-J
»nfskf list
Letnik XXXVI
^g 200din
Stevilka 10
TITO DA - ŠTAFETA NE!

ODVEDNIKl
PALICA - SIMBOL NAŠE MLADOSTI
Vse. kar ie iracionalno, ie štafeta. In da stafeta je,je racionalno.
Milan Balažic
>rnji stavek nam priča, da je bilo letos štafeto, realno->litično gledano, preprosto nemogoče ukiniti.Nobena loodločba, niti referendum ne more štafeti do živega. Tudi badgi(priponke) "ŠTAFETA? NE HVALA!" fne bo-do pomagali, pa čeprav so jih Ijubljanski študentje delili na sami slovesnosti pri odhodu štafete v Bohinju.Država in njeni organi so se ob tem samo smejali in niso posegli po represiji.Najvišji republiški politiki si priponk sicer niso pripeli,toda smehljaje so jih spravili v žepe in jih doma verjetno podarili otrokom oziroma vnukom.To dejstvo je delilce priponk tako užalostilo, da jim ni preos-talo drugega, kot da spodvijejo rep.Akcija, za katero so mi-slili, da bo prvovrstna provokacija, se je sprevrgla v farso. Razen nekaterih dopisnikov časopisov iz drugih republik, ni nihče padel na to finto.Slovensko politično vodstvo je očitno premodro, da bi se pustilo shisterizirati P UK ZSMS bo moralo krepko spremeniti taktiko. Zgoraj citirani stavek nam pove, da je štafeta zgrajena na iracionalni podlagi, vendar pa se tega večina, ali vsaj tisti, ki o tem odločajo, ne zavedajo ali pa nočejo zavedati, in zato je obstoj štafete v tem trenutku še vedno racionalen. Zavest o iracionalnosti pa lahko dosežemo le s prekoračit-vijo te iste iracionalnosti.Celotni prvotni projekt odhoda štafete je bil odločen korak v tej smeri, vendar pa je RK ZSMS padla na tem izpitu.Ni znala braniti tega koncepta, vendar ne zaradi vprašljivosti koncepta samega, temveč zaradi lastne nepripravljenosti na boj.Tam kjer je obstala RK ZSMS , bi morala nadaljevati UK ZSMS in edini korak naprej od "žaganja" hloda(vse drugo b\ bilo farsa)bi bila ORGANIZACIJA oziroma možnost, da avtorji prvotne zamisli odhoda štafete, to svojo zamisel tudi URESNIČIJO. Možnost se ponuja kar sama,V tednu okoli 25.maja je mla-dim že tako ali tako dovoljeno zapustiti gostilne. Ceprav sedaj, ko je štafeta zapustila našo ožjo domovino, z no zopet vsi tekajo(zdi se, kot da veliko več kot prejš-nJa leta) in nam v en glas zatrjujejo, da bodo branili brat-stvo in enotnost(verjetno s tekanjem), nam je jasno, da se Popotovanje letošnje štafete v Sloveniji in drugod,prav nič ne razlikuje.Kljub številčni udeležbi na "štafetnih" okrog-lih mizah, je marsikateri opazovalec ugotovil naslednje:
aktivnimi udeleženci je bilo večkrat zelo malo mla-iincev
>krogle mize so se vrstile samo ta teden,ostali del leta >anič
ilo mladinskih organizacij se ni torej nič spremenilo.Mno-nied njimi so dosedaj vsako leto naredile zgolj f, da so organizirale tekanje za štafeto, sedaj bo-
do pa vsako leto pripravili eno okroglo mizo in mir-no uživale naprej,Forumsko delo ostaja še naprej modus vivendi mladinske organizacije, razlika je le v tem, da eni tekajo, drugim pa se tega ne da več početi.
Sicer pa je štafeta lahko prav zabavna reč, le res-no je ne smeš jemati.To sem občutil tudi na last-ni koži in nekaj tega občutenja vam ponujam v obliki jedilnega lista na sprejemu pri našem "ju-goslovanskem" mladinskem predsedniku Hashi-mu Rexhepiju, ki je bil na dan odhoda štafete. CENA:maJenkost(pozaupfiih kanalih 15 ooo
dinarjev po glavi;glav je bilo nekaj več
kot sto) PLAČNIK:Vragsigavedi
Goveja juha z domačimi rezanci
Ocvrti postrvji file Tatarska omaka
Goveji file
Piščančja prsa
Svinjska mrežna pečenka
Zelenjavna obloga
Mešana solata
Šarlota z vročo višnjevo omako
Kava Bled. dne 21. marec 1987
Robert Botteri
NIK
... ZA STARO PRAVDO ...
UK ZSMS je v razglasu delavski in kmečki mladini, študentom ter pošteni in-teligenci predlagala ogled Prešernovega spomenika 21. marca ob deveti uri. Ob tm razglasu je luč dneva ugledal manjfest »Pomlad naj bo!«, ki ga v celoti povze-mam, da bi ga lahko prebrali vsi tisti, ki so na prvi pomladni dan ostali brez njega.
POMLAD NAJ BO!
Naše pomladi več niso pomladi. Zime so. In danes bol kot kdajkoli. Ko se zima izteče v pomlad, je to še zmeraj samo be-seda, ki ne označuje nikakršne spremem-be in ne obljublja ničesar novega, ampak le klavrno nadaljevanje starega. Tako os-taja pomlad v zimi in z zimo izgubljamo vsi. In vztrajamo v tem letnem času, ki mu je narava že odrekla pravico obstoja, ter se oziramo v z ivjem porisano golo vejevje in čakamo.
Na prihodnjo pom/ad, ki bo Zima.
Ne želimo več takih po-mladnih dnevov, kjer potrju-jemo našo mladost ob enem dnevu, da bi jo izgubili v vseh.
Ne želimo več takih po-mladnih dnevov, ki se norču-jejo iz naše mladosti.
Ne želimo m/adosti, ki sa-mopašno pozablja pomlad.
Naj torej ne bo naša prazna mladost brez pomladi.
Pomlad naj bo. Predsedstvo      UK     ZSMS UUBUANA
21. marec - prvi pomladni dan, ki se je vpisal v zgodovino kot dan zmage mono-litne razredne enotnosti nad vsemi kultur-no-zgodovinskimi razlikami bo v spominu prisotnih na jurjevanju UK-ja ostal zabe-ležen kot dan punta študentske mladine zoper štafeto. Zoper štafeto, ki je njih oži-gosala kot meščansko desnico, ki je njiho-ve kolege spravila v sodni postopek, ki je razmetavanje denarja v času množične brezposelnosti...
V trenutku, ko bi se morala TV Ljublja-na in vsi ostali YU studiji vključiti v prenos dogodka leta, se je pred Prešernovim spomenikom, ki je že vrsto let središče različnih protestnih akcij, začelo jurjeva-nje z vsemi zato potrebnimi dovoljenji. Številčno zelo dobro zastopstvo organov UJV je bilo zelo dobro porazdeljeno po ožji okolici mesta dogodka in je celotne-mu dogajanju dalo pravi okvir (MODER). Sam program je bil kratek. Uvodni govor je podal igor Mekina, ki je v nekaj bese-
dah strnil zahteve kongresa v Krškem, ki postajajo pozabljene, ter zahteve UK-ja, ki se jih ignorira. Največ odobravanja pa je požeja njegova obsodba vetra, ki piha z juga in je s sabo v naše kraje prinesel ide-jo, za katero smo vsi mislili, da pripada le še preteklosti - idejo jugoslovanstva, kot ga je pred mnogimi leti koncipiral kralj troedinega plemena. Odmevnost njegove misli med prisotnimi najbolje zrcali čestit-ka, ki jo je prejel od starejše občanke, ki iz-razi priznanje za pogumne besede, ter prepričanje, da se lahko iz globoke druž-bene krize, v katero smo se pogreznili, ali v katero so naspogreznili, izvlečemo le z radikalno kritiko napak, nikakor pa ne z zatekanjem k simbolom, ki bi naj pokazali naše zadovoljstvo nad doseženim. Govo-ru so sledile pesmi. Najbolj odmevna je bila Zdravljica, ki smo jo tudi delili kot pri-log k razglasu. Tako bi lahko končali poro-čilo o dogodku, ki je trajal manj kot eno uro, pa vendar ne bi s tem zajeli tistega, kar dogodek nosi v sebi. Dogodek namreč hoče biti in je snov za razmislek, ki časov-no ni omejen na sobotni dopoldan, tem-več sega v preteklost in prihodnost. Tu je bodoča ločnica, ki ga loči od dogodka šta-fete. Štafeta je kljub temu, da se navzven kaže kot povezava s preteklostjo, postala izvenzgodovinska tvorba, ki je fiksno pri-bežališče za tiste, ki nočejo priznati svojih napak. Njen dogodek je spektakel, ki je časovno omejen in hoče biti tako tudi raz-umljen.
UK ZSMS JE TOREJ ZOPET SEJAL NEKULTURO. (Ta označevalec je na de-javnost univerzitetne konference prilepil Geza Bačič.) Z nekulturo je mišljena de-mokracija ulice, javno preverjanje stališč in ukvarjanje s prepovedanimi temami. Oglejmo si kulturo v njenem edinem no-silcu-oblasti, ter nekulturo UK-ja. Kako razmišljati na kulturen način? S knjižne po-lice lahko vzamem Marxa ali pa kakšnega drugega teoretika RESNICE?, pa vendars tem kulturi ne bom prišel do dna. S po-močjo teoretikov bi lahko oblasti dokazal le to, da si jih prikrojuje po trenutnih potre-bah. Mi pa želimo več. Zato se bomo spustili v prakso, ki jo ustvarja oblast in jo na partiji lasten način reflektira njen glas - časopis Komunist.
Komunist, 13. marec 1987
Borislav Vučetič začenja to številko z naslovom Druga stran samozaščite. Og-lejmo si to drugo stran:
»Vsem tistim (MIŠUENE SO SOV-RAŽNE SKUPINE - moje pojasnilo) smo dajali in bomo dajali odgovor, kakršnega si zaslužijo,... tako, da bomo krepili naše razredno orožje: sistem družbene samo-zaščite... Poglavitno pa je, da se naši de-lovni Ijudje in občani idejno in politično usposobijo za to, da bodo prepoznali in odkrili poskuse nacionalističnih, separati-stičnih, iredentističnih in kdo ve še kakš-
nih stališč in jih javno žigosali, kot to za-služijo.«
Komentar: Strah ima velike oči. Avtor članka se zavzema, da bi strah, ki ga čuti oblast, postal strah všeh Ijudi. S tem bi se namreč vzpostaviio množično iskanje sovražnikov in Ijudje bi pozabili na težave ki jih preganjajo. Takšen sistem samoza-ščite res lahko obrodi trenutne sadove, dolgoročno pa vodi v globalno konfronta-cijo vseh z oblastjo.
Verjetno se sprašujete, kaj ima štafeta in protištafeta UK-ja skupnega z navede-nim tekstom. Del sporočila štafete pravi: Zdaj ko je treba braniti Jugoslavijo, brat-stvo, enotnost in našo štafeto... Podob-nost sporočil je očitna, saj obe nakazujeta potrebo po obrambi. Nobeno od sporočil pa se ne potrudi, da bi pojasnilo, kaj je tis-to, kar napada, ampak zgolj ugotavlja po-trebo po obračunu. Oblast je ugotovila, da izgublja borbo na tleh stvarnosti, kjer živijo in detajo njeni podaniki, kjer iščejo službo in stanovanje, ter posku-šajo preživeti s plačo, pokojnino, štipen-dijo. Zato je zbežala iz realnega sveta v sfero iracionalnosti, kjer prazen trebuh ni več argument zoper njo. Na tem ni-voju je ona vladar, ki deli namesto kru-ha blagoslov. Ravno na ta beg iz real-nosti opozarja punt pri Prešernovem spomeniku.
Pred kratkim časom se je naša javnost zgražala, koliko denarja je bilo potrošene-ga za rešitev dveh mladih fantov, ki sta se v neugodnih vremenskih razmerah od-pravila v gore, čeprav ni posredoval heli-kopter, ki je stal, ker ni bilo sredstev za njegove dele. V trenutku, ko pa je potreb-no spremljati štafeto, helikopter poleti. Skupina alpinistov, gorskih reševalcev, mladinskih vodnikov in vojakov planinske enote je pa bila presrečna, da je mladin-ska? štafeta šla na pot. Je že res, da je člo-vek največja vrednota naše družbe, am-pak vrednota je, dokler ustvarja in s tem daje. V trenutku, ko pa zahteva od družbe, da ga reši in zato porabi določana sred-stva, je v drugi vrsti; prednost ima namreČ štafeta. Zato zahtevam, da se poda na-tančno poročilo, koliko nas je ta štafeta stala. Naslednjič, ko helikopter ne bo po-letel zaradi finančnih težav, se spomnimo na štafeto mladosti. Tako bomo umrli z nasmehorn na ustih.
Verjamem, da rabimo še naprej takšen UK-a, kot je sedaj, ko zna biti tudi razpo-sajen in pravokativen, saj bo le tako uspel stresti oblast iz oblakov nazaj na zemljo. Smo na zemlji se lahko rešujejo naši pro-blemi.
Le vkup, le vkup uboga gmajna.
SILVOZAPEČNIK
TRIBUNA-STRAN 2
Narodna tehnikaJugoslavije uvaja letos jugoslovansko tekmovanje v striženju ovac, ki bo konec maja na farmi Kmetijskega posestva Salaš v okolici Zaječara.
Tehniko narodu in v 21. stoletje, komentira Mladost.
KRIKh
JOKULATOR
SEVERNIK IN JUG
Severnik je povabil Juga v goste. Jug se je pripeljal k njemu v ko-čiji iz voska. Ko so se najedli, je Severnik po-spremil Juga, ker je mislil, da se mu bodo kolesa zdrobila in bo moral peš nadaljevati pot domov.
Cez nekaj časa je Jug povabil Severnika k sebi. Severnik pa se je k njemu pripeljal v le-deni kočiji. Ko so se najedii, je Jug pospre-mil Severnika. A Jug se je peljal v Severni-kovi kočiji, pri tem pa so se zdrobile in stopile vse ledene špice na kolesih, da je moral Severnik peš domov. Tako je Jug vrnil po-gostitev.
Zgoraj navedena basen, ki je pobrana iz knjige zbranih slovenskih basni, pač ilustrira tudi dandanašnji odnos juga do severa. Namreč, vzemimo spet te nesrečne dogodke okoli štafete in videli bomo, da je Anderlič lepo pogostil in pospremil na pot Lazoviča, a sam se je vrnil z Juga s po-lomljenimi špicami, z razcef-rano srajco in ves poklapan. In prejšnji četrtek je bil Lazo-vič spet na ob&ku na Severu, ceiov Bohinjski Bistrici, in se-vemjaki so ga spet lepo spre-jeli in pospremni.
Vse pobude slovenske mladine, da jih spet našteje-mo po vrsti: sprememba šta-fete oziroma njena ukinitev, civilno služenje vojaškega roka in ukinitev 133. člena kazenskega zakonika, so tiste nesrečne špice severnega kolesa, ki se zaradi hotenega Jugovega nerazumevanja polomijo in se stopijo ob vsa-kem Severnikovem obiskirpri Jugu. Basen nas.pravzaprav uči, da je povsem naivno in nerealno pričakovati, da se le-dene špice na jugu ne bi zdro-bile in stalile. Gre za drugačno mentaliteto, za drugačno oz-račje, nenazadnje za drugač-no temperaturo.
Ne le, da so se stopile glav-ne osi slovenske mladinske organizacije, tudi ostale po-bude, takoimenovane odrasle slovenske pofitike, niso daleč od pravil basni. Saj je v četr-tek v Carikarjevem domu Ciril Ribičič dejal, da se v Beogra-du ne počuti nič boljše, kot se je počutil ob napadih ortodok-snih Slovencev tisti večer.> Namreč v Beogradu ga gle-dajo po strani še iz časov, ko se je boril proti preglasovanju v skupščini in se postavil v vr-ste ustavobraniteljev.
Torej kaj nas uči ba-sen?
Da starodavnih pravil ni moč odpraviti, niti s samoupravljanjem, niti s federacijo, niti s socializmom? Ali nas basen sili k ne-kakšnemu statusu quo? To verjetno ne bo držalo, saj se tudi v na-ravi vse nenehno spre-minja, a kaj tvori kon-stanto, ki konstituira pravila basni? Katera je tista strašna resnica, ki drži kot pribito?
Pa si oglejmo temperaturni razpon na Jugu, o katerem poroča tudi mastni ofcvirček v Sobotni prilogi Dela:
V sedmih dneh, med seja-ma zveznega odbora (sekre-tar tega odbora je Lazovic) je prišlo na predsedstvo jugo-slovanske mladine na stotine pisem m brzojavk, v katerih pisci soglašajo z odločitvami predsedstva v zvezi s plaka-tom Novega kolektivizma in zahtevajo politično in kazen-sko odgovornost za vse, ki so pripomogli k tej provokaciji.
Pravzaprav so pisma*zače-la prihajati že po »operaciji hlod« in po pobudah za civilno služenje vojaškega roka.
Konec decembra pošljejo ogoročeno pismo z izredne seje predsedstva OK ZSM Kragujevac, na kateri so bili tudi prvi nosilci štafete iz leta 1945: »Kako bi se štafeta za-ščitila pred skrunjenjem in omalovaževanjem, ko je očit-no, da del slovenske rriladine ni sposoben organizirati te manifestacije?«
Miloš Somber zato predla-ga, da štafeta ne krene s tri-glava, temveč s Sutjeske. »To bi pomenilo močnd sporočilo in poduk vsem, ki kolebajo in nasprotujejo politiki ZKJ.«
Kotorsko mladinsko vod-stvo sporoča: »V imenu mla-dih Jugoslavije se ne morejo in ne smejo vezati simboli ge-nocida in fašizma. Milijon in 700 tisoč jugoslovanskih žr-tev uči in opominja, kako je vsemu svetu dovolj en Jase-novac ali ena Kozara.«
Dragan Zekič iz Osijeka, nosilec štafete leta 1973, pa pravi: »Ne dovolite, da nas skupina nam tuje ideologije razdvojuje in vodi do mračne-ga jutrišnjega dne.«
Milan Stefanovič pa pred-sedniku zvezne konference ZSMJ piše in ves iz sebe od dogajanj v ztfezi s štafeto in dnevom mladosti predlaga, DA SE SLOVENSKI MLADI-Nl ODVZAME PRAVICA, da štafeta odide iz te republike IN DA SPLOH PRIDE V TO REPUBLIKO.
Na razširjeni seji OK ZSMS Rožaje ugotavljajo, da je sporni plakat samo »nadalje-vanje težnje dela mladih iz Slovenije, ki želijo nekaj nove-ga, česar večina mladih v naši državi ne^razume.« Tamkajš-nje mladince posebej skrbi to, da se takšne stvari dogajajo v okolju, kjer je standard na za-vidljivi ravni, kjer je malo ne-zaposlenih in polno revolucio-narnih tradicij.
Dovolj citiranja iz Delovega mastnega okvirčka. Le še ta pripoma, da so tovrstna pis-ma prihajala baje iz vseh kra-jev Jugoslavije, a med njimi ni bilo mogoče najti niti enega pisma iz republike Slovenije.
Ker Zvezno konferenco ZSMJ, na čelu s Hašimom Redžepijem, in Zvezni odbor na čelu z Milanom Lazovi-čem, še vedno vznemirjajo in zanimajo okoliščine, v katerih je prišlo do sprejetja plakata, je baje predsednik RK ZSMS Tone Anderlič obJjubil razči-ščevanje po odhodu štafete, oziroma po slovenskih festi-valskih dneh.
In RŠ bi se rad priključil temu razčiščevanju s tem, da bi nekega četrtka povabili v svoj studio:
- predsednika Zvezne kon-ference ZSMJ Hašima Redž-
epija, seveda če se je že vrnil s službene poti po Romuniji,
-   Milana Lazoviča, sekre-tarja Zveznega odbora za pri-pravo štafete, tistega člove-ka, za katerega že veste, da se v četrtek 19. 3. ni odzval našemu povabilu in ni prišel v naš studio,
-  Toneta Anderliča, pred-sednika   Republiške   konfe-rence ZSMS,v
-  Boruta   Šukljeta,   čiana predsedstva RK ZSMS.
Jasno pa se postavlja veli-ko vprašanje, če se bosta na-šemu povabilu odzvala Redž-epi in Lazovič, s slednjim ima-mo že slabo izkušnjo. Za naša dva: predsednika Anderliča in člana predsedstva Šukljeta, pa smo prepričani, da bosta prišla, saj bosta odigrala šta-fetni nogomet na domačem igrišču, na domačem radiu, pred domačim občinstvom, ki jima sicer lahko marsikaj za-meri, a kljub temu navija za-nju v tekmi z zveznimi razsod-niki.
Torej ali se bo v četrtek Jug pripeljal k nam, Severnikom na obisk v svojih voščenih ko-čijah, kajti mi jih bomo spet dobro pogostili in v skrbi, da se jim ne polomijo kolesne osi, pospremili do meje.
VeRuška
objavljeno 23.3.87
na RS89,3 MHz UKW
104,3 MHz UKW
rRIBUNA-STRAN4
KRIKIi
ZVEZDE,    ZVEZDI-CE*______________
Vsaka dobra prireditev ima svojo zvezdo, boljša ko je pri-reditev, več ima zvezd, večji ko je cirkus, bolj zveneča ime-na nosijo zvezde. Ce bi Jugo-slavijo prekrili s platnom, bi dobili največji cirkus na svetu. In če naša prva trditev drži -torej trditev, da je število zvezd premo sorazmerno z velikostjo cirkusa, - potem bi v Jugoslaviji našli za celo oz-vezdje zvezd. Jugoslavija je podobna gromozanski paradi popularnih.
V soboto, 21.3., so eno takih cirkuških aren postavili v Bohinju. Nedvomno je šlo za . eno večjih aren v teh krajih. In akrobacij bo-hinjskih artistov ne bi smeli tako hitro poza-biti. Spomnimo se samo junaških mladin-cev iz Zaječara, ki so na vsak način hoteli vi-deti in morebiti tudi re-ševati štafeto mlado-sti. Le tega niso vedeli, da je triglavski trapez prekleto vrtoglava reč, da nima razpetih varo-valnih mrež in da lahko artisti ob najmanjši ne-pazljivosti razbijejo svoje betice in preos-tale kosti na trdem zmrznjenem asfaltu. Naš cirkus je torej takšne vrste, da bi bili radi vsi zvezde, naj-manj poklicani bi se radi guncali na trape-zu, najbolj bebavi bi dali glavo levu v usta.
Lahko bi omenili tudi direk-torja bohinjske cirkuške are-ne Lazoviča. Nedvomnozvez-da vredna vseh svetovnih ve-lezabavišč. Človek, ki bi lahko uspel v Dizneylandu. Avtori-tarno je vodil celo predstavo, vse nevidne vrvice so se ste-kale v njegove roke. Nekaj-krat se je sicer sprl s podreje-nimi, vseeno pa dogajanje na^ areni ni bilo ogroženo.
In noben kronist bohinjske arene ne bi mogel mimo To-maža Terčka, sicer speciali-sta za povezovanje cirkuških točk. Tomaž je res univerza-len. Komentirati zna bečgraj-ske masovne cirkuške točke, Povezovati zna vojaškepara-de, povedati zna, kaj se doga-ja na Kredarici in nenazadnje.
vse dvomljivce, strahopetce in cinike zna pomiriti. Tako je v četrtek zvečer cirkuškemu občinstvu oznanil, da je situa-cija na triglavskem trapezu močno zapletena, da se pod samim stropom šotora doga-jajo nepredvidljive stvari, da pa ni razloga za strah. Gledal-ce je pomiril z ganljivo mislijo, da niso prav nič zaskrbljeni, pač pa močno .vznemirjeni. Vznemirjeni seveda zaradi štafete.
In če že naštevamo zvezde bohinjske cir-kuške arene, moramo omeniti še makedon-skega rodoljuba Ko-cevskega, sicer sekre-tarja jugoslovanske mladinske organizaci-je, ki je raje govoril nam vsem razumljivi jugoslovanski jezik, kot pa le peščici iz-brancem razumljiv makedonski jezik. Prav tako ne bomo mogli mimo godbe, ki je Ijudi zabavala z ne-predvidljivimi izpadi. In še bi lahko naštevali zvezde bohinjske are-ne. Najbrž bi jih našteli za manjši astrološki leksikon.
In v teh zvezdnatih cirkuš-kih krajih veljajo višavam pri-merni zakoni. Gre za astrološ-ke zakone, saj v teh krajih niti fizikalni zakoni več ne veljajo. In seveda tudi drugi zakoni: cirkus je pač prostor, kjer od-pove celo pravo in logika. Usodc cirkusa in cirkuških zvezd lahko preberete v ho-roskopih.
In kaj bi se zgodilo, če bi kdo s teleskopom predrl cirkuško platno in na nas gledal »od zu-naj?« Kaj bi se zgodilo, če bi kdo od zunaj gle-dal v Bohinj? Iz kakš-nega oddaljenega ob-servatorija bi se morda komu zdelo, da gleda v sanatorij. Če bi kdo s teleskopom videl šes-terico neopremljenih, premraženih in izgub-jjenih mladincev iz Za-ječara, kako po snegu iščejo štafeto, »brat-stvo, zajedništvo« in avnojskega duha, bi se najbrž zgrozil. Prepri-čan bi bil, da vidi ver-ske blazneže, romarje, ki po kolenih lezejo na golansko planoto. In to v največjem snežnem metežu!
In kaj bi rekel kakšen resen astronom, če bi slišal Tomaža Terčka, ko govori, da komaj čaka, kdaj bo štafeta krenila, ko govori, da je že ves vzne-mirjen in da se prav nič ne boji snežnih zametov in plazov? Kaj bi rekel kakšen prihuljen ogleduh, ko bi slišal Trčkovo govorjenje o vznemirjenosti in hkrati gledal totalno zdol-gočaseno publiko? Edina stvar, ki bi mu lahko prišla na misel, bi bila, da Trček za nos vleče celo cirkuško publiko in jo prepričuje, da je predstava vznemirljiva, zabavna, inteli-gentna in sodobna. In spet bi si ogleduh lahko mislil, da gle-da sanatorij. Kaj bi si šele mislil, ko bi videl direktorja arene Lazoviča, njegov bel šal in fiksne ideje?
In kaj bi rekel ogleduh, ko bi videl malega Aljošo, kako bere do-mačo nalogo? Rekel bi si: ubogi otrok, l&kaj so mu naredili, da tako sveto verjame v ču-dežno moč ene same paličice.    Pa    čeprav
štafetne palice. In za-kaj malemu Aljoši niso povedali, da so vse stvari okrog paličice le pravljica? Cisto nekaj drugega je namreč, če verjameš v pravljico in s tem v čudežno paliči-co, kot pa, če verjameš sami paličici brez pravljice.
In kaj bi rekel ogleduh, ko bi videl cel, cirkus zvezd, celo meglenico zvezd? Spet bi se zgrozil.
Zgrozil, zakaj? Zato, ker preveč gostim meglenicam usoda ni naklonjena. Zvezde morajo biti posejane enako-merno, med njimi mora vla-dati red. Takšnega stanja pa pri nas ni. Očitno je naša meglenica v fazi resnega kr-čenja, v fazi približevanja črni luknji. Torej luknji, ki požira zvezde in cele cirkuse. Smo družba, ki je nekoč doživela eksplozijo,' nezadržno širjenje in razvoj, se potem zaustavila in obrnila svojo pot. Prišli smo torej v fazo implozije, v fazo nezadržnega krčenja in zgoš-čevanja, v fazo, ko niti astro-loški zakoni ne bodo več ve-Ijali. Smo v fazi spremembe materije v čisto energijo, črno luknjo.
ALI ŽERDIN
objavljeno 23. 3. 87
na RS 89,3 MHz UKW
104,3 MHz UKW
TRIBUNA-STRAN 5
[SRBECfCA
ANTIFAŠIZEM
Primeri: »nazi-punk« (Ljublja-na), »nmacistična himna« (Ljub-Ijana), »Laibach« (Ljubljana), »fašistični izgredi mladeničev« (Idrija), »spomenik sprave« S. Hribar (Ljubljana), »fašistično praznovanje rojstnega dne« (Sa-rjevo), »fašistični plakat« (Ljub-Ijana, Beograd)... Nemara bi se dalo izbrskati še kakega, toda naj to zadostuje. Vsekakor pa bi v tem kontekstu kazalo premis-liti tudi nalepko »meščanske desnice« (ki je - kot vse kaže -postala nosilni element nekega partijskega dokumenta!), števil-ne obsojene »baliste«, torej fa-šiste, različne »fundamentalis-te«, nergače in druge s 133 čle-nom požegnane osebke in sku-pine. Gre za »pojave«, ki jih je mogoče zbirno predstaviti tudi takole: silq,meščanske restavra-cije, nacionalisti, separatisti, ire-dentisti, anarholiberali, malo-meščanski radikali in demagogi, birokratski dogmatisti in centra-listi, informbirojevci, reakcionar-ni kler in »podobni«...
Odkod in čemu tovrstna izjemno ekstenziv-na produkcija sovražnikov, produkcija negativ-ne moči, ki se steče v najnovejšo: hiper-pro-dukcijo fašizmov?1 Kajti »fašizem«, »fašistični izgredi«, »fašistične provokacije«... so v teh okvirih produkcije »noviteta«, »nova kvaliteta« y samoupravljanju nastajoče (hiper) produkci-je, ki jo novejša zgodovina v takih oblikah in funkcijah ne pozna.
