Poštnina plačana v gotovini UREDNIŠTVO IN UPRAVA Videm - via San Daniele, 88 Tel. 41820 - Poštni predal 231 Glavni in odgovorni urednik VOJMIR TEDOLDI Tiskarna T. Marioni - Videm MATAJUR GLASILO SLOVENCEV V VIDEMSKI POKRAJINI Sp»d. ia abh. poslal» II. gruppo - I.P.I. TO % NAROČNINA: Za Italijo: polletna 700 lir -letna 1200 lir - Za inozemstvo: polletna 1200 lir - letna 2000lir Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 100 lir Leto XX - N. 4 (449) Udine, 28. februarja 1971 Izhaja vsakih 15 din ODLOČEN KORAK ŠTUDENTOV^ DELOVNIH Odlomki iz pisma tržaških slovenskih študentov Pričakujemo, da se spoštujejo vsi sporazumi za realizacijo obstoječih vprašanj na vsem področju, kjer strnjeno živijo Slovenci in zahtevamo odpravo vseh zakonov, ki zanikujejo pravice italijanskih državljanov slovenske nacionalnosti in priznanje vseh norm, ki zagotavljajo normalen razvoj slovenske skupnosti na Tržaškem, Goriškem in Videmskem Slovenski študentje in zamejci Na tem mestu smo še večkrat poudarjali in omenjali skrb matičnega naroda za usodo in napredek tistega dela slovenskega naroda, ki šivi izven meja svoje matične domovine. Nedavni dogodki, zlasti na slovenskem Koroškem v Avstriji, pa tudi fašistični izgredi v Trstu, so vzpodbudili študentovske organizacije v Ljubljani in Mariboru, da so poslale odprto pismo zboru narodov SFRJ in sprejele resolucijo o pološaju zamejskih Slovencev. Oba dokumenta, ki so ga podpisali zveza študentov Slovenije, izvršni odbor skupnosti študentov ljubljanskih in mariborskih visokošolskih zavodov ter komite univerzitetne konference Zveze komunistov Slovenije jasno pričata o skrbi, polni zavesti in odločnosti slovenske visokošolske mladine, da bi tako Italija kot Avstrija zavzeli do slovenske narodnostne skupnosti izven meja matične dešele o-dločno naprednejše, pošteno in pravilno stališče. Tako študentje, med drugim zahtevajo «realizacijo določb sporazuma o soglasju, vključno z njegovim specialnim statutom na vsem področju, kjer strnjeno šivijo Slovenci, kar bomo imeli za konkreten dokaz politično izrašene volje za razvoj dobrih sosedskih odnosov». Dalje izrašajo študentje v omenjenih dokumentih podporo zahtevam iz pisma Colombu in Škrkovemu zakonskemu predlogu. Skratka, z veseljem lahko samo ugotovimo, da se je prav slovenska mlada izobrašenska generacija morda mnogo bolj odkrito, radikalno in neobremenjeno lotila reševanja problemov, nas zamejskih Slovencev, kar vsekakor kaše na pozitivne premike tudi v naši matični domovini. Študentje se tudi, in to upravičeno, upirajo tekoči, pragmatistični politiki, ki je zadnje čase morda vse preveč prisotna na uradni ravni med Italijo, Slovenijo in Jugoslavijo, argumentirano zahtevajo vse tisto, kar terjamo mi še celo vrsto let tudi s pisano besedo na straneh našega časnika in kar bomo delali še toliko časa, dokler ne bodo naše pravične zahteve uresničene. Zato pozdravljamo iz vsega srca prizadevanje, zagnanost in tudi odločnost slovenske mlade visokošolske generacije, ki nas v celoti razume in nam s svojo voljo, hotenjem in moralno podporo vsekakor vliva upanje na uspeh naših prizadevanj v borbi za pridobitev osnovnih na cionalnih in človečanskih pravic. In tu čutimo, da nikakor nismo osamljeni, temveč je z nami tista mladina, na kateri bo slonela prihodnost. «Študentje smo skupaj z drugimi delovnimi ljudmi na plebiscitarni način podprli odločen korak predsednika Tita, ki je z odložitvijo obiska odgovoril na politiko izsiljevanja neofašističnih, iredentističnih in konservativnih političnih sil v Italiji. Pričakujemo, da bo obisk predsednika republike bistveno prispeval k nadaljnjemu razreševanju obstoječih vprašanj, pri čemer je položaj slovenske narodnostne skupnosti in definitivno priznanje s sporazumom o soglasju določene državne meje prioritetnega pomena. Obisk, ki bo odprl pot za konkretne ukrepe, bo najmočnejši udarec silam reakcije in najboljši prispevek naprednim silam, ki se prizadevajo za razvoj jugoslovansko italijanskih odnosov na načelih miru in politike aktivne koeksistence. Seznanjeni smo z izjavo italijanskega zunanjega ministra Alda Mora z dne 28. 1. in z izjavo dršavnega sekretarja za zunanje zadeve tov. Mirka Tepavca z dne 29. 1. Pričakujemo, da bodo izjavi o razvoju dobrih sosedskih odnosov, slonečih na načelih popolnega priznavanja neodvisnosti, suverenosti in doslednem spoštovanju sporazumov in pogodb, sledili konkretni koraki; realizacijo določb sporazuma o soglasju vključno z njegovim specialnim statutom na vsem področju, ker strnjeno šivijo Slovenci, bomo imeli za konkreten dokaz politično izrašene dobre volje za razvoj dobrih sosedskih odnosov. Podpiramo vse zahteve predstavnikov slovenskih organi- zacij in političnih skupin, ki so jih v skupni spomenici posredovali predsedniku ministrskega sveta Colombu; podpiramo zakonski osnutek o pravni zaščiti slovenske narodne manjšine v dešeli Furlani j a-J ulij s ka krajina, ki ga je 11 komunističnih senatorjev 29. aprila 1970 predlo-šila predsedstvu senata. Podpiramo zahteve naprednih političnih sil in demokratične italijanske javnosti, ki so jih izrazili na mnošičnih antifašističnih manifestacijah ob obsodbi naraščajoče dejavnosti fašističnih, revanši-stičnih in drugih reakcionarnih sil. Zahtevamo, da italijanske dršavljane slovenske narodnosti in slovensko narodnostno skupnost kot takšno enako obravnavajo v tršaški, goriški in videmski pokrajini. Zahtevamo, da ima slovenska narodnostna skupnost enak obseg pravic, kot jih ima z zakonom zagotovljena francoska in nemška narodnostna skupina. Zahtevamo razpustitev organizacij in prepoved dejavnosti, ki delujejo v fašističnem in iredentističnem duhu in podpiramo take zahteve med italijansko javnostjo. Zahtevamo odpravo zakonov, ki zanikujejo pravice italijanskih dršavljanov slovenske nacionalnosti ali pravice slovenske skupnosti kot takšne, zahtevamo priznanje vseh norm, ki zagotavljajo normalen razvoi slovenske skupnosti, kot npr. kodifikacija pravice do poučevanja v materinem jeziku za Slovence v provincah Trst, Gorica in Videm: Zahtevamo e-nakopravno navzočnost Slovencev v uradih, javnih