študentski list Ljubljana, 16. junija 1967 Letnik XVII Številka 26 una BLIŽNJI VZHOD IN Ml Dogodki na Bližnjem vzhodu dajejo nedvomno tudi našim miselnim izhodiščem, individualnemu osveščanju in konkretni politični akciji novo razsež-nost. Elementi te razsežnosti niso samo sestavni del izraelsko-arabskega spora, temveč je njihova osnova mnogo širša. Gre tedaj za to, da ima Vietnam, Grči-ja, Bližnji vzhod, Indonezija, Gana, Kuba, Panama, Bolivija in krepitev vloge armade in konservativnih sil v Italiji in vzporedno s tem ekonomski pritisk na neodvisno Jugoslavijo mnogokaj skupnega. če že ni skupen izvor, pa jim je skupen kontekst zrežirane politike, v okviru katere se ti konflikti dogajajo. Pri tem nas seveda ne sme motiti navidezna sa-mostojnost posameznih igralcev v primeru Bližnjega vzhoda — Izraela. Kot kaže, je bil vzrok številnim nesporazumom med študenti in y zvezi s tem pogo-sto opurtunistična ocena politične situacije prav element majhnosti in zgodovine izraelskega ljudstva: Izrael šteje dva in pol milijona prebivalcev, medtem ko jih samo sosednjih pet arabskih dežel šteje dvaj-setkrat več; dalje, zgodovina judovskega ljudstva je že več kot 2000 let ena najbolj tragičnih v zgodovini človeštva. In ne nazadnje: Židje so bili prva žrtev nemškega nacizma, samo v koncentracijskih tabori- ščih je pomrlo dvakrat več prebivalcev, kot jih ima danes Izrael. Zato je razumljivo, da goji vsak napreden in human človek simpatije do te zgodovine. Seveda pa je toliko bolj nerazumljivo, če se skuša s temi zgo-dovinskimi argumenti utemeljevati agresija Izraela. V nekem smislu se je mogoče opredeljevati proti izraelski agresiji prav v imenu njihove lastne zgodo-vine in našega odnosa do nje. Nasprotna miselna lo-glka bi namreč vodila k temu, da bi se tudi do nem-škega nacizma in agresije na čehoslovaško oprede-Ijevali s simpatijami glede na naše simpatije do po sameznih kulturnih in progresivnih političnih gibanj v nemški zgodovini. Ne gre tedaj za opredeljevanje za Izrael ali proti njemu, temveč za obsodbo tistih izraelskih akcij, ki dušijo ustvarjalnost in svobodo samega izraelskega naroda. Končno drži, da je žrtev izraelske agresije poleg arabskega tudi izraelski človek. Kaj je tedaj tisto temeljno, skupno tako Vietna-mu kot Grčiji in Bližnjemu vzhodu? Nekateri stro-kovnjaki za mednarodne odnose govorijo o vietna-mizaciji nekaterih politično zanimivih področjih. Ti-sto temeljno v sferi političnih spletk in najrazličnej-ših situacij je koncept globalne politične strategije kapitalističnega sveta, njegov poglavitni nosilec in iz-vrševalec so ZDA. Interesi ZDA so tako ekonomske kot družbenopolitične narave, včasih se ti interesi ka-žejo v neposredni (Vietnam), drugič v posredni obli-ki (Grčija, Bližnji vzhod). Pirav ta posrednost, ali bo-lje rečeno, skritost pogosto zamegljujeta cclovito predstavo o prisotnosti ameriške strategije na ome-njenih področjih in celo omogoča, da se tudi pri nas pojavljajo ideje, da nas situacija na Bližnjem vzhodu v ničemer ne določa niti ne obvezuje. Tak miselni in akcijski pacifizem je še posebej nevaren v tem tre-nutku, medtem ko je v preteklosti že večkrat poka-zal svoj obraz: ob agresiji Italije na Etiopijo, mtin-chenskem sporazumu in španski državljanski vojni. Tragika je tokrat večja, ker prihajajo na površje primeri, podobni tistim pred drugo svetovno vojno, in ker se hkrati z njimi po.javlja skoraj ista miselna mrena, ki je % »nevtralistično« in pacifistično politi-ko pomagala fašizmu pri njegovih zavojevalnih po-dvigih. Znano je, kako so se nosilci take politike med vojno obnašali do okupatorja, še posebej y Sloveniji. Odnos do Španije se je neštetokrat verifi-ciral tudi v odnosu do kasnejše nacionalne W social-ne revolucije pri nas. Pogosto je v takih in podobnih upredeijovanjih prisotna obtožba, češ da je arabski svet s svojimi ekstremizimi (izjavami o »sveti vojni«, o ter«>, da je potrebno vreči Izraelce v morje itd.) dobil zasluže-no plačilo, ali pa, da ga ni vredno podpirati zaradi take politike. Pristaši takšnih miselnih izhodišč izda-jajo lastno načelnost prav v trenutku, ko je ne samo v izraelskem političnem besednjaku, temveč tudi v praksi prevladala živa resničnost »svete vojne«. Se-veda pa ne gre predvsem za to. Pomembnejši je iz-vor ekstremizmov v arabskem svetu, ki so se vedno povezovali s fevdalnimi, reakcionarnimi in monarhi-stičnimi družbenimi strukturami in njenimi nosilci. CIA in nekatere druge ameriške iii angleške obvešče-valne institucije so načrtno podpirale tako ekstremi-stične tendence v arabskem svtttu kot v Izraelu. Pod-pora Jugoslavije tedaj ni veljala arabskemu svetu na-sploh, temveč njegovemu najnapvednejšemu delu, ki je proces družbenega napredka stalno povezoval z realističnirfii pogledi na naravo izraelsko-arabskega problema. Ni nepomembno, da je Izrael zaostroval odnose s Sirijo, ne pa toliko z monarhističnim Jor-danom, kjer obslaja nedvomno več problemov v zve-zi z ozemljem in vprašanjem palestinskih beguncev. Mesec pred tem je Saudova Arabija, kjer je verski fanatizem snionim za državno filozofijo, porabila več kot sto milijonov dolarjev za nakup najsodobnejše-ga orožja na Zahodu. V konfrontaciji z Izaelom je to orožje kljub ekstremnim (!) izjavam Saudove Arabi-je molčalo. Naser je pri svojih politicnih koncepcijah moral računati na globalno konstelacijo arabskih po-litičnih silnic. Te silnice pa pričajo tako o moči kot o porazih naprednih sil, ki korak za korakom jemlje-jo konservativnim tendencam raison d'etre in s tem njihovo nadaljnjo utcmeljevanje. Pri tem poteka pro-ces počasi, Naser in najnaprednejše sile v arabskem svetu se pogosto niso mogle upirati ekstremističnim parolam, ki so še vedno padale iia plodna tla nacio-nalističnim in religioznih predsodkov, V tem trenutku je bolj kot kdaj prej potrebno tako individuabio kot kolekttvno osveščanje o celo-vitosti konflikta na Bližnjem vzhodu. Jasna predsta-va o tem, da je zavestni cilj reakcionarnih krogov rugenje osnov neangažirane politike in progresivnih političnih sistemov, Je temeljnega pompna za aktiv« nost družbenopoliticnih organizacij in individuumov v naši družbi, še posebej na univerzi. Fronta reakcij se seveda ne bo ustavila na Bližnjem vhodu, pomi-kala se bo naprej in pri tera izkoriščala akcijsko in miselno pasivnost. Skupna zavcst o temeljnih vred-notah jugoslovanskega socialističnega sistema, njego-vih pridobMvah in intresih bodo tedaj dajale pogla-vitno obeležje odporu, da se zlomijo naše lastne družbene osnove. RuUi Rizman 2. STHAN TRIBUNA KDO NAS ŠČITI PRED ZLORABAMI ODREŠITELJEV SVETA? V Tribuni št. 22 z dne 10. 5. 1967 smo brali pojasnilo, ki ga je uredništvu Tri-bune poslal rektor ljubljanske univerze prof. ing. Albert Struna. Iz pojasnila razberemo, da rektor ni sodeloval na nekem misijonu v ljubljan-ski uršulinski cerkvi. Tako vest so nam-reč lansirali v neki obskurni brošuri pod naslovom »Poslanstvo laikov«; napisal jo je mendar dr. Janez Jenko — koprski škof; izdali pa neki Salezijanci iz Trsta. šele, ko je bila ta zloraba v Tribuni napadena, se je brž pojavil s pojasnilom nek ljubljanski župnik; ta je vedel pove-dati, da obstaja še en dr. Janez Jenko — salezijanec v Trstu (kolikor ne bi bilo te koincidence, najbrž še tega ne bi zvede-li.) Pustimo ob strani dejstvo, da so sve-čeniki božji laž prekrstili v »neljubo po-tnoto«; to jim je bilo toliko lažje, saj je Mojzes v 10 zapovedih izrecno ne prepo-veduje. Gre za nekaj drugega; zastavlja se nam-reč vprašanje; kdo nam zagotavlja da v prihodnje takih zlorab ne bo več? Rektor naše univerze je bil namreč pri-siljen, da sam pojasnjuje, da ni šel v misijonarstvo. Tisk se ni zganil, da bi za-ščitil čast in ime prve osebnosti naše najvišje znanstvene in pedagoške ustano-ve. še več, ko je rektor na eni zadnjih sej univerzitetnega sveta javno protesti-ral zoper to zlorabo, so prisotni novinar-ji modro zamolčali; ali pa jim je bilo ta-ko naročeno. Naj ob tej priliki povemo, kako po-dobne probleme rešujejo v deželah »svo-bodnega sveta«. Menda je bilo leta 1959, ko se je prvič pojavila v tržaški knjigar-ni Pavlihova pratika. Tržaški škof Santin jo je v neki pridigi v cerkvi napadel za-radi duhovito šaljivih risb, risanih po starosvetni navadi ob imenih. Drugi dan je že policija te, sicer zgledno demokratič-ne države (saj tam nadvse spoštujejo ve-ro — kar je menda glavna odlika in zna-čilnost demokracije) — te pratike zaple-nila. Kaj pa pri nas? Ali se je zganila kak-šna institucija, ki bi morala zapleniti to zlorabo. Založnik sam, kot kaže, knjižic ni umaknil, menda bodo v eni naslednjih knjižic pojasnili »ncljubo pomoto« — in čas bo tekel dalje. Zatorej, državljani, kljub neštetim usta-novam, ki jih redimo, smo praktično pred takimi »posegi« nezavarovani, prisiljeni bomo organizirati neke vrste samopomoč! oj. SEDEMDESETERICI Pismo, ki ga je poslalo 70 podpisnikov nredništvu TRIBUNE, me je tako zelo raz-burilo, da nisem prišel k sebi in šele pri-spevek G. Lebana mi je vlil poguma pro-testirati proti takšnemu pisanju, ki ni samo opozicialno, ampak tudi skrajno re-akcionarno. Kaj si le misli tistih 70 pod- TRIBUNO UREJAJO: FRANCE ANŽEL (TEHNIČNI UREDNIK), IZTOK GEISTER, MITJA JERMOL, BOŽIDAR LA KOTA, TONE PAČNIK (ODGO-VORNI UREDNIK), MARKO POGAČNIK, RUDI RIZMAN TRIBUNA — IZDAJA UO ZSJ — UREDNIŠTVO IN UPRAVA TRG REVOLUCIJE l/II — TELEFON 21-280 — TEKOCI RACUN 501-8-78/1 — LETNA NAROČNINA ZA ŠTUDENTE DESET NDIN, ZA OSTALE PET-NAJST NDIN — POSAMEZEN IZVOD 50 PAR - ROKOPISOV IN FOTOGRAFIJ NE VRACAMO — TISK ČP DELO, LJUBLJA-NA, TOMŠICEVA 1, TELEFON 23-522 — POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI pisnikov, da na tak način blati oz. da nasploh blati uinetnost, ki je sicer še v razvoju, vendar si je pri nas že pridobila širok krog privržencev in kako si le upajo nastopiti proti desettisočem štu-dentom ljubljanske univerze, ki smo z dušo in telesom za topografsko poezijo in z neprikritim nemirom Sakamo vsako naslednjo številko TRIBUNE, da si ob poeziji stoletja preženemo iz src jezo, skrbi in tegobe vsakdanjega življenja. Ne boste nas spravili na kolena, trdni smo in priiicipialni, kritiko kratko malo igno-riramo; poglejte si samo Hanžka — nobe-na kritika ga ne spravi iz ravnotežja. Mislim, da je vaša kritika popolnoma neosnovana in da gre v resnici zgolj za nesporazum, za nerazumevanje umetnosti. Za topografsko poezijo je potrebno zna-nje in fantazija, nc pa samo branje kot 28 11 % 6Vi 8 4s/fi 27 24 19/* 19 V> 20 2V: 27% 22 Vs 50 12% 21 Vž 8'/. 34V4 Sl3/4 26% 19 '/4 32% 32 V4 29 23'/i RaganPrec....... 17V4 Railweight...„... 4 Ramada Inns....; 6% RandolphCom... 15 ! Rh 1% 4.V2 9*4 16 V2 90 V2 RikerVideo. RileyStoker....... 22V'a 23V2 RipleyCo....... 34 36 RivalMfg. .... 24 25 RoadwayExpr... 36 Va 37 Rob.&Meyers.... 49 51 RobertsCo........ 125/fl 13 "-'r Robertson(H,H.) 44 Va 45 Vi 31 SY. Si. ciJ Sk Sk Sk Sn Sn Sn Sn So So: So: So SO So-SO' So- Soi S01 Soi Soi So' SOl Soi pri kakšnem Shakespearu, ki še sploh sli-šal ni za pisalni stroj. Ni še dolgo, ko sem napisal eno lepo pesnfico z naslovom »MAma NO,I am ČIV«, ki bo danes prvič objavljena in upam, da boste ob razlagi spremenili mnenje o topografski poeziji. K R A V A R r a a v r v a x r a K R a Gotovo boste rekli, da naslov ne uštre-za vsebini, a to ni res; gotovo je pravo nasprotje in to vodi človeka do razmiš-ljanja. Misliti — se pravi — biti, bivanje je pa življenje in ob tem se zavedate vsaj, da živite. A dosti o tem, naj preidem k vsebini. Beseda krava ne pomeni veliko, če ne povemo zraven, da je domača žival, v In-diji pa sveta. Kravji mož je bik, če ni bik, je vol, vol pa je lahko tudi bivši mož krave. Ob tem lahko človek pomisli, ko-liko bikov je med nami, a če jim to re-češ, so užiljeni in pravijo, da pač nimajo rogov, lahko jih pa dobijo, če so poroče-ni. Mlada krava je telička (diagonala z malim »v«), tnladega bika imenujemo te-le (trikotnik sredina desno z malim »r«). KRAVA, z velikimi črkami pisano, me spo-minja na domače tnleko z debelo smeta-no, krava z malimi pa na mlekarniško. Clovek, ki pase krave, je pastir, v Ameri-ki ga imenujejo cowboy in lahko se pre-bije celo v Belo hišo ter dobi dovoljenje za ubijanje (ne samo krav), potem pa ni več cowboy, ampak Johnson. Iz tega je razvidno, da so krave tudi škodljive. Naj-boljše cowbojke so SUPER RIFLE iz Trsta. KRava (prva vrsta navpično) ni več krava, ampak goveje stegno, ki visi v mesariji in ga prodajajo kot teletino I. vrste po 1800 din kg brez kosti z mesar-Jevim komentarjem, češ da je teletina sve-ža in uvožena ter da jo prddaja tudi za dinarje. Krava spodaj levo (lahko se bere tudi. nazaj, niti Tolstoj ni znal kaj takega napi-sati) je iz odprega hleva in je na svoje-vrsten, le kravam podoben način, prote-stirala proti kmetijski politiki — preko zime je poginila in sedaj je mrha^. Krav iz menze Studentsko naselje ni zajetih za-radi redkosti pojavljanja. Zanimivo je, da daje črna krava belo mleko, pa ni tlič kriva zato, kakor tudi ni kriva, da njeno mleko mešajo z vodo. Celotna pesnitev je kot lep zelen trav-nik, na katerem se pase živina, ptički po-jo in potok žubori. Pašnik je zadružen in obdaja ga ograja z bodečo žico, lahko pa si mislite še pastirja, ki piska na piščal. (Kaj pa ti vriskaš, kaj pa ti piskaš, mla-di pastirček ... Gregorčič naj bi raje na-pisal le besedo KRAVA ali OVCA in s tem bi vse povedal, ne pa da se je mučil z verzi.) Na sredini desno je že vse popa-seno, zato tam ni krav, morda le kakšno tele. To je moja verzija pesmi, lahko pa si jo seveda razlaga vsak po svoje, treba je le razmišljati in študirati poezijo in morda se komu kdaj posreči, da ugane v kakšnem stanju se je ob pisanju dolo-čene stvaritve nahajal avtor. Toda brez zlih mfsli! Upam, da je bilo s tem vse pojasnje-no, čez počitnice pa le pridno na delo in študij' pcvezije topografov. Jaz osebno pa bom dal tiskati svojo topografsko poezijo ekskluzivno na klozet papir, da bo za splošno uporabo. J. Ancelj PREDLOG INTERVJUJA NA RTV LJUBUANA ZA TISTE, Kl SE VRAČAJO IZ ZDA Spoštovani poslušalci! Pred mikrofo-nom je tovariš Kmečka Buča, ki se je pravkar vrnil iz ZDA; tam se je udeležil simpozija za rokohitrstvo. Simpozij je brezhibno organizirala univerza Tohuvo-bohu iz Texasa. Z nekaj vprašanji bomo skušali, dragi poslušalci, pokazati Vam, kako se imajo tam. V.: Torej, dragi Tone, kako je bilo tam? O.: Kolosabio____in sploh------ V.: Kako pa imajo organiziran študij vaše umetnosti? O.: Kolosalno, delovne možnosti so tes enormne, njihove materialne možnsti so naravnost brezmejne; kakšne dvorane imajo... pa mir.... campus... in sploh. V.: Kako pa je s položajem umetno-sti? VČASIH MU JE HUDO RTV LJUBLJANA - Prinesel sem Bonton za tisto tovarišico, ki vodi kulturno tri-buno. Utegne ii koristiti! O. :Hm, to je pa rnaio teže, veste, ta pretirana komercializacija...... V.: Kakšen pa je obisk umetniških predstav? O.: Oh kolosalen. Ne morete si pred-stavljati, kako so polne dvorane; bolj kot v Idno... v kino sploh ne hodijo več ... in sploh.... V.: Hja, pa ste rekli komercializaci-ja......9 O.: Kje neki. Kako? Pa ne v umetno-sti; ta je tam nekomercialna.... saj igra-jo črnci celo zastonj.... ali pa za en do-lar, kar je tam, ko so vsi tako, tako bo- gati, isto....... ja, ja, igrajo kar med opeko......in sploh. V.: Kakšna pa je ameriška mladina? O.: Kolosalna..... čudovita, nekonfor- tnistična, delavna, napredna, progresivna, stremljiva..... skratka čudovita----- in sploh..... V.: Ali ste kaj slišali za Vieinam? O.: .... da, da, o tem precej govori- jo......To je menda neka vas na sred- njem zahodu, ki jo ogrožajo poplave in kobilice------pa ne bo tako hudo; vsa Ame- rika zbira za njih pomoč___ in sploh.. V.: Ali ste slišali morda za nekega Westmorelanda? O.: ... oh, da. To je menda nek cow-boy, ki so ga pomotoma ustrelili v Tomb-stone (Nebraska) v Saloonu »The reds«. V.: Kaj pa CIA? Kaj je to? O.: Oh, da. To je zelo simpatična do-brodelna ustanova, ima le eno slabo la- stnost,..... da je sramežljiva. Neverjet- no mnogo je storila za dvig umetnosti in sploh za razcvet svobodnega sveta. Mis-lim, da smo mi mnogo premalo storili za to, da bi čimbolj sodelovali s to dob-rotnico. Z njeno pomočjo bi lahko poži-vili izdajanje tnarksizma, ki je pri nas v zatonu, tudi nekatere revije... in sploh. Dragi Kmečka Buča; zahvaljujemo se ti v imenu poslušalcev za izčrpno poroči-lo...... P.S. Poudarjamo, da bi bila kakršna koli podobnost s kakšnitn že izvedenim intervjujem zgolj navidezna. Le zlonamerni Ijudje bi lahko našli kakšne podobnosti. O.K. . INFORMATION, PLEASE, ALMANAH ATLAS AND YEAR BOOK 1967 V Abnanahu na strani 746 je omenjena tudi Jugoslavija. IVIed naštevanjem \ vila prebivalstva so omenjeni naslednji narodi: Srbi 41,7%, Hrvatje 23,5% Slovenci 8,8%, Makedonci 5,3%. Albanci 4,4%. Torej so izgubili Črnogorce ali pa so ph vtaknili med Srbe ali kam drugam, mogoče spoda-jo celo h grupi »drugi 16,3%. Med glavna mesta spadajo: Beograd kot glavno mesto, Zagreb kot trgovsko sre-dišče Hrvatov, Skopje kot prestotaica v Makedoniji, Sarajevo kot središče bosan-ske industrije in Ljubljana kot slovensko industrijsko središče. Torej Titograd tudi ni omenjen. Med zgodovino naše države pa je ome-njeno naslednje: Jugoslavija, Id leži ob Jadranskem mor-ju nasproti Italije, je bila ustanovljena 1919 iz nekaterih evropskih najstarejsih zaskrbljujočeh predelov na Balkanu. Po kratki nestabilni zgodovini petindvajsetih let je prišla iz II. svetovne vojne kot ruski satelit. Znotraj Jugoslavije sta se proti okupa-ciji sil osi borili dve armadi — četniki pod Dražo Mihajlovičem in partizani pod maršalom Titom (Josipom Brozom), Id je bil usmerjen proti Rusiji. Ti dve gru-pi se nista bojevali samo z Nemci, tem-*več tudi med sabo. Novembra 1943 je Tito ustanoviJ NKOJ, ki je imel funkcijo navidezne vlade. ki je nadomestila kralja Petra Pri volitvah 11. XI. 1945 so Titove sile močno zmagale, deloma zaradi bojko-tiranja manarhističnih frakcij. Skupščina, ki je bila sklicana 29. XI.. je odpravila mo-narhijo in ustanovila Federativno tjudsko republiko Jugoslavijo. Tito je bil predsed-nik in njegova vlada je bila priznana s strani Britanifr iti Združeni>» držav Titova vinrl^ '«» h'la nsno^nn na neus- miljeni tiraniji notranje politike in odstra- TRIBUNA STRAN 3 nitvi nasprotnih frakcij, vštevši popolno zmago in eksekucijo Mihajloviča (1946). Sovjetska podpora je pripomogla naro-du ohraniti precejšen del italijanske Istre s pomočjo mirovne pogodbe 1947, toda poskusi, da bi dobila nadvlado nad ključ-nim pristaniščem Trstom, so bili neuspeš-ni. Cona B precejšnega svobodnega trža-škega ozemlja je kljub temu bila priklju-čena Jugoslaviji oktobra 1954. Tito je bil izvoljen na.osnovi ustave iz jan. 1953. Za dosmrtnega predsednika je bil imenovan v popravljeni ustavi, sprejeti 7. aprila 1963.« Na koncu še piše: kontrola nad dežclo pa ostaja jugoslovanski komunistični par-tiji Gospodarski pogoji: Kmetijstvo zapo-sluje okoli 80% prebivalstva (!). Glavni pridelki so koruza, pšenica, sladkorna pe-sa, hmelj, sirk, opij v Makedoniji in to-bak (v glavnem v Makedoniji in Hercego-vini). Odlična vina pridelujejo ob Dravi. Predelovalna industrija je v večini ome-jena na potrošniške izdelke .. . Zanima me, kdo je pri naš odgovore za izdajanje po-datkov v naši deželi. Take netočnosti, kot je naprimer 80% prebivalstva v kmetij-stvu, je pa le malo prehuda, ker tak pro-cent nismo dosegli niti pred II. svetovno vojno. Zdi se tni, da bi bil že skrajen č-#, da se to neha. Poleg tega pa tale prispevek niti ni pravi, ki bi opozoril na netočnosti in čudne podatke o Jugoslaviji po raznih svetovnili leksikonih in almanahih. Zofka Klemen KAM TO VODI? Študentje ŠN plačajo obenem s stana-rino še določen prispevek za pospeševanje športnega živJjenja. S tem denarjem si je pomagal tudi smučarski klub v naselju. Med drugim je priredil izlet na Jahorino. Temu izletu se je pridružil (ilegalno) tudi »Klub jeseniških študentov« — in je o tem ustno obvestil nekatere svoje člane. (Vsi se niti ne poznajo med seboj). če pa bi izdelali plakat, bi njihove namere prišle na dan.) Za udeležence je sklenil prispe-vati določeno vsoto. Ta ilegalna pridruži-tev in ustno obveščanje ima za posledico: 1. diskriminacijo tistih elanov kluba, ki jih ustno niso mogli obvestiti. 2. diskriminacijo tistih članov, ki niso stanovalci študentskega naselja. Kolikor pa so šli mimo tega, pa diskri-minacijo stanovalcev ŠN, ki plačujejo pri-spevek za poživljanje lastnega športnega Svljenja, ne pa za druge. Božidar Lakota KULTURA »PER NEGATIONEM« 2e nekaj časa smo priča spet prav in-tenzivnemu toda za slovensko kulturo prastaremu pojavu. In sicer: na oder pri-hajajo zanikovalna stališča o raznih poja-vib v umetnosti in to s strani »Ijubiteljev umetnosti«, o katerih pa ne vemo ničesar drugega kot to, da zares in glasno ekspli-cirajo svoj anatema nad tem ali onim umetniškim produktom. Oglašajo se z ogorčenjem, zbirajo podpisnike itd. itd. Popolnoma jasno je, da ima vsak človek pravico zavzcti tako ali tako stališče do tega ali onega umetniškega izdelka ali poskusa. Toda pojav je zanimiv z druge strani in sicer, da se ti ljudje ali skupine ne oglašajo nikjer in nikdar s kakimi konstruktivnimi ali kritičnimi mnenji kjerkoli v javnosti ob kateremkoli kul-turnem pojavu — ampak da čutijo svojo moč in svoje poslanstvo šele takrat, ka-dar lahko zlijejo svoje ogorčenje na kul-turo iz čisto zanikovalske pozicije. Težko si predstavljam, da je mogoče ljubiteljem umetnosti iz pozicije per negationem ob- likovati objektivno javno mnenje o naši kulturi in s tem posredno pomagati pri oblikovanju našega kulturnega prostora. To je v resnici čist nihilizem in razodeva popolno nerazumevanje funkcije kulture same. Najbolj drastičen primer, ki je ce-lo v naši praksi že redek, se je odigral pred kratkim na uredništvu nekega ted-nika iz periferije. Ljudje, ki so botrovali temu dogodku, so me potrdili samo vtem mojem sumu — da se s kulturo v resnici ne ukvarjajo prav nič — da jo v svojem tedniku gojijo bolj zaradi ususa — ker je taka navada in bi bil pravzaprav škan-dal, če ne bi pustili kake strani tudi za to docela neuporabno zadevo. Na uredniš-tvo je priromal tudi prevod pesmi znane-ga francoskega pesnika, ki bi naj izšel v prilogi (ne v rednem časopisnem for-matu, saj tja to res ne spada, ker redni časopisni format res ni knjižna publika-cija). Na uredništvu tega lLsta je ta ubogi francoski pesnik doživel nenavaden od-ziv. Tistemu, ki si je drznil privleči na svetlo tega pesnika, so rekli: Pripeljite vendar tega človeka sem, da mu mi pove-mo, kaj je prav in kaj ni, kaj ,je pesem in kaj ni, če si tega vi ne upate! Žal to ni bilo mogoče, ker je Apollinai-re že dolgo časa mrtev. Težko bi ga bilo izkopati — ne vem če bi kulturen narod kot so Francozi, ki svojega velikega pe-snika vsekakor spoštujejo, dovolili nje-gove ostanke prepeljati na uredništvo ti-stega tednika, kjer bi mu seveda do kon-ca prerešetali kosti in rebra. Ta drastičen primer je vsekakor zelo značilen za psihozo, ki je nastala v zad-njetn času pri nas, je pa tudi vsaj po moje še bolj grozljiv. Seveda je problem najbrž še globlji. Vprašanje je namreč, ali ima Ijubitelj umetnosti in njen potrošnik sploh mož-nost kakorkoli vplivati na oblikovanje na-šega kulturnega prostora, naše kulturne politike itd. Ali je ta potrošnik tisti greš-nik, ki je absolutno sam kriv, da je kon-zervativen, in da iz tega svojega nenarav-nega položaja ne najde nobenega druge-ga načina, kot ob trenutkih take psihoze pač izkoristi priliko, da izrazi svoje ogor-čenje, nezadovoljstvo itd. Skozi leta in Ieta smo tega potrošnika mnogokrat ra-zočarali — in ne samo to — kar naprej varali. Toda, ali smo to delali hote? Tudi v to dvomimi. Vzrok najbrž leži v tem, ker naše kulturne institucije niso težile k funkcionalnosti in so bile več ali manj samo monopol raznih klik. V tem vaku-umu, ki je seveda nastal med potrošni-kom in ustvarjalcem pa tudi sedanji si-stem samofinansiranja najbrž ne zaleže. Zgleda, da tavamo v zaprtem krogu in še zdaj ne najdemo rešitve. Ti in taki ek-scesi so pa seveda prav nujni pojavi, ki celotno situacijo spremljajo. Pomeniti bi nam morali tisto rdečo lučko, ki opozar-ja na katastrofo. Peter Božič PISMO UREDNIŠTVU Naprošamo uredništvo »Tribune«, da priobči pismo glavnega urednika »DOL. LISTA«, tov. Toneta Gošnika uredništvu »DOL. ŠTUDENTA« ter odgovor le-tega uredništvu »DOL. LISTA«. Ti pismi je namreč, glavni urednik »DOL. LISTA« ka-tegorično odklonil priobčiti v glasilu SZDL — Novo mesto. Nadalje naprošamo uredništvo »Tribune«, da nam priobči prevode pesmi G. APOLLINAIREA, ki so bile glavni kamen spotike, da »DOL. šTU-DENT« v tem študijskem letu ni izšel. Uredništvo »DOL. ŠTUDENTA« se za- hvaljuje uredništvu »Tribune« za ponude-no pomoč. Namesto »DOLENJSKEGA ŠTUDEN-TA«...»TO NI ZA NAROD«. (Bela krizantema, I. Cankar) Poj rajši to, kar treba je pri hiši za hleve treba, treba je na polji, poj to, kar kmet in meščan s pridom sliši. (F. Prešeren, Nova pisarija) Pismo »DOL. LISTA« »DOL. ŠTUDEN- TU« Dragi tovariši, uredniški odbor našega lista je pregledal poslano gradivo za no-vo številko »DOL. ŠTUDENTA«. S posla-nimi proznimi sestavki se uredništvo na-šega tednika strinja in gredo lahko v tisk, medtem ko smo na seji našega od-bora odločno zavrnili poslano »poezijo«. Tovariši, v uredniški besedi pišete, da hoče Vaše glasilo«... prispevati delež k dolenjski publicistiki« in da se »... avtor-ju težko vsili nek določen novi oz. neka-tera dela tega ne prenesejo. Zlasti velja to za umetniško področje, kjer je biti razsodnik dvomljivo početje. Stremeli pa bomo, da ne bo nepotrebnega artističnega izživljanja in da ne bo ta priloga le list nekatere, temveč list, ki bo našel privržen-ce tned širokim slojem naročnikov Dolenj-skega lista ...