GEOLOGIJA 31, 32, 241-266 (1988/89), Ljubljana
UDK 551.761(234.323.6)=863
Razvoj ladinijske stopnje v severnih Julijskih Alpah
Ausbildung der Ladin-Stufe (Mitteltrias) in den nördlichen Julischen Alpen
Anton Ramovš
Katedra za geologijo in paleontologijo Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Aškerčeva 12,
YU-61000 Ljubljana
Kratka vsebina
S pomočjo številnih, večinoma majhnih izdankov, raztresenih predvsem v ož-
jem pasu od Planice do Mojstrane in v nekoliko večjem obsegu na Mežaklji in
severnozahodni Pokljuki, sta v ladinijski stopnji ugotovljena dva horizonta: spod-
nji je pretežno klastičen z redkimi ploščami črnega mikritnega apnenca in brez
ugotovljenih fosilnih ostankov ter v zgornjem delu z različnimi predominami in
njihovimi tufi. Zgornji horizont karakterizirajo lepo plastnati temno sivi in črni
apnenci in laporji s številnimi ostanki belih školjčnih lupin, predvsem značilnih
pektenid, nad njimi leže algini apnenci, vrh teh pa je nivo z majhnimi koralnimi
grebenčki. Zgornji del vrhnjega horizonta sestavljajo plastnati, deloma pokreme-
njeni apnenci z roženčevimi gomoljčki. Skladnati sivi apnenec prehaja v zrnati
cordevolski dolomit.
Auszug
In den nördlichen Julischen Alpen treten zahlreiche kleine Vorkommen von
Ladin-Gesteinen überwiegend in einem engen Streifen zwischen Planica und
Mojstrana in isolierten Vorkommen auf. Sie kommen weiterhin noch auf dem
Mežaklja - und Pokljuka Plateau vor. In der Schichtfolge kann man zwei Hori-
zonte unterscheiden: Im unteren Horizont überwiegen klastische Gesteine mit nur
vereinzelten schwarzen Kalklagen, im oberen Abschnitt verschiedene Eruptivge-
steine und Tuffe. Diese Schichten sind fossilleer. Der obere Horizont ist durch gut
geschichtete dunkelgraue bis schwarze Kalke und Mergel mit zahlreichen weissc-
haligen Muscheln, besonders Pecteniden charakterisiert. Darüber folgen zunächst
Algenkalke und Knollenkalke mit kleinen Korallen-»Patch«-Riffen. Der obere
Teil dieses Horizontes ist von gut gebankten Kalken, teils mit HomsteinknoUen
aufgebaut. Die geschichteten grauen Kalke gehen in körnige Cordevol-Dolomite
über.
Uvod
V letih od 1978 do 1988 sem na pobudo in s pomočjo Tehniškega muzeja Železarne
Jesenice in Železarne Jesenice ter s pomočjo Republiške raziskovalne skupnosti in
Kulturne skupnosti občine Jesenice opravil biostratigrafske raziskave v severnih
Julijskih Alpah.
242^
Anton Ramovš
SI. 1. Skica severnih Julijskih Alp
Fig. 1. Skizze der nördlichen Julischen Alpen
V prejšnjih letih so bile že obdelane karbonske in permijske plasti in njihova
favna ter flora pa tudi večina triasnih biostratigrafskih členov. Ugotovitve so bile
večinoma že objavljene v domačih in tujih geoloških revijah.
Temeljita raziskovanja in pomembne ugotovitve so bistveno spremenile poznava-
nje biostratigrafskega razvoja Julijskih Alp in dale pomemben prispevek k popolnej-
šemu poznavanju mlajšepaleozojske in triasne biostratigrafije v alpskem prostoru
sploh. Ostalo pa je še nekaj nerešenih problemov, ki so jih nakazale šele nove
biostratigrafske ugotovitve. Pričujoče delo je posvečeno razvoju ladinijske stopnje
v severnih Julijskih Alpah (si. 1), ki ima v svojem razvoju facialne in paleontološke
značilnosti, kakršne še niso znane nikjer drugje v Sloveniji in tudi ne drugje
v alpskem prostoru.
Vsem zgoraj imenovanim ustanovam, ki so mi omogočile obsežne terenske in
kabinetne raziskave, se toplo zahvaljujem. Korale je predhodno določila dr. Dragica
Turnšek. Vzorce predornin in njihovih tufov je deloma preiskal dr. S. Grafenauer,
druge pa D. Strmole. Tudi njim lepa hvala.
Pregled dosedanjih raziskav
S prvimi sistematičnimi geološkimi raziskavami v severnih Julijskih Alpah je
začel Peters (1856), vendar ni nikjer pisal o srednjetriasnih ladinijskih kamninah.
Ozemlje severnih Julijskih Alp je podrobno raziskoval Diener (1884). Na vzhodni
strani Pišnice v Kranjski Gori omenja pod neplastnatim drobljivim dolomitom tufe in
pisane porfirske breče s tankimi vložki rjavkasto črnega skrilavega laporja, debelimi
okoli 10 m, in sljudne peščenjake, debele približno 8 m; oba člena uvršča v zgornji
muschelkalk in med buchensteinske plasti.
V Martuljku je Diener (1884) ugotovil na levi strani potoka spodnji muschel-
kalk, peščenjake in tufe Mrzle vode, ki jih konkordantno prekriva dolomit Malega in
Kurjega vrha. Tamkajšnji stratigrafski položaj vzporeja z zgornjim muschelkalkom
in buchensteinskimi plastmi Mrzle vode. Zanimivo je Dienerjevo mnenje, da sega na
zahodni strani Martuljka tvorba grebenov kot obrežnih usedlin brez prekinitve od
konca periode buchensteinskih plasti skozi norijsko in karnijsko stopnjo vse do
Razvoj ladinijske stopnje v severnih Julijskih Alpah 243
dachsteinskega apnenca. Buchensteinske plasti se pokažejo tudi v grapi Belega
potoka. Diener (1884, 699) je poudaril, da se je od vzhoda širil obsežen greben in je
segal, ko je bil najbolj razširjen, do Martuljkovega potoka. Perioda buchensteinskih
plasti označuje na tem ozemlju energično prekinitev v rasti grebenov, v wengenski
dobi pa se je začela perioda zelo hitrega splošnega pogrezanja.
Diener (1884, 676) je nadalje ugotovil, da so nižji triasni členi lepo razgaljeni
v grapah pod Vitrancem in Ciprnikom. Tufi in peščenjaki Mrzle vode se pokažejo
ponekod ob lokalnih vzdolžnih prelomih, se večkrat ponove in zato dosežejo neobi-
čajno debelino. Poleg sljudnih peščenjakov so tam še pisane tufske in porfirske breče.
Pod njimi se pojavlja spodnji muschelkalk še v faciji rdečega skrilavca in pisanega
konglomerata.
Geološke razmere v Belem potoku in v Martuljku in v soseščini je natančno
raziskal Teller (1910 a, 178-182) in jih ponazoril s profilom. Najnižji litološki člen
v Belem potoku pripada felzitskemu porfirju, nad njim pa se zvrste najprej debelos-
kladnati sivi apnenci, v spodnjem delu s cono temnih apnencev z bituminoznimi
glinenimi vložki. Na vzhodni strani Robičeve planine je našel Teller rdeči felzitski
porfir, v grapi Belega potoka pa kose pasnatega kremenastega pietra verde. Nadalje
je ugotovil, da so masivni porfirji na tem ozemlju zelo podrejeni, posebno glede na
tufske kamnine, ki običajno leže nad porfirji. Iz debelozrnatih tufskih peščenjakov se
navzgor razvijajo skrilavi peščeni laporji, ki se menjavajo z drobnoploščastimi
temnimi lapornimi apnenci. Isti pas plasti je Teller ugotovil tudi v Martuljku.
