PLANINSKI VESTNIK^^M^^mmmm^M
posamezniki, med katerimi sta tudi Reinhold Messner in Miha Kuhar, ki po moje znata gledati tudi s srcem, kakor je Lisica rekla Malemu princu. Na koncu naj dodam geslo, ki sem ga zapisal že nekje drugje: Naj živi alpinizem!
Naj živijo tudi bitja, ki jih alpinizem posredno ali neposredno ogrožal Živi pa naj tudi Reinhold Messner. Za vse je na tem svetu zadosti prostora. Seveda, če nismo ljudje prepričani, da smo mi (in samo mi) »krona stvarstva-, ki lahko počne vse, kar se jI zljubi. in ne nazadnje: Naj živi tudi Planinski vestnik, najstarejša slovenska revija, ki je iz številke v številko mlajšal
Peter Ciimek
UGOVARJAM IN NASPROTUJEM!
Sem odločno proti! Dvakrat, trikrat, sto-in še -krat! Proti čemu? Proti temu, da naše glasilo postane glasnik lovcev. Oni imajo svojo revijo in naj se v njej postavljajo s svojimi strastmi. Vem, da so med našo planinsko srenjo tudi člani zelene bratovščine, vendar pa naj kljub temu Planinski vestnik ostane le naše glasilo. Brez pušk In smrekovih ali borovih vejic živalim v slovo od njihovega naravnega okolja in življenja.
Ta moj ugovor se seveda nanaša na Članek Po prskača, objavljen v PV 11/1988 na strani 497.
Janez Lončar at.
m plamske Itteratae
Čudoviti Steletovi fotografski albumi
Čeprav smo v zadnjih dveh desetletjih na Slovenskem dobili več fotografskih albumov na planinsko temo, ki so jih prispevali taki avtorji, kot so prof. Janko Ravnik, Jaka Čop, Joco Znidaršič, Peter Janežič in še drugi, pa tudi turističnih albumov in zbornikov več avtorjev, je prinese! France Štele, samorastnlk in samozaložnik, kot preflnjen občudovalec lepote v gorah svež veter izpod Grlntavcev, kjer je doma in od koder je tudi večina fotografij Iz njegovih treh samostojnih albumov: Grlntavci (DZS LJubljana, 1983), Triglav In Nalivi svetlobe (samozaložba 1988). France Štele si je za fotografsko izražanje izbral črno belo predstavo motivov, rekli bi klaslko, za katero so stari mojstri
kamere menili, da je bolj Izrazna In da lepše podaja avtorjeva občutja, skratka, resnico krajine.
Naš avtor iz preproste naravne oblike, naj bo značilen kamen, let kavke, simetrija oblaka z ostrico gore in še v mnogočem ustvari pravo Minattijevo vzdušje »nekoga moraš imeti rad«. Na to intimno temo slika France Štele na svojih poteh po gorah — in vse to lahko najde prav vsak v gorah, če se le potrudi. Prav ta pristop-nost k vsemu, kar vidi s svojim očesom France Štele, vpliva simpatično, prav ljubeznivo, deluje vzgojno, ker nas uči opazovati naravo v njenih podrobnostih. Umetnost je, če kdo v slikanju majhnega in neznatnega ustvari veliko vizijo simbola lepote, vendar zna hkrati upodobiti vso raskavost življenja ali trpkost boja za preživetje v gorah.
Steletovi albumi so za opazovalca dinamika in statika obenem. V njih se pre-menjavajo oblike In kompozicije, včasih tudi huškne senca v svetlobo ali požira živo bitje, priča kulturna dediščina človeka v gorah. Na vsak način sta človek in gora v ravnotežju, čeprav imam vtis, da ima Štele goro In tvar za osnovno izročilo vseh albumov.
Vendar Štele ne mesi le skale v značilnih podobah gorž, s fotografskim aparatom rad poseže tudi po mehkih oblinah snega v gorah. Pozna se mu, da je v obojem doma poleti in pozimi kot gornik in fotograf-umetnik. Njegov očrt življenjepisa nas pouči, da so ga fotografske dozorelosti izučile gore, ne natečaji in kolajne, in ga pripeljale k svobodi ustvarjanja. Menda sta edine pohvalne besede v uvodu k Steletovlm albumom napisala France Zupan za Triglav In Stanko Klinar za Nalive svetlobe, oba na enaki ravni, kot odsevajo naše gore iz Steletovih slik. Tudi spremno besedilo posebej v Nalivih svetlobe je uglašeno na razpoloženje, vsak citat zase je dragocenost za premišljevanje, doma in za večerne ure ob luči in nočni tišini, da Steletova slika in citati dosežejo pravo veljavo v nas.
