in šola za starše Družinska pedagogika 16 Vzgoja, september 2019, letnik XXI/3, številka 83 Sodelovanje s strokovnimi službami je namenjeno staršem, otrokom in vzgojnemu osebju, da skupaj soustvarimo dober izid za vse udeležene. Strokovni delavci od staršev pričakujemo odnos, ki bo sodelovalen, in želimo si, da bi prizadevanja vseh, ki delamo z otrokom, vodila v isto smer. Pogovor s starši v stiski Kadar pridejo na pogovor starši, ki potrebu- jejo svetovanje in pomoč, je njihova pripra- vljenost za iskanje skupnih rešitev večja kot v primerih, ko so starši povabljeni v svetovalni odnos zaradi omilitve neželenih oblik vede- nja otrok ali staršev. T akrat se v prvi vrsti sre- čujemo z ranljivostjo staršev in družin. Osredotočili se bomo na dve skupini star- šev, ki najpogosteje zavračajo sodelovalni odnos s strokovnimi službami – na starše, ki so v vzgoji nemočni ali nevešči, in starše, ki želijo zapreti družinski sistem, ker se v njem dogajajo nedopustna dejanja. Ko starši čutijo nemoč Dandanes se mnogokrat srečujemo s star- ši, ki se pri vzgojnih vprašanjih nekako ne znajdejo. S starši, ki otroku težko postavijo meje in omejitve. S starši, ki jim otroci pred- stavljajo velik vzgojni izziv. Razlogi se včasih skrivajo v starših, včasih pa tudi v specifikah otroka in njegovega duševnega razvoja. V časih starši že v sebi nosijo stisko, neprede- lana čutenja iz lastne otroške zgodbe, in ko se jim rodi otrok, se ob njem težje znajdejo. Nekateri starši so opremljeni z notranjimi kapacitetami, da se bodo zmogli soočiti z la- stno stisko in je ne bodo prenašali na otroka, spet drugi so pri tem malo manj spretni. S posledicami domače vzgoje pa se pogo- sto soočimo v šoli ali vrtcu, ko se otroci odzovejo na podlagi čutenj, ki so jih prejeli v družini. Nekateri otroci pridejo v šolo ali vrtec čustveno neopremljeni za soočanje z napori, nepripravljeni na prilagajanje v so- cialnih stikih, neodporni na izzive življenja. Kadar koli morata vzgojitelj ali učitelj spre- govoriti o sliki otroka, ki je v šoli precej dru- gačna kot doma, se staršem podrejo mnoge predstave – o njih samih, o njihovem otro- ku, o lastni vzgoji. Sabina Dogenik, univ. dipl. soc. ped., dela v Posvetovalnici za učence in starše Novo mesto. Pomembno je, da v tovrsten pogovor vsto- pamo z veliko rahločutnostjo, predvsem pa brez trohice obsojanja. Učitelji in starši ni- smo na dveh bregovih, stojimo na mostu, ki povezuje oba bregova, in naša skupna skrb je otrokov zdrav napredek. Učitelji si ne delajmo vnaprejšnjih predstav, kako bi starši morali vzgajati svojega otro- ka, ne izhajajmo iz predpostavke, da mi vemo, kaj je za konkretno družino dobro in kaj ne. Ne poznamo vsega ozadja, ne po- znamo vseh razlogov, zakaj starši v odnosu do otroka ravnajo na zanje specifičen način. Vsako vedenje ima svoje razloge in dobro je, če si vzamemo čas, da spoznamo in pre- poznamo način razmišljanja staršev naših otrok. Ko se povežemo in vzpostavimo zau- pen odnos, bomo lažje sodelovalno delovali v otrokovo dobro. Ko sumimo zlorabo ali nasilje V družinah, kjer sta prisotna nasilje ali zlo- raba, je storilca zelo strah, da bo nekdo od zunaj to zlorabo razkril. V šolah, vrtcih in drugih strokovnih institucijah pa smo po- zorni na otroke ter njihovo vedenje in se trudimo, da zaznani sumi ne gredo mimo nas. Ko je potrebno soočenje in pogovor o temah, ki so težke za vse, tako za druži- no kot za strokovne delavce šole, se starši pogosto postavijo v obrambno držo. To je razumljivo. Nikomur