šol- iiittiiiiiiiiiitiiiiiiit mintili mimimi iiiiiiHiiiiiiiiiiMiiHiHiiiiiiiiiiiii ih m mintili milimi mil m iiiiiiiiuiiiiiHiaiiiiDiiiiiiiiaiiiaiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiHiiiiiiiiiiiiiiaiNtiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiaiiHiiiiiiiiiiiiiiiaii Discorso del Consigliere Regionale Štoka Govor deželnega svetovalca Draga Štoke 1) Quale giudizio date dello sviluppo economieo-Noeiule della Regione ? Tra qualche mese la Regione Friuli-Venezia Giulia, costituita a Statuto speciale anche per la presenza degli sloveni entro i suoi confini, compirà sette anni di vita. Forse ancora pochi per fare delle a-nalisi dettagliate. Comunque qualche osservazione va fatta. Dopo la prima fase, quella deH’avviamento, la Regione ha trascorso una fase intermedia che possiamo definire fase di studi, di programmazione, fatti a volte troppo a tavolino. Ora siamo alla terza fase che è quella di impegni e concretizzazioni più precise. I primi frutti si fanno vedere, la strada da percorrere è però ancora lunga e difficile. La nostra Regione è caratterizzata più incisivamente delle altre regioni: popolazioni di lingua e costumi diversi: economia ad alto livello nelle città e nelle zone industrializzate da una parte — zone depresse e povere con una forte emigrazione e vincoli in buona parte inutili, di carattere militare, dall’al ra. Abbiamo località turisticamente sviluppate e zone completamente trascurate. Queste particolari caratteristiche necessitano un impegno comune per portare allo stesso livello economico le varie zone regionali ed il tenore di vita dell’intera popolazione. I problemi della casa, della scuola, del settore sanitario, i problemi che riguar- dano in particolare le categorie dei pensionati, degli invalidi civili, il problema dell’occupazione: ecco, una società non può gloriarsi di essere nella piena fase di sviluppo e di progresso, se non affronta con decisione e nella loro globalità questi problemi. Sintetizzo ora questa risposta nella mia lingua, in sloveno. Skoraj sedemletno delovanje dežele Furlanije - Julijske krajine, ki je bila ustanovljena s posebnim statutom zlasti tudi zaradi prisotnosti Slovencev, je potekalo doslej v treh fazah. Po uvodnih korakih so prišli na vrsto poskusi, načrti, včasih v nekoliko odmaknjeni obliki. Zdaj pa smo v obdobju natančnejših obveznosti in izvajanj. Prvi sadovi so tu, vendar pa je pot še dolga in strma. Furlanija-Julijska krajina je namreč socialno in gospodarsko zelo neusklajena: na eni strani srečujemo precej visoko življenjsko raven, na drugi pa revščino in izseljevanje; težke in anahronistične so vojaške služnosti. Velike naloge čakajo na področju zdravstva, šole, stanovanj in odprave brezposelnosti: primerno je treba poskrbeti za upokojence in invalide. Brez vsega tega ne more biti resničnega napredka. 2) Come ritenete poMMi essere migliorato ? Sostenere soprattutto iniziative di carattere industriale che possano frenare l’emorragia umana di cui la Regione soffre, particolarmente nella Carnia e nella Slavia Veneta, dove i giovani battono la strada dell’emigrazione. Bisognerà creare nuovi posti di lavoro o nuove industrie nel cividalese, a San Pietro e San Leonardo al Natisone, con appositi interventi dello I RI. Occorre poi potenziare il porto di Trieste che è un polmone vitale per l'economia dell’intera regione, e l’Alto Adriatico, con un valido e coraggioso piano. Occorrerà quanto prima costruire l'autostrada Udine-Tarvisio. L'agricoltura va curata con efficaci interventi legislativi; qui vorrei menzionare in particolare i diritti delle servitù di taglio dei boschi che interessano la popolazione della Valcanale. A questo punto dobbiamo fare pure una constatazione doverosa, che riguarda la minoranza slovena come tale. Essa ha finora saputo inserirsi come un fattore indispensabile nello sviluppo del settore economico generale, anche se nel ventennio fascista è stata spogliata dei suoi beni: cooperative, associazioni economiche, culturali ed altre. Oggi essa sacrifica al progresso il suo bene più prezioso: la terra. Migliaia di metri quadrati sono stati espropriati, occupati temporaneamente od acauistati per dare spazio alle iniziative industriali. Quando alla minoranza slovena sarà data una base solida di istituzioni e di leggi organiche, con la conseguente regolazione delle sue necessità sociali d economiche e le sue caratteristiche etni- che, nazionali e linguistiche (così come stato recentemente proposto da una lettera-documento inviata dalla minoranza nazionale slovena alGoverno centrale, che non ha però avuto purtroppo ancora una risposta), solo allora diceva la minoranza sarà posta in grado di dare il meglio di se stessa alla vita della Regione ed alla costruzione di un solido ponte con i paesi confinanti, la Jugoslavia e l’Austria in particolare. Occorre infine fare passi ancor più decisi per un inserimento in una Europa nuova, vitale, basata sulla concordia reciproca, così come auspicò già nel 1840 il poeta sloveno Prešeren, dicendo: vivan tutte le nazioni, che anelano al giorno quando il sole illuminerà un mondo senza contese, quando ognuno sarà libero ed il confine avrà buoni vicini. Ed ora la sintesi in lingua slovena: Poudariti je treba, da je v ekonomskem življenju dežele stalno prisotna slovenska narodna skupnost kljub temu, da je bila pod fašizmom gospodarsko in kulturno izropana. Toda šele z globalno rešitvijo vseh manjšinskih problemov bo slovenska narodna skupnost še krepkeje vraščena v dejavnost dežele ter ji pomagala biti posrednik med tukajšnjo in sosednimi državam. Ob tem nam stopi v spomin Prešernova poslanica v Zdravici in pa beseda pisatelja Alojza Rebule, ko je dejal, da moramo na pot «s Prešernom v srcu, odprti sočloveku, odprti zgodovini». skih in sodnih organih; zahtevamo slovenski TV program; zahtevamo, da imajo slovenske kulturne, prosvetne, športne in druge organizacije ter manjšinski tisk e-nako pravico do finančne podpore iz javnih sredstev, kot to velja za italijanske organizacije in tisk». UHHHHHHHHHHHIIIIHHHUHHHHHHHHHHIMHHHI Razgovori na Trgovinski zbornici v Vidmu