115
Trentskega lovca je hotel Aškerc opevati, a v mislih mu je bil - Faust. Kot zlobni, zapeljivi princip je uvedel „zelenega lovca", ki igra vlogo Mefista. To naj bi bil istinit vrag, in razne ironične poteze spominjajo Goethe-jevega vzorca; vendar moramo reči, da je ponesrečen stvor. „Zeleni lovec" je kot vrag seveda metafizičen modroslovec in deklamira svoje misli o vzrokih, o moči in sili, o raznih svetovih in podobnih stvareh. A kako je mogel Aškerc hudirja privesti do tega, da se je nesrečno zaljubil v lepo Vido, nam je neumljivo. Vekovečni princip zla, ki šteje stoletja in pre-merja svetove, pa se kar naenkrat zagleda v mlado krčmarico v Soški dolini in postane melanholičen ter javka o svoji nesrečni ljubezni, — je vendar prečudna prikazen. To protislovje nam podere vse zaupanje v modroslovje Aškerčevo.
Tudi v jeziku ni nobene naivnosti. Lepi, zvonki so verzi v onem prizoru, ko sanja Bojan in ko gredo razne prikazni mimo njegovega očesa. A ako beremo v razgovoru besede :  „srečnik, nehvaležnik".....nam takoj
izgine iluzija narodne pravljice. Splošno so pa verzi sami izredno izlikani in opiljeni.
Dr. E. L.
Poduk rojakom Slovencem, ki se hočejo naseliti v Ameriki. Spisal Rev. F. S. Šu-steršič. Joliet. 111. Založila zveza slovenskih duhovnikov v Ameriki. 1903. Tiskal „Amerikanski Slovenec." — To je velevažna in jako poučna knjiga, vredna, da se ž njo bolje seznanimo.
V uvodu piše pisatelj (str. 5): „Pojasniti te razmere, zavrniti predsodke, odkriti resnico in podati rojakom-izseljencem dober svet v telesnih in dušnih zadevah, je namen tej knjižici."
Knjiga ima 6 poglavij in 2 prilogi.
1.    Opisuje „Združene države ameriške" ter podaje kratek pa jasen topografičen in statističen pregled. Združenih je 45 držav in dva teritorija,  kjer živi okrog 75 milijonov duš.
2.  Daje „nekaj nasvetov naseljencem." Taki nasveti so: „Naselite se tu s svojimi družinami in pridite sem z namenom, da ostanete tukaj in si izberete Ameriko za svojo drugo domovino."—„Slovencem svetujemo, naj se ne selijo v nobeno drugo deželo v Ameriki, kakor v Združene države. Naseljenci „naj gredo v take kraje ali mesta, kjer imajo Slovenci svojo cerkev in svojega duhovnika, ali vsaj tje, kjer jih biva večje število in je upati, da si ustanove lastno cerkveno občino." Za temi daje svete v oziru na „delo, kakršno čaka tu slovenskega naseljenca" ter pravi, da „bi bilo za marsikoga bolje, da se loti poljedelstva". Tu je
pristavljen resen opomin: „V Ameriki je treba delati in trpeti za vsakdanji kruhek, kakor povsod na božjem svetu." Dalje pravi: „Svetovati je Slovencem, ki se naselijo v Ameriko, da pristopijo k uniji svojega rokodelstva ali obrti." Svari pa učene ljudi pred naselitvijo, češ „za študirane ljudi, ki ne razumejo angleškega jezika, sploh niso ugodna amerikanska tla", izvzemši duhovnike, katerih bi potrebovali precej kakih deset. — Enako „je na mnogih slovenskih naselbinah lepa prilika za mladega, nadarjenega in podvzetnega zdravnika." Končni svet: „Poizvedi najprej. . kako je z delom . . . v kraju, kamor si namenjen, in potem še le se odpravi na pot."
