Mladina 1941—1981 • Mladina 1941—1981
DAN ' MLADOSTI '81
SVOJO MLADOST SO VIDELI
V NAŠI MLADOSTI
Je mogoče ustaviti čas? če bi bilo mo-goče, bi bil človek s svojim tzredhim zna-njem in hotenjem vsekakor sposoben sto-riti tudi to. Vendar bi to najbrž pomenilo se-danjost brez preteklosti in brez prihodno-sti. Zato je prav toliko vprašljivo tudi vpra-šanje, koliko si človek to zares tudi želi.
Vsakčas je pred svoje Ijudi postavljal do-ločene naloge, prihodnost pa je pokazala in dokazala, v koliki meri so bile te naloge uspešno opravljene. Za zares izjemne na-loge, ki jih postavi obdobje pred neko ge-neracijo, je potrebno manj časa, da bi
doumeli, kalko velike so te naloge zares bile, generacija, ki jih uspešno opravi, pa se v kolesje zgodovine vpiše z zlatimi čr-kami.
V našem zgodovinskem razvoju je bilo takih generacij nedvomno več, a v zlato knjigo spominov velja vpisati predvsem vse tiste znane in neznane posameznike, ki so se složno kot eden postavili po robu fašističnemu zavojevalcu in domačim iz-dajalcem ter izbojevali naš današnji vsak-dan. Veliko požrtvovanja, samoodpove-
dovanja in človeških življenj je bilo potreb-no, vendar za generacijo brez otroštva in mladostne razposajenosti to ni bilo po-membno. Svojo mladost so videli v naši mladosti, svoje življenje v življenju svo-bodnih rodov, ki jim bodo trpljenje, lakota, pomanjkanje itn. tuji kot vsi tujki na zdra-vem sadežu.
Bi bilo torej sploh prav ustaviti čas, živeti v sedanjosti in pozabljati na vse tiste, ki so svoja upanja in hotenja usmerili v nas? Bi bilo to sploh še življenje vredno človeka?
Ml&dlna 1941—1981
Foto krožek OŠ Karla Destovnika-Kajuha
MLADINA 1941 — MLADINA 1941 — MLADINA 1941 — MLADINA 1941 — MLADINA 1941
MALI ILEGALČEK RUDI
Mali Rudi je bil sin Rudija in Anice Rojciz Most. Oba sta bila pred vojno zaposlena v Saturnusu —Anica kotdelavka, Rudi paje bil ključavničar. Delal je v strojnici, kjer je med delom nastala njegova pesem Cisti-lec parnih kotlov. Zelo rad je risal, modeli-ral, pa režiral in celo sarrfigral pri moščan-ski Svobodi. Skratka, bil je zaverovan v umetnost, hkrati pa kot komunist predan boju za drugačen, pravičnejši svet. Zato se je večkrat znašel v zaporu, ceio v mučilnici beograjske Glavnjače.
Med italijansko okupacijo je moral že ju-nija 1941 v ilegalo, še preden se mu je rodil sin Rudi. Jeseni 1942 je odšel v partizane, od koder se je zaradi bolezni in operacije moral vrniti. Dolge mesece ilegalnega dela v zamreženi Ljubljani mu je okupator hotel prekiniti in ga uničiti za nagrado 20.000 lir. Ko se je v drugo, tokrat z ženo, hotel vmiti v partizane, so ga belogardisti prepoznali in ga skušali zadržati. A uspelo mu je zbežati. V tretje mu je uspelo priti čez blok in prek Dolomitov na Primorsko. Desetega aprila 1945 je padel v šebrelskih hribih. V spomin nanj je po njem poimenovana ulica v Mo-stah.
