Majda Pajer BESEDE MI PRIPENJAŠ K SRCU Murska Sobota Založba BoMa SEZNAM PESMI VERJEMI LE VASE OLJKA V GORAH ODHOD NIKOLI NE VEŠ TVOJA BOLEČINA SREČANJE V E Z JAZ, ANGEL KRESNIČKA IN ŽABEC ČAKAM JUTRO MAMI REKLA TI BOM CVET ZLATA ROŽA KJE JE TVOJ DOM OB ROJSTVU MOLK NA POTI SRCA NAJIN DNEVNIK TVOJ DAN BESEDE MI PRIPENJAŠ K SRCU PRVI SNEG NA KRESNO NOČ VRT PRIJATELJSTVA MESTO SPI PISALNI STROJČEK TEŽKE REČI PRAVA MERA KRAJ NIKJER NA ONI STRANI SANJ DEŽ LEDEN TEBI ČEMU IN KDO KRESOVI KLJUČ TVOJ ANGEL MOJA IZBIRA NOV DAN MISEL NAPAKE NOVE OČI LEPA PESEM SLOVO SLADKA PESEM NA TVOJI BLAZINI MOJA VEJA VERJEMI LE VASE Poglej, prelepo jutro ti morda en jasen dan obeta, a kaj, morda že pod večer bo tvoja sreča vzeta. Včasih pa - čeprav nevihtni so oblaki, tvoj dan okitijo lahkotne misli in ves dan prehodiš z radosti koraki … Nikoli ne vemo kaj dan nov odpira, kod danes do jutri speljana bo pot … A od mnogo smeri je prava izbira – verjeti le vase, v svojih nog hód … OLJKA S soncem in z vso skrbjo odene pomlad vse nežne vejice zelene. Oljčno je drevo obale kras, njega sad je dela pridnega odraz. Malo jemlje in z velikim obdaruje, nadlogam, burji trmasto kljubuje. Daje kruh, ki na drevesu rase, življenju danes in za nove čase. Čas poletni se prevesil bo v jesen, dozorel bo dragoceni sad v njem. V radosti, veselju in med pesmijo plodovi drobni mreže polnijo. Dišijo jabolka in pokošena trava, v času, ko počivat gre narava - takrat iztiska se deviški sok - kot rojeva se pričakovan otrok. Kakor solze žalosti in sreče, ki nam polzijo čez obraz, oljčno olje vztrajno teče, z njim od nas odteka čas … V GORAH Poseben bo dan, ko v jutru te zbuja; v tebi narašča že znani nemir, saj radost in smeh ta dan ti ponuja - iz jutra meglic, ko je še daleč večer. Ko se v planinah bel sneg še iskri, že pomlad in poletje najavlja ta čas. To življenja je pesem z milijon besedí, v jesen še odmeva vedrine nje glas. Nekoč zapustiš veličastvo gorá … Naj te takrat potolaži ta misel – čas, ki ga človek za sabo ima, življenja ponos je ... in smisel … ODHOD Nevidne níti si med nama stkal, potem, ko svilo, nežno, dragoceno, si v svojem srcu poiskal. In te vezi vodile bodo do osebe drage, kakor misel, bežna iz spominov na prelepe dni, do tebe; ko prazno bo, ko bo težko, ali pa kar tako ... Greš, da tvoj bo Jutri lepši kakor Danes ali Včeraj, le tvoj nasmeh ostane naj enak za zmeraj ... NIKOLI NE VEŠ Vse, kar na večer se zgodi, spomni te naj na drobne stvari, ki ti jih poklonil je dan – nikoli ne veš … mogoče prav vsak, tudi kratek trenutek izbran, ti bil je v bogato darilo poslan ... TVOJA BOLEČINA (Ob mesecu roza pentljice) To ni le tvoja bolečina! Čeprav iz tebe je rojena, na tvojih prsih je dojena - ne daje hčerke ti ne sina ... Ne boš uspavanke ji pela, v objemu svojem je imela; le strah, okus pelina, nemoč, obup ... le to ti hoče dati ... A njej ti nočeš biti mati in ni le tvoja bolečina ... SREČANJE Kot da bi minilo kratko leto ... Vendár preteklo je že mnogo, mnogo jih in veš da skoraj že pozabljaš na nekaj, kar pozabiti mogoče ni ... Odkrivaš