"'849?        V *""** *& Pro^nca.       L %^ Slovenček svojim součencam.
^gpcermajhiii sini in mladolet, Ker štejem komaj zim deset, Pa vendar mili bratje čujte,
De povem kaj Iepiga,
Govornika me vi spoštujte
Maliga — iskreniga:
TJ naših žilah mlada kri Za dobro, pravo le kipi;
Slovenskih staršev smo sinovi,
Lepa to za nas je čast, Slovenski nam so tud domovi, Nekdaj naših dedov vlast.
Tedaj ne zabimo nikdar, De dom naj pervo bo nam mar; De nar poprej za dom živimo,
Slavna naša je dolžnost; Marljivo pridno se učimo, To storit' ima mladost.
Ker nam odperla se je pot, Ki delo kaže nam povsod, Lepo če bomo se ravnali,
Id hodili pravi tir, Prolivni bodo nas spoštvali, Mas se plašno bali zmir.
Zdaj dajte mi v zavez roko, De kar sim rekel, vsi zvesto In točno hočemo spolnili,
To jez tirjam zdaj od vas, Le v Slavi slavo si dobili
Domovina prosi nas!             Andrej Likar.
18
Po hudi tovaršii rada glava boli.
Pripovdst. — CKouec.)
„Zdaj sim bil se bolj pridin ko popred, in terd-niši sim se učenja prijel. Ali to ni bilo dolgo časa. Druziga pol leta sim bil sicer še zmiram pridni Miha, ali prihodnje leto sim se ves prebernil. Trije iz ene šole smo vkup stanovali, jez in še dva druga, ki sta bila pa poredna, malopridna in umna vsake zvijače. Jez sim bil dozdaj večidel le rad pri bukvah doma, tovarša pa sta se malokdaj učila. Marveč sta se okrog klatila, in tudi mene skušala na svojo stran spraviti. Le prenaglo sim se jim dal zapeljati. Pregovorila sla me in v kratkim sim hodil z njima na prepovedane kraje. Kmalo sta me napravila, de sim v kerčme zahajal, skonca po dnevi, potem pa tudi po noči. Včasi sim se scer spomnil očetovih besed. Ali sčasama sim jih pozabil, in še le, ko sim v nesrečo zabredel, so se mi spet v glavov vtisnile, de jih pozabil ne bom do konca svojih dni. Šolske reči sim jel v nemar pušatij pa ker sim imel glavo', mi je šlo ondi še vse po godu. Drugo leto sim se pa popolnama spridil. Iz šole sim jel ostajati, v kerčmah sim vedno tičal, in posled-njič sta me tovarša še igrati navadila. Igre se jez kuj nisim hotel prijeti, ali tovarši so me zasmehovali, in zvediti, de ne znam igrati, so djali: Sram te bodi Miha! v peti šoli si že, in še tega ne umeš. V serce me je zbodlo, de s6 me tovarši zasmehovali, in pred ko sim mislil, sim znal igrati. Skonca mi je igra šla srečno od ro'k. Večidel sim dobival. Sčasama sim jel pa tudi zgubovati, in up, zaigrano zopet priigrati, se ni dal pogasiti, ampak bolj in bolj se je vnema). Denarje, ki so mi jih mati dajali, sim berž berž zapil in zaigral, in veliko veliko sim jih zapravil. Zraven sim še dolgove delal in mater sim vselej vedil nalagati, de so jih plačali. Po kerčmah, kjer smo večidel čez polnoč sedeli, sim se vsiga slabiga navzel. Bilo je v šesti šoli in zgodi se, de so nas med šolo pri igri zalezli. Neki osleduh in skrivni tožnik nas je bil izdal, in iz šole so nas spodili. Nič ni pomagalo,
19
ne prošnje, ne jok, vse je bilo zasto'nj. Niso nas hotlt nazaj. Mati pa to zvediti so se tako vstrašili, de jih je mertiid Lbožji žlak) zadel, in v kratkim so vmerli." Tukaj se mu solze po licah vlijd, na glas je jokal, in čez nekaj časa je spet jel pripovedovati, kakor sledi:
