Svcta noč. Nad betlehemsko poljano, kjer bedijo pastirji na nočnih stražah pri svoji čredi, je razlita čudovita luč. S seboj jo je iz nebes prinesel angel Gospodov, ki se je pastirjem prikazal, da jim oznani rojstvo Zveličarja. In ta čudovita luč je obsvetila pastirje in vso pokrajino. In t hipu je bila pri angelu množica nebeške vojne, ki je hvaleč Boga vzklikala: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so dobre volje!« Sveta noč čez 1940 let. Vojaki stoje na nočnih stražah. Ogromen pramen svetlobe švigne ne z nebes na zemljo, marveč z zemlje proti nebesnemu svodu. Zemlja obsvetljuje nebo. Čudni, brneči, ropotajoči zvoki se slišijo. Ne prihajajo krilatci z nebes. Pripljujejo s krili opremljene tvorbe. Ne pošiljajo zemlji pozdrave, marveč strele in bombe. Z letal se ne sliši slavospev Bogu ne mirovna želja ljudem, marveč se iz njih sipa na ljudi ogenj, razdejanje in smrt. Kakšna razlika! Kje je čar in žar božične noči? Zakaj ni človeštvo deležno miru in src:e božičnih praznikov? Ker ne izpolnjuje sporočila betlehemske noči, objavljenega v spevu množice nebeške vojske: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir Ijudem.« To dvoje je tesno spojeno med seboj: slava božja in mir Ijudi. Po miru hrepeni vsakdo, bodisi posameznik bodisi narod. Brez miru ni srečc za nikogar. Sv. Bernard ima povse prav s svojo izjavo: »Z mirom je človeško srce raj, brez miru pa je peklo.« Tudi srce naroda. In zakaj ni miru na svetu? Ker človeštvo ne daje Bogu čast, ker mu noče služiti, ker noče izpobijevati božjih zapovedi! Človeški duh je postal ohol.-Meni, da sam sebi zadostu'©, Boga pa ne potrcbuje. Mišljenje ljndi in narodov je postalo povse tostransko, za zvch? z nebesnih sfer, ki so v sveti noči zadoneli nad Betlehemom ter se od takrat razlegajo po vscc svetu, nimajo ne sluha ne smisla, Betlehemsko Dete, učlovečeni božji Sin, steguje svoje roč\c« k Tscm in vabi vse, toda tisočeri in milijoni se nočejo na njega ozreti. »Pojdimo t Betlehem,« so pastirji vabili drug drugega. Šli so in našli svojega Zveličarja. S tem so pokazali vscmu človeštvu pot, ki vodi do zveličanja, do miru in sreče. Zveličanje je t Jezusu Kristusu. Fizična (telesna) moč in gmotna sila ne slnži v odrešenje in srečo. Sila razbija in mori, samo resnica in pravica gradi. Človeštvo stoji danes na višini tehnike in napredka. Vse čudovite iznajdbe pa danes služijo ne v gradenje, marveč v pustošenje, razdejanje in ubijanje. Nazaj v Betlehem, nazaj k božjerau Zveličarju! On je glasnik resnice in pravice, on učenik in vir ljubezni. On je rešil svet, ko je tonil v zmotah in zablodah poganstva. On morc tudi sedanjemu svetu, zasužnjenemu brez- in protiverju in brezboštvu, prinesti osvobc)enje in pomirjenje. »Resnica vas bo osvobodila,« je rekel Kristus. Meč ne osvobojuje, marveč zasužnjuje. Sila zastruplja s sovraštvom razmere med ljudmi in narodi, resnica, pravica in Ijubezen ustvarjajo svobodo, red in mir. Brez Kristusa je nemogoč nov red, ki bi naj bil ljudem in narodom v trajen mir, srečo in zadovoljstvo. Božje Dete, Kralj miru, vrni mir ljudem, narodom in vsemu svetu! Naj bi se izpolnile prošnje, ki te dni kipijo proti nebesom iz src vseh resničnih vernikov in pravih človekoljubov, prošnje, ki jim je papež Pij XII. v svoji pridigi na dan molitve (24. novembra) dal tale iskren in lep izraz: »Naj bi se med narode vrnil mir in med njimi dosegla sloga, tako dolgo motena in sedaj bedno razbita, s pravičnim in edinstvenim redom, oslonjenim na tisto pravico, katera oblažuje strasti, potnirja mržnje ter pogasuje palež borbe. Mir med ljudmi, ki ga Bog hoče, je mrtev, naj bi ga Bog, ki je premagal smrt, zopet oživil. Naj bi se vse krivice popravile, naj bi se upostavilo kraljestvo pravice, naj bi se spori v pravičnosti poravnali, naj bi resničen. trajen in na pravični red oprti mir zopet pobratil vse članc človeške družine!«