Mir in veselje
Po lepi stari navadi si za vse večje praznike prisrčno stisnemo roko in si zaželimo vse dobro. V skladu z božjo zapovedjo smo dolžni drug drugemu vedno želeti dobro, še posebej pa si te želje izrazimo za praznike.
Božič nam živo predstavlja pred oči vsebimo krščanskega veselega oznanila: Bog je postal človek, da bi nas odrešil grehov in nas spet spravil s seboj. Ko so se dopolnili časi, določeni po nedoumljivem božjem sklepu, in je bil svet kolikor toliko pripravljen na sprejem obljubljenega Odrešenika. Takrat je božji Sin stopil med ljudi in se nam popolnoma priličil razen v grehu in nam prinesel odrešenje.
Želimo, da bi v vsakem našem bralcu z novim ognjem zaživela ta odrešujoča zavest. Bog je prišel med nas in je ostal med nami, da bi delil našo usodo, nas krepil in nam pomagal. V tej zavesti bomo pogumneje premagali težave in bridkosti, ki nam jih prinaša sivina
vsakdanjega življenja. Kristus je pred nami hodil to pot; zdajje poveličan in isti cilj je postavil tudi nam.
Sodobni način življenja, ki nam narekuje vedno hujši tempo in nam pušča vedno manj časa, ki bi ga imeli samo zase, gotovo ni naklonjen družinskemu življenju. Pa še takrat, ko je morda družina zbrana doma, so navzoči tudi drugi „gostje“: televizor, radio, in še kaj.
Želimo, da bi vsaj za božične praznike otroci posvetili več časa staršem, starši otrokom in zakonci drug drugemu. Kristus se je učlovečil v družini in je na ta način posebej posvetil družinsko življenje. Odkrijmo vsaj v prazničnih dneh lepoto medsebojnih vezi, ki jih nevidno tke skupno življenje.
Globoko doživetje božične skrivnosti in lepo praznovanje božiča, ki naj okrepi našo osebno vero, naše družinske vezi in osrečujočo zavest pripadnosti naši narodni in verski skupnosti, vam želi
Duhovno življenje

FRANCE BERGANT
ožič je prav gotovo najbolj priljubljen in popularen praznik v letu in to iz raznoterih razlogov. Najprej zato, ker je vsebina božične skrivnosti najbližja človekovi izkušnji, ko v lastni družini doživlja porajanje življenja. Rojstvo je vedno star in vedno nov ter enkraten doživljaj v družini. Nadalje je božič poln čistega veselja, ki je najžlahtnejši sad življenja. Tško
Življenje, seveda, ki ni zgolj bivanje, eksistenca, ampak skupek vsega, kar človeka resnično osrečuje, to je namreč vredno imena—..življenje". Potem je to praznik ljubke preprostosti, ki si utira pot v sleherno srce: skratka, je praznik človečnosti. Kateri drug praznik je v Zgodovini navdihnil več legend, popevk in poljudne literature kakor božič, in to prav od začetkov krščanstva naprej? Ni naključje, da je med apokrifno literaturo največ evangelijev o Jezusovi mladosti, v katerih najdemo, poleg tega, kar nam Luka in Matej povesta, Polno naivne ljudske domišljije, izraz preprostega veselja in razigranosti. Pomislimo na naše številne božične Pesmi, verske ali na pol verske vsebine: od vseh so najbolj ritmične in vesele. Božična folklora in običaji so skupen pojav vsem krščanskim narodom. Še bolj je Presenetljivo to, da božič celo presega krščanstvo in ga na svoj način praznujejo tudi pripadniki nekaterih dru-9ih verstev in celo neverni ljudje; brez dvoma zato, ker ie božič postal enostavno praznik človeštva.
Evangelist Luka se je očitno prizadeval, da bi Jezusovo rojstvo prikazal kot vesoljni — ekumenski dogodek, ko ga je povezal z ediktom cesarja Avgusta o Popisovanju ,,vsega sveta" — oikoumene (Lk 2, 1). Jezus je tako stopil v zgodovino človeštva, pa čeprav se v rimskih dokumentih (Tacit, Anales) omenja samo 6nkrat in sicer da je bil obsojen in usmrčen pod Ponijem Pilatom za časa cesarja Tiberija (14-37). Tudi Jezusovo rojstvo v štalici ali votlini, tako rekoč v naravi, noče biti očitek Betlehemčanom (ali človeštvu na splošno), ker ga niso sprejeli pod streho (taka socialno-Protestna eksegeza, aktualna danes, verjetno ni bila v mislih evangelista, ko je to pisal, čeprav je Lukov QVangelij tudi socialno čuteč), ampak hoče predvsem Poudariti, da se je Jezus enostavno rodil ,,na svet", za )me ljudi. To misel potrjuje tudi okoliščina, da se prva “ožična angelska liturgija prireja na prostem, pod milim pebom na pastirskem polju: vse stvarstvo zapoje ,,gloria 'n excelsis“ njemu, ki je prinesel mir, ki ga svet ni mogel 'n ga ne more dati (Hbr. — šalom, ki ne pomeni samo °dsotnost vojn in razprtij, ampak vsevrstno srečo — Polnost življenja, skratka odrešenje). Prav tako ima
ekumenski pomen razodetje Modrim z vzhoda v Matejevem evangeliju (2, 1 sl), ki se pridejo poklonit v imenu narodov Odrešeniku sveta. In končno se univerzalnost božičakaže še vtem, dagaje Cerkev nastavila na 25. december, nekdanji poganski praznik ,,nove luči", ko se je dan pričel daljšati, sonce je pričelo topleje greti in se je ciklus narave iz zimske omrtvelosti pričenjal obračati v pomladno prerojenje; ob tem pa je človek sanjal in morda na tihem upal na svoje lastno pomlajenje. Vso to simboliko je prevzelo krščanstvo in jo napolnilo z do tedaj le sluteno realnostjo: pomladni preporod je končno prišel tudi za človeka: vzšlo je Sonce iz višave in razgnalo sence smrti (Lk 1,78 s).
