Grobokopi avtoritete Tovariš urednik! Medtem, ko se tudi v naši mili domovini nekaterniki z vsemi silami bore zoper prekucuške ideje in struje raznih »-izmov«, izvirajočih od skrajne leve pa do skrajne desnice, bore pa tako, da opozarjajo na avtoriteto oblasti in aytoriteto svojo, rušijo z velikim vikom in krikom avtoriteto učiteljskega stanu, ki je — tega vendar ne bo nihče tajil! — posebno v podeželju obenem tudi predstavnik določene državne oblasti. Pa ljuti napadi v tednikih, ki jih radi bero (ali pa tudi ne ...) na kmetih! O ljubi Jezus, koliko greše ti ljudje s svojimi napadi na račun avtoritete sploh, ne glede na to, da je laž ali neresnica ali natolcevanje že samo po sebi velika zlobnost, velika krivda! Želimo: Bog jim odpusti te grehe! Toda, da utegnejo postati ti individuji grobokopi avtoritete sploh (so p?. predvsem grobokopi samega sebe), pa je druga stvar, mimo katere ne bi nihče smel lahkomiselno ne z besedo, ne z dejanjem. Naš »Učiteljski tovariš« je o tem že veliko pisal, žal brez uspeha. Zato te vprašam, tovariš urednik: Se ti li ne zdi, da je vsa naša borba, leto za letom v isti obliki in vsebini in z istimi krogi se ponavljajoča, bob ab steno? Ali se izplača? Roko na srce: Ne! In zaradi tega scm mnenja, da v bodoče na nobeno neslanost (pa naj je še tako gorostasna!) ni treba več reagirati! Pametni naj popusti! Naj govorijo, naj pišejo, naj imajo veselje, Bog jim daj za vse še mnogo let dobrega zdravja! Naj le uganjajo svoje prešerne norčije, tako rekoč kar naprej po začrtani poti!... Nič zato, da so grobokopi avtoritete! Kdor se zadnji smeje, pa se tako najlepše smeje!... Kaj praviš, tovariš urednik, ali ni vse skupaj špasno? P.