V krovnini fosilonosnih buchensteinskih tufskih peščenjakov, laporjev in apnencev
leži schlernski dolomit. Potek tamkajšnjih plasti kaže Tellerjeva geološka karta
(1910 a, Taf. 1).
Pomembna je tudi Tellerjeva ugotovitev (1910 b, 15), da je našel pod prepadi
Debele peči v Krmo in na severnem vznožju Triglavskega masiva v Vratih wengenske
ploščaste apnence z daonelami in cefalopodi in pri tem sklepal na analogne plasti
v Savinjskih Alpah.
Po Tellerjevih ugotovitvah se vlečejo na Mežakljo pisani konglomerati in
ploščasti apnenci s fosili. Spodnjetriasne plasti in omenjene wengenske kamnine
sestavljajo dobro karakterizirane geološke horizonte in najbolj značilne vodilne
nivoje za rešitev zapletenih tektonskih razmer tega ozemlja.
Na pregledni Kossmatovi geološki karti alpsko-dinarskega mejnega ozemlja
(1913, Taf. (2) IV) se vleče na julijski strani med Ratečami, Kranjsko Goro in
Mojstrano med srednjetriasnim apnencem in dolomitom sklenjeni pas ladinijskih
plasti. Južneje je označen še drug ladinijski pas. Na pregledni stratigrafski tabeli
navaja Kossmat (Taf. (1) III) nad spodnjetriasnimi plastmi apnenčev in dolomitni
konglomerat in dolomit, nato peščenjake, konglomerate, pietra verde in felzitski
porfir, na vrhu teh pa lokalno ribji skrilavec, wettersteinski apnenec in dolomit; te
kamnine uvršča Kossmat po takratni razčlenitvi v srednji trias (=anizij in ladinij).
Na Mežaklji označuje Kossmat nekaj malega u^engenskih plasti na južnovzhod-
nem koncu in malenkost v njenem srednjem delu.
Po Winkler-Hermadenu (1936, 169-172) predstavlja ladinijsko stopnjo de-
loma glineno peščena in apnenčeva facija z roženci in predominami (buchensteinsko-
wengenske plasti), deloma pa grebenska diploporna facija schlernskega dolomita ali
flišu podobna peščena facija cassianskih plasti.
Rakovec (1946, 150-152) piše o nahajališčih porfirja južno od prevala Vršiča
(1661 m), ob Belem potoku zahodno od Malnika in na severnem pobočju Vrtaškega
vrha južno od Podkluž. Po Teller j u navaja stratigrafski razvoj ob Belem potoku.
244 Anton Ramovš
Razvoj ladinijske stopnje zahodno od Pišnice
Zahodno od Pišnice prevladujejo v spodnjem delu razgaljene ladinijske skladov-
nice temno sivi, modro sivi ali zelenkasto sivi glinovec, peščeni sljudni glinovec in
temno sivi lapor v centimetrskih polah. V laporju se menjavajo bolj glineni pasovi
s tankimi, precej sljudnatimi pasovi. Med glinovcem se vrste posamične pole sivega in
modro sivega trdega sljudnega kremenovega peščenjaka s precej apnenčevega veziva.
Še redkejše so do 12 cm debele plošče črnega mikritnega apnenca, prepredene
Rakovec (1951) povzema po starejših avtorjih, da so v najnižjem ladiniju
v zahodnih Julijskih Alpah najprej apnenci in laporni skrilavci, nad njimi peščenjaki
z rastlinskimi ostanki in vrh teh vulkanske kamnine. V zgornjem ladiniju je v sredini
in na severni strani Julijskih Alp v glavnem schlernski dolomit.
Na južnovzhodnem koncu Mežaklje sta na geološki karti lista Celovec (1 : 100 000)
izdvojena ladinijski skladnati in ploščasti apnenec in dolomit z roženci (Buser
& Cajhen, 1978).
B u s e r (1980, 28) navaja na vzhodnem delu Pokljuke in Mežaklje v ladiniju svetlo
sivi in rjavkasto sivi mikritni ploščasti in skladnati apnenec z roženci.
V novejšem času se je Grafenauer (1980, 77-91) v svojem delu o petrologiji
triasnih magmatskih kamnin na Slovenskem ukvarjal tudi z ladinijskimi predomi-
nami in njihovimi tufi v severnem delu Julijskih Alp in obdelal tudi del mojega
nabranega materiala. V stranskem jarku Vode iz Kamarice na severnem pobočju
Podrška navaja tufsko lavo kremenovega porfirja, ki jo je kot porfir označil Bohi-
nec leta 1935 (po Grafenauerju 1980, 77). V nadaljevanju piše Grafenauer še
o štirih vzorcih magmatskih kamnin na poti proti Podršku (Planica 1 = tufska lava
keratofirja, Planica 2 = tufska lava kremenovega keratofirja, Planica 3 = tufska lava
kremenovega keratofirja, Planica 4 = tufska lava kremenovega porfirja (alkalnega
liparita), iz potoka Kamarice na zahodnem pobočju Podrška). Po Grafenauerje-
vih ugotovitvah postajajo predomine vzhodno od Planice bolj in bolj mafične in
revne s kremenico. Grafenauer pa ne navaja nikakršnih podatkov o samih najdiš-
čih, o položaju predornin oziroma njihovih tufov in o spremljajočih ladinijskih
kamninah. Po ugotovitvah Bohinca (1935, 117) leži porfir med wengenskimi skri-
lavci in školjkastim apnencem; debel je 15 m in širok kakih 60 m.
V mojih primerkih 39/77 in 48/77 s pobočja zahodno od Vitranca je Grafenauer
ugotovil tufsko lavo kremenovega keratofirja, v prav tako majhnem vzorcu 17/77
tufsko lavo biotitovega porfirita (andezita), v vzorcu 21/77 kremenov biotitni porfirit
(dacit) in v vzorcu 49/77 v višini 1070 m zahodno od Vitranca kristalasti tuf porfirita
(dacita) (Grafenauer, 1980, 79).
V Belem potoku piše Grafenauer (str. 80-51) o več izdankih predornin in
njihovih tufov. Ugotovil je rdečkast litoklastični tuf kremenovega keratofirja, kreme-
nov porfir s tufsko teksturo (prodnik) in litoidni keratofirski tuf ter tuf biotitovega
keratofirja (tudi tu gre očitno za prodnike, saj je teh precej v produ Belega potoka,
medtem ko sam nisem našel v samem Belem potoku nobenega izdanka predornin ali
tufov, pač pa se le-ti pokažejo na pobočju Belega potoka).
Grafenauer v svojem delu ne opisuje drugih predornin in njihovih tufov iz
severnih Julijskih Alp.
Ramovš (1985, 403-408) podaja tudi pregled razvoja ladinijske stopnje v sever-
nih Julijskih Alpah.