Krščanstvo se torej pojavi na svetu kot ROJSTVO, to je: novo življenje. Človeško življenje učlovečenega božjega Sina je sicer kot seme padlo v zemljo, daje iz njega pognalo novo, neminljivo in dokončno, ki nam ga je Jezus podaril, ko je odhajal v nebo. Jezusovo poslanstvo na svetu je bilo od začetka do kraja borba in končno zmaga nad smrtjo: pričetek ,,kulture" življenja! Ako ne dojamemo tega oživljajočega in osvežujočega sporočila božiča, potem ostajamo le pri lepi folklori, ki nam pove komaj kaj več kot oni poganski praznik ,,novega sonca", ko je človek ob prebujanju narave sanjal o lastni pomladitvi, pa mu je vsakoletni ciklus narave le nalagal leta na grbo. Ako ostajamo le pri zunanjem kiču in potrošniški čez-zmernosti, ki sta značilni za te praznike, potem je vse to veselo vzdušje le eden od tolikih prividov, s katerimi se svet neozdravljivo vara in spreneveda, da je srečen, ko ga v resnici obdaja obupna tesnobnost in praznina. Jezus pa se je rodil na svet zato, da bi imeli življeje, in bi ga imeli v polnosti (Jn 10, 10). Ta resnica je vir krščanskega optimizma in veselja, ki veje iz vedno stare in vedno nove božične zgodbe. Človek bi si nadejal, da se bo svet z večjo vnemo odprl božičnemu sporočilu življenja, pa ga kljub naravni težnji po njem bolj osvaja in omamlja nekaka samomorna sla. Čudno, da tragični in absurdni zapletljaji eksistnce bolj osvajajo človekov •razum kot pa preprosta resnica o življenju, ki jo oznanja na svet rojeno božje Dete. Smrt, v različnih variantah,
Božično jutro	Vedno nov
na najbolj severni obali	božični sen
VLADIMIR KOS
Severno morje nič več ne pljuska v breg otoka.
Kot otroka ga zavil skrbno je sneg, kot Otroka,
ki nekoč je ležal v jaslih.
Bori se zazrejo zori v ljub obraz Božiča.
Krila ptiča vpišejo v tihoto gaz,
kot Otrok,
ki zbudil se iz sna je v jaslih.
Jutranjik, kot da že ve za
spečih kun brloge,
tiho zloge veže z zore rožnih strun
v hleva strop strmečemu Otroku v jaslih.
V	tistih davnih , revnih, ljubih časih — saj se jih spominjaš bržkone — vonj kadila romal je po vasi,
vonj potic otrpal sneg veže.
V	hrib so pritrkavali zvonovi zmeraj dlje za zmeraj bližnjo Noč. Hlevček z jaslimi je spal v mahovih, ko smo segli z žlico v lonec vroč.
Hvalo smo Bogu še zamrmrali, z baklami odšli na sveto pot.
Vse so nas pokrivali kristali, ko prišel med nas je sam Gospod.
Isti naš Gospod še zdaj prihaja — kdo ostal bo dolgo žalosten?
On je Božič, nočna pot do Raja, vsako leto — nov božični sen.
je vsebina neštetih umetnin, literature in celo kulta. Še pri nekaterih vernih ljudeh je čestokrat zaslediti močne ostanke kulta smrti, ki se odražajo zlasti v pretirani in napačni ,,mrtvaški ali pokopališki kulturi", ki nima nič skupnega s pieteto do rajnih, s katerimi smo združeni v občestvo.
Čudno zares, da svet na pragu v tretje tisočletje od betlehemskega veselega oznanila še vedno blodi v temi in potrebuje spodbud k življenju in veselju, kar je ena od pogostih tem sedanjega papeža Janeza Pavla II. Tudi na letošnjem svetovnem mladinskem srečanju v Združenih državah, je govoril o kulturi življenja. V dobi kulta mladosti, ko bi se zdelo, da je svet končno zares našel ključ do sproščene sreče, ko je odpravil skorajda vse ,,tabuje", ki so mu dozdevno zastirali dostop k drevesu življenja, papež oznanja mladim kulturo življenja in svari pred kulturo smrti! Mar gre za nesporazum? Saj se zlepa ni bolj razbohoteno,,živelo" življenje kot danes; zdelo bi se, da svet še nikoli ni bil tako razposajeno veseljaški kot je danes (Tisti, ki si tega lahko privoščijo). Življenje je postalo pravi malik, toda malik, ki se kot nenasiten moloh hrani s tem, kar nudi: svojim molilcem obljublja življenje brez pridržkov, toda okrog njegovih oltarjev je polno duševne, moralne in fizične propasti — pravi pekel! Ne, ne gre za nesporazum, ampak za tragično resničnost: človek, ki odklanja Življenje, ki se je rodilo v Betlehemu, je usodno objet v ta mrtvaški ples, ki se vedno konča v praznem nesmislu in smrti. Kako resnične so Jezusove besede, da kdor hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil, kdor pa ga izgubi zaradi njega, ga bo rešil! (Mk 8, 35)!
Še bolj tragično je to, da se svet celo zaveda svojih kontradikcij, jih denuncira in obsoja, po drugi strani pa pospešuje in ustvarja. Take kontradikcije so neizogibne, kadar se človek postavi za sodnika lastni zadevi: to je, kadar si je moralni pravec on sam: kadar se pojmi, kot so resnica, morala, vrednote, izpraznijo sleherne objektivne vsebine. Vsa tragika, stara kot svet, je vtem, da si človek hoče zadoščati sam sebi, da ne potrebuje Odrešenika, in to kljub neštetim porazom, kijih doživlja v svojem utopičnem iskanju raja na zemlji. Tolikokrat razočaran nad lastno brihtnostjo, v katero je stavil vse upe, prehaja iz skrajnosti vsemogočnega racionalizma in zmagoslavja tehnike v skrajnost nekakšne prosvet-Ijenske iracionalnosti, pričakujoč odrešenja od skritih magičnih sil in astroloških kombinacij, psihološke gimnastike avtokontrole za okrepitev notranjih sil ter romantičnega povratka v naročje ,,matere narave", v kateri naj bi se človek končno stopil v nekakšno brezosebno božanstvo ali nirvano. Mitologija, ki jo je pred dva tisoč leti prekril krščanski božič, ki je je bil tedanji svet že sit, je zopet na površju: na pragu v tretje tisočletje se napoveduje ,,nova doba", ki naj bi končno prinesla zaželeni mir in srečo. Naznanja se nov astrološki ,,božič": Akvarij, kateremu se že pojo ,,glorije" kot nekakšnemu super-odrešeniku, pa ni drugega kot projekcija že tolikokrat na laž postavljenih iluzij o samo-odrešenju. In vendar je bilo enkrat za vselej rečeno, da nam pod nebom ni dano nobeno drugo Ime, (razen Jezusa Kristusa, ki se je rodil v Betlehemu), po katerem bi se človeštvo lahko rešilo (Apd 4, 12). Nova doba je že bila!
nova OKROŽNICA PAPEŽA JANEZA PAVLA II.
291
Veritatis splendor
O TEMELJIH KRŠČANSKE MORALE
LOJZE KUKOVIČA
,.Noben človek se ne more izogniti temeljnim vprašanjem življenja: kaj j moram storiti? Kako morem ločiti do-J brood slabega ? Odgovor je možen le zaradi sijaja resnice, ki sveti v globini človekovega duha." Te besede so vzete iz uvoda nove okrožnice papeža Janeza Pavla II., objavljene 6. oktobra letos. V nadaljnjih besedah uvoda na-j tančneje zariše predmet okrožnice.
