—   146   —
Iz pravosodne prakse.
Civilno pravo.
a) Katastralna mapa ne dokazuje lastninske pravice in parcelnih mej.
K. je lastnik gozdno parcele 196G. v kat. občini L. ter toži 10 posestnikov iz BI., da bi mu priznali, da je neki svet, ki ga zazname-nuje s črkami e, f, c, d in g, kos omenjene parcele in samo njegova lastnina. Prvi sodnik pa ne ugodi tej tožbeni zahtevi iz nastopnih
razlogov:
Toženci ne priznavajo, da bi bil v tožbi določeni svet kos parcele lOGfi., naglašujoč, da je napominani svet solastnina vseh posestnikov iz BI., ki so jo priposestovali.
Glede nasprotnih trditev v pravdi mora tožnik dokazati, da je prepirni svet del parcele 1966., in da je on izključljivi lastnik tega sveta; in če se mu to posreči, morajo toženci dokazati, da se je pri-posestovanje prepirnega sveta zakonito zvršilo.
Tožnik dokazuje z zvedencem, da spada prepirni svet k parceli 1966. Poklicani, od strank vzprejeti edini zvedenec izreče pri sodniškem ogledu, da spada večina prepirnega sveta k parceli 1966., ostali svet pa da je kos parcele 2324/,, ki kaže javen pot; a mere ne določi natančno. Izključljivost lastnine dokazuje tožnik s pričami. Ker so pa zaslišane 3 priče naglašale, da so prepirni svet rabili vsi posestniki iz BI., izpodleti mu dokaz.
Pet prič tožencev pa je po smislu § 137. obč. sod. r. dokazalo, da so vsi posestniki iz BI. prepirni svet zadnjih .50 let tako posesto-vali in uživali, da so tamkaj pasli živino, rušo rezali in tja odvažali blato, a tožnik da jim ni ugovarjal. Ta si je tudi stoprav zadnje desetletje pričel lastiti svet, a posestniki iz BI. se niso podali.
Ker tožnik ni dokazal, da spada ves prepirni svet k parceli 1966., ter se mu ni posrečilo dokazjiti, da je izključljivi lastnik prepirnega sveta, — ker so pa nasproti toženci s pričami dokazali, da so prepirni svet priposestovali (§ 1468. obč. drž. zak.): zato zahteva tožbe, ki bi se morala na določila § 369. obč. drž. zak. opirati, ni upravičena in se iuor:i odbiti.
—   147   —
Višje deželno sodišče v G. je potrdilo razsodbo prvega sodnika  dne 5. januvarija 1887.1. št. 1.328, sklicujoč se na naslednje
razloge:
Tožnik zahteva, da se mu prizna lastninska pravica do kosa gozdne parcele, tožba je torej lastninska tožba. Po smislu § 369. obč. drž. zak. mora pri tej tožbi tožnik dokazati, da ima toženec prepirno reč v svoji oblasti, in da je ta reč tožnikova lastnina. Ker tožnik tudi zahteva, da se mu prizna izključljiva lastninska pravica, mora tudi dokazati, da je prepirni svet njegova izključljiva lastnina, in to tem bolj, ker toženci priznavajo, da je tožnik solastnik prepirnega sveta.
Ker toženci priznavajo, da so zadnji čas na prepirnem svetu posestna dela opravljali, dokazano je tudi, da imajo oni svet v svoji oblasti.
Treba je torej, da tožnik dokaže svojo izključljivo lastninsko pravico do prepirnega sveta. To hoče tožnik dokazati s tem, da je prepirni svet del gozdne parcele 1966. obč. L., da je ta parcela skladni del vloge 110. obč. L., in da je on vpisan kot lastnik tega zemljišča.
Toženci sicer ne priznavajo prve trditve, a tudi vse te trditve skupaj ne morejo dokazati tožnikove lastninske pravice do prepirnega sveta. To, da je gozdna parcela 1966. pripisana vlogi 110. obč. L., dokazuje sicer po smislu § 431. obč. drž. zak., da je tožnik lastnik parcele 1966., nikakor pa ne, da je tudi lastnik prepirnega sveta. Prepirni svet meri, kakor sta prijavili stranki v zapisniku z dne 26. februvarija 1886. 1., do 80 štir. sežnjev in je primeroma majhen kos gozdne parcele 1966.