Razvoj ladinijske stopnje v severnih Julijskih Alpah
245;
SI. 2. Najdišča ladinijskih vulkanskih kamnin in njihovih tufov v severnih Julijskih Alpah
Fig. 2. Vorkommen der Ladin-Vulkanite und deren Tuffe in den nördlichen Julischen Alpen
s številnimi belimi kalcitnimi žilicami. Navzdol in navzgor prehajajo tanke plošče
v glineni apnenec oziroma lapor. V nobeni od omenjenih kamnin nisem našel fosilnih
ostankov. Tudi iz apnenca vzeti vzorci za konodonte niso vsebovali konodontnih
elementov ali drugih mikrofosilov. Čeprav ladinijska starost teh plasti paleontološke
ni dokazana, je pa litološko gotova, ni mogoče ugotoviti, kaj pripada fassanski in kaj
langobardski podstopnji.
V vrhnjem delu odkrite ladinijske skladovnice leži tamkaj čokoladno rjavi, red-
keje zelenkasti tuf z vmesnimi plastmi zelenega kremenovega peščenjaka z nekaj
apnenčevega veziva, glinenega peščenjaka in zelenega glinovca z veliko tufskega
materiala; ponekod so med zelenkasto sivim glinovcem vijolično rjavkasti pasovi.
Razen različnih tufov so v tem delu tudi druge predomine. Na zahodni strani
Planiške doline so tufska lava kremenovega porfirja, tufska lava keratofirja in tufska
lava kremenovega keratofirja, ki se vse pojavljajo v okolici Podrška. Vzhodno od
Planiške doline pa so bili ugotovljeni kremenov biotitni porfirit, tufska lava biotit-
nega porfirja, tufska lava kremenovega keratofirja, kristalasti tuf porfirita, tufska
lava biotitovega porfirita, kristaloklastični porfiritni tuf in steklasta tufska lava
biotitovega kremenovega porfirja. Debelina magmatskih kamnin in njihovih tufov ne
znaša dosti več kot 25 m, meje pa te kamnine skoraj povsod ob prelomu s cordevol-
skim dolomitom. Izdanki magmatskih kamnin in njihovih tufov so označeni na sliki
2, manjkajo le izdanki na zahodni strani Planiške doline.
Med predominami so na ozemlju med Planico in Pišnico kamnine dacitne,
liparitne in andezitne magme. Prevladujoči tufi teh magem razodevajo močno eks-
plozivno delovanje v evgeosinklinalnem delu skozi daljše razpoke v ladinijskem
morju. Magmatske kamnine in njihove tufe sledimo v majhnih izdankih od Podrška
in Planinskega doma v Planici čez Veliko dolino in po severnem pobočju Vitranca (si.
2).
Na ozemlju zahodnih severnih Julijskih Alp ni bila nikjer ugotovljena spodnja
meja med ladinijskimi plastmi in anizijskimi kamninami. Južno od Rateč, to je
v območju Ravenice oziroma Lomov, pokrivajo ladinijske usedline in magmatske
kamnine ter njihove tufe v njihovem spodnjem delu, to je na severni strani, kvartarne
konglomeratne deltaste plasti; pod njimi leže najbrž na meji med ladinijskimi
plastmi in starejšimi kamninami v tektonskem položaju različne zgornjekarbonske in
permijske plasti. Južno od Podkorena meje najnižje razgaljene ladinijske plasti
z različnimi mlajšepaleozojskimi kamninami v tektonskem položaju.
246 Anton Ramovš
Razvoj ladinijske stopnje vzhodno od Pišnice
Vzhodno od Velike Pišnice so razgaljene najnižje ladinijske plasti v Martuljkovi
soteski, kjer leže konkordantno na masivnem anizijskem apnencu. Sestavljajo jih
plastnati in ploščasti apnenci, ki se deloma menjavajo s skrilavim glinovcem. V skla-
dovnici sta še zelenkasti peščenjak in tufit. V nobeni od teh kamnin nisem našel
značilnih fosilnih ostankov, vendar po njihovem položaju in po tufitih uvrščam te
plasti v spodnji, to je fassanski del ladinijske stopnje.
Nad apnenčevim, glineno-skrilavim in tufitskim nivojem ležijo debeloskladnati in
ploščasti temno sivi, večinoma mikritni apnenec in glineni ali skrilavi lapor, ki pa sta
le v centimetrskih polah in v lezikah.
Drugje spodnji del ladinijske stopnje ni razgaljen.
Na severnem obrobju ozemlja med Pišnico in Martuljkom se pokaže še značilno
razviti tisti del ladinijskih plasti, ki predstavljajo med Veliko Pišnico in dolino
Planice odkriti zgornji del ladinijske skladovnice; na svoji zgornji meji so v tekton-
skem kontaktu z zrnatim cordevolskim dolomitom, sestavljajo pa jih temno sivi
skrilavi glinovec, sivi in rjavkasti lapor ter sljudnati apnenčev peščenjak s pooglene-
limi rastlinskimi ostanki. Te tri sivkaste kamnine spremljajo čokoladno rjave in
zelenkaste predomine in njihovi tufi, ki se pokažejo na površju le v majhnih izdankih
in večinoma ob tektonskih kontaktih.
Vzhodno od Velike Pišnice karakterizirajo ladinijsko stopnjo predvsem temni
apnenci in laporji, večinoma s številnimi fosilnimi ostanki. Taki ostanki so ugotov-
ljeni v Prisojniku pod Ajdovsko deklico, na severnem pobočju Martuljkovega gre-
bena, vzhodno od izvirnega področja Belega potoka in zahodno od Smrajke. Vsa štiri
najdišča predstavljajo isti horizont in imajo enake floristične in favnistične značilno-
sti. Samo v tem, vzhodnem delu severnih Julijskih Alp je tudi razločna stratigrafska
meja med ladinijsko in karnijsko stopnjo.
Diskordantno nad čokoladno rjavim in zelenkastim kopastim telesom keratofirja,
mikrokristalnega tufa in kristaloklastičnega tufa, v razgaljenem delu, debelem okoli
10 m (povirje Belega potoka (si. 3), podobne so razmere tudi pod Ajdovsko deklico na
pobočju Prisojnika), leže različne apnenčeve, laporne in peščenolaporne plasti, ki se
menjavajo s poskrilovljenim laporjem in tankimi laporno glinenimi vložki. Apnenec
je v spodnjem delu črnkast, mikriten, dostikrat gomoljast, skladnat ali ploščast
z vegastimi ploskvami. Glineni apnenec in lapor sta dostikrat poskrilovljena, med
plastmi pa so tanke glineno laporne pole. V večini plasti je veliko fosilnih ostankov,
v nekaterih so prave lumakele.
V najnižjem razgaljenem delu profila zahodno od Smrajke je temno sivi lapor
s pooglenelimi rastlinskimi ostanki, ki predstavljajo naplavljeni rastlinski drobir.
Navzgor sledi temno sivi do črnkasti neravno plastnati gomoljasti apnenec, ki je
v spodnjih 40 cm zelo trd in še brez fosilnih ostankov, nato pa plastnati gomoljasti
apnenec z majhnimi polžki in školjkami; vmes so že tudi posamične pektenidne
školjke.