„Ko sim smert matere zvedil, sim se milo zjokal in terdno sklenil, se poboljšati. Ali kako dolgo je to terpelo? Nič delj, de sim se izjokal. Spet sim bil stari, hudobni Miha, in še hudobniši, kakor do tistih— m al. Od konca nisim vedil kaj početi. V šolo me niso hotli, in doma ni bilo nič mojiga. Zmislil sim si jo, in s tovarši, ki smo bili vkup iz šole izgnani, sim šel na Gorensko v gore, in bili smo, o groza! razbojniki ali roparji. Jez sim bil njih starašina, uni so bili pa moji podložni. Med hosto po berlogih in v skalnih votlinah smo prebivali čez dan, po noči smo pa kradli in ropali. Tode to ni dolgo terpelo. Kmalo nas je bila gosposka zasledila. Pa tudi mi smo zvedili, de nas zalezavajo, torej smo se še o pravim času odtegnili. Pobasali smo jo čez mejo in šli na Koroško. Tam smo se po berlogih dolgo časa od kraja do kraja sem ter tje vlačili in popotnike in posamezno stoječe hiše ropali. Ali vse na svetu se spremeni, vsi-ga je enkrat konec. Brez, de bi se bili nadjali, so nas pri nekim ropanji vojaki zasačili. Ker smo se raji branili, kakor podali, so jeli streljati, in vsi moji tovarši so takrat revno poginili. Mene pa so živiga vje-li, me vklenili, in v Celjovec gnali, kjer so me v težkim železji v dolgo dolgo ječo obsodili. Meni pa je v ječi težko bilo, neizrečeno težko'. Cez nekoliko tednov mi je bilo železje noge gerdo' ožulilo in lete mi tako otekle, de je jetniški zdravnik na mojo prošnjo ukazal, mi železja za tako dolgo z nog vzeti, dokler mi popolnama ozdravijo. — Pa komej so bile na pol zdrave, me je želja do prostosti (Trajosti) tako prevzela, de sim skočil skozi okno iz ječe. Ali tla, na ktere sim bil padel, so bile terde, in nogo sim si vlomil. Ker tedej nisim mogel ubežati, so me drugo jutro spet zaperli, in deset let je bilo' ravno včerej,
20
kar sim iz ječe. Noga se mi ni več zacelila, ^a berg-Ije sim mogel poskerbeti in še zdaj jih nosim. Treba bi mi jili ne bilo, ako bi bil očeta vbogal in se hudobnih tovaršev ogibal-"
Tako je sklenil siromak svoje besede. Ko sta Jernej in Mina svojima otrokama iz tega nektere nauke dala, so pokleknili in molili navadne večerne molitve. Potem pa so se vlegli vsak na svoje mesto, in k malo v miru pospali.
Drugi dan se je berač s solzim v očeh ločil od miloserčnih ljudi, in Jernej in Mina sta potem svoja otroka večkrat opomnila revniga siromaka, kar je obema prav hodilo, kakor se je sčasama pokazalo. Tinček, kteri je potem v šolo hodil, se je pridno učil in se ni dal tovaršem zapeljati. Zdaj pa je vredin duhoven, in dobro se mu godi. Ančika pa si je izmed rojakov izbrala pridniga, pobožniga moža, in dobro še ji je godilo, dokler je živela. Zdaj pa vživa plačilo v nebesih, ktero vse bogaboječe čaka.    m. Vaijavec.
Popisi življenja znamenitnili Slovanov.
Juri Zlatkonja.
Juri Zlatkonja je bil rojen v Ljubljani v letu 1454. Skoda, de se tako malo ve od tega učeniga moža. Od njegovih mladih let nam je le znano, de je bil uka-željin in moder mladeneč, prebrisane glavice. Njegove vednosti, njegova modrost, sosebno pa njegova pravičnost so ga povzdignile k eni nar višjih stopenj duhovskiga stami. Pa ne le v duhovskih, ampak tudi v veliko drugih vednostih je bil naš Zlatkonja tako znajden, de ga je cesar Maksimilijan I. za svojiga svetovavca izvolil. V letu 1497 je bil korar, v letu 1510 prost v Ljubljani. Iz Ljubljane je bil kakor prost v Novomčsto prestavljen. Ne dolgo potem pa je bil Zlatkonja za vladarja Petinske škofije in kmalo zatem enoglasno za Dunaj-skiga škofa izvoljen. Ali božja volja ni bila, de bi bil dolgo živel na te" imenitni stopnji. Vmerl je v tetn 1520. Vsi, ki so ga poznali, so nehlinjene solze žalosti za njim prelivali.
»i
Pokopali so ga v cerkvi svetiga Štefana na Dunaji. Dve
leti potem so mu postavili v spomin lep kamen, na kterim
se v latinskim jeziku sledeči napis bere:
Juri Zlalkonja, krajnskiga rodu, rojen v Ljubljani, te cerkve vikši duhoven in vladar Pe-tinske škofije, cesarja Maksimilijana skrivni in no-trajni svetovavec. Mož posebne pobožnosti, pravičnosti, ki je v olepšanji te cerkve vse svoje prednike prekosil. Sporni lek postavili v letu 1522 druziga velki&a travna. Živel je 66 let, 1 mesec in 5 dni.
