Goriške vesti. ERNA INGERLOVA. Dne 23. novembra 1917 je umrla Erna Ingerlova, učiteljica v Komnu na Goriškem, kot begunka v Št. Jurju ob Južni. železnici na Štajerskem. — Ker je delovala in se mučila 36 let kot učiteljica na šolskem polju, se mi zdi umestno, da ji posvetim nekaj vrstic v naiem strokovnem listu v spomin. Učiteljica Erna Ingerlova se je porodila 1. 1862. v Komnu na Krasu kot hcerka Viljema Ingerla, c. kr. sodnega kancelista ravno tam. — V Komnu je obiskovala ljudsko šolo pod znanim šolskim voditeljem Pianoin, ki je bil na glasu kot izboren učitelj. — Dovršivši v Komnu ljudsko šolo, je vstopila na c. kr. učiteljišče v Gorici, ki mu je bil ravnatelj Rajakovie. — Po maturi je nastopila službo prov. učiteljice na štirirazrednici v Komnu 1. 1884. Po izpitu učit. usposobljenosti je tam postala def. učiteljica, kjer je uspešno učiteljevala do srruti. Ko je bila občina Komen dne 16. sept. 1916. evakuirana in so padale v vas ital. granate, je tudi ona med drugimi pobegnila iz Komna ter se preselila v Št. Jurij ob Juž. želez. na Štajersko. — Tam je še mirno živela z materjo in sestro ter bila jako delavna kot tajnica begunskega odbora v aprovizaciji. — Dne 23. nov. t. 1. je pa nenadno umrla od kapi na možgane. Erna Ingerlova je bila spretna in pridna učiteljica, ki je dosezala najlepše učne uspehe. Posebno spretna je bila v risanju; ona je bila prva učna oseba na komenski šoli, ki se je bavila in učila v šoli risanje po naravi. Videč lepe uspehe, se je vse učiteljstvo poprijelo te metode. V prostih urah se je mnogo bavila z izrezljavanjem lesa in je izdelovala lepe okvire za slike, zrcala in portrete. Nad vse je ljubila cvetice in ptice. — Gojila je celo pozimi lepe vrste cvetic in pozimi je imela pred svojim oknom — v svojem stanovanju — nalašč iz desak napravljen prostor, na katerein je dajala laenim in izstradaniin ptičkom krme. — Ker je bila izborna učiteljica, so jo ljudje radi imeli. — Bila je pa tudi duia vseh šolskih veselic, božičnic in drugih predstav, ki jih je znala izvrstno aranžirati. Erna Ingerlova je bila vedno zdrava in čvrsta učiteljca. Znjo sein učiteljeval 30 let. Ne spominjam se, da bi bila kdaj več nego par dni bolna. 0 njeni nagli smrti mi piše njena sestia Liza sledeče: ,,Sestra Erna je nekaj časa tukaj bolehala. Večkrat jo je bolela glava, a mislili smo, da to izvira iz prehlada. Zbog tega je šla k zdravniku. Ta je mislil, da ima revinatizem in da je nervozna, zakaj poleg glave jo je bolel tudi hrbet. Kmalu ji je bilo bolje, a ostalo ji je to, da ji je vedno migljalo pred ocmi. — V petek (23. nov.) je šla zopet k zdravniku in predpisal ji je neko zdravilo. Mrzlice ni imela in je bila pri dobreni teku (apetitu). Istega dne opoldne je rada po.jedla kroinpirjevo juho in močnit omelet. Ob treh popoldne je izpila belo kavo in poteni odšla v skladališče za petrolej, zakaj zvečer so imeli oddajati beguncem petrolej. — Ob peteh je došla vesela domov, slekla črevlje, češ, da obuje copate. — Ko sede na stolico, se nagne nekoliko, da bi copate obula, strašno zakriči zaradi ubodca v glavi in hrbtenici, pade na tla in — umre". — Vsi hišni prebivalci so tekli skupaj, vse drgnjenje zdravnik in drugi, ki so pomagali, vse je bilo — zaman. j Naj končno še oinenim, da je bila uči- I teljica Erna Ingerlova milosrčna. Za j vojne je v Komnu obiskovala vojaške bol- niščnice, stregla bolniin in ranjenim vojakom ter jini delila cigaret in drugih darov. Za te zasluge je bila odlikovana s srebvno svetinjo Rdečega križa. Erne Ingerlove ni več. Komenci jo bodo pogrešali, a nemila usoda je ta, da je umrla nekaj let prej, nego bi bila stopila v pokoj po 40-letnein plodovitem delovanju. — Begunsko učiteljico — tako so ji rekli vj->t. Jurju — težko pogrešajo begunci, zakaj bila je duša tamošnje begunske aprovizacije. Trudila se je za begunee in delovala v njih dobrobit. Bila je zaradi begunskih razmer z menoj v pismenem stiku. Pogreb uciteljice Erne Ingerlove je bil v Št. Jurju velečasten, zakaj begunska učiteljica je bila tam priljubljena. Mnogo naroda se je pogreba udeležilo in osobito goriški begunci, tam in v okolici bivajoči, so ji v mnogobrojiiem številu izkazali zadnjo čast. — Tamošnje učiteljstvo, ki ji je bilo naklonjeno, se je polnoštevilno udeležilo pogreba. — Učiteljice so njeno rakev ovenčale z najlepšimi cveticaini in celo v rakvi ležečo obsule z roženkravtom, nagoljni in rožinarinovim cvetjem. — Ti pa, draga koleginja, mimo počivaj v hladni zemlji ob strani svoje drage mamice! Ni Ti bilo dano veselje, vrniti se po končani vojni v svoj rojstni kraj. Težko bo Tvojim bivšim učencem in učenkam' po Tebi, ki si jim bila dobra učiteljica. Ne bo Te več med naini, a Tvoj duh bo plaval nad nami in vedno se bomo spotninjali Tvojega vrlega dolovanja! A. L.