Problem metodološkega pristopa
Toda o fašizmu, nacizmu, nacifašizmu in podobnih žetončkih ne mislim govoriti. Kajti o tej »stvari« se iz socialističnega, samouprav-nega in komunističnega obzorja in konteksta, ki ga le-ta obvladuje z močjo svojih ideoloških aparatov, lahko reče zgolj toliko, kolikor se iz reaganovskega lahko izreče o socializmu, samoupravljanju, komunizmu... Gre za raven psovanja, ki se ji je treba izogniti. Stvari je treba vsaj nekoliko zasukati in skušati misliti sam kontekst in podtekst produkcije fašizma.
Da ne bi zapadli v past dokazovanja realno obstoječega ali he-obstoječega fašizma - češ da fašizem v določenih pojavih je ali ni (kar je mogoče zaslediti v nekaterih anti-argumenta-cijah oblastnemu diskurzu, ki se tako zapletajo v njegov circulus viciosus dokazovanja), je tre-ba v izhodišče postaviti trditev, da fašizem realno eksistira, da ima svojo logiko, ki se ne-nehno odkriva in razkriva v določenih »eksces-nih pojavih«. Vprašanje, ki pa ga velja zastaviti, je, katera je tista.točka, preko katere (skozi ka-tero) se »fašistični ekscesi« producirajo kot taki?
Do odgovora na vprašanje po tistem mestu, s katerega je mo-goče konec koncev vsak izven-sistemski »eksces« označiti za fašističen, ker je (logično!) po definiciji (kot izvensistemski) protirevolucionaren, je mogoče priti preko ovinka1 prikaza speci-fičnega mehanizma (nenehne-ga) vzpostavljanja jugo-slovanske enotnosti, ki se je kot tip funkcioniranja samouprav-nega sistema izkazal (šele?) po smrti predsednika Tita. Gre za obrat v funkcioniranju Imena očeta v pogojih socialističnega samoupravljanja.
Navkljub številnlm poskusom nastavitve tim. »pozitivnega programa« (platforme) ju-goslovanske družbe (stabilizacija, tehnološki in podobni razvojni koncepti in tako v neskonč-nost), se le-ta v spremenjenih2 pogojih socia-lističnega samoupravljanja ne obnese. Ne da ne funkcionira, temveč funkcionira kot nemož-nost.
V obdobju rasti Jugoslavije, ki ga opredeJju-je ime predsednika Tita, tega ni bilo opaziti. Kajti sistem ni funkcioniral na osnovi »pozitiv-nega programa«. »Pozitivni program« je bil na-mreč akcidentalna (vnanja) funkcija »simbolne pozicije« očeta. Na ta način sta učinkovito funkcionirala tako »simbolna« funkcija kot »pozitivni program«. V trenutku pa, ko se je »simbolna« funkcija skrhala, ko je samo Ime predsednika začelo funkcionirati kot Simbolna funkcija, ne več njegova osebnost neposredno (ker je oče izginil s scene) in ko je bilo treba na mesto nastale praznine nastaviti »pozitivni program«, se je izkazalo, da to r!e gre oziroma da bi bila cena tega prehoda za nekatere seg-mente oblasti (nekateri trdijo, da za večino) predraga in nemara celo nevarna.
Poskus zasedanja praznega sistemskega mesta s strani te ali one KOLEKTIVNE subjektiv-ne sile (Zveza komunistov, ko-lektivno predsedstvo države, elitne idejno-politične enote, morda v prihodnje - kot nekateri napovedujejo - tudi JLA) se je prav tako pokazal kot neuspe-šen. Kaj torej?
Po moji hipotezi (kajti tem »stvarem« se ne da pristopiti drugače kot hipotetično) govori zgodeno v prid trditvi, da je prav trenutno iz-praznjeno mesto, tisto, na katerem ves sistem socialističnega samoupravljanja stoji in pade,3 per definitionem negativno. V pogojih socia-iističnega samoupravljanja se ga sploh ne da »pozitivirati« drugače kot z individualno sub-jektiviteto, ki pa je spet v teh istih pogojih in
banja ukinjanja obstoječega stanja, ki je orga-nizirano kot sistem, je (dokončna?) samovz-postavitev na oznaki anti. To je začetek in ko-nec, to je resnica začetka in resnica konca te zgodovinske drže sploh. prav zaradi prejšnje individualne zasedbe, ki se je končala v želji po kolektivnosti (kolektivno vodstvo države, partije, splošna dezindividuali-zacija, ki funkcionira kot nedotakljivi (dolg mr-tvim) nemogoča. Odtod sklepam na nujo4 ne-gativne nadomestitve pozitivitete, na negativ-no nadomestitev »pozitivnega programa«.
Pri zagrabitvi vprašanja »pozitivnega pro-grama« v pogojih jugoslovanskega socialistič-nega samoupravljanja ne gre spregledati dej-stva, da je podstat vseh poskusov osnovnega pozitivnega prešitja, vzpostavitve nosilnih pro-gramskih koncepcij te družbe (nosilne koncep-cije so v tem oziru: socializem/samoupravlja-nje in republika/federalizem) že negativna! Saj gre za znano formulacijo »gibanja, ki ukinja obstoječe stanje«. Prav na tem »gibanju, ki uki-nja obstoječe stanje«, so nastavljene vse nosil-ne programatske koncepcije združitve števil-nih raznorodnosti in raznoterosti Jugoslavije. Prva in zadnja črka tovrstnega negativnega gi-
TRIBUNA -STRAN6
ISRBECICA
Nekoliko manj abstraktno se to da pokazati na osnovni shemi dane oblastniške (ne držav-ne jn rre politične) drže, ki v nekem sprevrnje-pem oziru spominja na iskreno samovzpostav-liajočo se otroško držo in ki se glasi: »NE (to) in NE ^ono)«. Najbolj oprijemljiva sta v tem oziru dva sveža primera. 1. STRAJKI, kjer se oblast-niški diskurz zateka v pozo: »NE legalizacija in IME prepoved«, ter 2., ki se nanaša na vlogo SZDL v danem družbeno-političnem (ne poli-tifinem, ker političnega v samoupravljanju sploh ne smemo poznati in ga tudi ne pozna-rrio) sistemu, kjer oblast (ne država, ker tudi to imamo le kot odmirajočo, se pravi povampirje-no) vzklika: »NE transmisija in NE alternativa«! (Tovrstno razkazovanje bi lahko potegnili y neskončnost in »končali« recimo v znani pozi socialističnega samoupravljanja kot transcen-dentalnega, kot tretjega glede na »prva dva« sistema, na kapitalizem in socializem, toda to ni predmet tega zapisa).
Ce pa bi (v neki hipotetični situaciji) to ob-lastniško držo lahko vprašali: Kaj potem, če NE to in NE ono? »Pozitiven« odgovor bi nemara bil takšen, da bi začel z »ANTI« - nakar bi sle-dila toča ideološke govorice, ki hoče histerizi-rati zastopnike kakršnekoli pozitivne zahteve s tem, ko jih skuša vpotegniti v svoj krog doka-zovanja stigme, ki v tem trenutku nastopa kot fašizem. Tako se lahko na mestu pozitivnega programa konstituira ANTI - karkoli že pač, v tem trenutku AIUTIFAŠIZEM, ki pa hkrati za-vzema mesto zadnjega ANTI - v celotni verigi ANTI-IZMOV, kot njihov najočitnejši zastop-nik v boju proti vsemu zlu te dežele.
V tem smislu se konstituira nova antifaši-stična fronta (v vseh njenih pojavnih oblikah) in možno je specifično prebujanje njenih dolo-Wnih antifašističnih segmentov - npr. kot od-govor na žensko gibanje - Antif ašistična f ronta žensk. Eko-fašizem na ta način še ne obstaja samo zato, ker nimamo širšega ekološkega gi-banja (Pri tem ne gre pozabiti, da so bili nemški Zeleni od nekaterih večinskih partij ob vstopu v parlament nemalokrat primerjani z gibanjem neljubega rjavega časa.) Ali pa - Antifašistična federativna republika Jugoslavija.
Sklep, ki zadeva analitičen pri-stop vprašanju (hiper)produkci-je fašizmov v Jugoslaviji bi po-temtakem lahko bil naslednji:
1.  v danem ideološkem polju in diskurzu [e možna zgolj tema-tizacija FASIZMA KOT PSQV-KE, in sicer v mejah, ki jih določa prav ta fašizem  producirajoči diskurz;
2.  stopiti jetreba IZVEN ideo-loške produkcije in razprav »o fašizmu« (te so najboljše pro-dukcijsko sredstvo fašizma);
3.  kot dejanski predmet te-matizacije je treba nastaviti AN-TIFAŠIZEM.
Kaže, da gre za najbolj nevarno preizkušnjo, s katero se je ta država sploh srečala v svoji do-sedanji zgodovini, časovno gledano pa za pa-dec v predvojni, vojni in zgodnje povojni čas absolutne enosti in popolne prepovedi kakrš-negakoli diferenciranja.
Vendar je odločilna razlika ta, da ne gre več za pojav (antifašizem namreč), ki bi bil obrnjen navzven, kot je to bilo v situaciji »izvri-nega« antifašizma (pri Informbiroju je bila stvar obrnjena tudi navzven in le v manjšem delu navznoter), temveč za absolutno navzno-ter obrnjen pojav, torej za vasespodviti-anti-rašizem!!!
Nastavitev antifašizma v center tematizira-nja pokaže, da gre pri pojavih fašizma v samo-upravljanju za neko notranjo travmatično toč-ko sistema socialističnega samoupravljanja sploh. Odtod je možno izpeljati tudi hipotezo, da je antifašizem dojeti kot nujni, konstitutivni, samoupravljanju notranji struktumi element, ki tukaj in zdaj funkcionira kot podstat in na-domestek vsem v nemožnosti vztrajajočim »pozitivnim programom; je tisto, ki bi rado funkcioniralo kot Ime očeta. »Pozitiviteta« to-vrstnega par exellence negativnega programa, pozitiviteta antifašizma pa se vzpostavlja na-tanko skozi oblastniško (ne državno in ne po-litično!) motoriko zavračanja vseh tistih pro-gramov in/ali elementov možnih programov (civilnosluženje, jedrski referendum legalizaci-ja štrajkov, neposredne volitve, nasprotovanje ženskemu vojaškemu usposabljanju in vseob-sežni kontroli žensk...), med katerimi ima marsikateri pozitiven naboj in moč pozitivitete.
Glede na dogajanja v Jugoslaviji je povsem samoumevno, da je prav »Slovenija« kot pro-stor in čas (čeprav ne edini), v katerem se na-jbolj zgoščeno pojavljajo tovrstni programi in/ali elementi programovdrugačnosti, najbolj na udaru oblastniške (hiper)produkcije dane govorice fašizmov.
Vase-spodviti -antifašizem
Toda o antifašizmu v Jugosla-vijisrediOSEMDESETIH LET(!) je treba povedati vsaj še nasled-nje:
1.  da je to ABSOLUTNO RE-TARDACIJSKO-REGRESIJ-SKI POJAV, ki v tem oziru nima nobene primerjave v sodobni ju-goslovanski zgodovini;
2.  da poprejšnji nenehni očit-ki, nato pa še posebej GONJA v zvezi  s »plakatom«  frapantno spominjajo na nekatere zgodo-vinske pojave, ki jih tukaj ne smem poimenovati (člen 133 in njemu podobni), ki pa vsebujejo tudi takšne podtone, ki se jih da prebrati kot vsaj priprava, če že ne izpeljava PODRUŽBUENE-GA UDARA;
3.  da je antifašizem stvar, ki je vpisana v platformo jugoslovan-ske revolucije, avtonomije, da je torej tisti element, kjer oblast nastopi    kot   najbolj    SRČNA STVAR        POSAMEZNIKOVE NOTRANJOSTI, ki ponuja ne-skončno manipulatibilnost;
4.  da je skorajda kakršnakoli racionalna            argumentacija VNAPREJ OBSOJENA na to, da bo uvrščena med »fašizme« (kolikor se ji sploh uspe prebiti v masovne medije).
Po isti plati je vase-spodviti-antifašizem do-sedaj najbolj radikalno priznanje, da se je ne-znasko število poskusovvzpostavitve »pozitiv-nih programov« skrhalo, da se oblastniški dis-Kurz odpoveduje (!) izpeljavi tistega, kar ima-mo v imenu države: socializmu/samoupravlja-nju, federalizmu/republikam. Odtod sklepam, da ta obJast ustave ne jemlje resno in da je to-rej treba ustavo in oblast jemati skrajno resno.
(Hiper)produkcija fašizmov v Jugoslaviji, razprave o tako »obrobnih« stvareh, kot so šta-feta, plakat, Laibach ... potemtakem še zcfeleč niso »zapravljanje časa in energij«, kot nam to sugerira mišljenjska stranka »bistvenistov« (raznobarvni nosilci substancializirajočih na-ukov o skritem bistvu izza manj-pomembnih stvari), temveč so ključna zadeva duha našega časa. Se posebej to velja, kolikor skušamo po-jav »fašizmov« misliti v podobi ANTi-drže, ANTIFAŠISTIČNEGA-VASE-SPODVITE-GA-RAJANJA, ki bi se rado v najbolj iracional-nem možnem mediju skušalo nastaviti kot po-zitiven program!
Kakšna je perspektiva, v kateri bi se na mes-to ustave, bojev za pravno državo, organizira-no kot funkcioniranje ustavnosti, za enakost pred Zakonom (ne pa pred Partijo!), za real-politiko, osvobojeno ekskluzivizma, za razum-no, civilizirano, če hočete sodobno in razsvet-Ijensko (ker, kot kaže, drugače vendarle ne gre) politiko, nastavila temačnost vsepoenotujoče-ga vase sprevrnjenega antifašističnega boja, noč, v kateri bi vse krave postale črne?
TONČI KUZMANIČ
1 Tako kot se v samoupravljanju in y socializmih ne da govoriti o politiki/političnem, državi/državnem, se rie da govoriti o kriziAriznosti (katere eden pomembnej-ših elementov bi bila hiper-produkcija blaga, dobrin. Prejkone gre za drugače nastavljene družbe, ki produ-cirajo (hiperproducirajo) presežno oblastniško (ne po-litično in ne državno) moč. Oblastoljubni in oblasto-željni produkcijski procesi o tem oziru nadomeščajo znane obrazce produkcije stvari.
2 Pogoji so spremenjeni toliko, da je predsednik Tito umrl.
3 Predsednik Tito kot fizična oseba in kot Simbolna funkcija očeta sta za samoupravljanje najbolj hotranja konstituensa. Z ozirom na samoupravljanje nista no-bena okraska, ki bi se ju lahko prilepilo aJi ne, ne glede na posledice za sistem. Zgodovina socialistične Ju-goslavije po fizičnem umiku predsednika Tita najbolj priča v prid tovrstni nastavitvi.
4 V mislih imam nujni (?) izid danega razmerja sil, v ka-terem razsvetljenske, demokracijske procese odpira-joče potence nimajo pravšnjih možnosti enakoprav-nega nastopanja glede na oblastniške strukture.
COLERE
Intervju z Nikom Grafenauerjem in Dimitrijem Ruplom
RAHLJANJE ZEMLJE
... drzavljani smo bolj ali manj otroci, s katerimi »naši starši« počno karje »v naše dobro«.
Prvi in obenem že tudi kritični zapisi o 57. številki Nove revije so se pričenjali s »potrebo po argumentiranem dialogu, »razprava je na demokratičen in argu-tnentiran način zavrnila...«. Kaj je ostalo od te demokratičnosti in argu-mentacije?
GRAFENAUER: Ta način političnega obra-čunavanja s stališči intelektualcev, ki se drznejo podvreči kritičnemu premisleku obstoječi druž-beni in oblastniški sistem ter monopolno politično vlogo ZK v njem, je znan in preizkušen. Vsi po-vojni zapleti s kulturnimi revijami, kot so bile Be-seda, Revija 57, Perspektiva, Sodobnost, Prostor in čas, pričajo o tem, da argumentirana razprava v vzdušju politične gonje ni mogoča. Obsojati je vsekakor veiiko lažje kot razumeti stvari, o katerih je beseda. To pač zahteva večji miselni napor in individualno držo. Z njo pa imamo Slovenci že od nekdaj težave, zato tudi prihaja do množičnega konfrontacijskega političnega obnašanja, ki teme-lji na manipulativnem izkrivljanju zapisanega, kot je to primer z Novo revijo 57 , ne pa do dialoga, v katerem naj bi se družbeno »problematične« teze obravnavale v nadaljnjem adekvatnem razprav-Ijanju. Zdi se, da hočemo na ta način preprečiti iz-postavitev nekaterih resnic in dejstev, ki jih no-čemo ne videti ne reflektirati, da se ne bi preveč zapletli v dvome o vse^i tistem, kar nam velja za samoumevno. V tem pogledu je bila simptoma-tična diskusija dr. Janka Pleterskega na seji pred-sedstva RKSZDL27. II. 1987, kjer je biloobso-jeno pisanje Nove revije. V njej se je dr. Pleterski postavilnastališče,dase o nekaterihzgodovinskih pojavih ne sme misliti in razpravljati brez vna-prejšnjih omejitev, česar ne morem razumeti dru-gače kot implicitno zavzemanje za avtocenzuro in za veljavnost člena 133 KZ SFRJ.
RUPEL: Dovolite, da popravim Vaše vpraša-nje. Mislim, da ne gre za »kritične zapise«. S sin-tagmo »kritični zapisi« si predstavljam članke, razprave samostojnih avtorjev, ki na podlagi ne-kega branja, doživetja... spontano in po svoji lastni odločitvi razložijo svoje stališče, čeprav tudi negativno. Tega ni bilo. Morda tu pa tam kakšna iz-jema v Delovenn poštnem predalu. Sicerse je »kri-tika« — kot že tolikokrat — začela z vrha. Kot je znano, je bilo zaporedje nasiednje: I'. tiskovna konferenca predsednika SZDL, 2. stališča pred-sedstva CK ZKS, 3. razprava in »sklepna beseda« na predsedstvu RK SZDL. Vmes so nekaj svojega rekli sodelavci Nove revije in njen svet, vendar je bil to »glas vpijočega vpuščavi«. Zanimivo je tudi to, da na Založniškem svetu Cankarjeve založbe ni bilo nobene razprave, ampak so njegovi člani (skupaj z Grafenauerjem in menoj) vzeli na zna-nje sklepe »koordinacijskega odbora za kadrov-ska vprašanja« pri RK SZDL. »Kritični zapisi« so se začeli pri politični obsodbi z vrha in končali z odstavitvijo urednikov in predsednika sveta Nove revije. To moram povedati zaradi zgodovine, če hočete. Seveda nimam nobene moči, da bi se upi-
ral tej mašineriji. Pri nas se tem stvarem pač tako streže.
Če vemo, da je sistem tak, kot sem ga opisal, in tak sistem nam je preprosto dan, ker smo se vanj pačrodili in siganismo izbrali posvoji volji,potem smo lahko »zadovoljni«, da zaenkrat ni bilo repre-sivnih ukrepov. Toda od demokratičnosti in argu-mentiranosti smo vetidar še zelo daleč. Če rečem zelo preprosto: državljani smo bolj ali manj otroci, s katerimi naši »starši« počno, kar je »v naše dobro«. To je, če parafraziram Mitjo Ribičiča, »otroški vrtec demokracije«. Res pa je, da se mnogi državljani dobro počurijo, če nekdo skrbi zanje in jim sproti pripoveduje, kaj je »ajs« in »fuj« — pače jih pogiadijopoglaviinrečejo, dase morajo poboljšati. Kar naprej je ta otroški vrtec. Ne vem, če smo Slovenci zares odrasli, to pa se-veda nekaj pomeni tudi za našo nacionalno usodo.
Pomeni dejstvo, da je ta tematska številka vendarle zagledala luč dneva (kar bi še ne tako daleč nazaj bilo ne-mogoče) kljub odklonilnim stališčem vendarle nek premik v sferi »sožitja ra-zličnih mišljenj?«
GRAFENAUER:   V   tem   vidim   nedvomen uspeh naše »mladoslovenske« politike, ki je med
drugim tudi posledica tega, da se mora ukvarjati z realnimi družbenimi problemi, ki jih vsakodnevno naplavlja na površje jugoslovanska kriza. Ta poli-tika je torej dosti bolj pragmatična kot ideološka, kar pomeni, da je na eni strani ves čas pod udarom jugoslovanskega in domačega ideološkega dog-
matizma, na drugi strani pa pod pritiskom vseh produktivnih družbenih tokov, ki tudi njo samo osvobajajo in odmikajo političnemu ekskluzivi-zmu, s čimer se eo ipso utrjuje njen pragmatični značaj. Jasno pa je, da vse to še ne pomeni njene demokratizacije, ampak zgolj liberalizacijo v ok-virih leninske pohtične koncepcije družbe, v kateri ppteka razredni boj, ki se dandanes najpogosteje reducira vkonflikt medinteligenco in politokraci-jo. Koliko resnice jč v tej trditvi pač kažejo šte-vilne obsodbe družbenopolitičnih organizacij, ki nastopajo zoper 57. številko Nove revije. Hkrati pa je tudi res, da vsaj zaenkrat ni organiziranega napada na revijbizvrst slovenskih kulturnikov,če seveda izvzamemo nekatera imena, ki so bila ob takih priložr.ostih tudi v preteklosti zmerom med pogromaši.
RUPEL: Da je 57. številka Nove revije sploh izšla, je najbrž pomembno in razveseljivo. Seveda v kontekstu splošnesituacije otroškega vrtca. Go-tovo je todokaz »sožitja«, toda to je sožitje staršev-in otrok.
Kam merijo preproste linearne nave-zave Prispevki-Osnutek-AIternativna gibanja, ki se pojavljajo v precejšnjem številu člankov? (In kakšna vloga bi de-jansko lahko pripadala gibanjem kot so mirovniško, gibanje za civilno družbo, ekološka gibanja, ženska in homosek-sualna gibanja... itd?)
GRAFENAUER: Vse to je po Uveljavljenem konfrontacijskem načelu »kdor ni z nami, je proti
TRIBUNA-STRANR
tCOLERfi
nam« naperjeno zoper individualizacijo in dife-renciacijo družbenega dogajanja. Gre za težnjo, da bi se sproduciral sovražnik in uveljavila poli-tična represija, namesto da bi se sprpstila interesna dinamika družbe, ki je edina lahko produktivna, saj prinaša v okorele kalupe socialnih komunikacij žive spodbude in optimalne politične učinke.
RUPEL: »Linearne povezave« so pač linearne novezave. Če vas zanimajo resnične povezave, Vas moram razočarati. Za Osnutek plakata sem izvedel iz časopisov. Kot državljan sem seveda zgrožen nad recepcijo tega, kar počne »Novi ko-lektivizem«. Da je vse skupaj nekam otročje, mi dokazuje vedenje številnih komisij, ki so plakat sprejele. Ko jih je nekdo od zgoraj nadrl, so zlezle vase in rekle: »saj nismo takomislili«. Še en argu-ment za tiste, ki sodi jo, da so mladinci in državljani nasploh potrebni nadzorstva. Tudi karzadeva ra-zlična »alternativnagibanja«,sem bolj opazovalec kot sodelavec. Ta alternativna gibanja so — re-čeno najbolj splošno — dokaz, da t. i. samoupravni sistem ni dovolj odprt, da bi jih integriral v druž-beno življenje. Škandaloznost, ki se jim pripisuje, je dokaz za nizko politično kulturo nase dežele. Če pa seveda pristanemo na perspektivo otroškega vrtca, je lepo, da ta alternativna gibanja sploh ob-stajajo in da niso odpravljena kot paglavstvo. Tisti najnaprednejši od naših politikov se — kolikor to stvar prav razumem — zavzemajo, da bi ob vlada-joči kulturi nastala nekakšna »obkultura«, ki ne bi bila niti proti-kultura niti pod-kultura. S tem bi se dalo živeti. Tudi Nova revija spada v takšno »ob-kulturo«, saj ni niti za geto niti za to, da bi nado-mestila obstoječe kulturne sisteme. Toda ti najna-prednejši naši politiki so nekam slabotni in tudi strah jih je malo. V skrajni situaciji nas bodo odvr-gli kot odvečno breme, s tem pa nas bodo pahnili v položaje, ki niso naši. V boje, ki niso naši, če se izrazim po Mastnakovo. V glavnem se bomo raz-kropili ingojili vsaksvoj vrtiček. Insmožespet pri vrtcih in vrtičkih.
Pomeni »...nova koncepcija sloven-stva...«, kakor je imenovana v besedi Uredništva v 57. številki, poskus napo-vedi reinkarnacije že skoraj pokopane-ga, ali pa morda zgolj osvežitev utru-jene biti, ali pa bi se lahko izkazalo, da je to le še en input v smisel slovenstva, ki bo prispeval svoje k historiatu tovrst-nih poskusov in k dodatni zmedi znotraj travme imenovane: biti Slovenec?
GRAFENAUER: Se vam zdi, da je biti Slove-nec travmatski način biti? Če to povežem s svojo idnividualno eksistanco, pomeni, da ta ne more biti drugačna kot travmatična. To je vprašanje, ki ga po mojem mnenju ni mogoče generalizirati ne na individualni ne na nacionalni ravni, zato bi ga, če naj se izognem aprorističnemu označevanju te eksistence, raje vpostavil v oklepaj. S tem seveda vprašanje samo ni izbrisanp s sveta, vendar pa zame znotraj premisleka o slovenstvu kot usodi ni bistveno, saj suponira potlačenost in temu kom-plementarno zavest, da ta usoda ni ustrezna. O slovenstvu je vsekakor možno razmišljati tudi na ta način, vendar pa se »Prispevki za slovenski na-cionalni program« ukvarjajo z realiteto, ne pa z idejo slovenstva, ki bi bila realiteti nadrejena. Tu pa smo pri jedru vašega vprašanja. Zanima me namreč, iz kakšnega pojmovanja slovenske zgo-dovinske resničnosti je mogoče ugotavljati, da se s »Prispevki« napoveduje »reinkarnacija že skoraj
pokopanega?« Tako je mogoče govoriti samo, če jemljemo pojem naroda in nacije kot idealistično kategorijo in se z njo spopadamo na marksistični oziroma paramarksistični ideološki ravni. To pa res spada v devetnajsto stoletje in na »smetišče zgodovine«. Zame je narod realiteta, ki je ni mo-goče obiti z nobenimi ideološkimi izvijanji ali fragmentarističnimi družbenimi promocijami. Če pa vseh sestavinah naše realitete Slovenci danda-nes zares še napol tičimo v 19. stoletju, to nikakor šenemore pomeniti,daapriorispada v 19. stoletje tudi premislek o tej realiteti, razen seveda, če si ne zatiskamo oči pred stvarnostjo in si po znanem progresističnem receptu ne domišljamo, da je mogoče kar tako preskakovati epohalne determi-nante, ki določajo način našega zgodovinskega bitja.
Ne morem se znebiti vtisa, da izhaja tovrstno označevanje »Prispevkov« prav iztakšnega volun-tarističnega samoslepila, kajti prepričan sem, da se brez zavesti o globalnih vzrokih, ki nas kot nacijo zgodovinsko zadržujejo zunaj sodobnih tehnolo-ških trendov postindustrijskega sveta, tudi v par-cialnih družbenih dogajanjih ne bomo znali ustrezno formulirati. To pa seveda pomeni, da se ne bo nikakor razvijala zavest o nas samih; če pa ne bomo kot narod zmogli te individualistične samo-zavesti, ki nas edina šele more promovirati v nacijo, potem bomo lahko zares v nedogled raz-pravljali o travmi biti Slovenecin se obstrukcioni-stično zmrdovali nad našo klavrno usodo.
RUPEL: Biti Slovenec je bilo zame osebno travmatičnožezgodaj, kosem ugotovil, kakomalo nas je. To je travmatično tudi za del mlade genera-cije, ki zdajle vstopa v družbeno in kulturno živ-ljenje. Obnašajo se »nad-slovensko«, kot da je koža obleka. Spominjam se, da sem čisto resqo zameril svojemu očetu, ki je bil doma iz Trsta, da ni svoje družine naselil zunaj SR Slovenije. Pred-stavljal sem si, da je tam čez pač Evropa. Tudi sam sem bil nekaj malega po svetu in obhajale so me razne ideje o preselitvi. Potem sem se odločil za težjo varianto in ostal tukaj, še vedno zelo naiven
glede prihodnosti in zavezan svoji kulturi, jeziku, izročilu primorske družine, ki se je bojevala za slo-vensko zemljo, za pravice Slovencev ... Kar se tiče Nove revije, bi rekel, da ni želela prispevati k travmatizaciji, ampak ravno obratno. Travmatiza-cija prihaja od drugod. Vzvezi s 57. številko je •usoden nesporazum v tem, da so nam očitali, da škodimo slovenstvu, ko smo vendar hoteli prispe-vati k ozaveščenju glede današnjega slovenskega položaja. To je vendar strašno, ko ti nekdo v imenu naroda oporeka pravico, da razmišljaš o njem. Zdi se mi, da tisti, ki to očitajo in oporekajo, namesto narodnih vidijo neke druge, nemara prav ozke, skupinske interese. Ne rečem, da jim je lahko pobotati med sabo princip leninske partije, avantgardnosti delavskega razreda in nacionalni interes. Ta eksperiment pobotanja pa še ni kon-čan, čeprav je problematičen ravno zaradi notra-njega protislovaja. Stvar je še toliko bolj tragična, ker si tako delavski razred kot narod predstavljajo nekam po staretn. Moderni narod ni Levstikov ali Bleiwejsov narod, moderni delavski razred pa hodi na univerzo in ne v zadimljene tovarne, o ka-terih je pisal Marx.