Nadaljnji del profila karakterizira zahodno od Smrajke in v povirju Belega
potoka (si. 3) menjavanje temno sivega in črnkastega mikritnega plastnatega ap-
nenca, poskrilovljenega apnenca, lapornega apnenca, laporja, poskrilovljenega la-
porja in laporja s školjčnimi lumakelami v posameznih horizontih. Take lumakele
sestavljajo same pektenidne školjke. Nadalje tam posebej izstopa horizont s števil-
nimi velikimi belolupinastimi porcelanastimi školjkami tipa Trigonodus. V nekaterih
drugih plasteh je veliko majhnih školjk brez pektenid in velikih debelolupinastih
SI. 3. stratigrafska lestvica zgornjega ladinijskega horizonta na ozemlju Belega potoka
Fig. 3. Schichtfolge des oberen Ladin-Horizontes im Gebiet des Beli potok
248 Anton Ramovš
primerkov tipa Trigonodus. V posameznih plasteh so le redke školjke in majhni
polžki, so pa tudi plasti brez vidnih fosilnih ostankov.
V lapornem apnencu so v nižjem delu fosilonosne skladovnice zelo pogostne
involutinidne in troholinidne foraminifere, ki so deloma celo kamnotvorne (tab. 1,
2 in 3, si. 1 in 2).
Nad okoli šest metrov debelo školjčno skladovnico leži algin horizont, deloma
z zelo številnimi, deloma pa le s posamičnimi algami vrst Teutloporella triasina
(Schauroth) in Diplopora nodosa (Schafhäutl). To je zelo trd gomoljasti apnenec
z neravnimi površinami, debel od 50 cm do nekaj metrov. Apnenčeve alge so deloma
kamnotvorne v posamičnih ploščah in skladih.
Na alginem apnencu leži prav tako sivi in gomoljasti ter nerazločno plastnati
apnenec, debel okoli tri metre. V njem so majhni grebeni skorjastih koral vrst
»Isastraea esinensis« Stoppani in »I. haueri« Laube (predhodno ju je določila dr.
Dragica Turnšek). Deloma sestavljajo grude, ki merijo v premeru do okoli 20 cm in so
visoke približno 10-15 cm, deloma pa predstavljajo po nekaj centimetrov debele
skorje, dolge od 10 do 20 cm. Tudi ta koralni nivo najdemo na vseh štirih omenjenih
najdiščih. V nišah koralnih grebenčkov je ponekod vse polno troholin in involutin, ki
so prav takšne kot tiste v spodnjem delu te skladovnice.
Na zahodnem pobočju 1600 m visokega Martuljka so bile najdene razen skorjastih
grebenskih koral, školjk, polžev in apnenčevih alg tudi zelo drobcene solitarne
korale, ki še niso bile ugotovljene v drugih treh zgornjeladinijskih fosilonosnih
najdiščih.
Vrhnji del okoli 50 m debele zgornjeladinijske skladovnice sestavlja sivi skladnati
in ploščasti apnenec, deloma gomoljast in nekoliko bolj laporen. V vrhnjem delu se
pojavlja detritogeni apnenec. V vrhnjem delu predstavlja posebnost zelo trd pokre-
menjen apnenec z roženčevimi gomoljčki. Ti so razporejeni v vrstah, navadno blizu
spodnjega in zgornjega dela plasti; veliki so od okoli pol do enega milimetra ali po
nekaj milimetrov do dobrega pol centimetra. Zelo drobni roženčevi gomoljčki so
običajno razvrščeni v petih ali več nivojih v plasti, debeli od osem do deset centime-
trov. V teh apnencih ni več makrofosilov pa tudi v zbruskih in konodontnih vzorcih
niso bili najdeni mikrofosili.
Najvišji del ladinijske stopnje sestavlja slabo skladnati sivi apnenec, ki meji
navzgor s cordevolskim zrnatim dolomitom.
Zelo lepo je razgaljen profil zgornjeladinijskih plasti nad že omenjenim kopastim
telesom keratofirja in tufov v povirju Belega potoka, ki ga kaže si. 3.
Tudi v vzhodnem delu severnih Julijskih Alp karakterizira ladinijsko stopnjo
vulkansko delovanje. Predomine in njihovi tufi so ugotovljeni v majhnih krpah in
izdankih med Veliko Pišnico, Belim potokom, Smrajko in Brano in jih sledimo do
zahodnega dela Grančiša nad Mojstrano, njihove ostanke pa kaže slika 2. Ugotovljeni
so bili razen v Grafenauerjevem delu, obdelanih v Belem potoku, še keratofir,
ignimbritni tuf, litoklastični tuf in vulkanska breča. Na vzhodnem pobočju Belega
potoka leži v višini 780 m izolirana krpa litoidnega keratofirskega tufa in tufa
biotitovega keratofirja.
Ladinijske okamnine
Fosilni ostanki so v ladinijskih plasteh v severnih Julijskih Alpah nekaj poseb-
nega in takšnih še ne poznamo nikjer drugje v Sloveniji v enako starih plasteh, pa
tudi v drugih ne. Tudi drugje v soseščini v Južnih Alpah niso znani. To velja za
Razvoj ladinijske stopnje v severnih Julijskih Alpah 249
Ladinijske plasti v tektonski strukturi Begunjskega vrha
Ladinijske plasti imajo majhen obseg tudi v tektonski strukturi Begunjskega vrha
in so danes kar daleč stran od drugih ladinijskih nahajališč. Leže med skladnatim
dachsteinskim apnencem Cmira v podlagi in grebenskim cordevolskim apnencem
Triglavskega pokrova v krovnini. Sestoje iz drobno- (en do dva centimetra) in
debeloploščastega (okoli šest do deset centimetrov) sivega, večinoma mikritnega in
deloma kremenastega močno zgubanega apnenca. Manj je skladnatega mikritnega
apnenca. V skladovnici so še plošče in plasti temno sivega in zelenkasto sivega
apnenčevega peščenjaka in drobnozrnatega apnenčevega konglomerata z več ali
manj kremenovih zrn in tufskega materiala. Peščenjakove pole se deloma menjavajo
s plastmi peščenega apnenca. Peščenjak in konglomerat sta zelo podobna ladinij-
skemu peščenjaku in brečastemu konglomeratu na Vršiču, kjer so v zrnih tudi ostanki
permijskih fuzulinidnih foraminifer. V klastitih pod Begunjskim vrhom doslej še niso
bili ugotovljeni ostanki permijskih fosilov.