Cerkev se je vedno posvečala osvetljevanju krščanskega moralnega nauka. Vendar se je doslej oglašala le k posameznim moralnim vprašanjem. Tokrat pa se je papež čutil dolžnega, da s slovesnim dokumentom, kot je okrožnica, poda zaokrožen nauk o temeljih krščanske morale. Povod za ta poseg so mu bile nekatere teorije in mnenja, ki se širijo v Cerkvi in povzročajo nejasnosti in dvome ne le med preprostimi verniki, temveč predvsem teologi. In ne gre pri tem le za Priložnostna delna oporekanja, temveč se širi dvom o samih temeljih moral-; n&ga nauka.
V bistvu gre za miselne tokove, ki napačno umevajo človeško svobodo, ki je temelj človekovega moralnega življenja. Istočasno ne priznavajo bistvenega odnosa, ki svobodo veže na resnico. Človek je svoboden, da vrši resnico in kolikor jo vrši. Po teh novih teorijah pa naj bi človekova svoboda ne bila vezana na noben zakon, neodvisna naj bi bila od vseh norm. Naravnega zakona kot izraza božje stvariteljske modrosti in volje se pogosto ne Prizna več. V tej luči se zatorej tudi nekateri moralni nauki Cerkve smatrajo enostavno za nesprejemljive. Nekateri gredo celo tako daleč, da zahtevajo, naj bi Cerkev sploh ne zavzemala nobenega stališča o konkretnih moralnih vprašanjih. Njena naloga naj bi bila kvečjemu, da bi na splošno Vzpodbujala človeka in muprikazova-'a moralne vrednote, na podlagi česar naj bi se potem vsak avtonomno odločil za to, kar smatra za dobro in pravilno.
Posebej veliko je še nesoglasje med tradicionalnim naukom Cerkve in nekaterimi modernimi teorijami, ki se sirijo celo po teoloških fakultetah in Semeniščih, kjer se vzgajajo bodoči Pastirji in učitelji božjega ljudstva, teo-r'iami, ki tudi zadevajo bistvo
krščanskega moralnega življenja.
Te teorije stavljajo vprašanje, če so božje zapovedi, kot so zapisane v človekovo vest in so bile tudi posebej razodete na Sinaju, še zmožne voditi človeka pri vsakdanjih moralnih odločitvah. Po drugi strani se širi tudi mnenje, da si morajo kristjani pač biti edini v stvareh vere, ne pa nujno v zadevah morale. Na področju morale naj bi bila kristjanom dovoljena široka različnost mnenj. Končno naj bi bila vest posameznika tista, ki bi odločila, kaj je dobro, kaj slabo.
Zanimivo, kar nenavadno, je dejstvo, da ta okrožnica ni naslovljena, kot so praktično vse druge okrožnice modernih časov, na vse božje ljudstvo in celo na vse ljudi dobre volje. Naslovljena je marveč samo na škofe, ki skupno s papežem nosijo odgovornost za učeniško službo Cerkve. Papež v uvodu poudarja, da gre za pravo krizo v notranjem življenju Cerkve, in ker gre za moralni nauk, lahko imajo napačne moralne teorije, kijih papež v okrožnici zavrača, lahko dalekosež-ne, da, usodne posledice za življenje vernikov. Skupaj s Katekizmom katoliške Cerkve je ta okrožnica postavila temelje krščanskemu moralnemu nauku zlasti v vprašanjih, ki danes niso več od vseh priznana.
Iz teh nekaj besed, s katerimi sem skušalpredsta viti—ne več kot to — to novo okrožnico, je jasno, da še ni veliko povedano. Okrožnico bo pač treba temeljito študirati. Ker gre bolj za teorijo kot pa za neposredna praktična vprašanja, njen študij ne bo vedno ravno lahek.
Vendar naj končno še shematično pokažem na štiri velike probleme, katerim se okrožnica posveča.
Prvo vprašanje je: Svoboda in zakon. Katoliški nauk je, da ni človek tisti, ki bi odločil, kaj je dobro, kaj slabo, temveč Bog. Da je sicer človek svoboden, a ta njegova svoboda ni neomejena; da se mora torej človek spoštljivo ustaviti pred ,.drevesom spoznanja dobrega in slabega", kot je bilo božje naročilo v raju in za njim vsem nam. Samo Bog ve in določa, kaj je dobro in kaj slabo.
Drugo vprašanje: Vest in resnica. Kot posledica prejšnjega nauka neka- 1 teri moderni teologi uče, da mora biti človekova vest,,ustvarjalna", da torej ni njena naloga samo ta, da bi splošne in večno veljavne zakone naobračala na konkretne primere. Povzdigujejo veličino vesti do pretiranosti. Res je, da je koncil sam imenoval vest ,,svetišče človeka, v katerem je sam z Bogom, čigar glas odmeva v njegovi globini", a ta vest naj bi po mnenju teh teologov ne ukazovala, da naj bi se človek natančno in skoro suženjsko držal splošnih moralnih zakonov, temveč „ ustvarjalno“ in odgovorno naj se loti naloge, h kateri ga Bog kliče.
Tretje vprašanje: Temeljna odločitev in posamezne, vsakdanje odločitve človeka. Temeljna odločitev človeka je tista, s katero se človek načelno in v globini odloči za Resnico, za Dobro, torej končno za Boga. Ti moderni teologi učijo, da na področju, kjer ne gre direktno za Boga ali proti Bogu, temveč za svetna, zemeljska vprašanja, tudi če odločitve na tem področju niso v skladu s konkretnimi moralnimi normami, niso v nasprotju s temeljno človekovo usmerjenostjo k Bogu. V globini se človek odloča za
Dalje na strani 305
Bogoslužni koledar
ZA DECEMBER
1.	Egidij, francoski škof (+ 659); Blanka, francoska kraljica, spokornica (+ 1252); Natalija (Božena).
2.	Bibijana (Vivijana, Živka), mučenka; Janez Ruysbroeck, klicar k verski obnovi (1293-1381).
3.	Frančišek Ksaver (1506-1552), misijonar v Indiji in na Daljnem vzhodu.
4.	Janez Damaščan (+ 749), duhovnik in cerkveni učitelj; Barbara, mučenka.
5.	2 adventna nedelja; Saba (Sava), voditelj palestinskega meništva.
6.	Nikolaj (Miklavž), v 4. stol., škof v Mirni v Mali Aziji.
7.	Ambrož (+ 397), škof in cerkveni učitelj, slovel kot pridigar, učitelj in pisatelj in vzoren pastir svoje črede.
8.	Brezmadežno spočetje Device Marije, v Argentini zapovedan praznik.
9.	Valerija, mučenka; Peter Fourier, redovnik.
10.	Judita, junakinja stare zaveze; Loretska Mati božja.
11.	Damaz I., papež (366-384), spodbudnik sv. Hieronima, da se je lotil prevajanja Svetega pisma v latinščino.
12.3.	advetna nedelja; Ivana Frančiška Šantalska (1572-1641), redovnica.
