Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. post. - 11 Gruppo
Katoliški
Uredništvo in uprava:	Lena ; Posame	zna štev. L ...
Gorica, Riva Piazzutta štev. 18	Naročnina:	Mesečno L i tu
Poduredništvo :	Za inozemstvo :	Mesečno 1. tVJ'
Trst, Vicolo delle Rose štev. 7	Poštno ček. raču	i: štev. 21 12« t»>
L
Wk
Leto VII. - Štev. 19
Gorica - 12. maja 1955 - Trst
Izhaja vsak četrtek
Protestna
Ob podpisu londonskih sporazumov je italijanska vlada poslala jugoslovanski vladi posebno pismo, v katerem jo obvešča in se obvezuje, da bo
n. .. preskrbela poslopje v Rojanu ali katerem drugem predmestju, ki naj se uporabi kot dom kulture za slovensko skupnost Trsta, in bo prav tako stavila na razpolago sredstva za zgradnjo in opremo novega doma kulture v ulici Petronio.a
V	istem pismu italijanska vlada potrjuje,
». . .da je Narodni dom pri Sv. Ivanu prav tako na razpolago za u-porabo kot dom kulture.a
Podpisani organizaciji pa sta zvedeli, da je bilo ob isti priliki izmenjano še tajno pismo, s katerim se je italijanska vlada obvezala, da bo sredstva za postavitev doma v ulici Petronio in doma v Rojanu izročila tržaškemu titovskemu Odboru za izgraditev kulturnega doma. Načrte in proračun za zgraditev kulturnega doma v ulici Petronio so titovske organizacije že predložile, medtem ko za kulturni dom v Rojanu tega še niso storile.
Ob teh vesteh, po katerih bi ne-litovskim kulturnim organizacijam ne bil na razpolago niti en sam kulturni dom — lastnina Narodnega doma pri Sv. Ivanu je še sporna — podpisani organizaciji ugotavljata:
1. da bi takšen ukrep kršil prevzeto in dano besedo, da bodo domovi izročeni slovenski skupnosti v Trstu, to je vsem Slovencem, ki prebivajo na tržaškem področju;
2. da bi titovci dobili odškodnino za škodo, ki je bila povzročena slovenski skupnosti v Trstu kot celoti;
3. da bi dva najvažnejša doma bila izročena skupini, ki ne predstavlja niti absolutne niti relativne večine tržaških Slovencev, kar so jasno dokazale dosedanje občinske volitve;
4. da bi odškodnino dobila manjšina, ki ni niti idejni niti politični dedič organizacij, ki so pred nastopom fašizma bile lastnice slovenskih kulturnih ustanov;
5. da bi italijanska vlada s tem odkrito podprla uveljavljanje in širjenje komunistične miselnosti med tržaškimi Slovenci, kar je v očitnem nasprotju z njenim splošnim demokratičnim programom.
Zato podpisani organizaciji, kot predstavnici tržaških demokratičnih in svobodoljubnih Slovencev najodločneje protestirata proti takšni pristranski rešitvi, s katero bi bile grobo kršene koristi tržaške slovenske skupnosti in upoštevane samo zahteve jugoslovanskega komunističnega režima, ne pa pravice tržaških Slovencev.
Podpisani organizaciji obenem svečano izjavljata, da bi tako poravnana fašistična škoda predstavljala darilo eni izmed slovenskih političnih skupin, ne pa odškodnino slovenski skupnosti v Trstu.
Za Slov. dem. zvezo Za Slov. kat. skupnost v Trstu	v Trstu
Dr. Josip Agneletto Dr. Trojil Simčič
Angleži se pripravljajo
Angleži so že v polnem volilnem boju. Eden in Attlee, oba poglavarja dveh najmočnejših strank, sta izdala proglas za bližnje volitve. Takih volilnih govorov bo te tedne še veliko, ker se za volitve tudi sicer tako flegmatični Angleži razvnamejo. Upravne volitve, ki so bile po raznih mestih, kažejo porast konservativcev, toda njih zmaga kljub temu ni gotova.
POMLAD V BRDIH — V OZADJU ŠTEVERJAN
Zapadna Nemčija je zopet svobodna in neodvisna
V	četrtek 5. majnika opoldne so stopili v veljavo pariški sporazumi in od tega trenutka dalje je postala Zapadna Nemčija po desetih letih zopet svobodna in neodvisna država.
Ta dan sta namreč francoski in angleški visoki komisar, Frangois Poncet in Sir Hoyar Millar, deponirala pri zvezni vladi v Bonnu potrjene pariške sporazume. Ameriški visoki komisar je opravil to delo že en teden prej. Izročitev pariških sporazumov se je izvršila na slovesni seji, katere se je udeležil tudi nemški kancler Adenauer. Obenem sta si francoski visoki komisar in kancler Adenauer izmenjala pisma o doseženem posarskem sporazumu.
Nato je Frangois Poncet povzel besedo ter izjavil: »Na podlagi izročenih ratificiranih pariških sporazumov smatra francoska republika nemško zvezno republiko za svobodno in neodvisno. Francija se veseli, ko vidi, kako vstopa nemška zvezna republika med svobodne narode, med katerimi bo uživala iste pravice. To je omogočila razsodnost nemškega ljudstva in njegove vlade.« Frangois Poncet je končal svoj nagovor z željo, da bi se med Francijo in Nemčijo razvile razmere dobrega sosedstva, sporazuma in tesnega sodelovanja. Nato je Frangois Poncet prebral pismo, ki ga je bil francoski zunanji minister Pinay naslovil na kanclerja Adenauerja.
Podobne misli kot Poncet je izrazil ob tej slovesni priliki tudi angleški visoki komisar Hoyar Millar. Naj
omenimo, da sta oba visoka komisarja izgubila ravno s tem dnem naslov visokega komisarja ter postala prva poslanika svojih držav pri bonnski vladi.
K besedi se je oglasil tudi nemški kancler Adenauer ter izrazil svoje veselje zaradi izmenjave potrjenih pariških sporazumov. Zahvalil se je vsem trem visokim komisarjem in njihovim vladam za izkazano pomoč ter končal z besedami, da se bo zvezna republika izkazala vredno pri sodelovanju za utrditev nove Evrope in pri delu za ohranitev miru.
Nato so prečitali še pismo angleškega predsednika vlade Edena. ki ga- je bil ta poslal kanclerju Adenauerju in v katerem pozdravlja z veseljem dan, ko vstopa nemška zvezna republika med svobodne narode. »Ta srečni uspeh, gospod kancler, je predvsem sad Vaše potrpežljivosti in Vašega poguma, ki ste ga izkazali v teh lotili s tem, da ste premagali nešteto težav, ki so se Vam stavile na pot. Treba bo sicer še mnogo časa, predno bo Nemčija zopet združena, toda tolaži me zavest, da stopamo vsi po isti poti in istemu cilju naproti.«
Še isti popoldan je naslovila zvezna vlada na nemški narod poseben proglas; na vrtu ministrskega predsedništva pa so dvignili nemško državno zastavo, nakar je Adenauer prebral omenjeni proglas. Na koncu čitanja je podal kancler Adenauer kratko izjavo ter rekel: »Dolga je bila pot, toda končno smo svoj cilj vendar dosegli.«
Proglas na nemški narod navaja med drugim tudi tele stavke: »Danes, skoraj deset let po vojaškem in
političnem porazu nacionalnega socializma, je za Zapadno Nemčijo prenehal zasedbeni statut. Zvezna vlada ugotavlja z globokim zadovoljstvom, da smo postali svobodna in neodvisna država.
Kar je na podlagi rastočega zaupanja vedno bolj dozorevalo, je postalo končno pravna stvarnost. Postali smo svobodni med svobodnimi, združeni ter tesno povezani v pravi zvezi z velesilami, ki so imele našo državo še do včeraj zasedeno. Petdeset milijonov svobodnih državljanov Zvezne republike se čuti skupno z vlado združene z milijoni Nemcev, ki so prisiljeni živeti v nesvobodi in brezpravnosti ločeno od nas. Njim veljajo naše besede: »Vi spadate k nam in mi spadamo k vam, zato smete računati vedno na nas. Naše veselje nad pridobljeno svobodo ne bo popolno vse dotlej, dokler ne boste tudi vi deležni te svobode. Skupno s svobodnim svetom se ne bomo nehali truditi, do-ker vam ne bodo priznane vse človeške pravice in dokler ne boste mirnim potom združeni z nami v eno državo. V tej uri se spominjamo premnogih Nemcev, ki jih je zadela težka usoda ujetništva. Storili bomo vse, da bo prišla tudi zanje ura odrešitve.
Svoboda je dolžnost. Za nas ni druge poti kot pot ustavnosti, demokracije in pravice. Za nas je le eno mesto in to mesto je na strani svobodnih narodov. Naš cilj je svobodna in združena Evropa in svobodna in združena Nemčija.«
Kako je v Vietnamu
V	Južnem, to je nekomunističnem Vietnamu divja že več časa prava državljanska vojna. Sedaj se zdi, da gre v tem oziru nekoliko na boljše. Vladne čete so namreč v zadnjih tednih porazile uporniške čete sekte »Binh Xuyen« ter jih potisnile iz Saigona in Cholona in bližnje okolice. Pri teh bojih je izgubilo življenje na stotine vojakov in tudi civilistov, poleg tega so pogoreli celi o-kraji Cholona, tako da je ostalo po nekih poročilih okoli sto tisoč ljudi brez strehe. In vse to se je dogajalo, ko se je vietnamski cesar Bao Dai zabaval na francoski Rivieri.
Pa ko bi se Bao Dai samo zabaval, toda Bao Dai posega od časa do časa iz daljnega Cannesa v domače razmere in navadno posega tako, da ustvarja s tem še večje zmešnjave. Vsaj zadnje čase se je to zgodilo. Ko se je četam ministrskega predsednika Ngo Dinh Diema posrečilo pre-magati upornike, je Bao Dai, ki stoji pod francoskim vplivom, poskušal odvzeti ministrskemu predsedniku oblast nad vladnimi četami ter jih izročiti nekemu sebi naklonjenemu generalu. Poskus se je seveda ponesrečil. Bao Dai je nadalje ukazal, da morajo priti k njemu na posvetovanje poleg Diema in njegovih ministrov še razne visoke vietnamske osebnosti in vsi voditelji raznih verskih sekt in njihovih vojaških poveljnikov. Toda ministrski predsednik Diem in njegova vlada se za cesarjeve ukaze nista zmenila, vendar nista popolnoma pretrgala zvez s cesarjem.
Česar pa Diem in njegova vlada nista hotela storiti, to je napravil Revolucionarni odbor, ki je cesarja koncem aprila kratko in malo odstavil. Pretekli teden se je sestal Nacionalni kongres, ki je potrdil odstavitev cesarja ter naročil ministrskemu predsedniku, naj sestavi novo začasno vlado, ki mora izvesti v najkrajšem času splošne volitve ter sklicati narodno zbornico. Ta sklep pa ni bil sprejet soglasno. Zastop-
niki južnih provinc so namreč zahtevali, da mora o odstavitvi Bao Daia odločati bodoča narodna zbornica, nakar so v znamenje protesta zapustili zborovanje.