Prav je, da je avtor pomislil tudi na prevodne podnaslove v svetovnih jezikih. Naj svet ve, kakšen rod biva tod, kako so-zvočno čuti narod s svojimi gorami. France Štele fotografira in piše za nas vse. Stanko Klinar mu je v uvodu v Nalive svetlobe napisal najlepšo recenzijo: »To je knjiga za tihe sladokusce, za ljudi, ki znajo biti notranje veseli.« Ima jo za »osebno izpovedno knjigo, ki ne misli biti enciklopedično zaokrožena in dokumentarno popolna«. K tej gotovo umestni ugotovitvi bi sam dodal še raziskovalno komponento gorš, s katero nam je Štele odkril nove poglede, tihožitja, podrobnosti, vse, kar nas bo privabilo, da si ogledamo, da te gore obiščemo, da se v večnem tavanju ustavimo tudi ml, da nam vsaj za 41
PLANINSKI VESTNIK^^M^^mmmm^M
kratek čas zastane korak za počitek v sebi. Hvala, France Štele, tudi za to! Res: Steletove Nalive svetlobe — pravzaprav vse njegove knjige — moraš imeti pri sebi za trenutke, ko je zunaj megla in nočna tišina, v tebi pa razpoloženje, ki Steletovih motivov In citatov naravnost pogreša. Steietove knjige dobesedno moraš imeti na polici. Zakaj — to sta Stanko in France v uvodu knjig že povedala. S Steletovimi knjigami torej dobimo intimen stik. Če hočemo planinskega znanca razveseliti s knjigo, ki mu ne bo služila za enkratno rabo, ki jo bo kot gomfk znova in znova jemal v roke, potem mu dajmo kakšno Steletovo knjigo. Ne samo za občudovanje lepote, temveč za tista premišljevanja, za katera morda na gorskih poteh v družbi, v planinskih kočah ni pravega časa alt trenutka. Čeprav Štele kot gornik in Slovenec ne more mimo našega Triglava, je predvsem navezan na svoje Grintavce, Večina slik je od tam in tako za Borisom Režkom, Petrom Fickom in drugimi nadaljuje gor-niško pričevanje z Grintovcev, in sicer na svoj način, izražen v prvinah, za katere kakšen fotografski krožkarski modernist morda ne bo našel lepe besede. Nič hudega; naj tak kritik ve, da resnica o gorah dozoreva počasi. Gorniki jo vse življenje Iščejo, tudi z očmi, kot jih ima France Štele, in tudi s take vrste literaturo.
Dr. Tone Strojin
Zemljevid Mount Everests
National Geographie Journal je glasilo ameriškega geografskega društva In slavi letos stoletnico izhajanja, V teh letih je društvo financiralo več kot 3400 raziskovalnih projektov, med drugim pa so podpri! tudi več himalajskih odprav. Na straneh te revije se redno pojavljajo članki o gorah, vzponih na vrhove in življenju pod gorskimi masivi. Naročniki, ki jih planinstvo bolj zanima, so bili prijetno presenečeni, ko so v novembrski številki lanskega letnika dobili kar šest člankov o Himalaji, seveda kot vedno primerno ilustriranih z odličnimi barvnimi slikami. Izstopajo panoramske fotografije Everesta in okoliških gora. Na skic! vzponov ne manjka jugoslovanska smer Iz leta 1979 po zahodnem grebenu. Barry Bishop, ki je leta 1963 v ameriški odpravi pod vodstvom Normana Dyrenfurtha stopil na streho sveta in je sedaj podpredsednik komisije za raziskave, piše o spremembah v Nepalu, o varstvu okolja, narodnih parkih in velikih posegih v Himalaji. Zanimiv je članek o odkrivanju najvišje gore, njenem kartografi ran ju in ideji o ponovnem kartograf i ranju. Rezultat novih 42 raziskovanj je zemljevid, k! obsega ob-
močje od Ama Dablama do Rongbuka v Tibetu. Avtor tega zapisa je Bradford Washburn, v planinskih krogih cenjen kot dober poznavalec aijaških vrhov. Prvič so kartografIrali ozemlje Indije in Nepala v letih 1849/50 in takrat so s pomočjo šestih geodetskih postaj ugotovili položaj in višino Everesta. Angleži, Avstrijci in Kitajci so med letoma 1921 in 1975 izdelali dobre zemljevide; zadnji od njih so bili že izpopolnjeni s pomočjo letalskih posnetkov.
Zamisel o novem zemljevidu se je rodila leta 1981, ko je nepalski kralj podprl idejo, pozneje pa so tudi Kitajci dovolili prelet letala. V decembru 1983 je vesoljsko plovilo Shuttle Columbia letelo nad Evere-stom in posadka je napravila odlične infrardeče posnetke, podatke pa so dopolnili z letalskimi posnetki. To so opravili Švedi leto dni pozneje z manjšim reaktivnim letalom, ki je letelo na višini 14 000 metrov. Teh 160 posnetkov je prispevalo k temu, da so kartografi švicarskega zveznega urada za kartografijo izdelali natančen zemljevid, ki ga odiikuje dobra ločljivost podatkov (skalnati svet, ledeniki, razpoke, jezera in izohipse na 40 metrov). Vsebuje veliko podatkov o višinah; imenoslovje je rezultat dodatnega dveletnega dela in usklajevanja imen, natančno pa je obdelana tudi tibetanska stran Everesta. Za marsikoga bodo imena na tem delu karte nova, ker je uporabljena uradna izgovorjava. Pri projektu so sodeloval! strokovnjaki devetih držav; omenjena je tudi Jugoslavija, vendar ne piše, kaj so naši prispevali h karti, čeprav bi bilo lepo vedeti, za kaj gre.
Na hrbtni strani je računalniško obdelana reliefna karta, ki nam kaže precej nenavadno podobo Himalaje od Langtanga do Makaluja in od indijske nižine do Tibeta. Svoje prispevajo primerno izbrane barve, ki še izboljšajo ločljivost retjefa. (Kljub vsem kontrolam izdelovalcev sem vseeno našel napako v kvadrantu 110,480. Kota nad ledenikom Qutar je 5982 m in ne 6982 m. Seveda pa naj to velja le kot dobronamerno opozorilo.)
Janez Pretnar
Donačka gora
Izšla je knjižica — vodnik Donačka gora. Izdal jo je Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Slovenije v Ljubljani, prodajo in finančno konstrukcijo pa izvaja založba Obzorja v Mariboru. Avtorji tekstov so Ivo Marine, Janez Rihteršič (geološki opis) in Vinko Strgar (rastlinstvo-flora).
Zamisel, da bi bilo prav nekaj napisati o Donački gori, se mi je porodila leta 1984 ob otvoritvi novega planinskega doma na Donački gori. V celjski študijski knjižnici sem našel knjižico »Donatiberg«, k! je