Ko je bilo malemu Rudiju komaj osem mesecev, je morala tudi njegova mamifca v ilegalo. Vse dotlej je Anica v otroškem vo-zičku z vgrajenim dvojnim dnom in spečim dojenčkom v njem prepeljala veliko ilegal-nega tiska. To njeno delo je odKril domači izdajalec, ki je k sreči ni zalotil pri akciji, le aevarneje je postalo zanjo. Takrat sta z možem stanovala v Novih Jaršah. Za njiju in za malega sinka se je pričel najtežji del ilegalnega življenja, kajti otrok je potrebo-val izdatno zdravniško pomoč. Zaradi pri-rojene napake v ustih so bile potrebne tudi pperacije. In ko je moral mali Rudi prvič na tako operacijo, je šla Anica na okrožni urad na Miklošičevo cesto po napotnico za bol-hišnico. Tu joje neki belogardist legitimiral, vzel ji je legitimacijo in jo odnesel karabi-njerjem v zgradbo čez cesto. Anica je hitro stekla k dr. Derču, ki ji je napisal napotnico za bolnišnico, kjer je bil otrok 14 dni vedno pod stražo. Ko ga niso več stražili, je dr. Derč materi sporočil, naj pridejo ponj, če ga imajo kam dati. Malega Rudija sta spre-jela Rojčeva znanca Anica in Jože Povše iz Most, Ob železnici št. 1. Pri njima je bil približno dva meseca. Mamica ga je lahko obiskovala in negovala, saj je bil po opera-ciji zelo slaboten. Pričelo je postajati ne-varno zanj in treba je bilo poiskati drug dom. Na pot se je podala Ana Ziherlova, ki je vodila organizacijo, katera je skrbela za otroke-ilegalčke v Ljubljani. Obiskala je aktivistko Slavko Porenta v Zalogu, Hladil-niška ulica 4 (sedaj 5) in jo povprašala, če bi sprejela malega Rudija. Tovarišica Po-rentova je imela moža v partizanih, sama pa je bila aktivistka SNP in mati dveh majhnih otrok. Tu bi bilo prenevarno za vse, če bi vzela še Rudija, je ugotovila to-varišica Ziherlova, istočasno pa je Poren-tovo zaprosila, naj poizve za tako družino,
pri kateri bi bil otrok varen. In res, našla je zakonca Tončko in Srečka Žuljan, doma za Bežigradom. Oba sta bila aktivista OF. Ker nista imela svojih otrok, sta se prav ra-zveselila malega Rudija. Seveda je moral priti Rudi do novih rejnikov v največji tajno-sti. Dogovorili so se, da ga prinesejo na tramvajsko postajo pri Sv. Križu (sedanje Žale), kamor se je pripetjala tovarišica, ki naj bi ga prevzela. Tja sta ga prinesli teda-nja rejnica Anica Povše \z Most in Rudijeva teta Francka Zupančič iz Zelene jame.
Ker nobena od njiju ni poznala tovarišice, ka-teri naj bi izročili otroka, jima je Rudijeva ma-mica po spominu narisala njen obraz. Po dalj-šem čakanju je iz tramvaja izstopila ženska, ki
Rudl Rojc — ilegalček
se je zdela Francki Zupančičevi prav taka, kot jo je imela narisano na lističu. Ogovorila jo je in hitro sta se sporazumeli, kaj morata urediti. Medtem se je približala Anica Povšetova, ki je z otrokom zaradi varnosti stala nekoliko vstran. Tovarišica, ki je prevzela otroka, je bila Minka Sabja iz Fondove hiše na Dunajski cesti (sedaj Titova c.) v Ljubljani. Tovarišica Minka je otroka odnesla v Zalog k Slavki Porentovi, še isti dan pa je prišla ponj rejnica Tončka Žuljan.
Tedaj je Rudi prestal že dve operaciji. Ves oslabljen in pri tujih Ijudeh je pogosto jokal. Prav jok je bil pogosto vzrok pretečene nevarnosti, sicer bi še lahko ostal pri Povšetovih. Ko je Rudi prišel k Žuljanovim, ni hotel v posteljo, ker se je bal bolnišnice. Žuljanova sta bila zelo potrpež-Ijiva z njim, zato se je ob skrbni negi kmalu umi-ril. »Postal je tako Ijubek,« se ga spominja Tončka Žuljanova. Pripoveduje, da sta ga več-krat obiskala mamica in očka ter z njim trpela, ko je mali nebogljenček prestajal še tri operacije. Tudi tovarišica Ziherlova je zelo skrbela zanj. Našla mu je celo voziček. Ker prvi ni bil dovolj lep, mu je preskrbela lepšega, ki ga je dobila nekje v Gradišču. Novi oče Srečko Zuljan pa mu je izdeloval lesene igračke, ki so Rudija zelo osrečevale.
Ko je mali Rudi končal z operacijami, se je tudi Anica podala v partizane. Na poti so jo v Šentru-pertu na Krasu zajeli Nemci, ki so ravno takrat pripravljali blokado tega kraja. Zaprli so jo le čez
ADA KRIVICje v svoji študiji Skrb za ogrožene družine z otroki v Ljub-Ijani v času od aprila 1941 do maja 1945 (ilegalčki) zapisala:
»Julija 1941 me je Tone Tomšič zadolžil, da poleg partijske bla-gajne in stanovanj ilegalcev prev-zamem še skrb za družine ilegalcev in njihovih otrok.« Takoje tovarišica Krivičeva do svoje aretacije maja 1942 skrbela za okoli 75 otrok, ve-činoma dojenčkov in majhnih otrok.
