-* 39 •*- Križi in težave iz mojih dijaških let.*> Spisal Fr. Rojec. fojemu vaškemu tovarišu je bilo ravno tako ime kakor meni, pisal pa se je za Zupančiča. Vdova, ki sva pri nji stanovala, je bila huda nemškutarica, dasi je bila doma nekje tam doli pri Novem mestu in niti znala ni govoriti po nemško. Ker je bil njen mož koroški Nemec in nasprotnik Slovencev, je menda mislila, da ga tnora posnemati v tej neiepi lastnosti še tudi potem, ko je on _____ že davno strohnel v slovenski zemlji, ki je dajala kruha njemu in njegovi družini. Vdova je imela odraslo hčer in sina, ki sta seveda morala biti vzgo-jena v duhu svojih staršev in zatorej nista smela hoditi v tako šolo, kjer bi se mogla naučiti tudi slovenščine. Naš jezik sta le govorila, kakor sta se ga naučila od matere ter od drugih slovenskih znancev in znank. To pre-ziranje naše mile materinščine pa se je pozneje hudo maščevalo zlastfnttT i sinom. Iskal je službe v pisarnici mestnega upravništva ljubljanskega ; a ker ni bil zadostno zmožen slovenščine, ga niso mogli sprejeti. Tudi v drugih ljubljanskih pisarnicah je bil baje odklonjen njegov sprejem iz istega vzroka. Vendar pa ta grenka izkušnja kakor tudi okolščina, da se je živila s svo-jima otrokoma vred le od tega, kar je dobivala za oskrbovanje slovenskih dijakov, ni izpametovala naše velike Nemke, da bi ob vsaki priliki ne zaničevala Slovencev ter ne zabavljala čreznje. Sicer je dobivala tudi pokojnino po svojem možu po 14 gld. na mesec; ali to je ravno zadoščalo za njeno stanovanje, sestoječe iz treh sob. To stanovanje je bilo tako urejeno, da se je prišlo naravnost s hod-nika v veliko sobo, ki je imela dve okni, obrnjeni na ulico; a ob strani sta bili zaporedoma dve ozki sobici, kamor so držala ena vrata s hodnika postrani, druga pa iz velike sobe. Tudi ti dve sobici sta imeli dve okni. Eno je bilo spredaj, skozi katero se je videlo na ulico, drugo v zadnji sobici pa je bilo nbrnjeno na dvorišče. Veliko sobo je rabila gospodinja zase, za svojo družino ter za boljše goste; a v stranskih sobicah smo bili nastanjeni dijaki. Tu je razen Zupančiča in mene stanovalo v onih letih še po troje ali dvoje dijakov iz gimnazije, učiteljske pripravnice ali iz realke. Vseh se še dobro spominjam, toda povoda ni, da bi tukaj kaj več pisal o njih. Omenim naj le to, da smo se večkrat skupno zbesedili z gospodinjo zaradi nemščine in slovenščine. Ob takih prilikah je inorala slišati od nas marsikatero pikro in resnično, ali vkljub temu je ostala trdovratna nemškutarica. Časih jo je obiskala tudi kaka nemška mestna mamica, in takrat sva se z Zupančičem, ako sva bila slučajno doma, vselej lahko prepričala, kako beraško je bila podkovana s svojo blaženo nemščino. Z veselim in navidezno učenim obrazom je kimala in pritrjevala svoji obiskovalki med pogovorom, *) Glej nZvonček" 1. 