« Pa smo tu! Dolenjski list na svojili straneh, pri čemer šteje tudi strani Vaše priloge, ne bo dajal prostora za bedno poskusništvo v taki »poeziji«. Odločno odklanjamo babie sestavke nedozorele pre-napetosti, strojepisno »pesnenje« src, krompirjev, kravat in drugih traparij! Ta-ka »topografska poezija« v našetn tedniku nikoli ne bo našla prostora. Naš časnik kot glasilo SZDL ni in nikoli ne bo po-neumljeval Ijudi! Vi se hočete približati širokim slojem delovnega ljudstva, s ta-kim igračkanjem čustev in oblik, vsebino in namena poezije pa se ekspresno odda-Ijujete od svojega ljudstva in mahate v prazno! Ne moti nas »scanje čričkov« v prevodu Apollirtairove »poezije«, ne gre nam tudi za posamezne druge »s strojem narisano — natipkane pesmi«, temveč za načelen odnos: za denar, ki ga moramo skoraj v celoti ustvariti sami s trdim de-lom, smo pripravljeni tiskati v Dolenj-skem študentu samo zares kulturne, zdra-ve, pošteno misleče in koristne sestavke! Poskusništvo z raznimi »drekci-pekci« Iab-ko najde dovolj prostora v Tribuni, ki take stvari rada objavlja, medtem ko na-še glasilo tako »duševno hrano« odklanja tako zase, še bolj pa za svoje naročnike in bralce, ki želijo in potrebujejo vse kaj drugega, kot pa je taka skrpucana, od boga in hudiča ter od vseh zdravih lji|li zapuščena »poezija«. Ne zamerite odkritim besedam — toda pri tem vprašanju komunisti in člani SZDL v naši redakciji ne poznamo kom-promisov! Glavni urednik: Tone Gošnik 1. r. ODGOVOR »DOL. LISTU« Urednik »DOL. LISTA« nam je sporo-čil, da je odbor zavrnil prispevke poezije za Dolenjskega študenta, ki nam je bil formahio omogočen s strani SZDL Novo mesto in Dol. lista. Ob načinu in tonu, ki vejeta iz tega dopisa je marsikaj simptomatičnega. Ni nujno, da bi imeli vsaj nekateri sodelavci ali celo uredniki pri časopisu visoko izo-brazbo, če je njihova sposobnost in do-jemljivost na dovolj visoki ravni. Ce pa tega ni, je seveda stvar bolj pereča. In zelo žalostno je, da se sklicuje urednik na clanstvo v SZDL in ZK, ko z kvalificira-nim aktivističnim žargonom odpravi po-skus dati »širokim slojem delovnega ljud-stva« nekaj, za kar med »zares kulturni-mi, zdravimi, pošteno mislečimi in korist-nimi sestavki« dosedaj v Dol. listu ni bilo prostora. To je toliko bolj žalostno, ker se vsi trudimo, da bi še večja demokra« tizacija življenja vnesla med Ijudi spro« ščenost in vero v družbo. In če se nekdo otepa in boji, da bi lahko z nečem »po-neumljevali ljudi«, je to odraz njegovega aezaupanja v te Ijudi same. Da pa bi bil Dolenjski list aglomerat lokalne kronike, skupščinskega Dolenjskega lista in brez* krvnih člankov se mi zdi škoda. Če je edino merilo za vsebino: osvojiti vsakega možnega bralca in doseči maksimalno šte-vilo izvodov in jim nuditi nenaporno po-poldansko branje in se mu približati pod-rejen bralcu, ne pa ga pridobiti do tega, da bi tudi sam kaj mislil, botno lahko kmalu prenehali s hvaležno kritiko s ko-mercializiranega zahodnega tiska. Za uredništvo Dolenjskega študenta A. Pavel Florjančic P. s. Upam, da bo SZDL Novo mesto o tem razmislila, uredništvo Dolenjskega lista pa prosim, da nam vrne poslane prispevke, v nadomestilo pa priobči ta članek. UREDNIŠTVU TRIBUNE Na članek tov. Franca Repnika pod naslovom »Demokracija v praksi ali nivo eakonitosti« objavljen v »Tribuni« dne 24. maja 1967 dajem naslednje pojasnilos Volitve predsednika mestnega sveta Ljubljana so opravljene po Poslovniku o delu mestnega sveta (Glasnik, št. 37/65), ki z 11. in 12. členom določa način izro> litve funkcionarjev mestnega sveta. člen 11. omenjenega poslovnika določa, da se pri izvolitvi glasuje javno, čc je vložen samo en predlog oziroma, če se ne skle-ne, da se glasuje tajno. Na podlagi tega določila se je mestni svet Ljubljapa eno glasno odločil za izvolitev predsednika in podpredsednika z javnim glasovanjem. Clen 58. ustave SR Slovenije, na kate-rega opira pisec članka trditev, da je izvo-litev predsednika mestnega sveta proti-ustavna, določa: »Glasovanje pri volit/rah in odpoklicu članov vseh predstavniškib teles je tajno«. To določilo je uveljavljeno pri neposredni izvolitvi inž. Mihe Košaka za odbornika skupščine občine Ljubljana* Bežigrad, katerega pa je potem izvolila za člana mestnega sveta. Tudi 367. člen Poslovnika Zvezne skup* ščine (Ur. I. SFRJ, št. 21/67) določa, da je glasovanje pri volitvah in razrešitvi vseh funkcionarjev, razen predsednika re« publike, javno. Tajno se glasuje samo, če to zahteva poslanec, ki ga podpre naj-manj 20 poslancev ali če tako odloči pred-sednik. Ker volitve funkcionarjev mestnega sveta nimajo značaj volitev članov pred-stavniških teles, kot to določa člen 58. Ustave SR Slovenije, nima trditev o pro-tiustavnosti izvolitvi inž. Mihe Košaka za predsednika mestnega sveta nikakršne pravne osnove. Uredništvo »Tribune« prosim, da v pri-hodnje objavlja le predhodno preverjene članke. Hkrati prosim, da na ustrezen način objavite omenjeno pojasnilo oziro-ma odgovor na članek tov. Franca Rep-nika. O zadevi je obveščen mestni svet na 2. redni seji dne 31. 5. 1967. Tajnik MS: Miran Kalčič in šelitna prijgetne paeitniee! 4. STRAN TRIBUNA KONFERENCA UNIVERZITETNEGA KOMITEJA ZK V četrtek, dne 1.5.1967, je bila v dvorani Kazine konferenca UK ZKS. Konferenci so prisostvovali de-legati, člani UK, kontrolne in revizijske komisije in gostje. Dolžnosti so bili razrešeni dosedanji člani UK in komisij. Izvoljen je bil nov komite UK, ki je bil na svoji prvi seji istega dnc izvolil za političnega sekre-tarja tovi Staneta Dolanca, direktorja VŠPV, in za se-kretarja tov. Francija Pivca, študenta filozofije in so-ciologije. Ob tej priliki je bila na konferenci tudi plodna diskusija. Iz nje objavljamo nekaj najvažnej-ših prispevkov. RUDI RIZMAN Pogosto je v javnih relacijah mpgoče opaziti tezo z negativnim predznakom, češ da gre pri Tribuni za pri-tisk ali zgolj za pritisk uradnih institucij. Takšna po-enostavljena teza je zadnji čas močno zameglila de-jansko stanje. Gre tedaj za to, da doživlja Tribuna v zadnjih nekaj mesecih konstantne očitke s strani nekaterih študentov, ki študirajo teologijo. Ne vem, kje je mogoče iskati temeljni vzrok te aktivnosti, ki skuša uredništvu Tribune in univerzitet-nemu odboru Zveze študentov določati način obja-ve njihovih člankov in seveda v skladu s tem spre-membe v uredniški politiki. Te spremembe, ki sicer niso bile eksplicirane v obliki nekega programa ali koncepta, se pojavljajo preko posameznih zahtev za objavo člankov pri vsakem konkretnem primeru. Pri tem gre tako za članke, ki so izrazito verske narave, teološka rasmišljanja, kot za članke, ki se odrekajo teoretičnemu nivoju in ki skušajo iskati možnosti za indoktrinacijo in politično institucializacijo njihovih določenih tez. Mislim, da je takšen cilj napačno ra-zumevanje dialoga, ki je bil mišljen skupno z ured-ništvom Tribune in na podlagi razgovorov s posamez-nimi študenti teološke fakultete. Razgovori med temi »stranmi«, če jih lahko tako imenujem, so minili na-vadno v precej drugačnem vzdušju kot kasneje, ko je prišlo do različnih »pritiskov« za objavo člankov. Če smo na takšnem razgovoru prišli do zaključka, da bomo objavljali samo članke, ki ustrezajo in so v skladu z uredniško politiko, potem je kasneje prišlo do zahtev, češ da je potrebno objavljati v s e članke, ne glede na njihovo politično orientacijo. Taka stran dialoga se je pa še posebej močno iz-razila takrat, ko smo člani uredništva v uvodniku v 12. štetnlki zapisali na osnovi dialoga, ki se je vodil nekaj časa, da so marksisti v tem dialogu pokazali na moč svojih argumentov. Pri tem so seveda tz nji-hove koncepcije dialoga in iz njihove predpostavke, češ da gre pri dialogu za zmago, to tezo šteli kot diskvalifikacijo dialoga, češ da se je s tem uredništvo spustilo v kvalifikacijo zmage teh ali onih sil. Razu-mevanje te teze je bilo takšno samo za tiste, ki so v tem dialogu videli zmago ene ali druge strani. če se nekdo počuti močnega zgolj ob slabih (marksistič-nih) argumentih je to znak njegove ozkosti in oblast-niško pojmovanega dialoga, ki ni sposoben ob tezi »o moči marksističnih argumentov in njihovem ustvarjalnem in vitalnem« značaju videti tudi svojega priznanja. Skratka, ti članki, ki so vztrajali na tem, da se najpreje indoktrinira »katoliška vrsta« in nato nkomunistična«, so dejansko izhajali iz vidika, da gre pri dicdogu za zmago, ki ima v končni konsekvenci oblastni karakter. Uredništvo je vse te članke, koli-kor niso ustrezali uredniškemu konceptu in tem raz-govorom, zavrnilo. Navadno pa njihove pripombe niso upoštevale demokratičnih principov, saj so se v pismeni obliki pojavljale ostre zahteve, da se vsi njihovi članki objavijo. Objavo člankov so utemelje-vali s tem miselnim izhodiščem: Tribuna je list vseh študentov in če se strinjate, da so študirajoči na teo-loški fakulteti študenti, potem imamo pravico do ab-solutne participacije in zahtevamo objavo vseh član-kov, ki jih pošljemo. Uredništvo se je uprlo tako poenostavljenim poj-movanjem Tribune kot lista vseh študentov. Praktič-na konsekvenca take dosledne izvedene teze bi na-mreč bila atomizirana in popolnoma brezbarvna ured-niška politika. Seveda bi bila taka situacija zgolj za-časna. Slej ko prej bi tak uredniški koncep »nekon-cepta« zelo hitro dobil svojo jasno politično barvo, ki bi ustrezala tistemu, ki je z dolgoročno akcijo za-menjeval zavestnost in racionalnost s stihijo kot predhodnico neke politične platforme. Mehanična po-enostavitev teze o Tribuni kot o listu vseh študentov oi tedaj vodila ravno v nasprotno realnost. Naj pri-pomnim, da ne polemiziram z vsemi nosilci te teze, temveč zgolj s tistimi, ki skušajo tako tezo izkoristiti za utemeljevanje posameznih ozkih interesov. Obenem šelim povedati, da so se taka poenostav-tjenja m take poenostavljene teze nahajale tudi v pro-testmh pismih, ki so jih sicer inicirali komunisti. Z ozirom na diferenciacijo odnosov do tega vpraša-nja, predvsem pa za jasnost bi želel zaostriti to vprašanje, predvsem pa zato, da ugotovimo prisot-nost ah neprisotnost komunistov in v skladu s tem vprasanje odgovornosti, ki se je v preteklosti v osnovmh organizacijah čedalje bolj nanašala na ak-tivnost, ker je to tudi svojevrstna aktivnost, in nizka teoretična kultura hromita dejavnost neke organiza-cije v celoti. Mislim, da smo to često občutili in ob-čutimo prav tako sedaj pri delu in uresničevaniu ne-fcega tvornega koncepta. Postavljam vprašanje tej konferenci o aktivnosti v njenem najširšem pomenu Ki se tokrat postavlja na teh nivojih. Prvo je nedvo-mno vprašanje posredne in neposredne aktivnosti ko-munistov do študentskega časopisa Tribune. Drugi nivo aphcira tedaj vprašanja aktivnosti komunistov. Tu zavestno govorim o aktivnosti in ne o odgovor-nosti, ker se mi zdi, da se je v praksi često odgo-vornost razumela kot kaznovanje, žrtve pa so bili če-sto aktivni komunisti. Aktivnost je torej širši pojem odgovornost pa je, mehanično rečeno, element aktiv nosti. Mtsltm, da je taka situacija, ki jo čutimo v ko-muniaranju na teoretičnem nivoju, rezultat neza-dostno razvite teoretične kulture posameznih komu- nistov, odgovornost za to pa seveda pade na ZK v celoti. Pri uresničevanju dialoga, če nočemo biti eno-stranski, je treba imeti pred očrni širšo strukturo posameznih strok in njihovo vključitev v ta razmiš-Ijanja. Tu pa je moč videti, da se vsi tisti, ki temu dialogu pripisujejo političen značaj, v resnici skri-vajo za bornostjo svoje strokovnosti. često smo v tem dialogu pogrešali prisotnost drugih strok izven filozofske, predvsem fizike, matematike itd., skratka vseh tistih strok, ki so prisotne na univerzi in ki bi jih morala prevevati neka širša dimenzija, ne pa zgolj notranja strokovna omejenost. Verjetno takšna od-sotnost dokazuje nemoč teh strok samih, medtem ko politična kvalifikacija tega dialoga omogoča skrivanje in avtarkijo določenih strok. VILJEM MERHAR Načel bom problem, ki tako teoretično kot prak-tično ni rešen in zadeva problem finansiranja in or-ganizacije finansiranja visokošolskega študija oz. in-stitucij. Mislim, da je treba izhajati iz izhodišča, da je današnji nivo proizvajalnih sil precej odvisen od tega, koliko sredstev namenimo za visokošolsko izo-braževanje. Celo več, finansiranje visokošolskih in znanstvenih institucij po&taja vse bolj osnovna de-terminanta pospešenega družbenega in gospodar-skega razvoja. S teh stališč seveda ne bi bilo smelo biti dileme o tem, ali jq to financiranje družbeno po-trebno ali ni. Pravim, da gre za družbeno potrebnost financiranja visofcega šolstva in družbeno angažira-nost za reševanje visokošolskih problemov. S tem ho-čem posebej poudariti to, da gre tukaj za splošen družbeni interes, kajti naložbe v visoko šolstvo so naložbe, ki aktivirajo najvažnejši del proizvajalnih sil, to so naložbe v oloveka, ki omogočajo njegovo kreativno sposobnost v gospodarstvu. V skladu s temi ugotovitvami v družbi tedaj ne bi smelo biti di-lem o financiranju visokega in višjega šolstva. Današ-nji čas, pa nam vendar le odkriva neko dilemo, na ka-tere bi hotel opozoriti, ker mislim, da prav te dileme zahtevajo čkn hitrejšega, si&temskega reševanja. Te dileme so na mestu zaradi tega, ko je treba za to pre-cejšnja družbena sredstva na eni strani, ,na drugi strani pa družbi ne sme biti vseeno, kako so ta sred-stva razporejena in kak&na je njihova učinkovitost. Dilema, ki je danes živa in ki terja odgovore, je dilema, ali je delo na visokošolskih institucijah pro-duktivno ali neproduktivno. Odgovor na to vprašanje se mi zdi toliko bolj pomemben, ker ustrezen odgo-vor tega vprašanja terja tudi cel sklop drugih rešitev. Družbenoekonomsko udejstvovanje bi bilo treba de-liti na dvoje in sicer ločiti na produkcijsko in nepro-dukcijsko. V obeh področjih je treba zasledovati kar največjo družbeno učinkovitost. V tem smislu je se-veda šolstvo produktivno. Tega seveda tudi nihče ne zanika Je pa še eno popolnoma drugo vprašanje: ali je šolstvo produktivno tudi v smislu ostalih dohodkov. Odgovor je lahko negativen. To je strošek družbene organizacije, ki ga je treba kriti iz družbenega pro-dukta. Kakor sem uvodoma ugotovil, gre pri finan-siranju za šolstvo za eno najuspešnejših determinant družbenega razvoja, ker ustvarja kreativne sposob-nosti, ki bodo pomenile silo v bodočem družbenoeko-nomskem razvoju. če pa se strinjamo s tem, da šolstvo ni produk-tivno v smislu dohodka, da šolstvo ne ustvarja do-hodka, ampak da se krije iz družbenega predvide-nega produkta, ne glede na to, da je izredno pomem-ben dodatek v smislu bodočega kreiranja dohodka, da pa sedanji dohodek ne ustvarja. Kako uistvariti in organizirati šolsko obliko druž-beno ekonomskega udejstvovanja? Alternativni mož- nostj sta dve. Ena je ali po blagovno tržnem vred-nostnem principu, po katerem šele preko individual-nega, včasih tudi kolektivnega interesa uresničujemo družbeni interes (ampak ta interes uresničujemo pro-tislovno). Druga pot rešitve problemov v sklopu fi-nanciranja šol&tva, bi bila pot neposrednega zadovo-ljevanja družbenih potreb na tem področju. Mislim, da bi morala v naši družbi obveljati druga alterna-tivna oblika razreševanja, to pomeni reševati problem visokega šolstva z obliko neposrednega zadovolje-vanja družbenoekonomskih potreb. Ceprav naše orga-nizacijske rešitve upoštevajo konkretno in imajo vse elemente prvega in drugega principa, prav to, da so v naših organizacijskih rešitvah, tudi elementi bla-govno tržnih odnosov na področju visokega šolstva, pa se mi zdi, da nam danes povzroča težave in po-vzroča tudi, da učinkovitost sredstev visokega šol-stva ni takšna, kakor bi družbeno želeli. Zaradi tega menim, da bi bilo treba iz naših organizacijskih oblik v največji možni meri odpraviti blagovno tržne od-nose in jih nadomestiti z neposredno obliko sodelo-vanja družbenih potreb. Menim, da so izvori neučin-kovitosti na področju visokega šolstva, prav v tem organizacijskem dualizmu, ko pri nas organiziramo šolstvo deloma po blagovnem, deloma po neblagov-nem principu. če bi hotel človek iskati vzroke takš-nega stanja, potem bi verjetno nakazal ta vzrok, da smo mi začeli organizirati družbeno ekonomsko udej-stvovanje na osnovi šolstva z enostransko pojmova-nim dohodkovnim principom, ki smo ga začeli forsi-rati tudi na tem področju družbenoekonomskega udejstvovanja. Jasno je, da dohodkovni princip ima svoje mesto samo tam, kjer je nedvomna blagovna produkcija in kje se lahko post festum priznavajo samoupravljalske odločitve. Da pa dohodkovni prin-cip na področju visokega šolstva, ali šolstva sploh, če hočete, verjetno ni uspešen, ker odločitve se ne da točno izmeriti. Uveljavljanje dohodkovnega principa na področ-ju visokega šolstva je imelo za posledico tudi ten-denčno zamenjevanje družbenega samouipravljanja, po katerem bi bilo tudi organizirati visoko šolstvo, z delavskim samoupravljanjem. Ker to je adekvatno speljan dohodkovni princip na področju visokega šolstva. Danes nam te rešitve povzročajo veliko težav. Zato smatram, da je ume ;tnost delavskega uprav-ljanja samo na področju dri žbeno-ekonomskega udej-stvovanja, kjer je blagovna produkcija smiselna, kjer vrednostni kriterij post festum ugotavlja družbeno učinkovitost in priznava individualnemu delu, preko trga, družbeni značaj. Takega rigoroznega ihstrumen-ta pa na področju šolstva verjetno ni mogoče zasle-diti. Zaradi tega, če se našim institucijam, šolskim in-stitucijam pripiše status blagovniii producentov, če-prav to niso, potem lahko pride tudi do kreiranja in razširjevanja dejavnosti prek družbenih potreb. Mi-slim, da je bila ekstenzivnost posebno zadnjih 10 let, ki je obveljala tudi za področje visokega šolstva in je tudi visokemu šolstvu prinesla svoje. Jasno je, da sedaj reforma te probleme razgrnjuje in jih odkriva. Mi formiramo sredstva za šolstvo po neblagov-nem principu, razdeljujemo jih pa po blagovnem prin-cipu, po kvazi tržnem principu. Med zatečeno stnik-turo višjega in visokega šolstva to navrže veliko pro-blemov. že sam sistem pridobivanja sredstev in si-stem razdeljevanja sredstev je v nekem smislu pro-tislovno. To protislovje se po mojem mnenju še na-prej razrašča med same visokošolske institucije, ko vsaka od njih uveljavlja svoj individualni interes in svoj košček kruha na omejenib. sredstvih. Zaradi tega prihaja tudi med visokošolskimi institucijami po mojem mnenju, do nepotrebne konkurence, do ne-potrebnih organizacijskih rešitev in do neučinko vitosti. Ta neučinkovitost bi se kazala po mojem v seda-nji dobi v treh oblikah. Kljub velikemu številu znan-stveno raziskovalnih in pedagoških delavcev menim, da znanstveno raziskovalni del zaostaja. Drugič bla-govnostno področje visokega šolstva povzroča, da se tudi vrata za nove kadre zapirajo in tako se nam ute-gne dogoditi, da bodo cele generacije kandidatov za znanstveno raziskovalno delo odpadle, ker pa je doba kreiranja znanstveno raziskovalnega delavca velika, bo to še bolj vplivalo na znanstveno razisko-valni aubt. Oba faktorja, ki sem jih navedel, pa vpli-vata tudi po svoje na kvaliteto sedanjega in seveda tudi na kvaliteto bodočega pedagoškega dela in seznar njanje diplomantov z res sodabnimi tehničnimi znan-stvenimi prijemi pri reševanju konkretnth gospodar-sko-družbenih problemov. Mislim, da so to posledice take narave, da bi bilo treba energično in zavestno usmeriti vso družbeno ukcijo v razreševanje problemov na področju viso-kega šolstva v smeri integracije in udinkovitega raz-reševanja in uporabe redkih sredstev na področju vi-sokega šolstva. Zato menim, da bi se morali komuni-sti ljubljanske univerze poglobiti v ta vprašanja, jih morda znanstveno razčistiti in na osnovi razčiščenih vprašanj predlagati določeno organizacijsko solucijo, jaz se zavzemam za neblagovni princip, ker neblagov-ni princip izhaja iz mojega stališča, da je šolska de-javnost neproduktivna dejavnost v smislu dohodka in ko bomo te prableme razrešili nam bo jasno vpli-vati na res sodobne organizacijske rešitve na tem področju. S tem, da smo na univerzi komunisti odgo-vorni, da z našim delorn preprečujemo volanteristične rešitve pri razreševanju sklopa teh problemov, da bi res prišli do tistih organizacijskih rešitev, ki bodo družbeno in ekonomsko najbolj optimalne. DR. VOJAN RUS Z vprašanji univerze in študentov na njej in pro-fesorjev je prav gotovo ozko povezano tudi vprašanje tako imenovanega dialoga v celem slovenskem prosto ru, zlasti tako imenovanega idejnopolitičnega dialo-ga. Glede dialoga, zlasti kolikor se nanaša na vpraša- Nadaljevanje na 5. strani TRIBUNA STRAN 5 Naaaijevanje s 1. strani nja religije, je nujno razčistiti in precizirati nekaj vprašanj. Večkrat so prav dobronamerni ljudje vprašanje dialoga nekako mehanično prenašali iz drugih pogo-jev v naše pogoje. Dejstvo je, da dialogi med komu-nistično stranko in kristjani danes večkrat poteka v zahodnoevropskih državah, zlasti v Italiji in Fran-ciji, kar je prav gotovo nekaj pozitivnega, saj ta dia-log v dani situaciji dežel odpira možnosti, da se di-ferencirajo leve pozitivne sile zlasti v krilu samega katoliškega gibanja, obenem pa komunistične stran-ke postavlja na bolj realistična domača tla. Zdi se mi pa, da bi mehanično prenašanje tega dialoga v naše pogoje pravzaprav pomenilo neko določeno, ne zado-sti ustvarjalno koncepcijo. Obstaja, ne oziraje se na to kje, prenašanje dialoga k nam, obstojajo pa še ver-jetno nejasnosti sploh glede oblik in vsebine idejno-politionega dialoga pri nas, zlasti kolikor bi se ta na-našal na vprašanja npr. vernikov, cerkve, religije itd. V trenutku, ko naj bi vodili dialog marksisti ali komunisti na eni strani s katoličani na drugi strani, bi kljub vsej dobronamernosti s tako formulacijo dialoga prišli na povsem napačne pozicije. Tudi če bi postavili vprašanje, če naj bi na eni strani komunisti ali marksisti ira na drugi strani krščanski socialisti vodili ta dialog, mislim, da bi tudi stvar postavili na napačno raven. Sem za demokratčni dialog, v kate-rem bi bili tisti, ki so idealističnega nazora, in tudi tisti, ki izpolnjujejo določene verske obrede, popol-noma in faktično enakopravni v dialogu z drugimi, ki ne spadajo v ta krog v eni ali drugi obliki. Torej ne gre za omejevanje dialoga, ampak za omejevanje tako postavljenega dialoga enih napram drugim. S tako postavljenkn dialogom, ne glede na stanje, ki datira precej pred 1941 letom, ko se je v Sloveniji či-sto spontano izoblikovala v bistvenih humanističnih vprašanjih dobi že velika, v Evropi še nedosežena enotnost med ljudmi z različnimi svetovnimi nazori. Za začetek nadaljnjih razprav med pripadniki sociali-zma moramo iti od že doseženih vrednot, od platfor-me, ki jo je pravzaprav že pomenila Osvobodilna fron-ta, Socialistična zveza itd. To