Zborovanje Nacionalnega kongresa je pokazalo, da uživa ministrski predsednik zaupanje večine vietnamskega ljudstva. Kljub temu je težko prerokovati, kako se bodo dogodki
MARIJA
Svetopisemski podatki o Mariji so preprosti in skromni. V njih sta Marijina oseba in usoda njenega življenja orisani le v zvezi s Kristusom in z njegovim veselim poslanstvom človeštvu.
Toda te skromne in preproste vrstice svetega pisma jasno razodevajo, kako je Bog Marijo vodil po poti duhovnega življenja.
Od dneva Oznanjenja, ko je z velikodušno vdanostjo sprejela voljo Najvišjega, se je korak za korakom povzpela do vedno večje podobnosti s Kristusom in do vedno tesnejše udeležbe pri njegovem delu za odrešenje.
Z Jezusom je delila uboštvo in skrito življenje v Nazaretu. Njegovo odrešilno milost je izprosila Janezu, Elizabeti, pastirjem in modrim, staremu Simeonu in Ani. Simeonova preroška beseda jo je vpeljala v sodelovanje v trpljenju, ki je čakalo njenega Sina. Od tega trenutka se je njena duša začela pripravtjati na popolno žrtev, ki se je bližala in ki se je zaključila ob uri, ko se je pod križem pridružila bolečinam umirajočega Odrešenika. V krogu apostolov je bila končno priča izpolnitvi obljube o prihodu Svetega Duha in priča čudežnemu prebujenju Cerkve.
S tem je bilo kronano njeno zemeljsko bivanje.
v Vietnamu nadalje razvijali. Poleg sekte »Binh Xuyen« so v Vietnamu še druge verske sekte, ki imajo svoje Uborožene čete. O sekti »kaodai-stov« je znano, da je pristopila s svojimi četami k vladnim četam, medtem ko se na čete sekte »Hoa-Hao« ni mogoče zanesti. Položaj je vsekakor zelo nejasen in zapleten. Jasno je le to, da je sedanji ministrski predsednik Diem edini mož, ki more vrniti Južnemu Vietnamu red in mir.
O vietnamskem vprašanju so se razgovarjali v Parizu zadnjo soboto tudi zunanji ministri Dulles, Pinay in Mac Millan.
Novi predsednik je zaprisegel
Kot zahteva ustava, je v sredo 11. maja v prisotnosti obeh zbornic zaprisegel novi predsednik ital. republike Gronchi. To se je izvršilo z velikimi slovesnostmi ter so potek zaprisege oddajali po televiziji. V državi je bil ta dan pol praznik ter so popoldne bile zaprte šole in državni uradi. Državne zastave bodo tri dni razobešene na vseh javnih poslopjih.
Če imamo novega predsednika, ne vemo pa, kako bo z vlado za naprej. Demokratična sredina se krha. Nekateri ji napovedujejo konec, drugi pa pravijo, da bo vzdržala. Prihodnji dnevi bodo pokazali.
Nekaterim je težko za odhajajočim Einaudijem, ki je pri svojih 80. letih pokazal veliko takta in prisebnosti v visoki službi državnega predsednika. Vsekakor je Luigi Ei-naudi modro vodil državo in si pridobil spoštovanje pri vseh državljanih, tudi pri nasprotnikih republike.
lfažni pariški razgovori
Francoska prestolnica je bila ob prelomu tega tedna pozorišče važnih mednarodnih sestankov, ki so se jih udeležili zunanji ministri raznih evropskih in tudi drugih držav.
Tako se je vršila zadnjo soboto otvoritvena seja Zapadnoevropske zveze, ki je z depozicijo pariških
sporazumov zagledala luč sveta. Te seje so se udeležili vsi zunanji ministri držav, ki pripadajo k tej vojaško obrambni zvezi.
Zadnji ponedeljek se je vršilo zborovanje Atlantske zveze, ki je proslavila ta dan vstop Zapadne Nemčije med svoje vrste.
Trije zunanji ministri zapadnih velesil, Dulles, Mac Millan in Pinay, so porabili svoje bivanje v Parizu za razgovore o prihodnji konferenci štirih. Znano je, da želita Francija in Anglija, da bi prišlo čim prej do konference »visoke ravni«, to je do konference ministrskih predsednikov Eisenhowerja, Edena in Faure-a s predsednikom sovjetske vlade Bul-ganinom. Vse kaže, da so se zedinili in da bo taka konferenca enkrat poleti, morda v Švici.
Podpis avstrijske mirovne pogodbe
O dunajski konferenci, ki razpravlja o avstrijski državni pogodbi, vlada ves čas velik optimizem. Zadnja poročila pravijo, da je Sovjetska zveza pristala na to, da se v petek 13. maja sestanejo zunanji ministri vseh štirih zasedbenih držav ter rešijo še nerešena vprašanja, nakar bi podpisali avstrijsko državno pogodbo. To se bo morda zgodilo že prihodnjo nedeljo.
NAS TEDEN_ V CERKVI
15. majo, 5. povel. nedelja: Zofija.
m n in nnnt*rli*l it>lc •	1 nnt>r.
Jo. maja, o. povel. nedelja: Lojija.
16. maja, ponedeljek: Janez Nepomuk.
17. maja, torek: Pashal Bajlonski.
18. maja, sreda: Venancij.
19. maja, četrtek: Vnebohod, zap. praznik.
20. maja, petek: Bernardin Sienski.
21. maja, sobota: Andrej Bobola.
SV. PASHAL BAJLONSKI (1540-1592) je poznan kot veliki častilec sv. Ret njega Telesa. Papež Leon XIII. ga je proglasil za zavetnika vsem bratovščinam sv. Re*~ njega Telesa. Doma je bil iz kmečke dru-
žine v Španiji; izredno nadarjen, a priložnosti za šolanje ni imel. Na pašo je nosil s seboj knjigo in prosil mimoidoče, da so ga naučili citati in pisati. Pri štiriindvajsetih letih je vstopil k očetom frančiškanom za brata. Nagovarjali so ga, naj postane duhovnik, pa se je iz ponižnosti stanovitno branil te časti. Njegovo zgledno življenje je zaleglo več kot najboljša pridiga. Poslednja leta svojega življenja je skoraj vse noči prebil v cerkvi pred Naj-svetejšim. Za svetnika je bil proglašen sto let po smrti leta 1690.
IZ SVETEGA EVANGELIJA
isti čas je rekel Jezus svo-\ŠJ jim učencem:	»Resnično,
resnično, povem vam: Ako boste Očeta kaj prosili v mojem imenu, vam bo dal. Doslej niste nič prosili v mojem imenu. Prosite in boste prejeli, da bo vaše veselje popolno. To sem vam govoril v prilikah ; pride pa ura, ko vam ne bom več govoril v prilikah, ampak vam bom očitno oznanjeval o Očetu. Tisti čas boste prosili v mojem imenu in vam ne pravim, da bom jaz prosil Očeta za vas; zakaj Oče sam vas ljubi, ker vi mene ljubite in verujete, da s&rn prišel od Boga. Izšel sem iz Očeta in prišel na svet; zopet zapuščam svet in grem k Očetu.« — »Glej,« mu reko njegovi učenci, »zdaj očitno govoriš in ne pripoveduješ nobene prilike. Zdaj vemo, da vse veš in ne potrebuješ, da bi te kdo vpraševal. Zato verujemo, da si izšel od Boga.«
(Jan 16,23-30)
*
Z današnjo nedeljo nas Cerkev pripravlja na prošnje dneve. V skupni molitvi naj se z naših polj in travnikov dviga k dobrotnemu Bogu klic: »Daj in ohrani sad zemlje«, da se v odgovor nanj kot blagodejna rosa poniža čez vso deželo božji blagoslov. Molimo!
Do molitve se današnji svet obnaša večinoma odklonilno, če ne naravnost sovražno. Mnogi, ki Boga samega še ne tajijo, se zanašajo edinole na svoje delo, brez vsakega upoštevanja. da je potrebna tudi božja pomoč. Kaj uči o molitvi naša vera ?
Dolžnost molitve je Bog na gori Sinaj razglasil s prvo zapovedjo: veruj v enega Boga. Imej Boga za to, kar je: tvoj Stvarnik in Gospod, vsemogočen, neskončno dobrotljiv in zvest. Njegova stvar si, njemu podložen, vseskozi nanj navezan. Zato si mu dolžan dajati najvišjo čast, hvaležnost, zaupanje, k njemu povzdigovati svojega duha v ponižni in zaupni molitvi. Tudi prošnja molitev je njemu v čast.
Iz svetih knjig starega zakona je znano, da se je že prvotno človeštvo živo zavedalo te svoje dolžnosti do Boga. Še potem, ko je človek v svoji slabosti izgubil vero v pravega Boga in si izmislil malike, je dolžnost češčenja in molitve ostala še vedno živo v njegovi zavesti, dasiravno se je obrnila v krivo smer, k lažnjivim bogovom. Vzvišeni so Jezusovi nau-
ki o molitvi. Šele novejšemu času je bila pridržana žalostna vloga, da poskuša zatreti misel na Boga in da smeši molitev.
Povzamemo kratko, kar je Jezus učil o molitvi. Človeku je molitev nujno potrebna, zato zapoveduje: Trosite’, 'iščite’, 'trkajte’! Bog čaka samo na naše molitve. Iz neizmerne božje dobrotljivosti izvira njegova očetovska naklonjenost in občutljivost za potrebe vseh stvari, posebno še za potrebe človeka. 0 tem nas hoče prepričati s primero iz družinskega življenja: vsak oče, četudi grešen človek, ima čuteče srce za potrebe svojega otroka; saj mu vendar ne bo ponujal kamna, če ga ta prosi kruha. Toliko bolj se morate zanesti na Boga (Lk 11,11). Veliko zadev je takih, zlasti v nadnaravnem življenju, kjer si človek ne more pomagati, če mu Bog ne pomaga. Torej — moliti! V vseh slučajih je pomoč božja navezana na ta pogoj:	da
prosite. Iz vsega tega sklepa sv. Avguštin: Bog, ki je obljubil, je postal Bog — dolžnik.
V Jezusovem javnem delovanju zavzema molitev prvenstveno mesto. Njegove pogoste in prisrčne molitve ganejo apostole, da sami vzljubijo molitev. Kdaj je Jezus kakšno prošnjo odklonil, ko so ga prosili? Včasih pa niti prošnje ni čakal. Važen nauk o molitvi nam podaja v primeru kananejske žene:	da se ne smemo ustrašiti, če Bog odlaša usli-šanje. Žena prosi, Jezus ostaja gluh. Po ponovnem moledovanju se žena vrže Jezusu pred noge in bi se ponižno zadovoljila tudi z drobtinicami, ki jih navadno prepuščajo psičkom. Zdaj se pa tudi Jezus ne ustavlja več: »O, žena, velika ie tvoja vera; zgodi se ti, kakor želiš.« (Mt 15,27).