13.	Lucija (+ 303), devica in mučenka, priprošnjica za oči.
14.	Janez od Križa (1541-1591), prenovitelj karme-ličanskega reda, svetovalec sv. Terezije Velike, s svojimi spisi velik učitelj duhovnega življenja; Dušan.
15.	Kristina, devica; Marija od Križa di Rosa, redovnica.
16.	Adela (Adelajda), cesarica; Albina, mučenka.
17.	Lazar iz Betsajde, kjer se je rad ustavljal Jezus.
18.	Vunibald, misijonar.
19.4.	advetna nedelja; Urban V., papež.
20. Peter Kanizij (1521 -1597), duhovnik, v času protestantizma duša katoliškega obnoviteljskega dela na Nemškem.
22.	Frančiška Cabrini (1850-1917), redovna ustanoviteljica, prva ameriška svetnica.
23.	Janez Kancij (+1473), poljski redovnik, zaščitnik Poljske.
24.	Adam in Eva; Hermina (Irma); sveti večer.
25.	Božič - Gospodovo rojstvo.
26.	Sveta Družina; Štefan, eden od sedmerih diakonov jeruzalemske Cerkve, prvi mučenec.
27.	Janez, apostol in evangelist, Jezusov najljubši učenec; Fabiola, spokornica.
28.	Nedolžni otroci, umrli namesto Jezusa, kijih je dal pomoriti kralj Herod.
29.	Tomaž Becket (1118-1170) je bil pod angleškim kraljem Henrikom II. canterburyski nadškof; branil je pravice Cerkve proti kralju, kar mu je prineslo 6-letno pregnanstvo, po vrnitvi pa smrt.
30.	Rogerij, škof; Sabin, mučenec.
31.	Silvester I. je bil papež (314-335), kmalu po
razglasitvi svobode kristjanov v rimskem cesarstvu. Nastopiti je moral zoper novo nevarnost za krščanstvo: zoper krivoverstvo in razkol v Afriki.
Adventni
čas
Z adventom Cerkev začenja novo bogoslužno leto. To leto sestavljajo spomini na Jezusovo življenje, na njegovo smrt in vstajenje. V tem času se ne spominjamo skrivnosti in dogajanj iz Jezusovega življenja kot dogodkov iz daljne preteklosti: milost in vrednost tistega, kar je storil Gospod, veljata za vse čase. Zaradi tega med vsakoletnim obhajanjem bogoslužnihpraznikov raste naša skladnost z Jezusom Kristusom, ki ostaja gospodar časov. Med cerkvenim letom ga vedno znova odkrivamo, še posebej v zakramentu njegovega Telesa in njegove Krvi.
Advent traja približno štiri tedne. Naravnan jena božič, praznik Gospodo-vega rojstva, in je duhovna priprava nanj. V teh tednih znova poslušamo glas Prerokov, ki so oznanjali Gospodov Prihod, podoživljamo pričakovanje in upanje pravičnih v stari zavezi in oseb, ki so bile navzoče ob njegovem prihodu: Janeza Krstnika, Jožefa, Marije. Mislimo na neizmerno božjo ljubezen, ki je Poslala na svet svojega edinorojenega Sina, da bi nas ozdravil greha in nam dal svoje božje življenje, milost. Svoja srca očistimo ovir, ki preprečujejo, da bi Jezus prišel v našo notranjost.
Resnično. Gospod, ki sejekotnebog-Ijen človeški otrok rodil v Betlehemu, tudi sedaj ne neha prihajati v preprostost našega vsakdanjega življenja. Adventni čas nas dela pozorne in čuječe, da bi Kristusova navzočnost ne šla brez sadu mimo nas. On trka na naša vrata in nas vabi na svojo gostijo. Zato je advent čas pkrepljene molitve. Kdor moli, je čuječ m pripravljen sprejeti Kristusa, ki se nam bliža z darom svojega prijateljstva.
Toda Gospod je tudi Sodnik, ki bo Prišel ob koncu, ko se bo za nas čas zaključil s smrtjo, ko se bo končala Zgodovina, ko bo konec poti Cerkve in bo njeno upanje nagrajeno.
Adventni čas nam daje močno doživeti nestalnost našega bivanja, našega Poklica romarjev proti domovini. Nuj-Uost, da se ne ustavljamo ob praznih stvareh, da ne izbiramo napačno. Bogoslužje nas drami iz otopelosti, hrani naš pogum, podpira našo zvestobo, da nas Gospod ne bi presenetil nepripravljenih, ampak bi nas našel s prižganimi svetilkami in z gorečo željo v srcu, da se srečamo z Njim.
Adventno upanje
Ljubka Šorli
V davnini človek je, z obupom v srcu, iz stisk morečih klical Rešenika, da dvom razblini in jok utihne, da božja luč v temo se zasvetlika.
Nebeški Oče, ki stvarjenju vladaš, usmiljen si zaupni glas uslišal, otrokom svojim si pomoč obljubil, nemir trpečih z zaupanjem potišal.
Le ti si Oče naš. Po Svetem Duhu tvoj Sin se je v Devici učlovečil: Prišel na zemljo bo, nam mir podaril, s trpljenjem nas za večnost bo osrečil.
8. december
Brezmadežno spočetje Device Marije
Cerkveno občestvo je skozi stoletja verovalo v Marijino brezmadežno spočetje, kajti le žena, ki jo je Bog obvaroval vsakega madeža izvirnega greha, je bila vredna biti Mati njegovega Sina.
Brezmadežno spočetje Device Marije je napoved boja grehu, sebičnosti, ki je glavni vzrok, da človek ne more biti srečen ne na tej zemlji ne v večnosti. Ta
skrivnost ne zadeva samo Jezusa in njegove matere, ampak vse človeštvo, saj je sestavni del osrednje krščanske resnice, ki je skrivnost odrešenja in milosti.
Ob Brezmadežni se živo zavedamo, daje božja milost neprimerno močnejša kakor hudobija greha. Ta pomnožitev milosti nam daje novih moči in zavednosti, da bi se tudi v nas čim popolneje uresničil božji načrt odrešenja. Da se lahko uresniči, moramo svoje življenje izoblikovati po Marijinem življenju, to se pravi, moramo jo posnemati. Razumljivo je, da si posnemanja Marije ne smemo predstavljati kot mehanično oponašanje njenega zunanjega življenja. Skromnega in preprostega zunanjega Marijinega življenja sploh ne moremo v vsem posnemati, ker so danes drugačne življenjske razmere in okoliščine. Marijo moramo posnemati predvsem v njenem notranjem duhovnem razpoloženju: njeno odprtost za Boga in božjo milost, njeno zvestovo službi in poklicu, njeno ponižnost, njeno vero in ljubezen, s katero je služila Kristusu tudi takrat, ko sta bila njena služba in njen poklic žrtvovanje.
