Bližnja obzorja Renato Quaglia ČGtnja - Slutnje Kaj veš o tem? # # Kaj veš o stenah, vsepovsod se dvigajo o strehah, Divja Jaga jih podira o vetrovih, slabo seme znašajo o mestu, ki svoje otroke požira o zori jutranji ki preži od zahoda, z Oblazove poti o luni, ki se svojemu soncu odpoveduje ? Veš kaj o tem? Kako bi nas zbrala še plat zvona če noge za prividi begajo če po gnoju roke brodijo če je duša postala na prodaj blago če se v vodnjaku duh utaplja če modrec zapahne okna in vrata in na gorici blebeta prazna glava. 1306 Sodobnost 2019 Cütnja - Slutnje Renato Quaglia Kaj sploh veš o tem? Samo trda noč vse vidi, vse ve in kliče in vabi sredi puščave. Sodobnost 2019 1341 Renato Quaglia Cütnja - Slutnje Nocoj Tiho so nocoj vetrovi v spanec moč narave tone še reka Bila se ob počivalo prisloni Od zgoraj zvezde sijejo od spodaj pa nikjer luči pijanci le zidove merijo strahovi izza senc tod sopejo Z grebena Rade droben svit ukresne se, se ob Brdo obregne ob trdo skalo muževno ki v krilu ziblje prednike In zvezde se priklonijo spet okna se odpirajo še koga morda je prešinilo kako deroči Dol spodnaša tla 1342 Sodobnost 2019 Cütnja - Slutnje Renato Quaglia Skale Krilo spet krili stopinje prek rose verna znamenja nad polegle rože prši iz samote. Skale spet skale z mokroto napojene blage žive se v vetru oglašajo, pravijo: na veke že je moje brstičje vraščeno vate. Sodobnost 2019 1341 Renato Quaglia Cütnja - Slutnje Iz rodu zaklinjavcev Katero neznansko brezno, katera nedosežna gora sta te izlegla, Kuzlec zaklinjavec, te med nas napotila? V prehudi čas prihajaš k nam, da se nam izkažeš: prav za zli čas morda izbran. Te čakajo vrči z blagoslovljeno vodo izpod neba ali s kokakolo? In kaj se z mostom dogaja, so kamni še sklenjeni v lok? Povodnji mostove spodnašajo, kamni prhnijo. # # Kaj se v izbi dogaja? Slan pepel naletava. Ogenj se od tega duši. Veter besni, reži se Zmeda in prek cest razporeja potenje, dušenje. Kako še kdaj prideš do sape, Kuzlec stari, iz rodu jasnovidcev, kaj ti bo divja beseda, otroški cvet tam spodaj, v mestu, ki ga do dna poznaš, ki tebe še videti noče? Blagoslovljen bodi, Kuzlec stari, led topiš, skalo drobiš. 1342 Sodobnost 2019 Cütnja - Slutnje Renato Quaglia Vse je še v led vkovano, vse še sredi trde, črne Noči, ko te nihče ne vidi, nihče ne posluša, tvoj dih pa kljub temu žarni Dan obuja. Sodobnost 2019 1341 Renato Quaglia Cütnja - Slutnje Lunj Do zadnjega grlja je stari čok dogorel lunin okrešelj se sklanja v zatrep prek grebenov vodi tvoja zračna pot Lunj moj silni, mili moj lunj, kam si se izgubil, bratec božji, komu svišči tvoja svilena perut, komu se sveto pero zdaj oglaša? Kaj smo zlega počeli, za tako pokoro, da moramo brez lastnega obraza od doma, da se nam pesem v kamen, v prod sprevrača, da nam voda v ponorih izginja, voda ta Jurudina. Ne šepeta več pravljic naša Bila, povir se nič več ne oglaša, predicam v strahu prsti drevenijo, iz rok jim uhaja igla, ne spoznajo se več na nit in platno. Koga še kličeš, Lunj moj nebeški, komu tvoj glas kaj pomeni? Žive sanje so se prek mize razlile, zla sapa je ples in veselje zatrla. Z leso se pred tesnobo ubrani, zatisni si še ušesa same laži prinaša hudi veter. Pridi že, pridi, napoji spet vse svoje rože, naj od rose zasije tvoja perut, naj prek prodov potok zapoje. 1342 Sodobnost 2019 Cütnja - Slutnje Renato Quaglia Čemu in pred kom bi se skrival, lunj jasnovidni, kdaj boš še komu zapahe odpiral? Že dre prek Prodov, peni se in vre neznanska povodenj. Sodobnost 2019 1341 Renato Quaglia Cütnja - Slutnje Pod skalo Pod skalo se Kres razgoreva Mora, zla žena, zapušča grebene, ograde spet me čez pleča obrašča perje spet se sanjam predaja ptica Predrami se še voda, ta Jurudina spomine preliva prek skalnih pragov v sto curkih pretaka radost in smeh spet plešeta v gošči volk in lisica daleč je lakota, daleč je žeja Moje drevo je polno veselja listje zastira vsa brezna Botra botra, botrica vseh bremen si nas rešila v lipi so se krila zganila spet mi dušo v zrak odnaša 1342 Sodobnost 2019 Cütnja - Slutnje Renato Quaglia Tina Prelepa pot, ta pot na Laz, še zdaj od vseh najlepša je, ker je do tebe vodila, ki si edina moja ljubica. Ah, da te muhe ne popikajo, pokrijem naj te s stekelcem, in da te sonce ne ožge, ti posadim to lepo bukovje, in da pod luno ne zveniš, umijem ti obraz, telo še z vodo to Jurudino. Imel sem lepo rožico, zdaj je odšla še ona proč in kam naj grem, da zjočem se? K izviru bom Jurude šel, tja za Kanin, tam videl me ne bo nihče, tam slišal me ne bo nihče, le voda ta Jurudina. Sodobnost 2019 1341 Renato Quaglia Cütnja - Slutnje Ples Čez pod tesani se zapeljeva in pleševa. Ob strunah, med zgibi in krogi se dan, se tema pretikata, nevestica moja. Z odra si godci pomignejo, mežikajo: se bova kdaj, se vendar kdaj ujameva? Na to visoko struno ubirajo, ko bova narazen stopila in bova vsak na svoje šla. Za nizko struno poprijemajo, ko se spet zbližava in najdeva. Dekletce moje, deklica. Ples naju žene, naju priganja, naj se mu predava. Zdaj naju veže, zdaj spet razveže, deklica ti, ti moja nevestica. 1342 Sodobnost 2019 Cütnja - Slutnje Renato Quaglia Črni angelček Pokvečeni revček, ti angelček črni, čez dan mi na pragu stojiš, mi dušo varješ, čez noč mi sanje v kite spletaš, ob jutranjem svitu me pestuješ, ob zarji večerni zaziblješ, zastreš mi oči pred prežarko lučjo, ki bolj ko trda tema vse sproti spridi. Gol si, angelček črni, čez in čez črn kot moje srce, kot moja duša gol in svež in nov, droben, kot da si mi od meseca, mogočen, kot da si moja beseda. Angelček črni, ti jablana bujna, jesen moj mili, {g} na povodcih imaš mojega konja, {g} ki bi Kanin hotel v iglo vdeti, ga zvleči skoz uho mojega jaza. Čez hrib in dol seješ seme in sled, z nog mi spone razklepaš. Sredi neznanske, nedoumljive noči me angelček črni podžiga, mi sveti na pot. Tu, na razpotju Krfžaci vetrove med sabo kroti in umirja. Iz rezijanščine v knjižni jezik, "po buško", prestavil Marko Kravos Sodobnost 2019 1341