znova to veselje, ko spomine obudiš, in trenutke vse sproščene deliti v smehu spet želiš. Jemati moraš, kar je dano ... Ta čas brez dela in skrbi, ujet je v srečanju trenutkov in hoče, da se izživi! V E Z Ne morem še razpreti kril … Ovijajo me toge niti, ne pustijo mi oditi, z jekleno se vezjo borim. Ne morem še razpreti kril … najlepše skrito bo ostalo, dokler poguma je premalo, dokler le upam … in želim … Ne boš me obdržala, vez … močnejši je nekje objem. V daljavi časa prepoznam se v njem, ljubeča roka mi ponuja rožo … JAZ, ANGEL (Odgovor na Angele T. Pavčka) Izbiral si med angeli, poet, jih vlekel za nebesna krila, odločno, da ti kakšen ne ubeži, a nežno, da se ne bi jim zlomila. Vem, ker tam sem blizu ždel, pred svetom, tabo skrival sem obraz – takrat v bojazni, da ne boš verjel, da sem pravi angel tudi jaz … Brez kril letim v življenju tem, a v meni so nebeški kriki, kot angela me ne poznaš, zato me ni v tvoji zbirki. Nekoč mi zrastejo peruti … Odnesejo me od ljudi ter mimo pekla, takrat nekje se bova srečala, pa sedla na oblak in kakšno rekla! KRESNIČKA IN ŽABEC (Basen) Stvari pač niso zmeraj take, kot se zdijo. To rek je star, a še kako drži. In prav nobenega pravila ni, da vedno je tako kot govorijo … En lep večer je, topel in poletni bil, v zatonu sonca so obmolknile že ptice. Gladino jezera je nočni mir prekril, nad njim so tiho letale kresnice … Ob robu jezera pa žabica je ždela, kaj žabica, pravilneje, žabon bil pravi! Kresnička drobna je nad njim letela, z namenom da ga vidi in pozdravi. Naj žabe bi lovile muhe le moteče, ki izzivajo prelet preblizu brega. Baje se sploh ne lotijo jedi svetleče, zatorej se kresnicam žab ni bati treba. Si mislila je – lepa hvala gre naravi, ker mi lučko je prilepila na ritko! Zatorej brez skrbi v bližini se pojavi, ne bo okusil žabec z lepljivim je jezikom. »Kako si žabec ta večer,« pozdravi, »je tudi za teboj dan, miren in prijazen?« Ker ni odgovora, sočutno se popravi: »Zgleda, da je tvoj želodček prazen. Po sili moral si preskočiti kosilo, in videti je, še z večerjo slabo kaže. Hudo, da se je ravno tebi to zgodilo, da plena ni za korenjaka tvoje baže.« Takole je v naivnosti izzivala kresnica, malo le preveč, to treba je priznati, seveda v veri, da prastara je resnica – kresničkam žabjega jezika ni se treba bati. A glej, nenadoma, kot da lepljiva strela bi preparala nad jezerom nebo, iztegne žabec jezik in posname scela kresničko z lučko … ni je več bilo … Ker je verjela to, kar drugi govorijo, utegnila ni reči zbogom ne adijo… ČAKAM JUTRO Čakam, da ugasne noč in sonce mi v nov dan posveti. Čakam, da odpre se roža, ki zna podnevi le cveteti. Čakam na en svež nasmeh, ki z jutrom ga želim prejeti – v zvoku čudežnih besed, ki ju hočem podariti – dobro jutro! MAMI Rodila si se v času jablane cvetenja, odprla se življenju, nežni cvet. Povsod, kjer te je tvoja pot vodila, si za sabo puščala ljubezni sled. V ljubezni žena si postala, iz ljubezni si postala mati, od ljubezni babica postala … Pa vsepovsod ljubezen znala si sejati … Tvoj vrt v samoti in