ne pomeni, da dialog ni potreben ali da se izogibamo dialogu o svetovnona-zorskih vprašanjih. Samo, da je treba voditi naprej vseslovenski dialog z vsemi, brez ozira na svetovno-nazorsko obliko in religiozno razliko, ker ga je treba voditi na pozicijah, ki so že dosežene in ki v Evropi gotovo pomenijo eno najviše doseženih točk (brez vsake pretencioznostL ker pomenijo premagovanje enega najglobljih družbenih, socialnih, pa tudi neka-terih idejnih razkolov). Vidimo, da se je pokazalo, da so humanistione vrednote nad nekaterimi tako ime-novanimi svetovnonazorskimi vrednotami. Te huma-nistične skupne vrednote so se izkazale pri nas kot vrednote, kot ie npr. socialistične zveza, samouprav-ljanje in pri tem so enakopravno, z enakim kapita-lom sodelovali tako tisti, ki so aprejemali marksi-stični ali pa dialektično materialistični svetovni na-zor, kot tisti, ki so imeli drugačen svetovni nazor. Vprašanje je, katero temo dialoga pravzaprav iz-birati. Zdi se mi, da pravzaprav tiste teme, ki pome-nijo razvijanje in poglabljanje že doseženih vrednot. Na primer temo o nadaljnjem poglabljanju saino-upravljanja našega sistema, do česar smo pravza-prav lahko vsi enako kritični. Voditi bi morali disku-sijo o tem, kako v celem sodobnem svetu, vsak v svojem krogu, ki mu je bližji, čim bolj poglabljati te vrednote. Tu je enostavno vprašanje, ali imamo za-dosti jasna stališča (mi komunisti, kot vsi drugi, ki niso člani ZK, so pa socialisti ali pa istočasno celo religiozni), ali imaano vsi v celoti in vsak na svojem področju jasna stališča glede sodobnih socialnopo-litičnih dogodkov v svetu mednarodnih dogodkov. To ne v nekem ozkem politikantskem smislu, am-pak prav s stališča, ali predstavlja poglabljanje tistih vrednot, za katere smo se tudi skupaj npr. 1941. leta postavili proti imperializmu. Proti tem se je npr. Kocbek, in prav taki kot je Kocbek, postavil in si svo-je zamišljal. On je diskutiral o vprašanju španije s celotno katoliško hierarhijo, čeprav ni sprejel kak-šen drug svetovni nazor, ampak je v bistvenem hu-manističnem vprašanju tistega ča-sa zavzel antiimpe-rialistično stališče, čeprav je večina katoliških ljudi na to takrat drugače gledala. Zato lahko rečem, da sem iskreno prepričan, da je tudi v interesu tistega kroga, ki bi ga lahko imenoval krščanskosocialistič-nega, da gre naprej predvsem v tej smeri, saj se mi zdi, da je ta krog v Evropi največji in da je on tudi odjeknil s svojimi stališči v narodnoosvobodilni bor-bi. Lahko bi celo dejali, da kriteriji, ki jih danes obu-jajo kr&čanskosocialistične parole, ne obujajo tudi aspekt krščanskega socializma, ki je bil najbolj druž-beno napreden, kadar se je postavilo stališče komu-nistov na eni strani in krščanskih socialistov na dru-gi strani. To ni bilo o&novno vprašanje let 1941—1945, ker prav gotovo ne pomeni svetovnonazorsko takih vprašanj, ki so pa prav gotovo seikundarna. Mi moramo res vedeti, na kateri platformi in v katerih oblikah predvsem predlagamo dialog. To ne pomeni, da se lahko izogibamo tudi dialogu v drugih vprašanjih. Tu morda ni bilo doslej dosti razčiščeno in da se nam je zato stvar morda napačno obrnila. To tudi ni vprašanje dialoga s katoliško hierarhijo, ne zato, ker ne bi mogel biti posamezni pripadnik hi-erarhije tudi na dolo<5enih pozicijah, ki so popolno-ma enake z našimi v vseh naših organizacijah, kjer je popolnoma enakopraven z naani. Gre za to, da to hierarhijo imamo in z njo moramo razpravljati kot s celoto o vprašanjih formalno pravnega, politič-nega krepljenja položaja katoliške Cerkve. Drugo pa je vprašanje sodobnih družbenopolitič-nih vrednot. Tu je pa že sprejeta slovenska platfor-ma — socialistična zveza in je že sprejeto vprašanje, ali jo hočemo naprej razvijati ali ne, ali smo jo ne-zadostno sedaj razvijali. To je povsem narmalna di-skusija, ki jo lahko slišimo in v kateri smo enako-pravni in je včasih tudi za komuniste korisino, če sli-šimo včasih kakšno kritiono pripombo. Torej naj-manj ne mislim, da bi imeli kakšno oblastniško prednosst v takih razgovorih, samo da vsi funkciomi- ramo, oodisi Komunisti, bodisi socialisti, pripadniki ene zelo napredne slovenske skupnosti, ki je že ure-sničena. Drugo vprašanje, ki ni brez pomena, je vpra-šanje ocene sodobne Cerkve v celoti, med delom naše inteligence. Zdi se mi, da so mnogi zelo dobrona-merni ljudje morda le nekako poenostavljeno ocenili dogodke v cerkvi, kot da imamo spremembo katoli-ške Cerkve. Nihče ni negiral, da določene spremem-be so. Ampak zdi se mi, da je prav, da odstranimo vsa tista svetovno nazorska vprašanja in gremo res na osnovna humanistična, to je socialna in politična vprašanja sodobne dobe, potem je treba tudi s t©ga stališča sodobno Cerkev ocenjevati. Zdi se mi, da v tem smislu nismo vedno dovolj analitični. Večkrat razpravljamo o vprašanju, če vera je opij za ljudstvo ali ni, kakšne so tiste intimne težave in o čemer je tudi nujno razpravljati. Socialnopolitične osnove in politične aplikacije sodobne katoliške cerkve niso za-dostno analizirane, nikakor pa ne mislim, da bi mo-rali sodobno katoliško cerkev tako ali drugače oceniti. Zaenkrat je v tem socialnopolitičnem sistemu to bolj reformizem katoliške cerkve, ne pa bistveno spre-minjanje stališč. O reformizmu ne mislim samo iro-nično ali pa nepomembno govoriti. Gre za to, da toč-no ugotovimo, katera vprašanja in stališča cerkve so v določenih momentih (Vietnamska kriza) pod vpli-vom stališča cerkve, tudi že malo s stališča italijan-ske vlade, kar nikakor ni brez pomena. S tega stališča je nujno stvari bolj ocenjevati. Na primer, kakšna je socialna struktura Cerkve in nje-nih socialnih vezi s posameznimi političnimi sisteini, kakšna je njena notranja organizacijska struktura in kakšne so posledice implikacij te organizacijske strukture, koliko se je tista, ne nazorsko enotna, am-pak res zelo disciplinirana organizacija bistveno spremenila v demokratično organizacijo, v kateri so popolnoma svobodne družbenopolitične, ne nazorske, posamezne nacionalne Cerkve. To so vse nujne raz-prave. Koliko so npr. katoličani tukaj ali tam bolj ali manj faktično napredni, do katere mere in v katerem stališču. V tem smislu lahko vodimo popolnoma enakopraven dialog. Prav taka podobna vprašanja nam lahko ljudje postavljajo, npr. koliko smo mi ju-goslovanski komunisti bili kritični npr. v komuni-stičnem gibanju. Tu nimamo nobenih nujnosti, da imamo kakšne občutke manjvrednosti. Morda smo mi v svetu kljub vsemu bili veliko bolj samokritični in, lahko rečem, tudi moralni, kot marsikdo drug v svojem lastnem gibanju. Lahko pa seveda vedno na-pravimo kakšno oportunistično napako.' Iz stališca, ki ene in druge navaja na čim bolj napredna stališča doma in v svetu labko vodimo medsebojno disku-sijo. Voditi moramo diskusijo, kakšna je vloga teh konkretnih katoličanov v Južnem Vietnamu, ker tam je eno od ključnih žarišč. Taka diskusija ni brez po-mena za sodobni humanizem. Nato vprašanje naših filozofskih stališč v tem dialogu, o katerem sedajle govorim. Zdi se mi, da smo včasih malo precenjevali spremembo v katoliSki cerkvi, da je tu morda tega starega slovenskega kom-pleksa; namreč mi malo preveč gledamo, da je to neka velika svetovna sila, izredno zanimiva in zaradi tega kompleksa naše majbnosti precenimo dogodke v tej organizaciji. Ne gre pri tem samo za tako tme-novani katoliški krog, to se dogaja tudi v liberalistič-nih krogih, da se pač zaradi tega slovenskega starega .miselnega kompleksa te stvari ne ocenjujejo trezno z vso zav7^tostjo, ampak malo sentimentalno. Zdi st ini, da smo pri naših filozofskih stališčih tudi malo i>rehitro pripravljeni na kakšne hitre kom-promise, morda želimo s katoliško Cerkvijo v tem dialogu, čim hitreje najti rešitev v tem smislu, da pravimo, sprejmimo vsi filozofijo človeka, mi komu-nisti se pa odrekamo dialektike in materializma kot nekaj zastarelega. Zdi se mi, da imamo v očeh pri tem odrekanju dostikrat tiste najpovršnejše oblike dialektičnega materializma, da pa ne vidimo, da prav-zaprav dialektičnomaterialistična kritika in filozofija pomenita eden od največjih naporov za osvobajanje človeka od raznih alinacij. Pri tem vprašanju mate-rializma ne gre za vulgarizacijo materije ali za ustvar-janje kakšnega novega boga, ampak gre predvsem za vpi-ašanje določene znanstvene- metode, namreč, da se človek zavestno ne prepusti nobeni ideji, dokler upravičenosti te ideje vsaj delno ni ugotovil na dej-stvih, da ne misli, da obstaja neki obči absolut izven sveta. Ponovno pa rečem, da ne mislim, da bi sploh moralo biti to osnovno vprašanje diskusije z dru-gimi socialisti (nazor&ko vprašanje), samo ni potreb-no, da mi v tem tako hitro popuščamo. Lahko rečem, da je zanimivo, da obstaja veliko število kristjanov, ki so za socializem, ampak, ki od svojega svetovno nazorskega stališča ne od&topajo tako hitro, kot vča-sih mi. Kako naj bi bila univerza in komunisti na njej res določen idejni center slovenske družbe? O tem smo že govorili in je morda tudi še treba razčistiti kakšna vprašanja. Ne zdi se mi, da bi morali biti mi idejni center v smislu kakšne politične grupacije (ki naj bi sestavila program in kompaktno nastopila in s tem programom stoji pred slovensko javnostjo) niti nek center, ki ima 5 takih grupacij na univerzi in ki bi imel 5 takih programov. Zdi se mi, da bi idej-ni center morali postati mi v tem smislu, da bi naše strokovno delo čim bolj spojili s poglobljenim pro-učevanjem naših najglobljih strokovnih vprašanj in istocasno povezano s strukturnimi vprašanji naše družbe. Ce bi mi na univerzi v bodoči fazi pod vod-stvom univerzitetnega komiteja ugotovili, v kakšni meri naše stroke res zadevajo temeljno vprašanje o odsot-nosti njegovega bivanja.) »Pomen mojega bivanja s posebnim ozirom na obstoj slovenske literature in slovenskega naroda.« (Delo, ki pomeni revolucionarno novost v slovenski literami zgodovini. Avtor v njem zanimivo dokazuje možnost propada slovenske literature in slovenskega naroda v odsotnosti avtorjevega bivanja). »Moje vzgojno vplivanje na široke Ijudske množi-ce.« (Delo pomeni revolucionarno novost na področ-ju socioloških razprav). »Jaz in Demosten.« (Razprava o govorništvu in o največjih govornikih vseh časov). »Govori I.« (Delo obsega govore na literarnih ve-čerih). »Govori II.« (Delo obsega ostale javne govore). »Moj življenjski stil.« (Poljudna avtobiografija, ki vsebuje naslednja poglavja: 1. Jaz; 2. Jaz kot pesnik; 3. Jaz kot mislec; 4. Jaz kot znanstvenik; 5. Jaz kot govornik; 6. Jaz in moja soba; 7. Jaz in moja oblači-la; 8. Jaz in moje toaletne potrebščine; 9. Jaz in moji čevlji; 10. Jaz in moji prijatelji; 11. Jaz in moji so-vražniki; 12. Jaz in moji pogovori; 13. Jaz kot izje-men pojav v zgodovini človeštva). Delo je uredil VLADIMIR GAJŠEK s sodelova-njem Valde Homore. Naročilnice pošiljajte neposredno na naslov »Za-ložba Gajšek & comp.«! Ekskluzivni intervju z Dalido za »Nedeljski« PETER BALOH Ste zahteven potrošnik? NOVO! NOVO! NOVO! NOVO! NOVO! TONE HABE PRAV PREPROSTE ŽIVUENJSKE ZGODBE (iz nadaljevanja knjige Pogled iz malega sveta...) Septembra 1927 so bile parlamentarne volitve. Komunlsti smo nastopili pod imenom »Delavsko-kmečki republikanski blok«. Ponoči smo hodili v skupinah po mestu in lepili letake. Seveda smo letake nasprotnikov trgali, če jih že nismo prelepili. Včasih smo se tudi morali spoprijeti z najetimi pretepači nasprotnih taborov. Zdelo se nam je, da smo nepremagljivi, ker smo pač trdno verovali v našo stvar. Volitve so bile za naše gibanje koristne le, da smo lahko širili našo propagandq z živo in tiskano besedo ter da smo se urili v boju z nasprotniki. že od leta 1920 sem imel precej skušenj, ki sem si jih nabral na shodih. Tako sem v poznejših letih večkrat prihajal tudi na shode nasprotnikov, da sem jih motil z medklici in včasih sem tudi govoril. Pri »Košaku« na Krekovem trgu so imeli volitni shod liberalci ali demokrati. Bilo nas je kakšnih deset, ki smo prihrumeli v dvorano, da poskrbimo še za večjo živahnost. Sprva smo bili še krotki kot ovce. Ko pa je spregovoril minister Kramer, smo ga živahno obstreljevali z medklici. Priznati moram, da sem se odlikoval. že prej smo se dogovorili, da bom najglasnejši, ker se bom najlaše branil kot bivši »jugoslovanski dobrovoljec«. Ko je nehal go-voriti, so planili po meni »demokrati«. češ zdaj go-vori, če si upaš. Predsedoval je dr. Dinko Puc. Pred-sednik mi je takoj dal besedo. Moral pa sem povedati svoje ime. Kramerja sem imel hudo na piki. Nikdar mu ni-sem mogel odpustiti, da je glasoval za zakon o za-ščiti države, ki je povzročil toliko gorja med delav-stvom. Zdaj sem predlagal, naj odgovori na vprašanje: zakaj je glasoval za protiljudski zakon o zaščiti države? Drugič pa naj pove, kaj bo storil, če bo tzvoljen; ali bo zato, da se ta zakon odpravi. Dejal sem, da so oni le po besedah demokrati in libe-ralci. Tudi po svojem tisku hočejo veljati za na-predne, njihova dejanja pa so vsa drugačna. če bi bili res za svobodo in enakost, bi bili za odpravo vseh tistih zakonov, ki preprečujejo, da bi napredno delavstvo smelo v besedi in tisku izraziti svoje mnenje. Kramer je odgovarjal na moja vprašanja. Dejal je demagoško, da iskreno vprašanje zasluži tudi iskreni odgovor. Na prvo vprašanje je odgovo-ril, da je bila takrat, ko so izglasovali zakon o zaščiti države, velika nevarnost, da bi se boljševizem — komunizem razširil v Jugoslaviji. Zato je glasoval za zakon. Na drugo vprašanje pa je odgovoril, da je zdaj Jugoslavija že močna gospodarsko in politično in da bi zaradi tega ne glasoval več za takšei zakon, marveč za to, da bi ga odpravili »No, kako si zadovoljen z mggo^oror nli ti ni dobro odgovoril?« so me začeli dražiti »demokrati«, ko smo odhajali s shoda. »Zares diplomatsko je odgovoril zdaj, ko gre za glasove. Videli pa bomo šele, kakšna dejanja bodo sledila tem besedam. Zdaj so nad njim in vsemi tistimi, ki so glasovali za ta nazadnjaški zakon, bolj mogočni gospodarji, ki izmozgavajo Slovenijo, oni pa jim pri tem lepo pomagajo.« To je bilo tedaj, ko sem tudi nastopil na odru. Bratko Kreft je napisal za Miklavževo proletarsko odrsko sliko »Proletarec Nikolaj«. Vadili smo se v žedomu (kakor smo imenovali železničarski dom, ki je bil razkričan kot nekakšno leglo komunizma v Jugoslaviji). Tam smo tudi nastopili, da smo v na-svrotju z drugim meščanskim miklavževanjem pri-kazali drugo stran medalje — proletarsko življenje. Nastopil sem kot statist, toda s posebno nalogo. Ob »Nikolaju« sem s posebnim zanosom mahal — z rdečo zastavo. Tedaj pa je bilo že junaštvo pokazati rdečo zastavo. Niti na gledališkem odru ni bilo po-polnoma varno razvijati rdečega prapora. Nismo se hoteli omejiti samo na takšne odrske poskuse. Ob novem letu 1928 smo se začeli priprav-Ijati, da bi nastopili v dramskem gledališču z Golo-uhovo »Krizo«. Dne 28. aprila leta 1928 smo nasto-pili v polnem dramskem gledališču. Delavstva in pri-jateljev delavske kulture se je kar trlo. Uspeh nam je bil že vnaprej zagotovljen. Tedaj je užgala vsaka revolucionarna beseda. Imel sem vlogo, da sem kot delavec v spopadu z orjunaši — jugoslovanskimi fašisti — padel hudo ranjen in umirajoč vzkliknil: »živela intemacionala!«. Bil sem med tistimi, ki so nas izmed naše igralske skupine odbrali za statiste v dramskem gledališču, ko sem potlej tudi nastopil se večkrat. Tedaj sem bil spet v službi na univerzi (prvikrat sem bil kurir od 1. 3. 1920 — 30. 9. 1922) kot dnev-ničar. Pridelili smo me pravni fakulteti. Sprejel me je sekretar univerze dr. Matej šmalc, zelo izobražen in napreden mož. Dejal je, da se moram poslej od-povedati političnemu delu za komunizem. Sicer pa lahko ostanem kakršnihkoli nazorov, je pripomniV, le javno naj jih ne izpovedujem. Nasmehnil sem se in tudi pri tem »ne javno« mislil svoje. Tudi nasprotnik je čutil skriimostno moč ilegalne literature. Bil je stalno na lovu za njo. Večkrat so se na hodnikih ali v predavalnicah pojavili letaki, listi (ali celo brpšure) — bodisi marksistični bodisi klerikalni. Tudi takrat je bilo tako. Vrata balkonske dvora-ne so bila odprta, povsod po klopeh pa so ležali na-metani revolucionarni letaki in list »Proleter«. Bilo je še zgodaj zjutraj in dvorana je bila prazna. Toda nekdo je bil še pred menoj na nogah. V zbornični dvorani in pred predavalnicami -^- povsod je kar za-padlo tiskanega papirja. V predavalnici 90 so bili listi lepo razdeljeni — za vsak sedeš po en list. Tudi na katedru so položili za profesorja izvod, na njen? pa je bilo pripisano: »Samo v študijske namene«. In kaj naj storim? Osumili bodo seveda mene, ker sem slabo zapisan. Ali pa naj to pospravim in uničim? Prihajajo. Med njimi so vohljači, ovaduhi. Hitro sem pospravil liste v prednji sobi in moji »ložci«. šel sem na dekanat, da se posvetujem, kaj naj storim. Sekretar je pogledal letak in mi pomežiknil. »Saj vem, da jih niste vi natrosili,« je rekel. »To opravijo drugi vaši somišljeniki. Pojdiva, da jih bova pobrala in oddala na rektorat.« Pogovor pa se je tako dolgo zavlekel, da sva za-mudila. študenti so že brali po predavalnicah. V sobi 90 so se študenti v gručah prepirali. »Stražar« je trgal nekemu študentu list iz rok, češ, da ga ne sme brati. študent pa je dejal, da ga bo bral. Umirili so se, ko sva vstopila. »Rešila« sva le nekaj izvodov in jih slovesno odnesla na rektorat. Opoldne, ko ni bilo več predavanj, sem se zaprl v telefonsko kabino in bral. To je bila moja študij-ska soba. Tam me ni mogel nihče zasačiti. Ko sem prebral, sem se sezul in skril v čevlje nekaj izvodov. Mislil sem na posamezne znartce in prijatelje, ki bi jim koristilo takšno branje. Med njimi je bil tudi prodajalec Jošt v trgovini. Ni bil sicer mojih poli-tičnih nazorov. Pobegnil je iz Trsta pred fašisti in zaneslo ga je med naše nacionaliste, pa tudi med orjunaše. Skušal sem ga odvrniti od njih, ker je bil dober fant. Dosegel sem vsaj to, da sem ga »nevtra-liziral«. Prispeval je za »Rdečo pomoč«, ki je poma-gala zaprtim revolucionarjem. Počasi, da, pozneje pa bom vzgojo nadaljeval, sem mislil. Stopil sem v trgovino, da sem kupil za nekaj di-narjev odrezkov in žemljo. Pripognil se je na mizo in zašepetal: »Ali imate kaj zame?« Nekaj trenutkov sem razmišljal, ali bi mu dal ali ne. Pa naj bo! Sem se odločil. Saj je Ijudi vendar treba pridobivati. Nekaj je tudi treba tvegati. Stopil sem malo stran. »Pesek me žuli,« sem za-godrnjal. Pripognil sem se, stresel pesek iz čevlja in še je bil letak v žepu. Spet sem se obotavljal. Po-tem sem mu dejal: »Imam nekaj, pa je zelo nevarno. Oba bova sedela in še »dodatke« bova dobivala (mi-slil sem na udarce, ki jih je tako radodarno delila jugoslovanska policija), če vas zasačijo. Ne dajajte nikomur- Ko preberete, uničitef »O ne, jaz zbiram takšne,« je dejal. »Imam že majhen muzej. Jaz sploh nisem sumljiv.« »]%uzej?« me je zaskrbelo. »To je nevarno.« Toda v trgovini o tem nisva mogla razpravljati. Mudilo pa se mi je po nadaljnjih opravkih. Marsikje sem moral tistega dne še iztresti pesek iz čevljev. OPOMBA Bivšega uslužbenca ljubljanske univerze tov. Toneta Habeta smo zaprosili za objavo odlomka iz njegove še neobjavljene knjige, ki na svoj način karakterizira pot vztrajnega pogumnega človeka revolucionarja. Tov. Tone Habe je svojo prvo knjigo objavil leta 1959 pri Cankarjevi založbi z naslovom: Pogled iz malega sveta. Uredništvo TRIBUNA - STRAN 7 VIZUALNA POEZIJA V ITALIJI V šestdesetih letih je književna avantgarda (za katero je v Italiji kazalo, da je pokopana pod ruše-vinami izrojenega futurizma) ponovno prinesla na dan tako imenovano vizualno poezijo. Tudi tisti, ki se manj ukvarjajo s tem, se bodo gotovo lahko spomnili na eksperimente Appollinairea (»Calligram-mes«, 1918) in futuristov pred njim (P. T. Marinetti, »Parole in liberta«, 1914). Omenimo lahko tudi pesni-ke, kot so Tristan Tzara, Corrado Govoni, Ardengo Soffici, Vincente Huidobro, Kurt Schwitters in dru-ge, katerih imena je mogoče najti v arhivih med futuristi in dadaisti. Znano pa je tudi, da je ideja o združevanju pesniško uporabljene besede z neko vizualno sliko nastala že pred nekaj stoletji: take primere lahko najdemo v aleksandrijski, srednjeve-ški in baročni književnosti (pesmi, oblikovane kot križ, pahljača ipd.). To pomeni, da današnja vizual-na poezija — za razliko od predhodnikov, ki so upo-rabljali izključno le »razvrstitev« besed in druge grafične domisleke — uvajajo sliko v svoje tekste. Tako bi bilo mogoče, zavoljo preciznosti, govoriti o prehodu od »grafične pbezije« na neko kompleks-nejšo vizualno poezijo. Toda obstaja tudi druga, bistvenejša razlika — dejstvo, da je ta poezija v veliko primerih družbeno in kdaj pa kdaj politično angažirana. Angažiranost, ki jo v zadnjih letih preganja »uradna« italijanska književnost, je, kaže, našla zatočišče v tej novi avant-gardistični formi. Nekako zasilno definicijo vizualne poezije, ki jo je izrekel' eden izmed novih italijanskih pesnikov tega žanra Emilio Isgrd, bi bila: »Pesem, zgrajena vizualno, na osnovi originalnega grafičnega projek-ta, v katerem semantični material in material ele-mentov oziroma beseda in figurativna slika koeksi-stirata v težnji oživeti neko organsko estetsko mani-festacijo.H Dejansko je pesnik tudi slikar, ki posku-ša združiti dve različni vrsti izraznih sredstev in jih uvaja v sintezo. Toda tudi pri tem ni ničesar novega, če se za ilustracijo spomnimo na poskuse sintetizacije glasba—poezija in narobe, kar je bilo značilno za različne struje evropske dekadence. Današnji vizualni pesniki poskušajo spostaviti dialog z množično publiko, s publiko potrošnikov današnje vizualne civilizacije. Dovolj je upoštevati samo velikanski pomen vizualnih sredstev masovnih komunikacij (od filma do televizije, od reklame d» stripa, do časopisnih naslovov), pa že dobirao pred-stavo o pomembnosti teh sredstev pri oblikovanju »vizualne senzibilnosti« sodobnega človeka; to je senzibilnost, ki prične transformirati reagiranje pu-blike na branje. Za nikogar danes ni več novo, da ljudje raje »gledajo« kot pa »berejo«. Ravno to pa je spoznanje, iz katerega izhajajo vizualnt pesniki. Pesniki vizualne poezije, ki danes ustvarjajo v Italiji, ne nastopajo kot kompaktna skupina, pove-zana z eno samo poetiko in skupnim jezikom forme. Predvsem po tematiki se jih da razdeliti na dve sku-pini. Najpogostejše teme kompozicij ene skupine so: kritika dehumanizirajočih oblik »družbe potrošnikov«, obtožba prave cene neokapitalističnega blagostanja, razkrinkavanje prevar »prikritega prepričevanja«, katerega predmet so mase v družbenih operacijah najrazličnejših nivojev. Vendar ti ustvarjalci pogosto ne sežejo dalje od najodkritejše politične agitacije: številni so na primer njihovi plakati proti vojni v Vietnamu ali njihovi poetsko-vizualni prispevki k polemikam italijanskega političnega življenja. V drugo skupino, ki jo bomo — nekoliko apro-ksimativno — imenovali »neangažirane«, lahko uvr-stimo ustvarjalce, kot so Antonio Porta, Alfredo Giuliani, Luigi Tola in drugi. Vendar je avantgardistične ustvarjalce mogoče razvrstiti v skupine tudi glede na uporabljanje for-malnih sredstev. Ampak skupine, oblikovane na osnovi izbora izraznih sredstev, se ne skladajo popol-noma s skupinami, formiranimi na osnovi tematske-ga izbora. Tako na primer največje število vizualnih pesnikov uporablja collage, kot glavno izrazno sred-stvo, toda collage kot izrazno sredstvo uporabljata tudi Tola in Giuliani z namenom izraziti preokupa-cije povsem druge narave. Ali: Porta si pomaga z risbami slikarja Ragazzija in z njimi llustrira svoje pretrgane stavke; vendar dela enako tudi Andriano Spatola (ki mu pomaga slikar G. Landini) v svojih ostrih in izrazito političnih kompozicijah proti ame-riški intervenciji v Vietnamu. To pomeni, da razno-vrstnost poetik in drugačna ideološka pozicija ne povzroča tudi različnih izraznih sredstev in obratno. V vsakem primeru pa kaže, da je collage pri-ljubljeno izrazno sredstvo največjega števila itali-janskih vizualnih pesnikov, ki črpajo elemente svojih kompozicij predvsem iz časopisov (naslovi) in ilu-striranih revij (reklamni teksti in fotografije). Vsekakor ni komodnost vzrok, ki žene vizualne pesnike, da s škarjami šarijo po časopisju, pač pa je to želja uporabljati jezik (tudi vizualen: besede, kompozicija itn.), ki je namenjen za »prikrito prepri-čevanje« množice, v dva namena: prvi je poskus »estetske naprednosti« takega izraznega materiala (avantgardistična naloga subverzije tradicionalnega knjižnega jezika); drugi pa je poskus spreminjanja znaka vrednosti, to je le-tega uporabljati v polemiki proti vsebini, ki jo ta »jezik« reklamira običajno. Kakšen bo estetski rezultat tovrstnega ustvarja-nja, to je dokaj odprt problem in ga bo, kot vedno, mogoče preveriti šele ob vsaki posamezni »pesmi«. Prir. P. K. VID GREGORAČ JESEN Sve tužnije, sve sramnije, sve gadnije u ovoj kišnoj noci u kojoj vitki jablanovi svlače svoje ruho, bacajudi ga na pločnik gde ono postaje žuti tepih po kome ljudi gaze. BOGDAN PODPEČAN BALADA ZA VIETNAME bil je iz prostorov kjer sta v besedi utripala meso in kri kjer vez med človekoma bil je človek iz prostorov je bil ki so napajale jih druge korenine iz plodnih prsti toda hišo in posteljo je imel tu na vogalih prodajaln v gostiščih in šolah smo ga srečevali in šli smo mimo in ga nismo poznali rokovali smo se pogosto gleda nas * ali nisi ti tisti iškarijot z značilnim poljubom ko smo čutili njegovo roko žgoče hladno nam je šepetal na ta granitna tla naj ne kane tvoja solza moj pozabljivi brat bela ptica ki se vzpne iz nje v smodnikovem dimu strmoglavi visoka bela ptica zlovešče sence krožijo in krožijo nad tem pokopališčem zmaličenih kril ti pa obiskuješ svetišča in stranišča tja noter spiraš blato sveta baje je to lahko opravilo sam ostaneš čist in veder z vodikom ožarjeni svodi odmevajo pričevanja rolfa hochuta zahodni svet krščanski močan kot trotil in egide svobodonosec na vogalih prodajaln y gostiščih in šolah smo ga srečevali ko kupujete v kioskih Dž M X100 TT kupite še EMBRIONALNO KNJIGO cena fenomenalna 50 par OHO že v prodaji pesniška zbirka v samozaložbi poniz miklavc svetina bard SODELAVCI KULTURNE STRANI 66-67 1. Dušan Jovanovic, Franci Zagoričnik, I. G. Pla-men, Marko Pogačnik, Herman Vogel, Valentin Ka-lan. 2. Vladimir Burda (H. V.), Bogdan Gradišnik, Aleksander Peršolja, Marjan Gabrijelčič, Draga Aha-čič, Andrej Inkret, Herman Guardijančič. 