»SVOBODA« izhaja v začetku vsakega meseca in stane na leto Din 40.—. Člani »Svobode«, delavske kulturne zveze, ga dobe brezplačno. Naslov: Uprava »Svobode«, Ljubljana, poštni'.predal 290. # ---------------------------------f-s------------------------------ *>T / DELAVSKI POLITIČNI LIST izhaja vsako sredo in seboto in star.e mesečno Cin 10.—. Kdor se zaveda našega MI, je tudi naročnik delavskega časopisa. Naslov: Uprava »Del. F>olitike«, Maribor, Ruška cesta 5, in Ljubljana, Miklošičeva cesta 22a/l. V upravi mesečnika »Svobode« in delavskega političnega lista »Delavske Politike« dobe člani Cankarjeve družbe sledeče knjige: Karl Marx: Kapital (lepo vezan).....................................Din 50.— Iv. Cankar-Delak: Hlapec Jernej in njegova pravica .... » 10. - Jack London: Mož z brazgotino....................................... » 5.— Angelo Cerkvenik: Daj nam danes naš vsakdanji kruh ... » 5.— Beer: Karl Marx, njegovo življenje in delovanje......................» 10.— Angelo Cerkvenik: Očiščenje. Drama...................................» 10.— Aleksander Blok: Dvanajst. Balada....................................» 5.— Jack London: Železna peta (Prevod Iv. Vuka)..........................» 15.— Koževnikov: Jeromkin krog (Prevod Iv. Vuka)..........................» 10.— Zoščenko: Tako se Rusija smeje (Prevod Iv. Vuka) .... » 14.— Iv. Vuk: V znamenju Halleyeve repatice, vez......................... » 12.— Iv. Vuk: Po valovili Donave široke, s 19 slikami.....................» 10.— Angelo Cerkvenik: Kdo je kriv? Drama.................................» 8.— Rudolf Golouh: Kriza. Drama..........................................» 8.— 1932/33 letnik Cankarjevih knjig (4 knjige)..........................» S.— 1933/34 letnik Cankarjevih knjig (4 knjige)..........................» 12.— I 482*1 KOLEDAR CANKARJEVE DRUŽBE ZA NAVADNO LETO 19 3 5 w±*wz Urednikov imprimatur 10. okt. 1934 04 o°zy{& IZDALA CANKARJEVA DRUŽBA V LJUBLJANI TISKALA LJUDSKA TISKARNA V MARIBORU JANUAR FEBRUAR MAREC APRIL MAJ JUNIJ 1 T Novo leto 2 S Makarij 3 Č Genovefa 4 P Tit, Ang. 5 S Telesfor # 6 N Sv. 3 kr. 7 P Valentin 8 T Severin 9 S Jul. in B. 10 Č Pavel 11 P Higin 3 12 S Ernest 13 N Hilarij 14 P Feliks 15 T Maver 16 S Marcel 17 Č Anton 18 P F etra st. 19 S Kanut D 20 N Fab. in S. 21 P Neža 22 T Vinko 23 S Z. M. D. 24 Č Timotej 25 P Sp. Pavla 26 S Polikarp 27 N Janez Z.T 28 P Roger 29 T Frančišek 30 S Martina 31 Č Peter N. 1 P Ignacij 2 S Svečnica 3 N Blaž • 4 P Andrej K. 5 T Agata 6 S Doroteja 7 Č Romuald 8 P Janez M. 9 S Apolonija 10 N Skolast. JI 11 P Adolf 12 T Evlalija 13 S Katarina 14 Č Valentin 15 P Favstin 16 S Julijana 17 N Konstanc. 18 P Simeon 40 19 T Konrad 20 S Elevterij 21 Č Miroslava 22 P Sv. P. st. 23 S Peter D. 24 N Matija 25 P Valburga 26 T Matilda € 27 S Gabrijel 28 Č Roman 1 P Albin 2 S Simplicij 3 N Kunigunda 4 P Kazimir 5 T Pust ^ # 6 S Fepeinica 7 Č Tomaž A. 8 P Janez B. 9 S Frančiška 10 N 40 mučen. 11 P Sotronij 12 T Gregor ® 13 S Teodora 14 Č Matilda 15 P Klemen 16 S Hilarij 17 N Jedert 18 P Ciril Jer. 19 T Jožei 20 S Janez P. $ 21 Č Benedikt 22 P Lea, Kat. 23 S Oton 24 N Gabrijel 25 P Mar. ozn. 26 T Emanuel 27 S Rupert C 28 Č Janez K. 29 P Ciril 30 S Janez KI. 31 N Kunigunda 1 P Hugo, šk. 2 T Frančišek 3 S Rihard # 4 Č Izidor S. 5 F Vinko, I. 6 S Krescenc. 7 N Tiha ned. 8 P Albert 9 T Marija KI. 10 S Ecehijel 9 11 Č Leon Vol, 12 P Julij, S. 13 S Hermen. 14 N Cvet. n. 15 P Teodor 16 T Benedikt 17 S Rudolf Št. 1-8 Č Vel. čet. (p 19 P Vel. petek 20 S Vel. sob. 21 N Vel. noč 22 P Vel. pon. 23 T Vojteh 24 S Jurij 25 Č Marko 26 P M. B. d. C 27 S Peregrin 28 N Vital 29 P Peter, m. 30 T Katarina 1 S Filip 2 Č Atanaz. % 3 P Najd. sv. 4 S Florijan 5 N Pii 6 P Janez Ev. 7 T Stanislav 8 S Mihael 9 Č Gregor N. 10 P Anton 3 11 S Mamert 12 N Pankracij 13 F Servacij 14 T Bonifacij 15 S Zofija 16 Č Janez N, 17 P Brunon 18 S Erik 0 19 N Celestin 20 P Bernard 21 T Srečko 22 S Milan 23 Č Janez Kr. 24 P Mar. D. p. 25 S Urban C 26 N Filip 27 P Janez P. 28 T Avguštin 29 S Marija M. 30 Č Vnebohod 31 P Angela 1 S Fortunat # 2 N Marcelin 3 P Klotilda 4 T Frančišek 5 S Bonifacij 6 Č Nobert 7 P Robert 8 S Medard 9 N Binkošti > 10 P Bink. pon. 11 T Barnaba 12 S Janez F. 13 Č Anton F. 14 P Bazilij 15 S Vid in t. 16 N Beno 4P 17 P Adolf, šk. 18 T Efrem 19 S Julijana 20 Č Sv. Reš. T. 21 P Alojzij 22 S Pavlin N. 23 N Sidonija i 24 P Jan. Krst. 25 T Viljem 26 S Pavel 27 Č Helma 28 P Vidov dan 29 S Peter in P. 30 N Sp.sv.P.# 1935 JULU 1 P Teobald 2 T Ob. M. D 3 S Leon II. 4 Č Ulrik, B. 5 P Ciril in M. 6 S Miroljub 7 N Vilibald 8 P Elisabet.® 9 T Nikolaj 10 S Amalija 11 Č Pij I. 12 P Mohor 13 S Frančiiek 14 N Bonavent. 15 F Henrik 16 T M. D. K.® 17 S Aleš 18 C Kamil, M. 19 P Vinko, Zl. 20 S Marjeta 21 N Danilo 22 P Marija C 23 T Apolinarij 24 S Kristina 25 č Jakob 26 P Ana 27 S Rudolf 28 N Viktor 29 P Marta 30 T Abdon • 31 S Ignacij AVGUST 1 Č Vezi sv. P. 2 P Porcijunk. 3 S Najd. St. 4 N Dominik 5 P Mar. Snež. 6 T Spr. Gosp. 7 S Kajetan Ji 8 Č Cirijak 9 P Janez V. 10 S Lavrencij UN Suzana 12 F Klara 13 T Janez B. 14 S Evzebij <$ 15 Č Vneb. M. 16 P Rok, Joah. 17 S Hiacint______ 18 N Helena 19 P Ludovik 20 T Bernard 21 S Ivana Fr.C 22 Č Timotej 23 P Filip, Zd. 24 S Jernej 25 N Ceferin 26 P Ludvik 27 T Jožef K. 28 S Avguštin 29 Č Obg. J. • 30 P Roža L. 31 S Rajmund SEPTEMBER 1 N Egidij 2 P Stefan S. 3 T Doroteja 4 S Ida, Roz. 5 Č Lavren., J. 6 P Caharija 3 7 S Bronislava 8 N R. MDev. 9 P Kerbinijan 10 T Miklavž I. U S Prot. in H. 12 Č Ime Mar, jv 13 P Franč. K. 14 S Pov. sv^K. 15 N Nikodem 16 P Ljudmila 17 T Rane sv. F. 18 S Zofija 19 Č Januarij (£ 20 P Evstahij 21 S Matej 22 N Mavrici! 23 P Tekla 24 T Rupert G. 25 S Kamil 26 Č Ciprijan 27 P Kozma # 28 S Venčeslav 29 N Mihael 30 P Jeronim OKTOBER 1 T Remigij 2 S Angeli v. 3 Č Kandid 4 P Frančii. S. 5 S Placid J» 6 N Brunon 7 F Justina 8 T Brigita 9 S Dionizij 10 Č Frančiš. B. 11 P Aleksander 12 S Maksim. 13 N Edvard 14 P Kalist, p. 15 T Terezija 16 S Gal, Flor. 17 Č Jadviga 18 P Luka 19 S Peter A.C 20 N Felicijan 21 P Uršula 22 T Kordula 23 S Klotilda 24 Č Rafael 25 P Krizant 26 S Evarist 27 N Frumcnc# 28 P Sim,, Juda 29 T Narcis 30 S Alfonz R. 31 Č Volbenk NOVEMBER 1 P Vsi sveti 2 S Verne duše 3 N Viktorin 4 P Karel B. * 5 T Caharija 6 S Lenart 7 Č Engelbert 8 P Bogomir 9 S Teodor 10 N Andrei # UP Martin 12 T Martin Av. 13 S Stanislav 14 Č Jozafat 15 P Leopold 16 S Otmar_______ 17 N Gregorij 18 P Oton C 19 T Elizabeta 20 S Feliks 21 Č Dar. M. D. 22 P Cecilija 23 S Klemen 24 N Janez od k, 25 P Katarina 26 T Konrad 0 27 S Virgilij 28 Č Gregor 29 P Saturnin 30 S Andrej DECEMBER 1 N Ujedinjenje 2 P Bibijana 3 T Frančiš. £ 4 S Barbara 5 C Saba 6 P Miklavž 7 S Ambrozij 8 N Brez. sp, 9 P Peter Fort. 10 T Lavr. M. £ US Damaz 12 Č Sinezij 13 P Lucija 14 S Spiridion 15 N Kristina 16 P Adela 17 T R. Nj. V <£ 18 S Gracijan 19 Č Urban 20 P Evgenij 21 S Tomaž 22~N Demetrij 23 P Viktorija 24 T Adam, Eva 25 S Božič • 26 Č Štefan 27 P Janez Ev. 28 S Ned. otroč* 29 N Tomaž 30 P David, kr. 31 T Silvester PAROLA DANAŠNJIH DNI: BORBA PROTI FAŠIZMU MoiUc Schönstedt, l S. Rabinovitch, Paradni korak nemške iaä'stovske družine »Svojo dolžnost ste dobro izvršili! Vaša lopata je dokaz, kako mora nemški mladenič ravnati s sovražniki nacije. V imenu vodstva vam izrekam svoje najvišje priznanje.« V sobi za pisarno je sedelo nekaj ujetnikov, ki še niso bili zaslišani. Čakali so molče, kajti govoriti jim je bilo prepovedano. Malega Juda na koncu klopi je Albert že nekje videl. Kadar je prišel mimo član SA, je plašno pobesil oči k rokam in stisnil ramena. Albert ga je prepoznal po dekliškem obrazu. Njegov okrvavljen nos se je zdel velik, ustnice so mu bile svojstvene, skoro modrikaste barve brez bleska. Bil je neki odvetnik, ki je večkrat nastopal v procesih proti narodnim socialistom. »Kaj si prav za prav,« ga je vprašal Albert, »socialni demokrat ali komunist.« Odvetnik je vstal. Oči so komaj zadrževale jok, temne ustnice so se mu malce tresle, položil je roke na hlačni šiv in odgovoril: »Sem nepolitičen, ne pripadam nobeni stranki, prosim lepo. Če se hočete zame zavzeti...« »Oslarija, nisem za to tu, toda boš že našel ljudi, ki se bodo zate zavzeli, da se boš hipoma spomnil Palestine. Kar sedi zopet na svojo usrano rit!« Odvetnik je zaprl oči. Obraz mu je vplival bedno. Albert se je znova zazrl v strnjeno kri na razbitem nosu in ga je vprašal: »Si bil že zaslišan?« »Ne, čakam, vse se bo izkazalo, že pet ur čakam na zaslišanje.« »Boš že. Le ne trepetaj tako, trde kosti, prsa ven in zmeraj lepo pohlevno, kakor se Judu spodobi. Zletel boš iz Nemčije, moj bog, to vendar ni tako hudo! Saj so ljudje tvoje sorte vendar povsod doma.« Odvetnik je uprl pogled v Alberta, kakor bi mu brezmejno zaupal. Strnjena kri je dajala njegovemu mehkemu okrazu tako brezupen izraz, da ga Albert ni mogel prenašati. Počasi se je obrnil in odšel. Ob vratih sta stala dva člana SA iz sosednjega napadalnega oddelka. Eden od njiju s pegastim, veselim obrazom je Alberta zategnjeno vprašal: »Čemu mu nisi pripeljal ene po gobcu? Od mene ima že nekaj spominov.« Ko se je Albert vrnil in zaprl za sabo vrata, je slonel odvetnik ob steni poleg okna. Oči so mu bile široko razprte, priprte ustnice so postale svetlejše. Pegasti član SA je z revolverjem meril v njegovo glavo. Noge je imel razkoračene, orožje je opiral na levo laket. Ujetniki na klopi so se stisnili drug k drugemu, njihovi pogledi so splašeno begali od‘odvetnikove glave do revolverja. Za hip je pegasti pobesil laket, se nasmehnil, mežikajoč zamižal, si z jezikom obliznil ustnice in zamišljeno vprašal: »Hej, tovariš! Kaj meniš? Ali ga bom od tule dobro zadel?« Albert je po tovariševem mežikanju spoznal, da odvetnika ne namerava ustreliti, in je nebrižno rekel: »Oh, iz take razdalje bi ga vsak otrok zadel.« »No da,« je oni jezno odvrnil, »toda gre za to, kam ga zadeneš. Mrcini vendar ne bomo dali priložnosti, da bi se radi nestvarne smrti pritoževal pri svojem umazanem judovskem bogu... Ali imajo Judje sploh boga? Ne vem...« Pegasti je odločno dvignil revolver. Meril je precej dolgo. Bilo je vse tiho, samo odvetnikovo sopenje se je slišalo, neprestano, mučno, strašno sopenje, kakor bi ga kdo davil. Nenadoma je glasno zarjul, dvignil roke nad glavo in ostro pogledal v odprtino revolverja. Potem se je zgrudil in ječal: »Saj ne boste streljali. Saj vendar ne morete streljati, jaz sem nedolžen, nihče me ni zaslišal, vse se bo pojasnilo, vse, vse, gospodje ...« Ta hip je pegasti pritisnil. Krogla se je zarila v zid pol metra nad odvetnikovo glavo. S stene se je vsul omet. Ujetniki so se strznili, sedaj so zopet dvignili glave. Nekaj sekund se odvetnik ni ganil na tleh, telo je ostalo nepomično. Nato pa je pogledal kvišku, videl veseli obraz pegastega, koža krog ust §e mu je zopet napela, zasmejal se je histerično in dejal: »Samo pošalili ste se, kaj ne?« Pegasti je spravil revolver. Obraz mu je bil rdeč od veselja, vendar pa si je nadel takoj službeni izgled, ko so se odprla vrata in je prispelo nekaj članov SS. Člani SS so spustili ujetnike na svobodo, češ, da niso pravi, sploh pa SA nima pravega instinkta. Samo judovskega odvetnika so odpeljali v črnem avtu s sabo. Ujetniki ob steni so se stresli, ko so videli, da Karla Bäumerja zopet tepo. Voditelj SA s tremi zvezdami na ovratniku je pri vsakem udarcu zamahnil z usnjatim bičem daleč nazaj in si vmes večkrat pljunil v roke. Ujetniki so stali s hrbti proti steni in so morali ves čas držati roke kvišku. V polutemnih kotih so stali člani SA s karabinkami, pripravljenimi na strel. »Ali si marksist, ti mrhovina?« je zarjovel voditelj SA in udaril Karla z bičem po obrazu. »Sem marksist,« je rekel Karl prav tiho, vendar so ga radi tišine vsi ujetniki slišali. »Sem marksist in, če me boste še bili, — ostanem vseeno marksist! Figovci ste . . .« Še nekaj udarcev in iz ust se mu je izlila kri, tekla je nenehoma v dveh rdečih curkih preko močne brade. Oči so mu strmele v strop, proge, ki jih je zarisal v obraz bič, so potemnele. Roke je držal pred telesom, prsti so se mu zmeraj bolj krčili, kakor bi hoteli nekaj zgrabiti. Nato je odprl usta in ujetniki so videli, da je bil njegov jezik samo še brezlična krvava kepa. Brez glasu se je Karl počasi zgrudil na tla. Voditelj SA je vrgel bič v kot, brcnil Karla trikrat, štirikrat v sključeni hrbet in zarjul: »Tu imaš za svoj marksizem. Bomo vas, barabe, že še naučili kozjih molitvic!« Obrisal si je ob hlačah potne roke in pljunil pred nepremično telo, ki je ležalo na zemlji. Potem si je prižgal cigareto in jo nervozno kadil. Imel je široko, grčasto čelo, kratke plavkaste lase, ki so ob sencih vsi prepoteni okorno štrleli navzdol. Nos mu je bil čudovito velik, brada pa kratka — kakor pri Adolfu Hitlerju. Voditelj SA je hropel, prsa so se mu težko dvigala. Čez nekaj časa je odšel in dal straži pri vratih z roko znamenje, naj puste Karla ležati.. Karl se ni ganil. Na obrazu mu je bila kri še svetla, čim pa je kanila na tla, se je pobarvala popolnoma temno. Koža na obrazu mu je bila razdrapana. Udarec z bičem mu je desni uhelj na pol pretrgal. Čez nekaj minut je dvignil Karl roko v zrak, drugo pa je opiral na okrvavljena tla. Dvignil se je in se ječeč zopet zgrudil. Dihal je sunkoma. Na stropu nad njim je visela že na pol izgorela, prašna električna žarnica. Z medlo svetlobo je obsevala njegovo telo. Neki ujetnik ob steni se je sključil in boječe dejal: »Umrl bo.« »Boš miroval s svojim prekletim rilcem!« se je zadrla straža. Karl ni umrl. Ko se je osvestil, ni imel toliko moči, da bi odprl oči. Obraz ga je strašno žgal. Nato se je zopet strahotno zbal za svojo ženo... Ko bi ne imel žene. Vsega tega ne bo prenesla, ona že ne... Pozneje so zgrabili Karla pod pazduho in koleni in ga odvlekli ven. Obraz je ležal na desni lakti, iz ust mu je znova kapljala kri. Dolg rdeč trak na tleh — do sosednje sobe. Voditelj SA, ki je Karla pretepel, se je zopet vrnil v sobo k ujetnikom. Ujetniki so stali še zmeraj ob steni in držali roke kvišku. Med njimi so bili trije socialnodemokratični delavci, člani reichsbannerja iz okraja Kreuz-berg. Bili so bledi od strahu in silnega ogorčenja. »Tako, sedaj bomo pa zapeli pesmico,« je dejal voditelj SA in zgrabil za bič. Stopil je k ujetnikom in vsakemu izmed njih stisnil sredinec pod brado. Člani SA so se režali. »Naučili vas bomo dostojno pesmico, saj ne znate drugega kakor samo pocestne popevke. Torej, ko naštejem do tri, zakličite vsi: Našemu voditelju Adolfu Hitlerju prisegamo zvestobo — ena, dve tri!« Ujetniki so molčali. Zrli so v tla. Ramena so se jim sključila. Mlad judovski fant z velikimi, plašnimi očmi se je nenadoma zgrudil. S prsi je padel na kolena, roke so se mu ploščato stegnile po tleh. Sedaj je stalo ob steni samo še šestnajst ujetnikov. »Svinja je že sedaj nezavestna. Tega bi imel rad s sabo, kadar bi streljali. Odnesite ga ven, obrezanega psa!« Voditelj SA je zibal bič sem in tja, sem in tja, skrivil hrbet kakor za naskok in poveljeval: »Karabinke na strel! Kdor ne bo pel — ga ustrelite!« Zapovedal je nekemu iz straže, naj poje naprej, drugi pa je igral melodijo na orglicah. Nekateri ujetniki so sedaj tiho peli. Žalostno je ječala pesem po prostoru. »Našemu vo—di—telju — segamo v — roke ...« Nekdo od straže se je od gnusa obrnil proč: pesem, ki so jo jecljajoč in tresoč se peli ujetniki, ki so bili brez moči, se mu je zdela skoroda kakor žalitev. Bil je to visok fant z mirnim, hladnokrvnim izrazom v obrazu. »Glasneje, še glasneje,« je rekel voditelj SA. »Glasno in razločno, odprite usta, kakor bi požirali komis!« Člani reichsbannerja niso peli, samo ustnice so pregibali. »Proč z Judi — in izdajalci — Našemu voditelju — prisegamo zvestobo ...» Stene so bile vlažne. Soba ni imela okna, pred vrati je bilo naloženih nekaj vreč. Velik pajek je po pajčevinasti nitki plezal k žarnici. Kri se je vsesala v tla, samo sredi luže se je še vlažno svetila. Voditelj SA je stopil v kri, pri vsakem koraku, ki ga je storil, se je poznal na tleh rdeč odtis podplatov. Pogledal je na uro in dejal straži, da mora v okrožno pisarno; ujetniki naj večkrat »molijo«, da jim ne bo predolgočasno. Na begu ustreljen Ko se je voz ustavil, je neki moški odprl vrata in dejal Karlu Bäumerju: »Tako, sedaj izstopi! In če boš skušal pobegniti, bomo rabili orožje!« Poleg Karla sta stopala dva moža v civilu, šofer je ostal v vozu, bila je rdeča Opel-limuzina. Šli so po ozki poti skozi gozd, nad potjo so visele veje svetlozelenih brez. Nihče ni govoril. Bil je predpoldan, moder aprilov dan. Na pot so poševno padali sončni žarki. Karl je dihal enakomerno in globoko, ustnice je imel stisnjene. Na obrazu je imel rdeče proge od biča. Če je oči široko odprl, so ga pekle in se potemnile. Na beg ni bilo misliti : za brezami je ležala gosta hosta, rjava tla so bila gladka, videlo se je daleč in možje so imeli revolverje v rokah. Karl bi prav rad kadil, a mož ni maral poprositi za cigareto. Roke je imel proste, preje jih je imel več dni zvezane. Nenadoma se je Karl spomnil, da mu je član SA, ki mu je prinesel vodo, rekel, da bo že še bolje. Toda Karl ni verjel, da bi ga po tej poti, ki je sploh ni poznal, peljali v koncentracijsko taborišče. Hodili so počasi, na levi in desni sta v razdalji koraka stopala spremljevalca. Vedela sta, da ni kos hitreje stopati. S. Rabinovitch, Nemški profesor pod fašistovskim režimom Moža sta se ustavila ob krivenčastem boru, ki je stal na križišču, in mlajši si je prižgal cigareto, puhnil sladki dim nekajkrat iz sebe in se obrnil h Karlu: »Tako, sedaj pa beži!« Karl je vtaknil roke v žep. , Ni pobegnil, nego je rekel zaničljivo: »Oho, stara metoda: na begu ustreljen! Kar tako me ustrelita, iz oči v oči, figovca!« »Rilec, nesramni!« ga je nahrulil starejši. Toda mlajši je mirno odvrnil: »Ne blebeči, človeče! Lahko greš, midva se vrneva. Samo pazi, da te zopet ne ujamemo: če boš še dalje delal za marksiste, ne bo šlo več tako gladko.« Mimo Karlove glave je splaval modrikast oblaček sladkega cigaretnega dima. Karl se je obrnil in nekaj hipov počakal. Moža se nista ganila z mesta. Potem je odšel Karl počasi dalje... Iskal je dreves, ki bi se utegnil za njimi skriti. Skušal je pritegniti glavo, toda potem so ga bolele na obrazu proge, kakor bi se hotele razpočiti. Pred njim je bilo sonce. Stopil je hitreje, prsa so mu bila vroča, začutil je, da se mu je v sencih ustavila kri. Ko je vrgel roke kvišku in so mu za sekundo obstale v zraku, ga je zadela druga krogla v hrbet. Poleg majhnega potoka se je zgrudil. Padel je na desno stran, v visoko, vlažno travo. Usta so mu bila odprta, jezik mu je otekel ležal med zobmi. Iz majčkene rane nad desnim očesom je curljala kri. Nenadoma so postale proge na obrazu svetlejše. Krog rjave prsti in vrhuncev šaša so bile stisnjene Karlove pesti, robate, krepke pesti. (Prevedel Talpa) Fašizmu je vžgano Kajnovo znamenje v čelo. Njegovi principi so umor, nasilnost in sila. Fašistovska država ne spoštuje človeka in njegovih pravic ter se brutalno vmešava v človekovo zasebno življenje. Da bi opravičili potoke krvi in vse zatiranje, ki se dogaja samo radi častilakom-nosti in vladohlepnosti fithrerjev, izrabljajo ime boga in naroda. (Valter Rode) Fašisti nasilno razbijajo delavsko gibanje, kar pa skušajo opravičiti, češ, da bodo ustvarili patriarhalne razmere. Delajo se, kakor bi skušali ustvariti državni socializem, v resnici pa kličejo milijonarje v gospodarski svet. Ustanavljajo delavsko fronto, v resnici pa dobavljajo kapitalistom in j linker jem cenene delovne sile.