—<>•   259
•IVO TROŠT:
Bajka o žitnem klasju.
roč veter je dahnil z iužnega zapada in zaplovil po dolgih žitnih njivah v nedozirno dalj. Rumeno kla-sje je zavalovilo pod prozornimi krili kot velikan-sko zlato morje. Veter je čutil njegov topli, vse oživljajoči dih in zaslutil v njem novo življenje.
Z neba se je smehljalo poletno solnce in zado-voljno opazovalo zabavo vetra.    Tudi oblaki    so gledali le od daleč. kako se uči veter plavanja v nedosežnem žitnem morju. Le pokošena, gola do-brava ob porobju njiv ni umela, kaj pomeni to va-lovanje. Prezgodaj so jo bili oskubili. Nemo je gte-                              dala in brezumno.   Vetru se smili,   pa ji pošepne niimogrede smehljaje: »2ivljenje prinašam in smrt, soseda. Kakor sedaj valovi žito pod mojimi krili, zavalove človeška srca, ko bo zrnje(srečno spravljeno v žitnicah.«
»Mhm!« prikima malomarno dobrava in se s tem izda, da ne ume pojasnila. Zato pošepne veter vnovič in tako glasno, da zavalovi s krat-kimi kodri celo sama dobrava: »Kako šele vzvalove otroška srčeca, ko zazro iz tega zrnja pečeni kruh, dišeče žemlje, rogliče in praznične po-tice!«
»Mhm!« se zareži dobrava, ki je nekaj slišala o drobnih zobkih in dobrem kruhku. »Seveda.« pristavi veter resno, »toda zrnju pojem danes o bližnji smrti. Strto bo v drobno belo moko, in šeie potem bo veselje vsein zemljanoin«.
Dobrava ni umela pojasnila, ni uraela tihe mrtvaške pesmi, vršeče prav sedaj med klanjajočimi se klasovi. Vetru se je mudilo naprej, samo naprej, da je samega sebe dohajal, prehajal in srečeval kakor orjaški ve-letok, izlivajoč se v neznano morje, brez prestanka črpa v oblake prav iz istega morja nove vodne zaloge, ki jih pozneje zopet zbira iz studencev v reke ter vabi neprenehoma v svojo bližino, drvečo v neznano morje. Plaval je po dolgih njivah rumenega klasja v daljno dalj kot po velikan-skem zlatem morju. Mehko in prožno se je vse valovilo pod njegovirni krili. Sluti! je v današnji smrtni pesmi novo življenje — vsakdanji kruhek, dobrava je samo molce strmela z enoličnim »mhm1« za njim. Božje soln-čece se je smehljalo z neba, in beli oblaki so se hihetaje poskrili po ne-besnih kcteh: »Ihi-hi-hi! He-he-he! Toliko drobnih zobkov in dovolj kruha! To je veselje! Hi-hi!«
Smrtne pesnii pa niso umeli, in tudi kiasovi je niso umeli. Morda je bolie tako!
Žalost