Morda ti nisi bil vselej uslisan. Pazi! Za kruh lačnemu otroku je e-vangeljski oce vedno pripravljen. Da nisi takrat nebeškega Očeta prosil česa, kar je v njegovih očeh toli neprimerno kot lačnemu kamen , ali celo nevarno kot 'kača’ in 'škorpijon’?
V dobi tolike bogopozabljenosti, kot je naša, je molitev tem bolj potrebna. Misli in želje človeštva ostajajo povsem nizko tik zemlje, za višje potrebe nima smisla in se vsled tega zapleta bolj in bolj v nered in nevarnosti. Zato nam Bog po nebeški Materi Mariji ponovno — zdaj v Lurdu, zdaj v Fatimi — pošilja nujne pozive k molitvi zaradi vznemirljivih izgledov za bodočnost.
Iz življenja Cerkve
PORUŠENE CERKVE NA FILIPINIH
Zadnji potres na Filipinih je povzročil veliko škode tudi na cerkvenih stavbah. Več cerkva je popolnoma porušenih, mnogo pa je poškodovanih. Vlada bo pomagala pri obnovi podrtih in poškodovanih cerkva.
VERSKO PREGANJANI E V ARGENTINI SE NADAUUJE
Kardinal Copello, argentinski primas, je izdal iporočilo, da je vlada aretirala vse člane osrednjega odbora KA, med njimi tudi njihovega predsednika Luisa Parigi-ja. Izvedena je bila tudi preiskava na njihovih stanovanjih.
V	noči 7. maja je prišlo v Buenos Airesu do pouličnih nemirov. Okrog 1.500 mani-festantov, moških in žensk, je priredilo povorko po mestnih ulicah z vzkliki: »Kristus bo zmagal!«, »Mi smo z duhovniki!« Ma* nifestanti so večkrat zadeli na policijo, ki jih je skušala s silo razgnati. Pri tem sta bila dva policista ranjena, več maniCestan-tov pa so aretirali. Prav tako je policija razgnala sprevod, s katerim so Argentinci
KDO HODI V CERKEV?
Češkoslovaški krajevni komunistični predstavniki morajo zapisati vsakega, ki prihaja v cerkev in se redno udeležuje verskega življenja. Njih imena morajo štirinajstdnevno javljati višji oblasti. Verni katoličani imajo potem marsikatero sitnost.
LEPO PRIZNANJE
Birmanski predsednik vlade je na tiskovni konferenci izjavil, da se mora Birma zahvaliti delu katoliških misijonarjev in sploh krščanskih misijonov, da se je od leta 1951 znižalo število komunistov za 10 procentov.
RAZSTAVA O BELGIJSKEM KONGU
Belgijski kolonialni minister je priredil v Hamburgu razstavo o Belgijskem Kongu. Na razstavi je popolnoma prezrto delo katoliških misijonarjev, čeprav vsi vedo, da je večina šolskih in zdravstvenih ustanov v Kongu delo katoliških misijonarjev, ki jih še danes vodijo.
NOVE ZNAMKE
Vatikanska pošta bo izdala posebne spominske znamke v počastitev 1200-letnice mučeništva sv. Bonifacija, apostola Nemčije.
ŽENSKI KOTIČEK
ZLATA PRAVILA MODE
Koliko se povsod govori o modi, tako na deželi, kakor v mestu! Mnogim dekletom in ženam dela moda velike skrbi. Ali je moda res nekaj slabega? Nikakor. Z načelnega stališča ne. Tudi kmečko dekle se sme za modo zanimati. Važno je le to, da nobena ženska, bodisi preprosta ali bogata, ne sme postati sužnja mode in še posebno nedostojne mode ne.
Ko si izbiraš obleko, ne smeš gledati na to, katera obleka je po najnovejši modi, pač pa katera ti najbolje pristoji.
Če je beseda demokracija v večini primerov ostala le na papirju, se je pa toliko bolj uveljavila v modi. Danes ni več razlike med delavkami in uradnicami, med mestnimi in podeželskimi dekleti. In prav je tako. Vendar bi morala tudi tu veljati gotova pravila. Zgrešeno bi bilo, če bi ■ i delavsko ali kmečko dekle kupila prav drago obleko in se zato morala odreči drugim bolj potrebnim rečem. Bolje je, da imaš bolj preprosto obleko, a tudi dovolj perila. Kaj bi si mislili o dekletu ali celo ženi, ki obesi nase vse svoje imetje kakor kramar na stojnici? Tudi ni prav, da se ti šopiriš, medtem ko tvoji domači pogrešajo najpotrebnejšega, ali pa leze domačija v dolgove.
Tretja nič manj važna stvar pa je to, da ni vse za vsako. Tu pa igra okus veliko vlogo. Kako čudna izgleda recimo ženska visoke postave, ki je poleg tega še suha, v temni gladki obleki! Ali pa majhna in debela v svetli, kričeči in povrhu še prav načičkani obleki! Starejši ženski gotovo najbolj pristoji temna preprosta obleka, ki pa mora biti kljub temu okusna. Važno je, da znaš izbirati tudi barve.
Obleka ne naredi človeka, pravi star pregovor, toda v nekem ,pogledu ta pregovor ne drži. Zunanji red in ubranost v obleki je največkrat slika lepe in urejene notranjosti.
»LJUBIM TE IZ — VSEH JETER!« Ko je mlada in lepa Burmanka Vin Min Tan prvič dejala: »Ljubim te iz vsega srca!« se je na glas zasmejala. »Kaj je pri tem tako smešnega,« jo je začuden vprašal soigralec Gregory Peck.
»S srcem ljubiti,« je odgovorila Burmanka, »je pa zares smešno, saj vsakdo ve, da ljudje ljubijo z jetri.«
»Z jetri?« jo je Peck presenečeno pogledal — menda bi tako pogledali tudi mi vsi — režiser filma »Višnjeva ravnica« pa se je pridružil razgovoru z vprašanjem: »Slišal sem že o strtih srcih. Mar vam v Burmi neuslišana ljubezen zmelje jetra?«
Burmanska igralka je zaničujoče pogledala svoja zahodna (poklicna tovariša. Dejala je, da bo kot pripadnica mnogo starejše človeške rase pač vedela, kje domuje ljubezen v človeškem telesu.
»Srce kot sedež ljubezni je iznajdba zahoda,« je povedala. »Že v davnih časih so dejala burmanska dekleta fantom, ki so jih ljubila: Ljubim te iz vseh jeter. To je vendar popolnoma logično.«
»Logično?« sta bila oba igralca začudena.
»Seveda, kajti prava ljubezen vendar povzroča razburljive spremembe v krvnih telescih. Ker so jetra skoraj izključno iz krvi, imajo pri ljubezni precej večjo vlogo kot pa srce.«
V
SVINJSKE KOTLETE V PIVU: 4 kotlete osolimo, povaljamo v moki, raztepenem jajcu in drobtinicah. Opečemo jih lepo rumeno na obeh straneh. V drugo kozico zlijemo malenkost maščobe, nanjo položimo pol velike čebule, katero smo zrezali na tanke kolobarje, nato položimo zrezke, potresemo z drugo polovico čebule ter polijemo s pivom, tako da jih pokrije. Na srednjem ognju dušimo počasi 3/4 ure.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
IZ SLOVENIJE
V	BODOČEM GORIŠKEM OKRAJU BO 12 OBČIN, se glasi predlog Odbora za organizacijo oblasti in uprave v LRS. Toda naši ljudje bi radi imeli še marsikje drugje svojo »komuno«, kakor pa to predlagajo ljudski zastopniki. Po njihovem naj bi go-riški okraj obsegal področje sedanjih okrajev Gorica in Tolmin ter majhen del okraja Sežana. Površinsko bo imel 231.002 ha, prebivalcev pa 112.960. Največja občina po površini bo Tolmin, najmanjša pa Dobrovo. Po številu prebivalstva bo prednjačila občina Šempeter (16.000), najmanjša pa bo Bovec (4290 ljudi). Nekaj vasi bo spremenilo dosedanjo upravno pripadnost. Tako bo Kamno, ki je bilo doslej v tolminski občini, prešlo pod Kobarid. V Mostu se ljudje močno potezajo, da bi dobili svojo občino in bi ne bili več pod Tolminom; enako v Grahovem. Šebreljani so na skupnem sestanku izrazili željo, da bi bile Še-brelje sestavni del idrijske občine, Idrijčani pa jih menda ne marajo, ker bi jim morali pomagati elektrificirati vas.
KAKO SO PRAZNOVALI PRVI MAJ NA PRIMORSKEM, se razpisuje »Ljudska pravica« in pravi, da so po vseh večjih vzpetinah za ta dan goreli kresovi in da so se vrstile množične proslave bolj svečane vrste, kot pa druga leta, saj je to pot »Primorsko ljudstvo praznovalo desetletnico svoje osvoboditve«. Če bi ne poznali razmer, ljudi in raznih drugačnih dogodkov onstran železne črte, bi morda verjeli...
OGENJ JE UNIČIL SKORO CELO VAS.
V	Dol. Sušicah pri Dol. Toplicah je v soboto pred prvim majem izbruhnil strašen požar, v katerem je šestim posestnikom pogorelo vse premoženje: vsa gospodarska poslopja, hlevi, skednji, svinjaki, kašče, kozolci in cele tri stanovanjske hiše. Požara so krivi otroci, ki so pod skednjem zakurili. Ko je zapihal veter, je ogenj kar preskakoval iz poslopja na poslopje. V dobre pol ure je bila v plamenu vsa vas. Na grobo ocenjena škoda znaša 12 milijonov dinarjev.
SKRIVNOST ODPELJANIH V LETU
1945 se zdi, da je jugoslovanska vlada pripravljena vsaj delno razjasniti. Prvič priznava, da so to politični ujetniki, do sedaj je sploh tajila njihov obstoj.
Kakor hitro bo pripravljen seznam vseh političnih ujetnikov v Jugoslaviji, bo jugoslovanska vlada izpustila deset izmed teh političnih ujetnikov v zameno za devet jugoslovanskih ujetnikov v . Italiji. Pozneje upajo, da bo prišlo še do drugih zamenjav. Za ostale pa, katerih usoda je neznana, bodo izdali uradno poročilo kot za pogrešane.
Sto let ..šmarnic" Slovenska župnija v Torontu IZ AMER1KE
hoteli proslaviti prihodnji evharistični kongres v Rio de Janeiro. Tudi v drugih mestih je policija razgnala verske manifestacije.
Ljudstvo ogorčeno protestira. Kardinal Copello je posredoval pri oblasteh za izpustitev aretirancev.
VELIKA NOČ NA MADŽARSKEM
Prosvetni minister je letos ukazal, da so morali ostati učenci do sedmih zvečer v šolskih prostorih, kjer so po radiu sledili nogometni tekmi Avstrija-Madžarska. Po poročilih in izjavah madžarskih duhovnikov so bile cerkve za velikonočne dni izredno polne.