bolesti čaka … na mehko roko, znan korak, v pogrešanju ljubezni nasmeha ne dočaka … Nobeden drug ne more biti tvojemu enak … REKLA TI BOM CVET Rekla ti bom – cvet … Iz ljubezni, želje si nastala, krhka, nežna si kot roža se odprla in okitila moj svet. V razposajeni sreči prve mi pomladi štela, v čarih pisanih jeseni, rasel je moj čas, s teboj objet. Rekla ti bom – cvet … Včasih bíl se je upognila, kot da se bo uklonila bremenom drobnim iz nerodnih let. Pa vendar … močno in dišečo, opojno sem uživala te roža moja - spet in spet! Rekla ti bom – cvet … In čutim, da odhaja ta svežina tvoja, zapuščaš me - počasi, a prerano oh, mladost ti moja … ZLATA ROŽA V moči kresne noči, ob svetlobi lune medene je zrasla roža strasti. Oko iskrivo se vanjo zazre in roka dekliška trepetaje poišče pot si do nje. Čas radosti, čas ljubezni, čas dišeči, čas čez vse … … v njem drobnocvetna zlata roža boža žalostno srce … KJE JE TVOJ DOM Ne naslov, izpisan na papirju, ne miza, ki zate se z jedjo potrudi, ne postelja, ki ti počitek nudi … Kjer objem ljubeč te čaka v miru, kjer začutiš čas prijazen, ki v toplini ti mineva, tam dom je tvoj, kjer v večer se ne prelije bolečina dneva… OB ROJSTVU Pa je prišel nekdo – kot da bi veter svež zavel v lep poletni dan, nekdo želen, pričakovan, kot da je bil z neba poslan … Pa je prišel nekdo, s seboj prinesel je milino s poti neskončnih potovanj – in znašel se je v objemih, ki čakali so ravno nanj; dobrodošel mali … MOLK Molk na oni strani me je v sen zavil, molk na oni strani me bo prebudil. Hrup iz mojega srca zaman tišini ugovarja, med razlogi išče pot, da preveč te ne preganja. Poznam tvoj razlog brez glasu - duša se preveč utruja … Umakneš jo v svet miru, kjer molk počitek ji ponuja … NA POTI SRCA Vem, da pogosto se izgubim in po neznanem tavam, a srca poti se ne bojim, tam ti si vedno zraven. Čeprav pač kdaj nasmeha ni, pa trudne roke so, oči - ko misel k tebi pelje v noč, objema me ljubezni moč … NAJIN DNEVNIK Odhajam med glasovi, zapuščam trušč besed, v temo mi sledi nek tih, neznan pogled … Odide čas poletja in čar jesenskih dni, v minevanju neskončne zime nekdo me išče s srcem … in z očmi ... Pred pomladjo pride pogled skrivnosten za menoj, nekdo, ki me je našel, nekdo postal je moj. Midva zapiševa besede, spomine najin čas prebira, ustvarila sva knjigo - naj v skupno večnost stran se za stranjo odpira … TVOJ DAN Danes me obšla je želja - stopati po tvoji cesti s tvojimi rokami prek ramen … Danes me obšla je želja – poslušati besede tvoje in doživeti tvoj ljubeč objem. Danes me obšla je želja – živeti s tabo ves tvoj dan, ki s tabo danes je rojen … BESEDE MI PRIPENJAŠ K SRCU Besede mi pripenjaš k srcu - od takrat, ko se je začela najina pomlad. Pod sladko srčno težo dan za dnem se v pesem vežejo besede, zapisane na njem. PRVI SNEG Na drugi strani mojih vrat, ko temna noč od sebe proč en dan svetál odriva, brez počitka prvi sneg z odejo belo ulice pokriva. Na pragu sanj pa iz zavetja mi misel topla v zimski hlad uhaja, v dalji čaka jo objem in v njem ledena se belina taja … NA KRESNO