--------------------------------Delavske voditelje preganjajo, jih mučijo in ubijajo; kmete in male obrtnike tlačijo z davki in nasilnim prosjačenjem; delavcem kradejo mezde, brezposelnim črtajo > podpore; mladino silijo v tlačansko službo kraljev topov. Kaj je prva in poslednja ideja vsakega fašizma? Zmaga bandita nad delavcem! (Valter Rode) Narodni socializem žen in deklet je hrepenenje po močnem, uniformiranem, močno uniformiranem samcu. Da se slednji v odločilnem hipu iz-.kaže kot varalica, je simbol vsega nacionalističnega slepila. Stoodstotna obljuba — ničodstotna izpolnitev. (Valter Rode) yi ' Ljubivoj Ravnikar, Gladovna stavka M. Liebermann, Protijudovski pogrom Rasisem ni nič drugega kakor perverzna radovednost, kakšne tajnosti se gode po spalnicah. To radovednost so fašisti proglasili za največjo znanost. (Valter Rode) \/frcLd&i/Ci*/ fz&toOi' 1. Vzroki fašizma Po svetovni vojni je industrija dvignila svojo delavnost do takega razmaha, kakršnega doslej zgodovina gospodarstva še ni poznala: vse njene panoge so vzcvetele, da se je lahkoverni človek začudil, kakšno blagostanje mu je prinesla vojna. Tehnika se je povzpela do čudežnih višin in pospešila tempo produkcije do prej neslutene brzine. Meščanska gospodarska veda je pela pesem zmagoslavja kapitalističnemu sistemu in že so se našli meščanski m revizionistični gospodarstveniki, ki so zanikali ugotovitev, da so krize bistvo kapitalističnega gospodarskega sistema. In vendar je bila ta, navidezno trajna prosperiteta samo blesteč privid pred zatonom. Umevno je, da je v tej dobi gospodarskega razmaha primanjkovalo delovnih moči, vsled česar je tudi žena našla odprta vrata v vse delovne panoge. 2e med vojno je nadomeščala moža na polju, v delavnici, v tovarni, v uradu, v šoli in je našla za svoje delo toliko priznanja kot še nikdar doslej. Tudi največji reakcionarci so pričeli priznavati njeno enakovrednost in tudi dostop na višja učilišča je postal prost ženski prav tako kakor moškemu. Visoko je zagorel poslednji zubelj liberalističnega individualizma, ki zagotavlja posamezniku svoboden razmah do najvišje možnosti in je zanetil plamen ponosa tudi v današnji ženi, v prvi vrsti intelektualki. Njeno stremljenje po enakopravnosti je začelo postajati resnica: skoro po vseh državah so ji pričeli priznavati politične pravice, s katerimi si je utrla pot v parlament. 2ene najbolj kulturnih držav so slavile zmago z dosego državljanske enakopravnosti spolov in za najmlajšo žensko generacijo je pomenjaio to vprašanje le še zgodovinsko dejstvo. Resno se je razmotrivalo o pomenu ženinega sodelovanja pri ustvarjanju kulturnih vrednot, pri oblikovanju nove družbe. Vsepovsod je nastopala žena kot polnovreden človek, ki skuša doprinesti svoj delež v družbenem snovanju ob strani moža. Njeno stremljenje je našlo pobudo in odobravanje najboljših mož. Toda blesteči pojav gospodarske konjunkture je nosil v sebi kal pogina že v svojem začetku. Po končani svetovni vojni so ostali premaganci in zmagovalci, toda samo v smislu političnega in militarističnega pojmovanja. Gospodarsko so bili vsi razrahljani, premagani, četudi se to ni takoj pokazalo. Ako so hoteli uvesti normalne trgovinske odnose po zgledu predvojnega gospodarstva, se je izkazalo, da je ravnovesje med trgom in produkcijo porušeno. Svetovna industrija ni nikjer več našla tržišč, kamor bi odlagala svoje izdelke. Kolonijalne in agrarne dežele z naturalnim gospodarstvom so se med vojno industrializirale ter same krile svoje potrebe. Dočim so kapitalistične države svoje povojno gospodarstvo na novo zgradile, svojo produktivno silo z racionalizacijo tehnike in delovnega načina stopnjevale v nedogledne višine, se je katastrofalno zmanjševala potreba svetovnega trga, povpraševanje ter kupna moč sta pričeli stalno padati. Cirkulacija proizvodnje je zašla v zastoj. Kapital v nekaterih primerih trgovanja ne krije več niti svojih režijskih stroškov, kam-li da bi dosegel prejšne dobičke. Sistem odpoveduje na vsej črti in na vsem svetu. Kapitalistično gospodarstvo začenja izgubljati svoj pomen: za kapitaliste, ker ne donaša več dovolj dobička, za mase, ki propadajo brez eksistence. Tu se pokažejo vsi antagonizmi, vsa protislovja sistema. Racionalizacija in tehnizacija v ekonomski produkciji sta povzročili ogromno nadprodukcijo dobrin, toda ne v tem smislu, da bi bili vsi ljudje preskrbljeni z vsem potreb- nim, temveč nadprodukcija je nastala samo v smislu kapitalističnega pojmovanja gospodarstva — blaga ni mogoče spraviti v profit. Vsak stroj vrže nekaj — morda stotine in tisoče — delovnih ljudi na cesto, a s tem reducira tudi kupno možnost konsumentov. Tako je ravnovesje med produkcijo in konzumom čedalje bolj porušeno; treba je najti izhod. Ko je kapitalistični producent poiskal vse možnosti za odkritje novih tržišč, kamor bi dobavljal svoje blago, a je naletel povsod na prenapolnjena skladišča — saj so blago sežigali ponekod — se je zatekel v avtarkijo. Narod, država naj si sama zadostujeta v gospodarskem pogledu. To načelo je bilo dobrodošlo domačim producentom, saj jih je svetovna gospodarska konkurenca prisilila, da so v nekaterih primerih resignirali na znaten del dobička Na domačem trgu pa bodo lahko diktirali take cene, da se ne bo treba odreči profitu, ki je edini smisel kapitalističnega gospodarstva. Skoraj hermetično zaprte meje vsakemu uvozu ter visoko carinsko obzidje zagotavljata uspeh izkoriščanju konzumenta. To je smisel avtarkije, to je rešitev kapitala — če tudi samo navidezna. Avtarkija pomenja v resnici absolutno samovoljnost domačega kapitala brez reguiativa svetovnega trga, možnost obogatitve po mna-cijah, a pomenja tudi vojno nevarnost. Z avtarkijo se je mečno pojačiio nacionalistično gibanje, poostrila pa so se nasprotstva med narodi, zlasti, ker so povsod na delu demagogi, ki hočejo zgraditi dobrobit lastnega »raroda« na škedo pravic, da celo življenjskega obstoja drugih narodov, kakor tudi narodnih manjšin v okvirju fastne države. Nosilci tega gibanja so fašisti. Pomen fašizma moremo premotriti samo, če poznamo vzroke njegovega začetka. Fašizem predstavlja upor tistih množic, ki so bile vržene iz meščanske sigurnosti svojega prejšnega ekonomsko stabilnega položaja, katerega smatrajo ogroženega od dveh strani: od uničujoče sile velekapitala ter od revolucionarnega dviga delavskih množic. To je tista družbena plast, ki je politično najmanj zrela, ki je živela zadovoljno življenje podložnika, za katerega mislijo drugi. To so nameščenci vseh vrst, uradništvo in učiteljstvo vseh kategorij, obrtniki, kmetje, mojstri, poslovodje. Ko so spoznali, da so ogroženi njihovi interesi, so vstali pod vodstvom demagogov, ki so se predstavili svetu kot rešitelji svojega naroda. Preden pridejo fašisti na oblast, je njihovo gibanje skrajno revolucionarno. In sicer se obračajo proti kapitalizmu in proti marksizmu. Toda že v Italiji je velekapital spoznal v fažizmu svojega najboljšega zaveznika in ga fi-nancielno podprl. Zmagoviti fašistični pohod v Rim so denarno omogočile velebanke in veleindustrija. Takoj nato pa parola ni bila več: republika, razlastitev, socializacija, temveč: ohranitev in utrditev kapitalističnega družbenega reda. Ko so dobili fašisti vso oblast v roke, so najprej uničili delavsko gibanje, vse delavske pridobitve, sindikate, potem pa so se vrgli na demokracijo in utrdili diktaturo — v korist finančni plutokraciji. Preden je prišel Mussolini na oblast, je obljubil: »Ko bomo zatrli boljševizem, bomo obračunali s kapitalisti in veleposestniki.« Toda na oblasti dem fašizem prav nasprotno: veleposestniki v Italiji imajo neverjetne predpravice: oproščeni so davka na dediščino, znižal se je davek na kapital, velika industrija dobiva milijonske subvencije, magnatom izboljšuje država zemljo na lastne stroške, najemnikom pa zvišuje najemnine, podaljšuje delovni čas in znižuje plače. Danes je fašizem na pohodu ne samo po evropskih državah, temveč po vsem svetu. Najbolj bestialno sliko te gospodarsko-kulturne- anomalije pa je doživel zadnje leto nemški narod. Nemška velekapitalistična in fevdalna klika sta videli edino možnost, da si podaljšata življenje v fašizmu, katerega sta vseskozi podpirali denarno, kar je dokazano dejstvo. Podelitev oblasti Hitlerju in izročitev državnega aparata sta bili posledici velekapitalističnega bega iz krize. Zato je predsednik železarskega trusta Thyssen že za volitve 1. 1932 izročil Hitlerju 3 in pol milijone mark. Tako so splošnemu položaju v Nemčiji pripomogla v veliki meri tudi denarna sredstva, da je bila lansko leto meseca marca Nemčija proglašena za diktaturo na podlagi plebiscita, saj je dobil Hitler pri volitvah 17 milijonov volilcev. Ne more se trditi, da ni bila večina teh volilcev tudi po prepričanju na njegovi strani. Vzrok je treba iskati v razpoloženju malomeščanske družbene plasti, ki je iskala izhoda pred proletariziranjem v narodnem socializmu kot nemški izdaji fašizma. Kakor v Italiji, so tudi tu množice iz uradniških, obrtniških in drugih malomeščanskih slojev neizbežno zapadle gmotnemu in moralnemu bankrotu. Proletarizacija srednjih plasti je napredovala s strahotno brzino. Nič pa te ljudi ne plaši bolj kakor misel, da bodo tudi oni padli med proletariat. Za nje je najstrašnejša zavest, da se lahko znajdejo nekega dne v življenjskih okoliščinah mezdnega delavca ter da bodo z njim delili njegovo nesigumo usodo. Posebno uradnik je trepetal za svojo pozicijo, za svojo diplomo, za pokojnino. Zato so se vsi ti ljudje zatekli tja, kjer se je z blestečimi obljubami kazalo na izpremembo morečih razmer, zlasti pa na rešitev iz krize. To je bilo narodno socialistično gibanje, ki je te ljudi dvigalo v njihovem malomeščanskem stremuštvu, saj so prišli tu skupaj s častniki, ple miči, grofi in celo s princi! Jasne politične ideologije in svetovnega nazora ta družbena plast nikoli ni imela — ne samo v Nemčiji, temveč nikjer. Pač pa je te vrste človek dostopen modnim pojavom, raznim atrakcijam političnih žonglerjev, zlasti pa vsakovrstnim obljubam. Ker mu manjka družboslovno spoznanje, je več kot umevno, da je nasedel Hitlerju, čigar najmočnejša poteza je zavestno demagoško fasciniranje ljudstva z najbolj blestečimi obljubami. « 2. Kaj obljublja fašizem ženi, preden pride na oblast Fašizem se je sicer že od vsega začetka upiral ženskim zahtevam po enakopravnosti v državljanskem in družbenem pogledu, toda obljuboval je ženi bogato in mnogo primernejše nadomestilo za te navidezne vrednote. 2e Mussolini je dokazoval, da žena po svojem celotnem telesno-duhovnem ustroju ne spada v javno življenje, češ, da je prešibka in premalo odporna, na drugi strani pa preveč zaupljiva in lahkoverna ter preveč čuvstvena, da bi mogla z uspehom delati v javnem, zlasti pa v političnem življenju. Pri neki priložnosti se je povzpel celo do trditve, da še nikdar v življenju ni srečal praktične žene in da bodo prešli še vekovi, preden bo žena zadostno razumela politično igro. Toda žena naj ne obžaluje, da fašistična ideologija odklanja njeno sodelovanje v vseh panogah javnega življenja, kajti fašizem ji bo ustvaril v družbi tako stališče, ki bo edino primerno njeni biti in jo bo dvignilo nad vse njene dosedanje težnje. Fažizem bo ustvaril take pogoje, da bo žena brezskrbno za-kraljevala v obnovljeni družini, materinstvo pa bo lahko zopet občutila kot najvišjo srečo in blagoslov. Nad njegovo svetostjo bdi sam Mussolini, ki obljublja svoje posebno varstvo italijanski materi in njenim otrokom. Tu je treba vsekakor ugotoviti, da je bila italijanska žena že vedno brezpravna, radi česar je bila politično veliko manj zrela kakor na primer nemška žena, ki je bila pred Hitlerjevo vlado v političnem pogledu že popolnoma enakopravna z možem. In vendar je Hitler zmagal prav s pomočjo ženskih glasov. Kako je to mogoče spričo dejstva, da je tudi Hitler napovedal, še preden je prišel na krmilo, da bo ženam okrnil vse njihove doslej priborjene pravice r luai ideolog narodnega socializma Alfred Rosenberg pravi, da žena na podlagi svojih lastnosti nima ničesar iskati v politiki in javnem življenju. Država, družba, bojno polje pripadajo možu, žena je zgolj spolno bitje, njena veličina je v ljubezni in materinstvu. V splošnem trdijo narodnosocialistični teoretiki, da narava in zgodovina ne vesta ničesar o kaki enakopravnosti žene z možem, kajti narava je opremila žensko samo z lastnostmi, ki jo označujejo zgolj kot spolno bitje, in zgodovina je to ureditev kot smiselno in modro vseskozi afimirala. Tako sta živela mož in žena tisočletja skupaj v zadovoljstvo lašističnega ideologa Rosenberga in kompanije. Potem pa se je zgodil »zločin proti bogovom, življenju in izgodovini« — v 19. stoletju z žensko osamosvojitvijo. Da bi iskali ti učenjaki vzroke v zgodovinskih dejstvih na podlagi ekonomskega razvoja, ki je povzročil, da je prenehala biti družina produkcijsko središče — o tem ni sledu. Zato je razumljivo, da človek njihovega kova sprašuje po vzrokih ženinega stremljenja po enakopravnosti: »Vprašanje je, kako se je mogla žena tako izkoreniniti iz tal prirode in zgodovinske nujnosti, kako se more takorekoč življenje samo uničevati. Priznati moramo, da tega vprašanja ne moremo zadovoljivo rešiti(!). Zavito je v nekaj skrivnostnega, podobno tistemu izmaličenju telesnih stanic, kateremu pravimo rak.« Naposled prihaja do zaključka, da je vso nesrečo zakrivilo majhno število »nežensk«, manjvrednic, ki hočejo živeti zajedalsko življenje z družbenimi in političnimi 1 redpravicami. Toda trajen vpliv žen na državno in družbeno ureditev bi pomenjal očividno propast družbe. Kljub temu, za ženo sramotnemu naziranju, so narodni socialisti pridobili, kakor že omenjeno, zase velik del žen, ki jim je slepo nasedel. To se jim je posrečilo z brezprimerhim demagoštvom, z blestečimi obljubami o gospodarskem in družbenem preporodu družine in družbe, kjer so ženi zagotavljali tako lepo in brezskrbno življenje, kakršnega ni živela še nikdar doslej. Res je, da vlada tretjega carstva ne želi, da bi se žena ukvarjala s politiko in* da bi delala izven doma v službi, toda to tudi ne bo potrebno, kajti ustvarili bodo take pogoje, da se bo žena lahko posvečala le domu, možu in otrokom. Ko je Hitler prevzel oblast, je razglasil svoj gospodarski program, po katerem bo v Nemčiji v 4 letih odpravljena beda in brezposelnost. V vsej državi l e bo človeka, ki ne bi mogel najti dobro plačanega dela, če bo le letel delati. Ena od najpomembnejših točk njegovega gospodarskega programa je po-državljenje dobrin: »Zahtevamo podržavljenje celotne trgovine, ki je bila doslej v rokah trustov. Uvesti hočemo reformo gospodarstva, da bo zadovoljevalo ljudske težnje, zaplenili bomo zemljišča, ki naj postanejo skupna last, odpravili bomo najemnine, ki jo morajo plačevati najemniki velikim posestnikom« itd. Frav kakor. Mussolini v Italiji. Tudi nemškemu delavcu je fašizem obljubil delež na dobičku. Svojim pristašem iz prepričanja, malomeščanskim siojem je Hitler zajamčil, da jih bo zavaroval pred obubožanjem in pred izkoriščanjem po monopolnem kapitalu. Od takih reform da bo imela korist tudi žena, ona celo v prvi vrsti. Saj bo imel njen mož. oziroma oče tako plačo, da se bo lahko brez vseh skrbi posvečala družini. Očetje bodo prejemali družinske plače, da bodo njihove hčerke veselo uživale svojo mladost v brezdelju ter čakale svojega »viteza«. Večina žen vidi zavestno ali podzavestno svoj življenjski smoter v srečnem zakonu, zato ni čudno, da so se navduševale za Hitlerjeve obljube, saj so videle v nji bovem uresničenju naivne malomeščanke brez sociološkega spoznanja edini izhod za izboljšanje svojega bednega položaja. Mali uradnici, izkoriščani kon-toristinji in izmučeni prodajalki je nenadoma zasijal pred očmi ideal germanske žene, ki gospodinji doma, v blagostanju redi otroke in ima moža z dobro službo, ki ji je opora za vse življenje. Nič več šikan po pisarnah in uradih, nič več pomanjkanja — v Hitlerjevem kraljestvu bo za vse dovolj kruha. Kaj so spričo take blesteče bodočnosti parole, kakor: služba, gospodarska neodvisnost žene, pravica do dela, enakopravnost! To so same fraze! Celo visokošolke in akademsko izobražene žene so drvele za Hitlerjem. Porazno, a značilno je prav dejstvo, da so nasedale intelektualke prav tako kakor preproste žene, ki so sledile svojemu čuvstvenemu razpoloženju. Edinole tiste žene, ki se zavestno uvrščajo v delavski razred, ter del politično zrelejših meščanskih žen, pripadnic ženskega gibanja, so vseskozi odklanjale Hitlerjeve obljube v svesti si, da se s samimi frazami ne zboljša družbeni red. Na drugi strani pa te žene načelno zahtevajo državljansko in družabno enakopravnost ter so tudi iz svojega ideološkega vidika obsojale narodnosocialistično stališče napram ženi. »Vzgoja« Italijanske mladine 3. Kaj nudi fašizem ženi, ko pride na oblast Kjerkoli pride fašizem do oblasti, ne izpolni niti ene svojih obljub, s katerimi je obsipal svoje pristaše, temveč izvede v prvi vrsti dvoje: z brezpri-merno brutalnostjo uniči marksistično gibanje ter delavske strokovne in politične organizacije, prav tako pa oropa ženo vseh njenih pravic, zaduši vsako težnjo po enakopravnosti ter zatre delavske in druge samostojne ženske organizacije. To smo videli v Italiji, kjer je Mussolini na nečloveški način moril in preganjal delavske zastopnike in kjer se življenje delavstva iz dneva v dan slabša. Delavske strokovne organizacije vodijo fašistični plačanci tako, da delavstvo nima nobene možnosti protesta ter mora mirno sprejemati za svojo delo mezde, ki segajo globoko pod eksistenčni minimum. Še slabši položaj kakor delavec, ima v Italiji delavka, kajti ona je še bolj izpostavljena izkoriščanju. Kvalificiranih delavk ne priznavajo, njihov položaj je enak položaju težaka. Mezda delavke znaša cesto polovico manj kot mezda njenega tovariša delavca. V mnogih primerih v delovno pogodbo ženske niso vključene, tako da je delodajalcu na prosto dano, kako plačuje žensko delovno silo. Nedavno je izšla odredba, da dekleta in žene ne smejo delati več kakor 11 (!) ur dnevno. Iz te odredbe se pač jasno vidi, na kakšni višini je socialno varstvo delovne žene v Italiji. Ko so prišli v Italiji na oblast fašisti, so odstavili cele množice žen iz uradov in šol, ne da bi jim pokazali drugo možnost preživljanja. Sedaj je po vseh uradih glede ženskih moči v veljavi omejeno število, ki se ga morajo strogo držati. Posamezni upravni oddelki pa morejo odsloviti sploh vse žene iz uradov, če se jim zdi to umestno. Posebno podrejeno in poniževalno vlogo ima italijanska žena kot učiteljica in profesorica. Poučevati namreč ne sme takozvanih »oblikovalnih predmetov«, kakor so zgodovina, filozofija in literatura, ker bi se lahko spozabila in podajala snov na »nemoški« način. V njen delokrog spada samo poučevanje prirodnih znanosti, risanja in telovadbe. Političnih pravic italijanska žena nima. Mussolini je razpustil leta 1927 vse ženske organizacije in uničil vsa njihova glasila. Mussolini se je neštetokrat z visoko donečimi frazami proglasil za varuha materinstva ter družinskega življenja. Dogodki, ki se odigravajo v resničnem življenju Italije pričajo o nasprotnem: Zakonca (Pietro Beck) sta skozi leta prenašala neznosne persekucije, za to sta nedavno sklenila pobegniti čez mejo. Miličniki so ustrelili ženo na begu. Bila je noseča... Fašistično varstvo materinstva! Sredi noči plane četa podivjanih miličnikov v stanovanje ter odvede od družine očeta v ječo, v konfinacijo. Zakaj? Ker je tujerodec ali nefašist. Družina ostane brez rednika, prepuščana pomanjkanju. »Zavarovali bomo družino!« Tak je za ženo fašistični paradiž v Italiji, »deželi lepote in sonca«. Če se ozremo v Nemčijo, se nam nudi ista slika. Nobenega sledu o obetanem blagostanju. Beda med nemškim delavstvom narašča prav tako kakor v Italiji. Odpravljene so vse socialne pridobitve preteklih desetletij. Znamenito »prostovoljno delo« (Freiwilliger Arbeitsdienst) izgleda takole: nezaposleni morajo iti za leto dni v močvare junkerjev (pruskih veleposestnikov) izsuševat močvirno zemljo, pogozdovat pustinjo, gradit ceste in mostove — za najslabšo oskrbo ali pa za malenkostno denarno odškodnino. V taborišču je vojaška disciplina in vojaške vaje — priprava mladine na vojno. Tako odpravlja Hitler brezposelnost, ki pa vkljub temu v resnici narašča. Kakor že omenjeno, si je od Hitlerjevega »socializma« največ obetal mali človek, obrtnik, mali trgovec, uradnik. Toda vsi gospodarski ukrepi, ki jih je Hitler izvršil, so v škodo prav tem slojem in v korist monopolnemu kapitalu: omejitev obrtniške svobode, zmanjšanje dajatev v socialne namene, zniževanje plač itd. Vsaka oseba pa, ki se drzne kritizirati Hitlerjeve gospodarske na-redbe, je obsojena na globe ali zapor. Na ta način pač lahko ohranja videz vsesplošne zadovoljnosti. Razumljivo je, da pri tem splošnem poslabšanju gospodarskega položaja širokih množic žena nikakor ni izvzeta. Nasprotno: nemški ženi je zadal fašizem najhujši udarec, a to ne samo glede na njen gospodarski položaj, temveč v socialnem pogledu na splošno. V Nemčiji se dosledno uresničujejo besede, ki jih je govoril ženam eden izmed »voditeljev«, dr. Krummacher, bivši pruski častnik: »Nova država ne razsiplje s pravicami, temveč z dolžnostmi.