Med ploščastim apnencem je na prevalu pod Begunjskim vrhom od tri do štiri
metre debel vložek zelenkastega tufa, ki se končuje ob poševnem prelomu. Razmere
na severnem pobočju Begunjskega vrha kažejo, da se tuf dvakrat ponovi; zgornji
foraminifere rodov Involutina in Trocholina (tab. 1, 2 in 3) za številne školjke (tab. 3,
4) in tudi za majhne koralne »patch« grebenčke (tab. 5). Zanje ni na voljo opisov in
upodobitev iz enako starih plasti, zato je sistematsko določevanje zelo zahtevno in bo
terjalo še precej časa. Na drugi strani pa so školjke z belimi porcelanastimi lupinami
zelo krhke in je izredno težko dobiti iz trde kamnine v celoti ohranjene primerke
z vsemi zunanjimi značilnostmi lupine. To drži tudi za pektenidne školjke, pri katerih
brez zunanje površine z ohranjenimi sistemi rebrc ni mogoče sistematsko določeva-
nje. Na terenu kar hitro najdemo primerek, toda takšni z nujno potrebnimi skulptur-
nimi elementi se zelo redko izluščijo. Vzrok je seveda poleg krhkih lupin tudi zelo trd
apnenec, v katerem leže. Običajno se školjka loči iz kamnine tako, da ostane pozitiv
na kamnini in se odlušči kot negativ, to je školjkin notranji odtis. V tem delu je nekaj
okamnin upodobljenih na dveh tablah (tab. 3 in 4), večinoma pa te in številne druge
še niso sistematično obdelane. Doslej so bile kot predhodno ugotovljene naslednje
oblike: Pachycardia ? rugosa Hauer, Trigonodus cf. bittneri Waagen, Trigonodus sp.,
Heminajas sp., Myoconcha cf. broilii Waagen, Myoconcha sp., Pleurophorus curionii
Hauer, Schafhaeutlia sp., Mysidioptera sp., Cassianella cf. dienen Waagen, Cassi-
anella angusta Bittner, Cassianella cf. gryphaeata Münster, Arcoptera sp., Anoplop-
hora sp., Gonodon (Corbis) cf. laubei Bittner, Gonodon (Corbis) lamellosus Bittner,
Opis laubei Bittner, Opis sp., Avicula cf. arcuata Münster, Avicula sp., Myophoria
woehrmanni Bittner, Leda sp. in pektenidne školjke več rodov in vrst.
Pomembne in marsikje tudi kamnotvorne foraminifere pripadajo rodovoma Invo-
lutina in Trocholina (tab. 1, si. 1 do 3), kamnotvorni korali pa vrstama »Isastraea
esinensis« Stoppani in »E. haueri« Laube (tab. 2, si. 1).
Zanimivo je, da v zahodnem delu severnih Julijskih Alp ni apnencev in laporjev
s številnimi fosilnimi ostanki, v njihovem vzhodnem delu pa skoraj manjka klastična
skladovnica zahodnih Julijskih Alp. Vzrok temu moramo iskati v zapletenih tekton-
skih dogajanjih. Na obeh področjih pa so značilne predomine in njihovi tufi:
v zahodnem delu severnih Julijskih Alp so v vrhnjem delu ohranjene ladinijske
skladovnice, v vzhodnem pa v njihovem spodnjem delu.
250_^^^^^_ Anton Ramovš
Ladinijska konglomeratne breča na Vršiču
Na Vršiču je zelo zanimiva in pomembna ladinijska konglomeratna breča, ki leži
v zelenkasto sivem in zelenkastem sljudnatem peščenem skrilavem glinovcu in
peščenjaku. Apnenčeva konglomeratna breča in zelo trdi debelozrnati in srednje-
zrnati peščenjak (zbrusek 94/78-179 je pokazal srednjezrnati glinenčevo-litično
kremenov peščenjak) nista nikjer vidna v sklenjenih plasteh, marveč so povsod le
izolirani bloki, ki so bili pri tektonskih premikanjih razmaknjeni iz prvotnih skladov
in deloma oblepljeni z glineno maso. V blokih so vidne plasti drobnozrnate konglo-
meratne breče in debelozrnatega peščenjaka, ki se menjavajo med seboj (Ramovš
& Kochansky-Devidé, 1979, 157).
Konglomeratna breča vsebuje v drobcih in kosih različne mikrofosile; v majhnih
denudacijskih ostankih in v peščenjakovih zrnih so navadno le njihovi drobci; drobci
in obdrgnjeni koščki mikrofosilov leže tudi v sparitnem apnenčevem vezivu. Ugotov-
ljene so vodilne vrste in rodovi spodnjepermijskih trogkofelskih, srednjepermijskih
neoschwagerinskih in vrhnjih zgornjepermijskih apnencev. V klastitih so tudi kosi
spodnjetriasnih, anizijskih in ladinijskih usedlin ter srednjetriasnega čokoladno
rjavega litoklastičnega ignimbritnega keratofirskega tufa. Anizijski kosi vsebujejo
foraminifere rodov Glomospira in Glomospirella, ladinijski pa rod Involutina. Ker so
razen zgornjepermijskega apnenca z naprednimi boultoniinami in reichelinami vse
druge kamnine v Julijskih Alpah znane, sledi, da sta konglomeratna breča in
spremljajoči apnenčev ali kremenov peščenjak nastajala na območju današnjega
Vršiča in da sta ladinijske starosti (Ramovš & Kochansky-Devidé, 1979,
159-162).
Razvoj ladinijskih plasti na Mežaklji in severozahodni Pokljuki
V pričujočem delu so na Mežaklji obdelane ladinijske plasti predvsem na področju
Kozjakov, niso pa bile raziskane na Pernikih, v njihovi okolici ter na širšem prostoru
Vintgarja.
Najbolj popolno so razvite in tudi najlepše razgaljene ladinijske plasti na Mežak-
lji med gozdarskima kočama. Planino Spodnji Kozjak, na ozemlju Zgornjega Koz-
jaka in ob cesti od Razpotja proti Požrvovemu rovtu, kjer zginejo pod cordevolski
apnenec okoli 600 m pred koncem ceste. Enako stare plasti imajo precejšen obseg tudi
v južnovzhodnem delu Mežaklje, vendar tam niso bile podrobneje raziskane.
Na Mežaklji prehaja enolični sivi skladnati dolomit, tu in tam z vmesnim dolomi-
tiziranim apnencem, v značilni rjavkasti apnenec precejšnje debeline. V spodnjem
delu je večidel slabo plastnat, so pa vmes deli z razločnimi ploščami. Tak apnenec
sledimo vseskozi od gozdarske hiše do razcepa ceste proti severu na Veliki Kozjak.
Na razcepu je rjavkasti ploščasti in skladnati apnenec z drobnimi polžki, ploščastimi
posamičnimi školjčnimi lupinami, ki so bile nanesene v te plasti, in z nedoločljivimi
vključek je debel okoli pet metrov, od spodnjega pa je vidnega le okoli dva metra,
drugega pokriva pobočni grušč.
V apnencih in klastitih pod Begunjskim vrhom nisem našel nobenih fosilnih
ostankov, ki pa so tudi drugje v takšnih kamninah zelo redki. Tudi vsi vzorci za
konodontne raziskave so bili negativni.
Razvoj ladinijske stopnje v severnih Julijskih Alpah 251
mikrofosili. Stratigrafski položaj kaže, da je nad tem apnencem še delno plastnati in
nejasno skladnati rjavkasti apnenec enake sestave, kot je tisti v nižjem delu. Mlajši
del ladinijske skladovnice pa sestavlja najprej drobnoploščasti (1 do 2 cm) pasnati
apnenec z vmesnimi listastimi skrilavimi polami; v apnencu so ostanki iglokožcev.
Tudi ploščasti apnenec je pogosto drobnoplastnat, vmesne debelejše plasti črnega
apnenca so redkejše. Med apnencem so tudi do 15 cm debele partije zelo drobnoploš-
častega in listastega apnenca, listi so debeli od pol milimetra do pet milimetrov.