Tk V • V s
Bozicm
čas
V božičnem bogoslužju se spominjamo prihoda božjega Sina na svet, nje-govegarojstva v Betlehemu innjegovega prvega razodetja ljudem. Cerkev ne doživlja božiča kot nekega dogodka iz daljne preteklosti. Milost božiča se nadaljuje, nadaljujeta se veselje in presenečenje nad tem dogodkom neizrekljive božje dobrote, ki nas je odrešila z učlovečenjem njegove Besede.
V božičnem času se zbiramo okrog jaslic, predvsem pa se zaustavljamo pri premišljevanju skrivnosti Boga, ki je postal človek, ki je iz večnosti prišel v končnost naših dni. Nevidni je postal Viden. Niti zelo dolgo življenje ne zadostuje, da bi razumeli tako veliko ljubezen in usmiljenje.
Praznujemo spomin Gospodovega rojstva in sprejemamo milost, ki jo to vsebuje (bogoslužno spominjanje vedno spremlja sad milosti in ni golo čustvo, ki mine), ter poučeni, da smo tudi mi kakor rojeni na božič in da so rodovi Jezusovega nedolžnega človeštva vzorec novega človeštva.

I
:!F
i
I
I
I
1
I
I
I
I
1
K
........ <ii
Izgubljena
domovina
Ivan Korošec
Sredi vasi, pri mostu, ob bregu potoka bil je tvoj dom,
Marija brezmadežna.
Sredi vasi — zahvala vaščanov za pomoč in zavetje, za uslišane prošnje v težavah — vse dni.
Vaščane rešila si kuge pogubne in vojnih grozot. Varovala domove potresa, neurja.
Bila si naša — Marija vedno, povsod.
Dekletom si čuvala sanje ljubezni, fantom
bila si v korajžo.
Kmetom varovala pred točo si polja, bajtarjem delo, obrtnikom zaslužek in kajžo.
Marija brezmadežna, po dolgih cestah tujine nosim tvojo podobo, naš dom tam pod gričem in most na potoku sredi vasi.
Ob tvoji kapeli vidim dobre ljudi, ki ti prinašajo cvetja, svoje težave, želje, skrbi.
Ko sem povrnil se z dolge poti, da odpočil bi v domu pod gričem in ob tebi, Marija, pri mostu sredi vasi, so mi dejali, da mojega in tvojega doma Marija,
v vasi — več ni.
I
1
1
isti
e
l
I
1
1

iF
BOŽIČNI ČAS
S prejšnje strani
Ob božiču se torej razodeva vse dostojanstvo odrešenega človeka: razodeva se teža greha, ki je vzrok za resnično staranje, težje od onega, ki je posledica dolgih let življenja. Ni se nam treba bati telesne starosti, ampak duševne. Novo življenje, ki ga prinaša na svet božji Sin, ki prihaja prebivat med nas, se mora
pokazati v naših dejanjih, v prizadevanju, da ostanemo v milosti. In če se kdaj zgodi, da to milost izgubimo, jo odkrijemo v zakramentu odpuščanja.
V tem božičnem času moramo podčrtati še eno pomembno točko: človeško bratstvo, ki izhaja iz Kristusovega rojstva. Z njim, Sinom večnega Boga, postajamo tudi mi božji sinovi in hčere. V Kristusu znova odkrivamo Očeta in zaradi tega se ne moremo dmg do drugega počutiti kot tujci, ampak kakor resnični bratje, reči moramo, da seje vBetlehemuustvarilabožjadru-žina, ki jo sestavljajo vsi ljudje.
Božič je naznanilo in obveznost obojestranske ljubezni. Darovi, ki si jih okrog božiča izmenjamo, so samo znamenja dragocenejših daril: da začnemo - od naših najbližjih naprej -darovati (kakor božična darila) naše odpuščanje in našo iskreno, trajno in dejavno ljubezen.
26. december
Nedelja Svete Družine
Kakšni lepi zamisli, ki pa ima to napako, da jo je zelo težko uresničiti, pravimo utopij a—po domače sanje. „To je utopija!" bomo rekli, ko poslušamo, kakšna naj bi bila krščanska družina po zamisli apostola Pavla. Pa saj to ni uresničljivo! Takšnih idealnih družin ne boste našli nikjer!
Apostol Pavel je vedel — in tudi mi dobro vemo, da je program življenja v družini, kakor ga navaja on, uresničljiv. Ne sicer z lahkoto, pač pa z vsakdanjim prizadevajem, z vedno novim začenjanjem. Družinska ljubezen nikdar ne sme postati stvar navade, nekaj vsakdanjega, sivega, obrabljenega in dolgočasnega. Kakor vsak dan doživljamo čisto novo in svežo božjo ljubezen, tako bi morala biti nova in sveža tudi naša medsebojna ljubezen: zakonska, starševska, otroška, bratska, sestrska.
Kakor se vsako jutro oblačimo, tako moramo ob začetku vsakega dneva deti nase vse tiste kose .garderobe", ki jih našteva apostol Pavel: prisrčno usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, milobo, potrpežljivost, pripravljenost za odpuščanje, na vse to — da obleka ne bo preveč hladna—pa še ljubezen, ki je vez popolnosti. Marsikomu, ki posluša ali bere te
besede, se bo morebiti zdelo, da ta obleka ni krojena po meri in modi sodobnega človka... Tisočletna izkušnja tistih, ki so se ‘oblačili’ po tem vzorcu in je v njihovih srcih resnično kraljeval Kristusov mir, ki ga obljublja apostol, je zadosti trdno jamstvo, da tudi nam ni treba pomišljati, ali naj se odločimo za to obleko ali ne.
Beseda ‘družina’ izhaja iz glagola ‘družiti ’, kar se pravi: notranje, čustveno povezovati. Če kje, potem bi te notranje vezi morale biti močne in trdne prav v družini. Nedelja svete Družine nam postavlja pred oči zgled take družine, ki je bila kar najmočnejše povezana med seboj: to je sveta družina iz Nazareta, ki sojo sestavljali Jezus, Marija in Jožef. Te tri osebe svete družine so, vsaka na svoj način, vzorniki članom v sch naših družin.
I
I
P;S:
NAMENI APOSTOLATA MOLITVE
ZA DECEMBER
Splošni: Da bi zaročenci pri pripravi na zakrament zakona računali na Kristusovo milost in tako živeli vrednote zveste in rodovitne ljubezni.
Misijonski: Da bi sc ob praznovanju ISO. obletnice misijonske družbe „Dcjanje svetega dctinstva“ glob(je zavedali važnosti sodelovanja mladih pri misijonskem delu.
Slovenski: Da bi ob božičnih praznikih bolj začutili vrednost družinskega življenja.