Za carinske urade v Štupci Pred nedavnim se je vršil v Vidmu, in sicer na Trgovinski zbornici, sestanek, da so proučili možnosti ustanovitve carinskih uradov v Štupci, kjer je obmejni prehod prve kategorije med Italijo in Jugoslavijo. Na čelu te komisije je bil poslanec prof. Vittorio Marangone, prisotni pa so bili čedadski župan senator Pe-lizzo, pokrajinski odbornik Romano Specogna, podtajnik pokrajinske uprave dr. Pietro Mattioni, predstavniki carinskih organov ter generalni tajnik Trgovinske zbornice dr. Zurco. Predsednik Marangone je udeležencem obrazložil sedanji aspekt zaradi pomanjkanja carinarnice, obširneje pa sta govorila čedadski župan in pokrajinski odbornik Specogna, ki sta tudi prikazala problem v splošnem okviru iniciativ industrijskega, trgovskega in turističnega programa. Oba smatrata namreč ta problem za velik problem, ki ga je treba rešiti, če hočemo, da si opomorejo vasi Nadi-ške doline. Če bodo postavili v štupci carinske urade, bo tovorni promet preko Gorice zelo razbremenjen, Nadiška dolina pa bo oživela, kar bo brez dvoma prinašalo velike ekonomske koristi vsemu področju. Tudi turizem bi se povzpel na višjo stopnjo, saj je poleg meje tu še vse polno atrakcij. Da ne govorimo o novem čedadskem industrijskem področju, ki bo nujno potrebovalo carinske urade v Nadiški dolini in ne v oddaljeni Gorici. Ob zaključku sestanka, potem ko so si izmenjali ideje, so sklenili, da bodo ustanovili konzorcij med Pokrajinsko upravo, Trgovinsko zbornico in zainteresiranimi komuni ki so sledeči: Podbonesec, špeter in Čedad. V kratkem bodo poiskali tudi primerno zemljišče, kjer bodo postavili te urade. WII 1 IZ KANALSKE DOLINE IZ NADIŠKE DOLINE Kje bodo zgradili ljudske hiše v Žabn Praznik vina v Čedadu Zadnje čase ljudje v žab-nicah mnogo govore o sklepu trbiškega občinskega sveta, ki je določil, da bodo zgradili v tej vasi ljudske hiše na najlepšem zeljišču Žabnic. Kmetom bi namreč odvzeli 9.600 kvadratnih metrov zemljišča na travniku pred hišami Ffss, ki je za turiste najbolj atraktivno. V Žabnice prihajajo namreč številni turisti in nekateri že več let tudi na letni dopust, če bodo zazidali najlepši konec vasi z ljudskimi hišami in sicer ob mirnem drevoredu pri kolodvoru, kamor hodijo na sprehod, bodo Žabnice postale nepomembne, neprivlačne. In kmetje, ki imajo tod okoli svoja najboljša zemljišča, ki vlagajo vanj že generacije in generacije svoj znoj in krvave žulje? Koliko jim bodo plačali za njihov trud? «S tem početjem», pravijo domačini «bodo odrezali žabnicam glavo. Skrili bi ulico Sella, kjer je zadnje čase zraslo že več vil in jih še nameravajo tam graditi. Od tu se nudi potniku, ki potuje z vlakom, prekrasna panorama, tu rastejo stoletna drevesa, kakršnih nima druga okolica». Ne bi smeli tudi pozabiti, da so Žabnice kmečka vas, ki dopolnjuje svojo ekonomijo s turizmom in ne z industrijo. Prosijo zato, da bi ljudske hiše zgradili kje drugje, na bolj primernem kraju, da ne bi škodovali lepoti in privlačnosti vasi, ki je turistično danes atraktivna prav zaradi svoje preprostosti in neizumetničnosti. Trbiški občinski svet in odgovorni za Žabnice, turistič- no društvo in drugi, bi morali biti malo bolj uvidevni za blagor domačinov, ki se trudijo za ohranitev prirod-nih lepot svoje vasi, ki je, navsezadnje, prvi predpogoj za nadaljnji razvoj turizma in gospodarstva Kanalske doline. iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiimiiJiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiim’ AHTEN -r Tudi pri nas bodo zgradili tovarne Morda se bo tudi pri nas kaj obrnilo na bolje. Mislimo namreč, da ne bo več potrebno tolikim našim ljudem hoditi po tujem svetu za vsakdanjim kruhom, ampak ga bodo lahko zaslužili na domačih tleh. Zastopniki neke velike industrije so te dni prišli k nam, da bi kupili primerno zemljišče, na katerem bodo zgradili tovarno. Sedaj so se z našo komunsko administracijo pogajali, a v kratkem se bodo zopet zglasili in podpisali definitivno pogodbo in bodo takoj pričeli z gradnjo. Obstoja samo še problem, ker nekateri kmetje nočejo odstopiti zemljišča, a ko bodo prepričani, da gre resnično za njihovo korist in številnih delovnih ljudi komuna, bodo prav gotovo zado- iiiiiniiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiamiiimiiimiiiiiiiiiiiiumiiiiiiiiimiiiiiiiiM IZ IDRIJSKE DOLINE Iz seje komunskega sveta Komunski svet v Prapot-nem se je moral sestati za izredno zasedanje, kajti potrebno je bilo takoj proučiti nova pravila za ljudsko gradnjo, katera so tudi sprejeli in jih potem odposlali deželnem odborništvu za urbanistiko. Na istem zasedanju so tudi potrdili načrt za dograditev ceste, ki se odcepi pri teritorialni meji čedadskega komuna in vodi preko čela proti «Mezzomonte». Stroški za to delo bodo znašali okoli 15 milijonov lir. Sprejeli so tudi načrt, da odpravijo na cesti, ki vodi v Podr-skije in Salamant, nekatere nevarne ovinke in popravijo obcestne podporne zidove, ker se tu pogostoma trgajo plazovi in ovirajo promet. To delo bo stalo 3 milijone in 200 tisoč lir. Za obe deli bo dala dežela podporo, kot je to predvideno po zakonu št. 23. IMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIiiiiiiih IZPOD MATAJURJA Zasejali so postrvi v Aborno in lleko Pred kratkim je Federacija športnih ribičev zasejala 15 tisoč malih postrvi v hudournika Aborno in Reko, ki tečeta po teritoriju sovo-denjskega komuna. Tako bo Sovodenjska dolina še bolj privlačna ne samo zaradi odličnih smučišč na Matajurju, ampak bo privabljala tudi ribiče. Nesreča pri delu Antonu Loszachu iz Ložca se je pripetila huda nesreča. Ko je peljal kravo na napajališče pred hišo, mu je spodrsnelo in je tako nesrečno padel, da je dobil hudo rano na glavi in več dru- gih poškodb po telesu. Morali so ga odpeljati v čedad-sko bolnico, kjer so izjavili, da bo ozdravil v treh tednih. Illllllllllllllllllltlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll TAVORJANA Ojačenje vodovoda Komunska administracija v Tavorjani je te dne razpisala natečaj za prevzem del, ki so potrebna za ojačenje vodovoda, ki služi vasem Tojan, Preštint in Montina. Za to delo bo dal komun