Iz dnevnika nekega starega nčitelja. 27. febr. Danes sem iičencem zapisal na (ablo za vajo v pisanji to le iz Vrodnikovih pesmic: Jablane, hruške Natvora jeseni In druge cepe Pretrudna zaspi, Cepi v mladosti Zato se pomladi Za stare zobe ! Vesela zbudi. Vsake verstice, ki jih zapišem učencem za vajo , jim jili poprcd na tanko razložim. Učenci ne smejo nikoli ne brati, ne pisati, česar dobro nc razumejo. 28. febr. Danes je bil zadnji dan mesca. Ta dan imani vselej dve opravili. ' Pervič se v šoli s učenci pogovorim, kako in kaj sem bil ž njimi v pretečenem mescu zadovoljen. Naj pridnejše polivalim, in jim tudi dam kako podobico ali kak drug sponiinek v znamnje , da sem bil ž njinii posebno zadovoljen. Posebno hvalim tiste, ki se niso nikoli kaj nied sabo razperli in so se radi imeli, zakaj ljubezen do bližnjega niora biti perva moč, ki naj globoko sega v odgojevanje. — Drugo moje opravilo je, da vsaki zadnji dan v mescu pregledam svoje denarne zadeve, to je, koliko seni temu pa unemu dolžan , in koliko si bom mogel na racsec še pritergati, da bodem dolge plačal. Žalostno je to številjenjf! Človek se trudi dan na dan, in na zadnje mu vendar še nianjka naj bolj potrebnih reči' za življenje, potem pa še sto drugih dosti polrebnih reči. Ta mesec sein si prihraail poldrugi goldinar, zato, ker seni nekaj več dobil plačila za duhovske opravila pri porokah, in ker sein si v postu tobak odrekel. — Jaz ne upam , da bi učitelji kterikrat dospeli do kaj prida boljšc plače, zato se še nikdar nisem zanašal na prihodnjc boljše čase , tpmuč le skerbini v sedanjem času za prihodnjega. Mislim si: ,,Bolje je hranjeno jajce, ko sneden vol".