Anton Nedved, slovenski glasbenik.
(Spisal E. Gangl.)
Kadar sem bil ob njegovi postelji, vselej se mi je zdelo, kakor da bi si stali nasproti dve povsem različni sili: jedna, ki je začela komaj rasti, ki je hrepenela po življenju, druga, ki je pojemala in gasnila, ki si je želela mini in počitka.
In tak je bil resnično Nedved poslednje dni svojega življenja ! Šestindvajset let ga je mučila    neozdravljiva
bolezen, ki je rastla od     ,------------------------
leta do leta, sosebno od 1. 1880. naprej, a ki je dosegla svoj vrhunec ob potresu 1.1895. Od tistega časa pa do smrti ni mogel več na noge, navezan je bil na posteljo, in če se je vzdignil iž nje, moral se je opirati ob palicah, da je dospel do mize, kjer je zopet sedel in upehan omahnil na stolu. Ko so pa potekali njegovi dnevi, ginila je bolj in bolj telesna moč, dokler ni izginila popolnoma. Bil je brez prave zavednosti v boju med življenjem in smrtjo kakšna dva tedna pred smrtjo. Kakor sem moral biti za njegove bolezni vsak dan pri njem, tako nisem smel sedaj k njemu niti jaz niti kdo drugi: ležal je na postelji — kakor so mi pravili domači — z zaprtimi očmi tak, kakor za malo dnij na mrtvaškem odru, samo da so se mu polagoma dvigale prsi, dokler niso prestale popolnoma dne 16. rožnika leta 1896. ob 9. uri zjutraj.
„Dom in svet" 1898, štev. 1.
Anton Nedved
Takrat je namreč prišla smrt in upihnila luč njegovemu življenju.
Anton Nedved ni bil sin našega naroda. Dal nam ga je češki rod. Rojen je bil namreč dne 19. vel. srpana 1. 1828. v Hofe-vicah na Češkem. V zgodnji svoji mladosti je že čutil veselje do godbe. Vzbudilo se mu je v mladi duši nevzdržno hrepenenje po glasbeni naobrazbi, da so ga naposled poslali že v desetem letu v Prago. Z vso vstraj-nostjo in vnemo se je poprijel učenja. Znameniti glasbenik Anton Sla vik, ki si je vzgojil sina slovečega virtuoza na goslih, Jožefa Sla-vika, učil je mladega Nedveda goslij, klavirja in petja. Poleg Sla-vika so mu bili učitelji še češki glasbeniki Krejči, Horak, Kole-šovski in Kittl.
Izredno nadarjenost Nedvedovo so začeli ceniti zgodaj in uporabljali so ga za pevca v vseh cerkvenih zborih, pa večkrat je še kot deček pel samospeve. Zgodilo se je nekega dne, da so ga poklicali iz šole v cerkev, kjer je moral peti samospev v Mozartovem „Requiem", ker niso dobili drugega namestnika za slavno pevko gospo Podhor-skvjevo, ki je nagloma zbolela.
Deški glas se mu je izpremenil v zveneč, prekrasen bas-bariton. Bil je izvrsten pevec. Kadar je pel  on,  bila je  polna  cerkev  ali
i
2
E. Gangl: Anton Nedved, slovenski glasbenik.
koncertna dvorana. Kot solist je nastopal tudi v sofijski akademiji in v Cecilijanskem društvu.
Pri ravnatelju praškega konservatorija Mildnerju in Kittlu je prestal izpit iz goslij in petja ter bil potem imenovan glasbenim učiteljem sofijske akademije in češke realke. A tu se ni čutil na pravem mestu. Bil je še mlad, in nemirni duh njegov je silil mladeniča h gledišču. Učil se je z jekleno voljo in je z velikim uspehom pel dvakrat v češkem narodnem gledišču v Pragi. Češka opera v Brnu mu je stavila ponudbo, katero je vsprejel. A v Brnu je bival Nedved le malo časa, ker se je razbila glediška družba in tako tudi opustila opera. Tako je bil Nedved brez zaslužka in kruha. Ker se mu je ponesrečil prvi poskus pri gledišču, zatorej se mu je odpovedal za vselej in moral se je odločiti za kaj drugega.
Filharmoniško društvo v Ljubljani je ravno v istem času razpisalo mesto ravnatelja, ki bodi zajedno koncertni vodja. Nedved je prosil za to službo in jo takoj tudi dobil. Meseca vinotoka 1. 1856. je prišel v Ljubljano in 13. grudna istega leta je nastopil svojo novo službo. Hotel je pa precej ostaviti Ljubljano, kjer ni dobil nikogar, da bi bil vnet za glasbo. Vse je spalo, vse je bilo do skrajnosti zanemarjeno pri društvu, kateremu je bil ravnatelj. A pregovorili so ga — in Nedved je ostal v Ljubljani. Poprijel se je dela z vso njemu lastno vstrajnostjo in neupogljivo odločnostjo. Ustanovil je moški in mešani zbor, s katerim je proizvajal dela najslavnejših mojstrov, poleg tega je pa deloval na tem zavodu tudi kot glasbeni učitelj. Tako je dvignil društvo, v katerem je deloval celih 26 let (do 1. 1882.). Neumorno in s polnim umetniškim navdušenjem je delal za glasbeno umetnost v Ljubljani, ki mu je bila sedaj druga domovina.