3. Branko Rudolf, Lojze Logar. 4. Andrej Medved, Samo Simčič, Pavel Vašak, Pavel Rostohar, Branko Gradišnik, Ingo Paš, Milenko Matanovič. 5. Bob Dylan, Jože Vilfan, Braco Rotar, Mirko Mislej, Jože Horvat, Vito Šoukal, Aleš Kermauner, Srečo Dragan. 6. Marijan štancar, Tomaž Brejc. 7. Marija Cudina, Hans Magnus Enzensberger, Darko Dolinar. 8. Jakob Emeršič, Milenko Vakonjac, Francis Picabia. 9. Niko Kolar, Saša šrot. 10. Matjaž Hanžek, Naško Križnar, Bogdan Pod-pečan, Andraž šalamun, Peter Baloh, Helmut Heissen-buttel, Eugen Gomringer, Ištvan Romonkos, Ištvan Brasuyo, Otto Tolnai, Kalman Feher, Jože Olaj. 11. Emest Kobolt. 12. Krešo Petrovič, Lojze Skok, Evald Flisar. 13. Boris Paš, Dreja Rotar. 14. Vojin Kovač-Chubby, Roman Mazej, Azem Skhredi, Enver Gjerqeku, Din Mehmeti, Rahman De-daj, Adam Gajtani, Beqiiir Musilu, Ali Podrimja, Fa-hredin Gunga, Nebil Duraku. 15. Vladimir Minač, Sanja Zorn. 16. Radivoj Pahor, Tadeusz Nowak, Katka šala-mun-Biedrzycka, Tone Vrabl, Marko švabič, Aleš Berger. 17. Dušan Merhar. 18. Matjaž Kocbek- 19. Branko Gradišnik, Denis Poniž, Ivo Svetina, Nande Miklavc, Bart Oblak, Meta Stvarnik, E, K., B. Kar. 20. Janez Jančar. 21. F. Hedl, Slavko Podlipnik, Mojca, Majda Hiti, P. F., Polde Lipan, Marjan Pikus, Marička š. Stela, S. Mark Porezer, Andrej Brvar, Dominik Majetič, Milena Sušnik, Vera Hočevar, Ankica Gorkič, Janez Ancelj. 22. S.V., V.H. 23..Konrad Bayer. 24. Avgust čemigoj, Božo Šprajc. 25. Dragotin Fakin, Ladislav Lesar, Majda Zu-pančič. 26. Vid Gregorač, Peter Kuhar, Stane žerko. branko grudišnik morilci (nadaljevanje iz 19. številke) Pijanec: Glasujte že. Krčmar: Neki moj tovariš me je poklical. Pravi, da potrebuje ne- kega violinista, zanimanje je spet craslo. Goslač: A? Krčmar: Ja... jutri te pošljem k njemu. To pa, kar si spil, to ti odpuščam. Goslač: Hvala za vse. Krčmar: Malenkost... malenkost. Krmar: Glasujmo že. A potem moj predlog odpade. Krčmar: Pa ja... saj to bi nas vse uničilo. T. Pofcnik: Še nas bi sodili. Goslač: Res je ... prav imate ... T najslabšem primeru bi izgubil službo. T. Potnik: Glasujmo potem. Kdo je za to ... Krmar: Ampak ne bi mogli naredi-ti tako, da bi vse bilo videti ko samomor? T. Potnik: Neummost! Na vsak na-čin bi radi ubežali nečemu, kaT vas čaka. Za take sfcvari je potre-ben premislek in policija nas lah-ko kaznuje. Krčmar: Najbolje je ne vmešavati se v gangsterske zadeve. V naj-slabšem primeru bi mi zaprli go-stilno, ker bi lahko slabo vpliva-la na mladino. Tega pa jaz nočem. T. Potnik: Jasno ... nek star japon-ski izrek pravi...: Ne da se pro-ti vetru... Pri Japoncih je bil bog vetra najmogočnejše božan-stvo. Krčmar: Moramo ga prijaviti... poglejte samo to ... v krčmi »Pri pravici« so ujeli večkratnega mo-rilca. K temu so doprinesli... in potem naša imena ... najbolje bo telefonirati na policijo. Goslač: Glasujmo že. Krmar: A potem bo najbolje, da ga prijavimo. Goslač: Jasno, drugič bo skušal ubiti tebe. T. Potnik: Taki morajo vsi na elek-trični stol. No, kdo je proti temu, da ga prijavimo? Pijanec: Jaz. T. Potnik: Ti... ti ne spadaš k nam. Ti si morilec. Pijanec: A potem boste zdaj telefo-nirali na policijo? T. Potnik: Ne ... mislim ... v igri bi zdaj telefonirali. Goslač: Vsi smo za to. Krčmar: Jasno ... tak mrčes je tre-ba odstraniti. Krmar: škoduje državi. Pijanec: Kakšen smisel je pa sploh imela tale igra? T. Potnik: Kakšen smisel? Ne vem, če je sploh imela kakšen smisel. Krmar: Ni imela smisla? Krčmar: Ampak kako pa potem? Goslač: Mogoče ga je pa imela? T. Potnik: Jasno, nekakšen smisel je že imela. Sicer nič globljega, am-pak vseeno je imela smisel. Raz-vedrila nas je. Postali smo bolj mirni... laže čakamo na ladjo, otresli smo se raznih misli, mi-slim težkih misli. Postali smo po-rota, Ijudje, ki so se ob neki si-tuaciji opredelili za eno njenih rešitev. Pijanec: No ja... jaz se ne čutim tako zadovoljnega. Krmar: čigav je že tisti pregovor? T. Potnik: Japonski. Japonski je. Krmar: Ja,... dober je ... kar do- ber. Hahaha. T. Potnik: Kako se je imemovala vaša teta .. krčmar? Krčmar: Kako? T. Potnik: Pravim, kako se je ime- novala vaša teta? Krmar: Proti vetru... to velja v neki meri tudi za nas. Krčmar: Kakšna teta? Pijanec: Kaj velja? T. Potnik: Ja ... tista v Ljubljani. Mogoče sem jo pozinal. Goslač: Izrek, jasno. Ne govori oslarij. Krčmar: A, tista v Ljubljani? Krmar: Izrek, ja ... izrek. Krčmar: Kunigunda ... Runigun- da .. ne morem se spomniti. Pijanec: Za koga, za nas? Krmar: Kaj? Krčmar: Ne morem se spomniti. T. Potnik: No ja, stvar se s tem nič ne izpremeni. Krmar: Kaj? Kaj « rekel? Nisem razumel. Goslač: Tisto o vetru. Krmar: Kaj? Goslač: Koga si mislil s tem ... to velja tudi za nas? Krčmar: No ja, stvar se res ne iz- premeni. T. Potnik: Saj je že mrtva, ne. Krmar: Kdaj sem to mislil? Pijanec: Prej si rekel... Proti ve- tru, to je tudi za nas ali nekaj takega. Krmar: Ne vem... ne morem se spomniti... aja ... za krmarje .. mislim... za nas krmarje. T. Potnik: Vse ostane isto (molk). Pijanec: Mislite, da mi je tisti mo-rilec kaj podoben? T. Potnik: Kako gre, ti morilec sodov? Krčmar: Hahaha... ta še žabe ne bi pojedel. Pijanec: To ni tako važno ... vse- eno je bilo zanimivo sedeti in vas poslušati. Goslač: Kako? Pijanec: Mislim ... zakaj ste se od- ločili, da me prijavite? Goslač: Najbolj pametno je bilo. Pijanec: Ta problem... vi, ki ste trgovski potnik, mi boste gotovo znali razložiti, zakaj ste me ho- teli dati v roke pravice. T. Potnik: Jaz? Kaj imam pa jaz pri tem. Jaz sem ravnal popolno- ma normalno. Kaj bi pa hotel, da te obesimo? Krčmar: Bo kdo pil? Pijanec: Ce mi kdo plača. Krmar: Daj mu grog... na moj ra-dun, jasno ... proti vetru. Pijanec: Aja ... Jaz pa sem mislil, da vam je dosti do tega, da se spremenite. Mislil sem, da se dolgočasite. Da zgubljate dneve in dneve v praznih malenkostih., in da vam je tega dosti. Mislil sem, da nočete biti več lojalni državlja-ni, pa vidim, da sem se motil. Krčmar: že spet filozofira. Pijanec: Poskusite enkrat biti ne-kaj drugega ... karkoli.. . heroji. mučeniki, morilci... to je bo-Ije... s tem lahko nekaj doseže-mo. Nekaj lahko spremenimo T. Potnik: Kaj naj bi spreminjali? Goslač: Pri nas je vse v najlepšem redu. Pijanec: In to, da so te vrgli iz službe? Goslač: Mene? Kje? Pijanec: V Mariboru. Goslač: Tisto je bila samo pomota. Krčmar: Jasno, sicer je pa zdaj do- bil službo. (molk) Krmar: Ampak ta pobeg je res sen- tacija. Krčmar: A ta pobeg? Krmar: Ja, ta pobeg. T. Potnik: Zanima me, kako se mu je posrečilo. Pijanec: Neverjetno, kajne. Goslač: Verjetno je. Krmar: že marsikdo je tako po- begnil. Krčmar Pa so ga spet ujeli. Goslač: Zanima me, če so mu dru- gi pomagali. Pijanec: Zelo je spreten. T. Potnik: Moj bratranec je prav tak. Sin tistega strica. Ta je bil tudi neverjetno spreten. Krmar: Imeli ste sina? T. Potnik: Ne... moj stric ga je imel. Krčmar: Sina je imel? Goslač: Pa je umrl? T. Potnik: Ne on ... moj stric. Pijanec: Strica ste imeli. To je naj- brž zelo lepo. Krmar: Kakor se vzame. Goslač: Nekateri so dobri, nekate- ri pa ne. čisto nič se ne razliku- jejo od ostalih ljudi. T. Potnik: Moj stric je bil zelo do- ber. Pijanec: Rad bi nekoč poskusil s tem . mogoče bi bil moj dober. (molk) (vstopi norilec) Morilec: čer. Krčmar: čer ... Boste kaj pojedli? (pelje morilca za pristenek) Morilec: Ne ne . . . hvala . . . mh dobro ... imate grog? Krčmar: Ne . .. samo pivo. Boste? Morilec: Dobro .. prinesite ga. (krčmar gre po pivo) Pijanec (gre k morilcu): Obupno vreme, kaj? Goslač: Ljudje ... to je ... ja, to je morilec. Morilec: Res obupno. T. Potnik: Tale? Goslač: Ja, slika v časopisu. In sli- ka je njegova. Krmar: Kaj? Pijanec: Še zmerom dežuje? Morilec: še vedno, ja. .. dežuje. Pada. Krčmar (pride s pivom): Tu je vaše pivo. Tale, ki sedi poleg vas, je me- stni pijanec. Nikar ga ne poslu- šajte, kadar je pijan, zelo rad fi- lozofira. Ce mu mislite naročiti karkoli... v bistvu je kar prije- ten. Morilec: Torej imate mestnega pi- jančka. To je zanimivo. T. Potnik: Tega jaz ne maramr Kdaj odpluje ladja? Krčmar: Mu boste kaj naročili? Krmar: Mislim, da je še čas? Goslač: Res je pravi. Morilec: Mh ... ja .. ., kaj boste? Pijanec: Pivo bi... kot vi. Morilec: Dobro... prinesite rnu piva. T. Potnik: Krčmar! Krčmar Takoj! (gre k piiltu) Morilec: Je vaše mesto živahno? Pijanec: Nasprotno ... na ja .. . da- nes mogoče ... saj veste, tisti mo- rtlec je ušel. Krmar: Nekaj moramo narediti. Morilec: Ja ... to vem ... kaj dru- gega se ni zgodilo? Krčmar: Pivo. Pijanec: Ne... nikoli se nič ne zgodi... hvala. Morilec: Malenkost. Kromar: (odide k drugi skupimi) Ste me klicali? Krmar: Tale je morilec? Krčmar: Hahaha. Ta? Saj tega nič ne zanima. Goslač: Res je. Slika je v časopisu. Krčmar: Ne verjamem ... a ne ve-ste, kako zgledajo morilci? Goslač: Res je. T. Potnik: Nekaj moramo narediti. Goslač: Nekaj moramo. Krčmar: . . . Ja . . . če je res ... po- klicati policijo. Morilec: Torei tf jr Vcin stece? Pijanec: Ja . . inirno. Kot vas, Krčmar: Pijanec! Pijanec: Kaj pa je? Krčmar: Pridi sem. T. Potnik: Nujno je. Pijanec: Kaj pa je? Krmar: Pridi sem,. če imaš odgovornost. Pijanec: Oprostite . . . iti tja na drugo stran ... pokli me. Morilec: Kar kar ... malenkos in pridite še nazaj. (pijanec gre k skupini) Pijanec: Kaj je .. . ste se oc li, da mi plačate pivo? Krmar: Ne. T. Potnik: Veš, ko smo šli pre sto igro ... tega človeka za stei predstavlja! ti. Pijanec: Jaz? T. Potnik: Ja. Goslač: Slika je v časopisu. Krčmar: Ta je pobegnil... a moral biti že mrtev. Pijanec: In kaj? Krmar: Kaj kaj? T. Pofcnik: Treba bo telefonira Krčmar: Tako smo glasovali. Goslač: Ja treba je ... pojd pijanec. Pijanec: Jaz nisem glasoval. T. Pofcnik: Ja ... to je res ... z&motit ga pa lahko gre .. da ne bo česa zaslutil. Pijanec: Ja ... to lahko nare Krmar: Kaj pa, če mu min vemo ... Krčmar: Ne, potem nam lakh ži. Morilec: Krčmar! Krčmar: No, kaj je? Morilec: Bi lahko dobil kaj za Krčmar: Ne ... to je samo p Krmar: Kdo bo telefoniral? Goslač: Ja, kdo bo? T. Potnik: Krčmar naj . .. je njegov ... In sploh bo o: največ od vsega tega. Krmar: Jasno. Morilec: Kaj še čakaš... n< pil. ikrčmar gre k prvi skuptni) T. Potnik: Pijanec .. . pojdite motit ( pijanec gre k morilcu) T. Potnik (krčmarju): pojdite nirat. Krčmar: Jaz? Goslač: Tvoja kčrma bo slav moja. Krčmar: V redu. (gre k tel Pijanec: (mu zastavi pot) Pc Krčmar: Kaj je? Pijanec: Stoj . . . tovariš, če I rilec, potem mi pomagajti vas hočejo prijaviti policiji.: Morilec: Seveda, seveda (izvH štolo in vstane). Naj se nii premika. Krčmar: Ampak o čem govorl Morilec: Ja ... tudi jaz ne raa Pijanec: Ne razumete? Ne. Ja! ne. Vi ste navadni povpreč žavljani. Vi ste zvesti in vd Vi bi za državo ... vi bi za vino slamo jedli, če ne tt drugega. Vi gledate, kako i nekoga tepejo pa pravites da . . . in >«ie bodi se z bikd podobne stavke. Vi ste že t ni. Zakaj ne udarite po ! nih? . . Policija je za to p ljena . .. pravite. Zakaj je poi ljena? Kdo jo je postavil? Za Zakaj nismo vsi eno? Pekel j< nič drugega. Zakaj ste lojalni? kaj? Jasno .. . jasno je . . . ven to je najbolj varno .. se to je varno . . . nič seveda, če človek pije . . ki ljudje so na svetu, praviti eden to, drugi dela ono ... jjj sti razlike, mislite. Zakaj sfl razvalina? Zakaj ste vi takol ni in mogooni, tako trdni ii! mozavestni? Zakaj se vi lahkc lite, jaz pa ne . . . in zakaj m lite, da bi se šalil in da bi firal. Jasno, potem lahko re nikar ga ne poslušaj, vedno filozofira. Zakaj mi ne pust bi delal. Dvoje rok imam ... ne bi garal? Zakaj me ne i te? • Karkoli bi naredili. .. du.. ampak vi nič ne i Samo dolgooasite se. In U niti ne marate ... ne. Seva lo radi bi nekoga udarili. i si ne upate. Ne razlikujemo i več. . samo delo mi tn to je tisto, kar vas drži ; ci. To je tisto . .. ja. In vi s ko zadovoljni . jaz . . . jaz In nisem. Razbijal bom a dil . ne bom pa miroval. rilec . . . ti si junak ... ti jaš . ti razbijaš zato, da ko mi gradili Da bi lahka gradili. Spoznali so te in 14 8 8 8 8 8 8 8 8 8 8 8 8 man I K E B A N A (pr*tsti spis) < fi i;> °liceHodrebibilM> -t—- iiiiiiiiimi;;;;;; ctalke-na klancu in nlč 1 4 • T»rJeC# ® od so 30 c© in no ic Vi° li so lo pe jo prijaviti. Qni so vdani. Krčmar: Nor je. '. Potnik: Sploh ga ne razumem. :orilec: Nisem vsega razumel... vseeno hvala. Vstanite. ijanec: Ne razumete? Ni važno. :orilec: Ne razumete? ... Vstani-te ... ti, krčmar ... pojdi pa na svoj prostor. [rčmar: Ja no ... vaša stvar (odide k skupini) [rmar: Točno ... če ne bi bilo tr-govca, ki nas je posilil s tisto svo-jo igro, bi se kaj takega sploh ne bilo zgodilo. orilec: Nič se ne bojte ... mlr ... aziti moram na svojo kožo ... po-licija me išče povsod in jaz mo-ram priti na ladjo. Lrčmar: Saj se ne bojimo. rmar: Na našo ladjo? Na parnik? Brez karte? Nikoli... prinoipi so principi... s karto bi še šlo, am-pak tako ... Potnik: Ladja je pokvarjena. In jaz tudi moram nanjo. 'ijanec: Vse to sploh ni važno. orilec: No ja, vsekakor boš ti... ti, mornar ali kar koli si že... rmar: Krmar. torilec: No ja, pokazal mi boš ka-kšno skrito luknjo na ladji. Če nočeš seveda... (nakaže s kret-njo) rmar: Kaj drugega mi tako ne ostane ... ampak vsi ste priče, da sem prisiljen. . Potnik: In jaz ... in mi,... kaj naj naredimo? forilec: šli boste z mano na la-djo ... kot skupina ne bomo sum-ljivi. Jaz bom hodil v sredini. . Potnik: Sila kola lomi, pravijo. rčmar Ampak kaj naj naredim jaz? Se bom lahko še kdaj vrnil v svojo ubogo gostilno, kjer sem za-gledal beli dan? oslač: Ampak jaz . . . in kaj naj delam? Samo violinist sem in šele danes sem dobil službo. Ali bom moral spet beračiti za denar? (sirena prvič zatuli) 'ijanec: Policija! rmar: Ne . samo ladijska sire-na. Kaže, da bo ladja odplula. Krčmar: To pomeni, da je priprav- Ijena. Pijanec: In kaj bo z menoj... ne- kaj sem razbil. Morilec: Ne boj se... tudi ti greš z nami. Kolikokrat še zapiska, pre-ien »dplujete? Krmar: še dvakrat. Morilec: Ne, krčmar... ne verja-mem, da se boš lahko vrnil... ni-sem nor, da bi ti to pustil, ko bi jim takoj zblebetal, kam sem šel. Goslač: Kaj pa jaz? Morilec: Vsi gremo ... s sabo imam ponarejene dokumente... če bo policija kaj preiskovala, boste pri-čali, da me poznate dva dni, od-kar sem prišel iz Ljubljane ... ne ne ... rekli boste, da tukaj živim. T. Potnik: Razumem. Pijanec: Kaj bo z tnaono? Morilec: Saj sem ti že rekel, da se nimaš česa bati... na jug gre-mo ... v Afriko ... tam naju ne bodo izvohali. Tam je večno po-letje. Sadje cvete neprestano. Lah-, ko boste dobili službe ... tam po-trebujejo belcev . .. ustanovili bo-ste farmo, črnci vam bodo obde-lovali plantaže . . kavne plantaže. da ne bo česa zaslutil. To je novo življenje. T. Potnik: Ampak kako bomo zače-li? Premoženje sem pustil v Ljub-Ijani. Morilec: Tam je na cestah zlato. In tudi jaz lahko dam nekaj za farmo. Denarja imam dosti. Krčmar: Tam dol bom odprl novo krčmo ... igralnico. (sirena drugič zatuli) Goslač: To bo pravzaprav res lep- še življenje. Krčmar: Najpotrebnejše bom vzel s seboj. Krmar: To je pa res lepo... tihi večeri in rdeče nebo na zahodu. In ... proti vetru se ne da. Goslač: Spremenili se bomo ... ne bomo več navadni meščani... go- spodarji plantaž bomo. Morilec: Prav imate. Gremo. Pijanec: Tu je nekaj narobe ... to je prevara! Morilec: Pohitimo ... pohitimo. Gremo, pijanec! Goslač: Kdo, mi posodi denar za vozno karto? Pijanec: To je prevara... ne razu- meš, morilec? To delajo, ker mo- rajo ... to morajo delati zaradi tvoje pištole. Morajo. Ampak, če pride policija, te bodo spet pu- stUi. Goslač: Tiho bodi! A ne vidiš, da se peljemo v novo, boljše življe- nje? Morilec: Ste? Pijanec, saj ima prav. Ampak dokler morajo, je vse v redu. Krčmar: Jaz ti dam denar. Tu je vse (potegne izza pulta skrinjico) Hranil sem, veste? Morilec: Moramo pohiteti. Pijanec: Jaz ne grem. Krčmar: Goslač, a boš vzel violino? Goslač: Ne ... nima smisla. T. Potnik: Pustimo ga tu in gremo! Morilec: Pijanec ... moraš iti z na- mi... ne grozim ti, ampak ladja bo vsak čas odplula. Ne smem tvegati, da jo zamudim. Ne bom te pregovarjal. Krčmar: Pljanec; že dolgo časa te poznam ... pojdi z nami. Tam do-biš delo. Pijanec: Ne morem. Ce nisem mo-rilec ... sem kaj drugega. Ne bom se udal zaradi tvoje pištole. Poli-cija! Policija! (tuli naprej) Morilec: Moral ga bom ustreliti. (sirena tuli iretjič) Krčmar: Iti moramo. Krčmar: Sirena tuli zadnji^. Pijanec: Policija! (morilec ga ustreli) Goslač: Preve^ je pil... vedno je preveč pil. T. Potnik: Gremo. Morilec: Ja ... gremo. (odidejo; premolk desetih sekund, nato se zasliši četrtič sirena ... policijska. (Nekaj strelov in čez nekaj sekund pridejo vsi nazaj) Krmar: Ladja nam bo odplula! Goslač: Slišali so strel. Nekaj mo-ramo hitro storiti... kaj naj? T. Potaik: Si katerega zadel? Morilec: Mir... ali ne vidite, da sem ubral... da smo ubrali na-pačno pot. Treba je najti dru-go ... pravo . .. si slišal, pijanček? Pijanec: (se pobira s tal in med tem vpije) Na pomoč! Policija, tu so morilci! Policija! Na pomoč! (vpi- je naprej) Krčmar: Kaj naj naredimo z njim? Morilec: Zaprite mu usta ... ampak na lep način. Pijanec: Policija ... ne ... hhh. (mu potisnejo v usta robec, ki ga najdejo na mizi) Krmar: Moj robec! Kje ste ga na- ŠU? Morilec: Vse gre v redu. Goslač:"Na mizi. T. Potnik: Ne bi smeli dedati napak. Goslač: Mislite, da jih zdaj ni? Glas: (zvočnik) hej ... Kardoš ... slišiš? Predaj se ... odvrži orožje tn pridi dol v dveh minutah. Roke drži nad glavo. Ce se v dveh mi- nutah ne prikažeš, te bomo sestre- lili kot muho, ki frči. Krmar: Tudi ta način je bil napa- čen. T. Potnik: In vse to zaradi tega norca. Morilec: Res je ... jaz nisem kriv ... njegovo vpitje so slišali. Goslač: Smolo smo imeli. Morilec: Ja ... res je ... smolo .. Odmašite ga (potegnejo pijanou nbec iz ust). Pijanec: Pfej! Krmar: Dajte mi robec. (mu ga dajo) Krčmar: Kaj naj naredimo? Morilec: Ne vem.. . kako naj vem .. očitno je konec. lo, ko bi bil uradnik, kot moj oče. (morilec se približa ofcnu, vsi ra-T. Potnik: Ladja je že odplula. Krmar: Ne ... ni še ... tega ne bi mogli narediti... tega ne more- jo .. jaz sem krmar Morilec: Krčmar! ... a je še kakšen drug izhod? Krčmar: Ni ne ... (molk) Morilec: Ja .. potem nimamo več kaj iskati. . to je konec. Pijanec: Konec. Morilec: Ja ... konec ... bolje bi bi-zen pijanca stopijo za njim) Pijanec; Pazi! (morilec se obrača, a oni ga že potisnejo k oknu, nekdo od zunaj ga ustreli) Morilec: Ej! (morilec pade) Pijanec: Ostudno ... niti dve mi-nuti še nista bili. Krčmar: Sta bili. Krmar: Fino. Glas: Talci... talci... ali me sli- šite? Krmar: Ja. Glas: Ste vsi nepoškodovani? Vsi, razen pijanca: Ja, smo (in po- dobno). Krmar: Mudi se mi... moram pri- ti na ladjo, preden odide ... kje je moj robec? Kam sem dal ro- bec? Goslad: U žepu ga iniaš. Krmar: A, pa res. No, adijo. (odide) Glas: Talci naj pridejo dol, da dajo izjave. (goslač tn trgovski, potnik odi- deta) Krčmar. No ja ... na koncu se je pa le srečno izteklo. (krčmar si oblači dežni plašč) Pijanec: Svinjsko ... ampak nekaj sem pa le naredil... nekaj sem le. Krčmar: Kaj? Pijanec: Bil sem heroj. Heroj sem. SJrčmar: Heroj? ... Hahaaa ... Kdaj? Pijanec: Ko sem gledal smrti v odi. Krčmar: A se takrat nisi bal? Pijanec: Bal? Jasno... jasno da sem se bal. ampak to ničesar ne izpremeni. Krčmar: No ja... nam in njemu si uničil življenje. Norec si, pa ne heroj Pijanec: Norec? Krčmar: Ja... zdaj bi lahko bili že na ladji. (molk) Krčmar: Pokriti ga bo treba. Pijanec: (zakriči) 2ganja! KONEC tO STRAN TRIBUNA To Strniševo pesniško delo je katharsis sama. Strniša ga ni opredelil z nobeno oznako, dal mu je motto: potom na narod človečki strasti i pečali poido i nemofi i po sem redu smrt (Brižinska spo-meniki). Dogaja se v srednjem veku. Razdeljeno je na tri dejanja: večer, noč in jutro. Prizorišče ostaja ves čas isto — trikotniško s stolpom krvave rihte v sredini v ozadju. čas dogajanja je eden — prvi je-senski dan. Dogajanje prav tako eno — katharsis. Nastopajo devet oseb in trije biriči, vendar nastopa v resnici izmišljeno bitje, trinajsta oseba — samorog. Kot bistvo vsakega pesniškega dela (katharsis) je Sa-morog ep, tragedija, drama — brez itnena kot člo-vek; ne ptič, ne miš — človeška drama. Bistvo tega bistva, sodnik in rabelj v nas, se nam tedaj iz njega razkrije kot aksiom: človeška drama je katharsis. Zato lahko rečem, da je to delo, ki je samo po sebi ep, bistvo tragedije: igra kozla, mitos. Naslov torej pove, kaj je. Samorog je samorog: to je poravnanje. S tem da vzbuja sočutje in grozo, dosega tragedija očiščenje teh občutij, pravi Aristotel, kaj je to oči-ščenje, pa razkriva Strnišev Samorog. Z njim je torej šla tragedija vase in zbudila, kar je v njej doslej spalo v senci — stopila iz sebe: glasnik, Dizma, Wolf, Margarita, Uršula, Zvezdogled, Pincus, Bertram, ra-belj in trije biriči so osebe iz Samoroga in nam ga zato dajo videti nevidnega — celoto: Strniševo pes-niško delo je tako tudi iz njega razvidno v celoti. če se je doslej tragedija dogajala kot katharsis, se je zdaj zgodila in razkrila iz sebe kot tragodia (resna drama, vzvišena pesem, žalosten dogodek) iz tragosa (lizavca, kozla). Aksiom »človeška d^rama je katharsis« je dobil svojo dopolnitev: človeška drama je tragedija. Stavek, ki smo ga poznali samo v nje-govem prvem delu, nam tako odkriva Strnišev Sa-morog še v njegovem drugem delu in oznanja v ce-loti: tragedija je katharsis, katharsis je tragedija. Glasnik: Meščani, meščanke, poslušajte! Prihaja, Zlati Berengar prihaja! Po Aristotelu je celota to, kar ima začetek, sredi-no in konec. V Samorogu se kaže celota tako, da ima večer, noč in jutro. To je katharsis: tragedija je ditiramb. Tragične niso strasti, bolezni, smrt — tra-gično ni trpljenje, tragična je katharsis; oni so oči-ščenje, njih očiščenje zapušča. To je motto k Samo-rogu: samorog je človek. Ta prodor v tragično je njegova razlaga. človek namreč ni samorog, samorog je samorog: katharsis. človeško je katharsis, kat-harsis je samorog. človek ni tragičen, tragično bitje je človek. Vse osebe se v Samorogu prefivajo med sabo, Samorog je prelivanje samo. — Toda: Mesto brani samorog. Haganrih