ŽALOSTNA STATISTIKA
Škof Pavel Rusch iz Innsbrucka je v neki pridigi s številkami pokazal, kakšno je versko in moralno življenje v mestu. Od leta 1947 se je število psov v mestu podvojilo, število novorojenih otrok pa se je znižalo za več kot polovico. Prav tako imajo kinodvorane dvakrat večje število obiskovalcev kot cerkve.
Letos je sto let, odkar je leta 1855 kaplan Janez Volčič za majniško pobožnost uvedel ime »šmarnice«. To ime se je splošno udomačilo, četudi so imeli že prej druga lepa imena za majniško pobožnost, n. pr. Goričani »majniee«, kot še vedno po nekaterih vaseh imenujejo »šmarnice« — Volčiča je menda spomnila na to ime cvetlica, ki cvete meseca majnika, je lepo bela, prijetnega duha in z njo krasijo radi šmarnične oltarje.
Da se je pa naziv »šmarnice« za majniško Mar. pobožnost tako udomačil, bo pa vzrok to, da šmarnica pomeni sploh Marijino stvar, nekaj, kar je Marijinega, nekaj, kar ljudstvo naziva Marijino ali Šmarno. Tudi šmarnica je zato Marijina cvetka in »šmarnice« Marijina majniška pobožnost. —
FILMSKA UMETNOST
Gotovo je vsakdo izmed nas že občudoval barvane otroške filme Walt Disneya, kjer se s tako čudovito točnostjo odkriva življenje narave. Ko so nekoč Disnejra vprašali za njegovo skrivnost, jim je odgovoril: »Pri našem delu je potrebno potrpljenje, neskončno potrpljenje, vztrajnost in idealizem. Le-to nam daje moč, da junaško prenašamo neštete žrtve, ki jih zahteva naše delo. Vsi naši snemalci, raztreseni po vsem svetu, morajo biti oboroženi s temi lepimi lastnostmi. Ko sta dva izmed njih snemala film »Tolovaji velikih močvirij«, sta vztrajala 40 dni zraven krokodilovega jajca v pričakovanju, da se odpre; poldrugi mesec sta nato pričakovala ugodnega trenutka, da sta ujela na filmski trak žolno, ko je zagrabila ribo za svoj plen. Neki drugi snemalec je pet mesecev samotaril v puščavi, da je lahko posnel vse potankosti življenja pume. Naši teleobjektivi so tako izpopolnjeni, da ujamejo slike v naravni velikosti tudi na kilometer daleč.
Nova slovenska župnija v Torontu v Kanadi se lepo razvija. Od leta 1949 do konca leta 1054 je bilo v slovenski župniji poročenih 162 parov, krščenih 16o o-trok in birmanih 43. Med tem časom je umrlo 11 odraslih oseb. Leta 1951 so našteli 100 družin in 558 župljanov, leta 1952 183 družin in 770 župljanov; leta 1953 že 226 družin in 938 župljanov. V letu 1954 je število župljanov že preseglo >te-vilo 1000.
Župnija ima svojo lastno novo župnijsko cerkev. Celotna ureditev cerkve stane o-krog 116.000 dolarjev, kar znaša 73 milijonov lir. Da bodo kriti vsi stroški, morajo zbrati samo še 20.0C0 dolarjev. V lepem skupnem župnijskem občestvu bo sedaj potekalo življenje slovenskih izseljencev v Torontu. Tako bodo našli v tujini košček domovine.
šTri TE NAŠ LIST !
APOLOGETSKI KOTIČEK____________________
KOLIKO DNI JE JEZUS LEŽAL
V	GROBU? Navadno govorimo, da je Jezus ležal tri dni v grobu, a to ni točno. Jezusa so položili v grob na veliki petek, preden je sonce zašlo. Iz groba pa je Jezus vstal v nedeljo ob prvem svitu. Toreji je počival v grobu samo dve noči in en dati. Kadar mi govorimo, da je Jezus ležal v grobu tri dni, se v lem prilagodimo judovskemu načinu govorjenja. Judje so namreč šteli tudi samo del dneva za cel dan. Zanje je Jezus ležal v grobu v petek, soboto in nedeljo — tri dni.
Najbolj ločno povemo, kdaj j> Je-zus od mrtvih vstal, če rečemo tretji dan />o smrti (ne tri dni po smrti).
SLOV. VELIKA NOČ NA RADIU. Iz »Ameriške domovine« izvemo, da je bila na velikonočno nedeljo po radiu iz Clevelanda slov. oddaja posvečena slov. \eliki noči. Na sporedu je bil med drugim velikonočni pozdrav pisatelja Karla Mauserja in slov. velikonočne pesmi, ki jih je pel pevski zbor »Lira«.
»SLEHERNIK« V CHICAGU. Dramatski odsek Slov. lige je na tiho nedeljo uprizoril v Chicagu misterij Slehernik. Pevske točke je izvajal zbor. Uprizoritev je ob polnoštevilni udeležbi popolnoma uspela.
PONESREČENI PILOT — SLOVENEC
Pred približno enim mesecem se je v Severni Ameriki, v Tennessee, smrtno ponesrečil 29-le|tni pilot kapetan John Raspet, sim slov. staršev iz Detroita. Do nesreče je prišlo, ko je Raspet vodil veliko letalo s 37 padalci, ki so bili namenjeni v AlaSko. Med potjo pa se je motor pokvaril in prenehal delovati. Nesreča je bila neizbežna. Moštvo se je pravočasno rešilo s padali, Raspet in njegov so-pilot pa sla bila za odskok prepozna: letalo je strmoglavilo na zemljo in se raztreščilo.
Raspet je bil v drugi svetovni vojni večkrat odlikovan. Njegov oče se je pred 10 leti poškodoval v premogovniku, tako da je ostal za vselej pohabljen.
Ponesrečeni, ki je tako junaško in tragično končal svoje življenje, zapušča ženo in tri nedorasle otroke.
iz ARGENTINE
NASTOPI NAŠIH ROJAKOV
Štirje slovenski fantje sestavljajo pevski kvartet Harmony Jazza, ki je začel nastopati na radio postaji Belgrano in televiziji. Pojejo v 4 jezikih: v španščini, angleščini, nemščini in italijanščini. Nastopajo redno dvakrat tedensko na radiu, enkrat na televiziji, Radijske nastope prenaša posebno omrežje po vsej južni Ameriki.
Vprašujete   odgovarj
Drugi mednarodni kongres Krščansko-demokratske zveze za Srednjo Evropo
SLOVENSKI MUČENCI. Podpisana sem preprosta služkinja, in rada berem »Katoliški glasa. — V zadnjem »K.g.« berem, da so v Rimu na belo nedeljo proglasili za blažene 56 kitajskih mučencev.
Glejte, ali ne bi kazalo zdaj ob 10-letnici konca vojne, da bi začeli preiskovati življenje toliko naših slovenskih mož in fantov, ki so umrli, ker so bili dobri kristjani? Ali ni morda tudi med tistimi 10.000 domobranci kaj resničnih mučencev za vero? Jaz mislim, da jih je kar veliko!
O, ne rečem, da so bili vsi, ki so sli v času vojske k domobrancem, res zgledni kristjani, in tisti, ki so šli k partizanom, pa vsi pogani. Ne, povsod so bili mešani. Vendar vem prav točno to, da so jih pri partizanih polagoma preobrazili v komuniste in brezbožneže. Domobrance so mučili in pobijali, ker so bili verni. Ko je bilo konec vojne in ko so prišli komunisti na oblast, niso toliko preiskovali, koliko je kdo sodeloval z okupatorjem, ampak so jih sadistično pobijali in zasmehovali zaradi krščanstva. Mislim n. pr. na naše domače ljudi tu na Primorskem.
Ali je č. g. Pisk sodeloval z Nemci, da so ga tako žalostno in sramotno ubili? In g. Zavadlav? In Vera Lestan? in Bric? In oni mladec Černe — njegov rabelj, morilec Bebler, je sedaj menda poslanik — Brecljevi in drugi.
Naj še dodam, kaj pa Velikonja in Ehrlich, ali nista kakor luč? In toliko nedolžnih otrok pomorjenih prav zato, ker so bili otroci krščanskih staršev.
Ali bi ne mogli začeti n. pr. kake akcije, da bi skupno molili za pobite ljudi v priprošnji, naj se zaradi njih trpljenja in krščanskega pričevanja ljubi Bog usmili nase domovine, naj poniža sovražnike sv. vere; naj na priprošnjo vrne slovenskim beguncem domovino, ali pa naj jih podpira po svetu, kjerkoli so razkropljeni, da ostanejo verni.
Pričakujem odgovor v Katoliškem glasu.
M.L., Trst
*
V	katoliški Cerkvi imenujemo mučence one, ki so pretrpeli nasilno smrt zaradi vere ali kake čednosti ter so umrli vdano brez i»ovraštv-a do morilcev. Smrt zaradi vere je n. pr., če je kdo bil nasilno umorjen, ker je bil zvest Cerkvi, ki je naša božja učiteljica; ali ker ni hotel zatajiti svojega verskega prepričanja ter postati pristaš kakega od Cerkve obsojenega nauka, itd. Mi osebno smo kakor vi prepričani, da smo med zadnjo vojno imeli prave mučence med onimi osebami, ki so jih komunisti na tisoče pobili. Kajti gotovo je, da so marsikoga komunisti tedaj pobili ne zato, ker je sodeloval z okupatorjem, temveč le zato, ker iz zvestobe do nauka katol. Cerkve, ni hotel pristati na brezbožen nauk, ki ga je Cerkev obsodila. Taki so pred Bogom brez dvoma mučenci. Pred Cerkvijo pa bodo postali mučenci tedaj, ko bo mogoče dokazati, da so umrli nasilne smrti iz ljubezni do vere in da so smrt junaško prestali z odpuščanjem v srcu. To dokazati je pa trenutno silno težko, ali celo nemogoče zaradi razmer, ki vladajo v Sloveniji. Na splošno pa je že med vojno vladalo mnenje o nekaterih, da so umrli kot pravi mučenci (Lojze Grozde, akademik Jaroslav Kikcl, učiteljiščnik Pavčič in še drugi). Ljubljanski škof Rožman je že tedaj uka-zal, če se prav spominjamo, naj se zbirajo in skrbno beležijo podatki o nasilni smrti
Srednje-evropska krščansko-demokratska zveza, ki obsega kršč.-dem. stranke v begunstvu iz Češkoslovaške, Latvije, Litve, Madžarske, Poljske in Jugoslavije (slednjo državo predstavlja Slovenska ljudska stranka pod mdstvom dr. Miha Kreka) je imela v dneh 15. do 17. aprila 1955 drugi mednarodni kongres v New Yorku, kjer je njen sedež. Geslo kongresa se je glasilo: »Svoboda — predpogoj trajnega mirua. Na kongresu so se zbrali mednarodno znani državniki, misleci, šolniki in predstavniki političnih ter socialnih gibanj, ki jih vodijo krščansko demokratska načela.