Za njoje to dolžnost prevzela Ana Ziherlova, ki je s svojimi poverjeni-cami do osvoboditve skrbela za 107 otrok ilegalčkov in 76 otrok, ki so živeli pri materah. Seveda je bilo to delo možno le ob široki mreži or-ganizacije SLP, kasneje SNP, v ka-teri je deloval poseben sektor za pomoč ilegalčkom. Ta organizacija, ki je vključevala domala vse za-vedne Ljubljančane, je opravila ne samo veliko ffumano, temveč tudi široko politično delo v narodnoos-vobodilnem boju znotraj z žico ob-dane okupirane Ljubljane.
Ada Krivic pripravlja v sodelova-nju z nekdanjimi sodelavci zbornik, v katerem bodo zbrana pričevanja in spomini na vseljudsko skrb za ogrožene družine.
V akctjo za zbiranje tega gradiva smo se vključili tudi sodelavci iz naše občine. S pomočjo članov zgodovinske komisije pri odboru ZZB NOV in medvojnega aktiva OF občine smo do sedaj zbrali skoraj 50 pisanih pričevanj. To število pa še zdaleč ni zadovoljivo, saj so bili naši občani množično udeleženi v NOB in so bile zato tudi preganjene številne družine z otroki. Vabimo torej vse, zlasti matere, ki bi lahko zapisali ali povedali, kako so z otroki preživljali strahote internaci-je, zapore in preganjanja okupa-torja in domačih izdajalcev.
- Medvojni aktiv OF občine Ljubljana Moste-Polje
noč, ker jiti je s sliko siria Rudija prepričala, da je prišla po hrano zanj. Drugo jutro je nadaljevala pot v partizane, od koder se je po osvoboditvi srečno vrnila.
Rudijeva mamica Anica Rojc je nosilka parti-zanske spomenice 1941. Ne živi več. Ostala pa mu je druga mama, Tončka Žuljan, ki je sedaj v domu ostarelih občanov za Bežigradom. Vezi, ki so nastale v najtežjih dneh okupacije, so še vedno žive in trdne. Rudi jo pogosto obiskuje, sam ali s svojo družino, in ji prinaša cvetje v znak spoštovanja in Ijubezni do nje.
Razširjen zapis Anice Koder, ki ga je napisala po pripovedovanju Tončke Žuljan, Angele Dovgan, Marije Bele in Slavke Porenta, je napisala Fani ¦ Tomičevič.
SPOMINIŽIVIJO
KEMIČNA TOVARNA V MOSTAH
RDEČA TOVARNA
(Nadaljevanje in konec)
DELO V KEMIČNI TOVARNI MED VOJNO IN PO NJEJ
Med narodnoosvobodilno vojno tovarna ni redno delala. Težave so bile s surovi-nami, prek raznih sabotaž so zavedni de-lavci dajali vedeti, da niso hoteli hlapčevati okupatorju. Takoj ko so Italijani zasedli Kemično tovarno, je bila v njej organizi-rana OF, in to po celicah v vsakem oddel-ku. Prvi člani so imeli dožnost pridobivati nove člane, zbirati denarno pomoč, razpe-čevati literaturo OF, zbirati razni material, kasneje pa organizirati satbotaže. Najagil-nejši so bili: Ivan Komac, Franc Kralj, Franc Alič, Ivan Alič, Franc Recek, Albert Samar, Brulc, Franc Povh, Alojz Maček, Alojz in Ivan Velepec. Po navodilih Ivana Bratka in neposredno Toneta Dolinška so organizirali razne sabotaže; dve med njimi sta toliko pomembni. da naj ju nadrobneje opišem. Prvajebila 14. decembra 1941: ob 7. uri zvečer so bili minirani prva turbina in dva generatorja. Miniran je bil tudi parni stroj, vendar je drobec razstreljenega ge-neratorja presekal zažigalno vrvico, tako da je ostal stroj nepoškodovan. Tovarna več dni ni obratovala.
Druga sabotaža je bila februarja 1942 v vakuumski kuhalnici, kjer jebil miniral kotel
za izparevanje. Brez tega tovarna ni mogla obratovati več kot leto dni. Pri teh akcijah so sodelovali Franc Alič, Ivan Alič, Franc Kralj in drugi.
Položaj v tovarni je postal zelo napet. Zato je več tovarišev odšlo v partizane, nekaj pa jih je bilo aretiranih in odpeljanih v internacijo. Italijani so si zelo prizadevali, da bi odkrili storilce. Prišlo je do več areta-cij in strahopetneži, ki so vohunili za člani OF. Med njimi je bil tudi Peter Strnišar, ki je bil zato v tovarni likvidiran. Nekaj pa je bilo tudi takih, ki so bili na strani OF, a samo' čakali rešitve na račun aktivnih članov OF.
Ker so torej za nekatere člane OF posta-jala tla prevroča, so odšli v partizane. Nekaj pa jih je bilo aretiranih in poslanih v internacijo. Med njimi tudi eden glavnih sindikalistov in zagovornik delavskih pra-vic Ivan Koman.