Bog nam pošilja Odrešenika
O božiču sc vsako leto spominjamo in v veri doživljamo zgodovinski dogodek, ko se je večna Beseda učlovečila. Bog je tako ljubil svet, da je prišel med nas, človeka je povezal s Stvarnikom in zemljo z nebesi. Gospodar vsega je prišel k nam kot Odrešenik in nam je prinesel mir, srečo, luč, svobodo, spravo in ljubezen, zato nas vstopni spev pri polnočnici vabi k veselju: »Veselimo sc vsi v Gospodu. Nocoj se nam je rodil Zveličar, z njim Prihaja pravi mirna svet." Vendar pa mi doživljamo božič v drugačnih razmerah. V naši bližini in po nekaterih delih sveta divja vojna, v mnoga srca sta se naselila strah in nemir, med ljudmi je veliko nasprotovanja, sumničenja, nerazumevanja, laži in žal tudi sovraštva; nekateri sc prepuščajo črnogledosti, ravnodušju in celo obupu. Kljub temu, da doživljamo takšne čase, se moramo zavedati, da je Kristus naš edini Odrešenik.
Če bi bolj potrebovali vednost, bi nam Bog poslal vzgojitelja, če bi bolj potrebovali denar, bi nam poslal bogataša, če bi bolj potrebovali napredek, bi nam poslal znanstvenika, a ker najbolj potrebujemo odpuščanja, nam je poslal Odrešenika.
Da bo zavladal mir na zemlji in med narodi, moramo najprej priti do miru z Bogom. Kdor se ne zmeni za Boga in ne 'šČe luči v njegovih zapovedih in v božji besedi, kdor sam sebi postavlja življenjske zakone, prinaša nemir vase in v medčloveške odnose. Prav gotovo je greh najgloblji vzrok različnih nemirov, spotov in vojn. Kristus nam je prinesel in s svojim od rešenjem zaslužil spra vo in min spra vo z Bogom, s seboj in s sočlovekom. Pri spravi pa mora človek tudi sam sodelovati. Zal je med ljudmi prav danes premalo pripravljenosti za sodelovanje z Bogom.
Pri svojem odrešenjskem delu se je Kristus zavzemal za uboge in nebogljene, za grešne, bolne in trpeče, za begunce in preganjane, prav posebno skrb in ljubezen pa je posvečal otrokom. K nam jo prišel v podobi otroka. Govoril je: ..Kdor sprejme katerega izmed takih otrok v mojem imenu, mene sprejme" (Mr 9,37). Kjer ni spoštovanja in ljubezni do otrok, do življenja, tam ni božiča. Otroci so sreča, bogastvo in božji dar staršem, narodu in Čcrkvi. Za svojo vzgojo in rast potrebujejo zavetje, človeško toplino in gotovost. Imeti otroka, imeti večotrok pomeni pogosto socialno naza-
d o vanje, neredko celo posmehova nje. Ta napačna in protiživljenjska miselnost se kaže prav posebno v velikem številu splavov. Žalujemo za žrtvami, ki so padle v vojni, ne žalujemo pa za nedolžnimi, nerojenimi otroki, ki so dan za dnem žrtve človekove stiske, sebičnosti in nespoštovanja svetosti življenja.
Kristjani smo poklicani, da se po Jezusovemu zgledu in z njegovo pomočjo postavimo po robu takemu protiživljen-jskemu razpoloženju z odločitvijo za življenje.
Novorojeni Odrešenik jo Emanuel— Bog z nami. To je za nas veliko upanje. Skupaj z njim, ki bo ostal z nami vse dni do konca sveta, bomo laže uresničili v življenju posvetitev Mariji, ki smo jo opravili 15. avgusta lani, delo za novo evangclizacijo in za prenovo ter druge naloge, ki jih danes postavlja pred nas božja previdnost.
Vsem rojakom doma in po svetu voščim v imenu slovenskih škofov blagoslovljen božič in v Bogu srečno novo leto.
Molitev za božič
Alojz Rebula
Gospod, kot član dvomili jonskega naroda Ti ne bom očital, zakaj se nisi rodil kot Grk ali Rimljan, kot sin kulturno ali politično velikih. Moj socialni čut Ti tudi ne more očitati, zakaj si za svoje rojstvo nisi poiskal kakšnevile zmozai-ki in hipokavstom. Toda da v tistem Betlehemu le ni bilo neke še tako skromne čumnate? Da je bilo treba iti prav v hlev?
Tvoj veliki služabnik Frančišek iz Assisijaje v lepem navdihu izumil jaslice, da bi nam ponazoril Tvoje rojstvo. Res, posrečeno ga nam je ponazoril, ampak ga tudi nehote — saj je bil tako malo „sladek", da je nosil v svojem telesu Tvoje rane — posladkal. Saj bi iz naših jaslic, če bi bile povsem verodostojne, moralo smrdeti po hlevski opustošenosti in gnoju, prepih bi moral v njih opletati s pajčevinami, iz njih bi morala dihati mraz in noč. Tako pa nam iz njih diha idila, s svojo milo neverodostojnostjo.
Tvoj hlev ni bila idila, Gospod. Le kako si si mogel izbrati takšno dno?
Tvoj ekstremizem.Tvojačezmemost. Tvoje božje pretiravanje.
Metod Pirih, koprski škof
VVILHELM HUNERMANN
Jožefove sanje
e tri dni je hamsim, puščavski veter, širil svoj smrtonosni dih preko Galilejskih gričev. Zeleno okrasje poljin vrtov je ovenelo. Izsušene veje so visele z dreves. Zrak je bil podoben razbeljenemu svincu. Peščeni oblaki so zastirali nebo in ustvarjali varljivi občutek vlage. Skozi te razbeljene gmote so se mukoma prebijali sončni žarki. Ljudje in ; živali so komaj še prenašali to peklensko vročino. Tudi ponoči se ni prav nič ohladilo.
Tesar Jožef je na svojem ležišču težko I sopel. Vendar ni bila obupna, neznosna vročina kriva njegove nespečnosti. Dolge noči je brez sna zijal v temo, medtem ko je strahovita bol kljubovala v njegovem srcu.
Dober teden že nosi v svoji duši grozno in popolnoma nedoumljivo uganko ter jo zaman poskuša rešiti.
Tista ura je bila najstrašnejša v njegovem življenju. Mati Ana je prišla k njemu v dela vnico. Obupno bleda v obraz mu je zaupala pretresljivo skrivnost. Pretrgano, venomer iščoč besed, mu razodene, kako je z njegovo nevesto.
„A ona molči! Molči!" je končala poročilo, ki je kakor ostro rezilo paralo srce zvestemu možu. „Saj me gleda ljubko in prisrčno tako kot vedno. Tako čist je njen pogled in vend ar poln skrivnosti, o kateri pa ne more govoriti. Nekaj se ji je
zgodilo, nekaj do konca zagonetnega. Če pa jo vprašam, molči ko grob. Gleda me in ne govori!"
»Ne, to ni res!" je udarilo preko tesarjevih poblodelih ustnic. „To ni mogoče! Pomota mora biti, mati Ana, grozna, nerazumljiva prevara, slepilo pekla, hudičeve spletke. Reci mi, da je zvezda Danica padla z neba, reci, da se je zrušil jeruzalemski tempelj, in verjel ti bom! Da pa bi Marija, moja čista in brezmadežna nevesta, radost in sonce mojega življenja...! Ne, ne! To ni res! Raje dvomim v svojo pamet in zdrav razum kakor vanjo. In — ti je potrdila, da je to res?"