Mnogi vodilni državniki in politični voditelji so poslali kongresu tople izraze priznanja ter želje za uspešen potek zborovanja, med njimi n. pr. predsednik Nou-velles Equipes Internationales (mednarodna zveza kršč. dem. strank v Parizu), A. E. de Schryver ter bivši glavni tajnik iste organizacije, francoski državnik Robert Bi-chet, belgijski državnik in bivši ministrski predsednik Paul Van Zeeland, nemški kancler Konrad Adenauer, italijanski min. predsednik Mario Scelba ter glavni tajnik Democrazia Cristiana Amintore Fanfani, ustanovitelj italijanske krščanske demokracije Don Sturzo, mnogi vodilni politiki iz latinske Amerike, in še nazadnje podpredsednik USA R. Nixon, zunanji tajnik John Foster Dulles, guverner države /Vete York,
A.	Harriman, mnogi ameriški senatorji in poslanci in drugi odlični predstavniki političnega in javnega življenja iz USA in iz mnogih drugih držav širom sveta.
KONGRES SE ZAČNE
Kongres se je začel v petek 15. aprila zjutraj ob lOh, ko je prispel v palačo Car-negie Endowment nasproti palače Združenih narodov newyorški župan Robert Wagner. V lepem, modernem vhodnem prostoru so ga pričakovali predstavniki raznih narodnih skupin v narodnih nošah in mu ponudili po stari gostoljubni navadi kruha in soli. Slovenci smo imeli v zastopstvu dve dekleti in enega fanta v prekrasnih narodnih nošah in smo bili naj-številneje zastopani. Slovenski fant je župana tudi nagovoril.
Na otvoritvenem zborovanju je prvi govoril neivyorški župan. Sledili so mu mnogi odlični državniki.
Po končanih pozdravnih nagovorih je bil osnovan poseben častni odbor CDUCE, ki
takih oseb. To moramo delati sedaj tudi mi. Skrbno hraniti spomin na okoliščine, v katerih so taki kandidati za mučence umrli, ter jih kje zabeležiti. Za nekatere se je to že naredilo, za druge se dela, za mnoge se pa ni še nič storilo. Poleg tega je naša dolžnost, da k Bogu molimo, da bi nekatere teh svojih mučencev poveličal tudi pred Cerkvijo in to čimprej.
Ne smemo pa pozabiti, da gre taka zadeva v Cerkvi zelo počasi. 0 kitajskih mučencih iz bokserske vstaje leta 1900 sc je Cerkev šele zdaj izjavila in nekatere izmed njih proglasila za mučence; še bolj počasi je šlo glede oseb, ki so jih pobili med francosko revolucijo. Za nekatere izmed teh se še vedno vodi proces za beatifikacijo. Zato bo gotovo tudi za komunistične žrtve šla zadeva zelo počasi, morda še bolj kot za zgoraj omenjene, saj se Cerkvi ne mudi. Smo pa uverjeni, da bodo tudi izmed teh žrtev nekateri dosegli čast oltarjev kot mučenci.
ga tvorijo po lastnem pristanku naslednji odlični možje: Don Luigi Sturzo, Paul Van Zeeland iz Belgije, A. E. Schryver, Robert Bichet, A. Gerstenmeier, predsednik zapad-no-nemškega parlamenta, Amintore Fanfani, prof. Alceu Amoroso Lima, vodilni politik krščansko-demokratskega gibanja v Braziliji, Dr. Rafael Caldera, voditelj kršč.-dem. gibanja v Venezueli (COPE1) in Ko-taro Tanaka, sodnik vrhovenga sodišča na Japonskem.
Tekom popoldneva so delegati poslušali poročila: predsednik Izvršnega odbora prof. Adolfa Prochazke, glavnega tajnika Unije Konrada Fienietvicza, zastopnika mladinske sekcije v Parizu dr. D. Pavlišta ter predstavnikov včlanjenih strank. Za SLS je podal poročila prof. dr. Peter Remec, ki je na koncu predlagal naslednjo resolucijo:
SLOVENSKA RESOLUCIJA O NEČLOVEŠKEM RAVNANJU Z JUGOSLOVANSKIMI BEGUNCI
Prav zadnje dni smo prejeli vesti iz italijanskih in jugoslovanskih časnikov, da so v prvih mesecih tekočega leta italijanske oblasti nasilno izročile jugoslovanski mejni straži več. skupin beguncev iz Jugoslavije in iz drugih dežel za železno zaveso.
Jugoslovansko komunistično časopisje poroča o približno 100 takih primerih, italijansko pa piše, da je bilo izročenih nekako 90 beguncev. To nečloveško postopanje z begunci se je sprevrglo v javen škandal, ko se je dne 5. marca 1955 skupina beguncev uspešno uprla italijanski policijski straži in je pred nosom ušla jugoslovanski straži, ki je na meji čakala, da begunce prevzame.
Neizpodbitno drži, da se izročanje vrši že nekaj časa. Komunistično časopisje z naslado odobrava to početje policije. Neodvisni in demokratski tisk pa ugotavlja — imamo v rokah zanesljiva obvestila, ki iz drugih virov to potrjujejo —, da so bili begunci izročeni brez predhodnega sodnega postopka, kakor predpisuje mednarodni zakon in pogodbe o izročanju.
Ni nobenega dvoma, da so bile vse, ali vsaj velika večina izročenih oseb pošteni in zanesljivi demokratični ljudje, ki so ušli, da se rešijo komunističnega nasilja in preganjanja.
Zato pri tej priliki prosimo in rotimo vse krščansko-demokratske politične sile in vse zagovornike svobodnega gibanja, da u-porabijo vsa razpoložljiva sredstva z namenom, da vplivajo na vlade svobodnega sveta, in posebej na vlade zapadne Evrope, naj takoj prenehajo tako nečloveško ravnati z nedolžnimi begunci, ki so v dobri veri pobegnili iz komunistično zasužnjenih dežel.
Notorično je dejstvo, da je politično, gospodarsko in versko nasilje v Jugoslaviji bistveno istega brutalnega značaja kakor v vseh ostalih deželah pod komunistično diktaturo. Zatorej se obračamo na vlade v svobodnem svetu, naj jugoslovanskim beguncem prožijo iste pravice zatočišča (azila), in isto moralno in gmotno podporo, kakor so je deležni drugi begunci izza železnega zastora.
Dr. MIHA KREK načelnik Slovenske ljudske stranke
To resolucijo so delegati soglasno odobrili in je bila uvrščena med druge resolucije kongresa.
GORIŠKI SREDNJEŠOLCI VABIJO LJUBITELJE NAŠIH ŠOL K SVOJI
ZAKLJUČNI PRIREDITVI
KI BO V NEDELJO 15. MAJA IN NA VNEBOHOD 19. MAJA VSAKOKRAT TOČNO OB 20.30 NA ŠOLSKEM DVORIŠČU V UL. CROCE (ŠOLSKI DOM)
NA SPOREDU SO: PEVSKE TOČKE — RITMIČNE VAJE — TELOVADNI NASTOP - SLOVANSKI NARODNI PLESI — ŠALOIGRA »JEZIČNI DOHTAR«. VSTOP PROST. SPREJEMALI SE BODO PROSTOVOLJNI PRISPEVKI ZA REVNE DIJAKE.
V SLUČAJU SLABEGA VREMENA SE PRVA PRIREDITEV PRENESE NA VNEBOHOD, DRUGA PA NA NASLEDNJO NEDELJO, 22. MAJA.
Vsaka stranka-članica CDUCE je bila na kongresu zastopana po 15 delegatih. Tudi SLS je pradstavljalo 15 zastopnikov, ki so bili izbrani po predlogih posameznih krajevnih edinic, vključno najmočnejšo strankino edinico v Buenos Airesu v Argentini. Iz Clevelanda so prispeli trije delegati, iz Chicaga dva.
RAZGOVOR OKROG MIZE
Ideološko jedro kongresa je bilo obseženo v razgovoru okrog mize, ki se je vršil v petek 15. aprila zvečer in so na njem udeleženci obravnavali kongresno geslo: »Svoboda — predpogoj trajnega miru«. Razgovor, ki se ga je udeležilo kakih 250 oseb, je vodil predsednik Hunter College-a dr. George N. Shuster. Udeležili so se ga pa Mr. Ogden Reid, izdajatelj lista »Neiv York Heral Tribune«, prof. Charles Femvick, direktor pravnega oddelka pri organizaciji ameriških držav, Mr. John Cogley, predstavnik Ford Foundation in bivši urednik lista »Commomveal« ter Mr. Harry Flan-nery, časopisni poročevalec pri AFL (ameriški delavski zvezi). CDUCE je od svoje strani delegirala za ta razgovor dva svoja predstavnika: dr. Ivo Duchaček, bivši po-
slanec češkoslovaškega parlamenta in predsednik parlamentarnega odbora za zunanje zadeve, ki sedaj predava mednarodne od-nošaje (International Relations) na City College v Neu> Yorku in prof. dr. Teter Remec, mladi slovenski javni delavec, ki predava mednarodno gospodarstvo na For-dham univerzi v Nete Yorku.
Predmet razgovora se je sukal okrog bistveno važnega vprašanja o svobodi in miru. Učenci so ugotovili, da je trajno mogoče ohraniti in čuvati mir le v svobodni družbi, ki jo vodijo modri ljudje. Oba Evropejca (Duchaček in Remec) sta se dotaknila ti tej zvezi tudi vprašanja, kako bi bilo po njunem mnenju treba preosno-vati evropsko skupnost, da bi ne bile zajamčene samo pravice posameznih narodnostnih skupin, marveč tudi pravice po-edincev. Visoka raven razgovora je pokazala, kako brezpredmetni so šlagerji o soobstoju (Co-existence) vse dotlej, dokler po vsem sietu ne bo zmagalo načelo o človekovem dostojanstvu in o njegovih neod-svojljivih osebnih pravicah, kar vse komunizem tako brutalno gazi.
V	prihodnjem članku bomo opisali drugi del kongresa in njegov izredno uspešni zaključek.
Uspeli nastopi Jelka Devetaka
Pianist Jelko Devetak mi bo oprostil, da ne upoštevam njegove izrecne želje in javljam naši javnosti njegove mednarodne uspehe v pretekli koncertni sezoni.
Bogata je bila letošnja žetev pianista Jelka Devetaka:	Gorica, Videm, Padova,
Vicenza, Ljubljana, Dunaj. Povsod si je takoj začetkoma svojih koncertov prisvojil poslušalce in vzbudil njihovo zanimanje. Vse kritike izražajo isto skladno in enotno priznanje, vse so si edine, da smemo od mladega umetnika pričakovati še mnogo lepote. Celo v oceni njegove tehnike, njegovega udara, čudovite igre njegovih rok v obvladovanju godala; njegove neomejene sposobnosti, da popolno podaja in tolmači najrazličnejša »dela«, naletimo na popolno skladnost različnih kritikov, ki vrh vsega pripadajo različnim narodnostim. Po prebiranju teh kritik vemo, da je naš mladi pianist zanimiv in prepričljiv umetnik.