na razpolago 17 milijonov lir. voljivo rešili tudi to vprašanje. Gozd v plamenih Pred kratkim sta bila pri nas kar dva gozdna požara. Eden je bil v Subidu, drugi pa na pobočju Stare gore. Na pomoč so morali v obeh primerih klicati gasilce iz Vidma. Kako je prišlo do ognja, še ni znano. m immillili um ti il minai il militili imi lumini im n GORJANI Izredno hud gozdni požar Več kot dve sto ljudi - gasilci iz Vidma in Humina, vojaki in domačini - so bili noč in dan na delu, da so pogasili velikanski gozdni požar, ki je nastal v Gorjanih. Ogenj je namreč zajel več hektarjev lepega gozda. Istega dne je bil gozdni požar tudi v okolici čente, katerega so pa kmalu zadušili. škoda znaša več kot gest milijonov lir. Vzroki požara so do danes še neznani in so preiskave še v teku. tiitiiiiitiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiit luminili itiiiiiiitiim IZPOD KOLOVRATA Nova poljska pot Kanalac - Platac Ljudje so z velikim veseljem sprejeli novico, da bo deželno odborništvo za kmetijstvo dalo zgraditi novo poljsko pot, ki bo povezovala Kanalac, Platac in Gorenji Grmek. Ta pot bo velikega pomena za domačine, saj jim bo tako prihranjenega mnogo časa in truda pri prevozu kmetijskih pridelkov. Dežela bo za to delo dala 21 milijonov 875 tisoč lir na celotne stroške, ki znašajo 25 milijonov. Illllllllllllllttllllllllllllllllllllllllllllltlllllllllllllllllll IZ KRNAHTSKE DOLINE Konzorcij za valorizacijo lokalnih vin Te dni so se sestali v Ne-mah številni vinogradniki tega področja ter deželni odbornik za kmetijstvo adv. Antonio Comelli, deželni direktor za kmetijstvo dr. Angelo Angeli, direktor pokrajinskega konzorcija za vinogradništvo in enologijo v Vidmu dr. Nussi, nekateri kmetijski strokovnjaki in zastopniki ustanove ERSA ( Pokrajinska ustanova za razvoj kmetijstva). Ob zaključku sestanka so sklenili, da bodo ustanovili konzorcij za zaščito lokalnih vin, da se bodo morali v bodoče vinogradniki še bolj potruditi, da bodo povečali in izboljšali vinski pridelek. Komunska administracija bo tudi letos organizirala praznik tipičnih lokalnih vin in je že določila datum. Razstava oziroma pokušnja se bo vršila v dneh 29., 30. in 31. maja. Da bo praznik uspel čim-bolje, so ustanovili organizacijski odbor, ki ga sestavljajo dr. Renato Qualizza kot predsednik, enolog Lorenzo Torresin, Luciano Rossi in Mario Lunazzi; turistično društvo «Pro loco» pa zastopajo Giorgio Zuc-chiatti, Sergio Morandini ter vinogradniki Pietro Rubini, Giovanni Fantini in Luigi Rodaro. Živinski sejem tokrat slabši Živinski sejem, ki ga organizira vsak mesec v Čedadu Zveza lokalnih živinorejcev s sodelovanjem provincialne ustanove iste Zveze, ni bil meseca januarja nič kaj zadovoljiv. Živinorejci so pripeljali na sejem 80 glav goveje živine, a od teh je bilo prodanih samo 50. Upajo pa, da bodo prihodnji meseci kaj boljši, saj smo na pragu pomladi in bodo kmalu ozeleneli pašniki. Za nakup za rejo namreč ni sedaj preveč ugoden čas, ker vsem primanjkuje klaje, za zakol, pa kakor vidimo, ni večjega povpraševanja. SV. PETER Župan pri deželnih odborništvih špeterski župan je šel pred kratkim na deželna od-borništva za turizem, industrijo, trgovino in urbanistiko, da je tam obrazložil kakšno je sedanje stanje v teh sektorjih, in to ne samo v špeterskem komunu, ampak po vseh vaseh Nadiške doline, in kaj bi bilo potrebno ukreniti, da bi se položaj izboljšal. SV. LENART Popravili so vodovod Te dni so pričeli s popravili vodovoda, ki daje vodo Sv. Lenartu, škratovemu in Dolenji Mjersi. Dela izvaja vodovodni konzorcij Pojana. Tem vasem dostikrat primanjkuje pitne vode in zato je bil že skrajni čas, da se je komunska administracija odločila, da reši ta nuj ni življenjski problem svojih vasi. Oče pòvoz'l otroka V Ošnjem je malo manjkalo, da ni prišlo do strašne tragedije. Evgen Predan je namreč pred hišo, ko je obračal kamijon, povozil svojo 2-letno hčerko Jole, ki se je nenadoma pojavila pred vozilom. Takoj so jo prepeljali v čedadsko bolnico, kjer se bo morala zaradi hudih poškodb zdraviti najmanj tri tedne. PODBONESEC Mali obmejni promet meseca januarja čeravno je bilo meseca januarja dosti mrzlih dni in je bila cesta, ki vodi po Na-diški dolini do Kobarida in naprej, večkrat ledena in za- snežena, so zabeležili v tem času na obmejnem prehodu v Robiču 111.497 prehodov in sicer 84.466 italijanski državljanov in 27.051 jugoslovanskih in drugih. Skozi ostale obmejne prehode pa je bilo tako-le gibanje: preko Mosta na Nadiži v tipanskem komunu 662, preko Mosta Mišček 597, preko Klinca pri Polavi 827, skozi Solarje pri Dreki pa je bilo 252 prehodov. Na pomlad in seveda tudi poleti in v jeseni, ko bo za-zelenela Soška dolina, se bo število prehodov, kakor vsako leto, prav gotovo podvojilo in morda celo potrojilo. Javna dela v podboneškem komunu Komunski svet, ki se je sestal za izredno zasedanje, je med drugim sprejel načrt za kanalizacijo komunskega teritorija in so zato sklenili, da prosijo Deželo za podporo, do katere imajo pravico po zakonu. Potrdili so tudi načrt za asfaltiranje ceste, ki vodi v vas Landar, Vrh (Šplnjon) in Ofjan, kajti samo na ta način bodo mogli valorizirati znamenito Landarsko jamo, ki jo obiskuje vedno več ljubiteljev zgodovine iz tu in onkraj meje. Nov vodovod v črnem vrhu Končno bodo tudi ljudje v Črnem vrhu dobili nov vodovod. Vodo sicer, imajo in to pri vodnjakih, a sedaj, ko bodo zajeli' nove vire, jo bodp lahko napeljali tudi v hiše. To delo bo stalo 30 milijonov lir in bo za to dežela dala svojo podporo na podlagi zakona 614 o pomoči zaostalim hribovskim krajem. Zlata poroka v Lazah V Lazah sta praznovala zlato poroko - 50 let skupnega življenja - zakonca Succo. Praznovanje pa se ni zaključilo v veselju, kajti 81-letni slavljenec Bepo je prav ta dan tako nesrečno padel, da si je zlomil desno nogo in so ga morali peljati v čedadsko bolnico. Zlato-poročencema želimo še dosti zdravih in srečnih let v skupnem življenju. Nesreča pri smučanju Pri smučanju na Matajurju si je zlomil desno nogo 14-letni Dario Fantig iz Pod-bonesca. Ozdravil bo v enem mesecu. OSNOVNA ŠOLA C E MC N O SPOMWÌ K NOB 19 U 271• 