V isti besedi piše, da gre za perspek-tivo, v kateri je »mogoče formulirati ra-zlične programe« in še naprej; da so to % »prispevki za program, ki ga še ni, in katerega formulacija odločno presega kompetence revije ali njenih sodelav-cev.« Nejasna pa je pri tem otala narava pridobivanja teh kompetenc.
GRAFENAUER: Tovrstne kompetence mo-rajo imeti plebiscitarno verifikacijo, kar spada v območje politične volje ljudi. »Prispevki« so torej spodbuda k tovrstni razpravi, ki naj bi osvetlila realni inter-esse Slovencev kot nacije. To panaj bi seveda bila tudi osnova našega inter-ess(e)nega sožitja v jugoslovanski federaciji. Zato je za nas ta hip tudi bistvena čimbolj premišljena in natančna razprava o predlogu za spremembo ustave, ki je lahko plodna in relevantna le, če temelji v prej opi-sani nacionalni samo-zavesti, kar pomeni, da se mora vsaj v tej razpravi formulirati tudi produk-tivni nacionalni program, ki bo zavezujoč za slo-vensko politično prakso.
RUPEL: Ta tekst sem formuliral jaz. S kompe-tencami sem mislil, da ni naša dolžnost, da opera-cionaliziramo rešitve, ampak je to kompetenca demokratično izvoljene skupščine, oblastnih or-ganov itn. Tudi drugod po svetu npr. ekonomisti dajejo nekakšne razlage in predloge, pa jih vlada po svoje upošteva ali pa sploh ne. Rad bi, da bi na Slovenskem ustvarili situacijo funkcionalne deli-tve dela: med strokovnjaki in politiki, ki bi seveda morali biti odgovorni volilni bazi, ne le partij-sketnu vrhu. Če je okrog politike prazen prostor, se seveda lahko katerakoli kritična beseda zdi kot napoved konkurence. To je problem vseh sociali-stičnih sistemov, ki trpijo zaradi te paranoje, ki sta jo vsak po svoje opisala Kocbek in Pirjevec. Mi-slim, da je ta problem mučil tudi Kardelja, ki ga zdaj novi ustavni predlogi tako maličijo oz. prak-tično odstavljajo z dnevnega rada.
POJASNILO UREDNIŠTVA: Če je intervju koga vznevoljil, so mu v naslednjih številkah strani TRIBUNE široko odprte
TRIBUNA-STRAN9
¦RE
Množica ugovorov,... vsaj delnih nestrinjanj (istoinišleča večina(?) molči?)... na nekem drugem robu Aleš Debeljak v Teleksu izrisuje portret »politične brezbrižnosti« in Tomaž Mastnak v Mladini zatrjuje, da »to niso naši boji«, in še... Čigavi boji torej?
GRAFENAUER: Med »politično brezbriž-nostjo« in ugotovitvijo, da »to niso naši boji«, je vse-kakor razlika, ki jo dokazuje predvsem Mastnak sam s svojim družbenopolitičnim angažmajem, ki vzbuja spoštovanje. Morda bi mu bilo Ijubše, če rečem kulturni oziroma civilistični angažma, ne vem. A najbrž se razumeva. Na tej ravni glede na samo naravo mišljenja k"ot mišljenja objektivno tudi ni razlike med družbenimi prizadevanji Nove revije in gibanjem, ki se zavzema za civilno družbo oziroma za omogočanje pluralnih interesov in po-treb v slovenski družbi. V obeh primerih gre za razširjanje meja družbene svobode. Vendar je to pogled, ki ne prestopa »fragmentarne sfere druž-benosti« oziroma boja za parcialne svoboščine znotraj danega političnega sistema. »Prispevki« skušajo na eni strani tematizirati zgodovinska izhodišča, v katerih se ta sistem utemeljuje, na drugi strani pa premisliti tudi možnosti za takšno produkcijo slovenske družbenosti, ki ni omejena le na ta trenutek, ampak se v njej zgodovina ven-darle povezuje s prihodnostjo. Gre torej za slo-vensko zgodovinsko kontinuiteto, ki jo je mogoče ohraniti le v primeru, če ne bomo kot posamezniki, ki smo hočeš nočeš narojeni v slovensko usodo po kulturi, kakrsna nas narodno določa, z izčrpava-njem svojih nacionalnih resursov izgubili prav te svoje individualnosti. Gre torej za substancialno vprašanje, ki najprej zadeva človeka na ravni indi-vidualnc eksistence, ta pa je neogibno povezana z narodno. In obratno. Brez te in take kontinuitete^ ki generira tudi zgodovinsko zavest o nas, se bomo kot člani tega naroda med prvimi znašli v realiteti opranih možganov in Orvvellove negativne utopi-je. Če pristanemo na to ali ne, so boji za to zavest naši skupni boji, kljub razlikam vseh vrst, ki so med ntimi.
RL'PEL: Vprašanje množične ali delne pod-pore stahščem NR ni naše vprašanje. To je poli-tično razmišljanje. Gledano z vidika politike, je pomanjkanje množične podpore prava sreča, saj bi narrf sicer očitali zarotniške težnje. Kako reagi-rajo intelektualci, je seveda odvisno tudi od stra-hu, kisogaželeli povzročitiudarcizvrha. Posebno starejši intelektualci dobro vedo, kaj pomenijo ti udarci/ /ame je bistveno tole: da so lahko bili članki objavljeni, da so problemi izrečeni. To so predvsem »boji« posameznih mislecev, strokov-njakov. umetnikov. Predvsem notranji boji. Nihče pri NR ni politik, da bi si prizadeval za »uresniči-tev« svojih idej. Kot sem že rekel: to niso meči za pobijanje sovražnikov, ampak plugi za rahljanje zemlje. To so besede Maxa Webra, ki se je zavze-mal za ločitev politike od znanosti in ki je bil pri-staš racionalne družbe.
V kolikšni meri bi lahko držali očitki, da je jezik nekaterih prispevkov tako trd in ortodoksen v svoji dikdji problemov, ker sedaj on odreka možnost in pravico do »dialoškega polja«?
GRAFENAUER: Če govorimo o jeziku, potem imamo opraviti s komunikacijo. Teoretski govor scveda zahteva ustreznega recipienta. Takšno razlikovanje v dialogu je nekaj najbolj
normalnega in velja za vse ravni pogovarjanja. Predvsem pa je to izraz individualnega načina ra-zmišljanja, ki se opira tudi na sebi ustrezno dikci-jo. V »Prispevkih« se torej kaže diferenciacija ne le v njihovi avtorski in tematski raznovrstnosti, marveč tudi v pisavi, kar vse jih a limine razločuje od sleherne ideološke ali grupne poenotenosti, kaj šele akcijske vistosmerjenosti. Zato so primerjave z Memorandumom SANU, kakršne se pojavljajo v izjavah naših politikov, neresnične in očitno izhajajo iz monolitistične optike njihovih avtorjev, ne pa iz realnega stanja stvari.
RUPEL: O jeziku posameznih prispevkov bi morali govoriti diferencirano. Vsak ima pač svoj jezik. Da bi kdorkoli odrekal komurkoli možnost in pravico »dialoškega polja«, skoraj ni mogoče trditi. To je neka ideološka finta. Pogosto sem že slišal, in to od tistih, ki imajoškarje in platno in ki imajo zelo odločilne položaje, da sem »nedemo-
kratičen«. ker mislim drugače od njih. Ta »nede-mokratičnost« NR je zdaj dobro vidna v dejštvu, da so zaustavili delo v tiskarni in odstavili uredniš-tvo. Tisti, ki so odstavljeni, naj bi bili nedemokra-tični, tisti, ki odstavljajo ali pa se z odstavijalci so-lidarizirajo, pa naj bi bili demokratični? Kakšno dialoško polje imajo v mislih tisti, ki sogovorniku zavežejo usta?
In še eden izmed pomislekov mi je prišel na uho; če se namreč ne zdi ana-hronistično dandanes, ko se Evropa povezuje (kulturno, znanstveno-tehno-loško, prek družbenih gibanj), pledirati na  nekakšen »nadonalni program«?
GRAFENAUER: Saj prav za to gre: kako se kot nacija suvereno povezovati z drugimi nacijami v globalno tehnološko družbo! Za kaj takega pa morajo biti tormulirani in politično zavarovani na-cionalni interesi, ki so izraženi v nacionalnem pro-gramu. Dodatni anahronizem v anahronistični družbi bi bil, če tega ne bi storili, saj bi to pomeni-lo, da se povezujemo na popolnoma nereflektiran in anomičen način, kar se že kaže v določenih po-javih, kot so naša udeležba v mednarodni delitvi
dela, pristop h kompleksnemu programu vzhodnih držav erozija domačega znanja ipd.
Več kot pomembna so vsa nova družbena giba-nja, ki jih podpiram, kritika in reforma reformira-nega sistema izobraževanja, zavzemanje Za uvedbo neposrednih ovlitev in vse dnige »alterna-tivne« zahteve za spreminjanje danega družbe-nega sistema. Vendar pa je hkrati res, da se je treba zavedati in kritično premisliti tudi globalno koncepcijo tega sistema, če se želimo upreti ne-nehnemu reformizmu kot permanentni re-evolu-ciji videzov, saj se pri tem za dovolj majhne učinke trošijo nesorazmerno velike družbene, ekoriorn-ske in intelektualne energije.
RUPEL: Teza v Vašem vprašanju je jasna in napačna. Če smo za sodelovanje z Evropo in sve-tom, naj bi pozabili narod. To je, če ne zamerite, stalinistična teza, '. da Stalin ni hotel sveta in Evrope, ampak komunistični imperij. Kaj pa je Evropa, če ni ravno sklop narodov, njihovih kultur in posebnosti? Ali ni bistvo Evrope v negovanju in spoštovanju individualnosti oseb, skupin in naro-dov? Ali ni nacionalna svoboda del projekta splošne svobode? Se Vam zdi, da se Evropa odreka svojim narodom in narodnosti nasploh? Če je kdaj kaj podobnega obstajajo na Zahodu, je to bilo predvsem v ZDA, ki so po izvoru breznacio-nalni prostor. Mislim, da imajo zaradi pomanjka-nja »multinacionalne« izkušnje danes ZDA tudi probleme: tu mislim predvsem na »latinski« ele-ment, ki povzroča, vsaj v New Yorku, že kar vzdušje rasnih in nacionalnih nemirov. Če je kaj značilnozapisanje v 57. številki, je toravnopremi-slek o usodi naroda v postindustrijski družbi. Ta nikakor ne zahteva uničenja narodnih posebnostj, ker po svojem bistvu ni družba subordinacije, ampak koordinacije (jia horizontalni ravni). In še en popravek: revija ni »pledirala za nacionalni program«, ampak je prispevala nekaj razmislekov zanj.
Medtem ko so imeli politiki polna usta besed o odprtem, demokratičnem in strokovnem dialogu, so hkrati ravnali povsem drugače. Razprave so potekale po političnih forumih na osnovi poeno-stavljenih in tendencioznih povzetkov, kl z vsebino prispevkov nimajo prave zvezejvečina »razpravljalcev« je spre-jemala stališča v zvezi z Novo revijo ne da bi jo sploh prebrala. Njena naklada j« 3.500 izvodov, za ilustracijo pa vze-mimo celjski primer, kjer se je tristo se-kretarjev ZK negativno opredelilo do Nove revije, s tem da je v Celju na raz-polago samo 40 izvodov Nove revije. In ni pretirano, če sklenem, da so na po-dobni osnovi »demokratično in stro-kovno« razpravljali po celi Sloveniji in Jugoslaviji. Kako bi vidva komentirala to ponovno zmago argumenta moci?
GRAFETNALER: To je seveda manipulacija z objavljenimi pa tudi neobljavljenimi besedili, ka-kršne se pri nas dogajajo na tekočem traku in do-kazujejo, da je kultura političnega dialoga na zelo nizki stopnji.
Prav v zadnjem času se je na primer zgodilo, da je v okrilju politično usmerjene javne razprave o predlogu ustavnih sprememb Ciril Ribičič v Delu polemiziral z Bučarjevim in Ruplovimi stališči o tej stvari, čeprav ta stališča niso bila nikjer publici-rana in so bila dostopna le v stenogramu razprave v Društvu slovenskih pisateljev 24. II. 1987. Delo je
KOLERE
celo odklonilo natis Ruplovega prispevka o tej problematiki; ne Bučarjev in ne Ruplov tekst pa nista ugledala luči sveta niti v Mladini.
Nekaj podobnega se je še pred nedavnim doga-jalo tudi z razpravo Spomenke Hribar »Kivda in greh«, če nočem v spominu posegati še dlje nazaj. Ta manipulacija pa je posvoje žaljiva tudi za tiste, ki v kampanji tako radovoljno sodelujejo. Priča namreč o tem, da jim ni dopuščenosamostojno ra-zrnišljanje in opredeljevanje, marveč je vseskupaj kanalizirano in spodbujano preko družbenopoli-tičnih organizacij, ki se en bloc vzdignejo zoper in-dividualno intelektualno razmišljanje. Ta miš-Henjski individualizem je očitno za te organizacije res huda motnja, zato se sprašujem, kako si je ob tem mogoče zamišljati delovanje t. i. tretje sloven-ske univerze? Z ustvarjanjem novega antiintelek-tualističnega vzdušja si prav gotovo ne bomo zago-tovili zaupanja slovenskih intelektualcev ne doma ne v tujini. Prav tako ne z očitanjem že tako nizkih avtorskih honorarjev ali subvencij za kulturne projekte, kakršen je Nova revija. Kar pomnim, zmerom ista pesem iz istih ali podobnih grl. Včasih se človeku zazdi, da so mutanti, o katerih govori Mastnak v spisu, ki ga omenjate, že zavladali v teh krajih.
RUPEL: Pravzaprav ste največ povedali šami. Ko bi dopustili, da revija funkcionira v skladu s svojo naravo, ki se številčno izraža v nakladi 3500 izvodov, bi utegnili biti razburjeni naročniki oz. bralci, ki jih je nemara 10.000, od teh pa gotovo niso vsi prebrali vseh člankov. Udarci, o katerih sem govoril, so stvar spolitizirali čez vsako mero, tako da danes vse vedo o NR tudi tisti, ki sploh ne znajo slovensko. Politična kompanja je bila slabo premišljena. Mislili so, da bodo z Iastnimi reakci-jami prehiteli »tuje«, ki bi bile hujše. Ne vem, kakšne naj bi bile reakcije, ki bi bile hujše od teh, ki so zdaj. Po drugi strani moram reči, da mi je vseeno, ali me »obesijo« na domače ali na tuje drevo. V vsakem primeru bom obešen.
Ali ni neprestano zavzemanje za svo-bodo misli in pisanja že brezupno po-četje? Ali ni brezupno tudi iz vidika slo-venske družbe to, da intelektualci vedno potegnejo krajši konec v spo-padu z monolitno politiko in ideologi-jo? Kaj to pomeni za perspektivo slo-venskega naroda, o kateri so visoko kvalificirani strokovnjaki pisali tudi v 57. številki Nove revije, vendar je ta plat ostala v »dialogu« zamolčana?
GRAFENAUER: Če se človek iz moje genera-cije, ki naj bi bil slovenski intelektualec, v diskusiji o 57. številki Nove revije na seji predsedstva RK SZDL najprej legitimira s tem, da je sin borca, potem pa spregovori o njenih pregrehah, je videti stvarresbrezupna. Kerpa mislim, dase veljavnost intelektualnega premisleka lahko izraža samo brez vnaprejšnjih omejitev, se je treba spopadati tudi s tem brezupom. V tem vidim edino perspektivo, ki je pač zvezana z upanjem. Nikomur med nami najbrž ne gre le za golo preživetje, marveč enako za način tega preživejta, v katerega spada tudi svoboda misli in izražanja. Ne vem, tudi kako si je živim, kar se pogosto dogaja mogoče v irr.enu ka-terihkoli mrtvih lastiti pravico, da jih zastopajo v stvareh, o katerih oni ne morejo imeti svojcga mnenja.
Tako si tudi preživeli udeleženci NOB oziroma njihovi javni zastopniki, ki suponirajo, da bi nji-hovi mrtvi tovariši dandanes mislili in ravnali enako kot oni, s pozivanjem nanje preprosto sku-
šajo zagotavljati tisto moralno avtoriteto, ki je zame vprašljiva že zaradi tega njihovega ravnanja samega. Še huje pa je, če. kaj takega počno po-tomci borcev. Prvič zato, ker to razodeva njihovo nesposobnost, da bi se obnašali avtonomno, drugič pa zato, ker to nesposobnost skušajo pretvarjati v svojo moralno prednost, v resnici pa dokazujejo predvsem podložnost sugerirani vlogi »večnih otrok« v paternalistični demokraciji sistema.
RUPEL: Intelektualci vedno potegnejo krajši konec in tako je tudi edino normalno. Ali naj nam božal, da nismo »zmagali«?To lahko pade vglavo samo kakšnemu polintelektualcu. Intelektualec si želi predvsem to,dalahkodela in misli brezcenzu-re. In že spet moram reči, da mi je vseeno, čigava je cenzura. Navsezadnje so Levstika žrtvovali tisti li-
pričuje k nasprotnemu tudi vse tisto, kar sem po-vedal o pragmatizmu sedanje slpvenske politike, ki se zavzema za aktivno slovenstvo. Res pa je, da se bo pod sedanjo politično hipoteko težko ohranil docela enak koncept Nove revije, kot je bil v ve-Ijavi doslej. Takšni razlogi so očitno vodili tudi skrivnostni koordinacijski odborpri RK SZDL, ki se je negativno izrekel o dosedajih dveh urednikih in ki mimo predlaganih terja kandidatuto novih dveh mandatarjev za uredništvo.
RUPEL: I I. Ne bi rad bil prerok. Situacija s Perspektivami je bila, če verjamem recimo Mat-jažu Kmeclu, ki si po svojih besedah prizadeva, da bi revija še naprej izhajala, bistveno drugačna. Seveda pa so mogoče nekatere paralele, predvsem z ravnanjem politike. Pravijo, da hočejo dialog,
beralci, ki jih je konstituiral tudi on — vse v imenu sloge in skupnega nastopanja zoper »tujce«, v tem primeru zoper avstrijske Nemce. Ni čudno, da se je Levstiku zmešalo. To je zelo poučna zgodba, ki pa je naši liberalci seveda ne poznajo, ker bolj malo berejo. Tu se povsem strinjam z Janezom Strehovcem, ki je zbra! toliko korajže, da je to po-vedal v brk zbrani slovenski politični eliti na seji predsedstva RK SZDL, katere delegat je bil v svetu NR. In še nekaj oteh naših slavnih »liberal-cih«: ko pride do kritične situacije, se vedejo kot dogmatiki, da bi jih imeli za »naše«. Mislijo, da bodo v tej »uniformi« lažje branili liberalno stvar. Mislijo, da bodo zaščitili Novo revijo, če bodo rjo-veli zoper njo. In navsezadnje bodo branili pravico do lastnega »mišljenja«. Preprosto povedano: dogmatičnost naših liberalcev se od dogmatičnosti dogmatikov razlikuje po tem, da je bolj »dožive-ta« in »očarljiva«.
Sklepi založniškega sveta, ki so v na-sprotju s sklepi zbora sodelavcev in sveta Nove revije, ki sta izrazila vso podporo uredništvu, najbrž kažejo na to, da bo Novo revijo doletela ista usoda kot Perspektive leta 1964.
GRAFENALJER: Ni še rečeno, čeprav je grož-nja, dasetozgodi, vesčas vzraku. Vendarme pre-
potem te pa odstavijo. Jasno je, da je s tem postav-ljeno prizorišče za konfontacijo med sodelavci in »širšim okoljem«. Kar se tiče naju z Grafenauer-jem, sva odstavitev lepo sprejela na znanje in zdaj pač čakava, da se liberalizem slovenske politike izkaže v liberalnih dejanjih, torej v dopustitvi na-daljnjega življenja Nove revije. PRIPRA\\L.BOJAN ŽMAUC Fotografije:   TONE STOJKO
IBUTN TRIBUNA
Milan Kučan:
MLADIIN POLITIČNI SISTEM
MLADI IN POLITIČNI SISTEM (Predava-nje člana P CK ZKJ tov. Milana KUČANA v Kumrovcu, dne 22. 9. 1982) Objavljeno je bilo v časopisu SOCIALI-ZAM. Zaradi aktualnosti ga ponovno ob-javljamo.
Mladi in politični sistem
Politični sistem socialističnega samouprav-Ijanja, lasten samoupravni vsebini in podobi naše socialistične demokracije, je izraz spoz-nanj in dosežek teoretičnih in praktičnih napo-rov naprednih družbenih sil, da bi ustvarile kar najugodnejše pogoje in razmere, v katerih bo delavec, delovni človek kot posameznik in kot združeni delavec lahko uveljavil svoj razredni, z ustavo opredeljeni družbenoekonomski polo-žaj ter razpolagal in gospodaril s presežnim de-lom, upravlja! z družbeno reprodukcijo ter ure-jal vse druge družbene zadeve. To je njegova razredna vsebina. Splošni cilji, odnosi in mož-nosti, ki opredeljujejo naš politični sistem, ka-žejo, da gre za oblikovanje sistema politične demokracije, ki temelji na samoupravnih so-cialističnih proizvodnih pdnosih in na odloča-jočem položaju delovnega človeka v teh odno-sih in ki na tem temelju izraža in zagotavlja vo-dilno vlogo delavsk^ga razreda v družbi ter va-ruje družbeno lastnino proizvajalnih sredstev kot materialni temelj oblasti in samoupravlja-nja delovnih Ijudi. Temeljni smoter sistema je, da omogoči integracijo dela in upravljanja, ka-terih delitev je - zgodovinsko gledano - prišla z nastankom razredne družbe. S svojo idejno in teoretično osnovo in institucionalno zgradbo in odnosi je usmerjen k podružbljanju politike, k odpravljanju političnih, gospodarskih in vsa-kršnih drugih monopolov v družbi. Idejo dikta-ture proletariata izraža v samoupravljanju, ki ga povezuje z idejo pluralizma samoupravnih interesov. Na sedanji stopnji razvoja ustvarja, v skladu z obstoječimi možnostmi razmere, »v katerih bo«, kot pravi  Kardelj«, »človek kar najbolj svobdden pri takšnem osebnem izražanju in ustvarjanju, da bo lahko - na podlagi družbene lastnine proizvajalnih sredstev - svobodno delal in ustvarjal«. To je po njegovem samoupravlja-nje. Pogoj za krepitev in za širitev razsežndsti svobode človeka v naši družbi je potemtakem predvsem graditev in utrjevanje demokratič-nega    političnega    sistema    socialističnega samoupravljanja. Koiikor bolj bo sistem stabil-nejši in učinkovitejši, kolikor bo!j bo uspeval za-gotavljati vodilno družbeno vlogo delavskega razreda oz. delovnih Ijudi sploh in kolikor bolj bodo ključni položaji v družbi trdneje v njego-vih rokah, toliko hitreje, z več poguma in z manj omahovanja bomo lahko razvijali raznovrstne oblike demokratične prakse, potrebne za delo-vanje in progresivni bodoči razvoj samouprav-ne družbe ter za svobodno izražanje, ustvarja-nje in delo človeka.
Na podlagi teh splošnih opredelitev značaja, smotrov in perspektiv našega političnega si-stema, in še posebej na podlagi njegovih raz-rednih zasnov, je možen poskus opredelitve razmerja med mladimi in političnim sistemom. Pri tem je potrebno do neke mere zanemariti težave, ki jih nosijo s seboj že sam poskus op-redeliti mladino kot družbeno skupino, kajti no-bena od tradicionalnih in navidezno utemelje-nih opredelitev ne ustreza v celoti. Vsaka taka opredelitev nosi v sebi nevarnost, da ne bo ne-popolna oz. da bo enostranska, da bo spregle-dala, da mladina ni enoten sloj in da ni interes-
no homogena ter da je ni mogoče opredeliti iz-ven konkretne družbe in konkretne zgodovin-ske družbene situacije. Njeno opredelitev dolo-ča vsakokratna družba v skladu s svojimi druž-benimi značilnostmi, oz. v skladu z naravo družbenoekonomskih odnosov. Zato bi morda bila najustreznejša opredelitev tista, ki bi sledi-la družbenoekonomskemu položaju Ijudi, kajti največji del mladih ali šele stopa v družbeno-proizvodno prakso in produkcijske odnose ali pa vanje še ni vključen in torej podlaga njiho-vega materialnega in družbenega položaja v celoti ni njihovo delo. To dejstvo je pri nas po-sebej pomembno, kajti najpomembnejše pra-vice in odgovornosti, ki jih imajo delovni Ijudje, vključno s pravico samoupravljanja, torej odlo-čanja o lastnem delu, o upravljanju reprodukci-je in o upravljanju splošnih družbenih zadev iz-virajo iz pravice dela s proizvajalnimi sredstvi v družbeni lasti. Prav ta družbenoekonomski po-ložaj je razlog, da se tudi v naših razmerah iz-raža eno največjih protislovij sodobnega sveta. Velik del mladine, ki ni vključen v proizvodne odnose, ki čaka na zaposlitev, ki se šola (zaen-krat je tako tudi v sedanjem začetnem obdobju usmerjenega izobraževanja), je le deloma vključen v institucije družbenega odločanja, s tem pa tudi v odločanje o tistih družbenih vpra-šanjih, ki so zanj najpomembnejša - pogoji So-lanja, zaposlovanja, stanovanja, nagrajevanja in delitve po delu, tehnološko-proizvodnega razvoja, razvojnih perspektiv družbe itd., če-prav je o vseh družbenih vprašanjih sposoben sprejemati odločitve in ustvarjalno prispevati k skupnemu družbenemu iskanju najboljših reši-tev. S takim svojim položajem, ki ga odriva pro-ti robu družbenih dogajanj, velikdel mladine ni zadovoljen. Noče predolgo ostajati izven sveta odraslih in možnosti, ki jih imajo oni v družbe-nem življenju. Želijo čimprej postati soodgo-vorni za zgodovino. Prav v tej zvezi je zato silno aktualna Kardeljeva misel »daje samo človek, kiprevzema tudi odgovornost za svojo svobodo, lahko svoboden. Toda samo človek, ki lahko de-mokratično odloča. lahko prevzame takšno od-govornost«
Zato je z vidika razmerja med političnim si-stemom in mladino temeljno vprašanje ali ob-stajajo dejanske možnosti, da se mladi lahko vključijo v procese družbenega odločanja, da uporabljajo mehanizme, sredst\'a in vzvode odločanja in prispevajo k demokratizaciji od-nosov in postopkov oblikovanja družbenih od-ločitev in k njihovi vsebini. Če teh možnosti ni dovolj, potem kljub družbenim proklamacijam o tem, da je bodočnost na mladini, navzlic vsej skrbi za njeno družbeno usmeritev, moralno podobo in vrednostni svet poteka pravo druž-beno, politično življenje mladih Ijudi na robu or-ganizirane družbe, njenega sistema odločanja, njenih organiziranih družbenih sil in družbenih pobud.
Vendar na sedanji stopnji uveljavljenosti in uspešnosti delovanja našega političnega siste-ma in njegovih institucij, ko se krog Ijudi z de-janskim družbenim in političnim vplivom šele širi v korist samoupravno in politično organizi-ranih delavskih in Ijudskih množic, ko le-te šele postopoma obvladujejo centre invzvode odlo-čanja in jih skladno s splošnim razvojem samo-upravnih odnosov demokratizirajo, niso v takš-nem položaju samo mladi Ijudje, ampak tudi velik del delavcev v združenem delu in delov-nih Ijudi in občanov nasploh. Zato je osnovno izhodišče, na katerem je mogoče opredeliti od-nos mladih do političnega sistema in s tem do razmer, tokov in splošnih rezultatov boja za so-
cialistično samoupravljanje, njihov interes za hitrejše in učinkovitejše uveljavljanje zgodo-vinskih interesov delavskega razreda in delov-nih Ijudi, za uveljavljanje njihovega družbeno-ekonomskega in političnega položaja, za hitrej-še odpravljanje razrednih in drugih ostalih raz-rednih odnosov, teženj slehemega političnega, gospodarskega in drugega monopolnega pri-laščanja družbene moči ter sleherne oblike podrejanja in odtujevanja človeka v družbi.
Da bi lahko sprerninjala družbo, mora mladi-na spreminjati svoj položaj v njej. V odnosu do političnega sistema naj torej ima mladina iz-razito aktiven, angažiran odnos. Je in mora biti pomembert dejavnik stalnega pritiska na nje-govo delovanje, učinkovitost, dograjevanje in preobrazbo. V družbo odraslih se mladi Ijudje, neobremenjeni s konkretno prakso in brez po-membnejšega sociainega izkustva vključujejo s predstavami, ki vselej in neposredno niso po-gojene z nekaterimi delhimi interesi, izvirajoči-mi iz konkretnega socialnega položaja, iz polo-žaja v procesu proizvodnje in delitve rezultatov dela. Zato mladi Ijudje ne iščejo izhodov iz družbenih protislovij in kriz v obnavljanju ob-stoječih družbenih, kulturnih, političnih razmer v novih oblikah, ampak v njihovem spreminja-nju, v novem organiziranju družbe, v povezova-nju svoje laštne v zavestno družbeno dejav-nost, ki vodi v botj svobodno in demokratično podobno družbe, kulture in načina življenja. »Mladina - kot pravi Tito - ne mara stagnacije v družbi, vedno išče nekaj novega, k/er bi lahko izrazila svoj elan!« Lahko bi potemtakem skle-pali, da na ravni splošnih pogojev, tokov in re-zultatov uveljavljanja socialističnih samo-upravnih odnosov ni nekih specifičnih intere-sov mladih Ijudi, saj so njihovi splošni interesi identični z uveljavljanjem zgodovinskega inte-resa delavskega razreda in delovnih Ijudi.