Z žerjavico hiš ne greti! Bazpokane peči dobro zainazati!
De bi se hiša kmalo in bolj sogrela, imajo na kmetih navado, v piskru žerjavice noter prinesti. Oh, kako strašno nevarno je to!
Pred štirimi leti je vzel neki hlapec na Dunaji na večer žerjavice seboj v zaperti hlev, de se je grel. Potem se spravi spat. Ali revež se ni več zbudil. Drugo jutro so ga inertviga našli. —
Lani pred sv. 3 kralji greste hčeri Matijata God-n a, kmeta pri sv. Katarini nad Teržičem, ob devetih zvečer spat. Drugo jutro, na sv. treh kraljev dan, ju mati že ob štirih k pervi maši kliče. Ker se ji nobena ne oglasi, gre in spavnico odpre. Groza«, jo spreleti, ko ji hud puh skorej sapo vzame, in ko vidi svoji hčeri v smertni nevarnosti. Neutegama obedve iz spavnice neso in urno po zdravnika pošljejo. Eno je še le čez 14 ur komej smerti otel; druga pa je bila že mertva. Oživljena je zdaj povedala, de je bila sestra zvečer okoli šestih pisker živi-ga kovaškiga oglja v spavnico? prinesla, jo dobro razgreti. Predin ste šle spat, ga je pa. spet vun nesla. Po večerni molitvi, nič hudiga mislijoči, ste v razgreti spav-nici sladko zaspale, kjer se je bila taka nesreča pripetila. — Pa še več drugih nesreč se je tako zgodilo. — Kako se pa to zgodi, de človek v tako sogreti hiši vmerje? Takole: V zaperti stanici nekoliko zdraviga zraka ljudje,
22
nekoliko pa oglje povžije. Po tim takim ne ostane v hiši druziga kot že izdihani zrak, ki pa nič več ne velja. Učeni mu pravijo gnjilopuh ali gnjilogaz. Iz oglja se pa naredi nekak puh, ki mu ogleni, tudi ogelnokisli puh ali gaz pravijo. Obedva puha sta pa taka, de vsako živo stvar zadušita. Več ko jih v zaperti stanici spi, več gnjilopuha se napravi. Torej je tudi nevarnost veči.
Od ogleniga puha pa je zapametiti, de je veliko težji memo navadniga zraka. Pade tedej bolj k tlam. Torej je tisti v veči nevarnosti, ki niže leži; v nar veči pa, kdor na tleh.
Pa tudi skozi razpoke peči se ta nevarni puh v spav-nice privleče in človeka zaduši, kakor se je predlanskim z dvema mladincema tudi na Dunaj i zgodilo.
Z žerjavico tedej hiš nikakorne greti; raz-pokane peči pa dobro zamazati!
Kmetiški otroci! vtisnite si to, kar ste zdej brali, za celi čas življenja v glavo. Povejte pa od tega tudi preljubim staršem, ki niso v šolo hodili in brati ne znajo, de se po nevednosti kakšna nesreča ne zgodi.
Kako se od oglenig-a pnlia zadušenim pomaga ?
Nar prej neutegama vrata in okna odpri, de zdrava sapa škodljivi zrak počasi prežene. Berž potem pa pomočnike kliči, de se nesrečniki iz hiše pod milo nebo na zdravo sapo spravijo. Kdor niže leži, naj se poprej vun iznese. Glava se položi višje od trupla. Ako so usta žle-zaste se jim s perstam očistijo. Nato jih polivaj po vsim životu z merzlo vodo, posebno po glavi in po licih. Pihaj tudi sapo v nje. Berž ko je stanica prevetrana, se znajo *opet. nazaj znositi v posteljo. Sčasama naj se pogrejejo, in po žlici vode s kapljico vriska (jesiha) *) se jim naj daje. Ako niso že mertvi, pomagalo bo. Vender naj se pri vsim tem ne zamudi po zdravnika poslati.
*) Beseda vrisk se je še ohranila v izreku: Je kislo kot vrisk (jesih).
23
Ktera žival  je, glede na njeno velikost, nar močnejši na svetu?
Ktera nčk? — Naši bravci ne bodo verjeli, ako jim povemo, de je to žival vsaki izmed njih gotovo že več od stokrat vjdil. — Ktera žival bi to pač bila? — Ne belite si glave. Sej vemo, de ne vganete.