je razmejil gozd in mesto, Henrik je vzel samorogu glavo. Zato je ona Henrikovemu rodu v pogubo — rešitev. To je rnit očiščenja in očiščenje kot mlt. Predstavlja ju bajka o nastanku mesta in Uršulin sežig. Očiščenje Samoroga pa je Legenda, ki jo uresničuje Dizmova preobrazba. Samorogovo oči-ščenje je Dizmova in Uršulina združitev. Ti nikdar ji je ime. Zato je doba človeka neskončna, v večnosti srednji vek. Zato je prizorišče človeka pot z dveh koncev h skupnemu koncu. Zato je čas človekovega dogajanja eden, čas žrtvovanja, in dogajanje vsem skupno: katharsis — samorog. Clovek se torej dogaja v Samorogu. Samorog nam torej prikazuje dogajanje človeka. To dogajanje je trojno: špilman Dizma ubije zeleno okno s samoro-gom, krvavi sodnik Bertram zapelje čisto devico Margarito in Zlati Berengar oblega mesto. To doga-janje je enojno: žrtvovanje blazne dvojčice Uršule. V treh dejanjih je to dogajanje trikrat enojno in trikrat trojno. V teh številkah se skriva Samorogova matematika. V ena tri, trinajst je dvanajst oseb, trije biriči in devet oseb. Ena in tri pa se lahko tudi se-šteje, kar da štiri — to je število stopnic, ki jih pre-hodi Pincus na stolpu gor in dol med svojo ovadbo, število prvin, s katerimi zna rabelj mučiti, in število svetov do sežiga sveta. To je štiri tri. Zmnožek da dvanajst, seštevek sedem. Dvanajst v enem — samo-rogi so odšli čez sedem gor, čez sedem rek. »V kapici nov grad stoji in to se ponovi sedemkrat ali sedem-tisočkrat«, da pride pravo — v enem dvanajst. Zasli-ševalnih celic je sedem — »v sedmi se sprašuješ sam, ampak to nisi več ti«. Ena tri se lahko tudi pomnoži. Tri smrti so — tri čarovnice, zadnja dvojčica: tri in dva — dva prsta, trije prsti za prisego — to da pet, petkrat bel cvet kristavca, pet čutov, ki jih zna rabelj mučiti. Vsa ta števila in še tisoč drugih pa lahko po-množi eno, ostala bo ena: samorog je samorog. Od kod je tedaj Samorog, kaj prikazuje? Ni od tega sveta, prikazuje preboj razuma. S Samorogom je razum prebiit, ta svet presežen. Rečem torej lahko: katharsis je preboj razuma. človek je tragično bitje, ker ljubi: žival v gori ima kopita in kar stori, prav stori, človek pa hodi po samem sebi in z očmi sledi let ptic (Kačja devica resnica). Hrepeni, da bi se presegel, tako ljubi, ljubi, zato mora v smrt in trpljenje — da klone: Malo je, kar si želim, komaj več od črne zemlje: zlat možic, ki naredi vse, kar gospodar mu reče. (Pesem o kletki) Ko se izgubi in najde, pride od treh strani — trije se vrnejo, nima več svoje volje. Ko posluša glas zem-lje in ubije v sebi Ijubezen, zaradi katere je šel na pot, pa se spremeni ves, s telesom in dušo in ostane sam; ubita Ijubezen ga spremeni v spomin, da tako tudi čuti z ljubeznijo spomina: Malo je, kar s\ želim, komaj več od večernih senc, komaj več kot zimski dan. (Pesem o kletki) Kdor zares in do konca Ijubi, doživi smrt, se začne živ pogrezati v zemljo. Ta premena, to porav-nanje živih z mrtvimi je katharsis. To je tragično. Ne strasti, bolezni, smrt — trpljenje, ampak ta res-nost, ta odsotnost, ta mir. Zdaj je razum^jivo, kako more biti tragedija himna na čast Dionizu, zdaj je jasno, kako je resna drama, vzvišena pesem, žalosten dogodek. Da je to po spoznanju, ki ga prinaša ljube-zen — ki ga nosi zemlja. Samorog ne vzbuja groze, GREGOR STRNIŠA, SAMOROG ampak vliva moč, ko se človeku pod njegovo težo šibijo ramena. Tudi sočutja ne vzbuja, ampak zadaja rane. Tragično kot nadnaravno, pred katerim je člo-vek brez moči, je postalo z njim stvarnost, ki jo mo-ra človek sprejeti — zakaj ljubezen je človeška uso-da, z njo je človeku razodeto, da je resnično bitje — njegova naloga. človek živi za spoznanje. To je tragična pogojenost človeka, zakaj človek živi. Tako katharsis očišča z očiščenjem in iz sebe določa tra-gično kot tragično: Kadar pa morje suho postane, bodo šle duše iz pekla v raj. (Legenda) Trpljenje, s katerim očišča, ni trpljenje. Usoda je, s katero se mora človek sprijazniti — resnica. V Sa-morogu se nihče ne predaja čustvom. Samorog očišča s premaganim trpljenjem: to je tragično. Najlepše se to pokaže v pesmi Molitev k Mariji, ki je pesem premagovanja. Tako v Samorogu ni razlike med trpečo izpovedjo in odkritjem kakega neogibnega za-kona življenja. Nasprotja, ki obvladujejo svet, v njem prehajajo iz izginjajo —« onstran njih je. Dobro in zlo pa se v njem srečujeta. Mesto brani samorog. Tako sta dobro in zlo določena iz človeka, iz tra-gičnega: premagovanje — ta ljubezenska zapoved, zapoved ljubezni — ta zahteva očiščenja ju jasno razločuje; samorog, po usodi premaganost, je tako absolutno dobro. To se kaže tudi v tem, da brani mesto — zakaj mesto bo s svetom sežgano. To dobro in zlo je torej drugo od tega, ki smo ju vajeni. Do-bro nisi že dobro dela — dobra je šele ljubezen, tra-gično je dobro. Potemtakem je Samorog, ki je tragi-čen iz svojega bistva, »dobra igra«. S tem se odkriva tragično v novi luči: dobro je tisto, i-ar človeka po- bija, toda kljub temu ga hoče človek ostvarjati — zato je človek tragično bitje. — Kaj je v bistvu do-brega, da s tako silo priklepa človeka nase? Prav to, kar je: premagovanje, zakaj dobro izvira iz zad-njega premaganja sebe, iz premaganja smrti. Tako se razkrije, da je človek bitje, ki mu je usojeno, da premaga smrt — bitje, ki mu gre krvavo zares. In z tega se da reči, da je resnica tragična, kar izhaja tudi iz nje same, saj je resna. Zdaj je očitno, da ni tragično, če nekdo na vrat na nos drvi v propast, temveč da je tragično to, da nas vztrajanje v resnici vodi v smrt in da so naše zveze resnične le, če jih sklene smrt. Zato je to tragično: Na vrhu pokopSliškega zida pa se gartroža dotika šipka. Tragično prav zaradi svoje izpolnitve. Tragično je torej, da življenje ni globoko brez smrti. To je Uršu-lina bolečina, da pravi rablju: Rabelj, umreti si želim, Rabelj mene tako boli od tega lepega sveta in spozna: Ta svet — ta čas — in vse — kar je, je privid tega, česar ni. Ta bolečina, ki prinaša spoznanje je ljubezen. Ta-ko jo določa resnica, zakaj v ljubezni stopa človek iz sebe v svojega ljubega, da se zapušča kakor ob smrti. Zato je ljubezen tako zastrupljena s smrtjo (Balada kristavca), zato tako silno hoče resnico (Kačja devi-ca resnica), zato tako trmasto hoče pravega, da je človeku težko: Ptice po zraku letajo, vsaka ima svoj par, jaz pa uboga, revna stvar, B<>g ve, kje hodi moj par. (človek pa hodi po samem sebi). To nerazumno hrepenenje druži Uršulo in Dizmo. Dizma je ljubil Margarito, ona pa ga ni marala — ga ni marala? — ni mu dala do sebe — Uršula pa ga je ljubila! — on je pa ni mogel pozabiti: šel je in se obesil in postal špilman. In Uršula je umrla z njim — ga je imela Margarita tako rada? — špilman je odšel v križem svet, Uršula v deželo, ki je ni — ga je imela Margarita tako rada? Margarita ga ni marala, Uršula ga je ljubila. Uršu-la ga je prepoznala, Margarita sumila. Margarita je Uršulo izdala, na Zvezdarskem trgu — pred Piščalar-skim stolpom ptico, ki jo je ukradel Dizma — sebe sežgala. Margarita je v jutru postala senca, Uršula se je pod noč podaljšala, zrasla pod strop in potem-nela — v jutru je postala čista devica, pokazala se je resnica. Nad vsako vojsko vihra prapor — Dim. Veter nosi dim. Kakšna je resnica sveta? dežela ljudi in dežela ptic — v ptičji deželi dežela ljudi. (Pesem o ptičji deželi) Kakšno razmerje je med Uršulo in Dizmo? V goščavi sta se imela rada bela devica in trnov grm, svetli lasje in črn trn (Sanje o svetu III) Kakšno med Margarito in Dizmo? Pincus: O n a te ni marala pa si postal želodov mož. Dizma: želodov f a n t — bil sem še mlad. Kako naj pride Dizma do Margarite, če je Mar-garita on? Kdaj naj se srečata z Uršulo — senco, dokler je Margarita čista, devico, ko postane Marga-rita dtth. Ne moreta se srečati, ne moreta drug do drugega: ptice po zraku letajo, vsaka ima svoj par ... ti pa hodiš po svetu, hodiš po zemlji. Kje naj se srečata? Dizma: Meščanke, meščani poslušajte! Na nebu vzhaja mlaj, špilman prihaja! Tukaj. Zato: Bog mi obvaruj — dušo? — telo! Kako naj se srečata? Dizma: Ni — ni — ni! (In udarja po steklu, ki zažvenketa in se raz-bije...) Jaz sem Dizma, Uršula. Uršula: — Margarita, Margarita! Zato: Bog mi obvaruj dušo, telo! Kdaj naj se srečata? Pincus: špilmana peljejo nazaj! Smrt ga je potipala. (Biriča zapreta Dizmo v sramotilno kletko in odi-deta y stolp.) Kje je zdaj Dizma? Pincus: Kje je pekel? Wolf: Pekel ni kraj, pekel je čas. Pekel je tisti večni hip, ko te potipa rebrnik. Sta se srečala z Margarito? Sta prišla skup z Ur-šulo? Kaj se ni v kletki spomnil: Bil je mrzel zimski dan, belo jutro v belem snegu. Margarita pa je rekla: in na krilo ji je padel ogorek in jaz sem ga pogasil in oba sva se smejala in rekla n^caj o peklu. Ji ni rekel Bertram v stolpni dvorani: Saj ti je kdaj opekla dlan — po nesreči — razbeljena grebljica ali ogorek? In mu je odgovorila: Rada bi plašč. V plašč bi se lahko zavila. In jutro bo mrzlo in megleno. Ni bilo tako? — Bertram pa je ob pogledu na Diz-mo v kletki rekel Pincusu: Glažar me spominja name, tačas ko sem bil jaz še mlad. Se torej nista srečala — ne da bi vedela, srečala zdaj takrat? In ni odsotno odvrnil Uršuli, ki že ni vi-dela ničesar drugega več, ko povsod sam les: Tolažila me bodo drevesa, ki po svetu rastejo. Se je ni tisti hip dotaknil? Ta naša nevednost, ta bolečina nehotenosti, ko govorimo, pa ne vemo kaj, ko se Ijubijo lasje in grm, mi pa ne, ko živimo, pa ne vemo kje, ko smo, pa ne vemo kdo, je zadnje tragično v Samorgu, smrt. Zato: Tolažila me bodo drevesa — ker se hranijo iz zemlje. Iz nje se Samorog dogaja, njo prikazuje, z njo konča. Z njegovim koncem se za-čenja tretja smrt, ki ga je začela. Z njim se dogodi druga smrt, da izziva prvo. človek je eden m tisoč ljudi in ta eden je bolečina tisočih. Vse v Samorogu je dvojno, on eden. Ljudje so dva v enem. Ta dvoj-nost se kaže v dvojnosti vsega, kar se v Samorogu dogaja: če nosi ptica kapljo morja dušam v pekel, nosa krokar b,iser sveta v raj. Ta enotnost se kaže v trojnosti vsega Samorogovega dogajanja in dopol-njuje v štirih svetovih, ki jih trije sanjajo: Samorog je eden iz dveh. — to je katharsis. Katharsis sama je to Strniševo pesniško delo. BorisPaš J TRIBUNA STRAN 11 rodil 30. 7. 1878 na Bregah pri Krškem, umrl pa je 5. 8. 1966 na Goleku. V zahvalo in priznanje za delo so mu dne 30. junija 1967 postavili na Ijubljanskem oddelku za psihologijo pri filozofski fakulteti doprs-ni kip fuspelo delo kiparja štovička). To dejanje me je spodbudilo, naj napišem nekaj besed o nje-govem življenju in delu. Prof.Mihajlo Rostohar spada med tisto genera-cijo Slovencev, ki nam je dala tudi Cankarja, Murna, Ketteja in Zupančiča in še veliko mož-velikanov našega naroda. Za tisti čas bi lahko rekli, da je bil eksplozija slovenstva, da se je takrat začel slovenski narod s svojimi geniji resnično prebijati med vrhove evropske ktdture in znanosti. To so bili Ijudje, ki so s svojimi znanstvenimi ali literarnimi stvaritvami presegli naše meje, Ijudje, ki jih je Slovenija samo rodila, so pa lastni vsej Evropi. Zato jih ni mogoče iztrgati iz te celote in denimo posameznike obrav-navati ločeno, brez povezave z zgodovinskimi in druž-beziimi razmerami, ki so sicer vplivale na njihovo življenje, le-to pa so sami krepko pomagali krojiti s svojim piorurskim delom. Poznavanje in upoštevanje zgodovinskih okoli-ščin je še posebej pomembno za razumevanje veli-kanske vrednosti dela očeta naše in stebra češke psViologije dr. Mihajla Rostoharja. Kajti razmere v psihološki znanosti so se za časa njegovega ustvar-janja večkrat korenito spremenile, jiajsilneje in naj-večkrat pa je takemu napredovanju krčil pot prav on. XXX Prof. Mihajlo Bostohar je bil krnečki sin. Gim-nazijo je obiskoval najprej v Ljubljani, maturiral pa je na kranjski gimnaziji l. 1901, ker so ga iz Ijub-Ijanske izključili zaradi sodelovanja pri Zadrugi. Kot gimnazijec pa Rostohar ni deloval le kot literat pri Zadrugi, saj je v Kranju osnoval literarni krožek, ki je izdajal časopis Brstje. Več svojih naprednifi ostrih člankov je objavil v Mladini in v zagrebški Novi nadi. Po maturi je na filozofski fakulteti dunaj-ske univerze dve leti študiral prirodoslovje, filozofijo in psihologijo, nato pa je (od l. 1903) nadaljeval v Gradcu pri Meinongu ter pri Wundtu v Leipzigu študij gnozeologije in eksperimentalne psihologije. Promoviral je na Dunaju leta 1905 z disertaeijo: Ueber die Hppothese. Ihre wissenschaftliche Bedeu-tung (O hipotezi. Njena znanstvena vrednost.) Po promociji je nekaj časa služboval kot suplent na gimnaziji v Beljaku, nato pa se je na univerzi v Pragi (1909) habilitiral z delom Theorie hipothetickeho soudu (Teorija hipotetične sodbe). V Pragi je pričel predavati leta 1911. Doma pa je ustanovil, urejal in izdajal Napredno misel (1912). V tem časopisu je objavljal izredno napredne bodisi svoje ali pa članke drugih avtorjev. Napredna misel pomeni posebno in specifično področje delovanja prof. Rostoharja, zato je o tem treba posebej spre-govoriti. V Pragi se ni trudil le za razvoj psihologije, pač pa je že obšimo snoval načrte za ustanovitev slo-venske univerze. To se vidi že v prvi številki NM, kjer v članku Romantika in delo napada »petdesetletno dncanje sem in tja z univerzo«, razlaga pa tudi svoj stvaren in premišljen načrt, kako ustanoviti univerzo pri nas. Za zgled postavlja način, s katerim so si pridobili univerzo v Frankfurtu in čehi češko uni-verzo v Pragi. Po tem vzoru je posneta videja slo-venskih docentur v Pragiu, namreč pritegniti čim več slovenskih znanstvenikov k delovanju na praški univerzi. Prof. Rostohar je bil tudi prvi, ki je imel tam privatna predavanja v slovenskem jeziku. V že omenjenem članku na koncu piše (NM, str. 30, Ro-mantika in delo): »Naše delo še tako dolgo ne bo končano, dokler ne bo število slovenskih docentov Jpopolno in dokler ne bo poslednji slovenski visoko-šolec zapisan na čeških visokih šolah (kjer bi potem sloveriski docenti našim študentom predavali v slo-venščini, opj. Ko pa bo to delo dokončano, bo prišlo, kar mora priti — slovensko vseučilišče...« Torej je prof. Rostohar eden izmed glavnUi borcev za našo univerzo. Prva svetovna vojna je njegovo delo zavrla, ven-dar tudi kot avstrijski oficir ni opustil druzbenopoli-tičnega dela predvsem za združitev južnih Slovanov v Jugoslavijo. Tik pred koncem vojne je z balkona sedanje univerze skupaj z vojaštvom proglasil Jugo-slavijo in napovedal popoln zlom Avstrije. Takoj po koncu prve vojne pa je spet nadaljeval delo za slovensko univerzo. Bil je v vladni komisiji za ustanovitev, v okviru le-te je pripravil predloge za nastavitev prvih profesorjev, sestavil pa je tudi prvi statut. Na novi univerzi je nameraval organizirati tudi študij psihologije. Ker pa je začel objavljati članke, v katerih je izražal socialistične ideje in zavzemal pozitivno stališče do Lenina (n.pr. članek »Novi so-cializem« v dnevniku Jugoslavije), je bil odklonjen kot profesor na novi univerzi, za katero se je dolga leta trdo boril. Zato se je razočaran vrnil nazaj v Prago. Leta 1922 so njegovo docenturo prenesli iz Prage v Brno na novoustanovljeno univerzo. Leta 1926 je na brnski filozofski fakulteti organiziral sa-mostojni oddelek za psihologijo (do takrat je bila psihologija le del filozofskih študij in ni bila samo-stofna smer, filozofi so jo tudi predavali) — leta 1931 pa je tam bila že samostojna katedra za psiho-logijo, tudi njegovo delo. šele takrat se je lahko prof. Rostohar scela posvetil psihološki znanosti, v glavnem psihologiji otroka. (Več o tem v drugem delu članka — Znanstveno delo prof. Rostoharja.) Ko je izbruhnila druga vojna, je spet odložil svo-je pionirsko raziskovalno delo in delal v moravsko-jugoslovanskem ilegalnem gibanju za pomoč jugo-slovanskim beguncem iz taborišč. P6 izdaji je peš prišel domov in kot aktivist sodeloval s Kozjanskim partizanskim odredom fod leta 1942). Proti koncu vojne so ga Nemci zaprli, pobegnil je iz brežiških zaporov, šestdesetleten prevlaval Savo in Krko in se ponormo priključil partizanom. Po koncu vojne je zopet odšel nazaj v Bmo, po resolucin Kn-mMfnr-ma va se je umaknil v Jugoslavijo w Lvihljani ie zonet znčel vresntčeviti ?voi ntari nafrrt — katedra za nsihologijo, ki je bila ustanovljena leta 1950, dve leti kasneje pa je sledil PROFESOR DR. MIHAJLO ROSTOHAR psihološki inštitut, katerega prvi predstoj-nik je bil kot organizator prof. Rostohar. »Leta 1952 je bil prof. Rostohar med pobudniki za ustanovitev poklicne svetovalnice v Ljubljani in jo je spočetka tudi sam vodil. Iz teh začetkov se je razvila mreša poklicnih svetovalnic v Sloveniji. V tem razvoju je sodeloval z vsem razumevanjem in s svojo strokovno avtoriteto. Tudi v društvu psihologov je bil vedno aktiven. Bil je predsednik združenja psiho-logov v Sloveniji in tvki predsednik Jugoslovanskega združenja psihologov. Bil je pobudnik in organizator prvega kongresa jugoslovanskih psihologov, ki je bil leta 1960 na Bledu. Za njegove zasluge ga je predsed-nik republike odlikoval z redom Zasluge za narod.« (prof. Toličič.J Dr. Rostohar je bil upokojen leta 1959. Po upo-kojitvi se je preselil na Golek, kjer je ponovno pre-deloval svoje psihološke nazore in jih izdajal v knji-gah (glej bibliografijo). ZNANSTVENO DELO DR. ROSTOHARJA Ob svojem prihodu v Prago se je prof. Rostohar pretežno ukvarjal z vprašanji gnozeologije in logike. V tem času so nastale njegove študije: Uvod v znan-stveno mišljenje, Teorija hipotetične sodbe, O obli- kovanju sodbe (habilitacija). Po svoji vrnitvi iz Leipziga se je popolnoma posvetil psihološkim pro-blemom. V tern času je izvedel številne eksperimen-talne raziskave. Naj omenim samo nekatere najpo-membnejše. Eksperimentalne raziskave o reprodukciji barv-nih kvalitet* (Zdravniški razgledi, Praga 1914), Sluš-ne in vidne sinestezije* (Vestnik V. kongresa čeških biologov in zdravnikov, Praga 1914), O slušnih sine-stezijah II.* (Zdravniški razgledi, Praga 1914), O psi-holoških metodah preučevanja otroka* (II. kongres za preučevanje otroka, Brno 1925), O razvoju otro-kovih predstav* (III. kongres za preučevanje otroka, Praga 1927), študije iz Razvojne psihologije* (Bmo, 1928), O otroški risbi (v nem. j.) (X. kongres za eks-perimentalno psihologijo v Bonnu, Jena 1928), Kako se pri otroku razvije konkretni pojem o predmetu* (IV. kongres za preučevanje otroka, Bratislava 1931), Problemi in metode psihološkega preučevanja otro-ka* (IV. kongres za preučevanje otroka, Bratislava 1931), Razvoj predstavljivosti slaboumnega otroka* (IV. kongres za preučevanje otroka, Bratislava 1931), Psihološke osnove začetnega branja s praktičnim na-vodilom* (Brno 1934), Psihološki profil otroka v ele-mentarnem razredu* (V. kongres /prvi slovanski/ za preučevanje otroka, Brno 1934), Psihološki pomen predstave* (Psihologija 1937), Dojemanje in prepo-znavanje črk pri uidirektnem gledanju* (Psihologija 1937), Otroška domišljija in njen razvoj* (Psihologija 1938), Stavek in misel (Bazprave Slovenske akade-mije znanosti in umetnosti, Ljubljana 1953), Začetno čitanje po analitični metodi (Ljubljana 1961), Osno-ve oboe psihologije (Ljubljana 1964), Socialna psiho-logija (Ljubljana 1965), Psihologija (Ljubljana 1966). (Z zvezdico označena dela so napisana v češkem je-ziku.) Izhodišče njegovih psiholoških raziskovanj je načelo, da psihologija ne sme izhajati iz spekula-tivnih vidikov, ampak iz empiričnih raziskovanj. Predvsem se je ukvarjal z empiričnim preučevanjem psihične strukture in psibične^a r^voja. Pojem psi-hične struT-ture in psibične^a ra7i'roia je razložil V svojih študijah iz razvojne psihologlje. Frve sledi o pojmu psihične strukture najderao že v njegovih najzgodnejših psiholoških študijah iz leta 1914, kjer opozarja na primerih sinestezij, kako se občutek barve strne s slušnim občutkom v eno-vito celoto, kjer postane barva lastnost tona. Eksperi-mentalna analiza sinestezij ga je privedla do zaključ-ka, da je struktura v svojem bistvu enovita psihična celota, kjer se dve ali več psihičnih danosti strne tako, da ena danost postane lastnost kakega drugega fenomena kot nosilca celotnih danosti. Zato ima za strukturo le tako psihično celoto, kjer so pogoji, da nastanejo nove celostne danosti. Struktura mu po-meni psihično stvarnost, ki jo je mogoče eksperi-mentalno raziskovati. Študija o razvoju predstave je pionirsko delo. V njej prof. Rostohar uporablja novo raetodo s kate-ro je mogoče eksperimentalno dokazati razvojni pro-ces predstav, začenši od zaznave. S pomočjo ustreznih eksperimentov je razisko val tudi nastanek in razvoj konkretnih in občih poj-mov. Konkretni pojem se razvija na ta način, da spomin na zaznavo postane spoznavni znak konkret-nega predmeta. Po novih zaznavah nastane več raz-nih spominov o predmetu, ki sestavljajo enovito celoto. Tako nastanejo prvi nazori o predmetih. Po ponovnih zaznavah se tak nazor utrdi in postane veljaven pojem, kjer razne spoznave postanejo spo-znavni znak določenega predmeta. Po njih prepozna-vamo predmet v vseh novih primerih ali okoliščinah. Ti njegovi zaključki temeljijo na bogatih in origi-nalnih eksperimentalnih dokazih. Prav tako izviren je način, s katerim prikazuje nastanek in razvoj ob-čega pojma iz pojmovne sheme, ki se postopno dife-rencira in tako postane pojem vrste. Ti izsledki ima-jo velik pomen za praktično pedagoško delo v šolah. Prav tako je z eksperimentalno metodo proučeval domišljijo in njen razvoj pri mladini od tretjega do dvajSbtega leta. Izsledki teh preučevanj so presenet-ljivi. Dokazujejo, da imajo otroci v predšolski dobi pa tja do desetega življenjskega leta malo razvito domišljijo, kar je v nasprotju s splošno razširjenim nazorom o bujni otroški domišljiji. Ta napačen nazor. 1 ima svoj izvor v tem, ker se otroška domišljija za-menjuje s shematičnostjo njihovih pojmov, s kate-rimi morejo otroci apercipirati celo malo podobne stvari. Po psihološki analizi pride prof. Rostohar do zaključka, da so tudi misli strukture svoje vrste, ki se tvorijo po določenih psiholoških zakonih, čeprav: se stavki zaradi vnanjih činiteljev v nekaterih pri-merih odmikajo od teh zakonov. V letih 1927 in 1928 je prof. Rostohar sistema-tično preučeval vprašanje pozornosti. Po lastnem na-črtu je dal izdelati poseben aparat, s pomočjo kate-rega je registriral nihanje in trajanje pozornosti pri otrocih in odraslih osebah. S pomočjo posebnega aparata »kampimetra« je dokazal, da pri branju ne odločuje le neposredni vid, kakor so trdili nekateri psihologi, marveč tudi po-sredni vid. Za prepoznavanje besede pa ni odločilno le vidno zaznavanje črk, ampak tudi smisel stavka, katerega sestavni del je beseda. Nič manj zanimive in izvime so njegove študije o bistvu otroške igre, o dojemanju pravljice, o od-zivu otroka in mladostnika na film. ceški psihologi so dela prof. Rostoharja ocenili kot najpomembnejša dela, ki uvajajo v češko psiho-logijo nove prijeme. Kot znanstvenik se prof. Rostohar odlikuje po originalnosti svojega znanstvenega dela. Njegove iznajdbe so mnogo prispevale k izpopolnje-vanju psihološke metodologije. Prof. Rostohar ima velike zasluge za organizacijo in razvoj psihologije v Sloveniji. Njegovo delovanje v Ljubljani je še toliko pomembnejše, ker do njego-vega prihoda ni bilo ne katedre in ne laboratorija za psihologijo. S svojim delom je prof. Rostohar ustvaril pogoje la razvoj raznih panog psihologije. Te so danes združene v oddelku za psihologijo. če-prav so bile r začetku v Ljubljani velike težave, prof Rostohar ni klonil. Ni bilo prostorov (bila je samo ena soba), ni bilo biblioteke ne laboratorijev. V nekaj letih je prof. Rostoharju uspelo dobiti zasilne prostore v Parmovi ulici, kjer je organiziral labora-;] torije za eksperimentalne vaje s študenti- Skoraj \ nismo mogli verjeti, da mu je vse to uspelo v tako kratkem času in s tako majhnimi sredstvi. Mnogi pri-pomočki in aparati so bili narejeni po njegovib za-mislih. Čeprav so bili skromni, so študentom ve;:'^ omogočali empiričen pristop k preučevanju psi!:?!j ških problemov. Tako so nastajala diplomska ?V:lail katerih izsledki so temeljili na empiričnem gradivu.' Prav to je zbudilo posebno zanimanje za stroko prf] nas. Tako je iz leta y leto raslo število študentov.1 Psihologi so sc s svojim delom uveljavljali na r^ ličnih področjih družbene prakse. Prof. Rostoharju; je uspelo, da je v sorazmerno kratkem času vzgojil slovensko generacijo psihologov. Njegova zasluga je tudi, da je pridobil za sodelovanje pri vzgoji slo-venskih psihologov prof. Zorana Bujasa iz Zagreba. To sodelovanje se je kasneje razširilo s sodelovanjem prof. Rota iz beograjske univerze. V svojih strokov-nih pojmovanjih prof. Rostohar ni bU nikoli ozek, j želel je, da bi bili psthologi čim bolje pripravljeni na naloge, ki so jih čakale v naši družbi. (Iz govora prof. Toličiča.) ROSTOHARJEVA NAPREDNA MISEL Ob prebiranju Napredne misli, ki jo je, kot je znano, ustanovil leta 1912 ter do prve vojne izdajal dr. Rostohar, jo urejal in ji dajal s tem in s svojimi članki posebno, trezno in napredno politično barvo, sem spoznal, da je v splošnem opisu življenja in dela tega našega veliko premalo znanega borca za napredek in svobodo (čeprav so njegove raziskave iz področja psihologije pridobile sloves pionirskega dela) zaradi obsežnosti gradiva nemogoče podati iz-črpno sliko o njegovih nazorih o narodu, narodno-stih, klerikalizmu ipd. Napredna misel je izhajala v času hudih politič-nih borb, v času informiranja nove slovenske na-rodne in politične zavesti, v čnvu boia za slovenstvo in Jugoslavijo. Ta boj je voleg Cankarja t.ent.n7*Ho Nadaljevanje na 12. strani 12. STRAN TRIBUNA Nadaljevanje z 11. .strani in vztrajno bil tudi dr. Rostohar, in to prav v Na-predni misli. Z ostrim peresom in trezno presojo je preveč mešal štrene takratnim klerikalnim in pro-avstrijskim politikom, tako, da je Ijubljanski Dan (učiteljski časopisj zapisal celo: »S praškim Rosto-harjem se ne bomo več pečali. Ni vredno...