Kljub temu, da mladina ni in tudi ne more biti socialno, idejno in politično homogena, ker se vsa objektivna nasprotja v interesih različnih delov družbe, raznih delov združenega dela in področij ustvarjanja kažejo tudi med mladino in ker se med njo pojavljajo tudi vsi idejni toko-vi, politična vrenja in konflikti v družbi, je veli-kemu delu mladine skupen interes za uveljav-Ijanje socialističnega samoupravljanja na vseh ravneh naše družbe. To pa pri mladih pomeni dosledno zavzemanje za radikalno krepitev sa-moupravne demokracije, demokracije »od spodaj navzgor« in ne nadaljevanje starih mo-delov družbene delitve dela, moči in material-nih dobrin. Socialistično samoupravljanje in njegovo povezovanje z znanstvenim in tehno-loškim napredkom je y bistvu najširša osnova družbenega angažiranja mladine. Vsak korak naprej na te; poti razširja stvarne možnosti za krepitev ustvarjalne vloge v proizvodnji, zna-nosti in kulturi, za družbeno vrednotenje dela, znanja in sposobnosti. To pa mladini nedvom-no odpira večje in boljše življenjske perspekti-ve.
Izrazito prevladujočo samoupravno vred-nostno orientacijo mladine potrjujejo tudi šte-vilne raziskave. Večina mladih Ijudi je nedvorn-no za socialistično samoupravno pot razvoja naše družbe. Tudi, če se tegavedno ne zaveda-jo, so za takšno pot objektivno, po svojem po-ložaju. Naloga, zlasti subjektivne akcije je, da doseže, da se bodo mladi tega svojega objek-tivnega položaja zavedli, se zavedli svojega ob-jektivnega interesa in ga tudi zavestno uveljav-Ijali. Socialistična usmerjenost mladega rodu ni vnaprej zajamčena. Družbene sile se morajo
BUTN TRIBUNA
za opredelitev vsake mlade generacije posebej boriti, ji posvetiti potrebno pozornost in omo-gočati pot revolucionarne, ustvarjalne družbe-. ne afirmacije.
Specifični interesi mladih so toliko bolj raz-vidni, kolikor bolj jih opredeljuje položaj v te-meljnih proizvodnih in drugih samoupravnih okoljih oz. organizacijah in skupnostih.
So izraz njihovega specifičnega, dostikrat tudi podrejenega položaja na mnogih področ-jih znotraj združenega dela in v političnem si-stemu socialističnega samoupravljanja. Njiho-va zastopanost v samoupravnih organih, neza-poslenost, njihov položaj v nagrajevanju, v re-ševanju stanovanjskega problema, položaj v sistemu izobraževanja oz. njihove možnosti, da vplivajo in spreminjajo ta položaj in uveljavljajo svoje interese res kaže, da se mladi dostikrat nahajajo v posebnem položaju in imajo svoje posebne interese.
Ob uvedbi delegatskega sistema je bilo že dokaj razširjeno in uveljavljeno prepričanje, da bo v njegovem okviru in v okviru političnega sistema v celoti mogoče bolj celovito in učin-kovito izražatii in uresničevati specifične intere-se posameznih družbenih skupin in med njimi posebej tudi mlade generacije. Ta je v prejš-njem obdobju poslansko-predstavniškega si-stema, v katerem je generacija, ki je izbojevala zmago, obdržala vse ključne družbene funkcije tudi v svoja zrela leta, ostala v veliki meri ob rubu političnega dogajanja in ni imela ne pra-vih vzvodov in ne pravega vpliva na organizira-no uresničevanje svojih specifičnih interesov. Delovne akcije, aktivnost v družbenih organi-zacijah in društvih, pohodi in druge manifesta-cije, politične šole, seminarji in druge oblike ak-tivnosti ZSM imajo sicer velik vzgojni, politični in sploh družbeni pomen, vendar predstavlja le manjši del tistega angažiranja mladine v celot-nem družbenopolitičnem življenju, ki vodi v podružbljanje politike in demokratizacijo druž-benih odnosov. Močnejša udeležba in vpliv mladih v tem življenju omogoča le njeno delo-vanje v vseh oblikah neposredne socialistične demokracije v TOZD, y interesnih in krajevnih skupnostih, v delegacijah itd. K takemu prepri-fcanju in pričakovanju povezanim z delegat-skim sistemom so nedvomno prispevale tudi ustavne zahteve, da mora sestava delegacij ustrezati socialni strukturi temeljne samoup-ravne organizacije oz. skupnosti. To sicer le delno in posredno zadeva zastopanost tudi po-sameznih delov starostne sestave, vendar pa je to zahtevo ves čas vključevala akcija politič-
nih organizacij v kadrovskih ih političnih pri-pravah volitev.1
Uveljavljanje delegatskega sistema je po-temtakem nedvomno razširilo možnosti, da se v procesu družbenega odločanja uveljavijo tudi mladi, da v večji meri kot kdajkoli poprej posta-nejo subjekt reševanja svojih problemov, zado-voljevanja svojih potreb in uresničevanja svo-jih interesov na najpomembnejših področjih njihovega dela in življenja: v procesu dela in de-litve, izobraževanju, zaposlovanju itd. V tisti meri, v kateri je oz. mladina postaja subjekt v družbenopolitičnih in samoupravnih odnosih, bo svoje napore usmerjala nujno tudi v^spremi-njanje svojega lastnega položaja in v revolucio-niranje družbenih odnosov nasploh.
1 Na volitvah 1974 je bilo v delegacije za skupščine
DPS izvoljenih \8,2 % mladih
Na volitvah 1978 je bila udeležba mladih 18,8 %
Na volitvah 1982 je bila udeležba mladih..........
V družbenopolitičnih zborih v obč. skupščinah pa je bilo mladih leta 1974 18,8 %, leta 1978 17,6 %
Tej nalogi je prirejena tudi vrsta institucio-nalnih mehanizmov političnega sistema z de-legatskim sistemom kot njegovim osrednjim nosilnim členom, ki naj prek neposrednega iz-ražanja, povezovanja in usklajevanja množice interesov v temeljnih in drugih samoupravnih skupnostih zagotavlja uveljavljanje dolgoroč-nih in širših družbenih interesov. Da bi ta si-stem, zasnovan na pluralizmu samoupravnih interesov, bil sposoben v množici pogosto in-stitucionaliziranih in hipertrofiranih parcialnih interesov ne le omogočati kompromis med nji-mi, ampak tudi zagotavljati uveljavljanje dolgo-ročnih in splošnih interesov, bo potrebno iz po-stopkov usklajevanja hitreje odpravljati preti-ran formalizem in nekatere birokratske defor-macije. Zlasti se bo potrebno upreti pojmova-njem o nedotakljivosti slehernega institucio-naliziranega parcialnega interesa, o doseganju soglasja za vsako ceno tudi tam, kjer je možno in potrebno odločiti z večino, kar v svojih posle-dicah paralizira sistem in naravnost sili v poli-tične intervencije ter politično, administrativno ali sodno arbitražo. Hitrejše osvobajanje od teh slabosti je pogoj, da deiegatski sistem opravlja svojo Jemeljno nalogo in v odnosih politične demokracije, brez katere se socialistično samoupravljanje ne more razvijati in napre-dovati, z demokratičnimi metodami zagotavlja vodilno vlogo interesov delavskega razreda, povezanega z vsemi tistimi družbenimi silami.
ki priznavajo socialistični karakter naše družbe in samoupravni položaj delavca in delovnega človeka v njej. Med temi silami so nedvomno tudi mladi Ijudje in njihova politična organiza-cija.
Sleherno resno razmišljanje o našem poli-tičnem sistemu ne more iti mimo dejstva, da je njegova posebna vrednost in prednost v tem, da je dialektično povezal družbenoekonomske in politične odnose, pri čemer daje odločilni pomen in prednost prvim. Zato mu je imanent-na potreba po stalnem zagotavljanju medse-bojnega vpliva teh odnosov, ki vključuje tudi proučevanje temeljnega produkcijskega odno-sa in izpopolnjevanje ter prilagajanje institu-cionalnih okvirov potrebam in razmeram vsa-kokratnega konkretnega obdobja našega druž-benoekonomskega razvoja. Brez tega bi prišlo do nujnega zastoja pri utrjevanju in razvijanju ekonomskega in političnega sistema in do zmanjšanja njegove sposobnosti, da zagotav-Ija svojo družbeno in gospodarsko učinkovi-tost, pa tudi reproduciranje ustreznih družbe-noekonomskih, torej samoupravnih produkcij-skih odnosov na višji razvojni ravni. To je odlo-čilno ne le za družbeni napredek, ampak tudi za ohranjanje in krepitev moči revolucije. Razvi-tost in stabilnost proizvodnih odnosov in njiho-va družbenoekonomska vsebina imata namreč odločilno vlogo pri opredeljevanju značaja in podobe političnega sistema in pri zagotavlja-nju družbene in politične stabilnosti.
Tej tezi je mogoče pritrditi tudi z vidika naše sedanje pereče gospodarske in družbene si-tuacije. Očitno je zdaj, da še nimamo stabilnih in razvitih samoupravnih proizvodnih odnosov in da so nam na posameznih področjih repro-dukcije pomešani samoupravni in državno-lastninski odnosi ter njim prirejeni kriteriji, inst-rumenti in ukrepi gospodarjenja in ekonomske politike. Marsikdaj tudi ponekod y sami zvezi komunistov ni pripravljenosti verjeti v moč in sposobnost sitema socialističnega samo-upravljanja, njegovega sistema družbenoeko-nomskih in političnih odnosov ter v sposob-nost samoupravnih institucij in subjektov tega sistema, posebej še v spo$obnost in odgovor-nost delavcev v organizacijah združenega dela. Zato dostikrat tudi ne uporabljamo tega siste-ma, njegovih sredstev in subjektov za reševa-nje težkih problemov našega gospodarstva, ne zaupamo jim, ampak zelo hitro pristajamo in celo pritiskamo na državo, da ona s svojimi ukrepi, ki so zasnovani na državno-lastninskih
TRIBUNA-STRAN 13
odnosih, prevzame odgovornost za urejanje odnosov v reprodukciji in med samimi subjekti združenega dela. Poplava administriranja, ki je uvedla distribucijo na skoraj vseh pomembnih področjih reprodukcije (investicije, skupna, splošna poraba, KM, devize, energetv surovine itd.), nujno povzroča, da se ohranja in celo krepi dvojnost produkcijskega odnosa - samouprav-nega, družbeno-lastninskega in državno-last-ninskega, kar med drugim tudi zmanjšuje našo družbeno učinkovitost in gospodarsko uspeš-nost, ustvarja iluzijo o možnih izhodih izteh te-žav in - kar je najbolj pomembno - potiska samoupravljanje \z ključnih smeri in področij boja za socializem in napredek pri nas. Svo-bodni samoupravni položaj in vloga človeka pa sta omogočena in zagotovljena le na stabil-nem, uveljavljenem samoupravnem produkcij-skem odnosu, na katerem je zasnovan in se razvija hkrati z njim tudi politični sistem ter tako na razvitih in razčlenjenih samoupravnih proizvodnih odnosih krepi čedalje bolj razmiš-Ijanja o našem političnem sistemu potemta-kem ne morejo iti mimo opozorila, da neskladje ali celo protislovje med produkcijskim odno-som in institucionalnimi oblikami in odnosi v političnem sistemu postaja resna ovira nadalj-njemu uspešnemu razvoju in utrjevanju stabil-nosti sistema socialističnega samoupravljanja v celoti.
Predvsem s tega vidika bi zato morali preso-diti uspešnost in učinkovitost našega politič-nega sistema, in sicer konkretno, v sedanjih razmerah, pri odpravljanju vzrokov, zaradi ka-terih smo vanje zašli in pri preseganju njihovih posledic. To že posebej velja za oceno tistih in-stitucij političnega sistema, v katerih je mogo-če in potrebno na najneposrednejši način za-gotavijati temeljni produkcijski odnos ter vpliv interesov in odgovomost združenih delavcev, ter jih tako uveljavljati kot temeljni subjekt na-šega sistema in odnosov, ki se v njem konsti-tuirajo in ki so torej najneposredneje v funkciji razpolaganja in gospodarjenja delavcev z do-hodkom in zagotavljanja nadzora nad njego-vim gibanjem in združevanjem. To posebej ve-Ija za delegatski sistem v celoti, za zbore zdru-ženega dela, zbore uporabnikov v SIS, zbore upravljalcev v bankah, za delegate uporabni-kov v organih upravljanja. Koliko so npr. samo zbori združenega dela v občinskih skupščinah vfunkciji organa družbenega nadzora razprav-Ijali o kršitvah dogovorjene politike osebnih dohodkov v posameznih OZD in kakšne ukre-pe družbenega nadzora so sprejeli, da bi realna gibanja, zlasti prekoračitve, uskladili z družbe-nimi dogovori. Ali npr. koliko zborov upravljal-cev bank je razpravljalo o kreditni politiki posa-meznih bank, o investicijah, o medsebojnem kreditiranju OZD, ki je letos silno poraslo, koli-ko jih je o svojih ugotovitvah obvestilo občin-ske skupščine in dalo pobudo, da one razprav-Ijajo o odstopanjih od začrtane politike. Ali, ko-likoskupščin-občinskih in republiških-koliko bank, koliko pravobranilcev samoupravljanja, družbenopolitičnth zborov, je razpravljalo o tem, ali OZD in banke dosledno izpolnjujejo oz. ne izpolnjujejo t. i. »mini devizni zakon«, na podlagi katerega se združujejo v federaciji de-vize za nafto, za potrebe federacije, za solidar-nost, ki naj bankam, ki so nelikvidne, omogoča začasno prebroditi pomanjkanje deviz in ko-rektno plačevati dolgove in druge obveznosti do tujine. Ta in podobna praksa je imela po-membne posledice za trdnost celega našega sistema in njegovo gospodarsko uspešnost. Zakoni so omejili trošenje sredstev za inve-sticije, skupno in splošno potrošnjo, resna so [azmišljanja o administrativnem posegu na področje osebnih dohodkov: za nakup nafte smo skoraj izčrpali devizne rezerve in vrsta na-ših bank zamuja s plačili v tujini. Ni res, da v si-stemu ni sredstev, ki so lastna družbenolast-ninskemu, samoupravnemu karakterju našega sistema in s katerimi bi lahko bolj uspešno re-ševali po samoupravni poti in z odgovornostjo samoupravnih subjektov vrsto perečih gospo-darskih problemov, a sredstva so! Gotovo niso najboljša, saj so šele v začetnem obdobju svo-
BUTN TRIBUNA
jega uveljavljanja in potrjevanja v družbeni praksi, toda mi jih ne uporabljamo, dostikrat jih niti ne poznamo, pa tudi nočemo uporabljati. Npr. razprava v ZZD o prekoračitvah investicij, osebnih dohodkov, o skrivanju deviz, bi se po-gosto spremenila v razpravo o tistih republiš-kih in občinskih neformalnih centrih gospodar-ske, politične in upravljalske moči, ki so se vsaj strinjali s takšnimi ravnanji, če že niso bili ne-posredno njegovi pobudniki. V razpravi bi se nujno postavilo yprašanje o njihovi odgovor-nosti, o vlogi subjektivnih dejavnikov tudi zve-ze komunistov, izvršilnih in upravnih organov in zlizanosti njihovih vrhov. To je eden, ta čas najpomembnejših razlogov, da se še lahko od-loča mimo sistemskih poti in institucij, da se namesto samoupravnega urejanja odnosov v družbi možni administriranje. Samoupravljanje kot temeljni produkcijski odnos se spreminja v nekako politično pravico, enako klasičnim meščanskim pravicam, ali siromaši v pravico soudeleže pri urejanju nekaterih elementovde-lavčevega položaja v TOZD.
Zaradi takšnih in drugačnih procesov in ten-denc, ki hudo maličijo podobo našega samo-upravljanja, se predvsem komunisti ne bi smeli zadovoljiti z zunanjim videzom delovanja vzvo-dov in ustanov našega političnega sistema z njihovo bolj ali manj zadovoljivo organizira-nostjo, sodelovanjem in postopki, tudi v prime-ru, če s teh vidikov ne bi imeli več bistvenih pri pomb. Dejstvo, ki sem ga že omenjal, da se vr-sta najpomembnejših odločitev na vseh rav-neh družbene organiziranosti še vedno spreje-rna mimo delegatskega sistena in njegovih mehanizmov, da so delegacije in skupščine še vedno marsikje zakasneli potrjevale drugje mimo delavcev, delovnih Ijudi in občanov ter njihovega vpliva dogovorjenih rešitev - s tem pa tudi mimo mladih Ijudi, ki so jim ne glede na relativno nezadovoljivo zastopanost v delega-cijah prav preko sistema delegacij dane nai-večje možnosti odločanja v družbi, dokazuje da skupščin(e še niso resnično osrednji organ samoupravljanja in najvišji organ oblasti, okrog katerega je zbrana ysa demokratična struktura
-  Bohinj.21r3. Nijaz Skenderagič,član P ZK ZSMS:ARMADA IN MLADINA STA ENOTNI
TRIBUNA-STRAN 14
BUTN TRIBUNA
age družbe s svojimi organi, pravicami in od-aovornostmi. To hkrati-dokazuje da se tudi na oodročju politične demokracije še vedno kaže dvojna duša naše družbe, ki se sicer izraža tudi na Stevilnih drugih področjih našega življenja. Ta dvojnost ima prav med mladino zaskrb-liujofie posledice, posebej med tisto veliko ve-fiino relativno zelo izobražene in talentirane mladine, ki v produkcijsko prakso življenja sto-pa neobremenjena, brez veliko izkušenj, a z ve-liko več znanja, kot ga je imela katerakoli naša generacija doslej in ki je v celoti rezultat naše vzgoje in je zato v razmeroma veliki meri - kar kažejo tudi raziskave - prežeta z ideali in vred-potami revolucije in z avtentično idejo sociali-stičnega samoupravljanja. Za mladino ta dvoj-nost ni le razkorak med proklamiranim in real-nim, zanjo je ta resnična dvojnost političnega, idejnega, vrednostnega in gospodarskega živ-Ijenja, pravi prepad med tistim, kar so cilji oz. norme, in tistim, kar je vsakdanja resničnost v načinu upravljanja proizvodnje, in prisvajanja rezultatov dela, moči in oblasti za fasado samoupravnih odnosov in samoupravnih insti-tucij. Zato tudi tako kritično reagira na privile-gije, bogatitve mimo dela, na pojave naciona-lizma, na Kosovske dogodke in druge defor-macije v našem življenju. Protislovnost te dalj 5asa trajajoče družbene prakse nam zelo ak-tualno, tudi z vidika zagotavljanja kontinuitete revolucije in njenih nosilcev zastavlja vpraša-nje o tem, koliko in v čem podpira vsakdanja praksa samoupravno opredelitev mladine. Ve-lik de! mladine zelo ostro reagira na to vsakda-nje gospodarsko in politično življenje, v kate-rem se ne rešujejo učinkovito mnogi, seveda tudi ne tisti za mladino posebno pomembni problemi. Ne zadovolji se z načeli, cilji in kriti-zira ta resnično obstoječi svet prav z vidika na-
ših lastnih velikih zgodovinskih ciljev, aspiracij, teženj in idealov. To dejstvo, ki se je dostikrat razlagalo kot poskus rušenja sistema, bi za nas moralo biti predvsem razlog za premislek o tem, kako izpolniti mehanizme delegatskega in političnega sistema, da bi se skozi njegove od-nose in institucije kritično in aktivno razpolože-nje mladine usmerilo v konstruktivne in uspeš-ne napore za spreminjanje nezadovoljivih in zato kritiziranih stanj in odnosov.
V teh odnosih in naporih bodo mladi Ijudje tudi najlažje, brez predavanj, spoznali in raz-umeli, da se novo pač prebija skozi številne spopade s starim, uveljavlja se skozi številne družbene konfrontacije in protislovja. Za zgo-dovinsko perspektivo socializma je izjemnega pomena, na katero stran, na stran katerih sil se v tem konfliktu postavlja mladina. To je v naj-večji meri naloga subjektivnih sil, ne samo zve-ze socialistične mladine, vendar predvsem tudi nje, kajti ona zmore najenostavneje svet, odno-se v njem in njegovo perspektivo osmišljati na način, kot ga doživljajo mladi Ijudje, in ne na način starejših, ne s prepričevanjem. S pred-avanji, pridigami, vznesenimi parolami in pozivi se socialistične usmeritve in opredeljevanja mladih Ijudi ne da zagotoviti, ne da se obliko-vati njihove napredne socialistične in samoup-ravljalske zavesti. Morda je Kosovo lahko pri-mer, ki to potrjuje. Najboljša pot za to je kopi-čenje lastnih izkušenj, je praksa samoupravlja-nja, praksa pripravljanja in sprejemanja odloči-tev, praksa boja in odgovornosti za njihovo uresničevanje, kar vse je danes praksa revolu-cionamega boja. Mladini je manj potrebno svet razlagati, bolj je potrebno omogočiti, da ga spreminja. Pri tem se mi zdi zelo pomembno opozoriti na neko Geothejevo misel, »da si mladi rod domišlja, da se svet z njim začenja,
pri tem pa ne pomisli, kaj so mu stari dali v zi-belko«. Hočem reči, da se mladi morajo zave-dati, da gradijo na revolucionarnih dosežkih in pridobitvah prejšnjih in sedanjih rodov, na nji-hovem pozitivnem spoznanju in izkustvu. V »Nemški ideoiogrji« je zapisana misel, »dazgo-dovina ni nič drugega kot zaporedje posameznih generacij, od katerih vsaka izkorisča materiale, kapitale, produkcijske sile, ki so jih zapustile vse poprejšnje generacije, in zato po eni strani v po-polnoma spremenjenih okoliščinah nadaljuje sprejeto dejavnost in po drugi strani s popolno-ma spremenjeno dejavnostjo modificira stare okoliščine...« Za dialektično presojo sveta, v katerega stopajo mladi, pa enako velja še neka druga Goethejeva misel, da se namreč s sta-rimi svet ne konča! Socializem kot prehodno obdobje ne raste sam iz sebe, pač pa iz dediš-čine starega. Svobode človeka in njegovega dela ni mogoče ustvariti enkrat za vselej. Po-trebno jo je dosegati vedno znova in potrjevati v konkretnih razmerah. Nobena generacija zato v ustvarjanju zgodovine ničesar ne zamu-di.
In v tem je tudi z vidika pričakovanj in pri-pravljenosti za kritični družbeni angažma mla-dine posebna vrednost našega političnega si-stema, zgrajenega na sistemu delegacij, ker delavcu in slehernemu človeku na podlagi nje-govega dela, pa tudi vsaki celici združenega dela, občini, republiki in narodu omogoča ne-posredno sodelovanje pri odločanju o usodi celotnega družbenega dohodka, bogastva in o drugih najpomembnejših družbenih vpraša-njih. Odnosi vsistemu naše politične demokra-cije se gradijo na samoupravnih družbenoeko-nomskih odnosih, ki so politična in predvsem tudi materialna podlaga delovne in ustvarjalne svobode delovnega človeka. Prek teh odnosov,
BUTN TRIBUNA
ki ne temeljijo le na demokratičnih pravicah in svoboščinah človeka, ampak tudi na material* nih sredstvih, na dohodku, ki ga delavec ust-varja in s katerim razpolaga v temeljni organi-zaciji združenega dela kot s svojo neodtujljivo pravico, skupaj z vsemi drugimi delavci v siste-mu medsebojnih pravic in odgovomosti, ki so vsebina družbenolastninskih odnosov, uprav-Ija z družbeno reprodukcijo, izvršuje oblast in odloča o vseh drugih družbenih zadevah. Opre-deljevanje do sistema, četudi gre za mlade Iju-di, ne more biti celovito, če je utemeljeno le»na posameznih parcialnih pojavih ali na zunanjem videzu stvari. Bistveno je vendar odgovoriti na vprašanje, koliko sistem uspešno opravlja svo-je temeljne družbene funkcije. Nedvomno je, da se je uspešno uveljavil prav kot instrument uveljavljanja, ohranjanja, obrambe in delovanja sistema razredne oblasti, ki na ključnih točkah družbenega odločanja uveljavlja vpliv samoup-ravne vladavine delavskega razreda v demo-kratični, vzajemni in enakopravni povezanosti z vsemi delovnimi in napredno usmerjenimi de-lovnimi Ijudmi naše družbe. Socialistično samoupravljanje se na ustavnih temeljih in na-čelih, kljub številnim protislovjem in težavam, s katerimi smo prav zdaj soočeni, in še posebej kljub dejstvu, da v naši družbi kot realna druž-bena sila še vedno obstojita tako etatizem kot tehnokratizem, uspešno uveljavlja kot celovit, notranje trden in skladen sistem odnosov, ki je sposoben delovati gospodarsko produktivno in družbeno učinkovito. To pa je navsezadnje najpomembnejše merilo, ki odloča o družbe-nozgodovinski utemeljenosti slehernega pro-izvodnega odnosa.
Z gotovostjo je mogoče reči, da bi bila naša družba brez samoupravljanja in brez delegat-
ske demokracije, vključujoč v zelo pomembni meri tudi ustavni sistem odnosov v federaciji, veliko bolj podvržena krizam, ki pretresajo svet, in protislovjem lastnega razvoja. Od tod tudi zaskrbljenost, kam nas bo pripeljalo prehitro in prepogosto odločanje za administriranje, ki v bistvu izrinja in nadomešča samoupravljanje in ohranja oziroma krepi dvojnost produkcijskega odnosa. Prav samoupravne demokratične poti skupnega iskanja izhodov iž navzkrižij mate-rialnih, socialnih in drugih interesov na temelju uveljavljanja ustavnih pravic in odgovornosti delavcev, delovnih Ijudi in občanov, odpravljajo gospodarske, politične in vsakršne monopole v naši družbi. Nosilce teženj po trdovratnem oh-ranjanju odločanja na teh podlagah potiskajo čedalje bolj na obrobje družbenega dogajanja.
Samoupravljanje uveljavlja enakost vdružbi na podlagi dela in rezultatov dela, odgovornost za razpolaganje in gospodarjenje z družbenimi sredstvi, odgovornost do drugih delavcev in odgovornost za urejanje odnosov v družbi. To nedvomno odpira v družbi perspektivo silam dela in znanja, med katerimi ima pomembno mesto prav mladina. Razumljivo pa je takšno, čedalje bolj dosledno in uspešno uveljavljanje ustavnih načel v praksi urejanja družbenih od-nosov na podlagi ustave, zakona o združenem delu in zakonov, ki urejajo temeljne odnose na najbolj pomembnih področjih družbene repro-dukcije, od gospodarjenja z denarjem do po-slovanja s tujino, moralo izzvati nasilno reakci-jo vseh tistih, ki z uveljayljanjem teh načel in odnosov izgubljajo svoje pozicije v družbi in v delitvi družbenega proizvoda mimo dela ali ni-majo dovolj kreativne moči, da bi oprti na stro-kovna in znanstvena dognanja iskali in našli tiste poti, ki vodijo iz zgodovinsko podedovane
materialne bede y blagostanje, in iz izkorišfia. nja in podrejenosti človeka v njegovo ustvariaf no svobodo. To so nosilci tistih teženj, ki tudi v sedanjih zaostrenih gospodarskih razmerah valijo krivdo na sistem socialističnega samo upravljanja. Pri tem pa zavestno spregledujejo" da je do vrste težav v reprodukciji prišlo v veliki meri prav zaradi vztrajanja na državnolastnin-skem urejanju odnosovvdružbeni reprodukcih oziroma močnega podjetniškega, skupinsko-lastninskega interesa, da bi te tokove prepustili tržni stihiji. Nosilci etatističnih in skupinsko-lastninskih teženj razpolagajo marsikje še ved-no z realno družbeno in gospodarsko močjo in je zato razumljivo prihajalo in prihaja do bloki-ranja samoupravnih poti urejanja odnosov v reprodukciji prek sporazumov o združevanju dela in sredstev, ustvarjanju in delitvi skupne-ga dohodka, o svobodni menjavi dela in drugih ki jih opredeljuje ustava. Zato bi jih morala fa-vorizirati in jih kreativno razvijati vsa naša druž-bena praksa; podpirati in širiti prostorza njiho-vo uveljavitev bi morula biti tudi aktivnost sub-jektivnih sil. Bili bi naivni, če bi ne videli, da se tudi pri nas še zastavlja vprašanje, kdo bo koga, ali se bodo uveljavile sile socialističnega samoupravljanja ali nosilci tehnobirokratskih monopolov upravljanja z družbenimi sredstvi. Ta spopad, ki ima obeležja razrednega konflik-ta, ker gre - poenostavljeno rečeno - v njem za uveljavljanje delavca kot nosilca odločanja o tekočem in minulem delu, torej tudi o presež-nem delu in s tem o družbeni reprodukciji v ce-loti, se zelo močno kaže-prav v ekonomski po-litiki, kot je pod različnimi pritiski oblikovana od temeljne organizacije združenega dela pa vse do federacije. V celoti gledano je bila po načinu vodenja razmeroma avtonomna do celotnega
Bog živi vas Slovenke...
Bohinj,21.3.
BUTN TRIBUNA
mehanizma samoupravnega urejanja odnosov v reprodukciji. Tako je bila - in po množici sedaj veljavnih interventnih administrativnih mer os-taja to v dobrem delu tudi za naprej - bolj za-viralni kot revolucionirajoči dejavnik spremi-njanja družbenoekonomske kvalitete teh od-nosov, zlasti na področju kreditno-monetarne politike, politike cen, ekonomskih odnosov s tujino, investicijske politike itd.