ni lahko govoriti o la- stnih napakah in vedno, ko nas nekdo opo- zori nanje, je prvi vzgib, da želimo napako skriti. Zato se zna zgoditi, da ob jasnem so- očenju z neustreznim ravnanjem z otrokom šola, vrtec ali druge strokovne ustanove doživijo zanikanje ali obtožbe, morda celo grožnje. To je dinamika ustrahovanja, ki so je običajno deležni že v sami družini, sedaj pa se prenese še na druge ustanove. Ko se povežemo in vzpostavimo zaupen odnos, bomo lažje sodelovalno delovali v otrokovo dobro. Pomembno je, da imamo že vnaprej obli- kovane in dogovorjene protokole in ravna- nje v tovrstnih primerih; pomembno je, da vemo, kdaj je treba določene primere pre- dati naprej ustreznim strokovnim službam; in pomembno je, da ohranimo pred očmi naš glavni cilj – dobrobit otrok, s katerimi delamo in se srečujemo. Dobrobit otrok gre vedno z roko v roki z dobrobitjo staršev. Kadar prepoznamo, da starši ne zmorejo ustrezno odigrati svoje starševske vloge, se odzovemo s postopni- mi koraki, ustrezno, strokovno in z veliko mero rahločutnosti. Kdaj in koliko se že na šoli pogovarjati s starši in kdaj ukrepati naprej? Zakon o pre- prečevanju nasilja v družini je jasen. Spo- ročimo vsak sum čustvenega, fizičnega ali spolnega nasilja. Sum. Dejanj ni treba razi- skovati, ne zbiramo dokazov, sum sporoči- mo ustreznim strokovnim službam. Družini, ki se srečuje s kakršno koli obliko nasilja ali zlorabo, ne moremo ustrezno po- magati le v okviru šole ali vrtca. Družina po- trebuje trdno strokovno oporo in nadaljnje spremljanje in le s prepoznavanjem, pogo- vorom in soočenjem s tovrstnimi dejanji ji lahko pomagamo, da bodo pričeli družinski člani graditi zdravo in varno okolje za svoje otroke. Dileme, s katerimi se srečujemo vsi strokov- ni delavci, so jasne. Smo se morda zmotili? Bomo družini s tem naredili še več škode? Bo otrokom po prijavi v družinskem siste- mu še bolj hudo? Ali jih lahko zaščitimo že in šola za starše Družinska pedagogika Vzgoja, september 2019, letnik XXI/3, številka 83 17 S člankom želim prispevati k prenosu znanstvenih in strokovnih spoznanj in izkušenj iz klinične psihoterapevtske prakse k drugim strokovnjakom, ki se pri svojem delu srečujejo z zapleti v starševstvu in s težavami, ki se pojavljajo pri otrocih in mladostnikih. 1 Starši potrebujejo podporo Violeta Irgl, mag., specialistka zakonske in družinske terapije, je ustanoviteljica inštituta za okrevanje po travmi, psihoterapijo in svetovanje Rahločutnost in moderatorka foruma za žalujoče na portalu Med.Over.Net. Je predavateljica in voditeljica delavnic ter avtorica nekaterih strokovnih del. sami? Ali lahko sami naredimo dovolj, da bi pomagali staršem? Ali se prijave bojimo? Se bojimo, da bodo starši prišli v šolo, vrtec in nas besedno napadli? O tem moramo jasno premisliti in se pogovoriti, bodisi na šoli ali v vrtcu bodisi z usposobljenimi strokovni- mi službami. Če starši ne zmorejo zagotoviti stabilne čustvene in fizične varnosti za svoje otroke, jim moramo z ustreznimi strokov- nimi koraki in razdelitvijo pristojnosti med strokovne službe pri tem pomagati. Želimo si, da bi starši v strokovnih delav- cih šole prepoznali dragocene sodelav- ce na otrokovi poti v življenje. Žal smo prepogosto postavljeni na tnalo obso- janja, ocenjevanja in oporekanja našim strokovnim odločitvam. Kadar smo pri- pravljeni iskreno prisluhniti staršem, s katerimi se srečujemo, in kadar starši vsaj malo odprejo vrata zaupanja tudi nam, se odpre prostor za sodelovalni