Med delavci Kemične tovame je bilo v štiriletnem boju 24 žrtev fašizma, katerim je bila 29. novembra 1951 odkrita plošča v spomin padlim in umrlim žrtvam v interna-ciji. Jakoba Črneta iz Zadobrove, predde-lavca v Kemični tovarni in prve žrtve bur-žoaznega režima na Zaloški cesti 24. aprila 1920, ni na plošči.
Drugi pa so:
Alič Ivan Brodnik Jože Gašper Franc Gradišar Ciril Hudež Franc Judež Martin Kolar Janez Koman Janez Kozina Anton Kožar Janez Lipovž Franc Lutmar Maks
Mahkovec Maks Oblak Janez Omahen Pavel Sevšek Franc Snoj Jože Štrubelj Martin Tavčar Alojz Tivadar Franc Velepec Alojz Velepec Ivan Zajec Franc Zakrajšek Rafael —
ustreljen kot talec
Po kapitulaciji Italije so tovarno zasedli Nemci. Najprej pa so vse njim naklonjene preselili v Avstrijo in Nemčijo! A tudi ob nemški zasedbi tovarne OF ni prenehala dšlati, marveč je vztrajala do konca vojne. Iz skladišč je bilo odpeljanega precej ma-teriala. čeprav je za to vedel obratovodja Jože Subert.
Po osvoboditvi so se delavci takoj zav-zeli za obnovo tovarne. Organizirano sin-dikalno delo pa je bilo usmerjeno na udar-niško delo zunaj tovarne. Prvi predsednik
Nadaljevanje na 4. strani
Skuplna delavcev Kemične lovam«. *, .«»« pf»u u«*m. i«*i|o aiujz tajc m ava naznana aeiavca; sedl|o Janez Novalc, Jože Vldlc, mojster Jože Zajc, Miha Mehle in Franc Maček; stojijo pa zadaj Lado Kopač, Janez Lukec, Rudi Selan, Primčev iz Zadvora in Karel Gračner
Nadaljevanje s 3. strani
sindikata je bil Miha Mehle. Septembra leta 1950 so izvolili prvi delavski svet in Miha Mehle je bil izvoljen za predsednika upravnega odbora. Prevzel je zlati ključ samoupravljanja in ga varoval dve leti.
Miha Mehle je bil navdušen sindikalni delavec in poiitik. Poznali so ga vsi delavci v Kemični tovarni, saj je s svojim malim vlakom več let na vse področje sedanje železniške tovorne postaje v Zeleni jami vsak dan dovažal iz tovarne odpadli mate-rial. Bil je preprost govornik, desna roka Ivana Komana in Franca Leskoška. Bil je borben delavec. ki ima veliko zaslug za zmago delavskega razreda.
Leta 1922 je bila v Zalogu ustanovljena čitalnica kot napredno društvo, ki mu je bil delovni oče takratni nadučitelj Anton Draš-ček. Čitalnica je bila sicer pod vplivom na-rodne stranke, a Draščku se je posrečilo vključiti vanjo vežino fantov iz delavskih družin, kmečkih fantov in inteligenco — to je železniških in nekaj papirniških uradni-kov. Drašček je bil sila napreden. Kot dober organizator, vnet za kulturo in šport, je znal tudi kmečkim delavcem in kmetom pomagati z raznimi nasveti. Organiziral je prvi tamburaški zbor, v katerem je sodelo-valo večina fantov — tudi Miha Mehle. V okviru čitalnice je delal tudi pevski zbor, igrali so, telovadili, se učili vrtnarstva, če-belarstva itd.
17. maja 1923 pa je bilo ustanovljeno delavsko športno društvo Vesna, v katero se je vključilo veliko mladih iz železniških družin. Iniciatorja ustanovitve Vesna sta bila Peter Čermelj in Gabriel Žetko, najbrž prvi predsednik.
V čitalnici je medtem prišlo do politič-nega razcepa zaradi pojava orjune med narodnjaki in napredno inteligenco ter na-prednim delavskiiji članstvom, ki so ga vo-dili Jože Mazovec, Jože Kačar, Peter Čer-melj, Maks Majeršič in daigi.
Po enoletnem oblastnem razpustu Vesne je bilo leta 1924 ustanovljeno telo-vadno kultumo društvo Svoboda. Prvi predsednik je bil Jernej Vezetik iz Zg. Kaš-Ija, predsednik odbora Viktor Sluga, tajnik pa Karlo Kralj. Leta 1926 se je preimeno-vala Svoboda v delavsko kulturno društvo. Svoboda z zvezo v Ljubljani, ki je bila usta-novljena v začetku leta 1927.