Ko so se sestavljale nove zemljiške knjige, sodišča niso imela naloga mero, obseg, meje in podobo posameznih parcel določiti. To piše zakon z dne 25. julija 1871. 1. št. 96. drž. zak., potem deželni zakon za Kranjsko z dne 2.5. marcija 1874. 1. št. 12. dež. zak. in ministerski ukaz z dne 18. maja 1874. 1. št. 13. dež. zak. Zaradi tega pa tudi zapisniki o pozvedbah za novo zemljiško knjigo, katerih se tožnik poslužuje v dokaz svoje trditve, da so mu toženci priznali lastninsko pravico do parcele 1966., niso dokazljivi. Če pa sestava nove zemljiške knjige ni imela namena pozvedovati, da se ujema katastralna mapa z obsegom in podobo parcel v naravi, zemljiška knjiga tudi ne more dokazovati o lastnostih parcel.*)
*) Drngače razlogi odločbe najvišjega sodišča z dne 19. decembra 1888. 1. št. 12157, katera je predrugačila razsodbi okr. sodišča v Gornjem gradu z dne .30. api-ila 1888. I. St. 1617, in vi.šjega dež. sod.ši"a v (ii-adci   z dno 9.
10*
—   148   —
h) Zvršilna prisoditev tirjatve je šteti med stvarne pravice; čl. V. odst. 2. zakona z dne 26. maja 1888, št. 75 drž. zak., se torej ne tiče prisoditve, ampak le prepovedi.
Anton B. je dosegel na podlogi pravomočne razsodbe proti Izidorju J-u zaradi 726 gld. s prip. po odloku okrožnega sodišča Uherske Hradištfi z dne 17. aprila 1888, št. 2865 zvršilno prisoditev in izplačilo Izidor J-ove pokojnine, ki mu jo daje c. kr. priv. severo-zahodna železnica v letnem znesku 290 gld. 88 kr.
avgusta 1888. 1. št. 6542. Najvišje sodišče tu izreka, da je katastralna mapa, kadar je sestavni del zemljiške knjige, zemljeknjižna mapa, ki ne dokazuje le, da parcela spada k posestvu, ampak tudi, kako parcela leži in kakšne meje ima.  Glej „Allg. osterr. Ger. Ztg." št. 4. 1889. 1.)
Katiistralna mapa pa tudi sama ob sobi ni dokazilna, ker uže začetkom ni bila nnpravljona v to svrho, in ker se v njej nahajajo tudi dejanske pomote, kar le-ta slučaj očividno dokazuje, ker od strank poklicani zvedenec izreka, da se mapa glede parcele 19G6. ne ujema s svetom, kakeršen je v naravi.
Tožnik bi torej moral na drug način dokazati svojo lastninsko pravico do prepirnega sveta, a tega niti poskusil ni. Dokazoval je sicer v repliki s pričami, da je od leta 1867. sam in pred njim njegov oče in pravni prednik K. J. 25 let po prepirnem svetu opravljal posestna dela; a tega ni storil, da bi s tem pravni naslov lastnine, morda pri-posestovanje dokazal, ampak le, da bi trditev toženca, da ni nikedar posestoval prepirnega sveta, ovrgel. Sicer bi pa moral tožnik dokazati svojo izključljivo posest za ves čas priposestovanja, česar pa tožnik niti trdil ni. Njegove priče so pač pripovedovale, da je on in tudi njegov oče prepirni svet rabil, a pristavile so, da so tudi posestniki iz vasi B. in G. istotako uživali prepirni svet.
Toženi so pa s svojimi pričami po smislu §§ 137., 141. in 144. obč. sod. r. tudi dokazali, da so prepirni svet soposestovali in uživali uže več nego 30 let brez motitve. Izpovedi prič tožnikovih in tožencev pa vsaj dokazujejo, da niti tožnik niti njegov pravni prednik ni izključljivo užival prepirnega sveta, in da so toženci isti svet vedno souživali.
Ker tožnik ni dokazal naslova za izključljivo posest, in so toženci v priposestovani pravici soposesti, odbila se je tožba.
Najvišje sodišče je nižji razsodbi potrdilo z odločbo z dne 2G. aprila 1887. 1. št. 4321.
—   149   —
Z odlokom z dne 4. avgusta 1888, št. 5607 je imenovano sodišče odbilo prošnjo Izidor J-ovo, naj se na podlogi zakona z dne 26. maja 1888, št. 75 drž. zak. izreče za naprej neveljavnost zgoraj imenovane prisoditve.