« To občuti nemška delovna žena na vsej črti. Takoj po Hitlerjevem prevzemu vlade so bile izdane posebne odredbe glede ženskega dela, na podlagi katerih je bila tisočim ženam odvzeta možnost in pravica do zaslužka. Med njimi so bile tudi take, ki niso imele svojcev, da bi jih vzeli pod streho. Sledile so edini možnosti, ki jim je preostala, da si ohranijo golo življenje: cesta in prostitucija. Kakor po mnogih drugih tovarnah so tudi v tkalnicah ob Dolnjem Renu odpustili vse žene in so na njihova mesta sprejeli moške. Ob tej priložnosti je pisal vestfalski dnevnik: »Moške mezde so za 50% višje kot ženske mezde, torej je treba tudi produktivnost moškega dela podvojiti.« Vodstvo tovarne za smotke v Dresdenu je napravilo s strokovnim odborom pogodbo, v smislu katere sme tovarna odpustiti vse ženske, obenem pa znižati moškim mezde za 25%. Tovarna mesnega ekstrakta v Singenu je odpustila 200 starejših delavk, na njihova mesta je pa sprejela 160 mladih deklet z močno znižanimi prejemki. Iz tekstilne tovarne v Münsterlandu so bile odpuščene vse poročene žene, a na njihova mesta niso namestili brezposelnih moških, kakor so obljubovali, temveč mlada dekleta, ki so jih plačali s sramotno nizkimi mezdami. Taki primeri se ponavljajo iz dneva v dan in pričajo, da je nemška žena v Hitlerjevem paradižu mnogo bolj izkoriščana, kakor je bila poprej. Ofenziva proti dvojnemu zaslužkarstvu se je izkazala v resnici le kot napad kapitalizma proti mezdam vseh delavcev, moških in ženskih. Kapitalistom je z uredbo o dvojnem zaslužkarstvu popolnoma izročena usoda delavstva, zlasti pa usoda delovne žene. V tem temelji tudi podla igra, s katero ustvarja fašizem nasprotje med spoloma v delavskem razredu. Jasno je, da pomenja boj fašizma proti ženskemu delu tudi boj proti vsemu delavstvu. Nič boljši ko položaj delavke pa ni položaj žene iz srednjih slojev. Tudi tu velja pravilo, da mora poročena žena zapustiti službo, neporočena pa sme služiti samo tedaj, če ne odjeda nobenemu moškemu kruha. Po eni zadnjih Hitlerjevih odredb pa bo' kaznovan vsak delodajalec, ki sprejme žensko v službo. Neporočene žene in žene brez otrok je treba posebej obdavčiti, prikrajšajo naj se tudi pri pokojnini. Notranji minister je izjavil v posebnem dekretu, ki se nanaša na omejitev ženskega poklicnega dela: »Ženske naj se odstranijo z njihovih dosedanjih mest ter naj se zaposle v slabše nagrajenih in manj odgovornih službah ali pa kot sluginje. Smatram za popolnoma pravično, da se pri enaki kvalifikaciji daje prednost moškim prosilcem pri nameščanju v javni službi.« V Nemčiji ne sme imeti žena vodilnega mesta niti na dekliški šoli. Sploh fašisti delajo sistematično na to, da bi ženo popolnoma izločili kot učno moč. Tudi sodna služba ni dostopna ženi, »ker je žaljivo za moško čast, da bi ga sodila ženska«. Kolikor vlada sama ne zatira možnosti ženskega dela, ji pridno pomagajo fašistovske strokovne organizacije. Nedavno je nemška centralna organizacija zdravnikov objavila kot enega svojih prvih ciljev, preprečiti ženski mladini možnost medicinskega študija. Tudi profesorska organizacija dosledno pritrjuje glasovom o ženski manjvrednosti. Očividno je osnova vsem njihovim »načelom« kruhoborstvo. Najbolj žalostno sliko v Nemčiji pa nudi ženska mladina. Dostop v višje šole je za dekleta omejen: na vseučilišče sprejmejo samo 10% žensk od celotnega števila vseh priglašencev. Ko pa dovrše šole, ostanejo na cesti brez zaposlitve. Preteklo šolsko leto je.končalo približno 600.000 deklet svoj študij po raznih strokovnih šolah, a plačanega dela ni dobila nobena. Ta dekleta se udinjajo brezplačno kot poljske delavke, kot pomočnice pri bogatih družinah, kat vajenke pri obrtnicah. Na ta način so tudi za žensko mladino uvedli prisilno »prostovoljno« delo, ki se mu mora podvreči vsako nemško dekle. Boj proti ženskemu poklicnemu delu utemeljujejo nemški fašisti s tem, da hočejo ozdraviti nemško družino, kateri bodo zopet vrnili gospodinjo in mater. Zato tudi sistematično propagirajo poroke. Ženska, ki se poroči, mora zapustiti službo, a če se obveže, da ne bo iskala druge možnosti zaslužka, dobi takozvano poročno posojilo, ki sme znašati največ 1000 mark. Za ta denar si pa sme kupiti srečna nevesta samo to, kar prizna »urad za poročna posojila« kot najpotrebnejše. Toda med najpotrebnejše predmete ne spada perilo in obleka in živila, temveč urad sam priskrbi na račun posojila radio-aparat in fašistične knjige, da moreta novoporočenca uživati lepoto fašističnih fraz z ušesi in očmi — in s praznim želodcem! Toda pogoji za prejem posojila so zelo strogi: deležen ga je samo tisti par, ki se je že izkazal po svojem globokem nacicnalno-sccialističnem čuvstvovanju in ki je po svojem telesnem ustroju sposoben, podariti državi več otrok. To mora ugotoviti poseben zaupni zdravnik. Posebne vrste je tudi fašistična skrb za naraščaj, ki pride za »socialno pomoč« v poštev samo v primeru, da porrenja v plemenskem pogledu vrednoto za državo; to se pravi, da samo zdravih in »čistokrvnih« otrok ne puste od lakote umreti. Bolehnim in dedno obremenjenim ter judovskim otrokom je vsaka pomoč prepovedana. Ustanova »pomoč materi in otroku« nudi materam v prvi vrsti »moralno« oporo. Denarne dajatve so načelno prepovedane. Moralna opora obstoja v zdravstvenih in juridičnih nasvetih, ki proti lakoti najbrže ne zaležejo dosti. V Hessenu dobivajo matere, ki imajo troje ali več otrok, enkrat na mesec brezplačno vstopnico za gledališče. Edina realna pomoč je v preskrbi dela materi. Toda to delo je običajno take vrste, da loči mater od otroka, kajti v večini primerov mora iti mati na kmetijo za neplačano deklo ali poljsko delavko. Tako gre nemška družina pod fašističnim pokroviteljstvom nasproti »novemu preporodu«. Dočim se je nemška žena po vojni z uspehom udejstvovala v političnem življenju, ni danes o njenem vplivu nobenega sledu več. Politika je po izjavi narodno-socialističnih prvakov gnojna greznica, ki ni, da bi ženske brozgale po njej. Res odkritosrčna izjava fašistov o lastni politiki. Po isti poti kakor Italija in Nemčija'korakajo hitreje ali bolj polagoma države vsega sveta. Da kaže fašizem povsod isto zverinsko lice in da je njegovo postopanje napram ženi povsod enako, je nedavno dokazala tudi Avstrija, čeprav je bil začetnik tega gibanja katoliški Dollfuss. 4. Zakaj se mora boriti žena proti fašizmn Kot eno izmed posledic gospodarskega razvoja moremo smatrati tudi ženino gospodarsko osamosvojitev. Gospodarska osamosvojitev pomenja za ženo brez dvoma vrednoto, ki je prvi pogoj za njeno resnično enakopravnost. Toda kapitalistični gospodarski red je tudi 4o vrednoto izmaličil in žena je postala po tovarnah, delavnicah in pisarnah mezdna sužnja. Zato ni čudno, da pravico do dela in do enakopravnosti, kakor jo nudi kapitalizem, večina žen ni mogla občutiti kot nekako dobrino, temveč si je želela bolj človeškega življenja, četudi samo pri domačem delu. To ženino razpoloženje je hitlerjevska progadanda spretno izkoristila in je z obljubami zamamila zlasti malomeščanske žene v svoje mreže. Danes, ko žene na lastni koži občutijo dobrote fašističnega »odrešenja«, se žene dramijo in prihajajo do spoznanja, kaj po-menja fašizem za vse človeštvo, zlasti še za ženo. 2ene imajo dovolj vzroka, da se postavijo v borbi proti fašizmu v prve vrste. Saj pomenja borba proti fašizmu boj proti suženjstvu, uboštvu in vojni. V vseh izrazito fašističnih državah, zlasti v Italiji in Nemčiji, je žena ponižana na stopnjo sužnje. Celo v družini, kjer je kakor pravijo, njeno »edino« pravo mesto, je popolnoma odvisna ter po novih zakonih nima ničesar odločati niti glede svojih otrok. Zlasti nemški zakon o dednem pravu priča, da se ženin pravni položaj nič ne razlikuje cd njenega položaja v srednjem veku. Po zakonu o dedovanju žena ne more postati dedinja moževega premoženja, kajti v prvi vrsti prihajajo v poštev sinovi, nato vnuki, potem oče, bratje ali njihovi moški potomci.. ., šele na osmem mestu pride na vrsto žena. Žene in hčere tudi ne morejo biti lastnice zemljišča. Tako ostane žena v lastni družini vse življenje podrejena moškim, prav kakor v javnem življenju. V službi je često še slabše, kjer je izročena na milost in nemilost kapitalističnemu izkoriščevalcu. Najbolj pa trpi danes žena pod strašnim uboštvom, v katero zapada delovno ljudstvo zlasti v fašističnih državah. Današnja Nemčija živo spominja na leta stradanja in pomanjkanja med vojno. Celo oficielno glasilo nemških zdravnikov priznava današnjo vznemirljivo situacijo glede prehrane nemškega ljudstva. List ugotavlja, da zavzemajo povsem izčrpane in oslabele množice čedalje večji obseg. Podpora brezposelnim nikakor ne zadošča, da bi se hranili z zadostno in zdravo hrano. Zato so povečini nedchranjeni in sestradani. Na državno podporo je pa navezana približno četrtina prebivalstva. Revija »Narodno socialistična občina« prinaša v januarski številki leta 1Q34 poročilo župana iz Bottrcpa. Po tem poročilu je prosilo v njegovi občini za podporo 51.000 ljudi; vseh prebivalcev pa ima mesto 86.000. Zupan piše: »Ali Vam smem podati nekaj slik iz industrijskega mesta? Moje mesto je najbogatejše na otrokih. Ponosen sem na število rojstev, četudi stotine otrok ne pride na svet v postelji, kajti tu pri nas ni postelj. Ko sem nekoč stopil v hišo, kjer vlada beda, sem začul ženski krik. Na tleh je ležala žena in rodila. Okoli nje pa se je igralo še šest njenih otrok ... V drugem stanovanju sem našel dvanajstorico otrok, ki ne morejo v šolo, ker nimajo ne čevljev, ne obleke...« Skoraj vsa Nemčija je danes v položaju Bottropa. Spočetka je Hitler lahko varal svoje lahkoverne množice, češ, da obubo-žanja nemškega naroda ni kriv sedanji gospodarski sistem, kakor trdijo »židovski marksisti«, temveč verzajska pogodba in nemška demokracija, zlasti pa Judie. Toda danes so Judje gospodarsko uničeni, demokracija poteptana, a uboštvo narašča vkljub temu. Treba bo najti izhod, pa četudi v vojni. Da se Hitler temeljito pripravlja za ta izhod, v tem priča njegova notranja in zunanja politika. Dasi vse gospodarstvo propada, kažejo živahno delavnost zlasti tiste panoge industrije, ki služijo v vojne namene. Kljub temu. da ženske izločajo od produkcijskega dela, se je število delavk v vojni industriji znatno dvignilo: v kemični za 78%, v nekaterih drugih panogah pa celo za 500%. Narodni socializem pripravlja nemško ženo povsem sistematično na voino ter ji skuša pokazati kot njeno moralno dolžnost, da pozdravlja bodočo nemško osva- jalno vojno kot nekaj dobrodošlega. »Zveza nemških deklic« vzgaja dekleta povsem v vojaškem duhu s telesnimi vajami in v rabi orožja. V Italiji imajo poleg moških fašističnih čet tudi 6000 ženskih čet z 233.000 članicami. Poleg Nemčije in Italije je danes najbolj fašistična država Japonska, ki je tudi znana po svojih mladinskih in ženskih vojaških organizacijah, od katerih šteje »Federacija mladih Japonk« 1,600.000 članic. »Zveza patriotskih žen« pa 1,500.000 članic. Fašizem pomenja vojno nevarnost za ves svet. Ali si more želeti vojno žena, ki je roditeljica novih življenj? Ali more inati, ki čuti prirodno, žrtvovati svojega sina brezdnu nenasitnega imperializma? Ali ni povsem razumljivo, da se ji vzbudi upor: zakaj, čemu, s kakšno pravico? Kako more razumeti fasištični evangelij o potrebi vojne, o »pravici do razmaha naroda« ona mati, ki ostane sama s kopico nepreskrbljenih otrok, katerim so vzeli rednika, očeta? Ona ve in razume samo to, da so njeni otroci lačni in zapuščeni, da se njen mož ne bo morda nikdar več vrnil, da mora ona prevzeti nase tudi njegovo breme. Zato se kljub fašistični propagandi ne more ogreti za vojno nobena žena, ki sledi svojemu prirodnemu čutu. Zenska je v svojem bistvu ohranjujoča, zato nima smisla za junaštvo, ki razdira in ubija. A današnja vojna bi pomenila resnično razdejanje vsega, kar sta ustvarili kultura in civilizacija, pogin celo vsega življenja daleč naokrog, kjer bi zadivjala. V spoznanju te grozeče nevarnosti si morajo podati roke žene iz vseh držav k skupnem delu za rešitev človeštva: »Žene vsega sveta, združite se proti fašizmu in vojni!« Fašistovska diktatura ie diktatura družinskega, pisarniškega in šolskega tirana. (Valter Rode) Reakcija nikoli ne pokaže pravega obraza, in kadar se reakcija prvič pojavi in nas obišče, tedaj ne reče: Jaz sem reakcija. Premislite malo zgodovino! Reakcija je zmeraj govorila: potrebna je prava svoboda, moralni red se mora obnoviti. (F. de Sanctis, iz parlamentarnega govora 1. 1878) Zmaga kapitala nad delom ne more večno trajati. Bodočnost pripada socializmu. Bodočnost pripada svobodi. (Ignazio Silone) l/hcu&c o mcdatnucaftdi/u Fašizem je gibanje sproletariziranega malomeščanstva, ki ne ve ne kam ne kod. Zato ne bo odveč, če si ogledamo, kako je ta razred in njegovo vlogo v revoluciji 1. 1848 presojal Karl Marx. — Opomba uredništva. Malomeščanstvo je v Nemčiji izredno mnogoštevilno vprav radi slabotnega razvoja velekapitcdističnega in industrijskega razredu v tej deželi}) V večjih mestih tvori skoro večino prebivalstva, v manjših pa prevladuje docela ...Ta razred, ki je v vsaki moderni državi in v vsaki moderni revoluciji največjega pomena, je zlasti važen v Nemčiji, kjer je v zadnjih bojih2) igral odločilno vlogo. Njegov srednji položaj med razredom večjih kapitalistov, trgovcev in industrijalcev, torej pravo buržuazijo. in proletariatom mu določa njegov značaj. Stremi po položaju buržuazije, toda najmanjša nezgoda vrže posameznike iz tega razreda v vrste proletariata. V monarhičnih in fevdalnih deželah potrebuje malomeščanstva dvor in aristokracijo kot odjemalca, če hoče živeti; izguba teh odjemalcev ruinira lahko velik del tega razreda. V majhnih mestih tvorijo prav često garnizija, okrožna uprava, sodnija z vsem osebjem temelj malomeščanskemu uspevanjit. Odvzemi jim te institucije in mali trgovci, krojači, čevljarji in mizarji zdrknejo v propad. Tako nihajo neprestano med upanjem, da bodo lahko stopili v vrste bogatega razreda, in med strahom, da bodo potlačeni v proletarce ali celo berače; nihajo med upanjem, da bodo svoje koristi pri osvojitvi deleža pri vodstvu javnih zadev pospešili, in med strahom, da bodo z napačno opozicijo zbudili jezo vlade, ki razpolaga z njihovo eksistenco, ker ima pač moč, da jim odtegne najboljše odjemalce; majhna so sredstva, ki jih posedujejo, in negotovost posesti je v nasprotnem razmerju z njeno velikostjo: ta razred je v svojih nazorih skrajno omahljiv. Pod močno fevdalno ali absolutistično vlado je ponižen in klečeplazen, a se takoj obrne k liberalizmu, če buržuazija napreduje; takoj se ga polaste močna demokratična načela, če si je buržuazija priborila go-spodstvo, pade pa v žalostno obupanost, če si razred pod njim — proletariat — le upa samostojno ganiti. (Prevedel Sigma) ') Ta stavek velja seveda za nemške razmere okrog 1. 1848. 2) to je v revoluciji 1. 1848. IfyMuzia Sifone’, JUsfrUc Daniele je bil pravkar v svinjaku, da bi pomagal svinji pri porodu prašičkov, ko je zaslišal, da ga kličejo iz trideset metrov oddaljene hiše. Prav močno se je trudil okrog svinje in je že preje povedal, naj ga nikar ne motijo. Zato tudi ni na klice odgovoril. Njegova žena Filomena mu je že dvakrat ali trikrat zaklicala: — Daniele! Nekdo bi rad s tabo govoril! ... Ker pa se ji ni odzval, je umolknila. DanMe je pripravil vse. da bi se pri porodu vse lepo izteklo. Toda to so reči, pri katerih nisi nikoli popolnoma gotov. 2e včeraj je določil za svinjo strogo dieto in ji še iz posebne previdnosti vbrizgal precej ricinovega olja. Bal se je, da bi žival ne zbolela na zapeki, kar bi povzročilo omrtvitev zadnjega dela, potem bi seveda ne dobila mleka. Daniele si je najel za pomoč Bergamaska1) Agostina, ki je že nekaj let živel v Tessinu2); čeprav je bil po poklicu zidar, se je dal v mrtvi sezoni uporabiti za vsako delo. Porod se je pričel srečno. Prašički so že kakor tri miške prilezli iz krvave odprtine. Agostino se je ukvarjal predvsem s tem, da bi za vsakega prašička našel primerno ime. Četrta živalica pa kar ni marala na dan. Agostino je moral zgrabiti svinjo za rilec, jo krepko držati, da je Daniele labko vtaknil z oljem namazano laket v razmesarjeno odprtino, privlekel iz nje četrtega prašička in napravil tako pot za ostale. Tedaj se je začul glas Luise, najmlajše Danielove hčerke: — Papa! .. . Nekdo je prišel, ki bi rad s tabo govoril! . .. Daniele je mirno nadaljeval z zavezovanjem popkov pri prašičkih. Moral je preprečiti^ zastrupitev. Doma je že povedal, naj ga nikar ne motijo, kajti pri delu mora človek misliti samo na delo. Zato tudi I uisi ni odgovoril. Daniel? je spravil živalice v velik, s slamo postlani zaboj in jih pokril z volneno odeio.. medtem ko je Agostino pospravljal po svinjaku. Tedaj pa se je začul s pota, ki vodi k svinjaku, glas Silvije, Danielove starejše hčerke: — Papa! ... Tu je nekdo, ki bi rad s tabo govoril! . . . Silvia je prišla v spremstvu šivilje Caterine. stare device iz Florence, ki je že več let prihajala v Minusijo šivat. Preživljala se ie manj z izdelovanjem novih oblek kakor s popravljanjem in krpanjem. Ko je Daniele zagledal Caterino, se ni mogel vzdržati, da bi ne rekel hčerki: — Radi te me že vso uro nadleguješ? .. . Caterina ni bila namreč znana po tem, da bi znala kaj na kratko povedati. — Caterina bi rada s tabo govorila! — je odvrnila Silvia, ne da bi se zmenila za očetov očitek. Agostino in dekle sta odšla proti hiši, šivilja pa je ostala sama z Danielom. -- Saj veste, da sem se zmeraj brigala samo za svoje stvari? — je začela Caterina. — Te me prav nič ne brigajo! — je odgovoril Daniele z malo vzpodbudnim glasom. — Saj. veste, da se v vseh letih, odkar živim tu v Tessinu, nisem nikoli brigala, kaj počno drugi? — ... ‘) Bergamask — prebivalec istoimenega okraja v sr,verni Italiji pod Alpami 2) Tessin — švicarski kanton ob italijanski meji — Me prav nič ne briga! — je Daniele še enkrat zagodrnjal in krenil proti hiši. Ko je Caterina dognala, da je Daniele ne mara poslušati, je opustila uvod in prešla k stvari: — Neki italijanski gospod je prišel k meni in mi predlagal, naj postanem špijonka... Daniele je hipoma obstal. Caterina je globoko zadihala, pričela nato pripovedovati, kako jo je obiskal gospod, ki ga je nekoč slučajno srečala v neki pisarni v Locamu. Clement Moreau, Lisjak — »Toliko let ste že tu v Tessinu,« — mi je dejal, »in poznate vse ljudi. Radi vašega poklica so vam odprta vsa vrata. K stotinam družin prihajate v hišo. Na stotine pogovorov slišite. Stari ste in sami; nihče se ne boji govoriti v vaši prisotnosti.« »Res je!« sem odvrnila, »vsi me cenijo, ker sem se zmeraj brigala samo za svoje stvari.« Govoril je v tem smislu dalje, končno pa je dejal: »Če ste pripravljeni zbirati poročila o delovanju nekaterih italijanskih antifašistov, ki žive tu v Tessinu med Ascono in Bellinzono3), boste na starost preskrbljeni.