Takšen način usmerjanja in koncipiranja ekonomske politike - resda v sedanjih razme-rah kdaj trenutno objektivno potreben - ki vodi v distribucijo ih intervencionizem na skoraj vseh pomembnih področjih reprodukcije, veže samoupravne dejavnike združenega dela vse bolj tesno na državni upravljalski aparat in jih postavlja v odvisnost od njega in njegovih, do-stikrat nekonsistentnih, nepravočasnih, krat-koročnih, paliativnih in povsem pragmatičnih ukrepov. Tako se na primer zdaj ugotavlja, da ukrepi, ki smo jih sprejemali julija, kljub števil-nim opozorilom in pomislekom, ne dajejo žele-nega rezultata. Pomembno z vidika sistema je, da je pri vsem tem oslabela medsebojna pove-zanost in odgovornost samoupravnih subjek-tov gospodarjenja za skupno reševanje proble-mov reprodukcije, zmanjšala se je njihova pro-izvodna in poslovna samostojnost in sposob-nost, ker ni bilo dovolj ekonomskih spodbud za združevanje dela in sredstev, za dohddkovno povezovanje, za urejanje odnosov na temelju skupaj ustvarjenega prihodka in dohodka. In prav v tem avtohtonem instrumentariju skup-nega gospodarjenja delavcev z družbeno last-nino so tudi velike materialne rezerve, ki jih ima naš družbenogospodarski sistem. Ce ga ne bomo hitreje aktivirali, razvili in uveljavili, bodo še naprej ostala pomembna državnolastninska in skupinskolastninska sredstva gospodarje-nja in s tem še naprej odprti izvori avtarkičnega gospodarskega razvoja, inflatorne potrošnje in toleriranja gospodarjenja mimo in celo y na-sprotju z ekonomskimi kriteriji gospodarjenja, ekonomskimi zakonitostmi in ne glede na na-rodnogospodarske učinke. Prav to povzroča ali vsaj omogoča socializacijo, to je prevračanja na ramena vse družbe, izgub, tujih in domačih
dolgov, slabega gospodarjenja in slabih po-slovnih in razvojnih odločitev. V takih razme-rah, ko je dvojnost samoupravnega in etatistič-nega produkcijskega odnosa očitna, je domo-vinsko pravico dobila teza, ki je - ne da bi for-malno postavljala pod vprašaj ustavni sistem samoupravnih odnosov - poskušala dokazo-vati, da je to uporaben sistem za normalne, idealne razmere, da pa v zaostrenih razmerah ne more biti uspešen in učinkovit. Sistem, ki se ni sposoben soočiti s problemi, ki ni sposoben reševati zaostrenih konfliktov materialnih in drugih interesov ter presegati protislovij svoje-ga materialnega in siceršnjega razvoja, pa je žal utopija. In to v bistvu hoče ta teza dokazati.
Za to tezo in za obtožbo samoupravljanja se poskušajo prikriti številne neprincipielnosti, subjektivizem in voluntarizem, najbolj groba vsiljevanja interesov, izsiljevanja, razvrednote-nje poslovne morale in uzanc ter celo kršitve nekaterih načel, na primer tistih o enotnem trgu, na katerih je zgrajena jugoslovanska fe-derativna skupnost. Se vedno se ohranja stara, v bistvu birokratska logika, ker z njo birokracija opravičuje svoj obstoj, da je namreč mogoče družbeno bogastvo, družbeni proizvod in na-cionalni dohodek ter s tem razvojne ambicije in osebni ter družbeni standard zagotavljati le z neprestanim investiranjem v nove proizvodne kapacitete, s kvantitativnim povečevanjem materialnih produkcijskih sil družbe tudi na ra-čun bodoče ali tuje akumulacije, ne pa zlasti z dobro, gospodarno izrabo in gospodarjenjem z pbstoječimi proizvodnimi zmogljivostmi, da bodo sposobne (in so po svoji tehnološki op-remljenosti tudi sposobne) prenesti konkuren-co svetovnega trga. Posledica te togike so so-dobne tovarne, ki imajo velik del kapacitet po-vsem neizrabljen, ki delajo kljub sodobni teh-nologiji z izgubo, v katerih stroji niti niso mon-tirani, ki delajo le z eno izmeno itd. Pogosto se pozablja, da se protislovje, ki je značilno za ves razviti svet med razvitostjo produkcijskih sil in okostenelostjo družbenoekonomskih odnosov kaže v specifični obliki tudi pri nas in da se prav zaradi trdoživega vztrajanja na starih, etatistič-nih družbenoekonomskih osnovah odnosov
začenja upočasnjevati industrijska proizvodnja in celoten zagon ne le materialnega, ampak tudi družbenega razvoja v celoti.
Z vidika delovanja političnega sistema je za-skrbljujoče predvsem dejstvo, da je bil velik del ukrepov, v katerih se kaže dvojna duša in pro-tislovnost naše družbe in ki ne prispevajo k re-volucioniranju družbenih odnosov, formalno sprejet v delegatskih skupščinah in drugih de-mokratičnih organih sistema. To nas opozarja, da se v vsakokratni vsebini dela in odločitev naših institucij razkriva realno razmerje moči družbenih sil, ki odloča o tem, za kakšne druž-bene cilje, vsebino in odnose so te demokratič-ne institucije uporabljene oziroma niso upo-rabljene, ko bi morale biti, in s tem, ali in v kakš-ni meri so sredstvo razvoja socialističnih druž-benih odnosov in ne orodje obrambe monopo-la družbene moči etatističnih in tehnobirokrat-skih sil. Naš politični sistem je konkretna oblika diktature proletariata. S tem je tudi opredelje-na njegova temeljna funkcija, da zagotavlja, da v družbi prek demokratičnih, samoupravnih odločitev dobijo nesporno vodilno vlogo prav neposredni in dolgoročni interes delavskega razreda, povezanega z vsemi socialističnimi, demokratičnimi naprednimi silami. Praksa do-kazuje, da naš sistem še ni dovolj odporen zo-per deformacije, ki jih povzročajo pritiski in od-pori še nepreseženih elementov birokratskega in tehnokratskega monopola. Aktualno je Kar-deljevo opozorilo, da družba ne propade zaradi propadanja demokracije, ampak ker ji ne uspe-va z demokratičnimi sredstvi obvladati naspro-tij in se zavarovati pred kontrarevolucijo.
Ali in v kakšni meri bodo naše demokratične institucije še podlegale vplivu in pritisku teh deformacij, v kolikšni meri jih bodo še naprej lahko izrabljale za svoje družbene cilje in mani-pulirali z njimi nosilci teh teženj, je v prvi vrsti odvisno od sposobnosti in akcije subjektivnih družbenih sil. Nikomurv naši družbi ne ustreza sedanje, s konripromisi vzpostavljeno ravno-vesje družbenih sil, ki v veliki meri zmanjšuje materialno, politično in družbeno učinkovitost, povečuje materialna in druga neskladja, vnaša socialno nestabilnost in zožuje perspektivo de-
BUTN TRIBUNA
lovnim Ijudem, posebno mladim, ker pospeše-no vpliva na razvrednotenje rezultatov dela in materialnega bogastva družbe v celoti ter s tem zmanjšuje možnosti razvoja, rasti zaposlo-vanja, življenjske ravni itd. Naša in tuja praksa dokazuje dovolj zgovorno, da stagnacija, ki je nujno posledica takšnega izsiljenega ravno-vesja, vodi lahko le v prevlado pragmatizma, ki je lasten etatistično-tehnokratskim načinom interventnega poseganja v družbene odnose in zato prej ali slej nujno vodi v izgubljanje revo-lucionarne perspektive in v resne družbene de-formacije.
Samo odločna in učinkovita akcija subjek-tivnih družbenih sil na dosledno ustavnih os-novah lahko zaustavi agresivne poizkuse uve-Ijavljanja nesamoupravnih teženj in njihovih nosilcev. To pa pomeni doslednost glede uve-Ijavljanja temeljnih ustavnih načel. Potemta-% kem bi tudi pozornost Zveze socialistične mla-dine Jugoslavije, politične organizacije mladih, morala biti v razvejeni zgradbi političnega sis-tema - ne da bi podcenjevala druge - usmer-jena v tiste njegove dele, ki so za uveljavljanje teh temeljnih vrednot, zlasti za uveljavljanje te-meljnih prvin naših samoupravnih družbenoe-konomskih odnosov, bistvenega pomena. To pa predvsem pomeni zagotavljanje pogojev in pospeševanje procesov samoupravnega zdru-ževanja dela in sredstev ter pridobivanje do-hodka iz skupaj ustvarjenega prihodka in do-hodka, ki sta jih ustava in zakon o združenem delu opredelila kot temeljni odhos samouprav-ne integracijezdruženega dela in koncentracije sredstev družbene reprodukcije. To je hkrati del ključnih vzvodov, ki zagotavljajo mobilnost in cirkulacijo družbenih sredstev v združenem delu in v družbi sploh ter uveljavljajo pravice in odgovornosti delavcev pri gospodarjenju z nji-mi. S tem se na delavce prenaša odgovornost, da upravljajo z družbenimi sredstvi po načelih
dobrega gospodarjenja, da ne zmanjšujejo nji-hove vrednosti in da jih v odnosih medsebojnih pravic in odgovornosti, ki vključujejo tudi soli-darnost, namenjajo za reševanje socialnih in drugih problemov tudi tistega dela prebival-stva, ki še ne živi ali ne more živeti od svojega dela, torej tudi za reševanje problemov mladi-ne, ki ni zaposlena.
Razvoj politične demokracije socialistične-ga samoupravljanja in odločitve, ki ne spreje-majo v institucijah njenega političnega siste-ma in ki bi bile po svoji vsebini napredne, ne morejo biti stvar stihije in slučajnega razmerja družbenih sil. Da bi preprečili večja odstopanja od temeljne smeri in ciljev družbenega razvoja, je neizogibno, da so na čelu prizadevanj za nje-no zagotavljanje organizirane subjektivne sile, ki so del sistema naše demokracije in med ka-terimi ima zveza komunistov posebno, zgodo-vinsko utemeljeno vlogo. To vlogo pa lahko op-ravlja uspešno samo, če je v sebi idejno enot-na; zdaj ne več le na temeljnih in splošnih na-čelih in opredelitvah, ampak tudi na njihovi konkretni opredelitvi in razčlenitvi v ustavi, za-konu o združenem delu in številnih sistemskih razčlenitvah ustavnih odnosov v našem prav-nem in gospodarskem sistemu. To je zdaj in mora biti platforma idejne in politične diferen-ciacije v sami zvezi komunistov, ker je na tej podlagi dosežena enotnost pogoj njeni družbe-ni uspešnosti in učinkovitosti ter smisel uve-Ijavljanja načela demokratičnega centralizma. Tak je bil glede tega osrednjega problema tudi sklep XII. kongresa Zveze komunistov Jugo-slavije in mislim, da v Zvezi komunistov Jugo-slavije zdaj ne more biti več organizacije in vodstva, ki bi še naprej imela pravico, da živi z dilemo, ali bomo zahtevne gospodarske in raz-vojne probleme reševali z uporabljanjem siste-ma socialističnih samoupravnih odnosov, z njegovimi sredstvi in pravicami ter odgovor-
nostmi njegovih nosilcev - delavcev v temelj-nih organizacijah združenega dela.
Ne gre pri tem za to, da bi dogmatsko branili sleherno konkretno pravno izpeljavo in rešitev ustavnih odnosov. A treba jih je najprej v praksi preveriti, ne pa jim iz ideoloških in političnih razlogov že vnaprej odrekati sposobnost, da omogočajo urejati in spreminjati obstoječe od-nose. Nedvomno obstoji vvsakdanjem delova-nju političnega sistema, v zakonih, predpisih in drugih splošnih aktih veliko rešitev, teženj in pojavov, ki bi zaslužili, da jih podvržemo po-gumnemu kritičnemu preverjanju, dopoinjeva-nju in spreminjanju, ne zaradi tega, da bi spre-minjali ustavne odnose, ampak prav zaradi tega, da bi politični sistem učinkovito deloval v skladu z osnovno ustavno opredelitvijo pro-dukcijskih odnosov ter s potrebami celote raz-mer, v katerih se naša družba danes nahaja.
Znotraj zveze komunistov pa so potrebni predvsem napori, da na tej temeljni opredelitvi odpravimo prakso, ki omcgo&a, da vsa družbe-na protislovja, konflikti, razlike v materialnih in-teresih in drugih opredelitvah dobivajo zlago-ma v njej in v njenih organih domovinsko pra-vico ne glede, ali gre za objektivne razlike v teh interesih, za nesposobnost ali za nepripravlje-nost in oportunizem. Na to opozarjajo stališča 2. seje centralnega komiteja ZK Jugoslavije.
Glavni problemi, pred katerimi je naša druž-ba, niso predvsem materialne narave, čeprav so materialna neravnovesja in zaostritve, zlasti na področju zunanje likvidnosti in oskrbe z nafto, nedvomno težke in celo dramatične in zato najbolj neposredno in nujno potiskajo na nas. Vendar so gospodarska križpotja v naj-večji meri tudi posledica idejnih razhajanj in neenotnosti v pogledih na temeljne smeri raz-voja in sredstva, s katerimi jih je možno ures-ničevati in ki so jugoslovanski družbi dali spe-cifična,   originalna   obeležja   socialističnega
BUTN TRIBUNA
Ljubljana
Bohinj,21.3.'
samoupravljanja. Neenotnost glede teh pogla-vitnih vprašanj pa v praktičnem ukrepanju vodi do nasprotujočih si učinkov in vplivov na odno-se in tokove družbene reprodukcije in v družbi nasploh in zato v končni posledici v stihijo, družbeno neučinkovitost in negotovost. S tem pa ta neenotnost objektivno ni in ne more biti zaveznik sil napredka v naši družbi. Napredek je mogoč le, če bomo enotni glede tega, da se moramo in kako se moramo kot družba uspo-sobiti in organizirati na samoupravnih osno-vah, da bi bili uspešni v spopadu s temi težava-mi. Niso nam potrebne nove insitucije, štabi, koordinacije. Vsega tega imamo dovolj. Toda vsi naši organi, banke, delavski sveti, poslovod-ni organi se morajo organizirati na način šta-bov, biti delovno mobilni, da bodo v skladu s svojimi pristojnostmi sposobni vsak trenutek reagirati na probleme, ki jih nosi življenje s se-boj.
V tem je posebna odgovornost nosilcev vseh družbenih funkcij, ki zaradi nalog, ki jih opravljajo, razpolagajo z možnostmi večjega družbenega vpliva, da družbeno pozornost in akcijo usmerijo z dostikrat izmišljenih na prave probleme, na zagotavljanje možnosti, v katerih bo delavec lahko hitreje uveljavljal svoje odgo-, vornosti in pravice, vključno z upravljanjem presežnega dela in družbene lastnine v celoti. Ob taki enotnosti bodo tudi materialni in raz-vojni problemi lažje in hitreje rešljivi, perspek-tiva pa realnejša in bolj celovita.
Naši subjektivni dejavniki imajo glede poli-tičnega sistema socialističnega samoupravlja-nja še posebno odgovornost, ker ima kot splošna tendenca in smer družbenih gibanj tudi širši, univerzalnejši način. Ni nobenega dvoma, da obstajajo številne različne možnosti
samostojnih poti za uresničevanje zgodovin-ske težnje človeštva za podružbljanjem privat-nega in državnega kapitala z njegovim prera-ščanjem v družbeno lastnino, ki odreja eko-nomsko in družbeno pozicijo delavca jn ga os-vobaja dela za tuj račun in s tem mezdnega po-ložaja, ker se že uveljavlja v praksi naše socia-listične graditve, je tudi širša zgodovinska iz-kušnja, ki jo preverjajo in analizirajo številne napredne sile in gibanja v svetu. Samoupravna družbena praksa se v socialistični Jugoslaviji uveljavlja v spopadih s starimi odnosi, ob pri-tisku konservativnih in reakcionarnih teženj in sil. To nas ne sme zbegati in nam zapreti per-spektive. Uveljavilo se bo lahko samo v dalj-šem zgodovinskem procesu, ki mora biti jasno usmerjen in mora računati z že ustvarjenimi številnimi možnostmi za svobodno delovanje zakonitosti družbenoekonomskih oziroma pro-izvodnih odnosov, ki sta jih uveljavila ustava in zakon o združenem delu.Temu procesu je po-trebna tudi podpora mladih Ijudi, potrebna je njihova aktivna in ustvarjalna udeležba, kajti z njegovim uveljavljanjem je v socialistični samoupravni Jugoslaviji zavarovana tudi nji-hova lastna perspektiva.
Naloge poiitične organizacije mladih in sme-ri aktivnosti za mlade Ijudi, ki stopajo v aktivno vlogo tudi v mehanizmih odločanja v politič-nem sistemu naše demokracije, bi zato morali opredeliti in ovrednotiti tudi na bližnjem kon-gresu z vidika njihovega prispevka k revolucio-niranju družbenih odnosov, torej y funkciji raz-rednega boja oziroma zagotavljanja vodilne vloge delavskega razreda. in njegovih intere-sov. V takšni perspektivi pa je z delovanjem v demokratičnih institucijah našega sistema omogočeno z aktivnim in ustvarjalnim delom
mladih reševati ne le nekatera eksistenčna, za mladino posebej pomembna vprašanja šola-nja, zaposlovanja, stanovanja, nagrajevanja oziroma delitve, ampak tudi esencialna vpra-šanja, kakšna bo bodoča družba, v kateri bo mladina živela dlje od katerekoli starejših ge-neracij, vprašanja, kako bo ta družba približana cilju resnične osvoboditve človeka in njegove-ga dela. Prav ta zgodovinska perspektiva je tis-ta, ki morda opravičuje, da bi odnos mladine do političnega sistema socialističnega samo-upravfjanja lahko opredelili z zahtevo, ki si jo iz-posodimo iz gesel francoskega študentskega gibanja iz konca 70 let in ki se parafrazirano glasi: »Bodimo realisti, zahtevajmo nemogo-če!« Tudi kot izziv tistim, ki v tej družbi, ki pri-pada tudi mladini, branijo svoje monopole. Kaj-ti to, kar je bilo takrat nemogoče, je pri nas že mogoče! Naša družba ima jasen koncept siste-ma in razvojnih smeri samoupravnih in demok-ratičnih^družbenoekonomskih in političnih od-nosov. Ce se bodo v akcijo za njegovo uresni-čitev dvignile vse napredne družbene sile, zlas-ti tudi mladi, potem ne obstajajo nikakršni raz-logi za bojazen, da v naši praksi ne bomo po-stopno uresničili prav takšnih odnosov.
Končal bom z zelo aktualno mislijo tovariša Tita iz znanega intervjuja za »Mladost«: »Mladi Ijudje morajo vedeti. da je ta družba njihova, da jim omogoča veliko perspektivo, toda morajo se tudi sami boriti v organih samoupravljanja in na vsakem drugem mestu za njen napredek, za in-terese naše socialistične skupnosti, za svoje in-terese.«
TRIBUNA-STRAN 19
SVIT MUVI.
37. INTERNATIONALE FILMFESTSPIELE BERLIN (1)
20. FEBRUAR -3. MAREC 1987
So takšni in drugačni film-ski festivali, zato so povsem irelevantne kakršnekolj pri-merjave med njimi. Če je FEST provincialni spektakel, potem lahko za Berlin brez zadržkov zatrdimo, da spada v vrh filmskih festivalskih do-gajanj po svetu tako po števi-lu filmov, novinarjev kot tudi gledalcev. Prav zaradi obsež-nosti (več kot 600 filmov v šestih festivalskih selekcijah, ki jih spremlja okoli 1700 no-vinarjev in prav toliko gostov ter izredno veliko število gle-dalcev) je berlinski filmski festival nemogoče spremljati v celoti (na dan lahko izbiraš med približno 120 filmi) in zato bo tudi tale zapis identi-čen spremljanju festivala - le fragment obsežnega festival-skega mozaika.
Potrebno pa je že takoj uvo-doma omeniti, da kvantiteta festivalu ni prinesla potrebne kvalitete, prej lahko nasprot-no ugotovimo, da so bili orga-nizatorji pri selekcioniranju filmov letos zelo nesrečne roke, saj so na festival uvrstili celo vrsto filmov, ki so s svojo (ne)kvalitetnostjo pošteno zamajali ugled festivala.
Pa še nekaj drugega je, kar po mnenju dela festivalskega občinstva in novinarjev meče senco na festival. Ta se namreč ne more in kot vse kaže tudi noče otresti po-zicije »mostu med vzhodom in zahodom«. Te in podobne formulacije lahko slišiš na vsakem koraku, prisotne so bile tako v po-ždravnih nagovorih direktorjev festivala (Moritza de Hadelna in Ulricha Gregorja) kot tudi zahodnoberlinskega župana. Ber-linski festival je torej festival, kjer prospe-rirajo »politični filmi«, pravih izdelkov iz hollywoodske »tovarne sanj« je bolj malo (letos le BARVA DENARJA - The Color of Money s Paulom Nevvmanom in To-mom Cruiseom), ki je bil predstavljen iz-ven konkurence, ter OTROCI MANJŠE-GA BOGA (Children of a Lese God in 'NIGHT MOTHER v uradnem programu); zato je bilo toliko večje število tistih prvih.
Ima pa Berlinski festival nekaj drugih dobrih lastnosti. Ena izmed njih - najbolj delaven festival lahko združimo z že pre-govorno natančnostjo Nemcev. Ima pa tudi velik filmski trg - FILM - MESSE. Na trgu/sejmu so vsak dan zvrteli okoli 50 filmov, projekcije so bile v prvi vrsti name-njene seveda distributerjem, glavni obis-kovalci pa so bili seveda kdo drug kot no-vinarji.
Pa pojdlmo rajši lepo po vrsti. Najbolj pomemben, čeprav ne tudi najkvalitetnej-ši je bil uradni/tekmovalni program.
I. MEDNARODNA ŽIRIJA 37. FILMSKEGA FESTIVALAV BERLINU
Klaus Maria Brandauer- predsednik žirije, ig-
ralec (Mefisto, Colone! Redl, Out of Africa)
Juliet Berto - francoska igralka in režiserka
Callisto Cosulich - italijanski kritik,
Kathleen Carroll - kritik  New York  Daily
News
Viktor Djomin - umetnostni zgodovinar in kri-
tik, sekretar združenja filmskih delavcev SZ
Reinhard  Hauff - režiser, dobitnik zlatega
medveda za film STAMM-HEIM na lanskem
festivalu
Edmunt Luft - novinar, filmski zgodovinar
Jiri Menzel - čehoslovaški režiser (Strogo
nadzorovani vlaki)
Dan Pita - romunski režiser
Paul Schrader- ameriški režiser (Blue Collar,
Hardcore, American Gigolo, Cat People, Mishi-
ma) in scenarist (Yakuza, Taxi Driver, Mosqui-
to Coast)
Antonio Skarmeta - čilski novelist, scenarist
in režiser
Otroci manjšega Boga / Otroci, ki jih je Bog pozabil / Otroci tišine
Bertinski prevajalci so imeli nemalo problemov s prevajanjem naslova tega filma. V nemščini je Bog otroke pozabil, v francoščini pa so postali kar otroci tišine. Nekaj težav je imela tudi dopisnica Dela. 0 filmu pa lahko rečemo predvsem to, da je žal zgrešil festival. V Cannesu ali v Be-netkah, bi bil gotovo deležen kakšne bolj reprezentativne nagrade, kot je le poseb-na za »občuteno obravnavanje nenavad-ne teme - problemov, s katerimi se sreču-jejo gluhi«. Film, nastal po igri INIarka Me-doffa, je v svojem bistvu klasična melo-dramatska zgodba, v njej se jasno vpisu-jeta dva svetova (njen/njegov), ki pa se kljub njunemu ponovnemu srečanju, združitvi, ki je pač morala slediti klasični meiodramatski ločitvi, ne združita/najde-ta. Ovira te končne (ne)združitve je dekle-tova nesrečna mladostna izkušnja in po-sledica te izkušnje je ta, da se noče vklju-čiti v pogovor na način, kot to počnejo tis-
II. NAGRADE FESTIVALA
Zlati medved - TEMA (SZ, 1979, Gleb Panfi-
lov)
Srebrni  medved -  PLATOON  (Vod, ZDA,
1986, Oliver Stone)
Najboljša moška vloga - Gian Maria Volonte
v filmu PRIMER M0R0 (II caso Moro, Ita,
1986, Giuseppe Ferarra)
NajboJjša ženska vloga - Ann Beatriz Noguei-
ra v filmu VERA (Brazilija, 1986, Sergio Tole-
do)
Posebna nagrada za film MORJE IN STRUP
(Jap, 1986, Keijo Kumai)
Posebna nagrada za »občuteno obravnavanje
nenavadne teme - problemov, s katerimi se
srečujejo gluhi« filmu OTROCI MANJŠEGA
BOGA (Children of a Leser God, ZDA, 1986,
Randa Haines)
ti, ki slišijo. In na tem mestu film preseže klasično melodramo, ki na koncu razreši konstelacijo njunih svetov pozitivno/ne-gativno ne glede na kasnejše okoliščine. Ce nadaljujemo sprehod z filmi, ki so bolj ali manj vlekli na melodramo in poleg tega za linijo sprehoda uporabljamo do-bro - slabo, pride kot naslednji na vrsto kanadski film z orifinalnim naslovom LES FOUS DE BASSAN režiserja Yvesa Si-
TRIBUNA-STRAN 20
'SVIT MUVL
moneauja, ki pa so ravno tako prevajali na nekaj načinov - BACK TO THE GRIFFIN CREEK, IN THE SHADOVV OF THE WIND... film raziskuje razmerja med člo-veško naravo in naravo samo, razpeti smo med obe - tako Ijudi kot naravo je težko razumeti. Film poln velikih misli, globok morda le v režiserjevi duši, lep za oko in prazen v vsem - tudi v osnovni ideji, ki je bila podana na način nove Ijudske modrosti, je pa že stara in prežvečena zgodba.
Sledita dva filma z zelo podobno tema-tiko - spolno dozorevanje in prva mla-dostna Ijubezen. Španski LETO PREBU-JENJA (El Ano de las luces) režiserja Fer-nanda Trueba se dogaja v letu 1940, po španski državljanski vojni, poljski KRONI-KA NEKE LJUBEZNI (Kronika wypad-kow milosnych) režiserja Andzeja Wajde pa ima za čas dogajanja zadnje svobodne dni pred napadom na Poljsko 1939. leta. Najslabši film iz te »kategorije« pa je bila zahodnonemško-jugoslovanska kopro-dukcijaZALJUBUENCA(DieVerliebten) režiserke Jeanine Meerapfel. Stephen Locke je v festivalskem Journalu pred projekcijo zapisal: Z igralci iz Nemčije in Jugoslavije, s producenti iz istih dveh dr-žav, z nemško režiserko, rojeno v Argen-tini, nam ta nemško-jugoslovanska kop-rodukcija predstavlja res pravo medna-rodno doživetje. V naslednjem Journalu pa je ena od kolumnistkzapisala: Jebemti boga! Tak gromoglasen aplavz, ki se je zaslišal ob prizoru, ko mina raztrga člove-ka, nisem doživela v svojem dolgem obis-kovanju kinodvoran. Ali drugače poveda-no -film je bil čisto navadno sentimental-no sranje, trkal je na strune iskanja ne to-liko korenin kot sledi, izpraznjena, klišej-ska zgodba o hčerki jugogastarbajterjev, ki se je kot reporterka nemške TV hiše vr-nila v svojo rodno Črno goro in Nemcu, ki v ta isti Crni gori išče očetove sledove. Občinstvo je film pošteno izžvižgalo -tega bi bili potrebni tudi nekateri sloven-ski fjlmi.
Hl. SE(LE)KCIJE
FESTIVALSKE
Uradni/tekmovalni program
Panorama            -
17. mednarodni forum mladega filma
10. festival otroškega filma
Retrospektivi - režiser Rouben Mamoulian in
igralski par Madeleine Renaud in Jean-Louis
Barrault
Program se je odvijal v 1 7 kinodvoranah.
»Politični filmi«
TEMA režiserja Gleba Panfilova ima zelo zanimivo zgodovino. Posnet v letih 1978 in 79 je dobil dovoljenje za prikazo-vanje šele po petem kongresu sovjetskih filmskih delavcev lani. Zgodba o ustvarjal-ni krizi pisatelja, ki že dvajset let živi samo na stari slavi, oziroma na račun dela, ki ga je ustvaril v 50-tih letih. Iz Moskve se umakne v Suzdal, rusko zgodovinsko mestece, kjer išče navdih za nadaljnje pi-sanje. Tu sreča žensko, ki mu odkrije raz-log njegove krize, ki je gledalcu znan že od prvih kadrov: svojo umetnost, svoje pisa-
nje je žrtvoval zaradi privilegijev in blago-stanja. Film odraža situacijo, v kateri so ustvarjali sovjetski pisatelji v sedemdese-tih letih in to je bil tudi glavni razlog, zakaj je film ostal sedem let v bunkerju.
Tudi srebrnega medveda je dobil film s politično tematiko. PLATOON (Vod) Oli-verja Stona je še en izmed filmov z viet-namsko tematiko, dovršeno izdelan v teh-ničnem smislu in krut v vsebinskem. Zgodba o prostovoljcu, ki se hitro nauči, da v Vietnamu ne veljajo nobena pravila iz knjig. Na obeh straneh - ameriški in viet-namski - je dobro in zlo - na ameriški stra-ni ju predstavljata dva narednika. Nerazu-mevanje in sovraštvo kulminirata med napadom na malo postojanko vietkon-govcev. Še en pogled na Vietnam. Tokrat s to razliko, da je režiser in scenarist to iz-kusil tudi na svoji koži. Da se te traume ne more kar tako rešiti, je moč opaziti tudi v filmu V ZMAJEVEM LETU (In the Year of Dragoon) režiserja Michaela Cimina, kjer je bil scenarist.