« Trn v peti je bila Napredna misel tudi Slovencu in Pre-porodu ter Slovenskemu narodu. Gotovo ne bo pretežko sprejeti trditev, da se Rostoharjev prispevek k borbi za Jugoslavijo da meriti s Cankarjevim, ker je res, da se tudi njuni nazori in cilji o jugoslovanstvu skoraj čisto skladajo. Naši sociologi in zgodovinarji bodo morali ponovno preiskati možen vpliv Rostoharja na takratno orien-tacijo jugoslovanstva. Dejstvo pa je, da je Napredna misel resnično napredna, resnično in iskreno bor-bena, neusmiljena v svoji obsodbi klerikalizma in ilirizma, nič manj kot Cankarjeva leposlovna kritika razmer pri nas. Rostohar se je na račun Cankarje-vega predavanja o jugoslovanstvu v vsaki ftevilki spoprijemal s temi razmerami z dokazi, s smer&i-cami in samostojnimi političnimi očrti. Njegove vo-lemike so polne jasno določenih svobodomiselnlh, trdnih in brezkompromisnih idej. S kratkim pregle-dom skozi prvi letnik NM bom skušal prikazati pred-vsem borbenost dr. Rostoharja in le drobec njego-Vih nazorov, ki so zaradi kratkih citatov okrnjeni: Na no strani platnic prve številke NM piše: »Mnogo ' ki se zavedajo, da človek ni rojen zato, da aluži celo auoje življenje koL ziou orodje nekaterim posameznikom, katere je zgolj prilika po-stavila na vodilno, odločujoče mesto v človeški druz-bi, katero sedaj terorizirajo in izkoriščajo; zavedajo se, da je človek po svojem rojstvu namenjen in sposoben za to, da se samostojno razvija ter se povzpenja na vedno višjo stopnico fizične, duševne in socialne popolnosti, ako le hoče in smoterno de-luje na to.« V uvodnem članku iste številke ( Naš ciljjpa pisec napada slovensko hlapčevstvo, ki so ga še bolj razvijali klerikalci: »... V tej dolgi dobi smo se hlapčevstva že tako navadili, da mislimo le še na to, kako imamo prav izpolnjevati zapovedi onih. ki imajo moč nad nami ter nas izkoriščajo. In tako smo ostali do danes hlapci, ki vidijo najlepšo človeško čednost v medsebojnem tekmovanju, kdo bo drugega prekosil v hlapčevstvu. Kot hlapčevstvo se da ozna-čiti tudi naša oficialna politika, ki ima en sam cilj: narediti slovenskega človeka za dobrega, poslušnega hlapca, in ima en sam problem: kdo bo v dogledni dobi na Slovenskem najvišji hlapec. Zato je tudi slišati iz naših političnih bojev pravzaprav samo en glas: mi smo verni, lojalni hlapci, ti pa neverni, slabi hlapci. Na Slovenskem pa so ti neverni, slabi hlapci od nekdaj bili nositelji narodne in napredne misli; možje, ki so svoje slovensko Ijudstvo resnično Ijubili in z Ijubeznijo so ga budili iz duševnega mrtvila.« V polemiki Katoliško naziranje o narodnosti (tudi št. 1) pa pobija Mahničevo teorijo o narodno- sti, ki maa arugnni stiolasticnimi dogmami vsebuje tudi trditev, da je narod božje delo in ga je zato kot takega (narod) treba Ijubiti. »Iz tega Mahniče-vega naziranja govori absolutizem najhujše vrste, ki hoče ponižati človeka laika na suženjski objekt du-hovništva oziroma hierarhije.« V vseh nadaljnjih polemikah z Ušeničnikom fki je Mahniča takrat izdal v delu »Več luči!«) je s so-ciološkim razmišljanjem o izvoru in značilnostih na-roda popolnoma ovrgel Mahničevo in sploh kleri-kalno naziranje o narodnosti. Tretji zvezek NM prinaša tole razglabljanje o mladini: »Mi imamo najboljše mnenje o slovenski mladini dotlej, dokler je popolnoma v naši ohlasti. Ko pa začne mladina postajati duševno samostoj-nejša in samosvoja, ko nas noče več slepo poslušati, tedaj začnemo čeznjo zabavljati, se norčevati in, kar je najvažnejše, zadrgnemo tudi svoj mošnjiček, da ložje argumentiramo proti njenim brezbožnim in prevratnim nazorom. V tem se zrcali vsa brutalnost in brezmejni egoizem naše naklonjenosti napram mladini.« Članek Balkanska vojna (št. 4) pa se konča ta-kole: »Bliža se velevažen trenotek, ko napoči končno tudi slovenskemu narodu zlata svoboda, Jco se enkrat že uresniči njegov ideal narodne avtonomije. Zato z veselim srcem zremo v bodočnost slovenskega na-roda. Ta nada nam daje novih moči, da gremo ne-vstrašeno s podvojeno silo na delo za svoj narod. V tem znamenju tudi mi enkrat zmagamo.« Peter Kuhar KDO TOŽI? Mi? Mi, Russellovo sodišče? To nam prav nič ne koristi. Mi le zbiramo, raz-iskujemo in publiciramo dokumente. Obtožbo prepustimo samim Amerikancem. Ker ni nobene grozotnejše obtožbe, kot je tisto uradno sporočilo o 77.000 tonah bomb, s katerimi je marca 1967. leta poskušala Johnsonova armada uničiti Vietnam oziroma rešiti svobodo na svetu. Ni nobene obtožbe, ki bi bila manj prepričljiva, kot lastna obtožba Amerikancev. 77.000 ton bomb. Kaj pomeni to število? Pomeni, da bi Koreja v časih svoje največje ne-sreče morala biti najsrečnejša dežela, ker so jo v enem mesecu zasuli le s 17.000 tonami bomb; in An-glija, v strahotnih dnevih nemških zračnih napadov, bi morala biti celo blagoslovljena dežela, ker čez vseh pet let druge svetovne vojne ni količina bomb, ki so jo vrgli na Anglijo, ni dosegla količine, ki jo danes vržejo na Vietnam v enem edinem mesecu. Zares ne more obstajati tako sodišče, ki bi še bolj Obtožilo Američane, kot so se že obtožili sami. Poln zaskrbljenosti ter sočutja se človek spra-šuje: Kako se, za božjo voljo, hočejo vsi ti Johnsoni, Ruski, MacNamari — kako se le more.io zagovarjati pred to obtožbo? Stockholm, maja 1967. leta LABORATORIJ Gotovo obstajajo laboratoriji, v katerih preizku-šajo orožje, namenjeno za vojno v Vietnamu. Toda s tem še ni zdaleč izčrpan današnji odnos med laboratorijem in resnico: Kajti to, kar se — \z vidika laboratorija — zdi kot ,resnica', se — gledano v večjih soodvisnostih — kaže zopet kot poizkus. Vse krvoprelitje, požigalstvo, zastrupitve, vse, kar se danes dogaja na bojiščih v Vietnamu, vse to sku-paj je zopet le en eksperiment. Saj se to celo ofici-alno priznava. Tako je npr. Dean Rusk označil vojno V Vietnamu kot »resen poizkus«. To pomeni, da je priznal, da Vietnam uporabljajo kot laboratorij, v fcaterem se eksperimentira- Ce bi ga vprašali, kaj šteje za pravo resnico, v korist katere se vsi ti po-izkusi vršijo, bi verjetno izjavil, da so to vse ostale pokrajine, v katerih bi se nerazviti narodi poskušali osvoboditi izpod jarma ,svobodnega sveta'; kratko in malo, prava resnica (zaradi katere se to dogaja) Je resnica pokornosti. To soodvisnost med eksperi-mentom in resnico najbolj jasno dokazuje tako ime-novani »teden letalstva«. V nalogi iz 21. marca 1966. leta se namreč pojavi, da je vrhovno poveljstvo juž-nega Vietnama v tesnem sodelovanju z zastopniki Rand Co, in vse vojaške izkušnje z novim orožjem takoj javi njeni raziskovalni sekciji. Povezava med kraji dogajanja in laboratoriji je ne le razumljiva, temveč celo ukazana; ker bi brez izkušenj, ki izhajajo iz eksperimentov, bil onemogočen tudi napredek znanstvenih raziskav na tem področju. Obžalovanja vredno je le to, da so Vietnamci (in to ne samo dojenčki, ki bi jih že nekako opra-vičili), tudi odrasli, ki so jih pri teh poizkusih ubili ali sežgali, tako nerazgledani, da poizkuse, pri katerih imajo tako pomembno vlogo, gledajo kot resnico, namesto da bi jih razumeli le kot goli eksperiment. GOOD KILLS Verjetno bomo morali zopet preveriti pomen besede »dober«. »We've had a couple of good kills over there,« je sporočil časnikar obveščevalne službe, ko se je vrnil iz Ankhe v pokrajini Binh-Dinh nazaj v Saigon. Morilci nikoli ne dvomijo o tem, da so ti, ki so jih ubili, bili ljudje. Na drugi strani pa tisti, ki uporablja izraz ,good kills', izraz, ki izsvira iz lovskega jezika, s tem dokazuje, da v ubitih ne gleda ljudi, temveč žival, in cla je torej nekaj slabši 6d navadnega morilca: namreč ,head hnnter'. Izraz ,head hunter' je upravičen končno tudi s tem, da danes člani Viet-konga zbirajo človeške uhlje kot trofeje. PROTI-PARTIZANI Partizani so preslabi in premalo ,razviti\ da bi se u^>ešno borili proti zelo naprednemu orožju da-Ikašnj dobe. Le-to pa Je preveliko, da bi lahko zma- galo nad sovražnikom, ki ni prerastel določenega .minimalnega števila'. S tem mislim ne le dejstvo, da uporaba takega zelo učinkovitega orožja ni eko-nomična, temveč hočem poudariti, da vsaka stvar mora imeti kot svoj korelat takšen objekt, ki bi ji tudi po velikosti ustrezal. To pravilo velja tudi za stvari, ki služijo uničevanju oziroma za žrtve uni-čevanja- Prav idealni cilji za vodikovo bombo so industrij-ski centri ali kompleksi industrijskih mest. Lahko si predstavljam, kako možje kot Edward T e 11 e r groz-no trpijo zaradi predstave, da so ravno taki komple-ksi, kot so Tokio, Yokohama ali Porurje (Ruhrge-biet) ostali ohranjeni, kljub dejstvu, da bi bili ideal-ni cilj za uničevanje. Ravno tako, kot to ,spregle-danje' pomeni veliko neizkoriščeno priliko, ne bodo tudi vodikove bombe našle pravih ciljev y džungli in v bojih proti partizanom, ampak v velikih mestih. Kakor se zdi, so to že sami ameriški teoretiki ugo-tovili, ker sedaj na vsak način poskušajo spraviti svoje lastne vojake na položaj sovražnika, to se pravi, da si prizadevajo spremeniti člane G. I. v par-tizane. Da bi preprečila revolucijo ali osvobodilni boj, si vsaka kontrarevolucija prizadeva čimprej (kolikor se pač v tem primeru lahko uporabi beseda ,čim-prej') vpeljati v boj lastne vojake, podobne pristašem revolucije; lahko rečemo ,proti-partizane'. Toda ta poizkus se že na začetku jasno pokaže kot neuspešen. šibek partizan postaja močan le zato, ker se nahaja v sorodnem okolju, ker je v kontaktu z ljud-stvom, katerega del je sam, in v džungli, ki jo dobro pozna. Znan primer o ribi v vodi, naj ga je uporabil Mao ali katerikoli drugi politik, velja... To pomeni, da bodo tudi najbolj rafinirani ,partizani' veliko šib-kejši od tistih, proti katerim so se šli bojevati. Nam-reč zato, ker ostanejo izolirani. In toliko bolj surovi bodo morali biti. Tukaj, kot povsod, velja, da nič ni bolj absurd-no, kot industrijsko izdelan obrtnik ... Končno sem prepričan, da bodo tako izšolani na-sprotniki partizanov, ki poleg tega niso nič več, tisto, kar so se naučili, uporabljali tudi po vrnitvi domov, to se pravi, da se domov vrnejo kot .kriminalci'. Toda člani FLN takrat, ko vojne ne bo več, postanejo zopet to, ali celo šele, kmetje in občani. Giinther Anders (prev. P.R.) PEKLENSKI ANGELI (Paris match) Kalifornija, najmodernejša in najbogatejša drža-va v ZDA — z življenjskim standardom ,kakršen bo v Evropi morda okoli leta 2000 — je razvila svojo spe-dfično civilizacijo. živeti bogato, brezbrižno, s čim manj problemi, je umetnost, ki pa vendar ne ustreza vsem. Tiste, ki sem jih obiskal in s katerimi sem se pogovarjal, pripadajo skupini mladih Ijudi, ki je ne-zadovoljna s sedanjim stanjem blaženega mrtvila in zato v svojem begu od konvencionalnosti zapada v ekstravaganco, mistično eksaltacijo, in poskuša s po-močjo sile reševati svoje probleme. Tako dela združe-nje »Pekienski angeli«. časopisi mnogokrat na veliko pišejo o teh »ange-lih« na cestah ali v manjših krajih Kalifornije, kjer se le-ti pojavljajo na svojih močnih motorjih in drveč preko 200 km/h razširjajo paniko in nemir. Po precej neugodnih situacijah med spoznava-njem smo se spoprijatelji in tako sem pri »angelih« odkril določeno življenjsko filozofijo, ki se je nisem nadejal. »Sovražimo novinarje. Obešajo se nam zavrat in nam pripisujejo dejanja, ki jih največkrat nismo naredili mi.« »Že deset let sem v tem združenju. Starši so se ločili, ko sem bil še zelo majhen, in od takrat sem živel, kakor sem vedel in znal. Tako sem nekega dne uspel, da so me poklicali v vojsko, vendar so me čez štirinajst mesecev vrgli ven, ker nisem bil dovolj star. Nekolikokrat sem bil v zaporih zaradi pretepov in kajenja marihuane. šele ko sem prišel v to zdru-ženje, sem našel svojo družino.« »Tdko ime smo si zadali zato, ker imamo to druzbo čez glavo dovolj. Tu ne morete niti s prstorn migniti, ne da bi nam policija stopila za vrat. To je družba, kjer so Ijudje postali ovce. »Radi smo skupaj. Po pravilniku bi se morali se-stajati enkrat na teden, toda nismo vedno eden proti drugemu. Tisto, kar je za nas pomembno in kar nas neločljivo veže, je prijateljstvo. Imenujemo se »brat-je« in nikoli in v nobenem pretepu ne zapustimo drug drugega. Vendar smo mi, ki tako živimo, v manj-šini, toda kljub temu smo edini, ki lahko rečemo, da smo svobodni Ijudje. Seveda, nismo samo mi nezado-voljni s to policijsko druzbo, pač pa skoraj vsi mladi.« »Advokat, ki vas je poslal sem, na primer misli samo na denar. To je tisti, kar nas spravlja v bes. Ta advokat je samo zato poskrbel, da Peklenski angeli postanejo združenja, da bi lahko prodajal blago 3 našimi znaki na njej, delal filme o nas in tako gra-bil denar. Nam je postal denar odvraten. Kvari vse in tako bi pokvaril tudi naše prijateljstvo.« »Vsi govore, da Ijubimo nasilje. Zakaj pa ne? Vse življenje bom ostal član tega združenja in raje bi umrl na svojem Harley-Davidsonu med vožnjo z 200 km/h kot pa v zavetišču za starce. Včasih tudi pretira-vamo, a vendar kljub temu ni vse res, kar govorijo o nas.« »Kljukastega križa ne nosimo zato, ker imamo Hitlerja radi. Nikakor ne. Prav briga nas Hitler, toda to je dober način, s katerim spravljamo v bes ostale Ijudi.« »Ne strinjamo se z Johnsonom kar zadeva vojno v Vietnamu. Johnson izpostavlja Ameriko roganju. Treba je vedeti, za kaj se borimo, če pa ne, je bolje ostati doma. Mi pošiljamo tja otroke, ki se ne znajo boriti in umirajo kot za šalo z mislijo na svojo mamo.« Tako in podobno so pripovedovali Peklenski an' geli, ko so odgovarjalt na moja vprašanja in govorili o sebi in o vseh tistih, ki jim taka druzba blagosta-nja vseeno ni prinesla samo to, kar ni mogoče najti le v denarju in kar pomeni življenje. Vsekakor, veliko tega je še, kar mi niso povedali. Ni potrebno pričakovati od njih priznanja, da so kri-vi, potrebno jih je poskusiti razumeti. Res je, da so razbijači, grobijani, umazanci, narkomani, da sovra-šijo policijo in običajen svet in da širijo grozo okoli sebe. Kljub temu pa so Amerika, tista prvobitna, divja Amerika, divja, ampak resnična. Tako je pri njih ne-običajno razvit čut solidarnosti. Skoro vsi so otroci razvezanih zakonov. V prijateljstvu, ki ga Ijubo-sumno čuvajo, so našli svojo družino. To, da sovra-žijo druzbo v kateri šivijo, je lahko razumeti, ko spo-znate življenje, ki ga niso imeli za kaj Ijubiti. Kajti ta prijetna driišba zlata je za svoje izgubljene sinove prihranila samo udarce. In udarci se danes vračajo. J TRIBUNA STRAN 13 Povojna generacija mladih je imela težaven start v življenje. Rodila se je v svet, v katerem je svetov-na vojna povzročila inflacijo vseh vrednot, po drugi strani pa so njeni očetje od vojne porušen svet tako dobro zakrpali, da ni potreboval več nobenih bistve-nih dodatkov ali sprememb. Zato je mladina razvite-ga evropskega in ameriškega sveta začela tarnati, da nima nobenega cilja, za katerega bi se bila bojevala. In medtem ko je čakala, da bo tak cilj prišel sam od sebe (le odkod?), se je prepuščala svetu, ki so ga za-njo zgradili njeni očetje. Po svojem rojstvu ga ni vzela takšnega kot je bil, temveč je — nasprotno — pustila, da jo je svet vzel Mladi zato tudi niso po-stali ustvarjalna avantgarda človeštva, ampak objekt civilizacije. Namesto, da bi oni skrbeli zanjo, je civi-lizacija skrbela zanje in jih razvajala. Vsrkala jih je, ovila v puh in ugodje svoje tehnične kulture, podob-no kot so nekoč Kitajci potopili svoje rriandžurske okupatorje v udobje, preden so jih v njem zadušili. Toda vsaka generacija, podobno kot slehern člo-vek, teži po razlogu za svoj obstoj. če tega nima, po-stane njen obstoj gola faktičnost, ki je zaradi svoje brezsmiselnosti neznosno prazna. Po totalitarizmu in sprijfinosti najrazličnejših diktatur, od ideoloških do vojaških, se je mlada gene-racija začela bojevati za osebno svobodo posame-znika. Nihaj v skrajni individualizem je pomenil tako naravno reakcijo. Boj za osvoboditev posameznika od prefinjenega posiljevanja sodobne industrijske druž-be je postal ad hoc skrpan smisel mlade generacije. Nekateri mladi ljudje so začeli svoje nezadovolj; stvo izražati na neobičajne načine. Tako so se rodili beatniki. Kaj ti v bistvu počenjajo? Protestirajo. Proti čemu? Proti vsemu, a v bistvu proti ničemur. Občutijo manipulativistične težnje današnjega sveta, spoznali so njegove zlaganosti. Združili so se v sku-pine in sedaj marsikje že predstavljajo družbeno silo,. na katero je treba računati. Toda tragedija večine be-atnikov je v pomanjkanju posebnih ciljev, za katere bi se bojevali. Ker v sebi nimajo idejnega jedra, ka-terega bi lahko izražali, protestirajo nasploh. Vedo edinole to, da nočejo takega sveta, kakršen je bil pred svetovno vojno. Toda zgolj tako odklonilno sta-lišče je premalo in njihov upor pomeni zato navadno sproščanje energije, razelektrevanje napetosti, sle-po divjaštvo in razgrajanje. Dokler se bo energija protesta tako brezciljno sproščala, se na svetu ne bo ničesar spremenilo. Tre-ba je imeti v sebi idejo, katero mladi lahko upora-bijo kot nakovalo za izdelavo orožja proti vsemu, kar jih teži, ovira in utesnjuje. Te ideje v mladem človeku prvotno ni. Zato je mladina tudi zastonj čakala, da bo prišla sama od sebe. Vesoljstvo pa je in bo tudi vedno ostalo nemo in temačno. Niti ni bilo družbeno okolje še zrelo, da bi dalo novi generaciji neko ustrezno vodilno misel. Mladi se namreč v njem še niso bili angažirali. Idejno jedro generacijje je treba torej šele zgra-diti. Idejno jedro, ki bo gibalna in usmerjevalna sila vsakega protesta. A kakor hitro se vprašamo: »Pro-test, usmerjen proti čemu?« se zgodi pomemben preobrat. Mladi svoje energije in svobode od tega tre-nutka ne uporabljajo več v odklanjanju nečesar, am-pak v boju za nekaj. Sama zase postane svoboda od nečesa nesmiselna, če se prej ali slej ne sprevrže y svobodo za nekaj. šele cilj slednje svobode da prvi pristen pomen. II. Prvo konkretno angažiranje mladih naj bi bilo v naporih za dokončanje vojne v Vietnamu in za miro-ljubno rešitev vietnamskega vprašanja. Spopad v In-dokini predstavlja priložnost, ko mlada generacija lahko najde samo sebe. Obenem pa pomeni tudi pri-ložnost za vse, ki se pritožujejo, da današnja mladi- VIETNAM-BOLEČINA SODOBNE MLADINE VSAKDO JE ODGOVOREN ZA SEDANJOST na nima svoje vojne, medtem ko je vsaka prejšnja generacija imela svojo bolečino. Za utemeljitev te teze je treba začeti od trditve, da je bojevanje in upiranje »nasploh« jalov posel. Ker se vsakdo ne more hkrati bojevati proti vsemu, kar je na svetu narobe ali za kar je na svetu dobro, si je zato treba razdeliti delovna področja. Kaj si bo kdo pri tem izbral, je stvar vsakega posameznika. Zadnja svetovna vojna je pri mnogih povzročila strah pred vsakršnim ideološkim posiljevanjem akcije. Na-dalje je treba individualno izbrane akcije med seboj vskladiti, da bi se ob čim manjših trenjih izgubilo čim manj energije. Toda manjka nekaj, zaradi česar bi bili posamez-niki voljni vskladiti svoje akcije in s tem osredoto-čiti družbeno angažiranje. Treba je najti ustrezen mo-tiv. Kratka analiza namreč pokaže, da akcije ni, če manjka zanimanje zanjo; zanimanje pa izvira le iz dejstva, da gre za zadevo, katera se nanaša na vsake-ga posameznika posebej. In če vrtamo še naprej: ljudi zadevajo samo tiste stvari, ki so obenem tudi del njih samih. Praktični problem vskladitve indivi-dualho motiviranih akcij v sovisno družbeno usme-ritev se torej strne v vprašanje: »Ali obstoja v naši stvarnosti nekaj, kar je skupno posamezniku in družbi?« Ne. Med ljudmi v širši družbi ni nobenih prvot-nih zvez. če na primer rečem, da sem Evropejec in trdim, da sem zaradi tega povezan recimo z angle-škim lordom in islandskim ribičem, s tem mislim na neko abstraktno vez, toda na ničesar, kar bi življenj-sko povezovalo z menoj ravno tadva neznana člove-ka. To dejstvo pojasnjuje, zakaj se ljudje ne čutijo osebno prizadeti, če se tisoče kilometrov stran, re-cimo v Vietnamu, dogaja nasilje nad nedolžnim pre-bivalstvom. Iz tega vzroka mislim, da vprašanje ni pravilno zastavljeno. Glasiti se mora: »Ali je potreb-no, da obstoja v naši stvarnosti nekaj, kar bi bilo skupno posamezniku in družbi?