«... s) švicarski mesti s pretežno italijanskim prebivalstvrja blizu italijanske meje Daniele se je opomogel od začudenja in vprašujoč pogledal Caterino, ki mu je vse to pripovedovala jokajoč in tresoč se: — Zakaj pa si prišla s tem k meni? ... — Kako zakaj? .,, — Sem Tessinec — je rekel Daniele — in vaše italijanske zgodbe ine prav nič ne zanimajo. Čemu si prišla k meni? ... Kdo te je poslal k meni? .. Devičica je zmedeno zajecljala: — Kako? 2e trideset let me poznate... Veste, da sem si zmeraj na pošten način služila kruh. Veste, da sem se zmeraj brigala za svoje stvari!... — Rad bi vedel — jo je Daniele s povzdignjenim glasom prekinil — ali te je poslal kdo k meni? ... — Nihče! — je odgovorila Caterina in ponižno pristavila: — Oprostite, prosim, da sem motila; že grem ... Stopila je na pot, ki je vodila mimo hiše na cesto proti Gordolu in Minu-siju. Daniele je šel za njo in čez nekaj časa zopet načel pogovor: — Če te ni nihče poslal k meni, čemu si pa potem prišla? — Hotela sem vas vprašati za svet — je zamrmrala Caterina predse, ne da bi se ustavila. — Za kakšen nasvet? .. — Ali naj gospodovo ponudbo sprejmem ali ne — je dodala starka in obstala. — Kar nič ne vem, kaj naj storim. Sem tako zmedena, kakor še nikoli, odkar živini... Če sprejmem, bom zaslužila nekaj soldov, toda s tem, da bi izdajala ljudi, ki mi nikoli niso storili nič žalega ... Če odklonim, bom prav gotovo veljala za antifašistinjo in potem bodo na vse irogoče načine spletkarili proti meni... Trideset let me že poznate; veste, da nisem ne fašistinja ne anti-fašistinja; veste, da sem si kruh zmeraj služila na pošten način in da sem se zmeraj brigala samo za svoje stvari.., Daniele se je zdel močno zamišljen. Caterina je v joku zopet nadaljevala pot, on ji je pa sledil. Ob koncu pota je čakal Agostino. — Čuj — je nenadoma dejal Daniele starki, — prav nič se ne boj. Povej Agostinu, kar si meni povedala, in napravi, kakor ti bo svetoval!.,. Daniele je zrl za obema, kako sta odhajala po poti proti Oordoli, nalo pa se je vrnil v svinjak, da bi oskrbel prašiče. Neko jutro je delal s hčerko Silvijo v vinogradu v Pergoli, ko je Agostino prvič zopet prišel mimo. Daniele je nameraval prosti predpoldan uporabiti, da bi obvaroval trte pred trtno ušjo. Da bi odkril načeta mesta in ugonobil zarajajoče se zajedavce, je odrgnil bolne veje z malo kovinasto krtačo. Silvia je stopala za njim in jih obrizgavala z vrelo vodo. Tedaj se je pripeljal mimo Agostino na tovornem avtu, natovorjenem z opeko, in je zaklical Danielu: — Ti, zgodba se lepo razvija!... — Kakšna zgodba? — je odgovoril Daniele, ki ni tako hitro razumel, za kaj gre. — Saj veš, tista zgodba — je ponovil Agostino in zakrilil z rokami, medtem ko se je tovorni avto že odmikal. Daniele je zmajal z glavo. — Tile Italijani so fejst ljudje — je dejal hčerki, — radodarni, impulzivni in drzni so ,.. toda klepetajo preveč!... . — Oče — je rekla nato Silvia, odločena izreči željo, ki ji je bila že dolgo na srcu, — vem, da delaš mnogo za osvoboditev Italije, ne da bi kaj o tem govoril. Tako rada bi ti pri tem pomagala... — Poberi na zemlji ležeče skorjice — ji je odgovoril oče — in jih sežgi. Drugega dela zaenkrat nimaš!... Hči je ubogala. Daniele jo je opazoval, kako se je vrnila po stezi med trtami, se pri vsaki trti sklonila in znosila skrbno vse skorjice na male kupčke. tNovembra je bilo Silviji dvajset let in oče jo je opazoval s ponosom in strahom kot svoj najdragocenejši in najnezanesljivejši zaklad. Nekaj dni kasneje, bilo je nedeljsko jutro, je prišel Agostino zopet mimo. Daniele in Filomena sta se pravkar pogovarjala z neko žensko o kokošnjakih v Cadenazzu in Robasaccu, ki jih je v pretekli noči obiskal lisjak. — Blizu petdeset kokoši so našli zadavljenih in izkrvavljenih! — je pii-povedovala ženska. — Če so bile kokoši zadavljene in njihova kri izpita, ni bil lisjak, nego dehor — je omenil Daniele. Mimo je prišel neki šofer iz Cadenazza, tudi njega so povprašali za mnenje. —Bil je lisjak — je menil šofer — morda jih je bilo celo več ... v nekem kumiku so ostala samo še peresa iz repa... — Na naše kokoši moramo dobro paziti — je dejala Filomena Danielu. — Prejšnje leto nam je bolezen izpraznila dvorišče; letos nam res še manjka lisjak!... — Lisičjo past bo treba nastaviti — je nasvetoval Daniele. Ta hip je pristopil Agostino: — Je že dozorelo! — je rekel Danielu in ga potegnil v stran. — Caterina je napravila, kar sem ji svetoval. Ovaduh je zgrabil. Sedaj pa moramo paziti! — Kaj pa nameravaš? — je vprašal Daniele napeto. — Past mu je treba nastaviti, — je odvrnil Agostino. Daniele se je moral zasmejati, ko je slišal o pasti. Filomena je ujela samo to besedo in se je takoj vmešala v pogovor. — Ena sama past ne zadošča vselej — je opomnila, obrnjena k Agostinu. — - Lisjak je zelo zvit in preišče vsa tla naokoli, preden zgrabi za vabo, tudi takoj ne vgrizne vanjo, nego jo skuša s taco privleči k sebi... Past je že treba nastaviti, dobro pa je, če. se razen tega okrog kokošnjaka nasujejo še zastrupljena jedila. Agostino ni takoj razumel smisla tega primera. — Zastrupljena jedila — se je Daniele obrnil k ženi — tudi niso vselej uspešna... Večkrat se pripeti, da se izstradan lisjak niti ne spomni, da bi se nažrl raztresenih jedil. In četudi požre kos zastrupljenega mesa ali nekaj zastrupljenih kostanjev, ni uspeh zmeraj gotov. Nihče ne ve, koliko strihnina je potrebno, da se neznan lisjak ugonobi. Če je namreč lisjak močan, strihnina pa je premalo, tedaj dobi žival samo mimogrede želodčne krče, kar je pa prav nič ne ovira, da bi ne podavila kokoši. Če pa je preveč strihnina, tedaj lisjak strup takoj izkozlja, si olajša želodec in s tem večjim tekom požre potem kokoši... — Potemtakem pa je lisjaka nemogoče ujeti! — je posegel vmes Agostino, ki je končno razumel, o čem je bil pogovor, preden je prispel. — Nemogoče ni, a težko je! — je odgovoril Daniele; nato pa je pristavil: — Naj bo, kakor hoče, nikoli se še ni ujel lisjak v past, napravljeno iz go-bezdanja... Potem je odšla gospa Filomena v hišo; poklicala jo je mlajša hčerka. Oba moža pa sta se spravila na vrt, da bi tam nadaljevala pogovor. — Caterina je po dolgem obotavljanju ponudbo sprejela — je poročal Agcstino. — Včeraj jo je italijanski ovaduh zopet poiskal in pustil pri njej neki naslov v Pallanzi, kamor naj bi pisala, če bi imela kaj poročati. — Ali ji ni imenoval ovaduh nekaterih ljudi, ki jih naj izšpijonira? — je vprašal Daniele. — Doslej, kakor se zdi, še ne — je odvrnil Agostino — toda dejal ji je, naj javi kar splošno imena vseh italijanskih sezonskih delavcev, ki dnevno prihajajo preko meje in prihajajo tu v stik s sumljivimi elementi ali pobeglimi revolucionarji. Povedal ji je tudi, da si lahko zasluži precejšnjo vsoto, če bi pomagala razkriti tiste osebe, ki uvažajo revolucionarne knjige in brošure iz Švice v Italijo... — Ali ji ovaduh ni rekel, — je še enkrat vprašal Daniele — ali že koga sumi? ... — Kakor se zdi, ne! — je odgovoril Agostino in pristavil: — Ovaduh je Caterini obljubil, da bo dobila sredstva in da se bo lahko naselila v Zürichu, če bi se zadeva kako zapletla in bi bila kompromitirana. Vseh trideset let, odkar je v Tessinu, je kajpak zmeraj sanjala, kako lepo bi bilo živeti v večjem mestu. — Ah Caterina kaj sluti, da imam zveze z italijanskimi revolucionarji? — je znova poizvedoval Daniele. — Izključeno! — je zagotavljal Agostino. — Zmeraj, kadar z mano govori, kar sredi govora zavzdihne in zagotavlja, da se je zmeraj brigala samo za svoje stvari in se bo samo zanje tudi brigala, da se gospod Daniele, ki je vendar poštenjak in še Tessinec povrhu, ni nikoli ukvarjal s politiko in na to lahko tudi priseže ... Silvia je iz okna svoje kamrice opazila očeta z Agostinom. — Ali smem doli? ... — Seveda!... Dekle je zapustilo hišo in prišlo na vrt. Ko se je obema približala, sta zamenjala pogovor in pričela govoriti o vremenu. Vsak večer je postavil Daniele pred kokošnjak past in je raztresel naokoli zastrupljena jedila; toda lisjaka ni bilo. Tudi Agostinov lisjak se kar ni maral podvizati, da bi prišel v past, ki mu jo je nastavil Bergamask. Vsaj Daniele ni nič več o tem slišal. — Kmetiško življenje je večni boj, — je često ponavljal —, boj z neurjem, z golaznijo, s pticami roparicami, toda najbolj ogorčen je boj z lisjakom. Boj s trtnimi ušmi je bil končan in Daniele je pričel sedaj sadno drevje čistiti od zajedavk. Ko jih je iskal, je osvobodil drevje od suhih vej, odmrle skorje, od mahu. Kjer se je prikazala razpoka z rdečkastimi ivermi, se je Silvia takoj spravila nanjo. Dekle je drezalo vanjo z žico, da bi izbezala lesnega črva, ki je bil skrit prav zadaj. Ko so bila drevesna debla očiščena, je prišla mati Filomena z apnenim lugom in pobelila vsako deblo do višine moža. — Od spodaj, od zemlje je drevje sedaj zavarovano — je dejal Daniele hčerki. — Kako ga naj pa zavarujemo od zgoraj, od neba? Med hišnimi durmi je opazil Agostina, ki se je med čakanjem šalil s Silvijo. — Kaj je novega? — ga je vprašal Daniele, ki je pristopil. — Past je nastavljena! — je odgovoril Bergamask. — In lisjak? ... — Se bo drevi ujel! — je prerokoval Agostino. — Če bi se le dalo z vsemi lisjaki tako zmeniti za sestanek! — je vzkliknil Daniele. .. . _ Agostino je sedaj poročal, kako namerava ovaduha presenetiti: — Caterina mu je pisala, da mu mora nekaj važnega poročati. Zgovorila se je z njim za drevi ob deveti na Rivi piani, prav blizu jezera in sicer pred staro kapelico San Querica. Tja bo odšla, tam pa bom tudi jaz in še dva druga. — Kaj meniš, ali bi ne bilo dobro, če bi obvestili policijo? — je preudarjal Daniele. — To bi bilo prav nespamentno! ... Konzulat bi takoj izvedel in potem bi lisjak sploh ne prišel... Daniele ni imel kaj reči, kajti znano je bilo, da so bili med policijskimi uradniki nekateri prav nesigurni. Daniela pa so skrbele nevarnosti, ki bi končno utegnile nastati iz tega za italijanske emigrante. — Kar Tessinci naj vse opravijo! — je predlagal. Toda Agostino se je upiral: — Potem bi moralo biti preveč ljudi posvečenih v zgodbo. Razen tega: italijanskemu lisjaku italijansko past! ... Zvečer se je Daniele odpeljal z vlakom, ki vozi v Locarno, in je okrog desetih šel ob jezeru, v smeri proti Saleggiju. Čakal je Agostina, ki ga je nameraval obvestiti, kako se je zgodba končala. Okoli polu enajstih pa se je namesto Agostina prikazal italijanski mizar Luca iz Minusija. — Agostino — je pripovedoval ta — je lahko ranjen na roki. Prišel ni, da bi z obvezo ne vzbujal pozornosti... / — In oni? — je vprašal Daniele radovedno. — Zapustili smo ga! ... Prišel je še z dvema na domenjeni kraj. Ta dva sta ga prepustila Caterini in sta odšla z obljubo, da se čez uro povrneta. Mi smo stali za San-Quiricom in smo čakali, da sta Onadva izginila v smeri proti Navegni. Medtem je Caterina jokajoč in jadikujoč pripovedovala ovaduhu same bedastoče. Zmeraj znova mu je zagotavljala, da se v vsem življenju ni nikoli zanimala za tuje zadeve, da se tudi noče zanje zanimati, da pa popolnoma natanko ve, da so revolucionarne knjige in časniki, ki jih vtihotapljajo v Italijo, shranjeni v frančiškanskem samostanu Madonna del Sasso nad Locarnom... Daniele se je moral temu odkritju prisrčno smejati. — Najprej se je Agostino sam prikazal, nas pa je pustil za cerkvijo — je nadaljeval 'Luca s svojim poročilom. — Dogovorili smo se, da bo samo tedaj uporabil revolver, če bi ga skušal oni prehiteti. Agostino se je delal, kakor bi šel slučajno mimo. Ker je bila tema, si je prižgal cigareto in je ob svitu goreče vžigalice spoznal lopova. — »Oh!« je vzkliknil, »to je pa znan obraz. Vi ste italijanski ovaduh!« Vrgel je cigareto proč in pričel se je boj. Tudi mi smo zapustili skrivališče, Caterina pa je pobegnila ... — Ste tudi vi kaj posegli vmes? ... — Ni bilo prav nič potrebno... Samo pazili smo, če prihaja kakšen človek. Agostino je bil hitro v premoči. Vrgel je onega na tla in ga s tako silo bil s pestjo po obrazu, da bi se moral kamen razbiti. Da je Agostino zelo močan, smo zmeraj vedeli. Da je pa zmožen tolikšnega sovraštva, nam je bilo novo... — Pozabiti ne smemo, da so mu fašisti ubili brata — je rekel Daniele. Nato pa je vprašal: — Kako pa si je ranil roko? ... — Ovaduh ga je vgriznil vanjo. Dobil je Agostinovo levico med zobe in je ni hotel izpustiti. S prosto pestjo je Bergamask kakor norec tolkel po sovražnikovi čeljusti, toda oni kar ni popustil. Potem ga je zgrabil Agostino za vrat in ga davil, da bi se skoraj zadušil. — Ali ga je ubil? — je Daniele s studom vprašal. — Zdi se ... — Tedaj mora Agostino izginiti... Morda v Francijo!... Ker se je tako zasukalo, je Daniele sklenil prenočiti v Locarnu in odpotovati naslednje jutro v Bellinzono. Da bi ne vznemiril družine, je stopil v kavarno in telefoniral domov. — Prava sreča, da si poklical — je takoj rekla Silvia. — Že vso uro kličem Boga in ves svet... — Kaj pa se je zgodilo? — je vprašal Daniele prestrašeno. -— Pri nas nič — je hitela Silvia razlagati. — Toda ne daleč od nas, na cesti, ki vodi proti (Jordoli, sta trčila dva avta drug v drugega in neki gospod je bil težko ranjen. Takoj šo poklicali zdravnika, ki je smatral rane za teko hude, da je nadaljnje potovanje odsvetoval. Nato so po različnih hišah povpraševali, kdo bi prenočil ranjenca. Sosedje so rekli, da bi ga samo pri nas lahko prenočili. Mati je rekla, da v tvoji odsotnosti ne smemo nobenega tujca sprejeti v hišo. Jaz sem pa nasprotno mislila, da ne boš gotovo imel nič zoper to ... — Seveda! — ji je segel Daniele v besedo. — Kam pa ste ranjenca spravili? ... — V prvo nadstropje, v mojo sobo, — je odgovorila Silvia. — Jaz bom pa spala zaenkrat z Luizo ... — Ali je ranjenec v življenjski nevarnosti? — Zdravnik ni hotel ničesar povedati. Še ponoči bo poslal usmiljenko, čeprav sem se ponudila, da bom vse sama opravila... — Odkod pa je ranjenec? Iz katere družine? — Ubožec se še ni zavedel — je pojasnila hči. — Mora pa biti iz bogate družine, kajti zdravnik je hotel mater brezpogojno že kar v naprej odškodovati za morebitne stroške ... — Čuj — je rekel Daniele na koncu — prav žal mi je, da ne morem domov, da bi nesrečniku pomagal... Ostati moram to noč v Locarnu, zjutraj pa se moram radi neodložljivih opravkov odpeljati v Bellinzono... Toda saj veš, da ti zaupam! Napravi vse, kar ti bo naročil zdravnik, in napravi dobrosrčno!... Naslednji dan je Daniele še enkrat telefoniral domov, da bi poizvedel, ali ranjenec še živi! Najprej je odgovorila Luisa, ker je odšla Silvia zdoma nakupovat. — Ubogemu možu je nekoliko bolje. Ponoči je prišla usmiljenka, Silvia pa vkljub temu ni marala v posteljo... Pravkar je prišel tudi zdravnik... Zdravnik je stopil k telefonu. — Gospod doktor — je dejal Daniele — razpolagajte, prosim, z mojo hišo. Prav žal mi je, da nisem doma. — Reči smem, da je ranjenec rešen — je odgovoril zdravnik. — Pretresli so se mu možgani, toda sedaj že smem reči, da bo minulo brez komplikacij. Kar se družine tiče, bom že sam opravil... — Kdo pa je ranjenec? Kje žive njegovi svojci? — je vprašal Daniele. — Italijanski inženjer iz Bologne je, Umberto Stella, morda ste že kaj slišali o njem — je odvrnil zdravnik. — Prišel je v Švico, da bi preštudiral hidroelektrične naprave... — Naj bo, kdor hoče, — ga je prekinil Daniele, — razpolagajte svobodno z mojo hišo in mojo družino... V Bellinzoni je poizkušal Daniele takoj poizvedeti, koliko je že kaj oblast poučena o tajnem poizkusu umora na Rivi piani. Kot pameten možak ni začel sam o tem govoriti, nego je počakal, da bi začeli drugi. V tem smislu je obiskal tudi svojega advokata in odšel z njim na sodišče, da bi rešil formalnosti, ki Wiso bile prav nič nujne. Na cesti je pri vsakem znancu obstal. Kupil si je dvoje jutranjih časnikov, toda nobeden ni sinočnje drame niti z besedico omenjal. Vse je kazalo, da v Bellinzoni ni bilo še nič znano. — Govore — se je končno drznil Daniele namigniti advokatu, — da so se sinoči neki Italijani v bližini Locarna stepli radi politike... — Tu še ni nič znanega — je odgovoril advokat. — Moral je biti kak nepomemben spopad... Če bi bilo kaj resnejšega, bi že tu izvedeli... Razmerje med obema smerema je tu do skrajnosti napeto!... Odgovor je pomiril Daniela, ki je bil že itak negotov. Najbrže je Lukova domišljija brezpomemben pretep napihnila. — Ti Italijani — si je rekel Daniele — so fejst ljudje, radodarni, impulzivni so, a gobezdači. — In bolje je tako — je še pomislil — sicer bi morala Agostino in Caterina zapustiti Švico... Pač pa ga je jezilo, da je radi brezpomembnega pretepa prenočil zdoma in izgubil dan. Ko se je vozil domov, je srečal v vlaku nekaj kmetov, ki so se pogovarjali o lisjaku, ki je v Magadinu uničil toliko kokoši. — Lisjak je prav zvit! — je rekel nekdo izmed njih. — Mnogo bolj zvit kakor ljudje s pastjo ... — Iznašli so novo past, italijanski sistem... ga je prekinil drugi. — Povzroča mnogo hrupa, a ne zgrabi nič! — je odvrnil prvi. — To je res — se je vmešal Daniele, — povzroča mnogo hrupa, a ne zgrabi nič ... Samo brezsmiseln hrup povzroča ... Prišedši domov je odšel Daniele takoj v prvo nadstropje, da bi videl ranjenca. Pred sobnimi vrati pa mu je Silvia zastavila pot in ga s prstom na ustih prosila, naj molči. — Imeti mora brezpogojno mir — je zašepetala hči očetu v uho. — »Nikakršnih obiskov, nič, kar bi ga utegnilo vznemiriti,« je ukazal zdravnik ... — Potem ne morem torej ničesar storiti? — je vprašal Daniele razočarano. — Preden greš po stopnjicah navzdol, si sezuj čevlje, da ne boš hrumel! — je Silvia tiho svetovala. Daniele si je sezul škornje, odšel po stopnjicah navzdol in potem ven na vrt. Stopil je v drvarnico in je začel tam s sekiro obdelovati nove količke za vrtno ograjo. Komaj je začel, je že prihitela Silvia v copatah: — Kaj si neumen? — V hiši imamo ranjenca, ti pa počneš tak Spektakel! ... Daniele je odložil sekiro. — Ali smem vsaj prekopavati? — je ponižno vprašal hčerko. Silvia je prikimala in odšla zopet v prvo nadstropje. Daniele je pograbil za lopato in pričel prekopavati sadovnjak. Kmalu nato je opazil, kako je starejša hčerka z nakupovalno torbico stopila iz hiše. Takoj je odšel v hišo, si sezul škornje in hitro stopil v nadstropje. Iz sobe je prišla usmiljenka in mu dovolila vstop: — Toda samo za hip!... V Silvini ozki postelji ni videl Daniele nič drugega kakor ogromno glavo, ki je bila vsa belo povezana. Čeprav mu ni bilo na smeh, je moral pomisliti na sneženega moža. V veliki beli krogli je bila samo mala luknja za oko, nekoliko večja pa je bila preračunana za usta. — Je že dovolj! — je rekla usmiljenka, medtem ko je odvedla Daniela zopet k vratom. Ko se je s škornji v rokah plazil po stopnjišču, je zadel ob Silvijo, ki je prišla zopet domov. — Kje si bil? — ga je očitajoče vprašala. — Kaj se tako govori z očetom? — je zamrmral in se vrnil na vrt, da bi ga prekopal. Medtem ko je prekopaval, je prišla k njemu Filomena. — Silvia je izgubila pamet! — se je pritožila možu. — Od včeraj ni niti očesa zatisnila in niti grižljaja se ni dotaknila ... — Našla je pravo pamet! — je odvrnil Daniele. — Dobro srce ima! . .. — Predobro srce! — je dognala mati. — Predobro? ... Srce ne more biti nikoli predobro! — je rekel oče. Daniele je bil s hčerko zadovoljen. Opazoval jo je poln strahu in ponosa. Zadaj v sadovnjaku za nizkim zidom je cvetelo nekaj trobentic. Silvia je prišla in jih natrgala za bolniško sobo. — Toda saj jih vendar ne bo videl. Saj ima zavezane oči! — je Filomena tiho odkimala. — Mati — se ji je Silvia priliznila — saj vendar veš, da se dado cvetice tudi z zaprtimi očmi videti... Daniele je bil podnevi večinoma v vinogradu na griču. Ko je prišel zvečer domov, je povprašal, kako je z ranjencem, in Silvia mu je povedala, da hitro ozdravlja. Usmiljenko so odpustili in Silvia je kar sama negovala bolnika. Daniele ga je videl dvakrat ali trikrat, toda vselej samo mimogrede. Po videzu se mu je zdel prav pošten človek. Gospodar je imel dovolj drugih skrbi. Toda vkljub temu je opazil veliko izpremembo v vsem Silvinem bistvu. — Malo manj bi se brigal za druge in malo bolj za svojo hčer — mu je neki večer z očitajočim glasom dejala zakonska družica. — Silvia ni več otrok in ima lastno pamet — je suho odgovoril Daniele. — Pametna je, ni pa izkušena! — je odvrnila žena, ki se je skušala rešiti skrbi, ki so jo že več dni težile. Daniele se je zamislil. — Misliš, da bi z njo govoril? — je končno vprašal. — In sicer, še preden bo prepozno! — je odgovorila žena. Naslednji dan je moral nesti Daniele vrečico grahovega semena prijatelju v Commo v Valu Verzasci in je vzel Silvijo s sabo. V Commi je kar hitro izvršil opravke, ki so mu bili samo za pretvezo, da je odšel zdoma, in je vsa vabila odklonil. — Rajši grem s hčerko peš domov, — je pojasnil znancu. — Dekle je postalo v zadnjem času malce bledo in potrebuje zraka... Spraviti jo bo treba na druge misli... Oče in hči sta molče odšla po poti, ki vodi v Gordolo. Vozna pot vodi tu precej visoko nad reko, ki se peneč vije po dolini. — Kaj bi ne mogla iti ob vodi? je vprašala Silvia. — Mislim, da ne — je odvrnil Daniele, toda pristavil je takoj, hoteč se v vsem pokoriti hčerki: — Ker utegneva, pa poizkusiva... Našla sta stezo, strmo kakor stopnjišče. Po mnogih ovinkih sta prispela do reke prav na mestu, kjer se je peneč zaganjala ob skalnato čer. Tik poleg pa je bila voda mirna in prozorna in na dnu se je videl vsak kamen. Do tu sta oče in hči izprego-vorilä samo nekaj kratkih in brezpomembnih besed. Bolj ko vse drugo ga je vprav to prepričalo o globoki izpremembi, ki se je vršila v Silviji. — Kako lepi kamni! — je pripomnila .hči in pokazala na kamenit, približno čevelj širok trak pod vodo. — To so ikre — je pojasnil oče. — Ob koncu septembra zapuste postrvi dolenji tek rek in se selijo proti izviru. Od jajc nabrekle ribje samice gredo iskat peskovitih, dobro zavarovanih mest. Z repki raztepejo kremence in izpuste jajca, ki obtiče na kamenju ... — In tako se rode