Miha Mehle
Ker je čitalnica postopoma propadala, so naprednjaki ustanovili telovadno druš-tvo Sokol, ki je prav tako pritegnilo precej fantov iz vrst delavcev in inteligence, če-prav so bili večinoma odvisni od zaposli-tve. Čitalnico so vodili Anton Drašček, An-drej Maselj, Ciril Požar, Rodela, Leopold Štemberger itd.
Po izvolitvi novega partijskega vodstva je politično in kultumo delo v Zalogu zopet oživelo. Svoboda je dobivala vedno več pristašev med delavstvom, ker so pričeli prihajati v Zalog razni ilegalni politični de-lavci. med njimi Polde Maček, Franc Le-skošek, Sergej Kraigher, Tone Tomšič, Pepca Kardelj, Angelca Dovč-Ocepek, Mirko Zlatner in drugi, ki so bili navedeni že prej.
V svobodi se je pričelo politično ilegalno delo po nalogu komunistične partije. Vklju-čenojebilovsenaprednodelavstvo, mladi pa so širili propagando za delavsko giba-nje, trosili letake in lepili razne plakate, ob volitvah razpečevali partijsko literaturo in jo študirali. Organizirali so tudi razne izlete v naravo, ki pa so bili izrazito pofitičnega značaja: za združevanje delavskega raz-reda, proti kapitalizmu in izkoriščanju. Izleti so bili na Rašico, Janče, Ježico, v Zadvor, Ihan, Trzin itd. Glavni organizatorji so bili: Jože Mazovec, Adolf Jakhel, Polde Maček, Franc Taurer, Jaka Skuk, Peter Cermelj, Ludvik Kukovica, Jože Kačar in drugi.
Po prepovedi Svobode je napredno de-lavstvo kmalu ustanovilo novo kulturno društvo Vzajemnost, katerega prvi pred-sednik je bil Miha Mehle, tajnik pa Franc Taurer. Društvo je bilo ustanovljeno v Sp. Kašlju pri Zimovcu. Aktivno je delovalo do leta 1939 v prostorih Alojza Židana in je imelo v glavnem značaj političnega ilegal-nega dela komunistične partije. Miha Mehle se kljub visoki starosti—84 let—še vedno udeležuje raznih sestankov. Nje-gova dolgoletna aktivnost v delavskem po-litičnem sindikalnem gibanju naj bo zgled tudi nam, sedanjim delavcem v sindikalnih in samoupravnih organizacijah našega socialističnega družbenega sistema.
Zapisal ROMAN KLEŠNIK
Odvoz boksitnlh odpadkov iz K.emicne tovarne proti oatagaiiscu, Kjer je seuaj «ieimsnu siiiauišče. Z leve proti desni: Miha Mehle, Franc Boh, Lojze Zajc in neznani delavec
MLADINA 1981 — MLADINA 1981 — MLADINA 1981 — MLADINA 1981 — MLADINA 1981
TITO
TITO je beseda — kakor topel dom,
ko sediš ob ognju in gledaš Ijudi,
ki brezskrbno hodijo po ulici.
TITO je beseda — ko pomisli, na svobodo,
v kakri je za vse dovolj prostora.
TITO je beseda — kot materin poljub,
ki dobiš ga na rdeče lice.
TITO je beseda — velika kakor nebo, neskončna kakor morje in svetla kakor sonce. TITOje beseda, kibo večno živela v naših srcih in nikogar ni na svetu, ki bi jo mogel iztrgati iz naših src.
NEVENKA KOSIČ, 7.a OŠ Vide Pregarc
Moj očka — brigadir
Kot gimnazijec se je moj očka udeležil več mladinskih delovnih brigad. Najprej je pomagal graditi športni stadion med gi-mnazijo Moste in TVD Partizan, izkopati vodovodne kanale za takratno igrišče na Gmajni in posipati ugaske za bodoče zele-nice.
Po šesti gimnaziji leta 1959 pa je kot komandir drugega voda sodeloval v II. IjutHjanski mladinski delovni brigadi To-neta TomSiča pri gradnji štajerske magi-strale na odseku Zgornje Loke—Blagovi-ca—Trojane. Komandant brigade je bil Janez Kocjančič. Očka mi je povedal do-življaj \z te brigade.
»Do udarniške dekade nam je manjkalo še nekaj kubikov izkopa zemlje in ilovice. Na brigadnem sestanku smo sklenili, da bomo naslednji dan poleg običajnih šest ur delali še dve uri udarniško, če bo potrebno, bomo pa še potegnili.
Moj vod je kopal globoke jame za sani-ranje drsečega hriba. Tako smo bili zag-nani v delo in upanje na dekado, da niti opazili nismo, kdaj so drugi brigadirji zapu-stifi delovišče! Zmračilo se je. Prišla sta normirec, ki nam je izračunal precejšen presežek in komandant Kocjančič.