H0LLYW00D, H0LLYW00D
Festival je otvoril film, ki je bil sicer pri-kazan izven konkurence. BARVA DE-NARJA (The Color of Money) režiserja Mrtina Scorcezeja je nekakšno nadalje-vanje filma HAZARDER (The Hustler) iz leta 1961. Postarani, nekdaj in še vedno uspešni igralec biljarda (Paul Nevvman) vidi v mladem fantu (Tom Cruise) svojega naslednika, zato ga popelje v vrh te igre, ki jo kroji en sam motto: »Denar, ki si ga pri-boriš z zmago, je vrednejši od prislužene-ga denarja«. Vendar pa je ta igra, ki lahko traja celo življenje, le en sam velik surogat za življenje samo. Tudi Eddie (Paul New-man) se bo moral nekoč soočiti s svojim bistvom in to bo edina igra, ki jo bo zares izgubil. Film, ki ga je Scorcese ustvarii po AFTER HOURS je razočaranje, saj se pre-več izgublja v dolgoveznih dialogih, svojo zares edino dobro točko pa ima v Paulu Nevvmanu, ki je s svojo igro pokazal, da se bomoralTomCruisešemarsičesa nauči-ti, da bi bil zares vreden vseh superlativov, ki so mu namenjeni v teh dneh v Ijubljan-skem časopisju.
'NOČ MAMI ('Night Mother) režiserja Toma Moora, ki bi ga sicer lahko umestili med prej omenjene melodrame, pa iz enega samega preprostega razloga ne spada tja. Pravzaprav sploh ne spada ni-kamor, kajti pri tem filmu je napak le eno - to da to sploh je film. Nastal je po igri Marshe Norman; nagrajenes Pulitzerjevo nagrado. Je izjemna psihološka študija odnosa med hčerko (Sissy Spacek) in na-njo navezano ter izredno nesamostojno mater (Anne Bancroft). Film je dialog med življenjem in smrtjo, ki ju predstavlja-ta mati in hči, dialog pa zastavlja problem svobodne izbire med življenjem ali smrtjo. Hči se za smrt ne odloči iz obupa, ampak zato, ker hoče prekiniti z življenjem, ki ga je prisiljena živeti.
Igra obeh igralk je sicer izjemna, am-pak... Cela scena je zelo gledališka, do-gajanje je postavljeno v dve sobi in kuhi-njo in po polovici filma se napetost spre-vrže v dolgočasje.
Še kot zanimivost - producent filma je bil nihče drugi kot Aaron Sperling. Če vam to ime ni znano, pomagam še s tem, da je Sperling ta trenutek eden največjih (vsaj televizijskih) producentov v Hollywoodu, ki med drugim producira tudi proslulo Di-nastijo.
Še nekaj o ostalih filmih iz uradnega programa
»VERA ni film o homoseksualnosti ali trarisseksualnosti, še manj pa film proti temu. To je le film o sodobnem načinu razmišljanja in življenja« pravi režiser fil-ma SergioToledo. Film o boju za preživet-je, v katerem moraš razviti vse svoje spo-sobnosti do konca.
Veliko razočaranje je bil najnovejši film znanega scenarista in režiserja Paula Schraderja. Film LIGHTOFDAY,napove-dan kot Schrader's brand-nevv-film in kot »special event« je zelo vodena štorija o rock'n'roll bandu, ki se poskuša prebiti iz anonimnosti, a mu to ne bo nikoli uspelo. Neiventivno, klišejsko, dolgočasno, vmes pa je nametano cel kup modrosti, kot »v tisti eni uri, ko si na odru^, kompenziraš vseh ostalih 23.«. VOUCJA LUKNJA (Vlči bouda) čehoslovaške režiserke Vere Chytilove je film, ki je padel na celi črti. Dokaz, da Čehi, in verjetno še kaka druga kinematografija, ne znajo delati science-fictiona. V skriti gorski koči ima skupina mladih Ijudi tečaj skupaj s tremi učitelji, ki so v resnici prišleki iz vesolja. Skozi sim-bolno raven zgodbe in poantirano gradnjo misli lahko zaznamo kritiko totalitaristič-nih sistemov, ki danes vladajo.
Iz filmov, ki so bili prikazani v tekmoval-nem programu, je bil ogleda vreden le še film MASKE (Masques) Clauda Chabrola, filmi kot soTOLIKO SANJ (So viele trau-me) Heinerja Carovva, FOR LOVE ALONE (Samo za Ijubezen) Stephena VVallaca, EMPEDOKLOVA SMRT (Der Tod des Empedokles) Jean-Marie Strauba in Da-niele Huillet pa prav gotovo niso sodili v tekmovalni program festivala.
V kinodvoranah Berlina je dremal DANE HOČEVAR
IV. JUGOSLOVANSKO ZASTOPSTVO
Ni bilo tako mogočno, kot si je lahko pred-stavljal povprečni bralec glasila socialistične zveze Dela. Stirje Vibini filmi, od tega le eden v Panorami, ostali pa le nafilmskem sejmu. Krat-ki film TRI ŽIVOTA JEŽA in že prej omenjena proslula koprodukcija. Mimogrede- Kormora-nu je bila namenjena celo kritika v Berlinale
BORZA
BORZNA STRUKTURA
Ker večina ameriških borz posluje po pravilih in postopkih, ki so bolj ali manj podobni tistim, ki jih uporablja newyorška borza, se bo nadaljnje razglabljanje ome-jilo na ta model.
DELOVANJE IN ČLANSTVO
Newk York Stock Exchange je delniška družba, ki jo upravlja 21 -članski upravni odbor. 10 članov je voljenih izmed direk-torjev delniških tvrdk, deset pa je javno iz-voljenih. Ti direktorji izberejo polnoprav-negapredsednika, ki postane 21. član od-bora.
Borza sama niti ne trguje z delnicami, niti ne oblikuje cen. Trgovanje se odvija samo med samostojnimi člani, ki se po-služujejo njenih naprav in strokovne po-moči pisarniškega osebja. Borza posedu-je lastno stavbo, ki se nahaja na spod-njem delu otoka Manhattan, na cesti Wall, številka 11. Vsa trgovina se odvija v pritličju te stavbe.
Posli na tleh borze se lahko izvršujejo samo prek enega izmed 1366 njenih čla-nov. Ker je število članov omejeno, lahko nekdo postane član samo tako, da odkupi mesto od prejšnjega lastnika. Ker so ti se-deži v privatni lasti, se lahko prenašajo s prodajo, kot darilo ali kot zapuščina. Cena teh sedežev sicer ves čas niha; v zgodnjih sedemdesetih letih je znašala med 130.000 in 320.000 dolarji.
Posamezni člani borze se lahko združijo in osnujejo člansko firmo. Ob koncu leta 1971 je bilo 577 takih firm.
VRSTE ČLANSKIH AKTIVN0STI
Član newyorške borze lahko uporablja svoje članstvo na katerikoli (poljubni) na-čin v okviru pravil borze. V splošnem je mogoče člane razdeliti v šest skupin:
(1)  COMISSION BROKERS (PooblaS-čeni mešetarji) delujejo kot posredniki z investitorji nečlani. Sami ali s pomočjo* ostalih članov borze lahko osnujejo po-sredniško firmo, ki potem vzdržuje eno ali več poslovalnic v državi, kjer njeni poob-laščeni zastopniki občujejo z javnostjo v smislu pridobivanja naročil. Ti trgovski uradi so povezani z borzo po zasebnih ka-nalih.
Pooblaščeni mešetarji zaračunavajo provizijo za izvršitev javnih naročil. Te provizije so določene po tabeli glede na vsoto, ki jo vsebuje naročilo. Od leta 1972 se za provizijo za posredovanje na-ročila, ki presega 300.000 dolarjev, lahko dogovorita stranka in mešetar med seboj.
(2)  FLOOR BROKERS (Dežurni meše-tarji) upravljajo posle za ostale člane bor-ze vzameno za dnevno provizijo. Nekoč je znašala ta provizija dva dolarja za vsako
transakcijo, zato jih ponekod še danes imenujejo z izrazom »2 dollars brokers« ali »dvodolarski mešetarji«.
Dvodolarski mešetarji delujejo zaradi tega, ker pooblaščeni mešetarji včasih prejmejo več naročil, kot pa jih zmorejo naenkrat opraviti. Poleg tega lahko borzni član tudi zboli in ker sme izvrševati tran-sakcije le član, dvodolarski mešetar tako nadomesti manjkajočega Člana.
(3)  REGISTERED TRADERS (Zapisani trgovci) so člani borze, ki preprosto kupu-jejo in prodajajo za svoj račun, v svojo ko-rist (ali seveda lastno izgubo). Pri tem ne stopajo v stik z javnostjo in ne izvršujejo naročil ostalih članov borze. Tako kupijo sedež na borzi in poravnajo dodatne član-ske obveznosti samo zato, da bi lahko sami neposredno izvrševali lastna naroči-la. Zapisani trgovci so pri tem dolžni upoš-tevati vrsto predpisov, da ne bi pri svojem delu naleteli na spore ž ostalimi naročili.
Dnevne borzne aktivnosti po splošnem prepričanju prispevajo k bolj zdravemu tr-žišču za investitorje, s tem da zmanjšujejo razlike med ceno ponudbe in povpraševa-nja in z razpoložljivo rezervo kupne moči, tako da se lahko brez velikih sprememb zelo hitro izvršijd obsežne transakcije.
(4)  SPECIAUSTS (Izvedenci) so člani borze, ki se zadržujejo na enem izmed šal-terjev v parterju in delujejo kot posredniki (za ostale mešetarje) in kot trgovci (za svoj račun) na določenih pripisanih pod-ročjih. Večina izvedencev je zadolžena za šest do petnajst področij.
Kot »mešetarjevi mešetarji« izvedenci zadržujejo omejena naročila pred izvršit-vijo s cenami, ki se razlikujejo ocl dnevnih, da bi tako razbremenili pooblaščene me-šetarje zadrževanja na šalterju, vse dokler se ne pojavi določena cena, ki jo je zahte-val klient. Kot posrednik je izvedenec od-govoren za vzdrževanje urejenega tržišča.
kar pomeni, da je v primeru, ko se v dolo-čenem trenutku ponudba in povpraševa-nje v parterju zgrešita, dolžan prodajati ali kupovati za svoj racun. S to dejavnostjo izvedenec ohranja t. i. »stalni trg« in zago-tavlja izvrševanje naročil po cenah, ki se bistveno ne razlikujejo od cen v predhod-nih transakcijah.
(5) ODD-LOT DEALERS (Drobni po-sredniki) so člani, ki kupujejo, oziroma prodajajo klientom pooblaščenih meše-tarjev deležs, ki so manjši od 100 kosov. Njihova vloga je neobhodna zato, ker se v partierju posluje le s »full lots« ali »round lots« - kar znaša v večini primerov sto del-nic. Drobni posrednik torej v eni smeri zbi-ra drobna naročila, v drugi pa jih spet raz-deljuje med kliente.
Drobni posrednik ne zaračunava provi-zije, temveč dobi razliko med prodajno in nakupno vrednostjo akcij, ki jih spravlja v promet. Kadar klient izstavi drobno naro-čilo (odd lot), je pri tem samoumevno, da priznava ceno naslednje transakcije pol-nega naročila (»round lottransaction«) in tako imenovano drobnoprodajno razliko, ki znaša na newyorški borzi približno eno osmino točke, ali 12,5 centa.
(6)BL0CK POSITTIONERS (Veliki po-sredniki) se ukvarjajo s transakcijami na določenem področju, katerih tržna vred-nost presega 200.000 dolarjev. Posebni trgovski postopki dovoljujejo članom bor-ze, ki so registrirani kot veliki posredniki, da zberejo velika naročila po specifični očiščevalni ceni, kar pomeni določen po-pust od dnevne tečajne vrednosti. Potre-ba po velikih posrednikih se je pojavila v poznih šestdesetih in vzačetku sedemde-setih let, ko so kot prevladujoča sila na borzah nastopale velike finančne institu-cije.
MATEJ RUS
ZLAT0 v finih unčah   (31.1035  <r)   y USn v petek.   27.2.ob  12.00h '     (  6MT -  ll.OOh,   Hong Kong -  19.00h,   New York  - 6.00h)
TRIBUNA-STRAN 22
ASTROLOGIJA
3
HOROSKOP IGORJA VIDMARJA
Poskus obrazložitve nekega karakterja na osnovi sinhro-nega delovanja makrokoz-mičnih in mikrokozmičnih energij
IME IN PRIIMEK: IgorVIDMAR DATUM ROJSTVA: 10. december 1950 POKLICl    Glasbeni     kritik, urednik ŠKUC Ropota ASTROLOŠKA    KONFIGU-RACIJA:
Sonce: Strelec
Ascendent: Rak
Luna: Kozorog
Strelci so po naravi velikodušni, opti-mistični, razgledani, plemeniti, pošteni, zanesljivi in filozofsko razpoloženi. So ek-spanzivni, radi potujejo in se izobražujejo. Zanima jih sociologija, politika, filozofija, pravo in religija. Ker so brez takta, večkrat povejo kaj takega, kar bi bilo bolje zadržati zase, zato si po nepotrebnem ustvarjajo sovražnike. To še posebej velja za tegale Strelca, ki je zaradi Lune v Kozorogu manj velikodušen in zato toliko bolj strog in neprizanesljiv. Ascendent v Raku je prav-zaprav velika ovira strelčevski ekspanziv-nostj, kajti medtem ko en del osebnosti odkrito teži k napredku, se drugi del pod
vplivom rakovskega ascendenta zapira vase, je nezaupljiv, prehitro čustveno od-reagira in je zelo podložen impresijam in trenutnim vplivom, česar velikopotezni strelčevski del osebnosti v bistvu ne mara. Zaradi te značilne rakovske ranlji-vosti prihaja do konfliktov s samim sabo in z zunanjim svetom. Strelec teži naprej, Rak pa bi vedno raje »še malo počakal«.
Položaj Lune v veliki meri modificira njegov karakter. Konjunkcija Lune z Mer-kurjem v opoziciji Urana kaže na velik not-ranji nemir. Ta konstelacija je sicer tudi znak visoke inteligence, sposobnosti lo-gičnega razmišljanja in analize in nasploh duševne aktivnosti, vendar je zaradi opo-zicije Urana mentalna aktivnost nesinhro-nizirana, rnisli so zelo nemirne, »preska-kujejo ena drugo« oziroma niso usklajene. Ta konstelacija kaže tudi na veliko potre-bo po neodvisnosti, oseba se zavzema za vse, kar je novo in kar odstopa od ustalje-nih pravil in konvencij, zato je vedno na strani opozicije oztroma tistih gibanj, ki šele »vzhajajo na horizontu« in jim je tre-ba utreti pot. Nasplohje vtem horoskopu naznačena nekakšna »misijonarska« de-javnost oziroma borba za napredek. Opo-zarjamo na pretiran cinizem in nesposob-nost, da bi sprejel še kašno drugo mnenje od svojega. To ga lahko pripelje v spor z nekaterimi Ijudmi, s katerimi se nikakor ni priporočljivo prepirati. Uran v dvanajstem polju predstavlja skrite sovražnike, ki ima-jo veliko moč in za katere je značilno, da vedno napadejo nenadno in izza hrbta.
Luna v Kozorogu je znak ambicioznosti in volje do prestižne pozicije na družbeni lestvici. Daje ponos in zaupanje v lastne sposobnosti, pa tudi vztrajnost in močno voljo. Po drugi strani ta položaj Lune kaže na ne preveč mehko srce, kar med drugim pomeni, da od njega ne morete pričako-vati kakšnega sočutja ali česa podobne-ga. Je znak resnobe in zaradi saturnov-skega vpliva skoraj pretirane strogosti. Rahlo brezbrižen do čustev drugih pa bo neizmerno prizadet, če bo kdo užalil njega osebno. V tem primeru se pripravite na zasluženo kazen. Opozarjamo vas, da boste v primeru spora potegnili krajši ko-nec, kajti opravka boste imeli s človekom izrednih mentalnih sposobnosti in velike pronicljivosti, ki je povrhu tega še popo-Inoma brez takta in vam bo povedal o vas točno tisto, česar do sedaj še niste vedeli in česar nikakor ne bi želeli zvedeti.
Zaradi zgoraj naštetih lastnosti je seve-da ta Strelec bolj spoštovan kot priljub-Ijen. Spoštovanje si vsekakor zasluži. Ve-lik del svojih energij posveča delu in je verjetno zaposlen dobršen del dneva. Karkoli dela, dela zelo skrbno. Odlikuje ga sposobnost analize in kritike, rad pa tudi pomaga drugim z dobrim nasvetom. Ver-jetno dela vedno po več stvari naenkrat in se mu včasih zgodi, da zaradi preobilice drobnih  opravkov  izgubi živce. Takrat
strese svojo jezo na kakšno sodelavko, kajti najraje se prepira z ženskami. Na enega izmed poslovnih partnerjev oziro-ma partnerk pa je še prav posebno alergi-čen. Podrobnosti nam horoskop ne poka-že. In ko srno že pri službi: naš »klient« bi lahko naredil kariero tudi kot pravnik ali pa zdravnik.
Strelci radi potujejo. Tale ima uspeh z vsem, kar je kakorkoli povezano s tujino. To mu zagotavlja dober položaj Jupitra v devetem polju in zato priporočamo čim-več stikov s tujino. Službo ima sicer v do-movini, vendar so na službenem področju naznačeni kontakti z inozemstvom. Kaj pa Ijubezen? Strelci imajo paničen strah pred stalnimi vezami, ker imajo občutek, da to ogroža njihovo osebno svobodo. Ker je tale v tem smislu še posebno ekscent-ričen, predvidevamo, da še ni poročen.
Tistim, ki imajo z njim kakršnekpli načr-te, bo prišlo prav nekaj napotkov. Če si ho-čete pridobiti njegovo naklonjenost, vas mora predvsem najprej spoštovati. Na-jprej spoštovanje, potem Ijubezen. Biti morate inteligentni, samostojni in imeti svoje ideale. Ne smete biti poceni, kar vključuje tako poceni obleko kot poceni obnašanje. Če je kdaj videl na vas karkoli z bolšjega trga, ste avtomatično odpadli. Če ste kdaj zinili kakšno grdo besedo ali bili kako drugače vulgarni, ste ravno tako odpadli. Če ste preveč sentimentalna in nesamostojna oseba in ne znate biti dama kot se šika, nimate šans. Če ne zna-te prenašati dobronamerne kritike in ob-časnih ravno tako dobronamernih cinič-nih pripomb, pa je nasploh bolje, da takoj odnehate. Najboije bi se ujela z njim kakš-na gosposka Levinja ali preudarna Kozo-roginja. Naznačena je neka precej gospo-dovalna oseba. Kar se tiče zdravja, pa ta-kole: občutljive so oči in živčni sistem. Si-cer je zdravje razen občasnih prehladov dobro, na stara leta je možna revma v ko-lenih. In še opozorilo: če vozi, naj bo na cesti zelo previden.
PROGNOZA ZA LETO 1987
Neka zelo resna, težka in odgovorna naloga, ki sijoje zadal ali so mujo zadali drugi, ga spremlja že od februarja. Tranzit Saturna preko nata/nega Sonca kaže, da mu trenutno n/z rožicamipostlano oz/ro-ma da je na neki preizkušnji. ki vključuje tudi izoliranost od drugih in potrebo po samoti. Trajalo bo dojunija in se nadalje-valo za kratek čas novembra. V drugipo-lovici maja velik poslovni uspeh, časti in priznanja. Za Ijubezen, umetnost in zaba-vo bo idealen čas druga polovica junija in prva polovica julija. Opozariamo pa na prvi teden junija, ki bo kritičen.
Ema Kurent
Pripis uredništva: Klient se strinja z ob-javo.
AVANTGARDA
El Lissitzky: UMETNOST IN PANGEOMETRIJA
V letih od 1918-1921 smo pospravili rnno go stare krame. Tudi v Rusiji smo vrgli umet-nost s svetega prestola in pljuvali na njen oltar (Malevič 191 5). VZurichu, naprvem sestanku dadaistov, pa so jo razglasili za »magičen iztre-bek«, človeka pa za mero vsem krojačem (op. p.: org.: Mas is the measure of all thing - Pro-tagoras ali Clovek je merilo vsem stvarem) (Arp.). Sedaj po petih letih si npr. Grosz očita samo sledeče: »Naša edina napaka je bila v tem, da smo tako imenovano U sploh vzeli res-no.« Nekaj vrstic dalje pa pravi: »Ce se imenuje moje delo U, je odvisno od vprašanja, ali verja-memo, da pripada prihodnost delavskemu raz-redu.« V to sem prepričan, samo vera, iztrebki in krojači niso univerzalna merila umetnosti.
širši pojem U-ti je na stopinje razdeljen ko-zarec. Vsak trenutek steče vanj določena koli-čina, npr. 5 cm parfuma »Coty« z namenom, da bi dražil nosnice pretinjenih Ijudi, nato 10 cm žveplene kisline, namenjene v obraz vladajoče-mu razredu. Nato pa še 05 cm kakršnekoli raz-topine, ki se čez čas pojavi y novem viru svet-lobe. Tako je umetnost iznajdba našega uma, je kompleks, ki povezuje racionalnost in imagi-narnost, fiziko in matematiko, 1 in - 1. Vrsto analogij, ki jo bom pojasnil kasneje, ne uporab-Ijam zato, da bi dokazoval, saj zato obstajajo dela sama, temveč, da bi pojasnil svoje pogle-de. Paralele med U in matematiko morajo biti zelo previdno postavljene, saj je lahko vsako križanje za U smrtno.
Planimetričen prostor.
Plastično 0 se začne, prav tako kot elemen-tarna aritmetika, s seštevanjem. Prostor plas-tičnega 0 je dvodimenzionalna ravna ploskev. Njena ritmika je elementarna harmonija narav-ne številčne vrste 1, 2, 3, 4...
Človek primerja novo ustvarjen predmet, npr. relief, fresko z naravnimi predmeti. Če npr. na nekem reliefu sprednja žival zakriva del za njo stoječe, to ne pomeni, da je ta del prenehal obstajati, temveč da obstaja med telesoma neka oddaljenost, prostor. Tako spoznamo, da obstaja med posameznimi predmeti oddalje-nost, da obstajajo predmeti v prostoru. Dvodi-menzionalna ploskev preneha biti ravnina. Ploskev začne sestavljati prostor, nastane šte-vilčno zaporedje 1,1 1/2, 2, 2 2/1.
Prostor s perspektive
Prostor površine, ki se izgrajuje, se razteza in razširja, raste v nov sistem. Ta sistem pride do izraza, če ga opazujemo iz perspektive. Predvi-devamo, da je prostor iz pespektive eksakten, objektiven in samoumeven.
Pravimo, da tudi fotoaparat deluje s per-spektive, obenem pa pozabljamo, da uporab-Ijajo Kitajci objektiv s konkavnimi namesto s konveksnimi lečami.
Tako so ustvarili objektivno, vendar popol-norna drugačno podobo sveta. Perspektiva podaja prostor po dognanjih evklidovske geo-metrije, kot tog tridimenzionalen prostor. Po tej geometriji je svet vgrajen v kocko in trans-formiran tako, da ploskovno izgleda kot pira-mida. Vrh sephirske piramide leži pred pred-metom ali pa ga projeciramo na horizont - za predmet. Prvo možnost je izbral vzhod, drugo zahod.
Kitajska   to je piramida iz                 Leonardo
perspektive. Kje leži
vrh? V globini ali
spredaj?
Perspektiva je omejila oz. zaprla prostor, po-stal je dokončen. »Številčno telo« U - ti je po-stalo bogatejše. Planimetričen prostor nam je podal aritmetično vrsto. Predmeti so tukaj v odnosu: 1, 2, 4, 8, 16, 32... Do danes številč-no telo U-ti ni uspelo vsebinsko obogateti. Medtem pa je znanost izvršila temeljne preob-rate. Ptolomejevo geocentrično ureditev sveta je nadomestila Kopernikova heliocentrična ureditev. Lobačevski, Gauz in Rieman so ovrgli evklidovski prostor. Impresionisti so prvi začeli rušiti podedovan prostor s perspektive. Odlo-čilna je bila metoda kubistov. Horizont, zaprt v prostor, so postavili y ospredje in ga identifici-rali s slikarsko površino. Trdne površine so iz-delali s fizikalnimi znaki (tapecirana stena) in elementarnimi, oblikovnimi destrukcijami. Ustvarjali so v prostoru tako, da so začeli pri slikarski površini in šli nato navzven (naprej). Zadnji rezultati te tehnike so Picassovi reliefi in Tatlinovi kontrareliefi.
Italijanski futuristi so uporabljali drugačno metodo, vrha piramide niso videli pred pred-metom. Hoteli so stati v predmetu, ne pred njim. Perspektični centerso razbili na koščke in jih raztrosili po celotni slikarski površini. Niso pa bili konsekventni: zato Malkasternova sred-stva niso zadostovala, potrebna bi bila foto-grafska kamera. Malevičeva razstava D je bila prva manifestacija razširitve v številčnem tele-su U-ti. Naš številčni sistem, ki se imenuje po-zicijski sistem, že dolgo uporablja 0, vendar šele od 16. st. je 0 število in ne nič (Cordano Tartaglia). Šele v 20. st. smatramo D za plas-tično vrednost, kot 0 v kompleksnem telesu U-ti. Ta polnobarven, čisto enakomdrno obarvan O na beli ploskvi.
Iracionalen prostor
V tem prostoru se izmerijo razdalje samo z intenziteto in položajem togo omejenih povr-šin. Prostor se razčleni na zelo jasne smeri. Vertikalno-horizontalno ali diagonalno. To je
pozicijski sistem. Te razdalje se lahko izmerijo z omejenim dokončnim merilom, tako kot predmeti v planimetričnem in perspektivnem prostoru. Razdalje so iracionalne, ne moremo jih prikazati kot omejen odnos dveh celih števil. Primer iracionalnosti je razmerje med diagona-lo kvadrata in njegovo stranico: = V2 = 1,4 ali natančneje 1,414 in tako dalje, vedno bolj na-tančno do neskončnosti.
Suprematizem je prestavil vrh omejene pira-mide v neskončnost.
Prelomil je »moder nebesni senčnik«. Pro-storska barva ni bil več moder spektrski žarek, temveč cela enota = bela barva. Suprematski prostor se lahko oblikuje navzen kot tudi v glo-bino. Če označimo ploskev slike z 0, potem lahko označimo smer v globino - (negativno), navzen pa + (pozitivno) ali obratno.
Vidimo, da je suprematizem odpravil iluzije planimetrične dvodimenzionalnega prostora in iluzije perspektivnega trodimenzionalnega prostora, ustvaril pa je neskončnost, ki gre v globino oz. v obratno smer. Tako prispemo na-jprej do U kompleksa, kateremu lahko postavi-mo nasproti matematično analogijo nepreki-njenih premic, ki vsebuje naravno številčno za-poredje s celimi števili in uiomki, zO,z negativ-nimi in pozitivnimi števili in z iracionalnimi šte-vili. To pa še ni vse. Matematika je ustvarila še nekaj: imaginarno število. To je število, katere-ga rezultat je negativna količina, če se pomnoži samo s seboj. Kvadratni koren iz - 1 je imagi-narno število i = (1 = i).                                      <
Prihajamo na področje, ki je nepredstavljivo, kjer ni nazornosti, kar pa je posledica čiste lo-gične konsiruKcije, ki je elementarna kristaliza-cija človeškega mišljenja. Kakšna pa je poveza-va med nazornostjo in čutnim dojemanjem umetnosti?
V silnem zanosu, da bi razvijali umetnostno oblikovanje, nekateri umetniki (nekaj mojih pri-jateljev) verjamejo, da bodo ustvarili nove več-dimenzionalne, realpe prostore, v katere se bo dalo vstopiti brez dežnika, kjer bosta pcostor in čas skladna in zamenljiva. Pri tem se z gibljivo površnostjo sklicujejo na najbolj moderne znanstvene teorije, ne da bi jih poznaii (več-dimenzionalni prostori, relativnostna teorija, svet Minkovskega). Ce so umetnikova dela po-zitivna, se mu dovoljuje uporabiti raznovrstne teorije. Na našem področju je do zdaj pozitivna samo ekspanzivna usmeritev, vendar je zaradi napačno dojetih znanstvenih tez, delo samo še nezadostno. Pionirske konstrukcije novega matematičnega sveta so vabljive ne samo za plastično 0. Ze Lobačevski je razbil absolut-nost evklidovskega prostora. Euklid je na spoz-nanjih o zemeljskih merskih odnosih zgradil matematičen prostor, kjer ni krivulj in zaradi tega se lahko v ravnini postavi kdvarat, ki se da izmeriti s nespremenjenim stalnim merilom.
Na tem kvadratu lahko postavimo ustrezno kocko. Lobačevski in Gauz sta najprej dokaza-la, da je euklidovski prostor le en primerek v neskonftni vrsti prostorov.