1972 BIVŠI PARTIZANI, AKTIVISTI, VSI DEMO KRATIČNI SLOVENCI IN ITALIJANI! Prispevajte v sklad za izgradnjo šole-spomenika NOB v Cerknem! Prispevki se nabirajo v Vidmu: V uredništvu Matajurja, Via San Daniele 88-1; pri ANPI, Via Del Pozzo 36, in na sedežu Prosvetnega društva «Ivan Trin-ko» v Čedadu, Via Mona stero 20. V Gorici se nabirajo prispevki na sedežu SPZ, ul. Ascoli 1 in na sedežih vseh prosvetnih društev na Goriškem. OSOJANI V REZIJANSKI DOLINI • Ta vas je ena največjih v tej dolini in je do danes ohranila največ ljudskih običajev in zato jo pogostoma obiskujejo številni domači in tuji etnografi. Ljudje pričakujejo, da bi jim komun oziroma deželni organi dali kaj več podpore za ravoj turizma. Osojani leže namreč prav za Muškim pogorjem, ki privablja vedno več turistov, posebno v poletnih mesecih, ko vlada v mestu huda vročina, tu pa je prijetna svežina visokih gora in zelenih gozdov Sprehod ilozi slovensko književnost MARKO POHLIN Nov slovenski Jilm «iVa klancu» Cankar na filmskem platnu Dobi, ki je sledila protireformaciji in baroku, pravimo razsvetljenstvo, to je obdobje, ko se je začel prebujati moderen evropski človek, ko se je začelo v Evropi moderno gospodarstvo, ki je seveda terjalo za svoj napredek in razmah odstranitev vseh ovir in spon fevdalnega in primitivnega značaja ter je pripeljalo, v zadnji konsekvenci, tudi do velike francoske meščanske revolucije. Razsvetljenstvo je zgodovinsko obdobje v 18. stoletju, ko se je začel razmah znanosti, industrije, pa tudi napredne človeške misli, ki je vodila v novi družbeni red in v novo obdobje zgodovine, obdobje, ki je neposredno pripravljalo temelje za naš sedanji čas. Kdaj je začelo prodirati na Slovensko razsvetljenstvo in kdo so bili njegovi prvi izpo-vedovalci, je težko reči. Vsekakor se je to moralo zgoditi, ko je prišlo takratnim slovenskim izobražencem dozavesti, da drugod napredujejo, pri nas pa gospodarimo še po starem in zato zaostajamo. In tako ni nič čudnega, če se je prirodna misel utrnila prav med nižjo duhovščino pri nas, torej med edinimi šolanimi Slovenci, ki so tudi doslej skrbeli za slovensko knjigo in vzdrževali literarno izročilo. Njen prvi vzgib je opaziti med ljubljanskimi menihi in sicer to pot med bosonogimi avguštinci ali diskal-ceati. In tako je prav iz reda diskalceatov izšel naš prvi preroditelj - oče Marko Pohlin. Pohlin se je rodil leta 1735. v Liubljani predmestnemu gostilničarju. Kot dvanajstleten fantič je prišel na novomeško frančiškansko gimnazijo in končal ljubljanski jezuitski licei. Nato se je odločil za meniško življenje in odšel k diskalceatom, ki so imeli takrat med ljubljanskimi redovniki največ ugleda. Poslali so ga v redovno šolo na Dunaj, dokler ni prišel v Ljubljano za pridigarja in vikarja. Leta 1775 je bil prestavljen za samostanskega učitelja na Dunaj. Po šestih letih se je vrnil v Ljubljano in bil subprior. Malo pred razpustom ljubljanskega samostana pa je za vedno zapustil domovino (1784). Živel je na Dunaju kot tajnik svoje redovne province in subprior, nato se je preselil spet kot učitelj v Maria Brunn pri Dunaju in tam v starosti 66 let leta 1801. umrl. Kljub navideznemu, mirne- mu življenju, pa je bil Pohlin notranje zelo razgiban človek in izredno delaven, saj je izdal več kot 40 knjig in zapustil več kot 20 neobjavljenih rokopisov, ki pa so se po večini porazgubili. Prva Pohli-nova tiskana knjiga je Abece-dika (1765). To je po Trubarjevem Abecedariju prva samostojna tovrstna knjižica in jo je pisec pripravil zato, ker je računal, da bo knjiga predpisana kot učbenik za osnovne šole. Bukevce za rajten-go (1781) pa so prva slovenska računica, ki jo je prav tako pripravil Pohlin. Eno svojih najpomembnejših del, Krajnsko gramatiko (1768), je Pohlin sicer napisal v nemščini in danes sicer ne sodi med velike dosežke slovenskega slovničarstva, pa zato pomenijo njegove prevodne izjave v uvodu k slovnici in še na več mestih v knjigi naravnost mejnik v zgodovini razvoja slovenske narodne zavesti. Pohlina namreč boli, da tujci in izobraženi domačini slovenščino zaničujejo. Ker hoče temu napraviti konec, poudarja, da je naš jezik prav tako častit in star kakor drugi omikani jeziki, da ga govorijo na velikanskem ozemlju -pri tem kaže na vse Slovane, da ni barbarski, saj ga je moč spraviti v pravila, da so se ga nekoč učili na dvoru, še prej pa uporabljali pri bogoslužju, da ne gre zahtevati od slovenskih podložnikov, ki gospode ne razumejo, naj bi se njej na ljubo učili še nemščine, svojo materinščino pa opustili, da bi morali slovenščino upoštevati v šoli itd. Goreče opominja rojake, naj se ne sramujejo materinega jezika. V tem je vsekakor veličina in pomen Marka Pohlina ne samo za našo književnost, temveč tudi za našo zgodovino in prebujanje narodne zavesti, ki bo v naslednjih desetletjih rodila zaresno in veliko slovensko književnost s Prešernom na čelu. im OB STOLETNICI ROJSTVA Odprta Finžgarjeva rojstna hiša Prav na slovenski kulturni praznik, 8. februar, so v Doslovčah pri Jesenicah na Gorenjskem svečano odprli prenovljeno rojstno hišo slovenskega pisatelja in dramatika Frana Šaleškega Finžgarja. Več sto ljudi se je tistega dne zbralo v vasici Doslovče pod Stolom, da bi se udeležilo slavnostne otvoritve rojstne hiše pisatelja romana «Pod svobodnim soncem» ter tako ne samo počastilo njegovega spomina, temveč hkrati proslavilo tudi stoletnico njegovega rojstva. Jeseniška občina, oziroma njeni ljubitelji Finžgarja in slovenske književnosti sploh, so morali prebroditi nemalo težav, da so lahko odprli takšno prenovljeno Finžgarjevo hišo, ki predstavlja danes izreden kulturni spomenik in muzej hkrati. Pred osmini leti se je rodila ideja, da bi najprej Finžgarjevo hišo odkupili, potem pa preuredili v spomenik in muzej. Vendar je bila pot od ideje do uresničitve dolga in težavna. Organizatorji in pobudniki so morali prebresti marsikatero težavo, od denarja do težav z lastnikom hiše, ki je dolgo okleval, preden se je odločil za prodajo Finžga-rjeve rojstne bajte. Vendar je to danes zdaj že za nami in pred nami je eno redkih, strokovno, spomeniško, gredbeno, arhitektonsko