesli v daljo. Zmanjkalo jim je tal — v divjem
sunku so se zapenili valovi Kolpe, se razdelili
in zopet strnili kakor grob ...

Šele čez nekaj dni, ko je Kolpa upadla, so
dobili na plitvini daleč pod vasjo naplavljeno
truplo Martina Južine.

Teden dni potem, ko so ga zakopali, je dr¬
sal proti Rosalnicam ubog človek bledih, suhih
lic, rdečega nosu, udrtih oči. Bil je ves raz¬
capan in umazan. Ustavil se je pred Martinovo
hišo in je pritisnil na kljuko. Vrata so pa bila
zaklenjena. S palico je potrkal nanje, a odzval
se je samo odmev udarca.

„Kaj bi?“ je vprašal tujca glas izpred so¬
sedove hiše.

„Martinka hočem!" je dejal sirotnik. „Saj
je to njegova hiša, ne?"

„Da! Ali Martina ni več tukaj! Tam je!"
je odgovoril sosed in pokazal z roko proti oni
strani, kjer se je izrned visokih lip dvigala
rdeča streha vaške cerkve.

107

Neznanec se je hipoma vzravnal, široko so
mu pogledale oči, kakor da se jim bliža nekaj
nenadnega in nepričakovanega.. Potem se mu
je život zopet upognil, glava mu je zlezla
nizko proti tlom. Odšel je izpred hiše na ono
stran, kamor mu je smer pokazala sosedova
roka.

Bil je Ploh!

* NUK

Narodna in uniuerzitetna
knjižnica

V „Učiteljski tiskarni" se dobivajo
še naslednji mladinski spisi:

1. A. Rape: Mladini, II., III., IV., V.
in VI. zvezek, vez.

2. J. Slapšak: Spisi Mišjakovega Julčka,

I.  , IT., III., IV., V. in VI. zvezek, vez.

3. Engelbert Gangl: Zbrani spisi za mla¬
dino, I., II., III., IV. in V. zvezek, vez.

4. Jožef Ribičič: Vsem dobrim, vez.

5. Palnakovi zbrani spisi,' I. in II. vez.

6. Ivo Trošt: Moja setev, I. zvezbk, vez.

7. Jožef Ribičič: Kraljestvo čebel. vez.

8.  Pavel Flere: Babica pripoveduje, I.
in II. zvezek, vez.

9.  Janko Žirovnik: Narodne pesmi, I.,

II. in III. zvezek, broš.

10. Julij Bučar: Slovenski metuljar, broš.