Mi si tega ne moremo predstavljati, vendar je značilnost matematike prav to, da ni odvisna od naše predstavitvene sposobnosti. Iz tega sledi, da so matematični, večdimenzionalni prostori nepredstavljivi, ne moremo jih prika-
TRIBUNA-STRAN24
AVANTGARDA
zati niso zmaterializirani. Spreminjamo lahko sarno obliko našega fizičnega prostora, ne pa njegove strukture, njegove tridimenzionalno-sti Krivinskega merila našega prostora ne mo-remo spremeniti, t. p. kvadrata in kocke ne mo-remo transformirati v nobeno stalho obliko. Samo fata morgana nas lahko preslepi. Rela-tivnostna teorija nam je dokazala, da so pro-storska merila in prostorski čas odvisni od pre-mikov določenih sistemov. Po tej teoriji lahko tlovek umre, preden je rojen. Dokler pa poteka v naši praksi ta primer v obratnem vrstnem redu, moramo slediti zakonom fizike, da bi tako lahko razvili umetniško oblikovanje, ki bi na nas delovalo preko umskega aparata. Kot nov sestavni delec plastičnega oblikovanja pride sedaj na prvo mesto čas. Moderni umetniki verjamejo, da so v svojih ateljejih izoblikovali čas in prostor, ki sta enotna, skladna in se lah-ko med seboj zamenjata. Prostor in čas sta raz-lifinega izvora. Naš fizikalen prostor je tridi-menzionalen. Razlikujemo tridimenzionalen, fi-zičen prostor in večdimenzionalen matemati-čen prostor. Čas pa nam poda samo eno di-menzijo pri matematiki in fiziki. Ne poznamo prostora izven predmetov in obratno oblikovati prostor pomeni oblikovati predmete.
Predmete lahko razstavimo na elemente. Čas je stalen, ne moremo ga razstaviti. Prostor je razdeljiv, čas zaporeden. To nam mora biti jasno, če želimo razumeti naslednje. Naš raz-um ima določeno zmožnost dojemanja, s po-močjo tehničnih sredstev si jo večamo, poprej pa je le-to multiplikacija že danega, še preob-razba, npr. Naš vidni prostor* ima določeno mejo, kjer so razlike med velikostjo ne pa od-daljenostjo, kjer vsi predmeti ležijo v isti odda-Ijenosti. Fotoaparat lahko vidni prostor samo podaljša, kar kaže posnetek z višine 3000 met-rov. Prehod iz dvo- v trodimenzionalnost vidi-mo, ne moremo pa videti niti otipati prehoda iz tro- v štiridimenzionalnost.
Čas zaznamo posredno preko naših čutil, nakazuje ga sprememba položaja predmeta v prostoru. Ko se je hitrost sprememb razvila do modernih ritmov, se je umetnikom zdelo po-trebno, da jo obravnavajo. Italijanski futuristi so naslikali tudi tresenje teles, ki se je hitro gi-balo vzdolž in 6ez prostor. Telesa so se zafiela premikati zaradi sil. Suprematizem je izobliko-val dinamično napetdst sil. Delo futuristov in suprematistov so statične ploskve, ki izražajo dinamičnost. To so krivulje tabele hitrosti in di-namizma, ki so transponirane v iracionalnost. Niso zadostile. Hoteli so izoblikovati gibanje preko z gibanjem. Boccionijeva rešitev je bil naturafističen način. Del plastike je povezal z motorjem tako, da je imitiralo organski premik telesa. Tatlin in konstruktivisti iz Moskve so gi-banje simbolizirali. Posamezna telesa »Spo-menika III, Internacionale« se vrtijo okrog last-ne osi z določeno hitrostjo: eno leto, en mesec, en dan. L 1921 je Prusakov konstruiral premi-čen relief, ki z dadaistično primesjo simbolizira oz. karikira sejo tovarniškega komiteja. Gabp je stiliziral nihajoče gibanje metronoma (razstava ruskih umetnikov, 1922 Berlin). Edino, kar je pomembno, je ustvarila dinamična reklama, ker je nastala iz potrebe, da bi vplivala na našo psiho, ne pa zaradi estetičnih reminiscenc. Tre-nutno smo v obdobju, ko se U po eni strani iz-rbjeva v raznih pasticioznih igrah z muzejskimi spomeniki, po drugi strani pa se bojuje za izob-likovanje novega prostorskega izraza. Zgoraj sem pokazal, da sta prostor in predmet v na-sprotujočem si odnosu. Postavi se naloga, da se izoblikuje imaginaren prostor z materialnim predmetom.
Imaginaren prostor
Naša sposobnost videnja je omejena v za-znavanju gibanja in na splošno v zaznavanju Popolnega stanja predmetov npr. nenaden premik v času 1,30 sekunde povzroči nepre-stano gibanje. Tako je zgrajen film. Vključitev filma kot sredstva, da bi realizirali naloge dina-fjiičnega O-ja z reshičnim gibanjem, je velik dosežek V. Eggelinga in njegovih naslednikov. io je prvi korak v smeri izgradnje imaginarne-Ba prostora, vendar je film samo dematerializi-
rana projekcijska površina. Uporabljena je torej samo ena lastnost vidnega zaznavanja. Mi pa vemo, da lahko določena materialna točka ust-vari črto, npr: žarefi premog v gibanju daje vtis osvetljene črte, gibanje materialne črte pa po-vzroči, da je to površina in telo. To je samo po-jasnitev, kako lahko z elementamim telesom ustvarimo materialen predmet tako, da tvori v mirujočem stanju skladnost v našem tridimen-zionalnem prostoru, ko pa se premika, pa tvori popolnoma nov predmet, to pomeni, da.ustvari nov prostorski izraz, ki je prisoten toliko časa, kolikor traja gibanje in je zato imaginaren.
Nekaj osnovnih primerov:
V teh primerih bom uporabil samo rotacij-sko gibanje. Uporablja se še več načinov (niha-nje). Načina, ko se gibanje vzpostavi samo, ne bomo uporabili. Gibanje se tu vključuje kot sestavni del v skupnem kompleksu elementov, ki naj bi zgradili novo telo.
Raznolika delovanja, ki se lahko realizirajo z 0-em imaginarnega prostora si lahko že vna-prej vsaj malo predstavljamo. Uporabiti mora-mo celo vrsto bistrosti našega vidnega zazna-vanja. Stereoskopsko delovanje, ki povzroči premikanje, ko gre mimo barvnih medijev. Barvni vtisi, ki nastanejo zaradi adicije barvnih snopov žarkov, ki nastanejo zaradi polarizacije
itd. Transformacija akustičnih pojavov v optič-ne. Za nas je posebno pomembno, da povzroči U 0 uničenje starega U pojma monumental-nosti. Do zdaj je vladalo prepričanje, da je U to, kar je ustvarjeno za vse čase, kar mora zatorej biti neuničljivo, težko, masivno, v granit vklesa-no, in v bron vlito, Keopsova piramida, Eifflov stolp ni monumentalen, ker ni zgrajen za več-nost - kot atrakcija na svetovnem letnem sej-mu, ni zaprta gmota, temveč prelomljen koni-čast stolp. Mi pa bomo zgradili stavbo, ki v svo-jem polnem delovanju sploh ni otipljiva. Za nas ni monumentalno delo, ki stoji leta, ali celo sto-letje ali tisočletje, temveč večna človeška eks-pomzijska zmogljivost. Vtem delu sem zasle-doval variabilnost našega prostorskega zazna-vanja v odgovarjajoča umetniška O-ja. Pri tem pa sem prispel do amaterialne materialnosti. Zveni paradoksno. Dejstva pa dokazujejo, da je »napredek« v tem, da nas sili, da imamo pogle-de, katere so naši predniki imeli za nedojemlji-ve oz. so bili nesposobni, da jih dojamejo, za očitne in nujne.
Opomba: krajšave: U = umetnost, 0 = oblikova-
nje
(Tekst je izšel v EUROPA ALMANACH, Pots-
dam, 1925.)
(PrevodT.V.)
Peter Lovšm:
ZGODOVINA PORNOGRAFIJE
1. ZGODOVINSKI PREREZ
Beseda pornografija izhaja iz antične Grčije. V prvotnem smislu pomeni pisanje o pro-stitutkah in njihovi seksualni aktivnosti. Ob tem se mora-mo spomniti, da spolnost v antični Grčiji ni bila prav nič omejena s poroko. V nasprot-ju s stališčem krščanstva an-tična grška družba tudi pro-stitutko ni smatrala za greš-no ali padlo žensko. Prav tako grškemu možu poroka ni pre-povedovala seksualne aktiv-nosti z drugimi ženskami. Seksualnost nasploh je bila vir radosti in veselja, brez ob-čutka krivde v krščanskem smislu in žene so ponavadi pozdravljale izvenzakonske odnose svojih mož kot olajša-nje svojih zakonskih dolžno-sti. Stara Grčija je bila torej tudi v primerjavi z našimi do-sedanjimi standardi spolno neobremenjena. Poznali so spolno svobodo, ki si jo danes težko zamišljamo. Homosek-sualnost in spolni odnosi z ot-roki so bili na primer zelo vi-soko vrednoteni.31
Glede na tako svobodno tretiranje spol-nosti v vsakodnevnem življenju je razum-Ijivo, da se je le-ta popolnoma neinhibira-no pojavljala tudi v grški umetnosti - lite-raturi, slikarstvu, kiparstvu. Spolnost se je svobodno obravnavala v delih navečjih grških umetnikov - Homerja, Evripida, Sofokleja, pa tudi v delih takih filozofov, kot je bil Platon, spomnimo se samo nje-govega »Simposiona«. Zanimivo je, da so Aristofanovo »Lizistro« še leta 1955 v ZDA razglasili za »očitno obsceno«.32
Šele izhajajoč iz teh osnovnih gledišč, tako nasprotujočih krščanskim, lahko be-sedo pornografija predstavimo v njemem prvotnem kontekstu. Ali kot pravi Paul Gerhard: »Pornografska umetnost je v pr-votnem smislu izraza »nedolžna« in popolnoma osvobojena religioznih in mo-ralnih dogem. Pronografija tukaj pomeni opis ene od najlepših strani človeškega življenja, odraz erotičnega veselja, himno erotični nasladi.«33
Tudi druge starodavne družbe so bile v mnogih primerih spolno permisivnejše od
naše. V agrarnih kulturah Indije je bila tako Ijubezen v vseh svojih duhovnih in seksualnih niansah na široko sprejeta. V takšni atmosferi ne preseneča dejstvo, da najdemo številne »mithune« - rezbarije, skulpture Ijubezenskih parov, že v najsta-rejših hramih, ki so bili še v pečinah, da jih potem najdemo v celem srednjem veku, vse do 18. stoletja. Te »mithune« pred-stavljajo neobrzdano spolno moč, ki živi v neštetih oblikah, vendar pa, kot poudarja Mulk Ray Anand, predstavitve teh Ijube-zenskih parov nikoli ne izpadajo pornog-rafsko.34 Res pa je, da so jih radi tako oce-njevali številni Evropejci, prinašalci »čis-te« kulture. Začelo se je že s krščanskimi misionarji, ki so prišli, da bi spreobračali pogane, istočasno pa so se borili tudi proti »obsceni domorodski kulturi«. Kakšno pa je bilo tudi sicer razmerje glede pogledov na spolnost med civilizirano Evropo in drugimi kulturami, dobro ponazarja pri-mer znanega hindujskega seksualnega priročnika Kama-Sutre. Kama-Sutra (pravila Ijubezni) je sestavljena iz sedmih poglavij, ki obravnavajo odnose Tied spo-loma v vseh mogočih prilikah. Ni posve-čena samo erotski tehniki in spolni Ijubez-ni, čeprav je po tem najbolj znana. Leta je obdelana samo v enem poglavju, vendar pa v tem res izredno temeljito. Ocenjujejo, da jo je spisal Notsjajama že nekje med prvim in četrtim stoletjem naše dobe. No, in kar je najbolj zanimivo za primerjavo: v Evropi se je prvič pojavila šele v 19. sto-letju, in še to v zelo omejenih izdajah. Za-ložniki so se bali strogih zakonov.
Ne moremo tudi mimo nekaterih drugih starodavnih družb, kjerje spolno življenje potekalo brez inhibicij, kot jih poznamo marsikje še danes, sama spolnost pa je bila tudi ena poglavitnih tem umetnosti. Tako je Japonska znana kot dežela čudo-vite erotike upodobljene na rezbarijah, znani so indijski templji y Peruju s svojimi erotiČnimi skulpturami in reliefi, erotična poezija v starern Iranu pa sodi v sam vrh svetovne književnosti. »Kljub temu, da je zmeraj stremel k absolutnemu,« pravi Ro-bert Surien, »in da je imel za seboj tisoče let duhovnih in umetniških teženj, je bil
perzijski duh daleč od tega, da bi preziral navadne, Ijudske radosti, nasprotno, izpri-čal je izredno nadarjenost za uživanje v njih, v vseh njihovih različnostih in bo-gastvu; Največji pesniki Irana, Sadi, Hafis in mncrgi drugi, so sprejemali in cenili vse oblike Ijubezni, v vsaki so videli možnost uresničenja.«35 In tudi njihova poezija je bila taka, mehka, lirična, že kar mistična, pa spet povsem stvarna, nabita s sen-zualnostjo, že razuzdana.
Do za Evropo temeljnega preobrata je pršlo v starem Rimu. Za razliko od Grkov je bil njihov pogled na spolnost inhibiran. To razliko glede pogledov na spolnost nam dobro ponazarja že razlika med vlo-gami, kisojovGrčijiin Rimu imeleglavne predstavnice javnega spolnega življenja -prostitutke. Prve, imenovale so se »hete-re«, so delovale praktično v službi boginje Afrodite in so veljale za spoštovane žene, medtem ko že ime drugih »meretice« po-udarja predvsem denarno korist, ki jo omogoča trgovina s telesi, po posebni ta-rifi za vsako uslugo. Edina funkcija rimskih prostitutk je bila vnovčevati lastno telo. Tudi literatura je v starem Rimu dobila nove značilnosti, še posebej po klasičnem obdobju je polna brutalnosti, nasilja in sa-dizma. Pravi vrh sprevrženosti pa je Rim-Ijanom uspelo doseči v njihovih igrah v gledališčih in amfiteatrih. Kadar jim je zmanjkalo levov ali ob premorih, so v am-fiteatrih radi prirejali javna posilstva žensk in temu podobne sadomazohistične at-rakcije, v prirnerjavi s katerimi je sodobna pornografija otročje nedolžna.36
Postavlja se vprašanje, zakaj je prav-zaprav prišlo do takega temeljnega pre-obrata glede odnosa do spolnosti, kaj je pravzaprav povzročilo, da se je večkrat res razuzdana, a praviloma vedno v mejah erotičnega, »dionizijska obscenost« stare Grčije, spremenila v pravo »pomografijo nasilja« v starem Rimu. Odgovor je zani-miv in pomemben zlasti še zato, ker je, kot sem že rekel, prav rimska tradicija najbolj vplivala na našo, evropsko, ker ta vpliv še danes močno občutimo.
Mnogoteri znanstveniki, ki se ukvarjajo s starim Rimom, največkrat povezujejo to vprašanje s tistim, kakšno vlogo je imela dekadenca spoinega življenja in s tem v zvezi pornografija pri razpadu Rima. Kot pišejo v Poročilu Longfordovega Komite-ja o pornografiji so tako nekateri primer-| jalni sociologi prepričani, da so odkrili od-nos med spolno popustljivostjo in pad-cem civilizacije. Tako je na primer J.D. Unvvin v svojih dveh delih Sex and Cultu-re in Sex Regulations and Human Be-havior proučil antropološko in zgodovin-sko gradivo v zvezi med povečanjem spolnih možnosti in kvaliteto civilizacije. Odkril je, da povečanje spolnih možnosti izven zakona povzroča padec energije in živahnosti civilizacije v sledeči generaciji. »V starem Rimu«, tako pravi, »so bi!e
TRIBUNA-STRAN 26
PORNOLABOR
spolne možnosti povečane: organske že-Ije so bile lahko neposredno zadovljene. Pomanjkanje energije, ki so jo kazale na-slednje generacije, je očitno v dokumen-tih tretjega stoletja. Kaže, da je družbena energija v neposrednem odnosu s kohezi-jo družinskega življenja in vzgoje, ki je po-sledica visokega vrednotenja stabilnih in trajnih odnosov med moškim in žensko. V tem smislu bi lahko rekli, da erotika poživ-Ija družbo, medtem ko pornografija pri-speva k njenemu padcu.«37
Videti je, da so tisti, ki razmišljajo v tej smeri, pomešali predvsem posledico in vzrok, ali kot pravi Jeffrey Henderson: »Pornografija je bila res čisto jasno pove-zana s padcem imperija, vendar kot po-
sledica, ne vzrok.«38 Kaj pa je potem po-gojevalo pornografijo? Odgovoru se ne moremo več izogniti. Dekadenca imeprija samega, sama družbena ureditev Rima. Ko Aldo Neppi Modona analizira po-men rimskih iger (cirkuških, gledaliških, gladiatorskih), v katerih šele lahko odkri-jemo prave korenine pornografije v da-našnjem smislu besede, ne pa v grški »pornographii« in erotični umetnosti dru-gih starodavnih kultur, pravi, da je bila nji-hova naloga »popolnoma v službi vladajo-čih, ki so v obdobju, ko se je senat odpo-vedal svoji moči in ko Ijudska skupščina ni imela možnosti, da bi prišla do besede, mogli ostati v stiku z Ijudstvom samo po igrah, tam so čutili njegovo voljo in jo
spretno usmerjali po poti, ki so jo sami do-ločali.«39 »Igre so pomenile,« še dodaja Neppi, »dajati Ijudem možnost, da po-sredno dajo duška svojim strastem in na-gonom; z drugimi besedami: odmikati jih daleč stran od revolucije. Medtem je na-mreč Ijudstvo, ki je poprej imelo v svojih rokah oblast in jo samo razdeljevalo, tako globoko padlo, da je znalo uporabljati svo-jo moč samo z nepretrgoma grozečim uporom in da si je v povračilo za lojalnost želelo samo kruha in iger, kakor pravi Ju-venal.«40
Krščanski srednji vek je Rim nasledil in bil hkrati reakcija nanj. Nasledil je inhibi-ran odnos do spolnosti, prekinil pa z rim-sko permisivnostjo. Krščanska civilizacija Srednjega veka je poudarjala predvsem vrednote zakona in družine. Pretirani po-udarek, ki se je dajal nedolžnosti, je imel s časom za posledico, da je postala sama spolnost grešna.41 Krščanska morala se je stoletja borila, da bi devalvirala sfero človekove seksualnosti, s tem da je - v skladu s krščansko dogmo, po kateri je vse, kar je telesno, čutno, nasprotno du-hovnemu, duhovno pa edino vodi k stiku z bogom - poistovetila vso človekovo seksualnost z nemoralnim. Na ta način se je telesno predstavljalo kot nedostojno, samo začasno bivališče duhovnega, nuj-no zlo, ki to duhovnost samo ponižuje, maže, devalvira. Dela s spolno tematikoje Cerkev v skladu s takimi stalršči seveda prepovedovala kot nesposobna. Znimivo, da je bil Boccacciev Dekameron, sicer prepovedan v času reformacije, v Angliji na črni listi prepovodanih knjig vse do leta 1954.42
Za puritance v 1 7. stoletju pa je postalo tipiČno javno izkazovanje vrlin na eni stra-ni in privatna razuzdanost na drugi strani. Ljudje so že opustili tradicionalne vredno-te in norme, še veno pa so jim vladale sta-re represivne institucije. Po eni strani je nespodobno že samo omenjanje določe-nih delov telesa, po drugi pa cvete pornografija in prostitucija. Zakon o ob-scenosti, ki je bil v Angliji sprejet v tistem času, je obstal v veljavi vse do leta 1959. Razumljivo je, da se mora tudi v umetno-sti pisati o Ijubezni tako, da se ne omenja spolnosti, če pa se spolnost že omenja, pa je skrajno neokusno omenjati določene ključne dele telesa.
V zadnjem času postajajo pogledi na prikazovanje spolnosti vse permisivnejši, a sama spolnost kot da ostaja inhibirana. Idealno-tipsko bi lahko rekli, da se pribli-žujemo Rimu, ne pa Grčiji.
31 0 tem glej v Pornography: The Longford Report, prav tam, str. 18, in v Paul Gerhard: Pomography- or Art? (London: VVords and Pictures, 1971). 32O Pornography: The Longford Report, str 451.
33 Paul Gerhard: prav tam, str. 3
34 Glej več o stari indijski erotični umetnosti v Mulk Ray Anand: Kama Kala (Rijeka: Otokar Keršovani, 1968).
36 Robert Surien: Saro e Naz (Rijeka: Otokar Keršova-ni, 1968), str. 5.
36  Pomography: The Longford Report; prav tam, str. 450.
37  Prav tam, str. 452.
38 The Porno Plague: prav tam, str. 51.
39 Aldo Neppi Modona: »Igre, odrski umetniki in pub-lika«, v Antični Rim: ured. Vincenzo Arangio Ruiz (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1976), str. 153.
40 Prav tam, str. 154.                               .........-
41  Glej o tem v Pornography: Longford Report: prav tam, str. 452.
42  Prav tarn, str. 453.
PORNOLABOR
Mare Cestnik: TAKŠNA RESNIČNOST IN DRUGAČNA
Kar precej časa je že, kar sem imel zad-njič žensko, najbrž bo kar kakšnega pol leta; je temu kriva nerodnost ali neum-nost, sramželjivost ali nesposobnost soč-nejšega besedovanja, morda tudi lenob-nost, ki mi ne da, da bi iskal in moledoval za spolno igračkanje - kakor že, tešč sem že veliko in preveč tasa. Tudi ne vem, če bo kmalu kaj; ob pravem času ponavadi nisem na pravem mestu ali pa ne znam storiti pravih dotikov in izgovoriti primer-nih neumnosti. Me zato nič manj ne mika, a moja Ijubimka ostaja desna roka, slej ko prej mi je ta najbolj zvesta, Čeprav ni po-polna kot dobra sočna cedeča se češplji-ca.
Kadar hodim v tujino, prinesem pona-vadi s seboj primerek ali dva trde in po svoje zelo idiotske pornografije. Včasih zadostuje. Slikane zadeve me ne mikajo toliko, bolj vzburljivo je, če vsrkavaš natis-njene vulgarnosti v besedah. Ker smo pa še v naši preljubi državici slovenski toliko zadaj, da ne izdelujemo lastne pornograf-ske literature in jo je tudi uvažati prepove-dano, si hočeš nočeš pomagam z zna-njem jezikov. Ne bi mogel primerjati, ka-teri narod ima bolj cveteč seksualni be-sednjak, a nemščina, ki jo najbolje obvla-dam, mi zaenkrat kar zadostuje. Vzamem torej od časa do časa (vsak dan najmanj enkrat!) izza spodobnejših knjig na knjižni polici tiste pisane zveščiče, berem in si ga počasi, z dokajšnjim užitkom, drgnem. Kljub temu, da vem, da prebiram v naj-večji meri same neslanosti, mi na koncu seveda zagotovo pride. Nato naredim na listu, do kamor sem prišel, majhen uhljič in nadaljujem naslednjič tam, kjer sem prejšnjikrat končai. Ker pa mi tuj jezik vendarle ne teče tako dobro kot domač, in ker se bojim, da moram preskočiti morda hajboljše, najbolj krvave izraze, sem se odločii, da bom enega izmed svojih biser-čkov prevedel. Odločil sem se za anonim-no orgiastično štorijo, ki nosi naslov PO-HOTNE URE. Sem na strani sedeminpet-deset ter na pragu osmega spolnega kata:
Vsta/a sva in zapustila sobo. Gabije sopfa
kot gonjena žival. Takoj sem jo imel na hla-
čah, z nepotrpežljivim gibom mije odprla za-
drgo in mipovlekla kurca na svetlo. Ker mije
zadeva še dremala in zaspano visela navzdol,
mi ga je začela sunkovito močno masirati in
gnesti.ln kerjije bilo to še vse prepočasi, je
počepmla in siga vtaknifa v gobec. Žlajfala ga
je, kot da hoče postaviti rekord. Lizala meje
po želodu in megrizla v kožico in hlastala po
jajcah, da sem izbuljil oči. Kbnčnoje bila ba-
tina dovolj irda in dovolj pokončna. Vzela ga
/e iz ust in si ga poskušala, polna nepotrpež-
Ijivosti in ihte. strpati v pizdo. Vendar ji ni us-
pelo. MoledujoČe se je zazijala vame.
Dvignil se mi je kot na povelje, v trener-
ki je zanj dovolj prostora. Dobri občutki
me prešinjajo: soba je topla, neka nedo-
ločljiva zaspanost plava po prostoru, pa
še potenten sem kot potepuški pes. Vse,
kar piše v knjižici, si znam živo predstav-
Ijati, to vrlino imam, po svoje si krojim raz-galjeno sliko. Afriške kurbe ali kupljiva le-potica iz Južne Koreje, hotljivo spreneve-dasta Lucija ali že po naravi talentirana prasičica Marjeta. Začelo se je!
»Daj, pomagaj! Zabij mi ga! Hočem ga do-
bitinoter. Alex. prosim... ne morem več čaka-
ti... kar cedi se mi izmed nog! Otipaj sam, kako
razmočeno pizdo imam, kar tako mi teče ven!
Proti temu ne morem nič, prosim, prosim, po-
fukaj mel Vseeno kako, da me le dobro na-
žgešf Daj, zašibaj mi svojo trdo lato v luknjo!
Daj, suni, prosim, prosim...«
Trdota je tako močna, da me že skoraj
boli, v naročju imam ogromno izboklino.
Končno ga vzamem na svetlobo, poteg-
nem hlače do kolena in si ga ogledujem v
roki. Temnejši je od kože trebuha in ste-
gen, lepo rjavo barvo ima, na levi gornji
stranji je dolga modra izboklina vene, ka-
nal je komaj kaj manj trd. Potegnem za
kožico, ki gre zlahka preko glaviča, ki je še
suh in se motno sveti. Mošnia sproščeno
odgovarja na vsak premik. Ce pomislim,
da je vse skupaj oslinjeno od velikega rde-
čega jezika mlade, po petroleju dišeče
črnke, je vse skupaj še veliko bolj izrazito
Dvignilaje obleko in me sunila s svojim po-raščenim naročjem. Temne sramne dlačice so se bleščale od vlage. Potegnil sem s pr-stom po njih in začutfl lepljivo mokroto. »Čutiš, kako sem razrajcana...?« »Obrni sek »Kaj..?«
»Obrni se, pa hitro! Daj že! Zdelo se mi/e, da hočeš dobiti kurca. No, daj že. Dobila ga boš, in to od zadaj. Okay?<c »0 ja, oja, o ja...« Obrnila seje in se pripognila. Prvi potegljaji so bili preizkušajoči, če-prav ne vem, kaj naj preizkušam: moje skrite strasti, stare nežne premike, pona-vljajoče se ali obnovljene misli. Saj res, sem že pozabil tisto noč okrog novega leta, ko sem moral zaradi pekih neumnih gljivic abstinirati, čeprav sem lahko imel Lucijo, kadar sem ]o hotel, pa.še ugajalo ji je. Bogve, zakaj jo je takrat tako srbela:
šestkrat zaporedoma mi ga je nadrkala, se s semenom mazilila po koži, lizal sem ji miško do onemoglosti, ko sva okrog pe-tih zjutraj rekla: hudič, pa še gljivice! in se pokavsala kot najbolj sveža mlada žrebec in kobila. Vpila sya celo!
Potisnil sem ji roke med stegna in ji razprl srafnnice, odkaterihje mezela mokrota. Nato sem seji čisto približal in pameril s svojim ti-čem naravnost v sredino njene rožnate zare-ze. Previdno sem namestil glaviča in si ga z enim sunkom spravil na toplo.
Gabije divje zavreščala in bi se, čeje ne bi bil držal, prekucnila na glavo.
Zdaj sem bil do korena nameščen v njeni češplji. Notri je bila vroča in lahko sem čutil drgetanje mišičnih sten in stiskanje njene vu/ve.
Pomikal sem se sem in tja in vlačil noter in ven. Potem se podvojil ritem.
Natepaval semjo hitreje in hitreje. Jajca so mi divje opletala na vse stranf in plosknila pn vsakem sunku ob njen venerin griček.
Gabi /e kokala in poželjivo golčala. Rado-
darno mi je ponujala svojo rit in me vpeljavala
v vseh hitrejše in močnejše sunke. Poleg tega
seje z desnico prijela za mednožje in masira-
la moja nabrekla moda.
Zdaj deluje kot dobro negovana ura:
krepak primež prstov, pa počasi gor in dol,
v tempu ali posameznih posvečenih po-
tegljajih. Z dlanjo levice sežem niže in se
igram z zaplodljivo vsebino, pritiskam na
točno določnem mestu, da se iz zarezice
na vrhu pokaže prva kapljica lepljive teko-
čine, ki kot s sladkornim prelivom objame
ves betič in ga napravi še bolj občutljive-
ga. Marjeta je imela rada ta vonj in okus,
kot mačka je prežala na vsako srago in mi
jo brž odpoljubila - in zdaj je nastala iz nje
zabuhla starikava pojava, ki me vabi, naj
pridem naokrog, ko njenega moža ne bo
doma... !
Zahlastal sem za zrakom in poskušal mis-liti na kaj drugega kot na fuk in pičko. Zakaj to partijo sem hotel čimbolj razvleči. Toda zdelo se mi je. da mi to ne bo niti najmanj uspelo. Kajti njeni paritveni premiki in trzljaji so bili tako intenzivni, da nisem mogel strast-nih, pohotnih občutkov, ki so se mi širili iz drobovja, nič \/ečzadrževati in potiskati v rav-nodušje.
Kljub temu sem poskušal vse mogoče, da bi podaljšal to porivanje vsa/ za kakšno mi-jiutko.