in estetsko urejenih pisateljskih hiš na Slovenskem. Danes so v hiši podpritlič-ne prostore (hlev, čevdre in cimre) predelali v sodobno urejeno galerijo, v kateri je v osvetljenih vitrinah nazorno, z dokumenti, knjigami in slikami, prikazano pisate- ljevo življenje in delo. Pritlične prostore pa so lepo preuredili v etnografski muzej, kjer je zvesto prikazano življensko okolje, doba in čas, iz katere je pisatelj Finžgar izšel. Vsekakor predstavljajo Cankarjeva literarna dela kaj trd oreh za tiste filmske ustvarjalce, ki bi radi njegova posamezna dela prenesli na filmski trak. Kljub temu pa se je slovenskemu režiserju Vojku Duletiču posrečilo, da je dokaj zvesto, sugestivno in tudi umetniško prenesel na filmski trak znano Cankarjevo delo «Na klancu» in po njem posnel istoimenski film. Režiser Vojko Duleti je v barvah in z resničnim filmskim izrazom, to je s filmsko sliko, skušal čim zvesteje prenesti na jilmski trak vso tragiko in revščino Cankarjevih ljudi s klanca siromakov in to se mu je, treba je priznati, v glavnem popolnoma posrečilo. Pred nami namreč zaživi na platnu celostno cankarjansko vzdušje revščine, o-bupa in tragike ljudi s klanca siromakov, ljudi, ki so bili blizu Cankarju in ki v romanu Na klancu predstavljajo pravzprav avtobiografske zapiske o pisatelju samem ter življenju njegovih staršev in njegovi mladosti. Vso tragično veličino Cankarjeve matere, brezposelnost in gospodarski propad malih obrtnikov njegovega rojstnega kraja Vrhnike, in to tragiko je doživljal tudi pisateljev oče, je znal Duletič na platnu u-podobiti v vsej tragični veličini in simboliki, ki sta tako značilni tudi za Cankarjevo literarno predlogo. Simbolistična slika in minimalen, Cankarjev tekst, dajeta filmu še bolj pečat Cankarjeve pisateljske osebnosti, tako da lahko, kljub deljenim mnenjem strokovne kritike, zapišemo, da je film Na klancu lep uspeh slovenske kinematografije, hkrati pa dokaj zvest in avtentičen prenos Cankarjevega dela na filmski trak, kar vsekakor ni niti lahko niti preprosto. Duletič pa je kot scenarist in režiser v tem smislu popolnoma uspel. Glasbo za film je napisal Jože Privšek, v glavnih vlogah nastopajo Štefka Drol-čeva, Janez Bermež, Tone Kuntner in Lučka Drolc-Ur-šičeva, medtem ko je bila kamera zaupana izkušenim rokam direktorja fotografije Mileta Deglerie. Ob slovesni otvoritvi prenovljene Finžgarjeve rojstne hiše v Doslovčah Za nase delo Kaj bomo delali meseca marca Na POLJU pričnemo s pomladansko setvijo. Najbolj zgodaj sejemo pač tiste stvari, ki potrebujejo dosti vlage, kakor grah, bob, detelja; potem tiste, ki potrebujejo za rast daljšo dobo in so najobčutljivejše za pozno slano: ječmen, jara pšenica, oves, zgodnji krompir in korenje. Preglejmo njive, kjer raste ozimno žito. Če mraz ne privzdigne, ali pa izrije rastlinic, ni treba valjati žita, da bi se korenine spet sprijele z zemljo. Gnojimo žitu s kalcijevim nitratom in sicer potrebujemo za tisoč kvadratnih metrov 10 do 15 kg gnojila. Krompirja ne smemo saditi na svež gnoj. Od umetnih gnojil uporabljajmo vsaj superfosfat. V VINOGRADU morajo biti trte obrezane in povezane, preden začne trta poganjati sok. Mesec marec je najboljši za sajenje novih trt. Kdor še ni gnojil, naj to stori z domačim hlevskim gnojem, kateremu naj doda malo superfosfata in nekaj kalijeve soli. V KLETI moramo proti koncu meseca pretočiti vino še enkrat. S pretakanjem odstranimo drožje, ki se je čez zimo izločilo iz vina. Vino ne sme priti v toplih mesecih z drožjem, ker bi se lahko pokvarilo. Sode stalno dolivamo. Ne hranimo v kleteh kisa, poljskih pridelkov in drugih stvari, na katerih se lahko razvije plesen, ki zelo škoduje kakovosti vina. imiltllllllllllllllllllllllllllllltltllHIIIIIUIIIIIIHIMIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIUIIIIHIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIMIIIIH France Bevk Kaplan Martin Čedermac 17 Ni odšel v izbo kakor po navadi, stopil je naravnost v kuhinjo. Katina je sedela za mizo in brala; dvignila se je in malce zmedena obstala pred njim. «Ali je bil Žef tu?». «D-da». «Ob tej uri? Kaj je hotel?». «Po tebi je vprašal». «Po meni je vprašal? Pa je šel mimo in nobene ni rekel». Katina je skomizgnila z rameni in se obrnila k ognjišču. Čedermac se ni dlje.bavil z mislijo na 2efa; vprašanja, ki so ga trapila vso pot, je še nadalje mozgal v sebi. «Ne bom večerjal», je spregovoril. «Ne pripravljaj! Nisem potreben. Kave mi daj! Ne, rajši mi daj vina!». In se je zopet popravil. «Ne, kave! Skodelico kave». Sestra ga je začudeno pogledala. Kaj mu je? «Ali naj ti ponesem v izbo?». «Ne. Tja mi postavi! Na mizo». Odkar je bila mati odšla iz hiše, se je le poredko zadrževal v kuhinji. Ta večer pa mu ni bilo do samote; bal se je je. Hotelo se mu je bližine kake duše, pa čeprav je to Katina. Z rokami v žepih je hodil po prostoru, naredil nekaj korakov, že je trčil v okajeno steno. Bilo mu je, kakor da se lovi s svojo senco, ki mu je uhajala pod nizki strop. Katina mu je postavila kavo na mizo in zopet sedla. Čedermac se je ustavil, srebnil požirek in se zazrl v sestro. «Kaj pravijo ljudje?». «Kako — kaj pravijo?». «Tako. Zaradi pridige. Zaradi molitve». «Zadovoljni so. Pa lepše je bilo prej». S sestro se nikoli ni razgovarjal o zadevah, ki so se tikale njegovih stvari in dušnega pastirstva. Kljub štiridesetim letom se mu je zdela še vsa otroška, še prav taka majčkena deklica kot takrat, ko je bila prišla k hiši. Sedaj pa se mu je v goreči želji, da se s kom pogovori, nenadoma-zazdela odrasla in zrela ženska. Pa saj bi se bil tisti večer razgovarjal tudi z otrokom. «Tako pravijo?» jo je motril izpod čela. «Ali pa si le ti tako misliš?». «Moj Bog, saj sem jih slišala! Vedno me vprašujejo, kdaj bo zopet po starem. In so polni hvale o tebi». Čedermac ni maral hvale, a najmanj, da bi mu jo kdo prinašal na uho; v tem trenutku pa mu je vendar neizmerno dobro dela. Zopet je stopil po kuhinji in zatiral nasmeh samozadovoljnosti na obrazu. Ljudje mu zaupajo. To je sprejemal kot bogato plačilo. V trenutku ga je minilo pol bridkosti, ki jo je bil prinesel s seboj. «še bo tako, kot je bilo», je