Plastično risanje obale je prikladno le tam, kjer je obala strma; sečoveljske nizke obale pa ne bi smeli narisati, kakor je na skici 56. Takšna shematizirana risba ne daje pravilnega vtisa in učenca zavaja v napačne predstave. S skice 89 bi si marsikdo predstavljal, da so otoki podobni keksom, ki plavajo na vodi ; koliko resničnejši je otok na skici 81, kjer ni shematiziran. Ni vsak način za vse! Na ekici 93, ki prikazuje vulkansko površje v shematičnem bloku, je težko razpoznati, kaj so narisane oblike. Risba mora predstavo olajševati, če ne, j e bolje, da ne rišemo. Za grudasta gorovja in planote grebensko risanje ni pri - kladno (skica 14a), ker ne more prikazati njihovih ploskev. Tisto, kar hočemo prikazati, mora biti z risbe zares raz- vidno. V peterokotniku na skici 61, ki naj pokaže središčno lego Pariza, bi dijak središča na postavil tja, kjer je Pariz. Ce hočemo predočiti preval, ga ne smemo skriti za breg, kakor je to na skici 78. Diagrame rišemo zaradi pr imer- janja, zato morajo kazati pravilne podatke. Ce ni na abscisi pravega dolžinskega razmerja kakor na primer na skici 146, kjer je 7-letna doba podana z isto dolžino kot 10- letna, potem tudi rezultanta ni pravilna. Kadar imamo namen prikazati manjše količine, ne smemo vzeti večjih znakov, kakor je na primer na skici 157, kjer so prašiči v Bosni mnogo večji kot v Vojvodini. Zelo dobra je pri - merjava vegetacijskih pasov v različnih geografskih širinah in nadmorskih višinah (skica 160), le da bi morali imenovati tudi višinske regije in ne bi smeli vpisati planih, ker teh v polarni coni pač ni, namesto praproti pa bi morali napi- sati drevesaste praproti in namesto rož cvetnice. K jer že- limo prestaviti neko stopnjevanje, kakor na primer na skici 28a glede gostote prebivalstva, je bol je uporabiti stopnjevane tone iste barve, kakor pa različne barve, ki same po sebi ničesar ne [>ovedo. Kakor pri vsakem šolskem delu, mora biti tudi pri risanju neka doslednost in neki sistem. Ce na primer označimo sosede Jugoslavije s tem, da z barvnimi kredami naslikamo njihove zastave, ne smemo nekaterih izpustiti, kakor sta na skici 27a izpuščeni Madžarska in Bolgarija. Stolpce v grafikonih je najbol je razvrstiti po velikosti, da učencem ostane v spominu vrstili red (poglej skico 108 in 123!). Ce rišemo najvišje gore posameznih dežel in j ih s črtkami povezujemo z zeml je - vidom, moramo vse tiste dežele narisati tudi na karti, ne pa nekatere izpustiti kakor je to na skici 39a. Ker rišemo zato, da pojav približamo pojmovanju učencev, je prav, da uporabljamo takšne znake, ki so za predmete bistveni. Zato se zdi čudno, da sta plast prsti na skici 86 in premoga na skici 99 čisto beli. Takih pomanjkljivosti se izogibajmol Za risanje pri pouku se je treba doma pripraviti in dobro premisliti, kaj bomo risali in kako, da ne b o m o z risbami vzbujali učencem napačnih predstav, temveč j im bomo z njimi razčistili pojme. Barvaste skice v prilogi so videti v knjigi preveč pre- proste in preokorne, na tabli bodo pa napravljale drugačen vtis. Ponekod so podatki nepravilni. Po 9kici 29a bi sodili, da je v Piranu večina Italijanov, po skici 9 pa, da je Postojna okrajno mesto. Temu