odnos, pre- ko katerega bomo odprli pot učenosti, na katero bo lahko stopal sproščen, varen in miren otrok. Uvod V psihoterapevtski praksi se vsak dan so- očam z bolečimi stiskami, ki jih starši opi- sujejo predvsem kot občutke nesposobno- sti v vlogi staršev, občutke strahu, nemoči, krivde, obupa, kot impulzivno odzivanje na otrokovo vedenje, kot občutek izgube kontrole nad situacijo, ter z mnogovrstni- mi simptomi, stiskami in težavami otrok in mladostnikov, ki se najpogosteje kažejo kot učne težave, agresivnost, depresija, tesnoba, samopoškodovanje, težave v odnosih, za- svojenosti, različne zdravstvene težave itd. Raziskava Duševno zdravje otrok in mla- dostnikov v Sloveniji (Jeriček Klanšček idr., 2018) je potrdila opažanja iz klinične psi- hoterapevtske prakse, da imajo mladi vse več duševnih in vedenjskih težav. Naj na tem mestu izpostavim samo dva statistična podatka, ki govorita sama po sebi: v obdo- bju od leta 2008 do leta 2015 se je število obravnav otrok in mladostnikov s končno diagnozo duševne in vedenjske motnje po- večalo kar za 71 %, število receptov, izdanih za zdravila za zdravljenje duševnih motenj otrok in mladostnikov, pa se je povečalo skoraj za 50 %. Duševno zdravje v otroštvu in mladostništvu je pomemben napovednik duševnega zdravja odraslih, saj se polovica vseh duševnih motenj začne do 14. leta sta- rosti, tri četrtine pa do 24. leta. Zagotovo so to podatki, ki kličejo po razumevanju vzro- ka težav. Tudi starši so bili otroci K zavedanju o vzrokih težav v starševstvu in duševnih ter vedenjskih težav otrok in mla- dostnikov je pomembno prispevala študija obremenjujočih izkušenj v otroštvu, 2 ki je bila prvič izvedena v Ameriki v letih 1995– 1997 na vzorcu več kot 17 tisoč ljudi. Glav- na raziskovalca, zdravnika Robert Anda in Vincent Felitti, sta pokazala, da imajo obre- menjujoče izkušnje iz izvorne družine izje- men vpliv na fizično in duševno zdravje, na za zdravje tvegano vedenje, pa tudi na šolski uspeh, zaposlitev oziroma širše na social- no-ekonomski položaj posameznika. Raz- iskovalca sta torej analizirala učinkovanje desetih izrazito stresnih dogajanj v izvorni družini: fizične, čustvene in spolne zlorabe s strani staršev ali skrbnikov, fizično in ču- stveno zanemarjanje, zasvojenost, duševne bolezni, kriminal v družini, nasilje med staršema ali skrbniki, izguba enega od star- šev (ločitev, zapustitev, smrt). Rezultati o pogostosti dogodkov so bili zaskrbljujoči in presenetljivi: okrog dve tretjini anketiranih je poročalo o vsaj eni obremenjujoči izku- šnji, desetina do šestina pa ima za sabo štiri ali več takšnih izkušenj. V eč kot je bilo takih izkušenj, slabše je bilo duševno in fizično zdravje nekoga. Pri ljudeh s štirimi obreme- njujočimi izkušnjami obstaja v primerjavi s tistimi, ki nimajo nobene takšne izkušnje, izrazito večja verjetnost, da bodo redni ka- dilci, da bodo debeli, zasvojeni z alkoholom ali drogami, da bodo imeli srčne, ledvične bolezni, pljučnega raka, kronični bronhitis, da bodo nagnjeni k samomorilnosti, imeli učne in vedenjske težave v šoli itd. Rezultati številnih poznejših izvedb študije so si zelo podobni – tako v ZDA kot v mnogih drugih državah in na različnih vzorcih. Slovenija več kot dvajset let od prve izvedbe študije še nima tovrstnih primerljivih rezultatov. Pomen zgodnjih izkušenj S sodobnimi nevroznanstvenimi spoznanji (npr. teorija navezanosti (Bowlby, 1997), polivagalna teorija, 3 medosebna nevrobio- logija (Siegel, 1999)) se nam vedno bolj raz-