postrvi? ... — Oploditev izvrši šele moški rod, ki gre po sledi ribjih samic m obrizga kamenje, ki počivajo na njem jajčka, z mlečnato, gosto tekočino... V nekaj dneh se začno jajčeca odpirati... Silvia je z občudovanjem opazovala peščeni trak, ki se dogaja na njem ta misterij. — Kako lepo in kako enostavno — je rekla nato. — Postrvi, ljuba moja, ne gredo v cerkev! ... Kaj več na tem izprehodu nista govorila. — Sta se pogovorila? — je vprašala žena, ko je prišel mož domov. — Da ... — Kaj pa? — Nič ... Neki dan je inženjer prvič zapustil sobo in je ležal v sadovnjaku na ležalnem stolu, ko sta prispela Caterina in Daniele skupaj iz Gordole. Inženjerjev glas je zadonel: — Gospodična Silvia!... Caterina je obstala kakor prirasla. Približala se je ograji, ki loči vrt od ceste, in si je skušala ogledati moža, ki je zaklical. — Gospod Daniele, — je rekla nato, tresoč se po vsem telesu, — gospod Daniele, mož, ki ga imate v hiši, je špijon z Rive piane!... — Ali si znorela! — je vzkliknil Daniele in povedal šivilji, kako so med njegovo odsotnostjo prinesli moža v hišo. Tedaj je stopila Caterina še enkrat k ograji in si še natančneje ogledala okrevajočega, ki se je pravkar šalil s Silvijo: — In vendar je! — je ponovila Caterina, — oditi moram, še preden me opazi... — Dobro, — je pokimal Daniele, ki je ves prebledel. — Povej Agostinu, naj pride jutri ob tej uri sem, bom že skrbel, da ga oni ne bo srečal... Takoj nato je prišla k očetu Silvia in mu rekla: — Ker je našemu ranjencu bolje, bi bilo lepo od tebe, če bi se z njim nekoliko pozabaval... Spoznal boš, kako finega in dobrega človeka je privedel slučaj v našo hišo! ... — Rad! Prav res me bo pogovor z njim zanimal — je odgovoril Daniele, ki je skušal prikriti razburjenje. — Danes bi lahko skupaj jedli... Pri mizi je postal položaj nevzdržen. Gospodar kar ni mogel gledati, kako sedi ta moški med njegovima hčerkama. Zato se je opravičil, češ, da mu ni prav dobro, in je odšel ven. Pozneje so se ostali zopet zbrali okrog njega v sadovnjaku. — Kaj pa je kaj novega v časnikih? — je vprašal dozdevni inženjer gostitelja. — Že nekaj tednov nisem bral časnikov... — Vsak dan se pripeti kaka tragedija — je odgovoril Daniele. — Včeraj se je zgodila v Franciji velika železniška nesreča, več sto ljudi je mrtvih! .. — Vsak dan tragedija — je ponovil inženjer. — Toda koliko bolj tragičen je še način, kako se ljudje bližajo svoji usodi... Treba je pomisliti samo na stotine ljudi, ki so se včeraj pri železniški nesreči ponesrečili. Bili so vmes študentje, kmetje, trgovski potniki v istem vlaku s častniki, zdravniki, modisti-njami, notarji. Bili so v istem vlaku in vendar niso bili. Kmet je mislil na tržne cene, notar na križec častne legije, častnik je sanjal o svoji nevesti, zdravnik se je v mislih prepiral z županom svoje vasi, študent je škilil na svojo novo kravato. Tako je potoval vsak v svojem posebnem vlaku. V človeški družbi je imel vsak lasten vlak. In v istem hipu se je vendar vsak vozil v istem vlaku, v vlaku smrti. Študentova kravata je pristala pod kmetovimi škornji, častni- kova sablja je prebodla trgovskemu potniku trebuh, novi modeli modistinje so izginili v plamenih. Vsi so bili v istem vlaku in se tega niso zavedali... — Toda železniška uprava je takoj prihitela — je nadaljeval Daniele — in je razbila enakost, ki jo je ustvarila smrt. Železniška uprava je dala mrliče v kožuhih položiti na eno stran, tiste, ki so bili oblečeni v navadne suknje, pa na drugo stran!... — Potemtakem so obsojeni ljudje, da so si celo onstran smrti sovražniki? — se je zanimala Silvia. — Je prepad med človekovo najavo, njegovo usodo in tem, kar napravi družba iz njega — je odvrnil okrevajoči. — V dneh, ki sem se v njih boril s smrtjo, me ta misel ni zapustila... Vsak izmed nas se vozi v svojem vlaku in vendar smo vsi v istem vlaku ... — Današnja družba temelji na razliki in nasprotstvu med ljudmi — se je vmešal Daniele. — Velika večina ljudi je ločena od izdelka svojih rok. Komaj zapuste izdelki njihove roke, že niso več last tistih, ki so jih izvršili, in postanejo celo njihovi sovražniki. Izdelki so nasprotniki producentov. Izdelek postane fetiš, ki se mu mora človek ukloniti... — Ali bo zmeraj tako ostalo? — je vprašala Silvia. — Ko sem bil še mlad, — je odgovoril okrevajoči — sem tudi upal v boljšo družbo, kakršna je ta, ki v njej živimo... Daniele je vstal in zopet začel prekopavati vrt. Pomlad se je bližala in delo je klicalo. Močno je zasadil lopato v zemljo, stopil z vso težo svojega telesa z desno nogo nanjo in obračal zemljo. Za njim je mati Filomena z grabljami razbijala grude. Nad vrtom je ležal sladkoben duh po vlažni zemlji. Na izmučenem in vznemirjenem Danielovem obrazu so se bleščale velike potne kaplje. Okrevajoči je ostal na ležalnem stolu prav do večera, dokler se niso nad Monte Cenerijem zasvetile prve zvezde. — Tako dolgo je že, toliko toliko let, da nisem zrl v nebo! — je s tihim glasom dejal družini, ki ga je obkrožala. Silvia se je dvignila in se takoj nato vrnila z neko knjigo. — Tu — je dejalo dekle — v prvem zvezku Tolstega Vojna in mir je prav nekaj sličnega. Princ Andrej je padel novembra 1805 blizu Pratzena v bitki med Rusi in Francozi. Ranjen se je zgrudil na tla in Tolstoj piše o tem sledeče: »Nato je zopet odprl oči v upanju, da bo videl, kako se je boj obeh Francozov z artileristom končal, ali je bil rdečelasi artilerist umorjen ali ne; tudi bi rad vedel, ali so bili topovi zajeti ali rešeni. Toda videl ni ničesar več, razen nebo nad sabo, visoko nebo, ki ni bilo sedaj nič več jasno, vendar pa neizmerno visoko, in po njem so mirno plavali sivi oblaki. Kako tiho in mirno in veličastno je vse to, je premišljeval knez Andrej. Vse to kar nič ni podobno našemu tekanju, našemu kričanju in vojskovanju. Tiho plavanje oblakov po tem visokem, neizmernem nebu nima kar nič skupnega z bojem Francozov in artilerista, ki so si z razburjenimi, sovražnimi obrazi skušali drug drugemu iztrgati bodala. Kako sem vendar živel, da nisem preje nikoli videl tega visokega neba? In kako srečen sem, da sem ga končno spoznal. Da, vse je ničevo, vse je zmota in prevara — razen tega neskončnega neba. Nič ni razen njega. Toda tudi njega ni; nič ni razen tihote in miru. In Bog bodi za to zahvalen! ...« Mesec je vzšel in s pravljičnim bleskom preplavil magadinsko ravnino. — Mesec — je rekla Luisa — ima oči in nos kakor mi... — To so gorovja in morja — je poučila Silvia mlajšo sestro. — Če gledajo prebivalci meseca ta hip na zemljo, se jim najbrže tudi ne zdi bistveno drugačna — je pristavil inženjer. — Kaj so velika zemeljska mesta, če bi jih gledali z njega? ... Od tam je Italija kakor vejica in Švica kakor majhna pika!... — Če gledamo od tam, kaj je Mussolini? — je vprašala Luisa. — In kaj je Motta?1) — je vprašal Daniele. Vsi so se smejali. Ko je naslednji dan Daniele zapazil, da prihaja Agostino, mu je šel na- proti in ga pospremil v hišo; vstopila sta na tisti strani, ki je bila obrnjena od sadovnjaka. Kajti v sadovnjaku se je sončil »inženjer«. Oba moža sta odšla v Luisino sobo. Tamkaj je lahko. Bergamask, skrit za zastorom, mirno opazoval gosta, ne da bi tvegal, da bi ga ta opazil. — Res je, on je — je šepnil Agostino. Potem pa je, maneč si roke, dostavil: — To pot nam vsaj ne bo ušel! ... — Kaj pa hočeš s tem reči? — ga je vprašal Daniele, ki se mu je čelo pomračilo. — Hočem samo reči, da nam to pot ne bo ušel!... — Ti se pač šališ? — je odvrnil Daniele s takim glasom, da mu je Ber- gamask prisluhnil. — Lisjak je v pasti. Ali ga naj pustimo uiti? ... Sedaj imamo končno brez našega truda v rokah enega izmed tistih, ki ubijajo v Italiji po ječah in po kaznenskih otokih naše ljudi. In sedaj naj pustimo, da nam pobegne? .. j je vzkipel Agostino. — V moji hiši je; moj gost je! — je mirno odvrnil Daniele. — Špijon! — je siknil Agostino. — Bil je špijon, sedaj je gost! — je z istim mirom odgovoril Daniele. — Ko je umiral, je poprosil, naj ga sprejmemo v naši hiši. Ozdravel je pri meni... Agostino ni zaupal svojim ušesom. — Čemu ti pomisleki? Saj veš, s kakšnimi sredstvi se fašisti bore proti nam, veš, da ne poznajo nikakršnih moralnih pomislekov... — Vem — je odgovoril Daniele — in zato tudi nisem fašist!... — Radi naše morale smo bili tepeni!... — In zato bomo zmagali! — je končal Daniele. Spričo tolikšne trdovratnosti je Agostino samo zmajal z glavo. — Koliko časa pa ostane še tu? — je vprašal nato. — Morda teden dni, kajti še precej slab je... — Torej se bova že še utegnila pogovoriti, preden nama pobegne! — je dejal Bergamask. Daniele je sklenil, da ne bo družini o vsem tem nič povedal; ni je maral vznemirjati. Tudi gostu ni nič pokazal. Sestra gospe Filomene, ki je bivala v Viri, je pred kratkim dobila otročička. Daniele jo je nameraval z ženo in hčerko obiskati. Luisa in okrevajoči sta ostala sama doma. — Že več tednov si pri nas in si nisi niti naše hiše še prav ogledal — je dejalo dekle takozvanemu inženjerju. — To se je zgodilo samo zato, ker sem ves čas ležal v postelji — je odvrnil. Luisa mu je razkazala vse: shrambo, ki so bili v njej krompir, čebula, sadje in orodje za delo na vrtu. V prvem nadstropju ga je peljala v svojo sobo, ki je v njej začasno spala tudi Silvia. Gostovo pozornost je zbudila tu na steno pribita in z dvema rdečima papirnatima nageljema okrašena fotografija. — Kdo je to? — je vprašal. 4) Giuseppe Motta = švicarski klerikalni politik, zelo nazadnjaški — Matteoti!... Gost je sedel na stol. — Kdo pa je Matteoti? — je vprašal nato. — To je bil mož, ki je branil reveže in so ga fašisti zato ubili — je odvrnilo dekletce. — Ali si ti antifašistinja? ... — Seveda!... — In Silvia tudi? ... — Bolj ko jaz . *. Socialistični poslanec Matteoti — žrtev italijanskega fašizma — In oče tudi? ... . — Bolj ko mi vsi... Ne z besedami, nego z dejanjem. — Potem je Luisa razkazala gostu še drugo nadstropje. — To je soba staršev... — In tam, kaj je to? — je vprašal gost in pokazal na vrata. — Tu je vstop prepovedan... Oče ne dovoli. Tam je mnogo papirjev in ne mara, da bi jih kdo zmešal... Luisa in gost sta se vrnila na vrt. Pol ure je hodil mož po vrtni stezi sem in tja, sem in tja. Potem je odločno stopil k Luisi in dejal: _ — Ali bi nesla brzojavko na pošto? ... Dal je dekletu besedilo ter denar in pristavil: — Truden sem, grem takoj spat... Ko je naslednje jutro prinesla Silvia gostu zajtrk, je zaman trkala na njegova vrata. Zmeraj je znova potrkala, a odgovora ni dobila, Vrata so bila zaklenjena. Silvia je bila prepričana, da se je zgodila nesreča, zato je začela klicati, da je vsa družina prihitela. Daniele je vdrl v sobo. Gosta ni bilo v. njej. Postelja je bila nedotaknjena. Kovčegi so izginili. — Odšel je! — je zaklicala Silvia. — Odšel je, ne da bi se bil poslovil — je, pristavil^. Luisa. — 2e sinoči je odšel — je pripomnila gospa Filomena in pokazala na posteljo. Z dvema skokoma je bil Daniele v drugem nadstropju in takoj nato so ženske zaslišale, kako je jezno kričal: — Tat! ... Lopov! ... Izdajalec! .... Odnesel mi je vse papirje!— Tako je divjal Daniele, zadet do smrti. Zenske so odhitele navzgor. Vsa sobica je bila v neredu. Predali so ležali preobrnjeni na tleh. Tedaj se je prikazal Agostino. Ničesar še ni vedel, pa je bil vkljub temu bled in razburjen. — Sinoči — mu je dejal Daniele, — je špijon pobegnil in je v naši odsotnosti vzel s sabo mnogo mojih papirjev, med njimi vse o prometu preko meje... Treba je, ne da bi minuto izgubili, obvestiti vse prizadete... — Davi — je odgovoril Agostino — so prijeli na postaji v Luinu dvaj-set sezonskih delavcev.. In sicer tiste, ki prihajajo čez dan v Švico na delo in se zvečer vračajo v Italijo! ... Silvia je brezdušno zrla v očeta in Agostina, kakor bi bilo vse to izmišljeno, kakor bi bil to samo teater. — Ne, ne — je začela stokati — vse. to ni res! ... Vse to je samo šala! Agostino, za božjo voljo mi reci, da ni res! ... Daniele je stisnil zobe: — Takoj moramo premisliti, kako rešiti tiste, ki jih špijon še ni utegnil zgrabiti! — Z Agostinom sta hitro odšla. Pozno zvečer se je Daniele vrnil. Mati Filomena in Luisa sta sedeli ob kaminu, Silvia je čepela na zaboju, prav v ozadju temne kuhinje. — Davi, že na vse zgodaj — je rekel Daniele pod kuhinjskimi vrati — so zgrabili naše tihotapce. Opoldne so zaplenili zbirko knjig v Brissagu. Policija je bila pri Caterini. Zdi se, da je Agostino aretiran in bo najbrže izgnan. In tu? Ali k nam še ni bilo policije? — Ne! — je odgovorila Filomena. Daniele je sedel na prag. Približala se je noč, na lahki zvezdnati poti. Petelin je prvič zapel, a nihče se ni zmenil, da bi odšel spat; nihče ni maral iti mimo prvega nadstropja, kjer je oni do včeraj stanoval. Petelin je drugič zapel. Mati in mlajša hčerka sta še dalje sedeli ob kaminu, starejša hčerka je čepela v ozadju temne kuhinje na zaboju in oče na pragu. Bilo je, kakor bi stražili pri mrliču, kakor bi kdo umrl. Petelin je tretjič zapel. Tedaj pa je nočno tišino presekal presunljiv živalski krik, podoben bolestnemu pasjemu laježu, nato pa je sledilo dolgotrajno kokošje kokodakanje. Daniele je poskočil, šel preko vrta in hitel h kokošnjaku. Tam je zapazil lisjaka, ki mu je ena noga tičala v pasti. Žival je poizkušala osvoboditi ujeto nogo, da je prosto nogo opirala ob past in krivila hrbet. Ko je zapazil lisjak, da prihaja človek, je začel divje skakati na desno in levo, čeprav ga je veriga, ki je bila z njo past pritrjena, močno ovirala. — Končno! — je z divjim glasom zahropel Daniele. Zgrabil je za sekiro, ki je bila naslonjena ob kokošnjak, in je s silnimi udarci tolkel po živali, kakor bi muilo za posekanje hrasta. Tolkel jo je po glavi, po hrbtu, po trebuhu, po nogah, zmeraj znova, kakor norec. Tolkel je po lisjaku še potem, ko je bila žival že docela razkosana, ko je bila že zmleta v krvavo gmoto. (Prevedel Talpa). a 11, Mehanična delavnica. »Kako pa se dela tisto z bakreno galico,« sem vprašal. »Ta železna žica izvaljana v dimenzijo, kakor je določena, se koplje v raztopini bakrene galice, mi pravimo, da se,pajca\ Bakreno galico poznate,« me je vprašal. »Poznam,« sem rekel. »Rabijo jo vinogradniki, ko škropijo gorice zoper perencsporo, bakterije, ki žro listje.« »Da, tista,« je rekel inženjer.« Ko se žica tako ,pajca’ in pripravlja, poba-kri in kakor vidite, je kakor baker.« Potipal sem žico in res, bila je pobakrena. »Kako pa nastanejo temnoplave in bele,« sem vprašal in ogledoval svitek belobleščečih žic, kakor da so iz platine. »Ko je žica izvaljana v dimenzijo, ki jo hočemo, se zloži v posebne kotle. Le poglejte!« — Stopila sva v drugo dvorano. Visoko, s svetlimi okni ali prazno. Samo kotli so bili tam, ki so bili vglobljeni v tla; cela vrsta jih je bila in strašna vročina je puhtela iz njih. »Kurimo z elektriko,« je rekel inženjer. »Temperaturo reguliramo po merilnih napravah tam ob steni.« Dal je odpreti pokrov enega takega kotla. Vkljub neizmerni vročini sem pogledal. To, kar sem videl, je bilo nekaj zares krasnega. Iz nikelkroma je bil venec, trije, kakor iz čistega zlata. Ti krasno pleteni venci so žareli v zlatordečem žaru okrog kotlove stene. »Po teh vencih se preliva električen tok. Ti razbelijo žico. Tako razbeljena žica se potem začne hladiti. Zrak iz tako zaprtega kotla se izsesava ter se tako hladi razbeljena žica. Če prekinemo zračno hlajenje pri 400 stopinjah Celzija ostane žica temnomodra. Če pa tako izsesavamo zrak, da se žica ohladi na nič stopinj, ostane žica bela. In s tem žarenjem in hlajenjem je žica dobila svojo mehkobo, da se lahko poljubno zvija in uravnava. Gledal sem in sem pomislil: »Iz navadne rude-zemlje, spremenjene v sohčno zlato, tekoče, zlito v palice, raztegnjeno v žice, razgrete in ohlajene, si, o zemlja-ruda, tako prepojena kemično in fizično z znojem svojega stvarnika, premešana z njegovim trpljenjem, postala blago in stopila na trg. In tisti, ki te bo zaželel, bo pristopil in vprašal: »Koliko velja?« In plačal bo in šel in ne bo pomislil niti trenotek, koliko človeškega znoja je bilo pomešanega v tisto blago in da je kupil tudi ta znoj... Nepopisno je bilo v meni spoštovanje, s katerim sem stisnil roko človeku-bogu, opečenemu, oznojenemu in silnemu kakor jeklo. • V mrzli valjarni železnih plošč za vsakovrstne potrebe sem se počutil, kakor da sem v usnjami, kjer se izdelujejo podplati in jermeni različnih širo-kosti in oblik. Težki stroji so stali v vrstah, valji se sukali polagoma in stiskali trakasto železo, škrtali in na drugi strani izpuščali stisnjene in tanjše, trakove v različni širini. Zraven pa so stali kovinarji delavci, dirigirali, kakor da ukazujejo, kako mora stroj-robot prijeti, kako stisniti. Če ni točno ubogal,.je dobil s kladivom po tem ali onem delu. s ključem so ga uklenili tu ali tam krepkeje, da je takp ustrahovan vršil pokorno delo, ki mu je bilo ukazano, Kplos je tak stroj-robot, iz mnogih členov-udov sestavljen. Pricizno, točno po paragrafih, ki so mu predpisani kot ustava, vrši svojo dolžnost, živi svoje življenje. Strašno moč, ki mu jo je vdihnil človek-bog, uporablja po predpisu, pokoren se ne izpozablja in ne punta, dobro vedoč, da bi s tem zdrobil samega sebe. Je kakor železen filozof, mrko in molče oznanjujoč pokorščino. Če ga človek-bog spoštuje, mu izkazuje hvaležnost z neumornim delom. Z ledeno odločnostjo pa da vedeti, da je neizprosen maščevalec, če se njegovo bistvo ne ceni in zanemarja. »Naj ti bo, o bog-človek, moja filozofija, moj svetovni nazor za vzgled,« se mi je zdelo, da so oznanjali stroji. »Kakor jaz, ker sem ustvarjen za delo, delam, tako delaj ti, ker si ustvarjen, da ustvarjaš. Bodi pa kakor jaz, neizprosen, če te zanemarjajo in ne cenijo in zlorabljajo. Zakaj zavest veličine je pogoj tvoji svobodi in moči.« Stopal sem iz dvorane v dvorano. V mehanični delavnici sem stopal po ogromnih deblih železa. Zdelo se mi je, kakor da stopam po gozdu, kjer je posekanih in razžaganih nešteto dreves. Mogočni kran pod stropom se je izprehajal sem in tja kakor za kratek čas, prijel sedaj tu sedaj tam z močnimi verigami to železno deblo, tam oni valj, dvignil in ga, kakor pestunja otroka, prenesel na drugo mesto, kjer so ga ustvaritelji začeli obdelavati, strugati in klesati. Stroji so vrtili debla in ostri noži iz najboljšega jekla so, kakor zob miške, strugli, zajedali in oblikovali, kakor je predpisal človek-bog. Tam zopet so mogočne škarje rezale železo, kakor pisar v pisarni polo papirja, da ga pripravi za zvezek. Zopet tam so velikansko kolo, takozvani »zamahač« montirali, skobelni stroji pa so skobljali železno kožo, da je ostala mlajša in tanjša, vrtalci pa vrtali v železo luknje, kakor mizar v les ali rudoiskalci v zemljo. V cevami pa so stroji krčevito, kljubovalno požirali debelo pločevino, jo ob straneh zvijali, krožili vedno bolj, jo predajali iz stroja v stroj in kakor v tovarni cigaret cigaretni papir, zvijali v cevi. Zadnji stroj je še odstrugal in pogladil zalita robova in spustil tako gotovo cev na ležišče, da si izmučena odpočije. Zopet tam je tista žareča sikajoča mešanica rezala jeklene plošče in železo, ostro in hitro, kakor mati kruh svojim otrokom. * Sodrug Andrej je spravil svojo kamero. V nji je ujel in shranil odlomke vsega ustvarjanja v državi robotov, bitij od človeka ustvarjenih, od človeka negovanih in v nepravilni uporabi človeku konkurenčnih, življenje mu zagre-njajočih ... Sodrug France pa je rekel, kakor bi si oddahnil: »Sedaj si videl? Tudi delavce, po veliki večini, borce za svobodo človeka, člane SMRJ.« Pokimal sem z glavo. Besede nisem mogel spregovoriti, tako sem bil prevzet od vsega, kar sem videl. Zunaj, ko smo stopili na cesto, sem šele rekel: »To je del vsega ogromnega ustvarjanja človeka, vladanja sveta in narave. Znoja in krvi, zatajevanja in trpljenja, žrtvovanja in zločinov so polni arhivi teh držav strojev-robotov in človek v svojem poslanstvu je enak bogovom vseh veroizpovedanj. Zato pozdravljeni vsi, ki ste sodrugi in vsi ki trpite in ustvarjate!« Sirena tam nekje je divje zavriskala. Zdelo se mi je, da je v svoji jekleni odločnosti rekla robotom in človeku: »Kosila je čas. Mir mojim prebivalcem-strojem, ti človek-bog, pa marš iz moje države do trinajste ure...-« In bilo je, kakor da je vse poslušno temu ukazu. Stroji so obstali in na cesti se je pojavilo življenje. »Srečno!