NOČ Čaka deklica čarobno noč, ko v zraku sta čuječnost in nemir, na čas, ko žito dozoreva, ko na vrhuncu je dolžina dneva. Čaka deklica čarobno noč, ko z vencem kresnih rož na glavi v obleki beli šla bo čez cvetoče polje, poslušala šepet med travami, ki ji pravi zgodbo milo – nekoč, nekdo … bo tam … Čaka deklica čarobno noč, ko v iskreči nadsvetlobi zazre v potoka se zrcalo, pogled dojame, kar srce si bo izbralo – mogoče se bo izpolnilo, nekoč, nekdo … bo čakal tam … VRT PRIJATELJSTVA Hiša v srcu pusta, prazna, vrata so zaprta sreči, v okna duše se zaganja mraz. Ni besed, ni rame, ni opore, ko z vsakim dnem nemir je večji, misliš – razumeti te nihče ne more … A prijatelji so vedno s tabo, vsepovsod - in tam, okoli srčne hiše vrt cvetoč je razprostran. Nekoga ti objem je dobro znan, nekomu si nekoč ponudil dlan. Nekdo se zna razdajati z besedo, nekdo zna božati s pogledom, nekomu si morda postal odveč, nekomu si – preprosto všeč … Prestopi prazne hiše prag, in prepoznaj svoj rožni vrt, prijateljstva izberi cvet … Sprejmi to, kar ti je dano, daj, z veseljem bo sprejeto – kjer družita se skrb, vedrina, v smehu, solzah, sreči, bóli, hiša tvoja bo v cvetu, prijatelji za vedno s tabo; mogoče enkrat, mogoče vedno … če nočeš, pa morda nikoli … MESTO SPI Dež umil je ulice in vsi so že odšli v zavetje med zidove, domov, prižgat´ luči, razdajat se v besedah, jih z molkom okrasit´, pobrat´ vse črepinje - kar dan pusti, razbit … Potihnejo koraki, promet se umiri, na pernici vsakdana prav mirno mesto spi … PISALNI STROJČEK Sanjam čas, en ljub mi čas, ko sem besede iz srca na črni trak prelila, sanjam čas, ko se pod trdimi udarci prstov pesem nežna je rodila. Ob večerih v soju sveče glasno tipke so spregovorile, najlepših misli iz dekliške duše tam so črno sled pustile. Sanjam čas, en ljub mi čas, ko sem bolečino na brezkončen valj zabíla. Sanjam čas, ko se je solza prej kot barva posušila. TEŽKE REČI Lezi k počitku, zatisni oči, pusti za sabo vse, kar te teži – stvari, ki bolijo, vso težo skrbi, odvrzi bremena, vse težke reči. Hvaležno dopusti si sanjam v objem – saj veš, da želijo te božati v njem; in nihče te nocoj k sebi stisnil ne bo, kot da bi pozabljeno nate bilo … PRAVA MERA Kje neskončnost se ustavi, kdaj nemogoče se pojavi, kam bližina se odpravlja, kdo nenehno se predstavlja? Zakaj vsi dvomi so poznani, čemu namenjeni vprašaji …? Stabilnim nujna je opora, v gneči pa preveč prostora – vsakdo lahko si vse izbere – res … nikjer ni najti prave mere … KRAJ NIKJER Nocoj odidem v kraj Nikjer … Le meni pot je tja poznana, v družbi lastni stopam sama, ko v noč potaplja se večer … Brez vhodnih vrat je kraj Nikjer, a misel najde tisti prag, ki vodi v kraj, le meni drag – ker ni nikjer kot le v Nikjer … NA ONI STRANI SANJ Polnost dneva se v spokoj noči predaja, na poti v sen je dneva glas in z njim večer odhaja. Izginjajo besede, vse manjše so in tišje - a na oni strani sanj nekdo jih v dolgo pesem piše. Iz globine moje duše brez odmora jih odbira, pred njim pa vedno znova nov se, prazen list odpira. Na oni strani