Neprecenljiva vrlina Jelka Devetaka je v tern, da nam, ki se opajamo v sončni luči, tolmači svet, ki žari samo v blesku njegovega lastnega notranjega doživljanja ter nas s svojim prikazovanjem prepriča in prevzame. Kako bi ne doživljali, sprejemali in tudi vzljubili tega našega umetnika »po božji milosti« takšnega, kakršen je in kakršen hoče hiti! Njegov dvig in razmah bomo z radostjo in ponosom sledili in sebi pridržimo samo željo, da nas on ne pozabi in nam kmalu zopet podari nekaj drobtinic od svojega bogastva: vemo,
da nam ima še mnogo povedati in se na ponoven nemi razgovor pripravljamo.
Odveč je, da na tem mestu beležimo razne kritike; dovolj bodi ugotovitev, da si je Jelko Devetak povsod, kjer je koncertiral, osvojil občinstvo in kritiko. Vendar je na mestu, da se hvaležno spomnimo ge. P. V. Hein, ki je večino koncertov mladega umetnika omogočila.
B.	M.
Izpiti na srednjih šolah v Gorici
Ravnateljstvi srednjih šol s slov. učnim jezikom v Gorici javljata, da se sprejemni, vstopni, nižji tečajni in zaključni izpiti pričnejo v soboto 4. junija ob 8.30 s pismeno nalogo iz italijanščine in se nadaljujejo po vrstnem redu, ki bo nabit na razglasni deski vsake šole proti koncu meseca maja.
Kdor želi polagati te izpite, mora najkasneje do 20. t. m. vložiti na ravnateljstvu šole prošnjo na kolkovainem papirju in ji priložiti listine, ki jih navaja oglas na razglasni deski šole.
Licejska in učiteljska matura pa se pričneta 20. junija.
PRI RADIJSKI ODDAJI »VERA IN NAŠ ČAS« bo govoril v nedeljo 15. maja ob 11.30 preč. g. dr. Jože Prešeren o prvomajskem govoru sv. očeta.
DAROVI ZA KATOL. TISK: N. N. iz Trsta 1000 lir. Bog povrni!
SV.BRATA,CIRILA IN METODA, PROGLAŠAJO SOVJETI ZA SLEPARJA
( N adaljevan je )
3.
Glavni vir o življenju in delu sv. Cirila in Metoda, ki sta leta 863 prišla oznanjevat krščanstvo na Moravsko, sta dva starocer-kvenoslovanska življenjepisa, legendi —- ali
staroccrkvenoslovansko — žitiji, ki so ju
toplo in dovolj verodostojno napisali verjetno njuni neposredni učenci. Na mlajšega od obeh bratov, na sv. Cirila, se nanaša Žitije Konstantina, ki navaja toliko podrobnosti iz njegove mladosti, da upravičeno sklepamo, da je te podatke mogel dati le sam 'bral njegov — Metod. Kljub temu, da Žitij Konstantina danes nimamo ohranjenih v izvirnem rokopisu ampak šele v kasnejših prepisih, gre torej za dragocen in nadvse zanesljiv vir.
V	osmem poglavju te legende stoji, da se je Konstantin Filozof na svojem poslanstvu k Hazarom v Hersonu srečal z nekakšnim pismenstvom v »ruskih črkah«. Takole je rečeno na omenjenem mestu:
»Našel pa je ta evangelij in psailterij z ruskimi črkami pisan, nn-ol je tudi člo-
veka govorečega ta jezik. In je govoril z njim, prejel moč govora in ga primerjal s svojim jezikom, razločil črke, samoglasnike in soglasnike, in ko je k Bogu pomolil, je kmalu začel brati in govoriti, da so se mu mnogi čudili in Boga hvalili.«
Ta citat bi na prvi pogled dal prav sovjetskim znanstvenikom. Toda v štirinajstem poglavju istega Žitija, ki govori o moravskih poslancih na carigrajskem dvoru, stoji:
»Cesar pa, zbravši posvet, je poklical Konstantina filozofa in mu povedal to reč in rekel: »Vem, da si truden, o filozof, toda potrebno je, da greš tja (na Moravsko!) Te reči pač ne more nihče drugi izvršiti razen tebe.« Odgovoril pa je filozof:	»Dasi sem truden telesno in bolan,
rad grem tja, ako imajo knjige v svojem jeziku.« Cesar pa mu je rekel: »Moj ded in moj oče in mnogi drugi so to iskali, a tega niso iznašli; kako torej morem jaz to iznajti?« Filozof pa je rekel: »Kdo more na vodo govor napisati in si ime heretikov naprtiti?« Odgovoril pa mu je zopet cesar: »Ako ti hočeš, more to tebi dati Bog, ki daje vsem, ki prosijo z zaupanjem in odpira tistim, ki trkajo.« — Filozof pa je po starem običaju šel molit z drugimi tovariši. Kmalu pa mu je razodel Bog, ki
posluša molitve svojih služabnikov. In takoj je sestavil črke in začel pisati evangeljske besede: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu, in Bog je bila Beseda.«
Med obema citatoma iz istega Žitija bi bilo torej nekakšno nasprotje. Toda razlagalcem besedila stare legende je to nasprotje vselej veljalo le za navidezno. Zakaj? Splošno sprejeta je teza, da so Rusi dobili svoje črke po skandinavskih Varja-gih — Roših, ki so kot podjetni trgovci in vojaki imeli naselbine na ozemlju sedanje Rusije tja do Črnega morja. Torej bi »ruske črke« tedaj utegnile biti varjaš-ke rune. Toda ker doslej kakega prevoda sv. pisma v skandinavske rune še niso našli, bi ta razlaga ne mogla držati.
Druga razlaga gre nekoliko dlje: Var-jagi — Rosi so se ob Črnem morju pomešali z Goti, ki so na primer na polotoku Krimu še v četrtem stoletju imeli svoj prevod sv. pisma. Zato pač mnogi mislijo, da izraz »ruski« v Žitiju pomeni gotski in da se je torej Konstantin v Hersonu spoznal z Vulfilovimi gotskimi črkami. Ta razlaga je veliko verjetnejša od prve.
Je pa še tretja razlaga, ki jo sprejema profesor Rajko Nahtigal in po kateri naj bi šlo v izrazu »rusiska pismena« za na-
vadno črkovno prestavo, nekakšno pomoto — rusko za sursko, kar bi pomenilo sirsko in bi se še najlepše skladalo s celotno legendo.
Od vseh teh navedenih razlag je vsaka verjetnejša od one, s katero stopa na dan sovjetska znanost, ki bi hotela visoko znanstveniško osebnost Konstantina Filozofa prikazati kot sleparskega srednjeveškega meniha. Toda nesporno je, da je bil Konstantin Filozof — Ciril eden prvih grških duhov svojega časa, Filozof zato, ker je predaval filozofijo na dvorni visoki šoli v Carigradu, to se pravi — bil vseučiliški profesor filozofijo na najznamenitejši visoki šoli svojega časa. In tako popolno abecedo — azbuko, kot je bila starocer-kvenoslovanska glagolska, je mogel sestaviti le izredno izobražen, filološko nenavadno razgledan in staroslovansko govorico dobro poznavajoč učenjak, kot je mogel biti zopet le on — Konstantin. Končno pa je tudi celokupni starocerkvenoslovanski prevod evangelija taka mojstrovina, da smemo v njem videti delo nenavadne izobraženosti in bistroumnosti Konstantinove osebnosti. Ne gre torej za šarlatanskega meniha, ampak za osebnost največjega formata, za katero smemo verjeti, d ni nikdar prodajal tuje učenosti za svojo.
H&ndel - Mazzetti
SMRT KATOLIŠKE UMETNICE. Na ve-liki petek je umrla avstrijska pisateljica Enriea Handel Mazzetti. Z njo se je poslovila od sveta ena izmed največjih pisateljic našega časa. Njena dela so bila prevedena v mnoge jezike in nekatera tudi v slovenščino. Predvsem poznamo Slovenci pisateljico Handel Mazzetti iz njenega romana »Junakinja iz Štajra«, oziroma »Štefana«, kot se imenuje v drugem prevodu, ki je izšel v Slovenčevi knjižnici, in iz Pregljevega prevoda njene zgodbe o Jescju in Mariji.
Enriea Handel Mazzetti je iz naturalizma in meglenega abstraktnega simbolizma, ki je takrat prevladal v evropski književnosti, zgradila v sebi resničen od Boga dan umetniški talent, ki je slonel na neomejeni veri in na ljubezni, ki zna vse razumeti in vse odpustiti. Poglobila se je predvsem v dobo katoliške reformacije v Avstriji in nam u-ustvarila živo sliko tedanjega časa prav v pretresljivi povesti »Štefana«.
Dunajska revija »Die Furche« je o njej zapisala: »To je bila močna žena, ki bi o sebi lahko rekla: Moja ume'nost gre nezmotljivo po poti, ki nii jo je Bog začrtal in na kateri nisem nikoli omahovala.«
S TRŽAŠKEGA
Deset kult. večerov S. P. v Trstu
Zadnji četrtek meseca aprila je Slovenska prosveta v Trstu zaključila vrsto prosvetnih večerov. Deset jih je 'bilo. V jeseni je politični položaj nekoliko zavrl delo. Ko pa so se razmere ustalile, se je delo zopet poživilo. Desetkrat so se zbrali hvaležni poslušalci in pazljivo sledili izvajanjem predavateljev, ki so posegali v našo kulturno zakladnico in iz nje posredovali vsem, ki so žejni slovenske besede. Program slovenskih večerov je bil vedno: pouku in zabavi. Za pouk so skrbeli predavatelji, starejši in mlajši, recitatorji in pevci, za zabavo pa še filmi.
Poučna predavanja so bila posvečena predvsem naši besedi in nje oblikovalcem. Spomnili smo se Meška, mladina sama Prešerna, naših živečih mojstrov besede, romali smo v duhu ob sliki na Koroško, na bližnji in daljni vzhod ter pogledali v delavnico naših likovnih umetnikov. Pri teh večerih nas je dvakrat razveselil s svojimi glasovi številni dekliški pevski zbor iz Skednja.
Tržaškim desetim slovenskim večerom pa se še pridružujejo prosvetni večeri v Mač-kovljah, Dolini, Bazovici in Proseku.
Dolgi in mrzli zimski večeri so za nami.
V	jeseni in preko zime pa zopet na svidenje !
Dve prenovljeni cerkvi v Bregu
V	nedeljo 22. maja bosta po mnogih letih zopet izročeni službi božji dve starodavni cerkvi v Bregu: cerkev Matere božje na Pečeh v župniji Boljunec in cerkev sv. Martina v Dolini. Slovesnost na Pečeh se bo začela s prenosom Marijinega kipa in blagoslovom cerkve ob devetih, slovesnost v Dolini pa popoldne ob štirih v župni cerkvi, kjer bo najprej blagoslov nove zastave Marijine družbe in nato večerna sveta maša v Martinovi cerkvi nad vasjo. Pridite!