« sem pozdravil v mislih. Tam na levo je grbančilo hrbet gorovje Možaklja; obronki gore Mirca z rdečimi skalami so me gledali dobrodušno. Mogočne Karavanke s svojim Stolom pa so bile, kakor da čuvajo nad vso okolico. In resnično, v duši mi je bilo samozavestno. Kajti, človek sem. Od dne do dne iz kraja v kraj hodimo, kakor da blodimo, begamo. Po koščku življenja posegamo, po skorji kruha hlastamo. • Potrti, ponižni, boječi socialne urade oblegamo — v srcu je polno besed, a v grlu te stiska ter davi —, molčimo, lačni bolščimo kot zver. Vsem maščevanje prisegamo, čakamo topi in mračni, čakamo lačni — kdove kaj, kdove zakaj. Od dne do dne, iz kraja v kraj... brezkončne procesije po cestah brezkončnih, brezciljnih... Le v taboriščih prisilnih v delo priklepajo in z bajoneti lačne in gole zaklepajo. Naše roke, ki vse s,o zgradile, še bodo gradile, še bodo kovale, čeprav so v brezdelje vkovane, četudi so vklenjene,-stisnjene v pest. Ni konec vseh cest v taboriščih, moriščih, ni konec vseh dni, čeprav še ni konca brezumja. Naše roke še bodo gradile, kovale še bodo orale, sejale — iz dneva v dan iščemo nove poti. ü. pAVcocisU i/ DefyUiU (Odlomek iz potopisa) ... Ponoči je lil dež in, ko smo zjutraj vstali, so bili na nebu še vedno nepri-jazni oblaki. Vozili smo se že od prejšnjega dne skozi zgodovinsko znani Korintski zaliv in okrog pol sedme zjutraj smo se bližali pristanišču Itea. Ob obali nismo mogli pristati, ker je bilo tam morje preplitvo za veliko ladjo, na kateri smo se vozili. Zato so nas morali na obalo prevažati mornarji z motornimi, čolni. Na obali pas je čakalo precej ljudi. Ni bilo sicer oficielnih zastopnikov javnih oblasti, kakor na Kffu, da nas popeljejo spet pred spomenik neznanega vojaka. Stali so tam sami ulični prodajalci drobne grške robe, ki so nas obsuli z živahnimi ponudbami za nakup grških »suvenirjev«, kakor so kričali vsevprek. Vedeli so, da je prvi plen najboljši, ker vsak potnik se v začetku ne zna denarno orientirati in navadno preplača vsak predmet, kar daje prodajalcu precejšen dobiček. Na vsem potovanju sem opazil, kako vlada solidarnost med prodajalci samo nekaj časa. V začetku imajo vsi visoke cenc za cigaretnike, doze, razne nože, narodne torbice in tako dalje, ko pa se potnik spet iz mesta vrača na obalo, da ga motorni čoln popelje nazaj na ladjo, solidarnost med njimi rada. Začne se včasih ne-kolegijalna konkurenčna borba in divji boj za zadnje odjemalce. Cene predmetov padajo, čim bolj se približuje čas ladjinega odhoda. V Solunu sem videl, kako je neki zelo vneti prodajalec vrgel majhen svilen prtič z obrežja v ladjo za potnikom, ki pa prta ni zgrabil, tako da je padel v morje in prodajalec je obžaloval svojo vnetost. ... V Itei se nismo mogli dosti ustavljati, ker je bilo treba takoj že na nas čakajoče avtotaksije in avtobuse, ki naj nas popeljejo k razvalinam starodavnega grškega mesta Delphi, kjer je nekoč domovala prerokovalka Pythia, o kateri je narisano v Mayerjevem leksikonu, da je bila največja politično-religiozna moč stare Grčije, kar je avtor že vnaprej popisanega našega potovanja prosto prevedel v svojem spisu, da so namreč Delphi bili religiozna in politična metropola helenizma. Gospod avtor, neki srednješolski profesor zgodovine, so tudi bili na ladji, kjer so se gibali in kretali samozavestno in oblastno. Od časa do časa je ta gospod mučil potnike s svojimi predavanji iz zgodovine starega veka, ki je bila približno na tisti vzgojni višini, ki ustreza dijakom, drugega gimnazijskega razreda. Isto snov smo po navadi slišali dvakrat, ker so jo ponekod na licu zgodovinskega mesta ponavljali še vodniki. Kaj rad sem na ladji opazoval tega gospoda. Dobre četrt ure pred šesto je hodil po dolgih hodnikih palub in priganjal ljudi k lastnemu predavanju. Z resnim obrazom je šel mimo potnika in z velikim' zakrivljenimi nosom in naočniki je nalikoval na staro sovo-uharico — simbol učenosti in znanosti. Tako se zgodi včasih v življenju, da nosijo nekateri ljudje čisto drugo fiziognomijo, kakor bi jim v resnici pripadala. Prepričan sem, da bi gospod profesor nikakor ne bil užaljen, če bi mu bil kdo rekel, da je podoben sovi, simbolu učenosti. Nekatere starejše dame, ki so se kaj rade delale važne, so se mu po predavanjih klanjale, nekatere so se mu iz vzhičenosti nad predavanjem predstavile, izrekajoč mu zahvalo za njegovo lepo predavanje. Sicer res niso bile to samo starejše dame, tudi mlajše so bile, ki so govorile o njem navdušeno. To mu je podkrepilo njegovo samozavest. Tudi moški niso bili dosti boljši. Trgovci, uradniki, •privatni nameščenci, bančni ravnatelji itd. so se napram njegovim predavanjem obnašali kot drugošolci. Tudi neki podpolkovnik ga je proglasil za zelo učenega in govoril svoji ladijski Dulcineji in meni o sijajnih njegovih predavanjih. Tak je bil povprečni duševni prerez sopotnikov. Jaz pa sem se raje strinjal z mnenjem, mlade sedmošolke Lidije, ki je kratko in jedrnato označila osebnost gospoda profesorja. Pri nekem obhodu tik pred svojim predavanjem jo je srečal na palubi z mladim akademikom in meni nič tebi nič zapovedal: »Predavanje, prosim, preoblecite se!« Lidija pa je bila v pidžami. Akademik ga je uslužno pozdravil, Lidija pa je samo našobila desno stran zgornje ustnice in se namrdnila na njej lasten način. Komaj je izginil gospod profesor za oglom, je prežimo vrgla za njim; »Osel!« In čez nekaj časa dodala: »Ta človek naravnost uživa nad tem, da lahko ljudi priganja k svojim dolgočasnim predavanjem. Bil bi dober za policaja pri kakšni manifestaciji, da bi delal red.« Ko mi je zvečer pripovedovala svojo dogodivščino z njim, sem pripomnil: »Pustite mu veselje! Bržkone so ti ljudje edini njegovi verni poslušalci. Mogoče, da še nikoli ni predaval pred tako slavnim in številnim občinstvom, kakor ga ima na naši ladji. Ker je obisk teh predavanj nekako moralno obvezen za potnike in spada takorekoč v bon-ton te družbe, ima pravico, da jih še posebej opozarja nase.« »Žalostno za predavatelja, ki mora ljudi loviti in priganjati na svoja predavanja!« je rezko pripomnila 'Lidija. Ogorčena je bila dvojno. Užaljena nad prpfe- sorjevim opozorilom ni šla na predavanje, kar je seveda njen? mama, tudi ena izmed njegovih oboževateljic, izvedela in jo zato prijela. Lidija je odgovorila predrzno in po materinem mišljenju žaljivo za gospoda profesorja. Mati se ni znala drugače braniti pred njo in ji je neosnovanost njenih kritičnih opazk skušala zavreči s trditvijo, da so tik pred odhodom ladje pozvali gospoda profesorja na neko domačo univerzo in zato nima Lidija pravice ga kritizirati. Dekle je umolknilo in mati se je že veselila, da se je poboljšala in spoznala svojo napako. Tedaj pa je nenado-doma Lidija težko vzdihnila, milo pogledala svojo ljubo mamico, ki je ravno oblačila večerno obleko, in žalostno, polno sočutja pripomnila: »Uboga zgodovina!«... Itea je zelo majhno mesto z nizkimi stavbami. Nič posebnega ni reči o njem. Edina posebnost je bil prometni stražnik, ki je radi nas moral vršiti službo pred vhodom v ozko ulico, ki je peljala v smeri, kamor smo morali iti. Avtomobili so prišli deloma iz zelo oddaljenih Aten, deloma Iz kakšnega nam neznanega bližnjega mesta, kajti Itea nima potrebnih prevoznih sredstev za radovedne potnike, ki prihajajo v Delphe past radovednost nad razvalinami in bivšo starogrško slavo. Zato smo seveda morali avtotaksije mastno plačati. Bržkone je bil v plačilu zapopa-den tudi kakšen honorarček za stražnika, ki je razporejal odhod naših avtomobilov. Tega honorarčka, četudi ga mogoče v resnici niti ni dobil, je bil krvavo potreben. Rokav njegove leve roke, s katero je dajal znamenja, se je pod pazduho še komaj držal suknje. Šivi so bili preparani in izpod suknje in rokava se je belila srajca. Po domače povedano: gospod stražnik v rjavi uniformi je bil raztrgan. V Atenah sem videl boljše oblečene prometne stražnike, ki so radi večje vidnosti nosili bele narokavke. Temu stražniku v Itei ni bilo treba belih narokavk, namesto njega mu je dobro služila belina srajce, ki je kričavo zijala iz raztrgane pazduhe. Vsakdo se je radi te njegove posebnosti pozorno ozrl nanj in se nikakor ni mogel pregrešiti zoper grški policijsko-prometni red. Če je zaradi tega mogoče nekoliko trpel ugled grške države pred tujci, ni nič škodovalo, kajti glavno je vendarle cestnoprometni red. Do tega pa se lahko pride na različen način in po različnih potih kakor v — Rim. Torej tudi z raztrganim rokavom ... Po štirje smo se usedli v avtotaksije in smo mirno stražnika z raztrganim rokavom zavili po cesti v Delphe. Ulica, po kateri smo se peljali, je bila še dovolj široka, kar v južnih krajih ni vedno najti. Zlasti pa ne v starejših mestih. Hitro smo prišli iz mesta. Cesta je šla skozi oljkino polje, ki je bilo zorano kakor so zorane pri nas njive. Nekaj čudnega je bilo v tem pogledu. Oljkina drevesa, velika kot so po navadi vrbe v naših vaseh, so bila vsajena v vrstah kot trte v prleških vinogradih, zemlja pod njimi pa je bila zorana. Nek poseben vonj, pomešan s smradom cestnega prahu, se je skrival nad cesto, ki je peljala skozi oljčni gozd. Oljka je važno drevo v prehrani grškega ljudstva, ki ne razpolaga z velikimi polji. Kar sem videl Grčije, sem prav za prav razen tega oljčnega polja, ki se je raztezalo od Itee in skoraj do vznožja Delphov, videl zgolj pust, kamenit svet. Rodovitna pokrajina, bližja našim očem, se nam je pokazala šele, ko smo se ozirali z bližnjega hriba po okolici Soluna. Grško ljudstvo živi danes zelo slabo. Tudi pravega dela nimajo v tistih pustih krajih, zato posedajo pred hišami in veliko dni v letu jim mine v klepetu in mogoče tudi petju, vsekakor pa v precejšnji bedi. Žive skrajno slabo in danes bi jim ne mogla pomagati še tako modra Pythia, četudi bi živela. (Kolikor jim je pomagala takrat, vemo iz zgodovine. Tistemu, ki dela in prideluje, se že tisočletja godi enako in nobena Pythia, četudi je bila po mnenju naivnega ali pa lažnjivega zgodovinarja politično in religiozno središče stare Grčije. Zanimivo je pomisliti na to skupnost in vzporednost politike in religije, ki jo gospod profesor pripisuje Pythiji...) Nekdo nami je povedal, kako živi preprost grški človek iz ljudstva. Opoldne si za obed postavi na mizo košček črnega kruha in krožnik s šestimi oljčnimi sadeži. Toda njegov obed je samo v tem, da kruh pogleda, olive pa samo z jezikom oblizne, poje jih s kruhom vred šele za večerjo... To je pripovedoval neki gospod z ladje in mislil pri tem, da nami je povedal duhovit »vic« ... (Kaj je dandanes že vse lahko »vic«!) Ko smo prevozili oljčni gozd, smo zavili na desno in cesta se je začela v serpentinah spenjati in viti vedno višje. Avto-taksiji so težko sopihali in komaj premagovali strmino. Dva sta menda med potjo obtičala in potniki so se stlačili na druge, ki so sicer že imeli svoje, toda drugače ni šlo. Pred nami je tudi krevsal avtotaksi, ki je komaj zmagoval. Naš šofer pa je dobil ambicijo, in ker se je njegov motor že navadil strmine, ga je pognal še bolj, da smo krevsajočega prehiteli. V njem se je peljal dalmatinski »gospare« s svojo družino (debelo soprogo, ovenelo hčerko in menda njenim ženinom). Mahali so nam in žugali, ko smo jih prehiteli. Zdaj so se hoteli izkazati še oni in njihov šofer je skušal pritiskati na nas. Komaj smo prišli po strmini do novega ovinka, že smo slišali žalostno, krehajočo hupo našega zanamca. Glas hupe je bil ves Otožen in žalosten, kakor da ponižno prosi odpuščanja. Sopotnik v našem avto-taksiju je pripomnil: »Prah, ki ga puščamo mi za seboj, mu škoduje. Grlo mu žge. Ali slišite, kako hripavo kriči hupa?« Zasmejali smo se, šofer pa je spet pognal in kmalu smo bili za precejšnjo dolžino pred njimi. Ker smo prišli nato na planoto, se nam sploh zanamci niso mogli več približati. Peljali smo se še skozi dva kraja. Povsod smo se pozdravljali z domačini, ki sa nam ponekod vračali pozdrav s hitle-rijanskim dviganjem roke. Nismo vedeli, ali je bilo to slučajno, ali pa so mislili mogoče, da smo Nemci. Tu pa tam je pogledalo kakšno dekle in moški smo seveda hitro uporabili tisto bore novogrščine, ki nas jo je v ta namen že naučil šofer na otoku Krfu. »Kalf mera, galä nešpinfla!« — »Dober dan, lepa gospodična!« Majhen nasmešek, odzdrav in, če si se obrnil, ti je ponekod katera še pomahala v slovo... Sredi bede in zgubanih, prerano ostarelih obrazov sem včasih ujel pogled kakšnega lepega dekleta. Če je Grkinja lepa, je res lepa in na lastne oči sem se na dveh ali treh primerih prepričal, da ni laž, če se trdi, da imajo ženske v Grčiji še vedno tisti znani grški profil z značilnim nosom. Seveda se to sreča zelo poredko. Tu na deželi so bili po večini vsi obrazi močno ogoreli in težko utrujeni, le v Atenah so bila dekleta čila, brhka in so rada metala okrog sebe švigajoče črnožarne poglede. Seveda so bila močno šminkana in po-pudrana. Zato niso bila več tista dekleta s Krfa in Itee, to so bile že mestne gospodične. Vozili smo se precej časa, preden smo dospeli do delphijskih razvalin. Koliko km je znašala naša pot, se nisem zanimal, ker se mi ni zdelo važno. Bili smo med zadnjimi, ki smo dospeli do razvalin. V Itei smo predolgo izbirali avtotaksi in se tako zamudili. Vodniki niso hoteli prej začeti, dokler nismo prišli vsi potniki. Tako smo tudi mi morali čakati še na nekatere zamudnike. Ustavili smo se bili pred muzejem, ki stoji neposredno ob razvalinah nekoč tako slavnega mesta Delphi. Mesto je ležalo pod 2.459 m visoko goro Parnas, kamor bi naj po stari legendi hodili pesniki po inspiracijo. Gora je precej strma in ne verjamem, da bi jo bil lahko vsak mirno preplezal. Za slovenske zastopnike umetnosti bi se seveda ne bilo bati, ker je del našega naroda zelo vešč v gorskem plezanju, zato bi tudi naši pesniki kaj hitro splezali na vrh Parnasa in dobili inspiracijo... Tako, da za Slovence ta legenda ne drži. Pri Grkih je mogoče res držala, ker menda niso gorski turisti in je bržkone zanje pomenilo plezanje na Parnas za komaj dosegljivo dejanje, zato so ga pripisali le pesnikom^ ki lahko s svojimi visokoletečimi mislimi polete v Pamasove višine, da potem sploh več ne vidijo, kaj se na zemlji godi, in pojo zato o rajskih višavah in veselju, o svojem jazu in bogovih, s zemlje pa opevajo kveč- jemu kakšno žensko, vse drugo jim je tuje... Kakor rečeno: za Slovence je grški običaj plezanja na Parnas brez pomena, ker jim ne dela nobenih težav. Zato pa spleza pri nas marsikdo nanj. Nekateri se spuste na pot še z berglami. Tako tudi ne velja za nas stari pregovor »Veliko je poklicanih, malo izvoljenih«, (kar se namreč Parnasa tiče), ampak je pri tem plezanju na Parnas ravno narobe: vsi so poklicani in, ker smo Slovenci dobri gorski turisti, so tudi pri nas vsi izvoljeni... O tem se človek lahko prepriča, če gre mimo kakšne slovenske knjigarne! Med tem časom so nas razdelili na tri dele. Prišel sem k skupini, ki je imela nemško govorečo vodnico. Nekdo je moral hitro pripomniti, da je Židinja. Bila je čisto lepo in dovoljno raščena ženska, ki nas je kot pastir čredo poklicala k sebi, stopila na stari kameniti podstavek, kjer je mogoče nekoč stal kip kakšnega Apolona ali lepe Grkinje, in se nam predstavila. Stala je tam v svoji srednji obilnosti, močnih prs in raznih drugih okroglin in nam povedala, da jo po navadi kličejo »Frau Fanny«. Takoj je začela s svojim predavanjem in kmalu zašla iz službene vnetosti v takšen zanos, da je neki skromni slovenski profesor poleg mene zbežal. Nastavil sem aparat in jo fotografiral. Človek si mora poskrbeti kakšen skromen spominček s tega zgodovinskega mesta, kjer so nehoč hodili grški politiki in bankirji, pesniki in lepotice, danes pa na tem istem mestu stoji Frau Fanny, kriči in poje o starih časih, ki so že tako daleč, da ni od njih ostalo nič drugega, kakor razvaline, kameniti podstavki in poslednja glasnica davnih dni — Frau Fanny ... Neposredno ob njeno vznožje se je usedel star profesor veronauka, ki sem ga prvič videl že na vlaku. Vstopil je menda v Zagrebu. Na ladji je delal včasih svoje sprehode v pidžami. Seveda samo v določenem delu palube in vedno v senci ali pa je oblečen v pidžamo sedel v naslonjač in se dal greti od južnega solnca. Na glavi je imel zelo malo las, toda tisti, kar jih je še preostalo od življenske bur-je, so bili nazaj počesani in so stali zelo visoko. Bil je strašno siten in nervozen poslušalec. Tudi slišal je nekoliko slabo. Zato je vedno prekinjal Frau Fanny z vprašanji in z dopolnitvami, kajti hotel je menda dokazati vsem poslušalcem, da prav za prav vse te stvari že pozna iz zgodovine. »Kje je bil sloviti napis: .Spoznaj samega sebe!’« Fanny je pokazala in ga skušala pomiriti. »Treba je iti po vrsti. Bomo že še prišli do tistega mesta.« Najbolj pa se je začudil, ko je Fanny povedala, da je bilo tukaj tudi središče grške politike in trgovine. Tudi nekakšne banke so bile tod. Nekdo je zraven mene pripomnil: »Po- glejte, kako pametno! Vse je bilo centralizirano: religija, trgovina, politika, denar!« »In sužnji!« sem pomislil, gledajoč močnega gospoda, ki smo ga na poti v Delphe pustili za seboj. Nekdo mi. je povedal, da je bogat trgovec. Dal mi je misliti. Spomnil sem se napisa »Spoznaj samega sebe!«, ki je bil nekoč napisan kot nekakšna parola na tem kraju, kjer so se shajali tudi politiki in bankirji. Ali bi ne bilo mogoče pametno, če bi ta napis napravili na vseh današnjih bankah in kapitalističnih podjetjih? ... Toda, gorje, prav gotovo bi se našel učenjak, ki bi stuhtal novo razlago tega stavka. »Ta stavek nikakor ne velja za kapital in kapitalista, ne, to velja za delavca, ki naj spozna samega sebe in naj si prizna, da lo ob hrib, in sem se sam napotil po raž-valinah. Razen nekaj stebrov s ploščnato streho, ki so tvorili menda nekakšno predvežo v svetišče, so bile same razvaline, povečini golo kamenje, le tu pa tam je bilo kaj zapisano na njih. Kipe in sploh, kar je bilo dragocenejšega, so spravili v muzej, ali pa odpeljali tudi kam daleč. Preden je smel Grk v svetišče, je moral doli pod goro k čudodelnemu studencu, kjer se je umil in pil vodo modrosti, da se mu je um razsvetlil. Potniki so se radi ustavili pri temi studencu, ker je morala biti voda dobra. Skoraj vsi so hoteli piti vodo modrosti in prav dobro delo usmiljenja bi bila storila voda, če bi imela res čudodelni vpliv, kakor so ji ga pripisovali Grki... Stal sem tam in gledal, kako sta revna grška deklica in fantek v Razvaline v Delphih — Sredi poslušalcev Fran Fanny je rojen samo za delavca, zato naj zvesto in mirno služi naprej svojemu gospodarju in naj tako spoznava njega in sebe...« Takšni napisi n. pr. na bankah bi bili naravnost estetična in idejna pridobitev stavbe, kakor so sijajni umetniški domisleki križ na nekem denarnem zavodu v Sloveniji, na drugem pa Marija z detetom božjim. Kristus je nekoč pregnal sejmarje iz templja, z bičem, jih je iztiral v svoji sveti jezi, trgovci in sejmarji ra so se vrnili po drugi poti in ga povabili v svoj dom, da jih varuje pred ljudmi, ki so taki, kakor je bil on takrat, ko jih je izganjal iz templja... Zato bi tudi jaz dejal delavcu: »Spoznaj samega sebe! in spoznal boš sužnja, ki nosi svojo usodo v svojih lastnih rokah.« Pa še nekaj bi mu dejal. To pa ni zapisano na nobeni banki, na nobenem templju, to je zapisano samo v njem samem, če zna dobro misliti ... Tudi jaz sem se naveličal Fannyne-ga predavanja in kričanja, ki je odmeva- raztrganih oblekah nudila potnikom vodo modrosti, ki je po majhnem naravnem žlebu pritekala izpod skale. Izvirek je bil precej močan, zato je bila kotanja okrog studenca mestoma skoraj do kolen napolnjena z vodo. Neki dami je spodrsnilo, da je zajela precej vode v čevlje. Hudovala se je nad svojim možem, zakaj bolj ne pazi nanjo, on pa ji je mirno, nasičen od modrosti ženskega »cicerona« po pythij-sko odgovoril: »Ne razburjaj se, dragica, saj si se skopala v vodi modrosti in grški bogovi naj mi naklonijo to srečo, da bo voda imela uspeh.« Vsi, ki so to slišali, so se zasmejali, in gospe tudi ni pre-ostajalo drugega, kakor da se je zasmejala še ona. Bržkone ji je že voda toliko koristila, da je v hipu sprevidela, da bi bila blamaža in ženska omejenost, če bi se radi moževe sorazmerno duhovite pripombe čutila užaljena in se jezila naprej. Toda molčati ni mogla, zato ga je tudi ona skušala duhovito zavrniti: »Prav, meni bo voda koristila, toda bojim se, da je tebi naškodovala! Koristiti Ti prav .gotovo ne more, ima premalo moči!« Tako smo se smejali naprej. V moji bližini se je pojavila Lidijina mama, ki mi je ponudila vodo modrosti. »Vsi smo že pili, tudi vi morate piti!