mojih sanj se zgodba piše skozi noč, in jutra čas začel se bo z besedico – Nekoč ... DEŽ LEDEN Znorela je jesen! Ko mesto že počiva, v temni noči dež leden še neumorno ulice pomiva. Nekoč pa topel veter je z vasi prinašal pisanega listja kras, in k počitku vabil miren je jesenski čas … … pa je pobožala za lahko noč te mamica jesen … A zdaj po duši te udarja tujec, dež leden … TEBI Kako želen je ta trenutek, da se na mojem srčnem pragu tvoj korak ustavi, da na vrata moje duše potrka tvoja roka, in me tvoj nasmeh mehkó pozdravi ... Kako iskriv je moj pogled, ko s tvojim je ujet, kako resnična je bližina v potovanju misli od mojega do tvojega kraja – kako popoln je čas, ki v objemu tvojem traja ... ČEMU IN KDO Naj bi se končalo … Kdo to pravi? Saj ni konca, če začetek čuti se v daljavi. Kaj je blizu, kaj je daleč – kot da v krogu bi iskali kot, ni pomembno kje si, isto je, nikjer – ali povsod. Ni nas čas izbral, in nihče se ni izbral kar sam, ni važno, kje, ni važno kdaj … le to – čemu in kdo… KRESOVI Naj kresovi zagorijo, da prebijejo sivino, da ustvarijo toplino, da prinesejo bližino – kar je vzeto neki noči in je med spomine dano, ko goreli so kresovi, še čas od njih je šel na sámo … Besede, tiho izrečene, so presegle vse glasove, v neskončne štrene pa dlani prepletale so želje nove … Temna noč, ugasne luč, kresovi bodo dogoreli … Vedno je tako … A mi v njih večnost radi bi verjeli … KLJUČ Roka prvič ključ obrne … Vrata se odpro. V praznini hladne stene same vase gledajo. Roka drugič ključ obrne … Noga že prestopi prag. Tok toplote te doseže, a objemu ni enak. Roka tretjič ključ obrne … Drag nasmeh te zdaj pozdravi – Ko vseljena je ljubezen, tam za vrati dom je pravi … TVOJ ANGEL Zaprem oči, doživljam čas ... V naročju svojem spet pestujem dva - svojo novo, malo srečo v objemu angela. Doživljam čas, najlepši čas ... Poslušam glas iz tistih nežnih dni, ko angel tvoj srebrno se s teboj smeji. Doživljam čas, boli me čas ... Ne morem ga izbrisati … A ves ta čas, ta najin čas med nama angel vez drži. Doživljam čas - odraslosti čas … Tvoj angel zdaj ves čas potuje, vse dni, noči premerja dolgo pot med nama; ko kakšno noč nemir v tebi vztrepeta, takrat za miren sen te preko angela od daleč boža tvoja mama ... MOJA IZBIRA Raje danes kot jutri, raje smeh od prepira - to zame je prava, je moja izbira. En je pogled, a dva sta svetova, vse se ponavlja, znova in znova. Ozrem se na levo, a mika me desno, nekje je široko, drugje gre na tesno. Ne vem, kaj sploh hočem ne, kaj potrebujem, a izberem takrat, ko največ pričakujem ... NOV DAN Ta močna svetloba od zgoraj prihaja, in tema prihaja iz istega kraja. Od tam je življenje, večno in eno, nekoč tja odhaja vse, kar ni zeleno. A prava ljubezen se tukaj rojeva, brez nje noč ne mine, ni ure ne dneva, ko duša zajoče, objem jo ustavi, srce bolečini svoj prostor pripravi. Je nekaj nad nami, med nami pa mnogo, podajamo čustva si kot bi si žogo, prideš, ujameš kos srčne bližine, nabereš nasmehov, si vzameš topline. Izbiraš najlepše, izpolniš si želje, ne vračaš s solzami, z