1905., str. 209. Uredništvo. -x 40 x- toda iz njenih ust so prihajale le redke in neznatne netnške besedice kakor Bfrajlih", niberal", ,,natirlih". Namesto nje sta morala govoriti hči ali sin, ako pa ni bilo nobenega teh doma, je bil hitro končan nemški obisk. Drugače pa je bila naša gospodinja dobra za dijake ter nas je oskr-bovala prav po materinsko. Le pogostokrat je bila brez potrebe nekoliko preveč sitna. Večkrat se je sama pohvalila, da tako poceni in tako dobre hrane kakor pri nji nimajo dijaki nikjer drugje v Ljubljani. Pri tem jo je rada podpirala hči, nekoč: ,,Ja ,presnet', naša mama ne morejo biti tako umazani, da bi dajali dijakom tako slabo hrano kakor druge gospodinje." V koliko je bila upravičena ta hvala, ne vem, ker pozneje v Ljubljani nisem več imel hrane v svojem stanovanju, arapak sem jo dobival drugod. Pri moji prvi gospodinji na Starem trgu smo jedli vsi dijaki in domači skupaj pri enr mizi. Ako je ostalo kdaj kaj kake siabše jedi, kakor zelja, repe, fižola ali krompirja, se je ona vselej jezila na nas. nTi izbirljivci sala-menski, le dobre reči bi jedli! Ali naj krompir, fižol in jedi iz črne moke pa sama pojem? Kakršno dobim namesto denarja, tako pa dam tudi vam, proč ne morem vreči!" Take in podobne zabavljice so se razsule črez nas skoro vselej, kadar je morala nesti kake ostanke z mize nazaj v kuhinjo. Pa tudi še hujše smo morali slišati časih. S takimi zabavljicami je pikala v prvi vrsti mene in Zupančiča, ker sta ji najina očeta plačevala za naju deloma z denarjem, deloma pa z dogovorjeno količino pšenične in ajdove moke, zabele, krompirja, fižola ter pšena in ješprena. Pripeljala sta ji sicer vselej najboljšega blaga, ki so ga pridelali doma na Dolenjskem, ali najina gospodinja vendar nikdar ni bila zadovoljna z njim, zlasti z moko ne, ker ni bila nikdar tako bela kakor ona, ki jo je dobivala v ljubljanskih pro-dajalnicah. A tega nista bila kriva najina očeta, ampak naši dolenjski mli-narji, ker niso znali napraviti lepše moke. Meni je bilo kaj neprijetno ter težko pri srcu in silno me je bilo sram, kadar je stresala gospodinja svojo sitnost zaradi omenjenih reči nad menoj in Zupančičem tudi vpričo dijakov, ki so bili tam v stanovanju. nDa bi ta sitnica to povedala vsaj samo nama," sem se večkrat na tihem jezil ter si želel, da bi bil moj oče tako bogat, da bi ji mogel plačevati vse v denarju, da bi potem vendar več ne imela vzroka, tako sramotiti me še pred drugimi ljudmi. Ali ta želja je ostala le želja, in v mojo še večjo jezo, žalost in sramoto je začela ona peči tudi kruh iz moke, ki so ji jo pripeljali z mojega in Zupančičevega doma. Ta kruh je bil mnogo ,bolj črn in čvrst kakor prejšnji iz kupilne moke ter jako podoben navadni kmetiški pogači. Ni mi znano, kako je šel v slast mojim sostanovalcem, pač pa se še natančno spominjam, da sem ga bil jaz žalosten vselej, kadar sem ga videl na mizi. Zdel se mi je nekako vidno znamenje moje kmetiške nizkosti, in gospodinja ga je obgodrnjala tudi pred vsakim vnanjim znancem in gostom, ki ga je videl in okusil, ter mu brez ovinkov povedala, odkod ima tako slab kruh. Zato sem se globoko oddahnil, ko je nekoč pošla ta nesrečna dolenjska kmetiška moka, ter se je na mizi v našem stanovanju zopet zasvetila bela gosposka nštruca". -9* 41 »<- V prvih mesecih po prihodu v Ljubljano pa me je zadela še druga močnejša nadloga, ki se ji pravi bolezen. Vsaka težja bolezen je huda, nad vse bridko pa je, ako mora biti človek hudo bolan pri tujih ljudeh. Kako grenka nesreča je to za občutljivega človeka, to more pojmiti s pravim