govoril s preroško zanesenostjo, bolj sebi in senci na steni kot sestri. «In če ne pusté, da bo tako, kot je bilo, tudi drugače ne bo! Ne bo! če mi kdo ukaže, naj delam zoper Boga, ali ga imam dolžnost ubogati?». Obstal je bil in se zazrl v Katino. «Ne vem», mu je plaho odgovorila. «Kako da ne vešš? se je vedro razhudil. «Ali si mar pozabila nauk? Ali naj ubogam, ako mi kdo poreče, naj delam zoper Boga?». «Ne». «No, vidiš», se je nasmehnil. «To je preprosto, za to ni treba velike učenosti. In ne bom ubogal, če ne bomo kot prvi mučenci», mu je od nenadne ganjenosti za trenutek potišal glas, «bomo še pred maliki zažigali kadilo, če bodo vsi slušali, jaz ne bom», mu je prekipevalo razburjenje. čutil je neizbežno potrebo, da pove pred Katino, kar je bil sklenil v sebi, a ni maral izustiti niti pred vaščani niti pred tovariši. «Ne bom», je vzkliknil, «rajši se dam zapreti; v ječo naj me vržejo...». «Moj Bog, zakaj?» se je prestrašila Katina. «Kaj govoriš?». «Ne pravim, da me bodo», je rekel s trdnim glasom. «Pravim samo, da se rajši dam mučiti, kakor da bi delal zoper Boga. Ali razumeš? Saj ni treba, da razglasiš vsemu svetu, kar sem ti povedal, vendar je tako... In tako bodi!». Katina je bila prepadena, vsa zmedena; ni vedela, kaj naj si misli. Pogosto ji je bilo hudo, da ji brat ni vsega zaupal kot nekdaj materi, večkrat ji bil celo trd z njo. Zdaj je bila vsa zavzeta, hvaležna, vendar se ji je zdel tako čuden, nenavaden, da se je plašila. Gledala je za njim, ko je nenadoma odšel v izbo, a se je vrnil že v naslednjem trenutku. «Ali je bil 2ef dolgo tu?». «Ne dolgo», se ji je zataknilo v grlu. «Nekaj časa...». Gledal jo je nekaj trenutkov v oči, nato se je zdrznil in vzel svetilko. ž ^ zana^rruacU Zakaj Lisičje vrabec skaklja Nekdaj je sivel pop, kateremu so se na posestvu zaredile lisice in se naselile po votlinah. Popov hlapec je izdeloval vrvi in jermenje, lisice pa so jih kradle in odnašale v svoj brlog. Popa je to zelo žalostilo. Imel je osla in ta mu je dejal: «Hej, ukradeno blago ti prinesem nazaj». «Le kako boš to storil, ko so pa lisice tako zvite in jih ni moč ujeti?». «Kar pomiri se, pop», je rekel osel. «Tudi zvito ptičico ujameš, za nogo. Že vem, kaj napravim». Osel se je odpravil z doma. Pred lisičjim brlogom se je zleknil na tla in potuhnil, kakor da bi bil mrtev. Zjutraj so lisice vstale in pripovedovale svoji materi, kaj se jim je ponoči sanjalo. Ena je rekla: «Sanjalo se mi je, da imamo kup hrušk.». Druga je rekla: «Meni se je sanjalo, da imamo kup belih hlebcev». Tretja je rekla: «Meni pa, da imamo venec čebule». Ko so tako razodele materi svoje sanje, so se splazile iz brloga na svetlo in zagledale ležečega osla, ki mu je iz gobca visel jezik. Vrnile so se v brlog in rekle materi: «Oh, mati, kaj smo našle! To je sreče dar! Naše sanje so se izpolnile!» Zdaj so vse lisice smuknile iz brloga in tuhtale, kako bi spravile osla v brlog. Nazadnje so se vse s hrbtom uprle vanj in pritisnile, kar se je dalo, a zaman. Ali se bo osel sploh kaj premaknil? «Stoj», pravijo lisice, «saj imamo v luknji popovo vrv. Privezale mu jo bomo in ga zvlekle noter!» Res stečejo po vrv in jo zavežejo vrlemu Grška pravljica oslu okrog života. Potem se je ena privezala na eno, druga na nasprotno stran, dve pa v sredo. Ko so potegnile, se je osel malce premaknil. «Ej», vzklikne lisica, ki je vlekla z druge strani, «še po popov jermen pojdem, da mu ga zavežemo okrog vratu». Na mah izgine v brlog in se vrne z jermenom, ki ga ovijejo oslu okrog vratu. Nato začno vpiti: «Ena — dve, ena — dve», napnejo vse sile in osla res potegnejo za seboj. Stara lisica se vrvi ni dotaknila; previdno je početje mladičev opazovala od daleč. Že so lisice norele od veselja, da vlečejo osla v brlog. Ta pa je nenadoma planil po-koncu in — s privezanimi lisicami zdirjal k popu. Stara lisica je zajokala, se tolkla po glavi od srčne bolečine in z ganljivimi besedami žalovala za svojimi otročički: «Otroci moji s prekratkimi krempeljčki, zakaj ste verovali v sanje? Hruške in čebula in beli hlebčki niso za vas!». Ko je osel pridirjal domov, je pop lisice odvezal, jih odrl in kože predelal v krznene jopiče. Medved in srnjak Po hosti lomasti medved, in ker mu že precej kruli po želodcu, si misli, kako bi prišel do mastne pečenke. Nedaleč od njega stoji srnjak, ki utrujen in ves osupel opazuje okolico. Medved ga zagleda in mu reče: «No, ti skakač! Kako pa prideš ti v moj revir?». Srnjak mu mirno odgovori: «Mi ne poznamo revirjev». In ga motri. Medved: «Kako pa to?». Srnjak: «Mi poznamo samo gozdove in planote, kamor moremo ubežati pred lovci. Ali se tebi ne godi enako?». Medved pravi: «Da, da, imaš prav». Pri tem ima zvito misel v glavi: «No, ker se nama tako godi na svetu, bi se midva lahko pobratila». Srnjak mu zopet mirno odgovori: «Kako naj se midva pobrativa, ko niti v četrtem kolenu nisva v sorodstvu?». «Prav lahko», pravi nato medved, «no, s poljubom in objemom se bova pobratila». Srnjak mu čisto mirno odgovori: «Dragi kožu- har, jaz pa nisem za to, da bi moje meso trohnelo pod tvojim kožuhom in ti glej in pazi, da te ne zadene usoda!». In jo pobriše. Medved zabrunda: «Mrcina!» in jo hoče udariti za njim. V tem hipu poči strel in medved se zgrudi kot je dolg in širok na zemljo. Preden pogine, žalostno misli in zastoka: «Kar je bilo namenjeno srnjaku, je zadelo mene». In res je tako. Tako je torej: Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade. UIIIIIIIUlUllllllllllllllllilllllllllKtlllllMIIHIMIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIItlllllltllllllllllllllllllllUllllilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll Spakovo Med hribi v Nadiški dolini je v starih časih živel škrat, grbasti spak. Nihče ni vedel, kod prebiva, a nekateri pastirji, ki so na fratah Brinjega vrha pasli ovce, so si pripovedovali, da se skriva spak v neki votlini, kjer leto in dan drema in čuva zlati zaklad. Po hosti pa se sprehaja samo enkrat v letu, v kresni noči. Tako je neko kresno noč mlad pastir odšel v hosto na potep. Želel je, da bi srečal grbastega spaka. Hotel mu je skrivaj slediti, kam se bo skril, da