udarci ne plačaš. Pometeš težave pod težko preprogo, ostanejo tamkaj, pohojene z nogo. Ne veš za samoto, za vrata zaprta, ti tuja je žalost, tesnoba zatrta. Če upanja ni, reče glas ti neznan - ko noč najbolj je črna, začne se nov dan! MISEL Predaja se misel objemu tišine, da ta jo ponese do tvojega praga. Odprejo se vrata za drobec širine, da vstopiti more, ki tebi je draga; od mene poslana nasmeh pričakuje, iz množice sanj sama k tebi potuje ... NAPAKE V brezmejnosti brez povabila vstopajo v življenja hód, brez kažipota kar vedo, kod teče nam v času pot. Brez vstopnine se njih igra z občinstvom oskrbuje, starost, stan, omika – prav ničesar njim ni tuje. Brez izjem, brez naročila v hiše bistva se vselijo, brez počitnic neprestano za življenje nas učijo … NOVE OČI Vidim, kar prej si je v sencah le risal moj jaz. Vidim, kar prej je le v mislih imelo obraz. Vidim vse ostre robove besed, nejasnih obrisov od prej. Vidim … še tiste tri pike, ki peljejo misel naprej. Hvala … za lepe stvari, ki pogled zdaj jih zmore objeti – hvala življenju za nove oči, za darilo … sprejeti … imeti … LEPA PESEM Ta samota … … je tako posebna … Iz ostankov mrke zime se sama je skrojila, z malo rime in glasov se v pesem je razvila. Ta samota … … je tako posebna … Med trenutki še pred »zdaj« besede je izbrala, le zakaj kot Lepa pesem si ime je dala? SLOVO Ustavil se je čas, zamrl smeh, in na obraz je legla črno črna noč v višini dneva, življenja pesmi radosten odmev boleče je preklal tišine glas … Ubogi človek, ko žalost dolge mu minute šteje, a sreča mu odmeri le neznaten čas … … pa še tisto malo lepega bi dal, da prekril bi bolečino, ko je šel od nas … SLADKA PESEM Ta pesem je zate, je sama nastala - brez izbranih besed se je spesniti znala. Pogledi, nasmehi prav vse ji povejo, kar skriva srce, izdati njej smejo. Z željo za srečo se je okrasila, naj bi se tebi vsak dan izpolnila. Prenaša darilo od mene do tebe, skrbno zavita poklanja ti … sebe. Ta pesem je vez, med nama spletena iz sladkih besed, vsa zlato – medena … NA TVOJI BLAZINI Na tvoji blazini zaprtih oči znova presanjam čas lepih noči. Misli ljubezni se v sen potopijo, nemih besed, da me ne zbudijo. Na tvoji blazini nasmeh zacveti, ko se v sanjah pojaviš še ti. Na tvoji blazini se res krasno spi … MOJA VEJA Poznam táko drevo, ki ima globoko korenine in krošnjo široko, na njem pa rastejo družine. Ob sončnih dneh na koncu neke veje ob času nov listič vzklije, na drugi strani pa kakšen odpade, mogočno drevo drobna solza zalije. Na moji veji so zreli sadovi, pod njimi brstijo že novi cvetovi. Moja veja je zdrava in klena, in se ne boji nobenega bremena … Majda Pajer: Besede mi pripenjaš k srcu Avtor: Majda Pajer Uredil: Založba BoMa Oblikovanje naslovnice: Založba BoMa Naslovnica: canva.com Oblikovanje in priprava knjige: Založba BoMa Zbirka: Pesniška zbirka Kraj: Murska Sobota Tiskana izdaja: 2018 elektronska izdaja, leto izida: 2021 Dosegljivost: https://www.biblos.si/ Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI – ID = 66042883 ISBN 978-961-94472-9-1 (ePUB)