Boljunec
Prijazna vas v Bregu Boljunec ima večne sikrbi in težave s kamnolomom nad vasjo. Neznosen ropot, prah, razstreljevanje z minami, kamni po zraku, vse to je povod velikega nezadovoljstva. Šolski razredi morajo imeti okna zaprta, sicer se v razredu malo sliši, mnogi bližnji sosedje morajo imeti hiše ves dan zaprte, bolniki nimajo miru, o kakšnem popoldanskem počitku ni govora, ker g. Brussi, lastnik
Z GORI
F BAKATA,	y
Škipetarjev POVEST - 19
Stari župnik je prijel roko in jo ogledoval z očmi izkušenega zdravnika. Vsi prsti so bili otekli in oteklina se je širila dalje po roki proti komolcu. Na dlani pri mezincu je bila strnjena kri. Zdravnik je zmajal z glavo, rekoč:
»Ne, to ni opraskano, ne podrsano. Ti «i udaril s stisnjeno pestjo z vso močjo na neko stvar, da se je razpočila žilica in pustila sledove krvi pod kožo.«
Ne da bi dalje govoril, je vstal in šel. Mladi redovnik je ostal sam, v položaju, iz katerega se ni znal izmotati.
Kako naj napravim? Hudo bo, če bom prisiljem razodeti vse, kar sem hotel ohraniti v srcu kot skrivnost. — Poznal je dobro železno voljo svojega predstojnika, ki bo napravil vse mogoče, da izvleče iz njega tudi to, kar bi rad zamolčal. — Prisiljen bom povedati, kako se je zgodilo z volkom, tako pride samo ob sebi, da moram povedati tudi o obisku pri čarovnici! — Dobro, če bo samo to, toda oče Anastazij ne bo zadovoljen; hotel bo ve-
kamnoloma, sicer veliko obljubi, a besede ne drži. Dolinska občina, ki bi morala prva nastopiti in res kaj doseči, je pač v Dolini in se malo meni za težave Boljunčanov. Neki modri Boljunčan je pravo pogodil, ko je rekel, da bi bilo takoj konec ropota in prahu, če bi novo občinsko hišo postavili v Boljunec! Tedaj bi se odgovorni takoj zavzeli za zadevo in jo rešili v splošno korist.
Opčine
Naša vas je postala zadnjih deset dni zopet zanimiva. Kakor znano, se pri nas zadržuje prvak italijanske komunistične stranke Palmiro Togliatti. Vilo, kjer se zadržuje visoki bolnik, oblegajo varnostni organi, časnikarji in naravnost nasilni in vztrajni fotografi. Bolnikovo stanje se je že toliko izboljšalo, da lahko pričakujemo vsak dan odhod.
Mačkovlje
V	petek zvečer smo pri nas zaključili za letos prosvetne večere. Večer je bil, kakor vedno, lepo obiskan in smo sodelovali vsi, stari in mladi, pevci in recitatorji. Lepi barvni posnetki pa so nam na steni pokazali naše ljudi pri delu in zabavi. Videli smo našo vas in okolico, pa kar ne moremo verjeti, da je tako prikupna. Nekaj slik nas je spomnilo na Koroško, kamor mislimo letos tudi mi Maekovljani, skupno z ostalimi Slovenci s Tržaškega, na obisk. Počasi se bo treba odločiti in pripraviti vse potrebno za na pot.
Maj v Dolini
Do malega znajo vsi Tržačani, kakšno narodno veselje se je vršilo preteklo nedeljo v Dolini. Sredi vaškega trga so fantje in možje postavili 20 metrov visok mlaj, ki je gotovo največji in najlepši na Tržaškem. To je stara dolinska navada, kar kažejo tudi fotografije, ki jih priletni Dolinčani z veseljem in ponosom razkazujejo. Letos je bil mlaj še nekaj posebnega, ker ga že več let namreč ni bilo in se je posrečilo najti lepo košato češnjo za krono mlaja, na katero so obesili nad 1500 pomaranč. To je bilo veselja za otroke v torek zvečer, ko so mlaj podrli in so smeB po nepisani pravici samo šolarji pobrati sladke sadove. Vsa vas si sedaj želi samo eno: da se ob letu ta krasna navada ne bi pretrgala. Cela vrsta mladih fantov nam daje upanje, da bo Dolina doživela še veliko takih lepih dni kakor zadnjo nedeljo.
Š K E G A
deti, zakaj sem šel k čarovnici Bori. Ali naj povem resnico? Ne, tega nikdar! — Porečem, da sem bil v starem mlinu samo iz radovednosti, da bi videl čarovnico, kar sem si že dolgo želel.
Medtem se je vrnil oče Anastazij s steklenico in obvezami. Sedel je poleg mladega duhovnika, razgrnil obveze na mizo, vzel eno, jo namočil z vsebino iz steklenice in jo položil na ranjeno mesto, potem je obvezal celo roko.
»Tako! S tem zeliščem sem že večkrat ozdravil take rane in jutri ti še enkrat pogledam. Sedaj ne preostaja drugega, kot da poveš vse o tej nevarnosti. Moram vedeti. Nadaljuj polagoma, ne skrivaj mi nič. Kako si že rekel — spustil sem se v dolino Fandi, in potem?«
»Sem prebredel reko, šel navzdol do prvega potoka, od ondod dalje v hrib.«
Stari župnik je približal stol, da 'bi bolje slišal.
»Si šel na hrib na lov, kaj ?«
Oče Anastazij se je delal, kot da ne sliši in nadaljeval:
»Pot gre dolgo časa ob potoku, je strma in težavna — prišel sem precej visoko, nisem pa videl nobene živali za lov.«
blagoslov pri Starem sv. Antonu. Mar. dr., ki je imela ta dan shod in sprejem v Marijin vrtec, je hotela tako preč. monsignor-ju nekoliko nadomestiti odsotnost njegove čmiške Mar. družbe, ki jo je vodil 30 let.
Sestanek staršev
Za goriške srednje šole se je preteklo nedeljo vršil sestanek staršev na šoli v ul. Randaeeio, ki ga je vodil ravnatelj prof. Nemec. Po uvodnih besedah g. ravnatelja in njegovih priporočilih za bližnje počitnice je eden navzočih staršev prebral spomenico na ministrstvo, v kateri starši prosijo, naj pristojne oblasti v Rimu poskrbe za uzakonitev slovenskih šol in njih boljšo preskrbo z učili, zlasti z raznimi kabineti. Nakar so se navzoči dotaknili tudi stavk, ki so jih že imeli in ki jih mislijo še imeti srednješolski profesorji v Italiji. Gotovo, da so te stavke staršem zelo neljube, posebno sedaj ob koncu šol. leta. Želja vseh je, naj bi se zadeva profesorjev rešila brez nadaljnjih stavk.
Rupa
Še vedno se z veseljem spominjamo našega lepega praznika sv. Marka, o čemer je poročal že »Kat. glas« v zadnji številki.
Gospodu župniku smo res hvaležni, da nam je pripravil to slovesnost, ki se je pod njegovim vodstvom tako lepo vršila. Obenem se mu zahvaljujemo, ker se tako trudi za našo cerkev, ki jo je prav lepo prenovil. Prepričani smo, da se bo še nadalje rad žrtvoval za lepoto naše cerkve, če ga bomo tudi mi razumevali in podpirali.
Visoko v pročelju cerkve je okusna vdolbina večkrat razsvetljena, iz katere gleda na našo vas in jo blagoslavlja Devica Marija. To je lep spomin na marijansko leto.
Tragičen zaključek avtomobilske dirke v Gorici
Nedeljske avtomobilske tekme so privabile na goriške ulice veliko število gledalcev, ki so z zanimanjem sledili drznim dirkačem. Vendar se je navdušenje kmalu poleglo spričo strašne nesreče, ki se je dogodila na goriškem Korzu v bližini klinike Sv. Justa. Iz še neznanih vzrokov je dirkač Armando Frangois, upokojeni stotnik aviatik iz Ferrare, zašel s poti in se v blazni brzini zaletel v drevo. Pri tem si je zlomil hrbtenico in dobil tudi druge težke notranjo poškodbe, katerim je dve uri nato podlegel v kliniki Sv. Justa.
*
Druga smrtna žrtev pa je bilo mlado 26-letno dekle iz Štandreža, Cirila Lutman, ki se je v nedeljo zvečer peljala s svojim prijateljem na motorju proti Gorici. Na nevarnem križišču pred Zagrajskim mostom je motor z močjo zaletel v enega izmed dirkačev, ki se je s svojim avtom vračal iz Gorice. Trčenje je bilo tako hudo, da so vsi trije utrpeli lažje in težje poškodbe. Najhujše je bila zadeta Cirila Lutman. Prepeljali so vse tri v tržiško bolnico; Lutmanovo so v obupnem stanju pripeljali v ponedeljek zjutraj domov v Štan-drež, a je med prevozom umrla.
Prizadeti družini naše iskreno sožalje in večni mir njeni duši.
Jamlje:
KRONIKA NESREČ. Pretekli teden smo v Jamljah dosegli poseben rekord in to rekord cestnih nesreč ob zloglasnem »ovinku smrti« pri Lužcah. V ponedeljek sta se hudo ponesrečila dva domača fanta, ko sta z izposojeno lambreto zaletela v tovorni avto, pri čemer je eden ob nogo, kakor smo že poročali. Naslednjega dne, ko je deževalo, je prišel gospodar razbite lam-
»Dobro, in potem?«
»Sem šel višje — in —«
»Dobro, dobro, in potem?«
Stari župnik je spoznal, da oče Mavricij nekaj skriva.
»Potem — sem prišel do starega mlina.«
»Ker si bil ttuden, si šel notri, da se odpočiješ ali tudi da spiješ čašico kave. Toda kolikor mi je znano, ni tam nobene družine.«
Mlademu duhovniku je zmanjkala sapa; pomislil je in rekel:
»Nimam izhoda, moram ti povedati jasno in resnično: Ni me pripeljala pot tja gor kar tako, hotel sem po lastni volji iti tja, da bi videl enkrat čarovnico, vkljub tvojim besedam in nasvetom. Če sem pogrešil, te prosim odpuščanja.«
Pričakoval je po teh besedah, da ga bo začel predstojnik oštevati. Nasprotno se je stari župnik zasmejal na vse grlo:
»A, to je bil tvoj lov? Bil si pri čarovnici, ha, ha, ha! Kaj si pa iskal tam?«
»Hotel sem, — hotel sem jo pregovoriti, da se spreobrne na pravo pot.«
»Povej mi, si li kaj dosegel? Ti lahko čestitam na uspehu?«
»Žal ne; nasprotno; moj obisk se je končal z zasmehovanjem! Nadražila je
brete iz Tržiča pogledat, kaj je z lambre-to; pripeljal ga je njegov prijatelj z novo »Seicento«. Na ovinku pa z vso silo pridir-ka neka »1100« in le-ta zadene v polno tako, da sta oba avta zdrknila pod cesto, pri čemer so bili vsi štirje ranjeni — eden je že pokopan, od avtomobilov je pa zlasti »Seicento« hudo poškodovan. — V sredo je prišel rešilni voz po drugega Pahor Jožefa, ki je nesrečno padel s kolesa, ko se je vračal s polja in si nalomil nogo. — V četrtek zvečer je pa neki fant pri igranju precej trdo zadel z glavo ob drugega, da nastale podplutbe kar nočejo izginiti. V petek — čeprav pravijo, da je nesrečen dan — nismo zabeležili nobene nesreče. Zato je pa sobota zopet zahtevala svoje žrtve. Prav na istem ovinku je z vso silo zdrknil neki luksus-avto iz Gorice pod u-sodno škarpo, kjer je našlo smrt že nešteto nesrečnežev; voznik menda ni dobil hujših poškodb, dočim si je avto zdrobil vso streho. Nekoliko pozneje pa bi skoraj zadela ista nesreča drug avto, ki je pa k sreči zadel v obcestni kamen in se tako rešil, čeprav je eno kolo že viselo nad škarpo. Zares žalosten rekord!