se ne smemo čuditi, ker je material čakal pet let na nati9 in je vsebina skic medtem že zastarela. Opozorim naj še nq, nekatere jezikovne nepravilnosti, ker se teh mnogo raje oprimemo kakor pravilnih in lepih izrazov. Omahovanje temperature (str. 126) je še slabše kot kolebanje. Namesto vodostaja (str. 130) recimo «tanje vode, čeprav se je ta skovanka že udomačila med strokov- njaki. Saj tudi namesto kolodvora uporabljamo iziaz postaja. Cemu imenujemo temperaturo toplina, ki je le srbskohrvaški izraz za toploto? Cemu se nam zde boljše tujke kot domači izrazi, na primer areal namesto površje? Na strani 93 je pridevnik monsumski namesto monsunski, na strani 172 piše palagružki in plitviški, na strani 175 je v karti napis Šumadinske gore, ki pač niso imenovane po Sumadincih, ampak po pokrajini Šumadiji. Kl jub takšnim pomanjkljivostim, ki jih lahko sami popravimo, smo geografi hvaležni avtorju za tako pomembno delo 8 področja geografske metodike, založbi Obzorja v Mariboru pa za korajžo, da je knjigo izdala kljub velikim tiskarskim stroškom in slabim trgovskim pričakovanjem. France Planina KRAJEVNI ZBORNIKI Nadaljujemo s poročanjem o novejših krajevnih zbor- nikih, ki so važen vir za spoznavanje krajev in ki jili učitelj geografi je rabi predvsem pri ekskurzijah. V zbor- nikih, o katerih poroča ta številka, je navadno težišče na snovi iz narodnoosvobodilne borbe, umetnostnih spomenikih in podobno, važen del pa zavzemajo tudi geografski in zgo - dovinski članki, ki nas prav posebno zanimajo. Razvese- ljivo je , da so pri vseh sodelovali tudi geografi . CELJSKI ZBORNIK 1957. Izdal Svet za prosveto in kulturo okraja Celje, Celje 1957, 291 strani. V uredniškem uvodu zvemo, da so bili celjski prosvetni delavci po prvem Celjskem zborniku 1951 pred izbiro, ali naj pričnejo tudi v Celju izdajati lastno kulturno revijo ali pa naj nadaljujejo z zbornikom. Odločili so se za zbornik. V Celjskem zborniku 1957 zanimata geografa predvsem dve razpravi. Prva j e 24 strani obsegajoča razprava Mari- jana Žagarja z naslovom Savinjska dolina in hmelj . V njej je pregled reliefnih, vodnih, podnebnih in pedoloških raz- mer v Savinjski dolini, težišče pa j e na razvoju hmeljskih nasadov in njihovi gospodarski vrednosti. Priložena je pedološka karta in so podani zanimivi ekonomski računi, ki jih je avtor utegnil dobiti pri Hmeljski komisiji v Žalcu. Razprava Janka Orožna: Gmajne na področju srednje Savinje in njenih pritokov (38 str.) ima zanimiv uvod, ki razlaga nastanek fevdalne lastnine, ustanavljanje novih kmetij in kmetijic v dobi kmečkih nemirov in uporov na dominikalni zemlji (te, po 1. 1542 nastale kmetije so ime- novali dominikalne, za razliko od starejših rustikalnih), prepuščanje fevdalnih gozdov in pašnikov v uporabo po - dložnikom v {naslednjih stoletjih in prodajo fevdalnih gozdov in gmajn. Ker se je razdeljevanje pašnikov med podložne kmete po patentu Marije Terezije iz leta 1768 zavleklo, so se srenjske gmajne ohranile do nedavnega in so tako važne za agrarno geografi jo sedanjosti. V drugem delu raz- prave Orožen podrobno opisuje gmajne v Celju, Vojniku, Žalcu, Šempetru, Preboldu, Polzeli, Braslovčah in v oko- liških vaseh teh krajev ter v Taboru. Ostali važnejši članki v tem zborniku so: Ludvik Re- beušek, O pomenu in problematiki prirodnih zdravilišč celjskega področja ; Janez Rihteršič, Bentonitna nahajališča severno od Celja; Jože Curk, Razvoj celjske mestne vemute; Lojze Cukala, Prerez skozi trgovino celjskega okraja v zadnjih letih, in drugi. 