čuvstom le tisti, ki izkusi to sam. Posebno bridko pa je še, ako je treba lečiti svoje obnemoglo telo kake nalezljive in nečedne bolezni v tuji oskrbi, kakor se je to prigodilo meni. Imel sem namreč koze. Še zdaj se vidim, kakor da bi bilo to včeraj, kako sem bil ves poln zlasti po obrazu, rokah in nogah belih gnojnih mehurčkov, ki so bili povprečno veliki kakor borov-nične jagode, kako so se potem ti kožni izpuščljaji sušili ter luščili in od-padali. Kjer se je odluščila kaka ,,koza", tam je ostala rdečkasta jamica; a pozneje so se vse take jamice zaravnale, da se mi zdaj nič ne pozna prebita bolezen. f~ Med boleznijo sem ležal sam v sobici zadaj in zdi se mi, da sem bolezen lahko prebil. Moji zdravilni pripomočki pa so bili: dobra, tečna hrana in toplaodeja, ki sem moral biti z njo vedno skrbno pokrit. Oospodinja je dala za moje bolezni zapreti vrata, ki so držala iz moje stanice v drugo i sobico, in stregla mi je sama ter prihajala do mene skozi vrata s hodnika. Tako sem bil ločen od drugih sostanovalcev, ki so se gotovo bali, da bi se še sami ne nalezli moje bolezni. Toda k sreči se ta ni razširila od mene na nobenega drugega. Le moj vaški tovariš in sošolec Zupančič bi bil skoro gotovo tudi zbolel za kozami, ako bi mu gospodinja pravo-časno ne pomagala. Pred mojo boleznijo je tudi on bival v tisti sobici kakor jaz; preselil se je od tu v drugo izbo šele potem, ko se je že spo-znala moja bolezen. Kmalu nato pa so se pojavili tudi pri njem ravno taki bolestni telesni znaki kakor pri meni, preden me je položila bolezen v posteljo. Ali gospodinja ga je hitro spravila v posteljo, ga dobro odela ter tnu skuhala pol litra močnega vina, ki ga je moral izpiti prav gorkega. Ko se je v postelji dobro pregrel in spotil, je bil Zupančič zopet zdrav in drugi dan je že mogel iti v šolo. Kje in od koga pa sem se nalezel kozne bolezni? Nikjer in od nikogar! Nastala je v mojem životu sama od sebe zaradi telesne oslabelosti in prehlada. Tisto jesen, ko se je zmislil oče Franceta Zupančiča, da naj naju pošljejo v ljubljanske šole, sem ravno dobro okreval od hude vročinske bolezni, preden sem odšel v Ljubljano. Bil sem takrat še ves slaboten in se pozneje v slabem mestnem zraku in ob izpremenjeni hrani tudi nisem mogel hitro telesno okrepčati. Nastali so hladni in vlažni jesenski dnevi. Nisem imel tople obleke in rado me je zeblo. Nekega mrzlega deževnega popoldneva — bilo je menda v četrtek — sva z Zupančičem precej časa stala na Frančiškanskem mostu ter gledala pogreb. Jaz sem se tresel od mraza na vsem životu. Ko sva prišla domov v stanovanje, me je začela močno boleti glava, po životu sta me izpre-letavala mraz in vročina, in male rdeče pike so se mi začele prikazovati •* 42 «- po obrazu in po rokah. To je bil začetek moje kozne bolezni, zaradi nje sem zamudil 30 poldni šolskega pouka. Tako stoji zapisano v tnojem prvem šolskem izpričevalu iz Ljubljane v predelku za prvo četrtletje. Kakor sem zvedel doma od staršev, jaz kot otrok nisem imel zdrav-niško stavljenih koz, ker sem bil takrat ravno nekaj bolan na osepnicah ali kozah-noricah. Zato pa sem moral v toliko obilnejši meri in toliko hujše koze pasti v svojem štirinajstem letu v Ljubljani.