« Videl sem, kako pijejo to vodo ne iz žeje, temveč iz nekakšne afektiranosti, da se bodo lahko doma pred znanci delali važne. Res, žejen nisem bil, zato sem odklonil damino povabilo. »Nikar ne zamudite te prilike! To je voda modrosti! Ali nočete, da vas razsvetli?« To je bilo njeno maščevanje, ker sem prejšnji večer branil Lidijo pred njeno tiranijo. Samozavestno in koketno se je zdaj smejala, vesela svoje duhovitosti in pa uspeha, ki ga je imela z njo pred spremljajočo jo družbo. Lidija me je pogledala iz strani, kakor da me hoče vzpodbosti k odgovoru. Kič nisem okleval. »Oprostite, milostiva, če bodo vsi ljudje, ki so danes z vami vred pili to vodo, postali modri, potepi bo imel svet dovolj modrih in človeštvo bo rešeno brez mene. Vsaj nekaj nas potem z mirno vestjo lahko ostane nespametnih in nemodrih, ker se bomo lahko zanesli na vas.« Zdaj se je gospa užaljeno obrnila k svoji okolici, ki seveda ni pridržala smeha, zlasti pa se jj zasmejala Lidija. Zato se je obrnila spet k meni, rekoč: »Vi pa imate grd gobec, gospod!« »Hvala, gosna, za to priznanje!« In najinega nežnega dialoga ob, studencu modrosti je bilo k()nec. Pustili smo duhovito gospo pri njeni družbi in šli proti gostilni, ki je pod drev-jtm točila ljudem pijačo. Bilo je nekaj domačinov tam, ki pa se niso mnogo brigali za nas, ker so bili že vajeni potnikov. Sredi ceste je sedel na stolu star Grk in Piskal na piščal. Že prej .sem ga bil srečal na cesti pred muzejem in mu z rokami povedal, da ga hočem fotografirati. Postavil se je ponosno pred oljko, ki je rasla ob cesti, dal piščalko v usta in nakazal, kakor da igra. Po tem sem spoznal, da je fotografiranja že vajen, kajti poza je bila premišljena in naučena. Glavo je vzravnal in se postavil tako, da ni bilo videti, da na eno nogo šepa. Palico je izročil svojemii spremljevalcu. Fotografiral sem ga najprej samega, nato skupaj s spremljevalcem. Žal, sta se obe siiki ponesrečili, ker sem v naglici pozabil naravnati daljavo na aparatu. Imel je izredno lepo glavo z visokim čelom in gostimi sivimi lasmi, ki so prehajali v brado in brke. Na glavi je imel čepico kakor naši frančiškani, le da je njegova bila siva. Nosil je sivo, menda iz domačega platna sešito srajco ali bluzo, ki je bila napiljena v kroju grške narodne noše. Na nogah je imel črne nogavice, ki so mu segale preko kolen. Grška moška narodna noša je sploh nekaj čudnega. Moški nosijo tii-ko-hlače kot kakšne balerine. V Atenah sem videl vojake, ki so nosili sandale t velikifni čopki na prstih, da bi skoraj lahko pometali prah z njimi. Ta je bil revež in zato ni imel čopk. Tudi obleka ni imfela tistih živih različnih barv, kakor bogata narodna noša. Bila je siva in v barvah pusta in dolgočasna, žalostna kakor je žalostna beda, ki je sijala raz obraz tega starega grškega muzikanta, ki je piskal svojo kričečo melodijo ob delphijskih razvalinah, ne poznavajoč zgodovine in starih grških bogov, temveč samo borbo z bedo. Bržkone je bil včasih pastir, zdaj pa si je s kričavim piskanjem kot berač služil svoj kruhek. Piskal je vneto in samozavestno. Nikogar ni prosil miloščine. Dva grška muzikanta v Delphih; opisani piskač sedi. Pred njim je ležal klobuk, v katerega smo metali grški drobiž. Tu pred gostilno je imel pomagača v močnem, civilizirano oblečenem .možu, ki je tolkel ob star boben in spremljal piskača. Takšna je bila muzika današnjih Grkov v bivših Delphih ... Potniki so ga fotografirali iz vseh strani. Tudi jaz sem napravil še en posnetek, ker sem Slutil, da prejšnja ne bosta dobra. Že prej sem bil preletel vse razvaline do skromnih ostankov starega gledališča, zato sem bil takorekoč zdaj prost. Samo muzej je bilo treba še ogledati. Napotil sem se tja, kjer sem našel Lidijo z bratom. Solnce je vroče pripekalo, človeka se je lotevala utrujenost in lenoba. Zato sem bolj površno in naglo prehodil ves muzej, kjer sem videl stare kipe, razne napise itd. Nekaterih kipov sem se še spominjal iz ilustriranih zgodovinskih knjig. Zato sem muzej hitro zapustil in šel spet po poti, ki je vodila v svetišče. Visoka skala je stala tam, kjer je nekoč sedela prerokovalka Pythia in dražila grške politike in modrijane s svojimi dvoumnimi odgovori. V bližini skale je stala druga skupina s svojo vodnico. Potniki so na-merjali fotografske aparate. Nenadoma se je zgoraj ob skali pojavil naš gospod profesor zgodovine in predavatelj z ladje. »Počakajte, počakajte,« je vpil svojim znancem in lezel preko razpoke na skalo, da se da na istem mestu, kjer je nekoč stala modra Pythia, fotografirati. Postavil se je tja v vsej svoji namišljeni veličini, sovjim nosom in kritičnimi očali gledajoč okrog sebe, kakor da bi hotel reči: »Zdaj me poglejte! S Pythijinega mesta gledam na vas!« In prijatelji so ga fotografirali. Nato je vabil k sebi še neko gospo, ki pa radi obilnosti svojega telesa in ozkega krila ni mogla prestopite razpoke, ki je bila med skalo in celino, tako da bi se skoraj zgodila nesreča. Njen mož ji je od spodaj zakričal, naj nikar ne stopa čez, lahko ji spodrsne in si zlomi še nogo. In gospa se je žalostna vrnila k možu, ne da bi se bila dala fotografirati s Pythijine skale. Ob tem primeru sem videl, kako ni vsakemu dano, da bi stopil na tako vzvišeno in zveličavno mesto, kakor je bil Pythijin oltar. Med redke izbrance, ki so zmogli stopiti na tista »sveta« tla, pa je bil vsekakor prištet gospod profesor, ki nikakor ni mogel zlesti nazaj. Skoraj z vsakimi, ki se mu je posrečilo priti na skalo, se je dal fotografirati. Gledal sem vse to in mislil, kako je prav za prav človek strašno naiven in otročji. Nekateri potniki so naravnost bolehali na tem, da so se dali na nekoč znamenitih mestih fotografirati. Res ne vem, ali so mislili, da so s tem kaj pridobili ali kaj, vem samo; da so imeli pri takem fotografiranju čudovito resne obraze, ki so njih običajni izraz naravnost za trenotek spremenili. Pri povratku na ladjo ni bilo ne konca ne kraja pripovedovanju in tekmovanju, kdo je več videl in kje se je vse fotografiral. Spomnil sem se znanega zbadanja, ki ga je čuti včasih med otroki in ki ga je nekdo ironiziral z besedami: »Mi pa imamo luknjo v sodu, vi pa ne! Mi pa imamo uši, vi pa ne...!« Prav taki so bili mnogi moji sopotniki; vsak je hotel več videti kot drugi ln marsikdo si je pomagal tudi s kakšno izmišljeno pripovestjo, samo da mu ne bi mogel sopotnik reči, da je on videl več. Ce Človek tako gleda ljudi ob takih prilikah in okoliščinah, se zjezi in gre. Vsa ta bedasta baharija s starim kamenjem, ki vendar danes nič ne pomeni, in pa tisto fotografiranje — je bilo res neumno. Zagnal sem se v hrib in zagledal na drugem kon- cu čredo konjev. Že iz mlada imam konje zelo rad, saj sem bil pastir na vasi ln sem pasel krave in konje. Napotil sem se k čredi, da jo fotografiram. Bili so sami majhni in mršavi konji, ki niso delali časti svojemu rodu, še manj pa človeku, ki je njih prednike pregnal iz svobodnega življenja in si jih usužnjil kot pomoč pri delu. Rekli bi lahko, da jih je civiliziral. In kakšna je človekova civilizacija, to se je videlo na teh konjih in njih pastirju. Vsi skupaj so bili precej sestradani. Na ka-menitemi hribu ni bilo kdove kaj trave, zelenega pa čisto nič, ker je bilo že vse rjavo požgano od vročega solnca. Pastir je bil prijazen in kö je videl, kaj nameravam, jih je skušal strniti. Nato se je postavil še on med nje in fotografiral sem jih. Videl sem pastirja, kako je presenečen in začuden zrl za mano, ki sem prišel doli od tistih znamenitih razvalin in še bolj Stara Grkinja v Belphih, prodajalka grških ročnih del; tista, ki sem Jo opisal. znamenitih potnikov sem gor k njemu. Bil sem edini potnik, pri katerem je vzbudil zanimanje in to mu je za trenotek dobro delo... Ko sem se vrnil k muzeju in nekoliko utrujen iskal mesta, kjer bi se rad spočil, sem zagledal Lidijo, ki mi je že od daleč mahala. Tudi ona se je že bila naveličala starega kamenja, družbe in klepetavih vodnikov. Stopila sva k prodajalcem grških narodnih izdelkov, ki so se bili utaborili ob cesti pred razvalinami. Prodajali so razne stvari, največ je bilo pisanih spletenih ženskih torbic, ki niso bile niti drage. Bile so razne barve. Kupil šeni živordečo pisano, da jo ponesem' domov za spomin na Delphe. Med prodajalkami je vzbujala posebno pozornost stara, zgarana ženica z močno nagubanim obrazom. Kakor da bi bil kdo s plugom oral po njenem obrazu, tako globoke so bile brazde na licih in na čelu. Iz ust je preko spodnje ustnice štrlel poslednji zob. Vse je bilo staro, trudno in zdelano na njej, le oči so se ji še vednq svetile v nekem čudnem svetlem žaru. / Spominjala me je na ženske obraze, kakršne jih riše Käthe Kollwitz. Roki sta bili koščeni, žilavi, skoraj brez mesa. Ta ženska je morala v življenju veliko delati, težko delati in precej trpeti. Tiha je bila, nič dosti ni govorila, ponujala je skromno svoje narodno ročno delo. Zdelo se mi je, da je bil njen obraz ves zvit v trpkem nasmešku, ki je ostal trajno na njem. Iz tistih svetlih oči je kričala žalost prestanega življenja in spomin na mlada leta, ko je bila še lepa, zdrava in živa, ko je še divjala divja kri v njej. Kdove koliko fantov je bilo takrat zaljubljenih vanjo, prav gotovo se je bil Avtorjev prijatelj v Delphih in obenem poslednji modrijan. kateri celo stepel zanjo. Kljub starosti in globokim brazdam je obraz še vedno izdajal njeno nekdanjo lepoto in čar. Zdaj je bila razvalina... Dolgo časa sem stal pred njo in mislil na njeno mladost. Iz premišljevanja me je vzdramila Lidija, ki me je poklicala, češ, naj grem gledat profesorja. Šel sem, toda profesorja nisemi mogel zagledati nikjer. Ozrl sem se na Pythijino skalo, misleč, d? se že spet fotografira. Toda tudi tam ga ni bilo. Lidija se je smejala in venomer kazala po hribu navzdol. Še vedno nisem videl ničesar. »Vi ste pa res slepi! Poglejte vendar, tam poleg tiste stare ženi- ce stoji!* Zdaj sem videl in takoj spoznal Lidijino hudomušnost. Ne daleč od ceste se je na obronku pasel osel — Lidijin profesor. Smejal sem se njeni porednosti. Še vedno mu ni odpustila, da jo je iz akademikove družbe preganjal na svoje dolgočasno predavanje. Stopila sva bliže in opazovala malega grškega osla, ki je trgal ogoreto travo in tolažil svoj želodec. »Stopite k njemu, da vas fotografiram,« se je nenadoma oglasila Lidija. Nič dosti nisem pomišljal. Izročil sem aparat njenemu bratu in se postavil k oslu. »To je poslednji modrijan, ki še živi v Delphih!« Moja nejevolja nad fotografiranjem ob znamenitostih se je spremenila v ironijo, katero nisemi prizanašal niti samemu sebi. Hotel sem demonstrirati proti tistemu znamenitemu fotografiranju gospoda profesorja in drugih. Stvar se mi je posrečila, kajti nenadoma se je zbralo precej ljudi, ki so opazovali čudaško fotografiranje z oslom. Objel sem osla okoli vratu in ga pobožal: »O ti Pythia, ki so te, vsi pozabili!« Moje besede so vzbujale krohot, četudi grški šoferji niso razumeli drugega kot besedo Pythia. Tako sem se dal v slavnih Delphih fotografirati s poslednjim tamošnjim modrijanim ... Nato sem posadil še Lidijo na osla. Med tem časom se je vrnila lastnica osla in nam hotela fotografiranje preprečiti. Pristopil je domačin v črnih očalih in jo pregovoril. Seveda se je-potolažila šele takrat, ko sem ji stisnil drahmo (grški denar) v roke. Nato smo se fotografirali vsi štirje. Grk v črnih očalih je po fotografiranju zahteval plačilo za svoje posredovanje... Nisem pil vode modrosti, tudi na Pythijino skalo nisem splezal, da bi se tam postavil v napoleonsko pozo in se dal fotografirati, obiskal pa sem čredo konj, gledal sem v žareče oči stare Grkinje in objemal sem se z oslom. Šale je bilo dovolj, tudi čas našega bivanja je šel h koncu. Poiskal semi naš avtotaksi in obesil na avtomobil rdečo torbico, ki sem jo bil prej kupil. Z Lidijo sva se začela sprehajati. Nenadoma sva slišala za hrbtom smeh. Obrnil sera se iti videl, da se nekateri šoferji šalijo z našim šoferjem in kažejo na mojo torbo, ki je visela spredaj na okvirju varovalnega stekla. Stopil sem bliže in v zlomljetii francoščini vprašal, kaj je. Iz raznih odgovorov sem posnel, da so me svarili pred mojim šoferjem* ker je — rdečkar. To me je prijetno vznemirilo. Stopil sem k njemu in ga spet v tistih bore francoskih besedah vprašal, ali je to res. Malo je pomislil, se pri tem nasmehnil in odgovoril, da ni samo on, da so tudi drugi. Vsi so radovedno pričakovali učinka nje*-govih besedi. Mogoče so se jim zdele kot denunciacija. Ozrl sem se okrog sebe. Gu* til sem vročino v licih. Vse to je bilo v trenotku. Obrnil sem se k našenui šoferju (n ttiu stisnil roko. Skozi vrste šoferjev je šel šepet. Videl sera tudi, kako je postal pozoren stražnik, ki je stal v bližini-. Pogovor nam je zastal. Nismo iineli besed ne jezika, da bi se pogovarjali. Jaz nisem znal grški, oni pa ne jezika, s katerim bi se lahko pogovorili z menoj. Vpraševal sem jih, ali zna kdo francosko, nemško, rusko ali srbsko. Nič. Vsekakor sem hotel nekaj govoriti z njimi. Zdaj sem vedel, da so sodrugi. Tedaj mi je šinila odrešilna misel v glavo. Začel sem žvižgati melodijo internacionale. »Vstanite sužnji iz prekletstva ...« Nekateri so stopili bliže, oči so se jim zasvetile in pomagali so mi... Tako smo se začeli, po melodiji delavske pesmi spoznavati. Zdaj smo začeli klepetati v vseh jezikih, ki smo jih znali in ki jih nismo znali. Ta je znal ne- sem hotel še izvedeti, kako se pravi po grško delavec. Z Lidijo sva jim tolmačila na vse načine, toda niso mogli razumeti. Pogovarjali so se med seboj, toda brez uspeha. Zdaj sem začel kazati z rokami. Nakazal sem kopanje in mislil na rudarja, nakazal sem tolčenje s kladivom in mislil na kovača. Gledali so me in premišljevali. Dobrodušen šofer, ki je bil naj-živahnejši v pogovoru, me je nenadoma zgrabil za roko, vzel notes in nalivno pero in narisal koso. S tem me je hotel vprašati, če mislim kmeta. Odgovoril sem mu, da ne mislim kmeta, ampak delavca. Ker se z besedo nisva mogla razumeti, je spet vzel pero in notes in narisal kladivo. Zdaj sva se razumela. »Ergžtis«, je odgovoril in jaz sem zapisal. Govorili ali bolje rečeno mahali smo z rokami še naprej in Mala karavana: Grk v črnih naočnikih, Lidija, osel, avtor in lastnica osla. kaj francoskih besed, oni nekaj nemških in iz gruče se je izvil dolg mož z ostrimi, energičnim potezami, ki je povedal, da zna malo rusko. Spraševali so me, kdo sem in odkod. Ko sem rekel, da sem Slovenec, niso vedeli nič več ko prej. Zato sem moral povedati, da sem iz Jugoslavije. Tudi to ime jim ni bilo preveč domače in so ga zato raje zamenjali s Srr bijo. Kljub vsem prizadevanjem je bil naš pogovor zelo otežkočen in včasih smo v pomanjkanju besedi umolknili in samo zrli drug drugemu v oči. S pomočjo Lidije, ki zna dobro francosko, sem jih vprašal, kako se reče tovariš po grško. Dolgo niso mogli razumeti, dokler po daljšem premišljevanju niso prišli na to, kar sem hotel izvedeti od njih. Vzel sem notes in zapisal: camerade-syndrofos. Nato sem grško besedo še napisal v grških črkah, ki jih znam še iz gimnazije. Moj šofer, ki je to videl, mi je začel žugati in trditi, da se samo delam, da ne znam grško. Lidija jim je morala razložiti, odkod moje poznavanje grške abecede. Nato si dajali znake, s katerim smo se skušali sporazumeti. Padla so imena Venizelos, Pangalos, Dollfuss, Hitler, Mussolini, Roosevelt itd. O Rooseveltu je nekdo izmed njih pripomnil v slabi francoščini, da ima veliko volje, drugi pa je dostavil: »Da, za kapitalizem!« Pri pogovoru smo se razigrali. Veseli smo bili drug drugega. Nekateri so bili včasih preglasni in tudi predrzni. Zato sem- jih opozoril na blizu stoječega stražnika. Spet je moj iznajdljivec glasno povedal, da je tudi stražnik rdeč. Ozrl sem se tja, čakajač stražnikove intervencije. Nič. Bil je mlad človek, prijetne zunanjosti. Šoferjevimi besedam se je pritajeno nasmehnil. Bližal se je čas odhoda. Skočil sem od zadaj v avto in se začel poslavljati. Šele sedaj sem videl, da se je zbralo okrog nas skoraj vseh štirideset šoferjev, ki so nas vozili. Naš pogovor je že nali-koval na celo zborovanje. Nekoliko vroče mi je postalo. Zdaj je bilo treba iti. Vsi so mi hoteli dati roko, jaz pa njim. Nekateri so med tem že šli k svojim avtomobilom, a so se kljub temu še vrnili po slovo. Tako je prišel tudi tisti dobrodušnež in iznajdljivec, ki je z risbo tolmačil moje misli. Krepko sva si stisnila roke. Za slovo sem mu nekaj povedal še na uho. Tedaj me je objel in poljubil, drugi pa so veselo vzklikali in zaploskali... Takrat semi videl nekaj začudenih obrazov svojih sopotnikov, ki niso mogli razumeti mojega početja. Naše prijateljstvo jim je bilo tuje in moje obnašarrje je bilo po njih mnenju neprimerno. Še ko se je naš avto že začel premikati, mi je kdo od šoferjev pomahal z roko in izmenjala sva besede «syndrofos«... Tako sem se poslovil od nekdanjega proročišča v Del-phih. ... Zvečer na ladji me je Lidijina mati nagovorila z očitajočimi besedami: »Slišala sem, da ste se v Delphih kušvali s šoferji. Ali je to res?« »Res, milostiva!« »Čudno obnašanje imate!« »Mogoče.« Obrnil sem se in šel. Ko sem prišel v drugi konec ladje, sem se naslonil na ograjo in gledal v lepo zvezdnato noč. Spodaj ob ladji je šumelo morje, jaz pa sem mislil na svoje grške prijatelje. Ali se bomo še kdaj srečali v srečnejših dneh?... deteta, O bistvu žwtie*i{a Že od nekdaj smatra človek svoje osebno življenje za nekaj nad vse dragocenega in se skuša z vsemi silami ubraniti nenadne grozeče smrti, V preteči smrtni nevarnosti so zelo redki oni, ki ohranijo mirno kri. Ob nenadni katastrofi sledita človek in žival edino klicu narave, ki jima veleva, naj pustita vse in rešita golo življenje. Tako globoko je zasidran v človeku strah pred nasprotjem življenja, pred smrtjo, da je bilo bržkone ravno spoznanje smrti ono mogočno gibalo, ki je še na pol divjega pračloveka prisililo k premišljevanju in povzročilo, da si je ustvaril prve pojme o onstranstvu, kjer naj bi brezskrbno in večno užival to, kar mu je že na zemlji najdražje. Razmeroma hitro si je človek ustvaril vsaj površno sliko o bistvu smrti, mnogo dalje in vse v naše dni pa sega stremljenje po spoznanju bistva življenja. Za preprostega sina narave pred deset tisočletji je bilo gibanje najočitnejši znak življenja. Dokler je človek živel, je gibal, srce mu je utripalo, prsa so se mu dvigala in padala: ko je nastopila smrt, je nastopil tudi večni mir. In isto je opažal pračlovek tudi na tisočih in tisočih obdajajočih ga živali. Kjer ni opazil gibanja, tam ni spoznal življenja. In nehote se spomnimo na svojo lastno otroško dobo, ko smo hoteli prestrašiti tbvariše pri igri s tem, da smo se delali »mrtve«, ali ko smo slutili za šumom, ki ga povzroča veter v gozdu ali za nenadnim škripanjem v temni noči neznana in tajinstvena bitja. Nehote se tudi spomnimo na karikature iz časov, ko so stekle prve železniške lokomotive, ki so spravile v divji beg konja na polju, mimo katerega so privozile, ih še ubogega kmetiča povrhu, ki se je v strahu odkril, križal in trepetal pred drvečo pošastjo. Danes se nam zdi smešna misel, da bi bila drveča lokomotiva živa in skoraj vsak otrok si domišljuje, da bi znal povedati, kakšna je bistvena razlika med njo in n. pr. med živim konjem. Če se pa ozremo s par tisočkrat bistrejšimi očmi naravoslovca, z drobnogledom ali mikroskopom v živo naravo, spoznamo lahko na tisoče in tisoče živih bitij, ki so tako preprosto zgrajena, da jim bi vsak, ki jih bi prvič videl, odrekal vsako trohico življenja. Mnoge bakterije, ki povzročajo različne nalezljive bolezni, glivice, ki sestavljajo kvas, ki ga rabimo pri peki kruha, in tisočera druga bitja, za katera vemo, da žive, so enostavne, par tisočink milimetra velike kroglice ali palčice, ki leže negibno v tekočini, brez vsakega znaka življenja. Če jih opazujemo dalj časa, vidimo, da pretvarjajo tekočino okoli sebe, da jo vsrkavajo vase, da izločajo vanjo različne, pogosto zelo strupene snovi, da polagoma naraščajo, da se razdele, ko dosežejo določeno velikost na dvoje, da se torej razmnožujejo, da se spreminjajo pod vplivom svetlobe, toplote, suše in različnih snovi, ki jim jih pridamo. Vse to so zanje znaki življenja, vendar iz njih še vedno ne zvemo, kaj je bistvo življenja. Kajti tekočino vsrkava vase tudi stenj v petrolejki, tudi tu se petrolej pri gorenju spreminja in razkraja, tudi tu odhaja pri gorenju iz stenja oglje in še vse polno drugih snovi. Če izhla-peva na krožniku slana voda, nastajajo mali kockasti kristali soli, ki rastejo in postajajo vedno večji.