27 1'OSAVJE I. Izdal Svet za prosveto in kulturo občine Brežice. Brežice 1957, 131 strani, broširano. Tudi v tem zborniku nas najbolj zanimata geografski in zgodovinski članek. Zgodovinski pregled je prispeval dr. Milko Kos z naslovom: Brežide v srednjem veku. Kos razlaga nastanek Brežic v luči političnih razmer Posavja v srednjem veku in zakaj se javijo Brežice kasno, šele v XIII . stoletju, to je po prenehanju madžarskih vpadov, po ustavitvi državne meje ol) Sotli in po sklenitvi premirja z Ogri in Hrvati v prvi polovici XII . stoletja, ko so nastali ugodni pogoji za vojaško, upravno in gospodarsko postojanko ob meji. Geografski opis Brežic (19. str.) je prispeval geograf novinar Boris Lipužič. Po fiziško-geograf- skem pregledu je Lipužič opisal historični topografski razvoj mesta na brežcu ob Savi, populacijski razvoj 1869— 1953, gospodarstvo, upravne in kulturno-prosvetne funkcije in perspektivni razvoj naselja. Ostali zanimivi članki so še: V. Sribar — P. Petru, Nevi<)dunum; S. Skaler. Posavje v uporu 1573; F. Baš. Iz narodnostnih bojev v Brežiškem Posavju; S. Škaler, Uni- čenje brežiške čete; S. Škaler, Nacistično preseljevanje pre- bivalstva v Posavju, in drugi. KAMNIŠKI ZBORNIK II, izdal in uredil uredniški odbor, glavni urednik Avguštin Lah. junij 1956, 241 strani. Med drugimi so članki: Avguštin Lah. Zanimivi podatki iz življenja mladine; Božo Otorepec, Prebivalstvo Kamnika v srednjem veku; Angclos Baš, Gotska in renesančna noša v kamniškem območju; Pavel Kunaver, Kamniška Bistrica; Miha Prešeren. Sadjarstvo kamniškega okoliša; Bogdan Kobol, Komunalna ureditev in gospodarstvo kamniške ob- čine; Pavel Kunaver na 16. straneh v poljudni obliki opi- suje geomorfološki razvoj Kamniške Bistrice v neogenu, posebno pa v pleistocenu. KAMNIŠKI ZBORNIK 111, junij 1957, 343 strani. To je najvažnejša številka zbornika za spoznavanje zgodovine in geografije mestu in okolice. Tatjana Kraut- fjifrer v članku z naslovom Geografski momenti v razvoju Kamnika do začetka XIX . stoletja zgoščeno podajo bistvene podatke, ki so potrebni geografu-šolniku za spoznavanje mestnega razvoja. Opisano je prirodno, predvsem mikro in makroreliefno okolje, v katerem je zrastlo mesto, podčr- tana vloga prometnih poti za nastanek in zaostajanje mesta za Ljubljano ter zbrani glavni zgodovinski viri o gospo- darskem in socialnem življenju mesta do začetka XIX . stol. Milan Šifrer je prispeval članek Pleistocenski razvoj Kamniške Bistrice in pritokov. V njem opisuje širino dolin v odvisnosti od petrografske sestave in klime ter številne faze akumulacije in erozije, ki jih pojasnjujejo z drobnimi |>eriglacialnimi in drugimi pleistocenskimi procesi. V članku Kras v Kamniških planinah, opisuje in. raz- laga Pavel Kunaver z že znanim poljudnim načinom kraške pojave. Navaja več vrst žlebičev in škrap, kot jih pozna dosedanja