Moravsko-šlozijsko višje deželno sodišče je z odločbo z dne 28. avgusta 1888, št. 7505 predrugačilo imenovani odlok tako, da mora počenši z obrokom, ki meseca avgusta 1888. leta zapade, prenehati pravna veljava z odlokom z dne 17. aprila 1888, št. 2865 v prid Antonu B-u dovoljena zvršilna prisoditev pokojnine, ki pristoja Izidor J-u kot bivšemu uradniku c. kr. priv. avstr. severo-zahodne železnice v letnem znesku 290 gld. 88 kr.
Izidor J. je bil namreč kot uradnik c. kr. priv. avstr. severo-zahodne železnice zaseben uradnik in ima na podlogi priloženega izkaza 290 gld. 88 kr. letne pokojnine. Ker .je pa po čl. II. zakona z dne 26. maja 1888, št. 75 drž. zak. smeti od pokojnin v zasebnih službah stalno nameščenih podvreči zvršilu le tisti znesek, ki (iresega znesek 500 gld. letne plače, — ker je torej po tej določbi Izidor J-ova pokojnina prosta rubeža in ker je po čl. V. tega zakona prepovedi, če so se dosegle glede v čl. II. imenovanih tirjatev, predno je v moč stopil ta zakon, odjiraviti na prošnjo dolžnikovo, ako se ne strinjajo z določbami tega zakona, ker je nadalje rečeni zakon obveljal že avgusta meseca, morala se je uslišati dolžnikova prošnja, da naj prisoditev pO' kojnine preneha z obrokom, ki je zapadel avgusta meseca.
Najvišje sodišče je z odločbo z dne 4. decembra 1888, št. 14112 premenilo odločbo višjega deželnega sodišča ter obnovilo odlok prvega sodnika, —- zategadelj, ker se je s pravomočnim odlokom z dne 17. aprila 1888, št. 2865 dovolila zvršilna prisoditev in izplačilo pokojnine, pristoječe Izidor J-u, kot bivšemu uradniku c. kr. priv. severozahodne železnice v vsem njenem znesku, potem ker zvršilne prisoditve in izplačila ni smeti smatrati za samo prepoved, ampak za redno zvršilo, kajti o njej je govor v 31. poglavji obč. sod. r., katero piše sploh le o zvršilu, ne pa o prepovedi, naposled zato, ker po čl. V. odst. 2. zak. z dne 26. maja 1888, št. 75 drž. zak. ni moči iz določeb tega zakona ovreči obstoja in daljne veljavnosti stvarnih pravic (k njim pripada po § 308. obč. drž. zak. tudi zastavna pravica), katere je kedo dosegel v zvršilnem postopanji.
./. K.
150
Kazensko pravo.
a) Zanimivejše razsodbe v obrano zakona (§§ 33. in 229.
kaz. pr. r.)") VI.
Kedaj   so  dopuščena  poostrenja  kazni  po smislu
§ 2 5 0. kaz. zak.? Z razsodbo z dne 28. februvarija 1889 št. 15260. je kasaeijski dvor razveljavil razsodbo c. kr. okr. sodišča v K. z dne 10. februvarija 1888 št. 195., v kateri je bila izrečena odprava (Abschaffung) zaradi prestopka po §§ 460. in 461. kaz. zak. obsojenega M-a S-a iz kraljevine dalmatinske, to pa iz naslednjih
razlogov:
Z razsodbo u. kr. okrajnega sodišča v K. z dne 10. februvarija 1888 št. 198 bil je M. S. zaradi prestopkov po §§ 460. in 461. kaz. zak. krivim spoznan ter po §§ 267. in 460. kaz. zak. z uporabo §§ 240. in 249. kaz. zak. obsojen v 15-dnevni zapor; ob enem se je izreklo, da ga je po prestani kazni odpraviti iz kraljevine dalmatinske.
Ta razsodba je stopila v pravno moč, ker se M. S. ni pritožil.
Izrek, da je M-a S-a odpraviti iz Dalmacije, pa ni utemeljen v zakonu. Okrajno sodišče opira ga na določbe §§ 240. in 249. kaz. zak., katere je z ozirom na obtožence vo narodnost bilo uporabiti po nazoru tega sodišča.
A § 240. kaz. zak. navaja samo razne kazni pri pregreških in prestopkih, med katerimi je tudi odprava iz kake kronovine (lit. g), in v § 249. kaz. zak. poudarjajo se načini odprave; te zakonite določbe pa ne pripuščajo sklepa, da je smeti to vrsto kazni uporabiti na pričujoči slučaj.