Števerjan
Preteklo nedeljo smo praznovali našega farnega patrona sv. Florijana. V cerkvi je bilo zjutraj zelo slovesno pri deseti sveti maši, ki jo je daroval č. p. Fidelis. Za to priliko sta nas obiskala tudi oba naša soseda, g. župnik iz Pevme in iz Štmavra.
—	Naša hvaležnost Bogu je bila ta dan še večja, ker nam je poslal tako potrebni dež.
Popoldne se je po blagoslovu zbrala na Dvoru vesela družba cerkvenih pevcev ter igralcev od 1. maja, da so se ob rujni briški kapljici nekoliko odpočili od truda, ki so ga imeli pretekle tedne.
Dne 2. maja smo pa spremili k večnemu počitku vdovo Jožefo Mužič. Po kratki bolezni je v Gospodu zaspala. Štiri mesece prej smo pokopali njenega moža. Kmalu jo je torej poklical za sabo.
Preostalim otrokom in sorodnikom naše sožalje.
Akademija za prvoobhajance
Prihodnjo nedeljo bo v Gorici v cerkvi sv. Ignacija prvo sv. obhajilo za slovenske otroke. Vršilo se bo med sv. mašo ob 9. uri. Popoldne bo za otroke-prvoobhajance, njih družine in znance in tudi za druge ljudi priložnostna akademija v Domu Brezmadežne na Placuti. Začetek bo ob 4.30. Akademijo prirejajo otroci iz sirotišča in iz Mar. vrtca. Vstop samo z vabili, ki jih dobite na običajnih mestih. Vabljeni!
OBVESTILA
PEVSKI KONCERT. Cerkveni pevski zbor iz Pevme se marljivo pripravlja za pevski koncert, ki ga bo priredil v dvorani »Brezmadežne« na Placuti dne 21. m
22.	t. m. Vodil ga bo pevovodja Valentinčič Franc, požrtvovalni organist iz Pevme. Program obsega izbrane slovenske pesmi za mešani in moški zbor naših domačih priznanih skladateljev.
IZLET KDZ V GONARS. V okviru praznovanja desete obletnice osvoboditve so vodstva Kmetskih delavskih zvez iz Doberdoba, Sovodenj in števerjana sklenila po-častiti žrtve taborišča v GonaTsu.
V	ta namen so sklenila napraviti izlet v Gonars v nedeljo 22. maja, kjer bodo izletniki položili venec na grobišča in prisostvovali zadušni masi.
Po končanem obredu se bodo izletniki sporazumeli za nadaljevanje izleta, ali v
volka, da je planil name.«
»Pasha Zotin! — Kako? Kako? Da se je drznila spustili volka nate? — In potem, potem?«
»Potem sem s pestjo prislonil volku eno po glavi.«
»To je pa res vredno čestitanja! Samo škoda, da nisi tudi čarovnici potolkel glave! To ti je roka! Sedaj se nc smemo več šaliti s teboj, ker mož, ki s pestjo pobije volka, je vreden spoštovanja! Jurij, Jurij!«
Služabnik je prihitel.
»Pojdi v klet in prinesi tisto steklenico, zadnjo pri vratih na desno, ker danes moramo piti na čast našega gospoda lov-ca. Ali veš, kakšno junaštvo je storil?... Zmogel je s pestjo pobiti volka na tla!
To se pravi junaštvo! — Pojdi hitro in prinesi tisto vino!«
Čez nekoliko časa se je služabnik vrnil s steklenico v rokah. Postavil jo je pred gospodarja in hotel oditi. Oče Anastazij ga je ustavil:
Prinesi okatarko (steklenica za približno 3/4 litra), napolni jo, da boste vsi pili! — Tudi vi služabniki pijte na zdravje našega lovca!«
Oglej in Gradež ali drugam. Odhod zjutraj, povratek pa zvečer.
Kdor se izleta misli udeležiti, naj se javi v kavarni Bratuž v Gorici, pri g. Josipu Perinu v Števerjanu in pri voditeljih Kmetskih delavskih zvez v Doberdobu in Sovodnjah.
Sama vožnja bo stala približno 600 lir na osebo.
SHOD TRETJEGA REDA. V nedeljo 15. | maja bo običajni mesečni shod Tretjega reda v Gorici ob 3.45, to je četrt ure prej kot ponavadi.
VODSTVO
Readio Trst A
Nedelja, 15. maja 1955: 12.00 Oddaja za najmlajše: Pravljica o žalostni princeski.
— 20.30 Mozart: Beg iz seraja, opera v 3 dej.
Ponedeljek: 18.00 R. Strauss: Koncert za oho o in orkester. — 19.15 Mamica pripoveduje. — 20.30 Slovenski zbori. —* 22.40 Chopinovi valčki.
Torek: 18.30 Koncert baritonista Marjana Kosa. — 19.15 Radijska univerza. — 21.00 Radijski oder: Verne: Carski sel.
Sreda: 18.30 Z začarane police: Kovačeva Rozalka. — 18.40 Koncert tenorista Pavla Pokomija. —	20.30 Poje ženski tercet
»Metuljček«. —	21.00	Aktualnosti. —
22.00 Književnost in umetnost.
Četrtek:	11.30	Oddaja	za najmlajše. —
14.30 Slovenski odmevi. — 18.30 Mozart: Koncert za klarinet in orkester. — 20.30 Nastop pevskega zbora Ivan Cankar. —
21.00 Dramatizirana zgodba:	Peterlin: Leopold Layer.
Petek: 18.30 Z začarane police: Zlati hrošč.
— 19.15 Šola in vzgoja. — 20.30 Poje moški kvintet. — 21.00 Tržaški kulturni razgledi. — 22.00 Književnost in umetnost. — 22.15 De Falla: Noči v španskih vrtovih.
Sobota: 15.30 Pogovor z ženo. — 16.20 Domači odmevi. — 18.00 Dvorak: Serenada za godalni orkester. —	19.15	Radijska
univerza. — 21.45 Igra violinist Jehudi Menuhin. — 22.15 Schubert: Simfonija št. 8 - Nedokončana.
Spremembe na tržaškem radiu
Radijska postaja Trst A sporoča, da bo pričenši s 15. majem t. 1. uvedla
spremembe urnika govorjenih sporedov:
POROČILA:	vsak	delavnik:	7.15, 8.15,
13.15, 14.15, 20.15, 23.15.
Ob nedeljah in praznikih:	8.15, 13.15,
14.15, 20.15, 23.15.
PREGLED TTSKA: vsak delavnik ob 14.30. ŠPORT: dnevno ob 20.00 uri; ob nedeljah ■tudi <>b 21.00.
KULTURNI OBZORNIK: vsak delavnik ob 12.45.
VEČERNA PREDAVANJA:	dnevno ob
19.15. — Ponedeljek sreda in petek ob
21.00 in 22.00.
RADIJSKE IGRE:	torek in četrtek ob
21.00.
LISTNICA UREDNIŠTVA Ker je prihodnji četrtek praznik Kristusovega vnebohoda, izide naš list dan prej, v sredo. Zato prosimo gg. dopisnike, da pošljejo prispevke pravočasno.
CENA OGLASOV
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L. 20, osmrtnice L. 30, več 7% davek na registerskem uradu.
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici
Odprl je zapečateno steklenico, vzel v roike dva kozarca in dal enega očetu Ma-
vriciju:
»Pojdiva iz te vroče sohe na dvorišče; tam mi boš povedal besedo za besedo, ves pogovor z Boro.«
Vzel je steklenico s kozarcema. Oče Mavricij je šel za njim. Sedla sta k mali mizici na dvorišču; stari župnik je napolnil kozarca z vinom, dal enega mlademu redovniku in trčil z njim, rekoč:
»Za dobro in srečno roko!«
»Naj dobro tekne in podaljša življenja!«
Župnik si je napravil cigareto, jo vžgal, zvil še eno za očeta Mavricija in ga prosil, naj začne s pripovedovanjem.
Lovec mu je ustregel; govoril je p« o-prezno, da bi mu ne ušla kaka beseda o Luli in njeni skrivnosti. Pripovedoval je na dolgo in široko ves pogovor, ki ga je imel s čarovnico.
Župnik je pazljivo poslušal, da ne bi preslišal kake besede. Tu pa tam je spil požirek vina in potegnil parkrat iz cigarete. Ko je pa oče Mavricij omenil Don Bibaj-a, je pozabil na vino in kajenje, tako ga je ta stvar zanimala.
(Nadaljevanje)
Zlatomašniško slavje v goriški stolnici
»Zlatomašnik, bod’ pozdravljen, danes kličemo ti vsi!« ,tako so zapeli pevci na koru, ko se je zlatomašnik msgr. Alojzij Novak v spremstvu duhovščine prikazal pred oltarjem, tako so čutili vsi verniki, ki so to sončno nedeljsko jutro napolnili goriško stolnico kakor ob največjih praznikih. Z največjo pobožnostjo smo sledili sv. daritvi, ki jo je daroval zlatomašnik, častitljivi in od vseh priljubljeni msgr. Novak. Z njim smo se zahvalili Bogu za velike milosti, ki mu jih je naklonil v dol- . gih petdesetih letih mašništva. Prav nič se nismo začudili, ko smo zagledali zlatomaš-nika samega na prižnici, saj nam je njegova ponižnost in skromnost prav dobro
znana. Z domačo, a zato tako prikupno in iskreno besedo nam je povedal, da je za slavljenca zelo mučno poslušati govorance, katerim ne more oporekati, pa četudi bi rad. Najlepše izpričevalo vsega jubilantovega petdesetletnega duhovniškega delovanja pa so bile njegove lastne besede: »V vseh petdesetih letih se nisem niti enkrat pokesal, da sem postal duhovnik.« Kdor ob zatonu življenja lahko to izjavi, tisti svojega poklica ni zgrešil.
Zlatomašniško slavje je še povečalo lepo petje, ki sta ga izvajala dekliški zbor Marijine družbe skupno z mešanim zborom SKPD. Zaključni zahvalni pesmi pa se je pridružila vsa cerkev, saj je vsako duhovniško slavje tudi naše, kakor je vsak duhovnik ves božji in obenem ves naš.
Popoldne je g. zlatomašnik imel slovesen