S pesmijo smo se vračali v tabor. Toda joj: jedilnica je bila že zaprta! Pozabili so na
Ni bilo časa
Ni bilo časa za dolge sprehode,
pogovore v temi,
ni bilo Časa za tisoč skrivnosti.
Bile so bombe,
podrti mostovi,
požgano žito
in vajin strah.
Mučili so te za zidovi,
udarec je padal za udarcem
in ti izgubljal si zavest.
Niso (/' vzeli vsega,
Ostala je misel nanjo,
ki misli nate,
boji se zate.
Ni bilo časa za sanje o jutri
in skrivanja po parku,
ni bilo časa za tisoč skrivnosti,
za katere vesta le dva.
Zgubljena pisma, mrtvi
in vajin strah.
Sivi dnevi in vajin strah.
ŠTEFKA HLEBEC, 7.6 OŠ Ketteja in Murna
nas, je zavzdihnila Meta. Kratek posvet in komandaot odloči: »Za menoj! Peljal nas je k trtižnjemu kmetu in mu velel, naj sname iz dimnika salamo in nareže kruha. Zagotovil mu je, da mu bo to štab naselja takoj povr-nil.
Si bodo že zapomnili, kdaj so na nas po-zabili, je napol zagrozil komandant Koc-jančič in s sladkim moštom zali! svoj 182-odstotni presežek dekadne norme.«
JANEZGRČAR, 5c OŠ Vide Pregarc
Ne reci nič
Molči.
Mar ne slišiš šepetan/a vetra?
Ne, ne govori.
Lepa je tišina.
Poglej meglo,
ki se spušča na reko.
Poglej, molči
in nežno objema
skrite sanje valov.
Poglej me
in ne reci nič.
Ljubim tišino, reko, veter,
Ijubim tebe, ker si veter,
reka, tišlna.
Zato ne reci nič,
molči,
in zaživel boš
v toplem ritmu Ijubezni.
ALENKA SLABE, 8.6 OŠ Ketteja in Murna
Lipoglav 1979 V.
Poto: MIRAN TOOORI
*l   »• ' it    \
|mLADINA 1981 — MLADINA 1981 — MLADINA 1981 — MLADINA 1981 — MLADINA 1981
Ne vem kako naj
naslovim to pesem —
čisto zares ne
včeraj sem šel v knjižnico
in sem rekel:
»rad bi nekaj izvirne slovenske poezije, prosim!«
»samo trenutek,«
/e odvrnila kn/ižničarka,
nato pa se je vrnila s kupom knjig v rokah
»tole bo,« je rekla in jih položila predme
jaz sem jih pograbil
in se vsedel za mizo v bližini in sem bral
tomaž šalamun:
poker
romanje za maruško
sokol
imre
druidi
praznik
turbine
amerika
ivo svetina:
plovi na jagodi pupa magnolija do zlatih vladnih palač
heliks in tibija
botticelli'
vaša partijska Ijubezen očetje! herojska smrt življenja
milan jesih
uran v urinu gospodar
legende
matjaž hanžek
iščemo pesmi, kje so?
niko grafenauer
večer pred praznikom                                   *
stiska jezika
štukature
to je bilo skoraj v.se
zato sem kmalu odšel
zunaj bi me skoraj povozil avto
igor žagar
Galebi
Foto Blanka Hrovat
POT
Bosa stopam po poti..
Nič kolikokrat prehojeni.
Ravna je —
a vsak mora narediti
nešteto ovinkov,
da pride do konca —
na vrh ali na dno.
Kam me vodijo koraki?
Strah me je.
Hodim z zaprtimi očmi.
Bom pravočasno spregledala?
Že čutim hlad,
ki se mi zažira v stopala.
ZDENKA BOŽNAR
RAZMIŠLJANJE
Razmišljam.
Slonim ob oknu.
Med hišami leži sivkast mrak.
Kaj je življenje? Je živtjenje delo, pesem, ples, treskanje bomb, Žvižganje granat, biserna rosa na trati, bel oblak na nebu, spomladanski dež, nevihta z bliski in gromom, rdečl sončni vzhod?
MATEJAKOS, 8.b OŠ Jože Moškrič
Negotov korak se ustavi pred vrati.
Potem zazvoni.
Rezko in prodorno.
Razgovor pri vratih ne seže do kuhinje.
Potem zaprem vrata in jih zaklenem. Počasi grem v kuhi-
njo.
Sama sem doma.
Nihče ni slišal tihih korakov pred vrati.
Zazvonil je telefon.
Pogovor je tih in vsakdanji.
In zunaj prozoren dan.
Pogovor postaja zanimiv.