« In tokrat je odgovor pritrdilen. Da je ta »nekaj« sploh nujen, smo dokazali v prvem delu z razmiš-ljanjem o brezciljnosti protesta mlade generacije. Ali pa je tudi potrebno, da je ta »nekaj« nam vsetn tudi skupen in to še iz drugega razloga, kakor smo zaradi vsklajevanja posameznih akcij zaradi doseganja več-je učinkovitosti? Da, kajti skupen cilj ustvarja med ljudmi solidarnost. če ni zavesti o skupnosti, se ljudje zaprejo sami vase in svet razpade na mili-jone osamljenih živih človeških Iupin. Edinole če se ljudje bojujejo za od vseh ali od skoraj vseh pri-znan družben cilj, bo tudi sleherna posamezna akci-ja dobila svoj družben pomen v okviru skupnega delovanja. Ko posameznik te nujnosti spozna, pa žal še ni dovolj, da bi ga samo spoznanje tudi sililo preiti iz pasivnosti v akcijo. Kajti nam gre predvsem zanjo, saj so mirovna gibanja prepogosto preveč deklara-tivna. Zato ni zadosti, da »nekaj« skupnega njemu in družbi samo obstoja, nekaj kar lahko poseduje in po-tem zaspi, če hoče. Ta skupni »nekaj« mora biti tak, da ga nismo še dosegli niti kot skupnost niti kot po-samezniki. Biti nam mora vsak hip pred očmi, obe-nem pa se nam večno odmikati. Na ta način bo ta »nekaj« zahteval od vsakega posameznika neprestano dejavnost. Seveda pa mora obenem tudi omogočati prosto izbiro in sožitje različnih individualnih živ-ljenjskih načrtov. Ta »nekaj«, ki ga v sedanjosti zaman iščemo — je prihodnost sama. Edinole ona je skupna 1 posame-zniku i družbi. Posameznikova je zato, ker so vanjo projicirani vsi njegovi načrti, katere namerava ure-sničiti. Družben značaj pa ji dajejo Ijudje, ker jo rav-no ti določajo. Da mi bo mogoče uresničiti svoje lastne načrte, mora torej sploh obstojati prihodnost oloveške druž-be. Njena prihodnost namreč določa tudi okvir moje prihodnosti. Zato si moram prizadevati, da bo iz se-danjosti vedno odprta pot v bodočnost, tj. da se bo obstoj človeštva nadaljeval tudi po vsakem seda-njem trenutku. V to sem prisiljen, če v resnici ho-čem uresničiti svoje načrte. Tako preko bodočnosti človeštva kot celote povežem svojo lastno bodočnost s prihodnostjo vseh posameznih ljudi. S tem pa sem ustvaril tisto manjkajočo vez, ki je v sedanjosti med menoj in drugimi prvotno ni. Z drugo besedo, vojna v Vietnamu, problem svetovnega pomanjkanja hrane in druga življenjska vprašanja človeštva postanejo tudi moja skrb, saj na ta ali oni način zadevajo mojo lastno prihodnost. Vse to določneje pomeni, da bo prihodnost ob-stojala le, če bo človeška družba tudi nadalje telesno obstojala. Zato moramo odstraniti vse nevarnosti, katere grozijo uničiti celotno človeštvo v atomskem spopadu. Največjo možnost za to pa ustvarja ravno vietnamska vojna, ki se zaradi povezanosti medna-rodne strategije, politike in gospodarstva lahko raz-plamti v nov in zadnji svetovni požar. če se starejši odgovorni za sedanjost zaradi svo-je preteklosti, so mladi odgovorni zanjo zaradi svoje prihodnosti. Kdor si ne prizadeva za mir v Vietna-mu, preko katerega danes vodi pot v bodočnost, bo tudi sam med onimi, ki bodo osebno odgovorni za katastrofo, katera se utegne zgoditi jutri. Vse to pa kajpak ne pomeni, da ostali problemi sveta, za reši-tev katerib si vsakdo po svoje prizadeva, niso nid važni. Trdim le, da od vseh svetovnih vprašanj zahte-va najnujnejšo rešitev ravno vietnamska vojna, ker ogroža življenjske načrte vsakogar od nas posebej. Zato je treba začasno dati v naših naporih prednost boju za mir v Vietnamu, potem pa za razorožitev sploh. Kakšne določene akcije v tem smislu pa naj bi bilo treba uresničevati v vsakdanjeu življenju? Nobenih. Nobenih edino zveličavnih posebnih akcij. Kakšno obliko sodelovanja za skupni cilj si kdo izbere, je odvisno od njegovih lastnih prepričanj, sposobnosti, priložnosti in — če hočete — od okusa. Kot krvodajalec, z denarnimi prispevki, kot prosto-voljec na fronti, manifestant na cesti ali kakorkoli drugače: važno je, da si sploh vsakdo po svoje pri-zadeva za mir v Vietnamu. Da se povrnemo k mladi generaciji: Ta mora na-praviti vietnamsko vojno za svojo vojno. Preko te iii preko boja za mir bodo mladi lahko svet — v katerega so se po rojstvu znašli dobesedno »vržene« — organ-sko povezali s svojo prihodnostjo. Zadnja svetovna vojna bo tako našla svojo dialektično antitezo v za-vračanju vojne sploh. To odklanjanje vojne kot sred-stva za urejanja mednarodnih političnih nesoglasij je osnovna značilnost sodobnih naprednih sil. Zato tudi teza, ki sedaj leži pred vami, ne more imeti drugega izvora kot v tej posebnosti našega časa. Kontinuiteta razvoja človeške družbe bo torej vzpostavljena tako, da bodo mladi zavračali vojno in se zavzemali za mi-roljubno ter ustvarjalno sožitje. Obenem bo mlada generacija tako našla samo sebe. Starejši bodo zato lahko prenehali razburljivo skrbeti, češ da mladi žive le tjavdan in da zato predstavljajo le nekoristno »breme civilizacije«. In mirno bodo na koncu lahko sklenili svoje življenje, kajti njihovi otroci bodo končno spoznali svojo zgodovinsko vlogo v razvoju človeške družbe. Mitja Jermol OPOMBA AVTORJA: Clanek je bil napisan nekaj mesecev pred vojno na Bližnjem Vzhodu Po štirinajstdnevnem bivanju v ZDA sem nabrala (ne glede na ta kratek čas) precej vtisov in mnenj povprečnega Amerikanca o Vietnamu. Kljub velikemu pričakovanju, kaj bomo zvedeli v State Departmentu, smo bili krepko razočarani. Dobili smo vtis, kakor da za Amerikance Vietnam sploh ni problem, in niti črnsko vprašanje. Probleme vidijo drugod. Sicer niso povedali, kateri so tisti domači problemi, ki jih tako težijo. Iz slabe razlage, kaj počenjajo Amerikanci v Vietnamu, so začeli razlagati, da za njih predstavlja na vzhodu resničen problem Indija in meja s Kitaj-sko, ker bi okrepitev Indije predstavljala ogrožanje varnosti ZDA. Odgovori na naša vprašanja so bili zelo medli in nazadnje je ostal samo še odgovor: »Ne morem se strinjati z vašimi obtožbami«. Sredi naj-bolj vroče diskiisije je tisti odšel, ker ga je nekdo prišel vabit na sejo. če vprašaš povprečnega Amerikanca, kaj misli o vojni, bo odgovoril, da se čuti moralno odgovornega za vojno, ko pa nadaljuješ diskudijo, pa jim zmanj-ka moči, ker pravijo, da niso sposobni diskutirati, ker ne poznajo dovolj vse stvari. Najbrž je pa še naj-bolj presenetljivo to, da študent, ki konča college (21 let) ne pozna najosnovnejših izhodišč vojne same in sploh zunanje politike ZDA. Z velikim zanima-njem sem prebrala plakat, ki je vabil študente in pre-bivalce Woostra, da.se udeležijo razgovora, ki ga bo vodil prof, Welson iz Antioc collegea o moralni od-govornosti Amerikancev do vojne v Vietnamu. Ljudi je bilo malo okoli 40. Prof. Welson je drugače pred-sednik združenja k»ščanskih vzgojnih komisij države Ohio. Vendar je v začetku svojega govora poudaril, da bo govoril predvsem kot Welson, državljan ZXY, in ne kot predsednik združenja. Naj na kratko po-vzamem njegov govor: »Ogromne vsote denarja se porabijo za vojno v Vietnamu, za pobijanje civilnega AMERIKANCI IN VIETNAM prebivalstva, žena in otrok. Porušeni so njihovi do-movi, šole, tovarne, vse to se dogaja z ameriškim orožjem, napalm bombami, puskami. Vedno pobijejo več civilnega prebivalstva kot vojaškega, uničujejo njihova polja, ljudje so brez hrane. Mi smo kot krist-jani in državljani ZDA odgovorni za to vojno, zato moramo pomagati ljudem. Pomagati jim moramo z zbiranjem prispevkov, ki jih bomo izročili Mednarod-nemu rdečemu križu.« Torej vidi moralno odgovornost, ne vidi pa no-bene politične rešitve, ne vidi potrebe, da bi razmiš-ljal dalje, kako končati vojno, kako končati s pobi-janjem, kako dokazati visoko razvito ameriško demo-kracijo, da se mora tudi mnenje ljudi upo&tevati v politiki, ne pa, da se vse konča ob izvolitvi predsed-nika in senata ter kongresa. Mogoče pa je tudi to na-predek, da se mnogokateri čutijo vsaj moralno cxigo-vorni za vojno, ker so pod močnim pritiskom pro-pagande v časopisju in televiziji, kjer se najdejo na-vadno tudi mnenjja, da je sramota in žalost, da mno-gi Amerikanci ne podpiraj o predsednikove politike v Vietnamu. Poudaril je, da ne bi bilo vojne niti intervencije, če bi ZDA z našimi prispevki in podporami poma-gala J. Vietnamu, da bi se ekonomsko in politično opomogel, pa ne glede s katerimi smermi — kot ko-munistična država ali kot kapitalistična. To je podprl s primerom Jugoslavije, kateri je ZDA dala 2 mili-jardi dolarjev (pozabil je, da jih moramo vračati) in da danes z zadovoljstvom lahko ugotovimo, da je ta denar bil dobro porabljen, saj je Jugoslavija postala močna država, pa čeprav komunistična. Tako pa se trošijo ogromne vsote denarja, da bi lahko pomagali še marsikateri državi iz njenih težav ih ohranili mai> sikatero življenje pred lakoto, ne pa, da jih pobijama Po govoru prof. Welsona je sledila diskusija, ki je bila pod nivojem. Odgovori kriminalno zanič ozir roma večina sploh ni bila podobna odgovorom, niti tisto ne, da je Kristus dal ljudem življenje in da ima samo on pravico, da življenje tudi vzame. Mislim, da niti s stališča religije oziroma krščanske vere to nl zadovoljiv odgovor. V vsej diskiisiji pa se je videlo, da nekateri nima.jo niti osnovnih pojmov o vojni in o politiki s profesorjem na čelu, kar je tudi sam poudaril. Ker sem želela zvedeti njegovo mnenje o Russet lovem razsodišču, sem mu postavila vprašanje; Ame-rikanci so verjeli Salisburyjevim poročilom in cel svet je bil vesel, da so končno lahko dobili tudi od svojega sodržavljana realno sliko vojne in bombar-diranja Sev. Vietnama. Ali bodo Amerikanci verjeli tudi poročilom Russellovega razsodišča, saj sta v njem tudi dva Američana — Dave Dellinger in Ralph Shoenmann. Malo me je čudno pogledal in vprašal, kaj je to Russellovo razsodišče, po kratki razlagi pa odgovoril: »Slišal sem nekaj o tem, vendar njegovega dela ne poznam in ne morem odgovoriti na vpraša* nje!« In se obrnil vstran. Diskusija se je nadaljeval^ in končala. če se res dogaja rasna diskriminacija/" med črnci in belci med ameriškimi vojaki v Vietna-mu. Skratka, slabše kot otroci, ki ztiajo vedkrat razi-skovati, kaj je bistveno in kaj ni. Najbolj me je pa presenetilo nadaljevanje tega večera, ko eden izmed pripradnikov US Army, ki je Nadaljevanje na 14. strani 14. STRAN TRIBUNA Telefon je zvonil kot poblaznel. Rezek glas se je zadiral v preostanek noči, ki je kazala, da se bo zdaj prevesila v svit in potem v čisto običajen južno-ameriški dan. Preprost in enostaven kot so vsi dne-vi na tem koncu zemlje, kadar ni slučajno kje kak državni udar. Zrak je til še vedno soparen in gost, da bi ga lahko odrinil z dlanjo izpred ust ali pa kar izpljunil. Telefon še vedno ni nehal zvoniti in kmalu je bila najprej soba, nato pa še hiša polna brnenja, ki je trgalo mozek na kosce. Roka, ki je do zdaj počivala na blazini, se je leno dvignila in tipaje kot slepec iskala to preklicano slu. šalko. Nato se je možakar, ki se je zaman trudil, da bi našel slušalko, obrnjen na drugo stran, dvignil. »Prekleta ropotulja. Mar res niso mogli vgraditi vanjo orgel ali pa kar celega topa. General Diguera, motorizirane enote,« je zamomljal skozi zobe, kot da bi mu mednje ušla stenica. Z levico si je mel oči in oprezoval po ležišču kam neki bi naj legel, ko bo spustil slušalko. »Hej, Mateos! Govoriš kot stara mama, ki samo še čaka na smrt,« je zazvenelo po žici. General se je samo namrdnil. »Kaj se pa dereš. Saj te čujem, če poveš bolj tiho. Kaj pri vragu si pa sploh misliš, da me budiš sredi noči!« je zarobantil general in se popraskal po trebuhu, ki mu je zrasel šele zadnje leto po udaru, ko je dobil mesto generala v motoriziranih edinicah. »Ne razburjaj se, stari,« je poskušal potolažiti svojega sošolca iz akademije admiral Miravez. »Vso noč nisem spal in moral sem te poklicati, da se slučajno ne primeslim.« »Ne kriči toliko v slušalko, saj jo imam pri ušesu in ne na ta zadnji. Kaj bi sploh rad? Rodi že enkrat. Če te pa muči nespečnost, pa pojdi k psihiatru, ta ti bo gotovo koristil« Očitno admirala ton njegovega podrejenega ni motil, ker je mirno nadaljeval: »Povej mi no, kdaj je bil pri nas zadnji udar.« Generalu Digueri se je skoraj zaletelo in malo je manjkalo, da ni požrl cofa svoje nočne čepice, ki jo je del iz dolgega časa v usta. »čuj, ali si pri pravi? No, lansko leto najbrž. Sploh pa, kaj si me moral zato vreči iz postelje?« je levsknil Diguera, nekoliko jezen zaradt cofa. »Tako? Se mi je kar zdelo. Cela večnost.« »Nehaj me že trapiti in mi povej kaj bi rad,« je še vedno rentačil general in z roko gladil napis na teltfonu »made in usa«. Stvar ga je to pot že očitno zanimala. Zavlekel je nase jutranjo haljo in sedel na rob postelje. Na spanje nt več mislil. »če se ne motim, je zadnji udar izvedla mornari-ca,« je nadaljeval Miravez, kot da sploh ne sliši ren-čečega glasu Diguere. »Mornarica, seve, in če odštejemo letalstvo in senilnega Bonderasa, ostanemo samo še mi. Ampak z aviacijo je vseeno treba računati.« »čuj, Pedro,« je kot na iglicah vskočil Diguera, »kaj naj vse to pomeni?« »Počasi, počasi, dragi generalček. Dovoli majč-keTio vprašanje za kak udarček? Mislim, pravi prav-cati udarček. Takle vojak, kot si ti, ne bo večno ekserciral, kaj praviš?« Diguera si je moral prižgati cigareto, kajti zdaj se mu je zdelo, da je vsa stvar postala blazno resna. Seveda, blazno resna, si je mislil. Zakaj Miravez $e o vojaških rečeh navadno ni šalil. »Bojim se. Prav resno me skrbe te pokrite rihte, tile generali,« je modroval dalje admiral, ne da bi počakal odgovora. »No, poslušaj, gospod admiral. Zdaj pa bi res že rad vedel, kaj ti je. Si se ga mar včeraj našrl?« Zdaj je postal Diguera že kar živčen. Slutil je, da se GOSPODA, STE ZA UDAR (DRŽAVNI SEVE)... za takim uvodom skriva nekaj blazno tehtnega in da ga admiral $amo nalašč jezi. Kazalo je, da se je tudi Miravez naveličal igre. »Veš kaj, Diguera. Mislim, da smo zdaj mi na vrsti, da napravimo dršavni udar. Lahko bi se kak cepec spomnil in nas prehitel. To mi pa niti malo ne diši. Prekleto, da je res.« _ 9__ Digueri so se odprle oči in moral se je popra-skati po trebuhu, ki mu je nesramno zlezel iz halje. Potem je požrl slino. IQJ CU »Državni udar, praviš?« Pogledal je okoli sebe, da se prepriča, če nihče ne prisluškuje. Potem je na-daljeval, tokrat tiše. »To ja ni hec, stari. To je pa treba premisliti. To, to ne gre kar tako, od danes na jutri.« »Ja kdo ti je pa rekel, da pojdi in kar jutri smakni predsednika in zasedi vladno palačo. Mislim, tako, čez kak teden.« »Pa vzrok? Zato je menda treba imeti vzrok?« je še vedno presenečen hitel Diguera. »Kako misliš to opravičiti pred svetom?« »Kaj vzrok! To zdaj sploh ni bistveno, razumeš. Najprej prevzamemo oblast, potem si tvmo pa že nekaj izmislili. Recimo reakcionaren koncept vlade, vdor tujih vplivo v vladno politiko — sicer pa ni hudič, da ne bi nekaj našli. Glavno je, da nas nihče ne prehiti.« »Pa pomoč drugih redov in od zunaj?« je še ved-no obotavljaje spraševal Diguera, ki mu še vedno ni hotelo v glavo, da je vse res, kar sliši. »Zdaj pa poslušaj, Mateos. Vse sem premislil. K udaru pritegnemo letalstvo. Mornarici eliminiramo vodstvo in tja postavimo te iz aviacije, Saj moraš tem ubogim letečim vragom dati kako mesto, če ho-češ, da bodo sedelovali. Ti, ti bi prevzel recimo mi-nistrstvo za obrambo. Sicer je pa to vse naloga drugega polčasa.« Diguera se je malo popraskal po glavi, potem pa se je ozrl na sVojo generalsko uniformo in se že v naslednjem trenutku videl v civilu in v ministrstvu. čutil je, da se mu bi civilna obleka veliko bolj poda-la kot uniforma, v kateri sploh ni mogel skriti svo-jega trebuha. Zato je kar prikimal. »Dobro, dobro Pedro. Pa še nekaj. Tu so še ZDA. Pozabil si, da imajo pri nas še vedno veliko vpliva.« Po slušalki je zadonel admiralov glas, prepriča. joč in miren, da se je Digueri zdelo, da se je udar pravzaprav že končal. »Brez skrbi. Za ZDA je lahko nevaren samo mir in urejeni odnosi, če bi slučajno predolgo trajali. Sicer pa prepusti to meni. Poznam nekaj glav pri CIA, ki se bodo s tem pozabavali. Boš videl, ZDA to-do že drugi dan priznale novo vlado.« »No, če ti pa to uspe!« »Nič uspe. Misli siy da je to že vse mimo in da moraš opraviti samo še neke malenkosti. Predvsem, čakaj. Danes smo osmega, ja. šestnajstega zjutraj obkoliš palačo in radijsko postajo. Tudi za letališče poskrbi, ostalo pa prepusti meni. Imam še nekaj kolegov, ki jih mir že kar nekam boli in ki pri prejšnjemu udaru niso prišli na svoj račun.« »Samo še nekaj,« je vskočil Diguera. Kaj bomo s predsednikom?« »Hm, saj res. Prejšnjega so po nerodnosti ubili. Mi bomo morali bolj paziti. Sicer pa ti poskrbi. Res ne bi rad, da bi kdo rekel, da smo pocarji. Sploh pa naj bo udar čtm bolj človeški. S tem pa še ne pravim, da ne smete nikogar počiti ,če bi se slučajno upiral« Diguera je postal naenkrat navdušen. Oči so se mu zalesketale in bil je pripravljen še to uro oditi pred palačo ,pa čeprav samo z nožem za odpiranje pisem. »Kaj se ne bi dala vsa stvar nekoliko skrajšati. Mislim, da bi prej začeli?« »Tafco hitro pa spet ne gre,«. ga je prekinil Mira-vez. »Moram si sestaviti še svoj prvi govor za Ijud-stvo, uniforme še nimam, pa tudi grešnega kozla bi kazalo najti. Brez tega res ne bo šlo.« »Kaj, ko bi poskušali z gospodarstvom, mislim reči, s kmetijstvom. Tu bi se že kaj staknilo. Kaj praviš?« »Lej si ga lej, vidim, da so ti pričeli možgani zopet v redu delati. Gospodarstvo, kriza, koncepti... Sicer pa dovolj. Udarimo 16-ega ob 3,00. Jasno?« »Razumem, gospod predsednik. že vnaprej pa prosim opravičilo, če bom pri svojem poslu nekoliko grob. Sicer pa svečano obljubljam, da nihče od vlade ne bo izdihnil v mojih rokah, razen če to ne bo nje-gova specialna želja.« »Dovolj čvekanja, stari. Kot smo se zmenili. Do-biva se še danes, da ti razložim še neke podrobnosti. Velja?« je končal razgovor Miravez in odložil slušal-ko, ne da bi počakal, kaj poreče Diguera. Ta je samo pokimal, stopil k oknu, krepko plju-nil na vrt, potem pa švišgaje odšel v kopalnico. šesthajstega je vojska res izvedla državni udar, kot so o tem sporočili tufi časopisi. Baje jim ni uga-jal vladni koncept in tudi razmere v kmetijstvu da niso bile dobre. Novi predsednik je postal bivši od-miral Miravez, staremu predsedniku pa je uspelo pobegniti v tujino. Vlada ZDA je, kot je že znano, priznala vtado in nudi novi vladi vso podporo. Ljud-stvo je sicer nekaj godrnjalo fkot zmeraj — je izjavil novi predsednik), vendar pa se bodo razmere uredile, kot je izjavil minister za zunanje zadeve Mateos Diguera. Franci Hedl Nadaljevanje s 13. strani trenutno na dopustu in se bo čez pet dni vrnil na bo-jišče, prikazoval diapozitive iz Vietnama. Od njegove-ga poziranja pred raznimi vrstami orožja (puškami, vojnimi letali, helikopterji, tanki, preko modernih jelk, kot je sam pripomnil o najnovejšem izpopolnje-nem tipu puške, kateremu še sam ni vedel imena in ki je bila lepo okrašena z raznimi novoletnimi okra-siki) in bil istočasno pripravljen za morebiten napad ozirOma za nadaljnje napade, nato slike sladkega noč-nega življenja v raznih oporiščih padalcev in pohodi po džungli, do obdarovanja junaških vojakov za Novo leto, ko je nekemu vojaku mamica poslala punčko za darilo. Diapozitivi so me presunili, ker se mi je od časa do časa zdelo, da hodim po kakšnem muzeju II. svetovne vojne pri nas in gledam triumfalne slike Nemcev pred kakšnim čudovitim tankom, da se bodo lahko z njimi doma pokazali in postavili. S tem bi vamhotela samo prikazati en del misel-nosti ameriških ljudi, presojo pa pustila vam samim, kako gredo skupaj stvari o moralni odgovornqsti in nato diapozitivi z bojišča, lahko smejanje prisotnih ob spečih vojakih na kamionih in vprašanjih, »ali imate povsod tako udobne ceste, kot je ta na tej sli-ki.« Poleg tega puščam odprto tudi vprašanje resnič-ne obveščenosti ameriških državljanov o vojni v Vi-etnamu in njihovo svobodo morda celo tiska. Kar se pa tiče Russellovega razsodišča, pa velja splošna ugotovitev, da večina ne ve, kaj sploh to je. Upam in želim, da bi razsodišče čim prej končalo svoje delo in prikazalo svetu čim bolj realno sliko vojne, ki jo ves miroljubni svet obtožuje in zahteva, da ae konča. Zoika Klemen ČUDNI ČASOPISI »Peti stan« iz Detroita je pred kratkim na zad-njih straneh objavil slike tajnega agenta za narko-tike, ki bi bralce tega časopisa lahko &pravil v kašo. »Ta drugi iz East Villagea« v New Yorku je svetoval bralcem, kako naj postopajo s policisti, če jih usta-vijo in hočejo preiskati (»Najbolje je, da jih za zače-tek zabijete vsakič, ko naredijo kaj narobe. Sledi re-volucija.«) In »Neodvisni« iz Los Angelesa objavlja oglase kot »Na pomoč! Na pomoč! Lepa punca želi izginiti od doma... potrebuje denarno pomoč ... proda nekaj nenavadnih lastnih slik v Evinem kosti-mu — za financiranje pobega.« Take čudne stvari so običajne v odroonih časopi-sih, ki so v zadnjem času zbrsteli po enklavah hipi-jev v New Yorku, San Franciscu in celo v Kanadi in Angliji. Naj se tujcem zde še tako bedasti in amo-ralni, predstavljajo za njihove prave bralce običajno sredstvo, preko katerega lahko pedri objavijo dru-god zavrnjene oglase ali pa, kjer labko objavljaš svo-jo poezijo. Vsi ti po svetu raztreseni časopisi pa imajo ne-katere cilje skupne. Združeni v antikomfortizmu, na-sprotovanju vojni v Vietnamu ali pa na drugi strani zagovarjanju psihodelizma, so ti časopisi ustanovili lastno agencijo. Podtalni tiskovni sindikat, družbo, v katere okviru si izmenjujejo članke. Ustanovili so jo pred letom in so že imeli prvo redno skupščino. V tej organizaciji je združenih. okoli petindvajset ča-sopisov s skupno naklado 264.000 izvodov. Najbalj profesionalen in obenem tudi najsta- rejši med njimi je »NeodvLsni« iz Los Angelesa (45.000 izvodov naklade), ki ga je pred tremi leti ustanovil nek fotograf, po imenu Art Kunkin. Ko je v črnskem Wattsu izbruhnil upor, je poslal list dva dopisnika tja in na osnovi njuniih poročil in pa lastnega opazo-vanja je Kunkin napisal sociološko šfcudijo o tem pro-blemu, davno preden so si o tem upali pisati drugi, ki so se bali vtikati prste v žerjavico. Pravična in pametna razlaga vseh dogodkov je listu pridobila ve-liko prijateljev. Nekateri listi so dobesedno težko čitljivi. V Ora-klu iz San Francisca najdeš sveta indijska besedila in neobjavljene misli modernih svetih krav, kot sta Timothy Leary in Allen Ginsberg. »Ta Orakel zelo spominja na delfijskega,« pravi izdajatelj. »A ni ni-kogar, ki bi iz blebetanja izluščil resnico. Zato objav-ljamo samo tisto, kar imamo pač pri roki — blebet. Kljub temu, da je večina listov nezanimivih za povprečnega človeka, so lahko njihovi bralci večkrat na lastni koži občutili, da jih bere tttdi policija. Tri dni potem, ko je »Neodvisni« naznanil, da so hipiji v čitalnici neke knjižnice v mestu med knjige nasa-dili marijuano, so policisti navalili v knjižnico in po-pulili dragoceni plevel. In prejšnji mesec je Scotland Yard po nalogu javnega tožilca preiskal prostore Lon-donskega »Times International« in zaplenil vse, kar je prišlo pod roko, ker je bilo v časopisu naznanilo glede racij na dekleta v Sohou. »To je enostavno, pišemo kroniko napredka otrok atomskega veka,« pravi ustanovitelj ,Ta drugega iz East Villagea. »Smo za mlade in za veono mlade — za ljudi, ki so za spremembe.« S. V. TmBUNASTRAN 15 Nekoč je živel direlctor. Ljubil je vvno, ženske in -še kaj, in ker je imel denar, je lahko vino in še kaj tudi dobil in ženske so ga Ijubile. živel je srečno in zadovoljno, kljub temu pa se je včasih, sredi vseh teh dobrin, ki so mu bile na voljo, počutil zelo zelo osamljenega. In v tem otožnem razpoloženju je imel navado, da si je vzel dopust in se odpeljal na de-želo. Govoril je, da ga preprosto življenje sredi skro-mnih Ijudi, rožic, ki tam cveto, in ptičic, ki tam pojo, in kjer je sploh vse tako lepo, napolni z novo močjo za njegovo naporno, sestankov polno in sploh zaradi družbenih funkcij odgovorno življenje. Toda nasproti njegovi najljubši zabavi, lovu na metulje, je bilo vse ostalo brez prave vrednosti. In ker se je s tem pre-cej ukvarjal, je postal sčasoma tako spreten, da je, če je hotel, ujel metulja že s prvim zamahom. Nje-gova slava se je razširila celo preko meja njegove rodne dežele. Bil pa je tudi ustanovitelj in predsed--nik Društva Ijubiteljev lova na metulje. Nekega dne ga je njegova športna sreča pustila na cedilu. Skakljajoč ves dan za lepim pisanim me-tuljem se je izgubil v širnem gozdu, poznanem tudi kot Narodni park, in ujela ga je črna noč. Ker pa m bil tako neumen, kot se je zdel Ijudem na prvi po-gled, je zlezel na najvišje drevo. Imel je srečo, kajti v daljavi se je svetila luč. Zlezel je doli in se napo-til k svetlobi. Kmalu pride do stare drvarske bajte, pogleda notri, in kaj vidi: svojega starega tovariša iz partizanskih let. Snidenje je bilo zelo veselo in prisrčno, pili so mleko in jedli žgance, le otroci so strahoma gledali, kajti niso bili vajeni obiskov, sploh pa ne tako po-membnih. Naslednjega jutra je stari drvar naročil svojemu najstarejšemu sinu, da Njegovemu cenjenemu tova-rišu direktorju pokaže pot iz gozda, tovariš direktor pa mu je od tega nepričakovanega srečanja še ves globoko pretresen obljubil, da bo priskrbel štipen-dijo za najpametnejšega njegovih otrok. No, in zato je imel stari drvar še istega dne takle govor pred svojimi otroki: »Ljubi otroci! Vidite, star sem že in kmalu bom moral izpreči ter dati to bajto, in kar spada zraven, drugemu v roke. Vas je sedmero, gospodar pa je lah-ko samo eden. Vi še ne poznate sveta, ne veste, kaj je latentna prenaseljenost, mene pa so v partizanih precej ideološko obdelali in marsikaj vem. Zgodo-vina, to je razredni boj. Treba se je učiti od drugih. če je človek preveč skromen in preveč pošten, se njemu samemu slabo godi, drugim pa dobro — na ra-čun njegovega dela. Treba se je znajti. Zato vam pra-vim: pojdite po svetu in čez eno leto se vrnite in po-vejte, kako in kaj. In potem bo najpametnejši dobil štipendijo, najbolj neumen pa bo postal gospodar na tej skopi zemlji. In sedaj, marš v širni svet!« Odšli so. In da ne bi eden drugemu omejevali možnosti v uspehu, so se na vrhu hriba ločili in se odpravili vsak na svojo pot na sedmero strani neba. Najmlajši sin se odpravi proti vzhodu in silno bridko ga je stiskalo v srcn. Zajokal bi, če ne bi ve-del, da možje ne jočejo. Tako pa je le molče hodil in hodil tri dni in tri noči, ko je v daljavi zaslišal zvo-njenje. »Ljudje,« je veselo pomislil. Stopil je iz gozda na travnik in zagledal starca, starko in trop nebogljenih otrok, kako so klečali na robu njive in molili. Stopil je k njim in jih vprašal: »Zakaj klečite na goli zemlji, zboleli boste?« »Zgodi naj se božja volja. On nam daje vsakda-nji kruh, on dobro plačuje in hudo kaznuje, zgodi naj se njegova volja.« »Kaj pa oni, ki orjejo, sejejo in žanjejo?