Na terenu se ni dalo natančno ugotoviti, ali je nad ploščasto skrilavo apnenčevo
skladovnico kakih 100 m rjavkastega, nejasno skladnatega apnenca ali pa je ta
morfološka ponovitev posledica tektonskega delovanja. Med slabo skladnatim ap-
nencem leži plastnati apnenec z lapornimi polami, nato nekaj debelih apnenčevih
skladov in na njih kakih 10 m debelozrnate rdečkaste polimikritne apnenčeve breče,
ki prehaja v brečasti konglomerat. Kosi in prodniki so različno veliki, nekateri imajo
tudi po več deset centimetrov v premeru. Peščeno in peščeno-konglomeratno vezivo
trdno zleplja med seboj ostanke zelo različnih karbonatnih kamnin. Provenience
materiala še ni podrobno preučena, v sestavi pa prevladujejo srednjetriasne in
spodnjetriasne kamnine, verjetno vmes tudi permijske ne manjkajo. Po značaju in
barvi so v kamnini tudi prodniki in kosi, ki so podobni trogkofelskemu apnencu, kar
pogostnemu v brečastem konglomeratu na Vršiču, vendar tu njihova starost še ni
dokazana s fosilnimi ostanki.
Nad brečo sledita spet črni apnenec in lapor z apnenčevimi algami vrste Teutlopo-
rella triasina in ostanki iglokožcev. Črnkasti apnenec postaja navzgor svetlejši in
rjavkast ter začenja debelo skladovnico menjajočih skladnatih in različno debelo
ploščastih sivih apnencev z večjo ali manjšo vsebnostjo kremenice in pogostnimi
roženčevimi gomoljčki. Gomoljčki se pojavljajo v plasteh v eni ali več redeh. V prvi
polovici skladovnice je med ploščastim apnencem nekaj malega zelenkastega droblji-
vega tufita tipa pietra verde. Konodontni vzorec iz štirih plošč, debelih od štiri do
osem centimetrov, ležečih tik nad vrhnjim tufitskim vložkom, je bil brez fosilnih
ostankov. Nad tufiti je še precej sivih ploščastih in skladnatih apnencev. V dveh
konodontnih vzorcih v še mlajših ladinijskih plasteh je nekaj konodontov, vendar so
doslej najdeni brez kronostratigrafske vrednosti; konodonte spremljajo ribji zobci in
foraminifere več vrst. Vzorec že blizu litološke ladinijsko/cordevolske meje je sicer
pozitiven, vendar konodonti ne dokazujejo nobene kronostratigrafske enote. V tem
vrhnjem delu ladinijske skladovnice bo potrebno sistematično vzeti še več vzorcev in
bi z njimi lahko prišli do pomembnih ugotovitev. Blizu litološke ladinijsko/cordevol-
ske meje apnenec zgublja značilno sivo barvo pogostokrat z rahlim zelenkastim
odtenkom, postaja svetlejši, svetlo siv, sprva je še kolikor toliko razločno plastnat,
nato pa nejasno skladnat in prehaja v masivni cordevolski apnenec.
Tudi iz zgornjega dela ladinijske skladovnice ob cesti nad Planino Veliki Kozjak
vzeta konodontna vzorca nista dala zaželenih biostratigrafskih ugotovitev. Oba sta
bila negativna. Kompozitni konodontni vzorci iz ladinijskih apnencev z roženci
dokazujejo, da takratno sedimentacijsko okolje ni bilo ugodno za življenje živali, ki
so imele konodontne elemente, pa čeprav mnogi omenjajo prav takšne apnence kot
ugodne za fosilne ostanke te vrste.
Nad Planino Veliki Kozjak je spodnja meja tektonska, cordevolski dolomit je
spremenjen v dolomitno moko, ladinijska skladovnica pa se začenja s ploščastim in
plastnatim temneje sivim in rjavkastim apnencem, ki je debel več kot 100 m in
navzgor postopoma prehaja v cordevolski apnenec, ki je v najnižjem delu pogostokrat
še ploščast.
252 Anton Ramovš
Postopna konkordantna litološka prehoda med ladinijskimi in cordevolskimi
plastmi nad Planino Zgornji Kozjak in ob cesti vzhodno od Planine Mali Kozjak proti
Požrvovemu rovtu sta zelo pomembna za ugotovitev paleogeografskih in sedimenta-
cijskih razmer na prehodu iz srednjetriasne v zgornjetriasno dobo. Obenem ta
spoznanja pojasnjujejo tudi razmere drugje v severnih Julijskih Alpah, kjer je zelo
zapletena tektonska zgradba.
Na površju zahodne Mežaklje ni ladinijskih kamnin, pač pa se pokažejo v vsaj
treh ozkih krpah na gozdnem področju zahodno od apnenčevih sten Klečice in Debele
peči na Pokljuki.
V apnenčevo-laporno-peščeno-skrilavi skladovnici zahodno od Klečice nisem
našel nobenih dokazov za njeno natančno starost. Po kamninski sestavi pa skladov-
nica najbolj ustreza ladinijski stopnji. Kljub zavzetemu iskanju tudi drugih geologov
se tamkaj še ni posrečilo najti daonel in amonitov, ki jih omenja Teller (1910b, 15).
Skoraj gotovo jih je našel le nad dolino Vrat, kjer pa so plasti zgornjekarnijske
starosti. Tam se res pojavljajo školjke in amoniti, starost pa dokazujejo predvsem
zgornjekamijski konodonti.
Pod Klečico pa so plasti bistveno drugačne in se tudi ločijo od plasti pod vznožjem
Debele peči.
Nanovo odkrite so ladinijske plasti na zahodnem robu Debele peči, tam kjer se
strmo skalovje zlekne v zložnejše pobočje. V nekaj deset metrov debeli skladovnici
leži spodaj bituminozni in večinoma ploščasti, deloma pa tudi plastnati dolomit,
vmes pa se vrste tudi blizu 30 cm debeli skladi temno sivega apnenca. V višjem delu je
temno sivi in skoraj črni ploščasti in drobnoskladnati apnenec z različnimi foramini-
ferami, polži in problematičnimi mikrofosili. Ploščasti apnenec je pogosto listast in
z belimi pikami po površju. Iz tega najdišča ladinijskih plasti sta tudi temno sivi
bituminozni školjčno foraminiferni apnenec in biosparit s foraminiferami, apnenče-
vimi algami in školjčnimi ostanki. Značilen je tam tudi brečasti konglomerat s sparit-
nim vezivom in malenkostjo tufskega materiala. Prodniki so triasni in doslej v kon-
glomeratu še ni bilo mogoče ugotoviti tudi permijskih ostankov. Meja s cordevolskim
masivnim apnencem Debele peči je tektonska. Naslednji ostanek ladinijskih plasti je
malo naprej od prejšnjega na zložnejšem delu grebena med dvema razoma in se vidi
z grebena južno od Debele peči. Najbrž so še kje drugje manjši ostanki ladinijskih
plasti, ki ob prelomu pogledajo na površje.