*) Da pridemo v bistvo vprašanja, moramo ubrati druge poti. Najprej se bomo vprašali, kakšna je bistvena razlika med neživimi predmeti, to je med takimi predmeti, ki niso bili nikoli živi, in med mrtvimi trupli človeka, živali in rastlin. Razlike med mrtvimi bitji in med predmeti nežive narave so velikanske, če primerjamo n. pr. mrtvega človeka s kakšnim kamnom. Tudi pri mrtvem človeku vidimo še vedno različne telesne organe, kot kožo, ude, pljuča itd. Pri živem in pri mrtvem človeku so posamezni organi sestavljeni iz majhnih, par tisočink ali stotink milimetra velikih kamric, ki so izpolnjene z neko več ali manj sluzasto snovjo in ki se imenujejo Staniče ali celice. Takih stanic je v človeškem telesu na milijarde in so v različnih organih različno oblikovane. Najenostavnejša bitja, kot n. pr. bakterije, glive kvasovke, praživali so pa sestavljene iz ene same stanice, v kateri se nahaja tako kot v sta-nicah človeka kepica sluzaste snovi, ki ji pravimo pratvorivo ali protoplazma. In zdaj se bomo znova vprašali: kakšne so bistvene razlike med takimi enostavnim mrtvim bitjem kot je mrtva bakterija in med predmeti žive narave? Razlike med obema so predvsem snovne. V mrtvi bakteriji se nahaja vse polno snovi, ki jih v neživi naravi ni. Največ je sicer vode, ki je je v mrtvi bakteriji kakih 80%. V vodi je raztopljenih vse polno najrazličnejših soli, kot n. pr. apnenec, kuhinjska sol, sadra in mnoge druge in pa obilica snovi, ki nastajajo navadno samo v živih bitjih ali organizmih in ki jih radi tega že od nekdaj imenujejo organske ali samo živim bitjem lastne snovi. Take snovi so n. pr. beljakovine, kot jih poznamo iz kurjega jajca ali iz mesa, maščobe in olja, sladkor, škrob, celuloza, vosek, plutovina, iz katere izdelujejo zamaške, različna barvila, in končno med drugimi skupina snovi, katerih sestava nam ni natančneje znana, takozvani fermenti, ki povzročajo v živih, pa tudi še v mrtvih stani-cah važne snovne izpremembe, n. pr. pretvarjanje škroba v sladkor, sladkorja v alkohol, alkohola v ocetno kislino, skisa-nje mleka itd. Do pred dobrimi sto leti so mislili naravoslovci, da nastajajo beljakovine, maščobe in sploh vse omenjene organske snovi, to je snovi, ki jih v neživi naravi ni, le v živih bitjih, in to samo pod vplivom neke skrivnostne sile, ki so jo imenovali vis vitalis, kar se bi reklo po naše življenjska sila. Ker imajo to skrivnostno življenjsko silo le živa bitja, tako so takrat razlagali, zato nastajajo snovi, ki so posebno značilne za živa bitja, le v živih bitjih in je že v naprej izključeno, da bi nastale kdaj izven njih. Zato pomeni pravo revolucijo v tem vprašanju leto 1828, ko se je posrečilo nemškemu kemiku Wöhlerju umetno sestaviti iz samih snovi nežive prirode in brez vsakega sodelovanja skrivnostne »življenjske sile« sečnino, snov, ki nastaja v živalskem in v človeškem telesu in ki jo izločajo živali in človek s sečjo iz sebe. Takrat so začeli padati predsodki in začelo si je utirati pot spoznanje, da je nesmiselno pričakovati razodetja od skrivnostne »življenjske sile«, temveč, da je treba predvsem začeti proučevati, pod kakimi pogoji nastajajo iz snovi nežive prirode tako-zvane organske snovi. Od tistih časov dalje je dosegla kemija na tem polju prave triumfe. Kemične tovarne izdelujejo dandanes ogromne množine organskih snovi, posrečilo se je že umetno napraviti maščobo in na najboljši poti smo že, da v kemičnih delavnicah sestavimo največje čudo žive narave — beljakovine. Po vsem tem nam bo jasno, da ni bistvenega razločka med preprostimi mrtvimi bitji in med predmeti nežive prirode. Samo vprašanje časa je, kdaj se nam bo posrečilo umetno sestaviti vse one snovi, ki jih najdemo v mrtvih truplih živali, rastlin in človeka. Ko bi bdlo to enkrat doseženo, potem bi lahko umetno sestavili mešanico takih snovi in jim dali tako obliko, kot jo imajo v mrtvih truplih. Sedaj, ko smo ugotovili, kakšne so, oziroma kakšne niso bistvene razlike med mrtvimi bitji in med predmeti nežive prirode, pojdimo nekoliko dalje in se vprašajmo: kakšne so bistvene razlike med živimi bitji in med mrtvimi bitji — in odgovor na to vprašanje bo obenem tudi odgovor na vprašanje o bistvu življenja. Ko nastopi smrt, začne truplo razpadati in nič več ne opažamo na njem tako-zvanih znakov življenja. Dihanje je za vedno prenehalo, kri ne kroži več po telesu, srce miruje, vsi udje so negibni, ni mu treba več ne zraka, ne vode, ne druge hrane, neobčutljivo je truplo za toploto, mraz, električne tokove in za vse ono, kar mu je nekdaj sladilo ali grenilo življenje, nobena strast ga ne prešinja več in, četudi je živelo par ur, ne bo zraslo več niti za milimeter, temveč bo kaj kmalu mrliško odrevenelo ter zapadlo splošnemu razkroju. Kakor so lahko mno-golični življenjski pojavi kakega živega bitja vendar temeljijo končno vsi le na telesni presnovi in v zvezi z njo na gotovih izpremembah energije, ki jo kopiči vsako živo bitje v sebi. V vsakem živem telesu se vrši neprestano presnavljanje. Tudi če človek nič ne dela in če ne uživa nobene hrane, potekajo v njem mnogoteri življenjski procesi in radi njih izloči v 24 *) Presnavljanje v petrolejki, rast kristala sta dva pojava, kot ju opažamo na vsakem živem bitju, vendar nam sama ne zadoščata za bistveno oznako življenja. urah skozi pljuča v zrak, ki ga izdihava, kakih 800 g ogljikovega dvokisa, plina, ki nastaja n. pr. pri gorenju špirita, poldrugi liter vode, deloma skozi ledvice s sečjo, deloma skozi pljuča v obliki vodnih hlapov, dalje kakih 30 g sečnine itd. Pri tem razpadanju snovi našega lastnega telesa pa nastaja takšna množina toplote in drugih pogonskih sil, da bi lahko z njo zavreli 20 litrov ledeno mrzle vode. Takšne množine pogonskih sil pa rabi popolnoma mirujoč človek za vsa ona življenjska dogajanja, ki se kljub mirovanju vedno vrše v njem. Ce bi človek ne užival hrane, se bi procesi snovnega razkrajanja v njem še vedno nadaljevali, telo bi hujšalo bolj in bolj in končno bi človek ves sestradan umrl. Da se ohrani telo živo^ in zdravo, mora človek dnevno nadomeščati izgube, ki izvirajo iz snovnih sprememb v njegovem telesu. V nadomestilo za snovi, ki so se tekom enega dne v telesu razkrojile in ki jih je telo izločilo, mora v istem času povžiti razen primerne količine vode še kakih 120 g beljakovin, 80 g maščob, 300 g sladkorja, moke in podobnih snovi. Pri popolnem zažigu teh snovi pa nastane ista množina toplote, kot pri razpadu snovi v mirujočem1 človeškem telesu tekom enega dne. Da človek lahko živi, mora torej imeti na razpolago določeno pogonsko silo in ta nastaja pri počasnem razpadanju snovi lastnega telesa. Razpadle snovi nadomešča s hrano, ki je zadostna, če odgovarja množina zavžite hrane množini razpadlih telesnih snovi. Seveda je množina razpadlih telesnih snovi neprimeroma večja pri človeku, ki težko dela, kot pri onem, ki samo počiva. Ce je hrana pomanjkljiva, potem bo telo hujšalo, če je preobilna, se bo telo debelilo. Na podoben način črpajo živali pogonsko silo za opravljanje dela iz svojega lastnega telesa in nadomeščajo razpadle telesne snovi z zavžito hrano. Edino zelene rastline morejo kriti snovne izgube, ki nastajajo v njihovih telesih pri različnih življenjskih opravilih, s samimi snovmi nežive narave: z vodo, ki jo sprejemajo iz zemlje, in z rudninskimi snovmi, ki so v vodi raztopljene, ter z ogljikovim dvokisom, ki ju dobivajo iz zraka. Te snovi pa niso gorljive in nimajo v sebi prav nobene pogonske sile, ki jo potrebuje rastlina ravno tako kot žival. Da lahko zvari te malovredne snovi in da jih pretvori v visokovVedne organske snovi, kot so beljakovine, maščobe itd., zato potrebuje zelena rastlina solnčno svetlobo, ki jo pretvori s pomočjo listnega zelenika (zelenega barvila, ki se nahaja predvsem v zelenih listih) v edini vir svoje pogonske sile. Edino zelena rastlina se torej lahko hrani s pomočjo, solnčne svetlobe ob samem raztopljenem kamenju in zraku. Neželene rastline (n. pr. gobe), živali in človek pa uporabljajo lahko za hrano samo organske snovi, ki so nastale v zelenih rastlinah, ali pa posredno v rastlinojedih živalih. Zemeljska skorja in zrak sta torej zadnje snovno skladišče, iz katerega nastajajo vsa živa bitja, in solnčna svetloba je oni zadnji vir pogonske sile, ki ga uklene zelena rastlina s svojim listnim zelenilom vase in ki omogoča dejanje in nehanje vseh živih bitij. Vsako živo bitje mora torej neprenehoma sprejemati vase hrano in z njo potrebne množine pogonske sile. Ta hrana in te pogonske sile se v živem bitim ne_ prenehoma pretvarjajo, pri vsaki rastlinski in živalski vrsti na njej lasten način. Človek n. pr. prebavlja sprejeto hrano v ustih, želodcu in tankem črevesu, kjer je prebava dokončana in od koder pride prebavljena hrana v kri in s krvjo v prav vsako stanico telesa. Vsaka Staniča telesa sprejema iz krvi vase ono, kar ji je potrebno in stvarja iz sprejetih snovi vse one snovi, ki so značilne za živo stanico, to je živo protoplazmo ali pratvorivo, zmes najrazličnejših snovi. Živa protoplazma ima lastnost, da je strašno občutljiva, zelo neobstojna in da prav kmalu razpade. Razpadla protoplazma se še nadalje razkraja in končno izločajo Staniče razpadle snovi v kri, od koder jih telo izloči večinoma skozi ledvice, deloma pa skozi pljuča. Iz sprejete hrane stvarjajo stanice na novo njim lastno protoplazmo, ki kmalu zopet razpade, in tako se to ponavlja brez konca in kraja, dokler traja življenje stanice. Neprestano nastajanje in neprestano razpadanje žive protoplazme je najznačilnejša lastnost živih bitij in obenem glavna in najbistvenejša razlika med živimi in mrtvimi bitji. Kajti v mrtvih bitjih ni več novega snovanja, tam ne nastaja več nova protoplazma, protoplazma vsake mrtve stanice se nenehoma razkraja, dokler ni več o njej ne duha ne sluha. V tem oziru bi lahko primerjali mrtvo bitje s kosom papirja, ki izgoreva, živo bitje pa z gorečim plinskim plamenom. Mrtvo bitje razpada v prah in pepel in v različne plinske sestavine, ravnotako kot izgorevajoči papir. V goreč plinski plamen pa doteka neprestano, svež plin, ki v plamenu izgoreva in se razkraja in ki neprestano vzdržuje obliko in toploto plamena, tako Jkot vzdržuje zavžita hrana življenje telesa. Ena temeljita razlika pa obstoja vendarle med živim bitjem in med gorečim plinskim plamenom. Plin moramo dovajati v plamen iz plinarne, živo bitje pa si išče samo svoje sirovine in .si samo sestavlja iz sirovin svoje lastno telo, svojo lastno protoplazmo in razkraja in kuri-samo sebe. Da bi bila primera popolna, bi morali sestaviti tak stroj, ki bi iz okolice sprejemal sam yase potrebne sirovine, ki bi potem na poseben način zatekel, dopolnjeval in izpopolnjeval pri tem sam sebe, ki bi se pričel potem sam iz sebe razkrajati in ki bi se že med razpadanjem na novo dopolnjeval in izpopolnjeval s pomočjo sprejetih sirovin. Edino tak stroj, ki bi sam vsrkaval sirovine in ki bi se pri tem sam neprestano gradil in razdiral, edino tak stroj bi bil prava prispodoba življenjskih dogajanj in živega bitja. Takega stroja nimamo in si je težko misliti, da bi ga kdaj skonstruirali. Še bolj nam bo jasno bistvo življenja, če se vprašamo, katera snov je živa v živi protoplazmi. Naravoslovci so se dolgo o tem prerekali, mnogi so pripisovali to važno lastnost beljakovinam', danes so si pa že edini v tem, da ni živa nobena izmed mnogih snovi, ki sestavljajo protoplazmo. Zakaj tako, bomo spoznali, če natančnejše motrimo delovanje žive stanice. Mislimo si majhno, 20 tisočink milimetra dolgo stanico iz človeških jeter. Kot vemo, je v živem stanju izpolnjena s kepico pratvoriva, ki je prepojeno z nekim sokom, zvanim stanični sok. Najprej nas bo zanimalo izvedeti, ali moramo uvrstiti pratvorivo, kot nas uči fizika, med plinasta, tekoča ali trda telesa. V tem slučaju bi zaman izbirali med temi tremi možnostmi, kajti protoplazma ni niti plinasta, niti tekoča, niti trda, temveč je v nekem stanju, ki ni niti trdo, niti tekoče in je najbolj podobna različnim sluzastim snovem, n. pr. smrklju, raztopljenemu kleju, smoli, ki vre iz skorje smrek, namočeni želatini itd. To sluzasto ali s tujim imenom koloidalno stanje snovi povzročajo večje ali manjše množine vode, ki na poseben način prepoji klej, smolo itd. Ena izmed glavnih lastnosti takih ko-loidov ali sluzastih snovi je, da morejo upiti vase včasih naravnost ogromne množine vode, da pri tem nabreknejo, da pa lahko sprejeto vodo radi različnih zunanjih vplivov, kot so učinkovanje kislin, lugov, različnih soli, toplote, mraza itd. tudi oddajo in pri tem splahnejo. Koloidi so izredno spremenljivi in občutljivi za najrazličnejše vplive in se radi njih zgoščajo, razredčajo, postajajo več ali manj odporni, ali se pa tudi sesirijo in čisto otrde. Skoraj vsako snov, n. pr. zlato, baker, kremenico itd. spravimo lahko na ta ali oni način v koloidalno ali sluzasto stanje. Tudi v neživi naravi, n. pr. med rudninami niso koloidi čisto nič posebnega ali izredno redkega. Izredno važno pa je, da so sestavljena vsa živa bitja, brez izjeme iz skoraj samih koloidov, in da je protoplazma koloidalna snov. Beljakovine, maščobe in mnoge druge organske snovi vsrkavajo vase vodo iz staničnega soka in so kot pravi koloidi v polni meri podvrženi vsem vplivom snovi v staničnem soku in vsem vplivom stanične okolice. V protoplazmi tvorijo koloidi beljakovin, maščob itd. nekakšno trdno ogrodje, ki sestavlja vse polno majhnih prostorčkov, takih kot šo n. pr. v napol iztočeni steklenici piva pravilne kamrice v vratu steklenice, obdane s tankimi tekočinskimi stenami. V majhnih kamricah protoplaz-me, ki jih obdajajo koloidalne stene, pa se pretaka stanični sok, to je v glavnem voda, v kateri so raztopljene najrazličnejše snovi. Sedaj se pa povrnimo k naši jeterni stanici in si mislimo, da so najmanjši delci beljakovin, maščob in drugih snovi, ki sestavljajo ogrodje protoplazme, povečani na velikost opeke. 20 tisočink milimetra dolgo jetrno stanico bi morali potem povečati v ogromno, 50 m visoko poslopje s 7000 km2 veliko talno površino, kar bi nekako odgovarjalo površini cele spodnje Štajerske. To poslopje bi bilo razdeljeno z že prej omenjenimi stenami iz beljakovin, maščob, ogljikovih hidratov itd. v premnoge dvorane, sobane, sobe in sobice, po katerih bi se pretakal in valil stanični sok, to je voda in v njej raztopljene snovi. Vse te snovi pa vplivajo druga na drugo in na koloidalne stene, kar na lepem nastane v eni izmed soban neka nova snov, ki se močno in naglo razširi, tako da popokajo in razpadejo stene sobe in da zalije vsebina sosednih soban ruševine stare. V novem kotlu se znajdejo zdaj druga poleg druge čisto nove snovi, zopet nastopi burna reakcija, maščoba, ki tiči v steni sosedne sobane, se zgosti, skozi nastalo odprtino vdira v naš kotel neka tuja snov, ki povzroča, da nastane v kotlu poševna nova stena in da imamo sedaj dva nova kotliča itd. Tako burno je dogajanje v vseh kamricah sluzastega pratvoriva, neprestano se spreminjajo snovi v kamricah in stene kamric same in s tem tudi sestava protoplazme. Nekje se stvarja nova protoplazma, drugje zopet razpada in neprestano se spreminja tudi njen ustroj. Pri tem neprestanem presnavljanju, nastajanju in razpadanju snovi, ki sestavljajo protoplazmo, so vse snovi enako potrebne. Le eno je treba odtegniti in kmalu ne bo več dogajanje normalno, kmalu se bo sesula veličastna zgradba pratvoriva v same ruševine — protoplazma bo za vedno umrla. Kajti le večno presnavljanje protoplazme je njeno življenje; če to spreminjanje neha, je življenja konec. 2iva ni torej nobena izmed snovi v protoplazmi, življenje obstoja v vednem izpreminjanju in medsebojnem učinkovanju vseh snovi, ki so v njej. Zakaj se pa vsa ta burna dogajanja ne vrše v mrtvi jetrni stanici? Saj imamo v mrtvi jetrni stanici tudi še vedno beljakovine, maščobe in vse one snovi, ki so bile v njej, dokler je še živela. Čeprav je vse to res, vendar so te snovi v mrtvi stanici v precej drugačnem stanju kot v živi. Ponosna stavba koloidov se je sesula in zgostila, vsa protoplazma stanice je skrepenela v nastopajoči smrti in vse telo višjih bitij je odrevenelo v smrtni grozi. Pa ne oziraje se na te izpremembe v ustroju protoplazme domnevajo naravoslovci, da morajo biti v živi protoplazmi neke snovi, ki jih v mrtvi ni. Katere so ravno te snovi, ki povzročajo razlike v obnašanju žive in mrtve protoplazme, ne vemo točno. Vendar domnevajo naravoslovci, da moramo iskati take snovi med beljakovinami, kajti beljakovine so najfinejše, pa tudi najobčutljivejše snovi, kar jih poznamo, in ravno one morajo biti v največji meri odločujoče za dogajanja v živi stanici. — V čem obstoja bistvena razlika med beljakovinami v živi protoplazmi in med onimi v mrtvi, je težko reči. Pomisliti moramo, da vemo za enkrat o beljakovinah še bore malo in da jih je nemogoče natančneje raziskati, ker razpadejo že pri najrahlejšem vplivanju nanje v svoje gradbene kamne in s tem je konec njih in protoplazme, katere sestavni del so. V primeru proučevanja beljakovin je človek s svojimi okornimi pripomočki podoben slepcu, ki bi hotel spoznati podrobnejši ustroj ure, ki je ni nikdar videl, na ta način, da bi enostavno tolkel s kladivom po njej in skušal potem potom otipavanja razbitih kolesc doumeti, kakšna je razlika med dobroidočo in pokvarjeno uro. Vendar nas vse te težave ne plašijo. Glavno je, da smo vsaj načelno spoznali, v čem je bistvo življenja in da smo se za vedno poslovili s skrivnostno »vis vitalis« in s podobnimi strašili in da vsaj vemo, v kateri smeri nam je iskati končne rešitve tega vprašanja. KONZUMNO DRUŠTVO ZA MEŽIŠKO DOLINO R. Z. Z O. Z. ________________V PREVALJAH____________________________ Poštni predal števika 3 Pošt. čekovni račun 12048 Telefon interurban štev. 5 Brzojav: Kodes Prevalje Osrednja pisarna in centralno skladišče: v PREVALJAH. PODRUŽNICE: Prevalje, Leše, Mežica, Črna I, Črna II, Sv. Helena, Guštanj, Muta in pekarna v Prevaljah. Zadruga nudi svojim članom vedno sveže blago po najnižjih cenah. Hranilne vloge sprejema centrala v Prevaljah in njene podružnice, ter jih obrestuje po najvišji obrestni meri. Vse nove hranilne vloge se na zahtevo vlagatelja takoj izplačajo. Prodaja se le članom. — Član društva postane lahko vsak. Delež Din 300'— Preje Sedaj utcUa! Tako nenadno izpremembo v prav za prav kratkem času - že v nekaj tednih povzroči samo naše preizkušeno redilno sredstvo. Brezplačno in poštnine prosto pošljemo vsem, ki se obrnejo na nas, obširno razpravo o tem redilnem sredstvu. Število onih, ki so poslušali naše nasvete in se na ta način rešili svoje bolezni, je izredno veliko. Pišite še danes na spodaj navedeni naslov: Poštno zbiralno mesto: ERNST PASTERNACK BERLIN S. O., MICHAELKIRCHPLATZ 13, Abt. J. ] Depute ytriUuuxite. in zadovoljni boste, ako nabavljate blago za obleke, plašče, perilo i.t. d. pri tvrdki Vlovak JfaWiOha-fohQtCSM tcql5 (nasproti nunske cerkve.) 1 Nudimo: Veliko Izbiro! Dobro blago I Najceneje! MARIBORSKA DELAVSKA "kuhinja ♦ SLOMŠKOV TRG št. 6 daje ceneno, tečno in obilno hrano. - Sprejema abonente in izletniške skupine na hrano. - Delavci poslužujte se te delavske kuhinje. GAZELA TERPEtITIHOVO MILO PERE ZARES ČISTO I JAVNI KUHINJI V DELAVSKI ZBORNICI V LJUBLJANI IN V CELJU dajeta ceneno, tečno in obilno hrano po najnižjih cenah. — Prosta izbira jedil. — Odprti dnevno do 8. ure zvečer. — Izletniki v skupinah posebne ugodnosti. — Delavci, poslužujte se naših ljudskih kuhinj. naročujte „Delavsko Politiko"! Naročnina mesečno Din 10 —. . Izhaja vsako, sredo in soboto. Tisoči že ozdravljeni m Zahtevajte takoj knjigo o moji NOVI UMETNOffl PREHRANJEVANJA ki je že marsikoga rešila. Ona more poleg vsakega načina življenja pomagati, da se bolezen hitro premaga. Nočno znojenje in kašelj prenehata, teža telesa se zviša ter po poapnenju sčasoma bolezen preneha. Resni moije zdravniške vede potrjujejo prednost te moje metode in jo radi priporočajo. Čim prej začnete z mojim prehranjevanjem, tem bolje. Popolnoma zastonj In poStnlne prosto dobite mojo knjigo, iz kater.e boste črpali mnogo koristnega. Ker moj založnik razpošilja samo 10.000 komadov brezplačno Pišite takoj! zadošča dopisnica na spodnji naslov! Zbiralnica za pošto: GEORG FULGNER BERLIN-NEUKÖLLN Ringbahnstrasse 24., Abt. ZAD.