Po § 460. kaz. zak. je pač pripuščeno, da je smeti zapor po kakovosti okoliščin poostriti; upravičen je bil torej sodnik poostriti izrečene kazni zapora po smislu § 253. kaz. zak. (s postom, trdim ležiščem); ni pa smel razven kazni zapora izreči tudi kazni odprave; kajti četudi določa § 250. kaz. zak. v obče, da je združitev več v § 240. kaz. zak. omenjenih kaznij smatrati za poostrenje, vender je uprav po § 250. kaz. zak. dopuščeno tako poostrenje samo v tistih slučajih; kadar in kolikor je določeno v kazenskem  zakonu.   To pa v
*) Glej ,Slov. Pravnik", 1888. 1., št. 7.
—   151    -
b) O povračilu škode, provzročene po zaseženi tiskovini (§ 491. kaz, pr. r.).
C. kr. državno pravdništvo Ljubljansko je št. 252. „Slov. Naroda" zaplenilo; a c. kr. deželno sodišče te zasege z odločbo z dne C. novembra 1888. 1. št. 8510. ni potrdilo, in c. kr. višje dež. sodišče Gr.iško je dne 11. novembra št. 1 1378, proti temu vloženo pritožbo C. kr. državnega pravništva Ljubljanskega kot neutemeljeno zavrglo.
Vsled tega je Narodna tiskarna Ljubljanska s prošnjo z dne 27. novembra 1888. 1. št. !I181. škodo, storjeno jej po tej zasegi, naznanila ter prosila, da se jej prisodi povrnitev škode 82 gld. 56 kr. DotiCno škodo je zračunila Narodna tiskarna tako-le:
Stavek in tisek.......35 gld. 96 kr.
Papir..........5    ,    20   „
Kolek..........9 _   „
Izguba na oglasilih.....32    „    40   „
Skupaj    ...   82 gld. 56 kr.
Tej prošnji c. kr. dež. sodišče Ljubljansko z naredbo z dne 8. decembra 1888 1. št. 9388. ni ustreglo; kajti § 491. kaz. pr, r. dovoljuje povračilo take škode le za slučaj, če je ista izkazana, — torej le za slučaj, če se dokaže, da je vsled zasege Narodna tiskarna trpela tako škodo, ter da je le-t,1 nastala zgol zbog zasege, n. pr. ko bi bila tiskarna napravila drugo izdajo, ki je pa ni o tej priliki, ampak stroški so naznačeni v navedenem računu le kot stroški prve izdaje, torej je bilo le stroškov, kolikor jih je itak z redno izdajo.
Proti tej naredbi je Narodna tiskarna dne 20. decembra 1888. 1. št. 9883. v pravem času vložila pritožbo, poudarjaje, da je bila vsled zasege primorana dan po zaplembi dati svojim naročnikom poldrugo polo priloge ter je, kar se razvidi iz priložene št. 253. „Slov. Naroda", tako napravila s tem dejanski drugo izdajo, — da jo stane ta izdaja, kar se tiče stavka, papirja, tiska in porabe strojev najmanj 41 gld. 16 kr., in da ima pri inseratih na vsak način škode 32 gld. 40 kr..
sliič:iji § 4G0. kaz zak. ni, ker se tam ^odprava" ne omenja z nobeno besedo.
Iz teh razlogov ugodilo se je po smislu § 292. kaz. pr. r. ničnostni pritožbi c. kr. generalne prokurature v obrano zakona ter razveljavil dotični izrek okrajnega sodišča.
—   152   -
kajti inseranti sigurno ne bodo plačali zneskov za inserate v zaplenjeni številki.
C. kr. višje dež. sodišče Graško je z naredbo z dne 28. decembra 1888. 1. št. 12830. zavrglo to pritožbo, premislivši, da je sicer, kakor je razvideti iz pritožbi pridejane številke 253. „Slov. Naroda", v njej večinoma vsebina zasežene štev. 252., ne izimši inseratov, v novic tiskana, kar bi izdajatelju tega časnika vsekakor dajalo pravico zahtevati odškodnine na podlogi § 491. kaz. pr. r., da pa tega Narodna tiskarna v svoji prošnji za odškodnino, predloženi c. kr. deželnemu sodišču, ni navedla, torej le-to tudi ni moglo s čim uvideti, da se je škoda sploh pripetila; — dalje premislivši, da ne glede na to tiskarna tudi ni sodišču predložila nobenih podatkov za razsojo o primernosti naznačene škode in nobenega izkaza ali potrdila o nje količini, kar bi po smislu § 491. kaz. pr. r. na vsak način bila morala storiti, kajti sodišču ne pristoje dotične poizvedbe.