Dasi je Nedved služboval pri nemškem filharmoniškem društvu, ki je bilo tiste čase jedini glasbeni zavod v Ljubljani, vendar se ni izneveril svoji narodnosti. Nedved je bil med ustanovitelji ljubljanske čitalnice, v kateri je ustanovil moški zbor in mu bil dve
leti brezplačno pevovodja. Poleg tega je vodil petje v Alojzijevišču, na gimnaziji in realki ter v semenišču. Po smrti Kamila Maska je bil imenovan glasbenim učiteljem na ljubljanskem učiteljišču (1. 1860.), kjer je služboval do 1. 1890., torej 30 let. Učil je občo glasbeno teorijo, harmonijo, petje, gosli, klavir in orgle.
Kolika praznina bi zevala v knjigi zgodovine našega petja, da ni bilo Nedveda na tem mestu! Vseh tistih pevcev in pevk, učiteljev in učiteljic, ki so gojili in goje še danes s pravo vnemo lepo našo pesem sirom slovenske domovine, ne bi imeli, ko bi jih Nedved ne bil izobrazil, ko bi jim on ne bil vdahnil navdušenja, razuma in ljubezni do umetnega petja. Tako si je vzgojil Nedved dolgo vrsto zdravih in delujočih gojiteljev svoje in sploh vsake pesmi. Ti so ustanavljali razna pevska društva, likali v petju preprosti narod, blažili mu s tem srce, budili mu narodni čut, zavednost in ljubezen do lepe, povzdigujoče umetnosti.
Poleg tega je bil tudi delaven odbornik „Glasbeni Matici" od prvih njenih početkov 1. 1872. do 1. 1880. Nedved je torej delal vsestranski —, a zabiti ne smemo glavnega njegovega delovanja.
Ko se je bil poročil z gospodično Gabrijelo Smoletovo, čutil se je popolnoma domačega v Ljubljani. Zatorej je vse svoje umetniško delovanje posvetil slovenskemu narodu, kateremu je uglasbil nebroj skladeb. Ni ga skoro slovenskega skladatelja, kateri bi bil tako znan med narodom, kakor je Nedved. Ob vsaki priliki se pojo njegove skladbe in to z veseljem in z navdušenjem. Najlepši dokaz je to, da je umel pokojni Nedved čustvo našega naroda in dasi ni bil njegov rodni sin, navzel se je onega duha, ki nam prija, ki najde vsekdar prosto pot v dušo in srce.
Koliko in kaj vse je uglasbil Nedved, tega ni moči našteti. Prvo njegovo delo je vokalna maša s samospevi in z zborom, katero je sam vodil v Pragi že leta 1857. Znamenito njegovo delo so trije snopiči šolskih pesmij („Slavček"), ki hranijo mnogo pravih
E. Gangl: Anton Nedved, slovenski glasbenik.
3
biserov, katere prepeva mladina s slastjo in navdušenjem. Poleg tega je uglasbil več cerkvenih pesmij, šest masnih pesmij za moški zbor, dve slovenski maši („Slava Stvarniku!" in „K Tebi srca povzdignimo"), latinsko mašo za zbor in samospev, mašo za mešani zbor, mašo za dva glasa s spremljevanjem orgel, osem slovenskih cerkvenih pesmij, več „Tan-tum ergo", „Bone Deus" in „Benedic anima mea" za bariton in orgle, „Album 12 pesmij za višji glas" s spremljevanjem klavirja, mnogo mešanih in moških zborov in drugih raznovrstnih prigodnih skladeb.
A tudi v poslednjih svojih hipih ni miroval. Saj je uglasbil še na smrtni postelji tri mešane zbore, dva moška zbora in 13 otroških pesmij za j eden glas s spremljevanjem klavirja. Učakal pa ni veselja, da bi videl to poslednje svoje delo natisnjeno. Skladbe čakajo še danes — založnika.
Na kratko smo očrtali vsestransko, požrtvovalno, žilavo in občekoristno delovanje Nedvčdovo, katero je ocenil cesar sam s tem, da mu je o priliki 25 letnice filharmoniškega društva leta 1881. podelil zlati zaslužni križec. Nedved je bil tudi častni člen „Glasbene Matice" od dne 23. kimovca leta 1880., „Slovenskega učiteljskega društva" od 3. vinotoka 1. 1889. in mnogih drugih okrajnih učiteljskih društev.
Nedved je bil srednje velike, a jako lepe in pri-
kupljive postave. Njegova hoja je bila lahna, gibanje je bilo elegantno. Sploh je kazala vsa njegova vnanjščina znamenitega, značaj-nega moža.
Poslednjo čast smo poskusili izkazati slavnemu skladatelju s temi vrsticami. Ne vemo, je-li dovoljno ali pravo tako oskromno pisanje možu, ki je bil velikega duha in plemenitega srca. A bodi že kakorkoli! Vodila nas je blaga misel: poslaviti spomin moža, ki ga bodemo s častjo pisali v knjigi glasbene zgodovine.
Anton Nedved.
1#