Ta čudna žival je — je — je — bolha. Bolha se zažene ali skoči 200krat tako visoko in čez 200krat tako deleč, kot je nje život dolg. Ko bi mogel konj 200krat tako dolge skoke delati kot je njegov život, bi v eni uri dvanajst sto milj deleč pritekel. — Bolha vleče lahko verižico, ki je stokrat težji od nje. Tako močna ni v primeri nobena druga žival. —
Gospod Boverič, neizrečeno znajden umetnik, ki je živel pred malo leti v Londnu, poglavitnim mestu angležke dežele, je bil naredil iz slonove kosti voziček s štirimi kolesi, z vso pripravo. Notri je sedel iz ravno take kosti narejen možicelj, ki je vse skup ena bolha vlekla. Poznej&je naredil ravno ta mož voziček s šestemi pri-preženimi konjički. Spredej je sedel voznik z bičem v roki in s šenetam (psičkam) med nogami. Notri so sedele štiri osebe (peršone), dva strežnika zadej. Eden je jezdil na enim pervih dveh konj. To vse je ena bolha vlekla. —
Pes.
v
Pes je bil nekdaj divja žival. Ze strašno dolgo more biti, odkar je podomačen. Divjih psov inorde nikjer več ni. Razdivjanih, ki so bili že privajeni, pa najdeš še veliko, sosebno v Ameriki in Egiptu. Tam žive psi v trumah, to je veliko vkup, in pri čedah dosti škode store. Pa se dajo spet privaditi. Med vsimi dojivnimi živalimi zamore samo pes, kakor človek po celim svetu živeti. Povsod, v nar vročejši in nar merzlejši kraje gre on za človekam, je njegov tovarš in nar zvestejši prijatel.
Pes je štirinogata žival, podolgastiga života. Nos mu je zinirej vlažen (moker) in merzel; ako je bolan, pa go-
24
rak. Jezik je dolg, plošat, širok, mehak in gladek. Pes ne pije tako, kot postavim: tele, vol, konj; ampak žlom-potaje. Jezik namreč kot žlico zaviha, ter si vodo v gobec polje in serka. Njega sluh in voh sta strašno ojstra.
Na sprednjih nogah ima po pet, na" zadnjih pa le po štiri parklje eniga zraven druziga, peti višje stoji. Njegov na koncu večidel zavihan rep ga loči od volka in le-sice, ki sta mu zlo podobna. Njega glas se imenuje lajanje. Zna tudi renčati in tuliti. Tuli sosebno rad, kader mu nevbrano zvonenje ali godenje ušesa žali.
Psica ima po 3 do 12 mladih, dostikrat po dvakrat na leto. Z neizrečeno veliko ljubeznijo jim streže. Mladički slepi na dan pridejo. Cez 10 ali 12 dni še le spregledajo. Rastejo do druziga leta. S 15 leti so psi že stari. Cez 20 let malo kedaj žive".                             v  •
Desiravno se pes meso j ednini živalim prišteva, vender skorej vse je, kar človek. Ce mu ni kaj dobro, včasi travo grize in žre. Podveržen je veliko boleznim. Nar ne-varniši je steklina ali norost^ kakor ji v nekterih krajih pravijo. Nevarna pa je zato, ker jo ne le drugi psi, ampak tudi ljudje od njega lahko nalezejo, in gotovo vmerjo, ako pomoč zakesnijo. — O pravi dobi (o pravim času) bomo od te bolezni kaj več slišali. —
(Konec sledi.)
Smešnica.
Neki kmet je nesel velik koš inerve na herbtu. Na tergu je bilo veliko ljudi. Vpije: S p cS t i! s poti! Dva gospoda, ki ga srečeta^ se pa ne umakneta, in verze s kosam obedva v blato. Gresta ga tožit. On pa besedice ne zine, ampak se mutastiga-dela. Sodnik pravi: Kaj mi je pa s tem človekam storiti? sej še govoriti ne zna. O zna, zna, se le hlini — odgovorita gospoda — sej je na tergu vpil: S poti, s poti! Ce je pa tako, povzame sodnik, bi se pa bila gospoda umaknila in v blato ne padla.
Zastavica.
V  a se marsiktert vjame,
V  roki e vsakteri nosi,
Z o si človek milost sprosi,
II pa zdravje večkrat vzame.
Zložil J. Dolinski.                                          M}snd efsqd <tspd 'js»df
Rozalija Eger, založnica. J. Navratil, vrednik.