3.  Razlaga „naselniški zakon", kakršen zdaj velja v Ameriki.
4.   Popisuje „katoliško življenje v Ameriki" jako zanimivo. Katoliška cerkev je v Združenih državah popolnoma prosta; nihče se ne sme vtikati v njene zadeve. Katoliška cerkev je tukaj najmočnejša verska družba, ki šteje 12 milijonov duš (brez Kube in Filipin). Dandanes broji 13 nadškofij, 88 škofij, 13.000 duhovnikov in 10.000 farnih cerkev. — Slovenci pa imajo zdaj tu 17 svojih župnij in cerkev. Katoličani v Ameriki si morajo sami zidati cerkev in jo vzdrževati, sami plačevati svoje duhovnike. Zato imajo poleg peterih cerkvenih zapovedi še 6., ki se glasi tako : „Pomagaj po svoji moči vzdrževati cerkev in duhovnike!" Razven cerkve morajo ameriški katoličani vzdrževati tudi svoje šole, ker so državne šole brezverske. Slovenci imajo 6 svojih šol.
Velikega pomena so v Ameriki katoliška društva z namenom dejansko izvrševati ljubezen do Boga in do bližnjega. Prva in največja zveza slovenskih katoliških društev je bila ustanovljena 1. 1894. v Jolietu, 111. pod imenom: „Kranj-ska Slovenska Katoliška jednota." Danes ima 53 slovenskih katoliških društev s 6223 člani. — Razven te je več slovenskih društev v »Jugoslovanski Katoliški Jednoti" in v „Slovensko-Hrvatski Zvezi." V katoliških župnijah imajo kakor na Slovenskem tudi v Ameriki cerkvene bratovščine.
Važno vlogo v katoliškem življenju igra katoliško časopisje. Zdaj imajo tri take liste: „Amerikanski Slovenec", „Nova Domovina" in „Mir." Vsak veren Slovenec naj se naroči na enega izmed teh treh listov.
Za nas doma so posebno zanimivi podatki o sklepanju zakona. V Ameriki je civilni zakon veljaven po župnijah, koder ni razglašena tri-dentska postava za sklepanje zakonov pred lastnim župnikom. Država pa nikogar ne sili, da se mora civilno poročiti, zato veže vse kato-
8*
116
ličane cerkvena zapoved, da svoj zakon sklenejo pred lastnim župnikom v cerkvi.
Splošno se vidi, da je versko življenje med ameriškimi Slovenci dokaj živahno in nravnost na zadosti visoki stopinji. Knjiga daje slovenskim duhovnikom lepo izpričevalo, da se vestno trudijo za svoje rojake in sploh dosegajo znatnih uspehov.
Posebej še omenja „Zvezo slovenskih duhovnikov v Ameriki", ki ima namen prirejati misijone za Slovence, zlasti po onih krajih, kjer nimajo še svojih duhovnikov, pomagati pri ustanovitvi novih šol in župnij, dobivati mla-deničev in deklet za duhovski in samostanski poklic, izdajati potrebne knjige itd.
5.  Razjasnuje „Poduk" denar, mero in vago, kakršna se rabi v združenih državah.
6.    Našteva in kratko opisuje „slovenske naselbine v Združenih državah". V 25 državah imajo svoje stalne naselbine, po nekaterih drugih prebivajo le začasno posamezniki, gredoč za delom. Število vseh Slovencev v Združenih državah bi bilo okrog 53.000 duš. Mnogo zanimivih Črtic nam podaja pisatelj v tem poglavju, deloma iz lastne izkušnje, deloma iz peresa tovarišev in rojakov.
Knjigi je spredaj privezan zemljevid Združenih držav ameriških, kateri dobro služi bravcu in mu kaže velike prostore in daljave novega sveta. Zadaj pa je zapisnik z „naslovi slovenskih škofov in duhovnikov v Ameriki", ki tudi močno  povzdiguje  rabljivost tega „Poduka".