slovenska kraška morfološka literatura. Za poznavanje mestne zgodovine in geografije, ter bližnje in širše okolice so pomembni še naslednji članki: Kmilijan Cevc, Kamnik v starih podobah; Božo Otorepec, Donesek h gospodarski zgodovini Kamnika do X\ T. stol.; Angclos Baš, Stavbni značaj Kamnika v franciscejskcm katastru; Vlado Valenčič, Bistriški gozd in kamniški me- ščani; Ivan Zibka. Kamniški Stari grad; Uroš Janko, Kme- tijsko gospodarstvo Tuhinjske doline; Vladimir Rebolj. Lesna industrija v območju bivšega kamniškega okraja; Albin Pavlin, Domžale v svojem razvoju; Janez Perovšek. Iz zgodovine slamnikarske industrije v Domžalah. Ivan Gams MIRKO RIJAVEC, Južna Amerika, dežela v razmahu, Gorica—Trst 1937, strani 83. Prikupna knjižica s podnaslovom „Dežela, prebivalstvo, zgodovina, kultura", ni običajni opis Južne Amerike, ka- kršnih je obilo v geografski literaturi. To namreč ni zgolj prikaz, ki bi bil nastal iz različnih knjižnih del. bolj ali manj posrečen kompilat, temveč je izvirno delo. ki je nastalo ob dolgoletni in bogati avtopsiji slovenskega rojaka, ki je živel in popotoval po Južni Ameriki nad dvajset let. Iz teh osebnih doživetij in spoznanj je avtor črpal svoje neposredne vtise in opise in tako na plastičen način raz- grnil pred nami marsikatero podobo iz južnoameriških dežel, marsikje sicer močno subjektivno, toda zato nič manj zanimivo in privlačno. Saj v tem je tudi vrednost tega dela. Taka knjiga nam more izredno koristno dopolniti običajne strokovne opise in jim dati potrebno barvitost in sočnost. Kljub številnim lastnim spoznanjem pa je avtor svoja opažanja lepo vskladil z dosedanjimi strokovnimi dognanji, s čimer je delo le pridobilo. Knjižica ni le geografski opis, saj avtor odmeri dosti prostora tudi čisto etnološkim, sociološkim, zgodovinskim in kulturnim pojavom. Med temi je nekaj prav zanimivih, na primer o sanpaulizmu, o indianizmu, o verskih raz- merah in podobno. Knjižice smo še posebno veseli, ker je delo goriškega rojaku in ker nam jo posredujejo naši zamejski Slovenci. Savo Maric — Kostu Rakič, Lepote i znamenitosti Jugo- slavije, Beograd 1937, strani 135. Knjiga je v bistvu turistični priročnik, ki nam! v- leksi- kografskem slogu podaja osnovne podatke o 264 krajih v Jugoslnviji. Avtorju v uvodu sicer poudarjata, da je „ v knjigi zbrano gradivo o turističnih krajih, kakor tudi o drugih važnejših krajih, ki so zanimivi za popotnike in turiste"!? Zdi se pa, da avtorja to omenjatn bolj iz zadrege, oziroma zarudi premulo izdelune konccpcije o toni. kuj je in kuj ni uvrstiti med turistične krnje. Med opisi naletimo na celo vrsto takih krajev, ki res nc sodijo semkuj (Brčko, Doboj, Čaplina itd.), zalo je razmerje po posameznih repu- blikah nekoliko nenavadno (Srbija 50 krajev, Hrvatska 73, Slovenija 37, Bosna in Hercegovina 32, Črna gora 21 in Makedonija 21 krajev). Pri opisu slovenskih krajev motijo nazivi kot „Gozd Martuljak", „Kopar" , ponekod pa tudi stvarne pomanj- kljivosti. Skoda, da sicer številne fotografije, ki so že zaradi slabega papirja precej nejasne, niso podnaslovljene. Knjiga [nas s svojim naslovom pravzaprav zavaja in pri- čakujemo več, kot pa nam v resnici nudi. D. R. 28