Krik zvonca: »Odprite!«
»Dober dan!«
7ANJA MIHALIČ
MLADINA 1981 — MLADINA 1981 — MLADINA 1981 — MLADINA 1981 — MLADINA 1981
PUNČKA IZ CUNJ
v rokah sem jo držala. majhno drobceno nebogljeno. stali so okoli mene in niso ver-jeli. niso verjeli da lahko že napol odraslo dekle prenaša okoli punčko \z cunj. jaz pa sem jo le močno držala in jih skušala ra-zurneti. toda poskušala sem zaman. kaj res nihče ne vidi koliko mi pomeni ta mala punčka. res nihče ne vidi da jo imam rada. zakaj se smejite vi ki Ijubite svoje avtomo-bile in dekleta noči. kar recite da sem kot otrok ki mu hočejo iztrgati najljubšo igračo. seveda sem otrok in tudi ta punčka je otrok. ni se rodila pa je vendar otrok. niso vsi ki so se rodili otroci. moja punčka se je rodila ko ni bilo pri meni nikogar. potreba po človeku jo je ustvarila. samo cunje so ležale okoli in nič drugega pa je vendar vredna Ijubezni. zgražate se vi ki se Ijubite z jeklom zlatom svilo. pustite mi jo prosim res je ne morem podariti sošolki, za rojstni dan. če mi jo vzamete me izropate kajti ona je otrok Ijubezni. njo moraš Ijubiti, z njo Iju-biš sebe in druge. ne morete mi vzeti Iju-bezni. Ijudje! človek ki je ustvaril to umet-
O SREČNO JAZ SONCE RADOSTNO ZDAJ VZHAJAM SPET
SAJ VEM
KO BOM GORELO Z NAJVEČJO MOČJO BOM RAZVNELO MLADE PARE LAČNIH SRC
V RITMU UUBEZNI BODO PLESALI NA MOJIH ZLATIH ŽARKIH
A KO BOM ZAHAJALO BODO Z ZANIMANJEM PRIČAKOVAU NOVI DAN
DRUGI PA
DRUGI PA BODO DEJALI
DA
DA
DA SPLOH NISEM SIJALO
DA SO ME ZAKRIVAU
ČRNI OBLAKI
JODA V RESNICl
SO LE STALI
IZZA TRMASTIH VRAT
ANDREJGOLOB VI. gimnazija
nino se je našel. Ijudje! ne hodite okoli kot kos mehke neobdelane gline. Ijudje! sebe morate še ustvariti!?
binca černe
Kljubovanje
Foto TOM
PUSTI, PUSTI ME LETETI
NA ZELENA TLA SE JE
POTAPLJAL RUMEN LIST
JESENSKEGA DREVESA
RAHLE SAPICE SO GA ZIBALE
NA MEHKIH VALOVIH
SKRIVNOSTNO DIŠEČEGA ZRAKA
MAJHEN VRTINEC GA JE ŽELEL
POSRKATI VASE     ¦
PITI NJEGOV NAPOJ
BOŽATI NJEGOVO TELO
A ON
NEMOČEN BREZ ŽELJA
IN HOTENJ
BREZISKANJ PRISTANIŠČ UŽITKOV
VRTINCU V GRLO SOLZ DRVEČ
NJEGOVA NEMOČ NIKAMOR
ZLIVA MOČ VRTINCU, SEM!
BINCA ČERNE
VEČERI ZAPRTIH VRAT
Govoriva, večerni sprehod in takole, zlizana patetika! Tik poleg tebe stojim in vendar sem daleč: dotakniti se me hočeš, sežeš v prazno, čeprav tik poleg tebe stojim. Smešno: kadarkoii drugič, kjerkoli drugje, s komerkoli drugim, večno upanje. Le nocoj same napačne besede. O Ijubezni? Nič ne umre, drugje živi, drugače, pojdi in išči! Ne, ti govoriš, govoriš, besede me prekrivajo, mah se nabira in gobice. Vse je vse-
lej enako zlagano? Pravijo, da pomaga, če koga ubiješ, predlagam. Osuplost: si nor? Pravijo, da tudi to pomaga. Ne glej me tako, nisem človeški, rta bi uoal. Deklarativno: res, meša se ti, pika, konec. Poglej naokoli, poglej Ijudem v oči! Nekoč izveš. Iš&ejo nam sodnike, rablje — kdo bo sodil njim?
ANDREJ BLATNIK
AH
Ljubim te,
je rekel moški,
ki se je rodil
pred četrt stoletja
ob 23.45 minut
bil je četrtek
in menda je bil spočet iz Ijubezni,
Ijubim te,
/e rekel in počakal.