Med ladinijskim razvojem na Mežaklji in v severnozahodnem delu Pokljuke na eni
strani ter zahodno od tod ležečimi severnimi Julijskimi Alpami na drugi strani so
precejšnje razlike. Na Mežaklji in Pokljuki ni vulkanitov in njihovih tufov (znani so
mi zeleni tufi v Grabčah ob Radovni) pa tudi usedline in fosilni ostanki v njih so
večidel različni. Vse to kaže, da so bile na ozemlju Mežaklje in severozahodne
Pokljuke v ladinijski dobi nekoliko drugačne paleogeografske razmere kot na preo-
stalem delu severnih Julijskih Alp. Na ozemlju današnje Mežaklje in sevemozahodne
Pokljuke tedaj ni bilo ugodnih razmer za naselitev bogate foraminiferne in školjčne
ter skromne koralne favne. Na obeh ozemljih so uspevale edinole v določenem času
ladinijske dobe na podmorskih tratah apnenčeve alge rodu Teutloporella. Opisane
kamnine kažejo tudi litološke razlike. Kje so bili vzroki za te razlike, še ni pojas-
njeno; mogoče sta bila takrat oba sedimentacijska prostora celo ločena med seboj.
Ausbildung der Ladin-Stufe (Mitteltrias) in den nördlichen Julischen Alpen 253
Ausbildung der Ladin-Stufe (Mitteltrias) in den nördlichen Julischen Alpen
Zusammenfassung
Im Nordteil der westlichen Julischen Alpen (westlich der Strasse Kranjska Gora
- Vršič) liegt an der tektonischen Grenze mit verschiedenen Oberkarbon- und Perm-
Schichtgliedern der überwiegend klastisch ausgebildete Horizont des Ladins. Die
Schichtfolge besteht aus einer Wechsellagerung von dunkelgrauen, blaugrauen und
grünlichgrauen Argilliten, sandigen glimmerigen Argilliten, dunkelgrauen Mergeln,
tonigen Lagen und glimmerigen harten Quarzsandsteinen, Selten kommen Lagen
eines schwarzen mikritischen Kalkes mit weissen Kalzitadern vor. Diese Schicht-
folge lieferte keine Fossilien. Im oberen Teil dieser Folge sind schokoladenbraune,
seltener grünliche Tuffe, teils auch in Wechsellagemng mit grünen Quarzsandsteinen
und grünen, seltener violettbraunen Argilliten häufig. Dieser Horizont wird durch
kleine Vulkanit-Vorkommen charakterisiert (nicht mächtiger als 25 m). Es kommen
vor: Tuffogene Lava des Quarzporphyrs, tuffogene Lava des Keratophyrs, Quarzbi-
otitporphyr, tuffogene Lava des Biotitporphyrs, kristalliner Porphyrittuff, tuffogene
Lava des Biotitquarzporphyrs. Das Ueberwiegen der Tuffe bezeut häufige Gasaus-
brüche in der Ladin-Eugeosynklinale; sie sind zusammen mit seltenen Vulkaniten
von Planica bis Mojstrana in einer Länge von etwa 35 km zu verfolgen. Dieser
Horizont grenzt an einer Verwerfung an stark beanspruchte Cordevoldolomite.
Im Nordteil der östlichen Julischen Alpen konnten die tiefsten Ladin-Schichten
nur in der Martuljek-Schlucht festfestellt werden. Dort liegen konkordant über den
Anis-Kalken mit Meandrospira dinarica gut gebankte dunkelgraue Kalke in Wech-
sellagerung mit den Tonschiefern. In der Schichtfolge kommen noch grünliche
Quarzsandsteine und pietra verde vor. Darüber folgt ein dickgebankter und plattiger
dunkelgrauer, meist mikritischer Kalk mit dünnen Zwischenlagen von Ton- und
Mergelschiefern vor. Diese Folge dürfte überwiegend ins Fassan einzustufen sein.
In den östlichen Julischen Alpen ist der obere Horizont das Ladins im wesentlich-
en durch dünngebankte dunkelgraue Kalke, Mergel und schiefrige Mergel mit zahl-
reichen Makro- und Mikrofossilien charakterisiert. An vier Fundpunkten konnte die
gleiche Schichtfolge festgestellt werden. Im untersten Teil kommen Ton- und Mer-
gelschiefer, Mergel und Kalksandsteine mit verkohlten Pflanzenresten vor. Die
darüber liegenden Kalk- und Mergel-Schichten lieferten in mehreren Lumachellen-
lagen zahlreiche Pecteniden mit mehreren Arten, die noch nicht bearbeitet sind.
Teller (1910 a, 181) erwähnt Pectén ex Gruppe P. discites; diese Art wurde in
mergeligsandigen Platten im Gebiet des Beli potok - und Maruljek-Graben gefun-
den. Muschelführende Schichten konnte er anstehend nicht finden. In mehreren
Lagen kommen nur zahlreiche grosse porzellanschalige Muscheln vom Typus Trigo-
nodus vor, in anderen Lagen zahlreiche kleine Muscheln (siehe die Liste an der Seite
249), vergeselschaftet mit kleinen Schnecken. Im Mergelkalk sind Trocholinen und
Involutinen oft gesteinsbildend (Taf. 1-3).
Etwa 6 m über dem rund 10 m mächtigen Muschel-Horizont folgt ein Kalkalgen-
Niveau mit Teutloporella triasina (Schauroth) und T. nodosa (Schafhäutl). Konkor-
dant darüber liegt ein grauer undeutlich gebankter Knollenkalk mit vereinzelten
kleinen »patch reefs«, aufgebaut von »Isastraea esinensis« Stoppani und »I. haueri«
Laube. In den Korallenkörpern sind kleine Nischen mit Trocholinen und Involutinen
ausgefüllt. Dieses interessantes Korallen-Niveau konnte an allen vier Lokalitäten
gefunden werden. Am Martuljek-Berg (1600 m) wurden im gleichen Horizont zusätz-
lich noch sehr kleine Einzelkorallen gesammelt.
254 Anton Ramovš
Tablai-Tafel 1
1 Trocholina sp. A.
Ladinijski lapomi apnenec; vrhnji del Belega potoka. x 140
Ladinischer Mergelkalk; der oberste Abschnitt des Beli potok (des Weissen Baches), x 140
2 Trocholina sp. B.
Ladinijski lapomi apnenec; vrhnji del Belega potoka. x 140
Ladinischer Mergelkalk; der oberste Abschnitt des Beli potok, x 140
Die beschriebenen fossilreichen Ladinschichten waren bisher in Slowenien und in
den Südalpen unbekannt. Auch ähnliche Vergesellschaftungen wurden bis jetzt nicht
beschrieben. Vom besonderen Interesse sind auch die gesteinsbildenden Trocholinen
und Involutinen.
Den oberen Teil dieser etwa 50 m mächtigen Langobard-Folge bildet ein dick-
und dünngebankter, teilweise knolliger grauer Kalk, der im oberen Abschnitt häufig
verkieselt ist und kleine Hornsteinknollen führt. Im Grenzbereich zum weissen
zuckerförmigen Unterkam- (Cordevol) - Dolomit wird der graue Kalk sehr dick-
schichtig und schliesslich undeutlich geschichtet.
Auch in den östlichen Julischen Alpen kommen Vulkanite und deren Tuffe in
kleinen Vorkommen vor.
Am Vršič-Pass (1614 m) sind ladinische Konglomeratbrekzien mit Unterperm,
- Mittelperm, - Oberperm, - Untertrias- und Mitteltrias-Komponenten charakteri-
stisch (Ramovš & Kochansky-Devidé, 1979).
Ladinische Gesteine in etwas anderer Ausbildung kommen auch auf dem Mežak-
Ija-Plateau und im nordwestlichen Teil des untersuchten Pokljuka-Plateau vor. Dort
konnten jedoch Schichten mit zahlreichen Muscheln, Kalke und Mergel mit Trocholi-
nen und Involutinen, Korallen »patch reefs« sowie auch Vulkanite und deren Tuffe
nicht nachgewiesen werden. Ein Vorkommen von pietra verde wurde gefunden.