Brez besed je pokimala.
»Nobenega dvoma ni!" je dejala otrplo po da ljšcm premolku. »Tako je, kakor ti pravim! Kako pa je do tega prišlo, je temna in nedoumljiva skrivnost."
»Verjameš, da bi Marija res mogla biti kriva?" je Jožef planil. Tako krčevito se je oprijel hrastovine, da sc mu je v dlani prelomila. Trenutek je oklevala. Potem je počasi rekla:
»Ne, Jožef! Ni krivde na njej! Poznam svojo hčer! Njeno življenje je kakor bister, sončen in do dna prozoren studenec teklo pred mojimi očmi. Marija ne bi mogla storiti česa slabega. Tudi sedaj je kakor kristal čist njen pogled, tih in miren kakor sij zvezd, a vendar potopljen v skrivnostno, neznano bol. Kljub poletni vročini so njena lica bleda in upa-
MOLITEVZA BOŽIČ
S prejšnje strani
Pač Tvoj edinstveni slog. Betlehem je bil samo začetek. Potlej, med svojim oznanjevanjem, si šel od ekstremizma do ekstremizma. Koliko jih je v evangeliju! Dovolj bi bil le tisti: „Kdor ljubi svojo mater in očeta bolj od mene..." 1 zrekel si tudi kakšnega —„Kdorjemoje meso inpijemojo kri..."—> s katerim si tako pretresel poslušalce, da so Te začeli zapuščati. Kaj šele Tvoje trpljenje! Kakšno pretiravanje, ko bi bil lahko odrešil svet s kapljo krvi od vboda s trnom! Je bilo treba bičanja in kronanja s trnjem? Je bilo treba tistega odurnega punskega izuma, krila? Ne bi bilo zadostovalo, češi prav hotel umreti za nas, da bi Ti bil Jude ž pri zadnji večerji potresel kaj v vino?
Tvoja nerazumljiva čezmernost, Gospod.
Ko da nisi hotel biti manj potraten,
manj razdajalski kot takrat, ko si ustvarjal vesolje. Ko si v prostor spustil milijarde zvezd, v rastlinski svet tisoče vrst in podvrst, v biološki svet milijarde celic, začenši z neznansko potratnostjo semenčic pri človekovem spočetju...
No, saj je od te Tvoje potratnosti kanilo kaj tudi v nas, Gospod. Večna nepo-mirljivost, večna nepotešenost zvsem (od plače do ambicije...), večna sla po neskončnosti, se pravi leja po Tebi. Kdo nam naj uteši to lejo razen Tebe? Le kdo? Martin Heidegger z ontološko diferenco?
In vendar se te Tvoje čezmemosti bojimo, takole lebdeči v tem limbusu med modernostjo in postmodemostjo, na tem sedlu iz enega Niča v drugi Nič, iz doline mitično viharnega Niča v dolino tega plehkega medlenja med avtom in vikendom, v pričakovanju raka in aidsa.
Modernost, oblečena v junaški oklep, s čelado sistema na glavi, mahanje s svojim hegeljanskim handlarjem,jebila vsa v naskakovanju nebes na zemlji.
d la. Slutim, da iz sočutja!"
»Iz sočutja?"
»Da iz sočutja do mene, njene matere! Ve, koliko zaradi njenega molka trpim. To je prvo veliko trpljenje, ki mi ga povzroča, odkar sem jo rodila. Me da se povedati, koliko trpi zaradi tega, a kljub temu molči!"
»Govoril bom z njo!" odvrne tesar. Mračne misli so mu preplavile srce. »Pravico imam zvedeti, kaj se je zgodilo."
»Tudi pred teboj bo molčala," jo Ana zmajevala z glavo in sc trudna odpravila iz delavnice.
Kakor vsak dan, je Marija tudi naslednjega dne prišla od vodnjaka. Jožef, ki jo je vročično pričakoval, jo je povabil, naj vstopi. Tiho mu je sledila. Njene velike, temne oči so ga gledale, ko da bi ga prosile: »Ne sprašuj!"
Stala je pred njim kakor bitje z drugega sveta. Stresel je z glavo in se, ne da bi umaknil pogled z nje, naslonil na skobeljnik. Strmel je.
Da, njegova nevesta se je spremenila. V to se ne da več dvomiti. Odkar je zapustila Nazaret, da bi obiskala svojo teto, je postala drugačna. Pa četudi je bilo v njenih očeh nekaj novega, skrivnost velike skrivnosti, so to vendar prav iste tihe in čiste otroške oči, ki so ga tolikokrat gledale. In naj se je že zgodilo kakorkoli, prav nobene krivde ni bilo v njih.
Tudi druga misel, ki ga je begala v dolgih nočeh brez sna, ne more biti resnična . Časi so bili nevarni in marsikatero zlo bi moglo doleteti mlado dekle na samotnem potovanju. Mar je ne bi mogel kak nasilnež surovo oropati njenega dostojanstva?
Toda no! Nikdar! Nobenega nemira
Zdaj, ko seje znašla na zadnji plati, je nastopila Postmodemost. Ta noče imeti nič z oholostjo Modernosti. Ta si je privzela drlo skromne tetke, okrogcaplja v kuhinjskem predpasniku in nam pravi: „Pozabite na kakršenkoli raj, kratko občepite tam, kjer ste, in berite Hesseja, pozabite na velike reči in zaživite v drobnih in naključnih, vsak zase lovite v svoj smrček svoj umrljivi trenutek, insekti v kožuhu planeta Zemlje..."
Veš, da napi ni lahko živeti, Cospod?
A vendar — ostajaš nam Ti, večna Modernost s svojo božanskostjo, večna Postmodemost s svojo človeškostjo:isti včeraj, danes in jutri.
Kam naj gremo od Tebe? H kakšnim „mojstrom misli", ki ne zmorejo niti besed desetletnega življenja, kaj šele večnega, kakor Ti?
Ostani pri nas, Gospod, da nam bo manj tesnobno, ko se bomo s sedla spuščali v novo, morda manj noro, a tudi bolj puščavsko dolino Niča.
ni bilo v njenih očeh, v njenem vedenju, niti najmanjše slutnje, da bi se ji bilo kaj groznega pripetilo.
V njenih očeh, ki so bile kristalno čiste kakor gorsko jezero, je bila ena sama velika prošnja: „Jožef, ne sprašuj! Zaupaj mi!"
Prav do dna je bilo tedaj sram mladega moža. In vprašanja, ki so se mu v dolgih nemirnih nočeh zarezala v možgane, so zamrla, še preden so prišla na dan. Jožef je molčal. Kakor da se med njima ne bi prav nič spremenilo, je svoji zaročenki podal roko ter sc poslovil.