« je spet vprašal drvarjev sin. »Jaz in ti otročički delamo to, in če Bog hoče, bla-goslovi delo nas grešnikov. Vsi drugi so odšli v me-sto,« je odgovoril starec. »čemu?« je spet vprašal drvarček, ko se je ravno začulo mukanje krav. »Ne vprašuj,« je odgovoril starec. »Kakor je bož-ja volja. tudi mi se ne vprašujemo. Ni časa. Krave mukajo in treba jih je nasititi, zemljo je treba obde-lati. Ni časa za vpraševanje. Kakor je božja volja.« Smilil se mu je ubogi starček, ko je žalosten od-hajal dalje. čez tri dni in tri noči je prišel do nasled-njega, v rdeč prah zavitega mesta, v katerem so ži-veli čudni Ijudje. »Kruha in iger,« so vpili, ko so ho-dili po cestah. »Kaj pa to pomeni?« je vprašal nekoga, ki je kot on opazoval ta prizor. »Modernizirali so proizvodnjo in nekaj tisoč Ijudi je ostalo brez dela in zato brez kruha. Ti ho-čejo vsaj kruha. TisU, Jci še delajo, hočejo iger. In v znamenje solidarnosn postavljajo svoje zahteve sku-paj. Ampak temu se ne čudite,« je pdgovoril vpraša-ni, »to je normalno za čas prehoda iz ekstenzivnega na intenzivno gospodarstvo, čez sedm let bo vse drugače.« Drvarček se je napotil naprej. Hodil je že dva dni in tretjega pol, ko je zaslišal nad sabo čudno brnjenje. Pogledal je kvišku in opazil letalo, ki je tro-silo listke. Vsebina tQh listkov pa je bila naslednja: »Na včerajšnji seji Ijudske skupščine, je bilo skle-jeno, da dobi tisti, kdor ozdravi edino hčer njego-vega spoštovanega veličanstva našega predsednika, veselje njegovih in naših oči ter radost njegove in naše duše, od težke duševne depresije, pol republike in njo samo za ženo.« »žena, družina, otroci, predvsem pa položaj. Vsak človek se mora enkrat zresniti, se postaviti na nekaj trdnega. To bo nekaj zame,« si je mislil drvarček. »To, ne pa delo doma ali tista revna štipendija in utrudljiv študij. Grem, da se malo pobliže seznanim s to stvarjo.« Kmalu je prišel do mesta, sivo pobe-Ijenega, še rože na oknih in drevesa v parkih so bila sive barve, le okviri oken in vrat in zebre po cestah so bile črne, v znamenju občedružbenega žalovanja. Nič ni omahoval, ampak je šel naravnost v letno rezi-denco tovariša predsednika, kjer mu je njegov taj-nik dal tole pojasnilo: »Qh, bila je tako prijazna, pri-jetna in pametna punčka, da bi bilo že četrtino tega dovolj. Tako je Ijubila umetnost in umetnike, ki jih je pri nas kot listja in trave! Nobenega koncerta ni zamudila. Sedaj pa je niti beat ansambli ne privlačijo več. Samo na vostelji sedi in gleda orfsotno v strop. In nobena psihoterapija in nobena žavba ji ne po PRAVLJICA maga. Storite kaj, mladi mož, in vse naše Ijudstvo vam bo hvaležno.« »Ampak, kako se je to začelo?« je vprašal drvar-ček. »Začelo in končalo se je s Tribuno. Tako so ugo-tovili naši psihoanalitiki. S tisto prazno stranjo, na kateri piše: »Drekec pekec«. Naša republika je sicer že primerno ukrepala: sklenili smo ukiniti diplomat-ske odnose, če tamkajšnja oblast ne bi uredništva tega lista pravično kaznovala. Ampak, kaj to pomaga, kaj to pomaga, če se njej stanje ne bo izboljšalo. Nr. 2042. Nr. 2945. GLEDALIŠKI ABONMAJI ZA SEZONO 1967-68 Slovensko narodno gledališče v Ljubljani bo v začetku septembra razpisalo abonma za jubilejno sezono 1967/68, ko bomo proslavljali stoletnico slo-venskega gledališča. Drama bo kot doslej, tudi za novo sezono organizirala posebne študentske abon-majske rede s 50% popustom na cene za izven, v Operi pa se študenti lahko vključijo v redne abon-maje; za sedeže od III. vrste balkona nazaj in na stranskem balkonu velja 50% popust na abonmaj-ske cene na podlagi frekventacijskega potrdila in osebne izkaznice. DRAMA bo za študentske abonmajske rede upri-zorila po osem predstav, in to: Goldoni: Primorske zdrahe; Shakespeare: Troilus in Kresida; Cankar: Hlapci; Linhart: Miss Jenny Love; Beckett: Čakajoč na Godota; Cehov: Ivanov; P. Kozak: Kongres; Aishilos: Orestija. Cene (za eno predstavo): Parterni sedeži od 4,50 do 3,50 Ndin Ložni sedeži po 4,50 in 2,50 Ndin Sedeži v cerclu po 4,50 in 3,50 Ddin Balkonski sedeži od 3,50 do 1,50 Ndin Prijave za abonma ZŠJ bodo sprejemali na uni-verzitetnem odboru ZŠJ, Trg revolucije 1/1, soba 56, od 15. 9. do 15. 10. 1967 vsak delavnik od 10. do 13. ure. OPERA bo za redne abonmaje uprizorila po se-dem predstav; izjema je red Nedeljski popoldanski, ki bo dobil štiri predstave. V okvirnem repertoar-nem načrtu so poleg uspelih predstav iz prejšnjih sezon še premiere oper: Foerster: Gorenjski slav-ček; Svara: Ocean; Verdi: Aida; Puccini: Madame Butterfly; Gounod: Faust; Haydn: Svet na mesecu; R. Strauss: Elektra; in premieri baletov: Lipovšek: Dobrila in Zlatorog; Baletni večer: čajkovski: Sim-fonija, B. Ipavec: Serenada, Auric: Soba. Cene s 50% popustom: Balkon III. vrsta in stranski balkon — celoletni znesek 19,60 Ndin, obrok 2,45 Ndin. Galerija I. vrsta — celoletni znesek 16,80 Ndin, obrok 2,10 Ndin. Galerija II. in III. vrsta — celoletni znesek 14,00 Ndin, obrok 1,75 Ndin. Galerija IV. in V. vrsta — celoletni znesek 11,20 Ndin, obrok 1,40 Ndin. Abonenti imajo možnost plačevanja v obrokih, toda največ v osmih. Za obnovitev abonmaja so do-ločeui dnevi od 11. 9. do 21. 9. 1967, vpisovanje novih abonentov pa bo od 25. 9. do 30. 9. 1967 vsak dan od 9. do 11.30 in od 16. do 19. Naročila za rezervira-nje sedežev za abonma v Operi sprejema že sedaj aboiunajski oddelek na upravi SNG, Ljubljana, Can-karjeva 11/1, tel. 22-526 (h. c). Pravijo, da razmišlja samo še o tem in da bo spet zdrava, ko ji bo nekdo uspel to stvar razložit. Ampak vsi poskusi v tej smeri so zastonj. Strašno, to je strašno,« je rekel tajnik in dodal, »zapomni si pa, da se vsak neuspel poizkus, obsodi kot politična provo-kacija.« »Premislil bom vseskupaj, se bo že našla kakšna razumna rešitev. Za premišljevanje pa je najbolj pri-merna sramota, se pravi gozd.« In drvarček je odšel v gozd. Sprehajal se je po gozdu in premišljeval. Kar nenadoma opazi pod neko košato smreko v globoko premišljevanje zatopljenega dolgolasega starega mo-ža in ga sklene ogovoriti. »Oprostite, vi ste star in izkušen mož,« mu reče, »rad bi vas poprosil za nek nasvet« »Oh, seveda,« odgovori modrec, »seveda, kar vpra-šajte! Vem, da nič ne vem.« »Oglejte si tole stran Tribune,« mu reče. »In mi jo obrazložite.« »Oh, seveda, tole stran,« pravi modrec, »ali ne razumete tega, vem, da nič ne vem. To je globoko spoznanje. Ta stran je ta stran. Vem, da nič ne vem. To je vse. če tega ne razumete, pojdite k mojemu kolegu, ki premišljuje deset smrek od tod! Vem, da nič ne vem. škoda, da ne razumete, kako globoko spoznanje je to.« Drvarček se je napotil deset smrek naprej. »Ob obrazložitvi tega vprašanja se nam najprej postavlja vprašanje metode, pristopa do stvari. Trans-cendentalna, fenomenološka... sploh pa ne smemo zanemariti generičnega izkustva.« Tako je govoril cel dan in drugega pol o metodah, ne da bi omenjeno stran na Tribuni sploh pogledal. Potem se je drvarček napotil dalje. Tretji modrec se je ravno vrnil domov v svojo votlino, z dnevnim pridelkom sladkih koreninic in ga je ves navdušen pozdravil: »Sin moj, blagor tebi, ki te je pot iz tega izprijenega sveta napotila mimo moje votline. Veliko jih je poklicanih, malo pa je iz-voljenih, da se iztrgajo iz krempljev peklenskega ma-mona in rešijo svoje neumrljive duše večnega ognja. Stvari tega sveta preidejo, moje besede pa ne bodo prešle. Raztrgaj ta papir, kaj ga nosiš, pozabi na min-Ijivo bogastvo, izberi si votlino tu v gozdu in živi, ka-kor se spodobLsvetemu.« In tako je ubogi drvarček hodil po gozdu od mo-dreca do modreca, slišal na stotine raznih teorij, teo-loških, filozofskih, socioloških, psiholoških... Tako je slišal med drugim, da je »po Freudu vsa umetni-ška in znanstvena aktivnost dejansko le sublimacija predvsem seksualnih motivov, ki se ne morejo popol-noma izživeti v neposredni obliki, o raznih oblikah shiziofrenije, o kolektivni zavesti, ki odraža material-ni substrat družbe, ki pa se kaže pri posamezniku kot nekaj relativno samostojnega, o svetovni duši, o volji za moč, o superiornosti, o idejah po sebi, o tem, da je vse nič in nič vse in še o čem drugem. Postaral se je ob tem iskanju, vidno je propadel, ampak odne-hal pa ni. Niti neprestane megle, ki so se vlačile v tem gozdu modrecev, ga niso motile. Potem pa je nekega dne slišal o Starcu z gore, ki pozna resnico. In napotil se je navkreber. Hodil je in hodil in čez nekaj dni je opazil, da se megle red-čijo. Nebo je postajalo jasnejše in celo nekaj soncu podobnega je bilo opaziti. Potem je hodil še nekaj dni, da se je popolnoma zjasnilo in potem je opazil, da se je popolnoma zjasnilo in potem je opazil, da je vrh še prekleto daleč. Sicer ga to ni motilo toliko, kot to, da je bil že silno utrujen in so njegovi koraki postali nekam počasni, da se je navsezadnje samo še vle-kel s poslednjimi močmi. Z zadnjimi ostanki svoje volje se je prisilil, da je prilezel gor. In gori je sedel Starec in se mu dobrodušno smeh-Ijal. »Pravijo, da vi poznate vso resnico. Ali bi mi lahko razložili tole stran Tribune,« ga je vprašal. Sia-rec pa ni rekel nič, ampak se je samo smehljdl. »Zakaj se smehljate?« ga je vprašal. »Povejte mi raje to, za kar vprašujem. če poznate resnico in če ste dobrega srca, povejte mi. Poglejte me, postaral sem se v tem iskanju in nihče mi ni dal odgovora. Stegoval sem roke, da bi prijel tisto, kar sem hotel, ampak to, kar sem prijel, ni bilo tisto. Nikoli nisem prijel tistega, kar sem hotel, vedno je nekaj manj-kalo. Ostarel sem, oslabel, umreti sem prišel sem gor, vem, ampak ne vem, kaj to pomeni. Mar je bilo vse zastonj in je sedaj že za vse prepozno? Pri vsem tem sem bil kot naiven otrok, ki uboga mamico zato, da mamica ne bi bila huda. Mar se vse dela samo zato, da mamica ne bi bila huda, ker potem noče pri-povedovati lepih pravljic? In potem je dolčas, če ma-mica ne pripoveduje lepih pravljic« »Koljemo se, garamo, sekiramo se za vsako ma-lenkost. In potem prilezem sem gor crknit, in se mi samo smehlja,« je govoril drvarjev sin sam pri sebi, ker ni dobil odgovora. »Saj, končno ne gre za to, ali je to umetnina ali ni in kaj sploh je umetnina. Važno je, kaj človek doživlja, kaj intimno doživlja, ker to je človeku sveto, to je luč, ki ne sveti v temi. V tem je vsak sam zase umetnik in umetnina in nič drugega ni važno. Jaz sem umetnik in način mojega propada-nja je moja umetnina. To je vse in vse drugo je nič, ker mi je sveto samo v luči mojega propadanja. Am-pak do tu gori sem le prilezel in to po svoji volji. In končno, zakaj se ne bi smehljal? Zakaj naj bi vse to igračkanje jemali tako prekleto resno?« »Ampak zakaj se samo smehljaš? Mar ti ni sveto niti to propadanje, ki ga človek doživlja? Mar ti je sveto samo to, kar ti sam doživljaš? Mar se zato samo smehljaš? Pravijo, da ti poznaš resnico.« In ko je vse to povedal, se je nasmehnil, ko je opazil sam sebe, da se je nasmehnil, je začutil, da so njegove nemirne misli začele plavati v nekakšni pri-jetni spokojnosti. Začel se je smehljati. In ko se je smehljal, je opazil, kako smehljajoči Starec z gore po časi izginja, opazil je, da so njemu samemu lasje osi-veli, da se je sam postaral. Toda utrujenosti nič ni preveč. Bila ga je ena sama blaženost in sproščenost in samo smehljal se je še. In potem je opazil neko utrujeno človeško bitje, kako se je plazilo po pobočju navzgor k njemu, kako ga nekaj vprašuje. In njegovo počeiie ga je le še boli sililo na smeh in ^,rortni ^o je temu smehu in se smehljal, smehljal, srr''¦"'¦- Božidar Lakota ŠTUDENTSKA KULTURNA DEJAVNOST NA POLJSKEM V okviru izmenjave delegacij med ZšJ in ZŠP sva s kolegom iz Niša obiskala Poljsko. Izmenjava delegacij med študentskimi organizacijami je že doh go v navadi. Toda do sedaj se je že večkrat dogajalo, da so se taka potovanja spremenila v privatne obiske posameznikov, zato je bilo sklenjeno, da naj vsaka de-legacija proučuje določeno temo, vprašanje, problem, in o tem potem poroča doma, študentski organizaciji in javnosti. Nedvomno je taka omejitev in določitev dosti prispevala zgolj delovnemu značaju najinega bivanja na Poljskem. Med ndšo in poljsko študentsko organizacijo je bilo dogovorjeno, da izmenjata izkušnje na področju študentskega tiska in študentskih zadrug fštudentski servis). V ta namen je bilo sklenjeno, da po dva pred-stavnika iz Poljske obiščeta Jugoslavijo in obratno. Dogovorjeno je bilo tudi, da domača organizacija prevzame stroške bivanja za goste. Program obiska je bil vseskozi zadosti natrpan, veliko je bilo razgovorov, obiskov, sestankov. Ker delam pri študentskem časopisu, sem se, ra-zumljivo, bolj zanimal za probleme študentskega ti-ska na Poljskem fin tudi za njihovo kulturno dejav-nost), medtem ko se je kolega iz Niša seznanil s štu-dentskimi zadrugami. Poljaki so naju sprejeli zelo gostoljubno. Ves čas najinega bivanja na Poljskem sva imela na razpolago tudi posebnega tolmača. Tudi predstavniki njihove študentske organizacije so bili poleg »uradnih« raz-govorov vedno pripravljeni na odkrito diskusijo. Na začetku obiska so naju najprej seznanili s kulturno dejavnostjo poljske študentske organizacije. Že takoj prvi dan sva imela sestanek s kulturno ko-misijo RN ZSP (to je kulturna komisija poljskega centralnega odbora, ki je v VarŠavi). Struktura njihove organizacije je hierarhična. Na vrhu je centralni od-bor, v posameznih uiiverzitetnih središčih pa so potem nekakšni okrožni odbori — RO ZSP. Tako na primer v Gdansku. Poznanju itd. Dalje imajo odbore še po posameznih fakultetah. Struktura je povsod enaka. Povsod so komisije kot na primer znanstvena — za pospeševanje znanstvenega dela med študenti — eko-nomska, komisija za informadje in propagando, kul-turna in mednarodna komistja. Tu so naju seznanili $ kulturno dejavnostjo poljskih študentov. Kulturno življenje pri poljskih kolegih je zelo razvito. Navajam samo nekatere njihove najbolj razvite dejavnosti. Poljska ima preko 100 študentskih gledališč, med njimi so dramska gledališča, satirični kabareji, gle-dališča mimike in druga. V teh gledališčih uprizar-jajo večinoma dela domačih avtorjev, precej tudi ta-kih, ki so jih napisali študentje sami. V Varšavi sva lahko že kmalu na lastne oči vi-dela, kakšen je na primer njihov satirični kabare. (Svoje prostore ima v starejši zgradbi, ki jih je drža-va odstopila študentski organizaciji. Notranjost so preuredili. V zgradbi so poleg prostorov za kabare še prostori za ples, družabni prostori — za diskusije, igranje šaha in podobno, z bifejem. Vsi ti prostori skupaj tvorijo študentski klub v Varšavi. Tudi v dru-gih študentskih središčih je po več takih klubov. Manjše imajo tudi posamezne fakultete. Na vsem Poljskem jih je okrog 120. Ob sem tem rhe je zbodla V oči primerjava z našimi razmerami, ko cela Ljub-Ijana nima takega študentskega kluba. Seveda pa je potrebno poudariti, da imajo ti klubi na Poljskem bolj kulturen pomen. To niso pivnice, čeprav tudi tam pijejo. Njihovi klubi pa imajo tudi neko integra-tivno funkcijo. V klub ne more vsakdo, kot na pri-mer na ples v študentsko naselje. študent se lafiko tu počuti kot v nekakšnem kolektivu, ne pa kot del-ček brezosebne mase. Taki klubi torej niso zgolj neka obrobna stvar, ampak imajo lahko za študenta bi-stven pomen. (To bi morala upoštevati tudi naša štu-dentska organizacija.) Satirični kabare ima svoje pro~ store v dvoranici, ki sprejme okrog 100 do 150 študen-tov. Tisti večer, ko sva si ogledala predstavo, je bilo na programu nekaj kratkih humorističnih skečev, dentski pevci in pevke. Skratka, program je bil pre- cej pester, poln političnih bodic, sicer blagih, in tiu-morja. Predstavam študentskih gledališč sva potem prisostvovala še v Poznanju in ponovno v Varšavi. kratka politična satira, vmes pa so nastopali štu-V Poznanju so nam prikazali študentsko eksperi-mentalno gledališče »OSMEGO DNIA». Pokazali. so nam »Warszaeianko«, ki prikazuje vstajo Poljakov v letu 1830. Predstava je bila namenjena le ozjemu krogu gledalcev. Po vrnitvi v Varšavo so nama po-kazali še komedijo študentskega satiričnega gledali-šča (STS): Ljubezenska norost šimona Levickega, s katero so gostovali tudi na festivalu v Zagrebu. To gledališče pa je že napol profesionalno. Poleg študentskih gledališč spadajo v dejavnost kulturne komisije tudi sekcije klubov, ki se ukvar-jajo s projekcijami amatersicih filmov in ki organi-zirajo diskusije o njih. Velik delež imajo tudi pri se-stavljanju radijskega programa v študentskih nase-Ijih. Na Poljskem imajo v večjih študentskih centrih študentje svoje radijske postaje. Program sprejema-jo po sobah preko zvočnikov. Te postaje so tehnično zelo dobro opremljene in imajo obširen program. Rekli so mi, da je študentska postaja v Gdansku celo skoraj bolje opremljena kot tamkajšnja lokalna radijska postaja. Večino opreme so izdelali študentje sami. Imajo svoj studio z redakcijami: kulturno, po-litično, literarno, zabavno itd. Celoten aktiv postaje šteje več kot 150 oseb, ki so amaterji. Kateri študentje največ delajo? Pri nas večkrat tožimo, da se s kulturo ubadajo samo študentje hu-manističnih fakultet. da pa tehnična inteligenca stoji ob strani. Na Poljskem je ravno obratno. Na tehnič-nih fakultetah je kulturna dejavnost dosti bolj raz-vita kot na drugih. (Om pravijo, da zato, ker ta inteligenca občuti pomanjkanje humanistične izo-brazbe.) V Gdansku so naju podrobno seznanili tudi z de-lovanjem ostalih komisij odbora študentske organi-zacije. Glede na pogoje in delo pri nas je bila zame najbolj zanimiva komisija za informacije in propa-gando. Ta komisija dela v dveh smereh: ideološko politicni in informacijski. Pri ideološko-politični or-ganizirajo sestanke in razgovore z raznimi politični-mi osebnostmi, potem tečaje in seminarje za politič. na izobraževanja študentov. Ista komisija informira študente o delu študentske organizacije in o študent-skem življenju. Za te namene imajo določeno točko z vitrinami. Največje fakultete imajo svoje biltene. Občasno izdaja informacijski bilten tudi koviisija sama. Komisija skrbi za informativno dejavnost tudi pri študentski radjski postaji in v drugih sredstvih obveščanja (časopisih, radiu). Na Poljskem je vsekakor zelo dobro razvito obve-ščanje študentov o vseh oblikah celotne študentske organizacije. Zdi se pa, da pri nas ravno to pogreša-mo, da je vse precej razdrobljeno, obveščanje pa ne-sistematično. ŠTUDENTSKI TISK NA POLJSKEM Ob razpravljanju o študentskem tisku na Polj-skem je potrebno omeniti, da je Poljska dezela z enim narodom in enim jezikom. Zato so tudi pogoji dela študentskega tiska drugačni. Kulturna dejavnost tudi lahko doživi večji razmah. Imajo enoten študentski list za vso Poljsko. To je ITD. Varšavska univerza izdaja potem še list »Merkur«. To je list študentov, ki študirajo novlnar-stvo. študent, ki želi študirati novinarstvo na Polj-skem, mora najprej doštudirati neko drugo fakulteto. študij*novinarstva samega pa traja potem še dve leti. Poljaki imajo tudi nekaj bolj strokovnih štu-dentskih časopisov, med njimi je na primer Hst štu-dentov medicine »Nowy Medyk«, potem »Polytechnik«, ki ga izdajajo študentje politehnike. Poleg teh manj-ših strokovnih časopisov pa izdajajo precej mnošlčno tudi razne biltene. Centralni poljski študentski časopis je ilustrira-ni magazin — tednik. Poljaki pravijo, da je to edini študentski magazin na svetu. Ima podobno opremo, kot pri nas Plavi vjesnik fbrez stripov seveda). časo- pis zajema širšo, ne samo študentsko, problematiko. Ima dvojno funkcijo: informira družbo o študent-skih problemih in študente o problemih širše družbe. Naklada se giblje med 40.000 in 50.000 izvodi. Vse pro-dajo preko kioskov. časopis obstaja brez dotacij in prinaša celo dobiček. Seveda pa je vprašanje sistema cen na Poljskem.Pravijo, da bi ga prodali celo več, pa primanjkuje le papirja. Uredništvo je profesionalno, v redakciji dela 12 oseb, vsi imajo višjo izobrazbo, večji del pa ima še novinarsko šolo. Redakcijo ime' nuje glavni urednik. Struktura redakcij: glavni ured* nik, namestnik in sekretar redakcije, imajo pa še oddelke za publicistiko, informacijo in kulturo. Ker nimam na razpolago posebno veliko prostora, ne morem navesti podrobne analize posameznih ru-brik tega časopisa. Na splošno sem dobil vtis, da ni toliko kritično politieno angažiran, kot so študent-ski časopisi pri nas, ima pa dosti več reportaž, foto-reportaž in sploh dosti lažjih člankov. V primeru z našim listom pa je tudi zelo malo literature, pesmi, risb itd. Drugače pa je list lepo opremljen in urejen. FILOZOFIJA EKONOMIČNA S kolegom sva se precej zanimala tudi za finanč' ne probleme študentske organizacije in študentov samih. Vedno sva hotela vedeti, kdo plača, kdo daje denar itd. Poljaki so se temu zelo čudili in so nekaj govorili o jugoslovanski ekonomski filozofiji. Na Poljskem ima nad 50 odstotkov študentov štipendije. Funkcionarji so mi zatrjevali, da jo do-bijo vsi, ki jo potrebujejo. V glavnem obstoje dve vrsti štipendije: državne in štipendije, ki jih podel-jujejo institucije (opomba: na vseh univerzah na Poljskem imajo sprejemne izpite). štipendije dobijo najprej tisti študentje, ki imajo slab materialen po-lošaj in dober učni uspeh. Potrdilo o tem izdata de-kanat in študentska organizacija. študent dobi štipen-dijo, če dohodek na družinskega člana ne preseže do-ločene kvote. Poljaki imajo tudi zelo dobro urejene študent- ) ske menze. To so ponavadi srednjeveliki prostori, ki so zadosti lepo opremljeni (na mizah so beli prti). Mnogo študentov si na Poljskem služi denar preko študentskih zadrug (študentski servis). S temi institucijami sva se seznanila v vseh krajih, skozi ka-tere sva šla (Varšava, Poznanj, Gdansk). Poudarjam. samo nekatere značilnosti teh zadrug. Zaenkrat imajo njihove zadruge na razpolago še dovolj dela; to po-meni, da študent vedno lahko dobi priložnostno za-poslitev. Vsota, ki jo študent tako prisluzi z delom preko zadruge na leto, je strogo določena. Velik del »dobička«, ki ga ustvari zadruga, porabi študentska* organizacija za finansiranje svojih dejavnosti, raznih{ klubov, servisov itd. Najboljše zadruge (recimo v Gdansku) imajo tudi precej lastnih osnovnih sred-stev. Imel sem vtis, da so študentske organizacije na Poljskem dosti bolj vezane na študentsko organiza-cijo in da niso zgolj nekakšni posredniki dela. MANIRE, KAVARNE, ALKOHOLI, ŽENSKE — SPLOH RAZNO Poljaki so zelo vljudni Ijudje. Zdi se, da včasih kar malo pretiravajo. Stalno se za nekaj zahvaljujejo, oproščajo itd. če se na primer seznanite z žensko, je vljudno, da ji poljubite roko. Prijetne so poljske kavarne, okusno in prepro-sto opremljene. Vanje tudi dosti zahaja mladina, ve-liko je deklet, kar pri nas ni v navadi. Pijejo »her-bato« fčaj) in kavo (tndi čaj) — slaba je. Alkohol je na Poljskem precej drag. Za liter na-šega vinjaka daste 200 zlotov, kar je po uradnem te-čaju več kot 10D00 dinarjev, a za liter rizlinga iz Voj-vodine več kot 120 zlotov (7000 din). Naše dinarje na Poljskem slabo menjajo. tako kot vse zahodne valute. Vprašanje je, koliko časa bo država še pustila obdržati ta devizni tečaj. Na Črno lahko menjate dosti boljše, — vendar je pljska ca-rina precej stroga; vse valute morate prijaviti na po-sebni deklaraciji. Anton Pačnik POZIAAI V TATRE Kanec meseca maja se je v Ljubljani mudila tri-članska študentska delegacija iz Košic v CSSR. Vrni-li so obisk našim študentom, ki so Košice obiskali že spomladi. Med drugim sino se v uradaem delu razgovora dogovorili za izmenjavo literature, časo pisov, o medsebojnem sodelovanou v boju zopet agresijo v Vietnamu, o gostovanju njihovega in na-ših akademskih pevskih zborov in §portinih skupin, govora pa je bilo fcuidi o turistični izmenjavi študen-tov. češkoslovaški predstavniki so izrazili željo, da bi med lebašnjim poletjem skupina kaikih 15—20 nji-havih študentav abiskala za cca 14 dni medoarodiu štiudettteiki camp v Amkaranu. Nato pa bi naši šbu-dmtje pozimi v času sernestralnih počitaiic odšli smučat v Tatre, prav tako za 15 dni. Namen bega konatkega člamka je predvsem v tam, da pozovemo vse morebitne kiteresente, ki bi si lah-ko za coa 550 ND privoščili zamske počitnioe v Tatrah, da se pirijavijo do konca tega meseca — do l. julija na mednarodnem odiboru pri UO ZŠJ ali pa na izvršnem odboru PZJ na univerzi v I