Vulkanite und deren Tuffe kommen erst im Gebiet von Grabče vor.
Viele Ladin-Kalke wurden auf Conodonten untersucht, jedoch keine Probe li-
eferte charakteristische und stratigraphisch brauchbare Plattformconodonten. Die
damaligen ökologischen Bedingungen waren anscheinend lebensfeindlich bzw. nicht
gut geeignet für die Conodonten.
Ausbildung der Ladin-Stufe (Mitteltrias) in den nördlichen Julischen Alpen
255
1
2
256 Anton Ramovš
Tabla 2-Tafel 2
1 Trocholina sp. C, Involutina sp. A.
Ladinijski lapomi apnenec; vrhnji del Belega potoka, x 140
Ladinischer Mergelkalk; der oberste Abschnitt des Beli potok, x HO
2 Involutina sp. B.
Ladinijski lapomi apnenec; vrhnji del Belega potoka, x 140
Ladinischer Mergelkalk; der oberste Abschnitt des Beli potok, x 140
Razvoj ladinijske stopnje v severnih Julijskih Alpah
257-
258 Anton Ramovš
Tabla 3-Tafel 3
1 Trocholina sp. D.
Ladinijski lapomi apnenec; vrhnji del Belega potoka, x 140
Ladinischer Mergelkalk; der oberste Abschnitt des Beli potok, x 140
2 Trocholina sp. E.
Ladinijski lapomi apnenec; vrhnji del Belega potoka, x 140
Ladinischer Mergelkalk; der oberste Abschnitt des Beli potok, x 140
3 Myophoria woehrmanni Bittner
Leva lupina, x 5
Linke Klappe, x 5
4 Myophoria woehrmanni Bittner
Desna lupina, x 5
Rechte Klappe, x 5
5 Pektenidna školjka A. x 2,5
Pectenide Muschel A. x 2,5
6 Pektenidna školjka B. x 2,5
Pectenide Muschel B. x 2,5
7 Pektenidna školjka C. x 2,5
Pectenide Muschel C. x 2,5
3-7 Ladinijski lapomi apnenec iz vrhnjega dela Belega potoka
Ladinischer Mergelkalk im obersten Abschnitt des Beli potok
Razvoj ladinijske stopnje v severnih Julijskih Alpah
2591
260 Anton Ramovš
Tabla4-Tafel4
1 Pektenidna školjka D. x 5
Pectenide Muschel D. x 5
2 Pektenidna školjka E. x 3
Pectenide Muschel E. x 3
3 Pektenidna školjka F. x 2,5
Pectenide Muschel F. x 2,5
4 Pektenidna školjka G. x 2,5
Pectenide Muschel G. x 2,5
5 Porcelanasti lupini školjke tipa Trigonodus. x 1,5
Porzellanartige Muschelschalen von Typ Trigonodus. x 1,5
1-5 Ladinijski lapomi apnenec iz vrhnjega dela Belega potoka
Ladinischer Mergelkalk im obersten Abschnitt des Beli potok
Razvoj ladinijske stopnje v severnih Julijskih Alpah
261
262 Anton Ramovš
Tabla 5-Tafel 5
Korala »Isastraea esinensis« Stoppani iz ladinijskega apnenca zahodno od Smrajke; a: v črni
niši na levi spodnji strani slike so številne troholine in involutine, pogostne prav tako na
vrhnjem črnem delu slike, x 5
Koralle »Isastraea esinensis« Stoppani aus Ladin-Kalk westlich von Smrajka; a: in der Nische
des kleinen »patch reef« ist der schwarze Kalk mit Trocholinen und Involutinen überfüllt. Die
selben Foraminiferen sind auch im obersten schwarzen Abschnitt des Bildes sehr zahlreich, x 5
Razvoj ladinijske stopnje v severnih Julijskih Alpah
263i
264 Anton Ramovš
Tabla 6-Tafel 6
Ladinijski algalni apnenec iz vrhnjega dela Belega potoka (Teutloporella sp.). x 5,5
Ladinischer Algenkalk im obersten Abschnitt des Beli potok (Teutloporella sp.). x 5,5
Vse slike M. Grm
Photo M. Grm
Razvoj ladinijske stopnje v severnih Julijskih Alpah
265:
266 Anton Ramovš
Literatura
Buser, S. 1980, Osnovna geološka karta 1:100 000. Tolmač lista Celovec (Klagenfurt).
Zvezni geološki zavod Beograd, 62, 62 p., Beograd.
Buser, S. & Cajhen, J. 1978, Osnovna geološka karta SFRJ 1:100000, Celovec (Klagen-
furt). Zvezni geološki zavod Beograd, Beograd.
Bohinec, V. 1935, K morfologiji in glaciologiji rateške pokrajine. Geogr. vestnik 11,
100-132, Ljubljana.
Diener, C. 1884, Ein Beitrag zur Geologie des Centraistockes der Julischen Alpen. Jb.
Geol. Reichsanst. 34, 659-706, Wien.
Grafenauer, S. 1980, Petrologija triadnih magmatskih kamnin na Slovenskem. Dela
SAZU, IV. razr. 25, 220 p,, 38 tábel, Ljubljana.
Kossmat, F. 1913, Die adriatische Umrandung in der alpinen Faltenregion. Mitt. Geol.
Ges. Wien 6, 61-165, Taf. (l)III, (2)IV, Wien.
Peters, K. 1856, Bericht über die geologischen Aufnahmen in Kärnten, Krain und dem
Görzer Gebiete im Jahre 1855. Jb. Geol. Reichsanst. 7, 629-691, Wien.
Rakovec, I. 1946, Triadni vulkanizem na Slovenskem. Geogr. vestnik 2, 139-171, Ljub-
ljana.
Rakovec, I. 1951, K paleogeografiji Julijskih Alp. Geogr. vestnik 23, 109-135, Ljubljana.
Ramovš, A. 1985, Geološke raziskave severnih Julijskih Alp in njihov biostratigrafski
razvoj. Jeklo in ljudje. Jeseniški zbornik 5, 391-428, Jesenice.
Ramovš, A. & Kochansky-Devidé, V. 1979, Ladinijske konglomeratne breče na
Vršiču in njih permijski ter triasni mikrofosili. RMZ 26, 155-165, Ljubljana.
Rokopisna geološka karta lista Radovljica, 1:75 000. Geol. Reichsanst. Wien. Po
originalnih kartiranjih F. Tellerja (1900-1912), F. Kossmata (1913), F. Hartla (1920) in
O. Ampfererja (1910) je karto sestavil H. Vetters leta 1933.
Teller, F. 1910a, Geologie des Karawankentunnels. Denkschr. Math.-naturwiss. Kl.
Akad. Wiss. Wien 82, 143-250, 3 Taf., Wien.
Teller, F. 1910b, Jahresbericht des Direktors. Verh. Geol. Reichsanst., 14-16, Wien.
Winkler-Hermaden, A. 1936, Neuere Forschungsergebnisse über Schichtfolge und
Bau der östlichen Südalpen I. Geol. Rundschau 27, 156-195, Taf. 2-3, Stuttgart.