Knjiga je spisana v krepkem in poljudnem slogu, tako, da jo more s pridom rabiti vsak Slovenec. Pisatelj se čuti Amerikanca in pokaže semtertja svoj ponos. Jako spretno zagovarja življenje in vedenje izseljencev nasproti nekaterim včasih preostrim, ker presplošnim očitanjem rojakov iz starega sveta. V mnogih točkah mu moremo pritrjevati, le v tem, da pri nas doma gosposke podpirajo sprejemanje svetih zakramentov in versko življenje, se ne strinjamo vsi ž njim.
Z veseljem pozdravljamo delavnost naših rojakov onkraj morja, o kateri nam piše ta knjiga; želimo kmalu zopet kaj lepega iz novega sveta.
— č,
Ilustrovani narodni koledar 1904. Uredil in izdal Dragotin Hribar v Celju. — Praktičen in ličen je bil ta koledar vedno, a marsi-kako leto nas je motila njegova pristranost v poročilih in moderna tendencioznost v leposlovnih spisih, ki jih je objavljal. Tega letos ni — vsaj ne tako obilno. Pesniški del izpolnjuje Vek. Spindler s šestimi še precej srečnimi pesmicami. Verzi se ber6 gladko in prijetno (razen nekaterih prisiljenih n. pr. v „Spominu":
„v življenja zapuščenih dneh". Vsebina je večinoma erotično lirična ; komur ugajajo objemi „na tihi poljani", kdor bo mogel odobravati, ko bo videl, da fantje „k ljubicam svojim pod okna radostno hiteli so" in bržkone netili »plamen, ki v noči je viharni se dvignil do neba" — bo odobraval tudi tako liriko. Leposlovni črtici „Višji vzori" (Rinaldo) in „Našla sta se" (Radovan) sta prikupljivi, dasi je druga po vsebini le šablonska, tudi pri nas že stokrat predelana romantika, a slog ima svoje posebnosti in jezik je prijeten, dasi ne povsem pravilen. Nekaj prisrčnega je kratka črtica „Višji vzori". Koliko duševnega življenja je tu skici-ranega z dvema, tremi potezami! Prav prijeten vtisek je napravil na nas ta malehni, a krepko delujoči refleks ognjevite in idealne mlade duše. Črtica inženirja F. Lupše „o severnem tečaju" je pisana prav poljudno; zanimivi so tudi nekrologi profesorjev Vrhovca in Rutarja in narodnjaka dr. H. Šukljeja ter životopisne črtice Viktorja Parma. — O kranjskem deželnem zboru imamo seveda drugačno mnenje. Tudi bi si upali nekoliko podvomiti, si je li res „pač malokdo pridobil za slovenski narod toliko zaslug" kakor Jan Lego. Bog mu daj učakati še mnogo let, a njegove ideje niso bile vedno vse zdrave! žk*.^ J^i                      VI. K-
Izgubljena sreča. Rudolf Vrabl. Založil Jernej Bahovec. V Ljubljani 1904. Natisnil A. Slatnar v Kamniku. Cena 40 v. — To je domoljubna knjižica, ki v pravljični obliki popisuje zatiranje Slovencev in jih vnema za „Družbo sv. Mohorja" in za „Družbo sv. Cirila in Metoda".
HRVAŠKA.
Fragmenti. Milan Marjanovič. Dubrovnik. 1903. —¦ „Vse, kar se razvija", pravi pisatelj v epilogu, „kar dozoreva: cvetje v poletju, deklica, preden postane žena, mladenič, ko v njem še vre — ta lepota postajanja ima posebne čare in dražesti. Pred petimi, šestimi leti smo bili člani mlade literarne generacije hrvaške vtem „statu nascendi". . . . Dokumente svojega in našega razvoja izdajam v knjigi teh fragmentov sedaj, ko smo bolj ali manj že vsi stopili na širše poprišče."
Prijateljski krog, ki ga omenja pisatelj, poznamo. Zbiral se je svoj čas okoli „Mladosti", „Salona", „Nove Nade", „Svjetla" in drugih efemernih pojavov brez silnejših posledic za širšo javnost. Vendar se je vzgajala ob njih „mlada literarna generacija hrvatska" (deloma