bi našel votlo drevo in prišel do škratovega zaklada. Hodil je in hodil, dokler ni sredi noči, ko je v zvoniku odbilo polnoč, zares srečal spaka, ki je zagodrnjal: «Hodi za menoj, pa boš postal bogat ko medved kosmat... Pastir si to ni dal dvakrat reči! šel je za škratom, ki se je ustavil pred starim, votlim drevesom in velel: «Zdaj pa le sezi v duplo in si napolni pastirsko torbo z zlatniki!». Pastir je grabil in grabil, a ko je napolnil torbo, je potegnil z glave klobuk in še tega napolnil z zlatom. Spak pa ga je gledal in jezen godrnjal: «Kdor ni z majhnim zadovoljen, ta velikega ni vreden!». Grabežljivi pastir pa ga ni poslušal, temveč je kar grabil in grabil, dokler ni iz škratove votline nagrabil toliko zlata, kolikor ga je mogel nesti. Škrat pa je kar naprej godrnjal in godrnjal, dokler ga pastir ni zavrnil: «Od dobrih besed se nihče ne zredi!». Takrat je škrat izginil, ko da bi se v zemljo vdrl. Pastir pa si je mislil: «Zdaj sem bogat ko kozel rogat». Zapustil je planino, ker ni več hotel pasti ovac ter se napotil v dolino. V prvi krčmi se je ustavil ter krčmarju ukazal, naj mu V davnih časih vrabci niso samo hitro letali, marveč tudi naglo tekali. Nekoč pa je vrabec slučajno priletel v kraljevski dvorec. Takrat pa so imeli v dvorcu gostijo. Kralj in njegovi dvorjani so sedeli za mizami, bogato obloženimi z najrazličnejšimi dobrotami. Vrabec je frk-nil na okensko polico, povesil glavico in navdušeno začivkal: «Kako imenitna družba! Čirik! Kolikšna čast, da lahko gledam takšno imenitno gostijo!». In nenadoma je opazil, da leze po kraljevski mizi čisto navadna čebelica in pobira sladke drobtinice. «Ah, kako ogorčen je bil vrabec nad to predrznostjo! Kako je začivkal, kako za-vreščal! «Ta razbojnica! Drzne si pokusiti kraljevska jedila prej, preden jih je pokusil kralj sam. Za takšno predrznost jo je treba kaznovati! čirik!». Na to je čebela odgovorila vrabcu: «Ti si razbojnik! Ti kradeš riževa zrnja, preden človek pospravi pridelek s svojega polja!». «Ti pa kradeš nektar iz cvetov!» je zavreščal vrabec. «Ti si roparica! Saj te vsi poznajo!». «Jaz se pre-žžž - življam z delom», je brenčala čebela pa žžviš od tujega dela». In tako sta se dolgo prepirala, pa se nikakor nista mogla sporazumeti. Tedaj je čebela rekla: «Naj razsodi najin prepir človek: človek je najpametnejše bitje na svetu». In odletela sta v sosednjo vas, kjer je živel v stari, razpadajoči hiši reven kmet. Kmet je poslušal oba do konca in rekel: «čebela ima prav. Kralji namreč nikoli ne skrbe za svojo jed. Zanjo delajo vse drugi. Kmet pa mora naporno in dolgo delati, preden pospravi letino. Vsa letina do zadnjega zrnja mora biti torej njegova». Vrabec se je razjezil, da kmet ni dal prav njemu, se našopiril in poletel za prestrašeno čebelo. «E», je dejal kmet, «zdaj pa vidim, da si res razbojnik! Še tega je treba, da bi raztrgal nezaščiteno čebelo. Le čakaj, bom pa jaz poskrbel, da se te ji vsaj na tleh ne bo treba bati». Tako je rekel, zgrabil hudobnega vrabca in mu zvezal noge. Od takrat vrabec zmeraj skaklja in na tleh nikakor ne more dohiteti drobne čebelice. prinese svinjsko pečenko in polič pijače. Kjer je vino, kjer je pečenka, hitro najdeš pomagača! Tako je tudi pastir vabil k obloženi mizi vsakogar, ki ga je pot zanesla v krčmo. Velik hrup, majhen kup! Ko je pastir hotel plačati, kar je s pajdaši zajedel in zapil, je segel v torbo po zlatnike. A namesto zlatih cvenkov je iz nje potegnil — suho listje... Krčmar se je razjezil in pastirja napodil iz krčme, še prej pa ga je premlatil ko mlatič žitni snop. Ljudje pa še danes pripovedujejo, da je lakomni pastir, ki z malim ni bil zadovoljen in grbastega škrata ni poslušal, od žalosti pozabil govoriti. Spet je pasel ovce, vmes pa žalostno bebljal: «Kdor ni z majhnim zadovoljen, ta velikega ni vreden...». Slovenska narodna pripovedka • VLAPO FIRM- RICEK IN MATIČEK AAAKs MxrVUVvX- £^vA€AXVtX/l m J VhgS H 85. Priplezala sta torej na Mount Everest, najvišji vrh sveta. Kakšen užitek za planinca iz daljne Slovenije Velika zmaga pa je bila stricu že tudi pobuda za nadaljnje podvige. Na vzhodu se je dvigal še neraziskani vrh Makaru. «Tudi tega se bova lotila», je ponosno dejal stric. Toda ne le Makaru, na obzorju je vabil mogočni masiv Kančenjunga, na zahodu nepalski in drugi vrhovi. Nak, njuna zmaga na Mount Everestu ne bo edina zmaga prizadevnih planincev. Slovenski zgodovinarji bodo imeli z Matičkom in njegovim stričkom še mnogo dela. 86. Stric je pogledal na višinomer. Ugotovil je, da je vrh visok natanko osem tisoč osem sto oseminosemdeset metrov. Izvlekel je majhen oddajnik in poslal v belo Ljubljano sporočilo: «Z Matičkom sva se zdrava in čila povzpela na Mount Everest. Znanstvene beležke bova predložila. Na vrhu sva ostala deset minut ». Matiček je ponosen prisostvoval oddaji in že gledal samega sebe kot junaka dneva, ki ga občuduje ne le domovina, marveč ves svet. Že je videl svojo in stričevo sliko v domačih časnikih. SÌL ipSiiiPtiKtn 87. Stric Miha je iz nahrbtnika izvelekel še majhen ljubljanski grb, zelenega zmaja na stolpu. Zapičil ga je globoko v sneg, da bi prihodnji rodovi, ki se bodo povzpeli na streho sveta, vedel), kako sta pred njimi priplezala na njen vrh dva Ljubljančana, izkušen planinec Miha in njegov pogumni nečak Matiček. Mount Everest je bil torej zaznamovan, a zdaj je bil tudi že zadnji čas, da se planinca odpravita navzdol. Stric je pospravil potrebščine, še enkrat s pogledom objel visoke vrhove in jasno nebo ter se pripravil za sestopanje, ki nikakor ni bilo lahko. 88. Končno sta bila zopet v svojem starem taborišču. Tu sta našla vse nedotaknjeno, le pokrito s snegom. Ko sta odstranila snežno odejo, sta brž zlezla v šotor. Burja, ki je zavijala zunaj, jima ni mogla do živega. Stric je imel na kolenih dnevnik, v katerega je zapisoval popotne vtise. Matiček pa se je izdatno krepčal s kavo. «Čas je, da leževa k počitku», je rekel stric čez nekaj časa. «Jutri navsezgodaj bova odletela». Matiček se je v spanju stiskal k stricu, da ga ni zeblo, ta pa je sanjal o svojem vzponu in pomembni zmagi ter se še v spanju zadovoljno smehljal.