Že se je pojavil tisti znani občutek neodložljive strasti, ki se plete nekje okrog korena, Čisto spodaj, in se širi v želodec, na katerega pritiska neboleča teža. Ud je že ves oblit s tekočino vzburjenja, prsti se mi lepijo nanj in drug na drugega. Never-jetno, kako se človek navadi na eno obliko zadovoljevanja in izgubi domišljijo: od tis-tih, s katerimi sem spal, sem si po vseh drugih stikih in zapikih vedno zaželel tudi tega, da mi ga lepo v miru nadrkajo. Na-čin, s kakršnim so to poČele, a vedno dru-gačen, me je vzburjal bolj kot kaj drugega. Gabije razkrinkala moje zavlačevanje. Vpi-la je in moledovala in grgrala in hlipala:
»Daj... o daj. poženi mi svoje čudovito seme vpizdo... daj, porini mi svojo batino do konca in mi pošpricaj z vso svo/o zalogo dro-
TRIBUNA-STRAN 23
PORNOLABOR
bovje dogrla... daj, o, fukaj, pofukaj me, po-tisni, porini... ja, ja, /a... hitreje, hitreje, hitre-je...«
Fukalsem in vtikalin nabijal in jagal na Hu-dičpridi ven. Bil sem ves /z uma. S krepkimi zaleti sem drgnil svojega trdega kurca vedno in vednoznova v njeno vlažnojamo. Vedno in vedno hitreje sem udarjal s svojo vročo rečjo vzarezo in zadevals svojim trdim, s krvjo na-polnjenim glavičem, v n/eno maternično ust-je.
Črnke drkajo nežno, z resničnim občut-kom, kot steklarke, samo s palcem in ka-zalcem ali pa zraven še s svojimi lepimi močnimi zobmi. Aziatke so včasih grobe, kolikor so pač lahko takšne s svojimi krhkimi ročicami, ali pa ti ga zmasirajo na svoj čisto poseben orientalski način. Američanko sem imel samo eno, Linda mi ga je zmehčala s svojimi majhnimi, a vseeno dovolj velikimi joški. Lucija je div-jala po klinu kot po kosu plastike, brez ob-čutka, neenakomerno, Marjeta mi ga je nežno tapljala s palcem, Tina ga je svalj-kala z dlanjo. A ženske imajo navsezadnje vendarle samo to vlogo, da dajo noge na-razen, v kakršnemkoli položaju že, na olaj-šanje osebne vrste pa se najbolje res razumeš ti sam.
Z neverjetno notranjo močjo bzikne moj sejalec, moj oplojevalec. Nekoč sem za šalo meril in nabral dolžino osemdesetih centrimetrov - tako daleč nese! A to se-veda ni najpomembnejše, najvažnejša je začasna odrešitev, sprostitev, osvobodi-tev. Prav res, osvoboditev, točno to!
Gledal sem, kako mije v njeni pički utripal moj luknjač in kakoje seme na straneh, med sramnicama, spet polzelo ven. In videl serh, kako njen lastni sok, sok in sluz njenega vr-hunca, mezi iz njene špranje, mi teče po kur-cu in kaplja na mošnjo. Naslonil sem seji na hrbet in porinil še dvakrat. trikrat; potem sem ji ga zmaknil ven in zdrsnil na tla. Nisem se več mogel držati na nogah. Bil sem na koncu. tale fukmeje izčrpal do konca, vsa/za nekaj časa.                    -"
Tudi Gabije bila na koncu. Zlezlaje vase in se obenem razlezla v vsej svoji dolžini po tleh zraven mene. Tamje obležala in umirjala svoj vrhunec.
S papirnatim robčkom popivnam bele krpice semena in si obrišem že hlapljivega gospodiča kurca do suhega. Malo vonja po kostanjih ostane še potem, ko si ga že spravim za hiače. Ali sem zadovoljnejši ali bolj sproščen in vesel, ne vem, me je kaj več ali kaj manj, tudi ne! A vseeno, oddah-nem si, ni več tistega topega pritiska, ud je potešen in udobno zvit kot nasičena kača.
A postopek bo treba ponoviti, oziroma nadaljevati, če si le ne bom našel ženske; toda, me je res toliko manj, če ga redno ne namakam, če ne moledujem za skupno spanje, če se ne ponižujem. Prej in potem mislim različno, kdo bi vedel, kako je prav. Jasno pa je, da je bolje nekako kot nika-kor, slabe vesti nimam.
Svoj pornografski zveščič bom spravil nazaj na knjižno polico, za spodobnejše knjige. Za danes sem zaključil na strani šestdeset, na koncu osmega spolnega aktuna.
»Prekleto dobro fukaš!«
Začutilsem, kako se mi/e otrdila mošnja in kako so se mi razvnela jajca. Na nič več dru-gega nisem več mislil kot samo še na kavs.
Gabije kričala. Bal sem se že, da bo prikli-cafa na kup vso družbo.
»Fukaj... fukaj... porini... močneje... šemoč-
neje... hitreje... hitreje... vedno hitreje... zabij
miga v to nenasitno luknjo... ja, ja, ja... stlači
mi ga v maternico... raztrgaj me... razcefraj
mi ta malo... pofukaj me do mrtvega... ooo...
aaa... ja. ja, ja... še močneje... oh, ah, uuu...
tako globoko te čutim... tako globoko... tako
globoko... preluknjaj mi maternico... potrgaj
mi sramnice... vse mi raztrgaj... vse... vse...«-
Malo se že potim, roka mi hoče otrpniti,
a predobro vem, da so trenutki zavlačeva-
nja pred vrhuncem najslajši. Zdaj pride
vsakič, ko pritisnem na ledja, iz zarezice
na vrhu kapljica sluza, dišeča prozorna te-
kočina - le-ta počasi polzi navzdol in mi
zleplja najbližje dlake. Zdaj hlastneje ob-
račam liste, zdaj hlastneje potegujem,
zdaj so mi bližja vsa mednožja, ki sem jih kdaj otipaval, prebadal ali Ijubkoval z jezi-kom. Vse se vrti okrog razpetih beder, vse drugo je nepomembno, strašno oddalje-no; središče, nezamolčljivo središče, izvir skrivnosti, izvir veseljaštva čutov, stornili-jonski pohod...
Še enkrat in še enkrat sem pognal svojega tršatega in debelega nabreklega janeza vpre-kipevajoče meso njene razpaljene pizdače, potem je na zrak privršala sperma, vroča in lepka, ter se posedia v njeni vagini.
Vistem trenutku, ko seje moje seme zliva-lo po stenah nožnice, je zajel tudi njo odrešu-joči orgazem.
VROCA PERESA
Julian Barnes:
FLAUBERTOVA PAPIGA (odlomek)
Na kratko o knjigi:
Flaubertova papiga je pravzaprav miks, lahko bi rekli celo, da gre za eminentno postmodemistično delo. V bistvu imamo opravka z romansirano biografijo, kamor pa se vmešavajo tudi avtorjeve avtobiografiske opazke, elementi nekakš-nega »komičnega trilerja«, kjer »avtor« sam, zdravnik Geoffrey Braithvvaite, išče »pravo« papigo. Flaubert si je med pisa-njem zgodbe Preprosto srce v rouenskem muzeju sposodil nagačeno papigo. Brith-vvaite, torej namišljeni pisec, odkrije v Rouenu dve papigi, kTnaj bi bili obe avten-tični. Začne se neumorno iskanje, preple-teno z esejističnimi pasusi o literaturi, lite-rarni znanosti in še marsičem, kar teži pis-ca, oboževalca Flaubertovega življenja in pisanja. Ena glavnih tem je parodija literar-ne znanosti (kar je v bistvu stalno početje avtorefleksivne proze), ki je Barnesu -tako kotvsakemu poštenemu »umetniku«-zo-prna in prašna. Toda ta parodija ni jalova in enostranska, saj nam Barnes v isti sapi in pravzaprav v istih stavkih že ponuja alter-nativo strogo znanstvenemu pisanju, to pa je prosti stil esejistike, mešane z biografiko in posebne vrste adaptacijo Flaubertovih življenjskih obdobij. Poleg tega je celotna zgradba izolirana s tanko plastjo humorja, izredno finega in rahločutnega britanske-ga razmišljanja, ki je kontinentalnemu bralcu že kar tuje, in vendar slastno. V Tri-buni objavljamo odlomek, kjer se Bar-nes-Braithwaite spopade s »flaubertov-skim bestiarijem«, kar pomeni, da gre za duhovito analizo pojavljanja različnih živali v Flaubertovem opusu. Prva, zelo po-membna žival, je medved. Kajti Flaubert je bil medved ...
Knjiga bo izšla pri Založbi Obzorja Ma-ribor.
FLAUBERTOVSKI BESTIARIJ
Privlačim nore Ijudi ter živali. Pismo Alfredu le Poittevinu, 26. maja 1845
MEDVED
Gustave je bil Medved. Njegova sestra Caroline pa je brla Podgana, podpisuje se - »tvoja draga podgana«, »tvoja zvesta podgana«; »mala podgana«, »Ah, podga-na, dobra stara podgana«; »stara podga-na, poredna stara podgana, dobra podga-na, uboga stara podgana« jo ogovarja -toda Gustave je bil Medved. Ko mu je bilo dvajset let, so ga imeli Ijudje za »čudnega tiča, medveda, nenavadnega mladeniča«. In podoba se je utrdila še pred božjastnim napadom, ki ga je priklenil na Croisset: »medved sem in hočem ostati medved v svojem brlogu, v svoji luknji, y svoji koži, v svoji stari medvedji koži; živeti hočem mirno, daleč od meščanov in meščank.«
Pp napadu se je to prepričanje potrdilo: »Živim sam, kot medved.« (Besedo »sam« y tem stavku je bolje tolmačiti v tem smislu: »sam, če ne štejem svojih staršev, sestre, služinčadi, psa, Carolinine koze in rednih obiskov Alfreda le Poittevi-na«.)
Okreval je, zdaj je lahko potoval. De-cembra 1850je iz Konstantilopola pisal materi in podobo Medveda še razširil. Zdaj je ne le razlagala njegov karakter, marveč tudi literarno strategijo:
Če se življenja udeležuješ, ga ne vidiš dovolj jasno: zaradi njega preveč trpiš ali pa y njem pretirano uživaš. Umetnik je, vsaj po mojem, pošast, nekaj izven nara-ve. Vse nesreče, ki mu jih zada Usoda, iz-hajajo iz njegovega trdovratnega zanika-nja te maksime... Torej (in to je moj sklep) sem prisiljen živeti, kot sem živel doslej: sam, s kopico velikih mož, mojih edinih prijateljev- medved, ki mu je edina družba medvedji kožuh na tleh.
»Kopica prijateljev«, tega ni potrebno poudarjati, niso hišni gosti, marveč tova-riši, ki jih je jemal s knjižnih polic. Kar za-deva medvedji kožuh, ta ga je vedno skr-bel: z Vzhoda je dvakrat pisal materi (Konstantinopel, april 1850, Benisouef, junij 1850), naj skrbi zanj. Tudi nečakinja Caroline si je zapomnila to nenadomest-Ijivo posebnost njegove delovne dobe. Ob enih so jo ponavadi odvedli tja na učno uro: polkna so bila zaradi vročine zaprta, zatemnjena soba pa prepojena z vonjem tobaka in kadila. »Z enim skokom bi se vr-gla na velik medvedji kožuh, ki sem ga ob-oževala, in njegovo velikd belo glavo pre-plavila s poljubi.«
Ko enkrat ujameš medveda, pravi makedonski pregovor, bo plesal zate. Gustave ni plesal; Flaubear (besedna igra: flau + bear - ang. medved, op. prev.) ni bil nikogaršnji medved. (Kako bi tole pre-pentljali v francoščino? Gourstave, mor-da.) (besedna igra: G + ours - franc. med-ved p tave, op. prev.)
MEDVED: Ponavadi Martirt imenovan. Spomniti se zgodbe o starem vojaku, ki je videl v medvedjo jamo pasti uro. Se spu-stil noter, pa ga je požrl.
Slovar prejetih idej
Gustave, to so tudi druge živali. V mla-dosti so to cele črede zverin: ko si je na moč želel videti Ernesta Chevaliera, je »lev, tiger - indijski tiger, udav« (1841); ko čuti neverjetno nabitost moči, je »vol, rdeči pavijan, velika bobnarica, slon, kit« (1841). Postopoma se jih loti posamično. Postane ostriga v svoji školjki; polž v svoji hiški (1851); jež, ki teče, da bi se zavaro-val (1853, 1857). Literarni kuščar, ki se praži na soncu Lepote (1846), slavček z vreščečim petjem, ki se skriva v globini gozda in posluša samega sebe (tudi 1846). Postal je tako Ijubezniv in razdraž-Ijiv kot kakšna krava (1867); počuti se tako izmučenega kot osel (1867) in kljub temu pljuska po Seini kot delfin (1870). Dela kot mula (1852); živi življenje, ki bi pokopalo tri nosoroge (1872); dela kot petnajst volov (1878) in hkrati svetuje Louise Colet, naj se zakoplje v svoje delo kot krt (1853). Louise se zdi tak kot »divji bufalo z ameriških prerij« (1846). George Sand pa se zdi tako »prijazen kot ovčica« (1866)-karjezanikal(1869)-skupajpa čvekata kot dve sraki (1966). Deset let kasneje je na njenem pogrebu jokal kot tele (1876). Sam vsvoji delovni sobi kon-čuje zgodbo, ki jo je napisal prav zanjo, zgodbo o papigi; rjove »kot gorila« (1876).
Včasih se spogleduje z nosorogom in kamelo, vendar je večinoma v svojem skritem bistvu Medved: trdovratni med-ved (1852), medved, ki je zaradi svoje be-bave starosti še bolj potopljen v medved-jo okornost (1853) (besedna igra: bearishness pomeni v angleščini okoren, op. prev.), garjav medved (1854), celo nagačen medved (1869) in tako naprej vse do zadnjega leta svojega življenja, ko še vedno »glasno rjove kot vsak pošten medved v svojem brlogu« (1880). Ome-niti je treba tudi Hčrodias, Flaubertovo zadnje dokončano delo, kjer ujeti prerok 1 loakanann, ko mu ukažejo, naj neha obto-ževati pckvarjeni svet, odvrne, da bo še naprej tuli! »kot medved«.
»Jezik je kot počena ponev, na katero udarjamo svoje napeve, da medvedi ple-šejo, ves čas pa si želimo ganiti zvezde.«
Madame Bovary
TRIBUNA-STRAN30
VROCA PERESA
V Gourstavovem času so se naokrog še vedno potikali medvedi: rjavi medvedi v Alpah, rdečkasti medvedi v Savoji. Med-vedjo gnjat si lahko dobil od posebnih tr-govcev z nasoljenimi živili. Alexandre Du-mas je v marignyskem Hdtel de la Pošte leta 1832 jedel medvedji zrezek. Kasneje je v svojem Velikem kulinaričnem slo-varju (1870) zapisal, da »Vsa Ijudstva Evrope zdaj jedo medvedje meso.« Od mojstra kuharja Njihovega Veličanstva iz Prusijeje Dumasdobil receptza medved-je šape na moskovski način. Sape kupimo odrte. Operemo, posolimo in tri dni mari-niramo. Sedem ali osem ur dušimo s sla-nino in zelenjavo. Odstranimo vodo, osu-šimo, natremo s poprom in pražimo na stopljeni svinjski masti. Povaljamovdrob-tinah in pol ure prečemo na žaru. Postre-žemo s pikantno omako in nekaj žlicami brusničnega želeja.
Ni znano, če je Flaubear jedel svojega soimenjaka. Leta 1850 je v Damasku je-del dromedarja. Razumno je sklepati, da bi, Če bi medveda jedel, komentiral tako ipsofagijo.
Kakšne vrste medved je bil pravzaprav Flaubear? Po pismih mu lahko sledimo. Sprva je samo nedoločeni ours, medved (1841). Leta 1843 je še vedno nespeci-ficiran, čeprav poseduje brlog, prav tako januarja 1845 in maja 1845 (zdaj se po-naša s troplastnim kožuhom). Junija 1845 hoče za v svojo sobo kupiti sliko medveda in jo poimenovati »Portret Gu-stava Flauberta« - »da bi pokazal svoje moralne razpoloženje in družbeni karak-ter«. Do zdaj smo si (in morda tudi on sam) predstavljali temno žival: amariške-ga rjavega medveda, ruskega črnega medveda, rdečkastega medveda iz Savo-je. Septembra 1845 pa Gustave sam od-ločno izjavi, da je »beli medved«.
Zakaj? Ali je to zato, ker je medved, ki je hkrati tudi beli Evropejec? Morda je to identiteto pobral s tal svoje delovne sobe, kjer je ležal beli medvedji kožuh (ki ga pr-yič omeni avgusta 1846 v pismu Louise Colet. Pove ji, da čez dan rad na njem po-ležava. Morda je izbral to vrsto, da bi lah-ko neopazno ležal na kožuhu)? Ali pa je ta barva znanilec še dalekosežnejšega od-mika od človeštva, pomik v satne ekstre-me ursinitete? Rjavi, črni in rdečkasti medved niso tako daleč od človeka, nje-govih mest, celo človekovega prijatelj-stva. Temne medvede lahko večinoma udomačimo. Toda beli, polarni medved?
Ne pleše v človekovo veselje, ne je jagod, ne moremo ga ujeti na med.   *
Drugi medvedi so izrabljeni. Rimljani so za svoje igre iz Anglije uvažali medvede. Kamčatkani, vzhodnosibirsko Ijudstvo, so si z medvedjim črevom mazali obraz, da jih je ščitilo pred soncem, izostreno lopa-tico pa so uporabljali za košenje trave. Toda beli medved, thalassarctos mariti-mus, je medvedji aristokrat. Vzvišen, od-daljen, elegantno se potaplja in išče ribe, iz zasede grobo napade tjulnja, ko le-ta zajame zrak. Morski medved. Premošča ogromne razdalje, nosijo ga skladi ledu. Na ta način je neke zime v prejšnjem sto-letju dvanajst medvedov prišlo celo do Is-landije. Pomislite, kako jezdijo na svojih topečih se prestolih, da bi se nato mogoč-no, božanstveno izkrcali! VVilliam Scor-seby, raziskovalec Arktike, je opazil, da so jetra tega medveda strupena - edinstven primer med štirinožci. Tisti, ki delajo v ži-valskih vrtovih, pravijo, da je pri polarnem medvedu nemogoče ugotoviti nosečnost. Čudna dejstva, ki se Flaubertu morda niti ne bi zdela čudna.
Ko Jakuti, sibirsko Ijudstvo, srečajo rnedveda, se odkrijejo, ga pozdravijo, ga zanivajo »gospodar«, starec ali stari oče in mu obljubijo, da ga ne bodo napadii ali celo o njem zlo govorili. Če pa se zdi, da bo nenadoma planil nadnje, ga ustrelijo, in če ga pokončajo, ga razkosajo in spečejo. Prav mastijo se in pri tem stalno ponavlja-jo: »Rusi te jedo, ne mi.«
A.-F. Aulagnier, Slovar pijač in jedač
Ali so bili še drugi razlogi za to, da se je odločil za medveda? Figurativni pomen, ki ga ima ours, je podoben kot pri nas: grob, divji človek. Ours v slengu pomeni policij-sko celico. Avoir ses ours, imeti svoje medvede, pomeni »imeti menstruacijo« (najbrž zato, ker naj bi se ženska takrat obnašala kot medved z glavobolom). Eti-mologi datirajo ta kolokvializem na pre-lom stoletja (Flaubert ga ne uporablja; raje ima »rdečeplaščniki (redcoatš so bili nekoč angleški vojaki, op. prev.) so se iz-krcali« in druge podobne duhovite varian-te. Nekoč, ko ga je skrbela zamuda pri Louise Colet, je končno olajšano zapisal, da je Lord Palmerston prispel). Un ours mal Ičchč slabo zlizan medved, je nekdo, ki je surov in odljuden. Bolj ustrezno Flau-bertu, un ours je bila v slengu devetnaj-stega stoletja drama, ki je bila često pred-lagana in zavrnjena, navsezadnje pa le sprejeta.
Flaubert je nedvomno poznal La Fon-tainovo basen o Medvedu in človeku, ki so ga radovali vrtovi. Nekoč je žfvel med-ved, grda in spakedrana prikazen, ki se je gred svetom skril in je živel v gozdu sam. Cez čas je postal melanholičen in jezen -»prav zato, ker Razum često dolgo prebi-va v rokah Puščavnikov«. Torej je šel in srečal vrtnarja, ki je prav tako živel od-maknjeno življenje in si je prav tako želel družbe. Medved se je preselil v vrtnarjevo kolibo. Vrtnar je postal samotar zato, ker ni prenašal bedakov. Toda ker je medved komajda spregovoril tri besede na dan, je lahko nemoteno delal. Medved je odhajal na lov in je za oba prinašal divjačino. Ko je vrtnar spal, je medved sedel ob njem in preganjal muhe, ki so se hotele spraviti nadenj. Nekega dne je ena od muh sedla na konico vrtnarjevega nosu in ni je bilo
moč pregnati. Medved se je izredno raz-jezil in je navsezadnje zgrabil velikanski kamen ter jo z njim končno uničil. Na ža-lost pa je pri tem raztreščil vrtnarju glavo. Morda je tudi Louise Colet poznala to zgodbo.
KAMELA
Če Gustave ne bi bil medved, bi bil mor-da kamela. Januarja 1852 piše Louise Colet in ji že spet razlaga o svoji nepo-pravljivosti: tak je, kakršen je, he more se spremeniti, pri stvareh nima besede, pod-vržen je gravitaciji stvari, tisti gravitaciji, »ki je razlog za to, da polarni medved pre-biva v ledenih krajih, kamela pa se spre-haja po pesku«. Zakaj kamela? Morda zato, ker je lep primer flaubertovske gro-teske: ne more si kaj, da bi ne bila istočas-no smešna in resna. Iz Kaira poroča: »Ena najlepših stvari je kamela. Nikoli se ne na-veličam opazovati te čudne zverine, ki se opoteka kot puran in zvija svoj vrat kot la-bod. Ko skušam oponašati njen krik, sem docela izčrpan - upam, da si ga bom za-pomnil - vendar je zelo težak - rožljanje, ki ga spremlja nekakšno silno grgranje.«
Ta vrsta je imela tudi neko značilnost, ki je bila Gustavu dobro znana: »Jaz sem, tako v fizičnem kot v psihičnem pogledu, kot dromedar, ki ga je zeto težko pognati v tek in nato zelo težko ustaviti: potrebu-jem bodisi stalnostgibanja bodisi stalnost počitka.« Ko jo je pognal v tek, je bilo to analogijo iz leta 1853 prav tako zelo tež-ko ustaviti: v pismu George Sand iz leta 1868 je bila še vedno v diru.
Chameau, kamela, je bil slengovski iz-raz za staro kurtizano. Mislim, da ta aso-ciacija Flauberta ne bi ovirala.
PREVEDEL LUKA NOVAK
TRIBUN.-,-STRAN31
PRETRES
MOLČANJA    Slovenska proza (3)
MOLCANJA
Po več kot desetih letih se Rudi Šeligo s svojo knjigo Molčanja spet vrača h krat-ki prozi. In tisti, ki so bili prepričani, da je bil reizem kot slovenska varianta francos-kega novega romana zaprt krog, v katere-ga se je hočeš nočeš moral ujeti tudi nje-gov glavni protagonist, bodo ob branju enajstih Šeligovih črtic in legend, kot av-tor sam označi svoja pisanja, morali pri-znati, da je literarna praksa dokazala in še dokazuje nasprotno. Izkazalo se je namreč, da reizem, kot način prikazovanja neke roalnosti, ni hkrati tudi še nespre-menljiva literarna drža, določujoč princip, ki se mu mora podrediti tematizacija več-no se ponavljajoče in že monotono izpisa-ne problematike. Če Rudi Šeligo v dveh začetnih kratkih prozah ABBA in »Hleb« zapušča območje reizma, kot objektivne-ga prikazovanja sveta skozi optiko film-ske kamere, ki s prikazovanjem zunanje-ga sugerira notranje, in se v kompozicij-skem postopku približa postmodernistič-nim literarnim prijemom Danila Kiša, del-no tudi Draga Jančarja, se v ostalih zgod-bah vrača k reističnim postopkom. Seve-da pa ti niso več pretežno pripovedoval-čevske igre z videzom in resničnostjo, po-skusi opisovanja neke realnosti, ki v svoji manični natančnosti morajo hkrati že pri-znati, da je tudi opisovana predmetnost zaradi njihove ali pripovedovalčeve pro-tislovnosti tako rekoč logično neopisljiva. Šeligova proza je vedno bila še nekaj dru-gega, v bistvu pri njem nikdar ni šlo za na-
merno izmikanje antropocentričnostjo ali vsaj vlogi subjektivno-notranjega v litera-turi. Toda če so v Triptihu Agate Schwartz-kobler reistični opisi posredno sugerirali neko vsakdanjo eksistencialno krizo juna-kinje, v Molčanjih lahko opazimo temat-ski preskok, ki je bil zaznaven že v Šeligo-vih zadnjih dramskih besedilih.
Ritualno opisovanje resničnosti se je umaknilo ekstatičnosti. Zgodbe (Razdeja-nje, Razlika na ostrini noža, Ogenj Helena; OgenJ, Luc/ja) se sprevračajo v reistična gledališča krutosti, magične, a še vsepre-več možne in vsakdanje groze; jasnost nekoliko zatemnjenih kadrov se v trenut-kih ekstaze krutosti ustavlja v prizorih za-maknjenosti, strmljenja v podobe groze, ki so fantastične in banalno vsakdanje ob-enem. Vsakdan postaja uročen, prostor in čas literarne fikcije sta raztegljiva in nedo-ločljiva, pisanje zmeraj znova opozarja na svojo kvazirealnost, transponiranje res-ničnosti, ki je že tudi pogoj za uspešnost neke literarne govorice. Casopisne notice (ThabitiKumi) preraščajo v magična deja-nja krutosti na meji blaznosti. Junakinja z rezilom sekire zamahne »po poslednjem prstu, da kri skupaj z močnejšim sunkom zelenega žarka špricne po kotih zavržene-ga svinjaka«. Literatura ni več zgolj suge-riranje nekega notranjega dogajanja, am-pak postaja vodenje junakov k trenutkom prisotnosti magije, ekstatičnih trenutkov groze, ki pretrgajo utečen tek banalnega vsakdana.
Kot nekakšna vaja v slogu ali homana-ga a Robbe-Grillet zato v primerjavi z ostalimi zgodbami izzveni najbolj klasično šeligovsko zgodba Kolovoz, ki z maničnim občutkom za kombinacije reistično na-tančno opisuje premike dveh avtomobi-lov, starca na kolesu in psa, na koncu pa v bralčevi zavesti sproži razmislek o ri-tualnosti življenja pa tudi nepotrebnosti zavzetega opisovanja te ritualr.osti. Če bi tudi ostale zgodbe ostajale na isti izho-diščni točki, bi Molčanja res lahko bila samo otežena gibanja v zaprtem in zme-raj ožjem krogu.
Prijeten intermezzo med zgodbama ABBA in »Hleb«, ki vsaka na svoj način pričata o usodnosti in absurdnosti člove-kove vrženosti v zgodovino revolucij in prevratov, se zdi zanimiva zgodba 0 jeri-hovi koži.
Nekakšna kronika dogajanja v letu Gospodovem 1479 v svoji palimpsestni literarni drži omogoča združevanje proti-slovnosti, namemih zgodovinskih netoč-nosti, anahronizmov, banalnosti. Prebi-valci mesta v svojem zanosu iščejo zna-menja na nebu, severni sij, mesečev mrk, komet, bolido; s svojim primitivnim orod-jem počasi izkopavajo jamo in obenem dobijo v rabo »veliki grabežni bager Loe-we sivo srebrne barve ...« Literatura ne poskuša več simulirati zgodovinske vero-
dostojnosti in avtentične podobe nekega obdobja, namerno vnašanje anahroniz-mov postaja literarna igra, ki je v svoji pre-senetljivosti in nemogočih kombinacijah izrazito estetska in samozadostna, večno opozarjanje na literaturo kot medij fikcije. Navezovanje in predelava preteklega kot literarni postopek, ki ni več apriomo zani-kanje pretežnega dela tradicije, a vseeno preteklo že: priličuje svoji izhodiščni poeti-ki, je značilho tudi za zadnji zgodbi Dve čr-tici, reističrti obdelavi scenerije Cankarja, pa tudi Voranca in ostale predvojne lite-rarne tradicije. Veristična obdelava moti-vike življenja mestnega roba in slovenske ženske se prevrača v opisovanje komuni-kacijskega sveta s konca dvajsetega sto-letja. Nova obdelava motivike je nekje med nostalgičnostjo in priznanjem ne-spremenljivosti temeljnih eksistencialnih situacij. Preteklo je obenem sedanje, tako kot sedanje oblikuje fiktivno podobo pre-teklega.
TOMAŽ TOPORIŠIČ
TRIBUNAšt.10,1.4.1987 leto XXXVI Glasilo UK ZSMS
UREDNlSTVO:Robert Botteri(Odg.ured. in vd/. glav.ured.),Tomi Gračanin, Marko Pečauer/Tomaž To-porišič.Brane Senegačnik (lektor),Zdravko Papič in Sena Sarkičiprelom in ob-likovanje)
TISK:Tiskarna Ljudske Pravice,Priprava BEP Dne-vnikrNaklada 5000 izvod. Oproščeno temeljnega dav-ka nd promet po sklepu št.421-170z dne22.1. 1973.
NASLOV UREDNIŠTVA: Kersnikova 4,Ljubtjana tel.319-496,javni sestan-ki uredništva so ob sredah ob 18.uri
PREDSEDNIK CASOPIS-NEGA SVETA:Danilo TURK
NASLOVNICA:Tanjug 1960
1
SAMOTRDITEV