Ženska
(maio prej je izsilila prednost
na prehodu za pešce,
v torbici ima slike
nekih moških
in se šprica po laseh
z VIORO VIO lakom)
je slišala
Ijubezen na njegovih ustih
in jo pogoltnila
s požirkom gin tonica
ravno takrat,
ko je par pri sosednji mizi
naročal
dvakrat sadno kupo, prosim.
Potem
je z našobljenimi ustnicami
rekla
AH
kot da
nima besed
ob besedah: Ijubim te.
V resnici pa je ošinila
svojo bedasto podobo
v ogledalu za
njegovim hrbtom
¦in se spet zaljubila vcse.
DARJA
Letni časi v soncu
REKA JE TEKLA
POTOKI SO
REZALI SRCA
DA JE REKA TEKLA
2 NJIHOVO KRVJO
OBALA JE DAROVALA
PTICE
REKA JE VEDNO
ŠUMELA
TEKLA
IN TEGA Nl VEDELA
PTICA Jl JE PELA
PESEM O VALOVIH
KO JE REKA ZAJOKALA
KAKO JO JE BOLELA PESEM
KO JE SPOZNALA SVOJE
VALOVE
PESEM:
IN BOLEČINE BELIH KOSTI
PTIC PEVK
NA DNU STRUGE
SO Jl ODPRLE POT
K SEBI                         '       BINCA ČERNE
ko zamižim in je vse temno vidim tvoje lase še temnejše
janez zalaznik
JMLADINA 1981 — MLADINA 1981 — MLADINA 1981 — MLAPINA 1981 — MLADINA 1981
VRTILJAK IN
POTOVALEC
Marjana Moškrič iz Zadvora, štu-dentka primerjalne književnosti, za naše bralce ni popolnoma novo ime. To pot se nam predstavlja z novejšo izpovedjo — začetniški njeni koraki v svet umetniške izpovedi so že mimo.
brezbarvni pajaci izgubljeni v lastni zavisti tujega hrepenenja
tujega poželenja blede deklice v iskanju vročih valov
mrzlih valov le jalov utrinek le bledi iskalec iz tujih zim
/e mrzla senca še v dnevu belem zrcal /e tuja slutnja rož črnih in sivih
le šepet utopljencev sanjskih puščav
pa vendarje bila samo /esen dolga jesen mnogih pozabljenih oči
bila je le zima globoka zima polna pijancev
in v bele izbe še vedno vodijo velike irde spolzke stopnice
in steklena in koščena so obličja poznih gostov
in blede oči hlastajo za zadnjimi ogorki norih poietij
in le megla vstaja v prazni tišini in prerumena hodi za njim
in nije nazaj nazaj v mesečino sivih studencev
ker je deček za dimno zaveso zaman prižigal svojo ubogo leščerbo
ker je ni nazaj med bele jalove kamne
nazaj v mesečino sivih studencev
nazaj med temne topole dolgih noči
in zdaj poiskati čudežno lilijo bledega poletja
in zdaj podariti bratu desetemu pogačo z zlatim prstanom
in pokazati demonu svetlemu trde khstale pozebe
a prekoščena in presteklena so obličja poznih gostov
pa čudni pajaci pa blede deklice pa stene prebele čudežnih vstajenj in kratki so dnevi kratka so leta bela brozga jih škropi v beli noči z belim vetrom ob beli senci na sprehod v kratkem dnevu pol koraka v beli noči čevelj cel v letu belem milje milje dolgo kratko je nebo
ej čudni pajaci ej blede deklice
strah ki ostane četudi odide
star dolg je iz dneva v dan mlajši
in za vse plačaš sam
in pajek v tvojih očeh tke svojo mrežo
in kratki so dnevi kratka so leta
ej vi
odnesel je satan rožice pisane rožice iz lesa odnesel je veter pentljice pisane pentljice iz pijavk prinesel je človek skrinjico pisano skrinjico čudežno
in igla riše ličece /epe blede deklice
in britev boža srčece lepi bledi deklici
kopitljač pa se reži zavistno se reži pajac
zavistno trebi ki zobe tujega hrepenenja brezbarvni pajac
ej stekieni pajaci ej blede deklice
puščava se vsipa v močvirje
v zrcalih steklen je odsev
brez dna so svilene besede
brez imena je čudežni krst
ej vi brezbarvni
obiti streti poteptati
je ni mesečine sivih studencev
je ni nazaj med bele jalove kamne
ej vi brezbarvni stekleni
ej vi
so le čma brezna mu ostala jalovemu utrinku pozne noči topla beseda te za trenutek le za trenutek kratke poti brez globin so brezna mu ostala IN ZAŽGATI
ZAŽGATI
PAPIRNATE ROŽE
MARJANA MOŠKRIČ
NAJA SKUFNOST — 25. MAJ
^                pgr. Uraja
niftera odboni N*, ian Moftrii.