Vlažen in pritiskajoč vzhodnik, čigar dih je bilo do sedaj komaj čutiti preko izsušenih polj, je zdaj pa zdaj zamahnil s silnimi, vročimi krili, nazadnje pa zahrumel ko divja zver. Od odprtem oknu je v medli mesečini šuštela zavesa, podobna utelešenemu strahu.
Jožef seje stokajoč vrgel na ležišče. Srce mu je krvavelo kot da bi puščavski krokar zagrebel vanj svoje ostre kremplje. Zdelo sc mu je, da ga bo bolečina raztrgala.
„Kaj se je zgodilo?" je onemoglo stokal. ..Usmiljeni Bog, kaj sc ji je vendar Pripetilo?"
Kako ukazuje postava? Jožef je še predobro poznal tisto mesto v zadnji Mojzesovi knjigi, ki zahteva isto kazen za zvodnika kot za njegovo žrtev.
„Oba peljite pred mestna vrata in ju Posujte s kamenjem, da umrjota!"
Ne dolgo tega je mlad kovač obtožil pred mestnimi starešinami svojo nevesto nezvestobe. Ko je bila dokazana obtožba, so ubogo dekle kot žival gnali v bližnjo globel ter jo preklinjajo in psovajc kamnejali. Sam ženin je prvi vrgel kamen. Zunaj na polju so potem zagrebli izmaličeno truplo. Obupno jo zakričal v rjovenje neurja, ki se je razbesnelo. Ko se mu je v temi prikazala grozota tega dogodka, si je z dlanmi krčevito zakril obraz. In ta s krvjo obliti obraz obsojenke? Kot da bi v njem prepoznal poteze ljubljene Marije? Kaj naj storim? Marije ne more pripeljati na svoj dom, kakor da sc ni nič zgodilo. Moral jo bo za pustiti, pa ce bo nesrečno srce še tako krvavelo.
Pravica je na njegovi strani. Zaroko lahko razdore, ne da bi moral navesti za to en sam razlog. Toda potem sc bodo Nazarečani s svojimi zlobnimi jeziki lotili njegove neveste, oblatili bodo njeno Čast z ostudnim govorjenjem. Prav vsi sc jo bodo škodoželjno privoščili.
Samo ena možnost je še. Naskrivaj bi jo moral zapustiti. Najbolje bo pač, da odide v svoj rojstni kraj, Betlehem in to čim Prej, tem bolje. Za Marijo bi pa tudi bilo najbolje, da zapusti Nazaret ter sc zateče k svojim sorodnikom v Ain-Karim in sc tako reši zlobnih pogledov sovaščanov.
Precej let je že preživel v tem galilcjs-
dno? Z Joahimom in Ano se bo o vsem pogovoril. Potem pa bo Marijo skrivaj zapustil in sc vrnil v domovino svojih očetov.
kem mestecu in zelo sc mu je priljubilo. Prijetne sanje so sedaj pregnali neusmiljeni puščavski viharji. So jih pregnali za ve-
Zunaj je še vedno divjal hamsim in ob tem njegovem tuljenju je bil Jožef tako sam in tako strašno nemočen. Čutil je, kot da se mu tisoče demonov reži s peklenskim krohotom. Potne kaplje so se mu pojavile na čelu. V tesnobni nemoči mu je hotelo raznesti srce. Zgrudil se je, do smrti izmučen od tega gorja, Obležal je na trdem ležišču. V izmučeno telo se je prikradel spanec.
Hipoma vstane. Kaj je? Ali sanja? Izba, v katero je skozi eno samo linasto okno prodiral bled mesecev sij, je zažarela! To ni puščavski vihar, ki hrumi zunaj, to je od movčudežnih nadzemskih glasbil, ki sc zlivajo v nebeško harmonijo. Iz pojoče svetlobe stopi angelska postava — nepopisen prizor lepote, kot da bi bi jo prav ta hip ustvarili sončni žarki. V tem vzvišenem trenutku zadonijo besede:
„ Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marijo, svojo ženo; kar je spočela, je od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov." Vse to pa se je zgodilo, da se je spolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: „Glej Devica bo spočela in rodila Sina, ki se bo imenoval Emanuel, to pomeni: Bog z nami."
Jožef se je popolnoma prebudil. Vihar je potihnil. Tih vetrič je vel z zahoda in hladil razbeljeno kamenje. Kakor je potihnil uničujoč vihar, tako so se razblinile tudi skrbi in negotovosti mladega
tesarja. Srce mu je prekipevalo v brezmejnem veselju in globokem spoštovanju do brezmadežne, ki mu je bila zaupana.
Kdo more doumeti angelove besed e? Vsako človeško spoznanje tu odpove. Misliti na to je isto kot gledati v sonce. Jožef ni podvomil v resničnost nebeške prikazni.
Na vse zgodaj se je odpravil v pastirjevo kočo. Kar žarel je, ko je staršem svoje neveste pripovedoval o nočnem dogodku.
Joahim in Ana sta bila od začudenja vsa iz sebe.
„Zato tudi ni mogla ničesar povedati," je vzkliknila mati in si pritisnila roki na srce. „Nobcna beseda ne more tega izraziti in kako najbio tem govorila!"
„Čud ovita so božja pota!" reče osiveli pastir in kot v molitvi razprostre roke.
»Pogovorimo se o poroki!" reče po daljšem premolku Jožef.
„Res, hočeš —?" ga mati pogleda.
»Storil bom, kakor mi je angel ukazal!"
Tedaj se na pragu pojavi senca. Marija je prišla od vodnjaka. Jožef razširi roke, ko da bi jo hotel objeti. Hipoma pa se zdrzne, pade na kolena in poljubi rob njene obleke.
Dva tedna kasneje jo je popeljal na svoj dom. Želel je, da bi se poročna slovesnost opravila v spoštljivi tišini. No, sosedje in sorodniki so mislili drugače. Neveste niso pustili brez običajnega spremstva.
Ko je Marija pod večer odhajala, jo je spremljala v njen novi dom slavnostna povorka. Vodila so jo dekleta, ki so sve-tlila z oljenicami in baklami. Po nazareških ulicah je odmevalo njihovo veselo prepevanje. Nevesti so od vseh strani voščili srečo.
Jožef je v sobotni obleki na pragu svojega doma sprejel nevesto. Njegovi najboljši cehovski tovariši in fantovski prijatelji so bili ob njem.
Pred nevesto se je globoko priklonil.
»Bethi — bethak!" reče. Obraz mu je žarel od sreče. »Moj dom je tvoj dom!" Potem jo je peljal čez prag svojega doma.
Svatje so prinašali darila: polne vreče žita in semen, košarice s temnimi grozdi in suhimi smokvami, vrče vina in olja. Slovesno oblečene deklice so po zbitih ilovnatih tleh trosile zelene vejice. Posta ri navadi je Jožef povabil prijatelje na svatbo. Pred hišo, kar pod zvezdnatim nebom so ob zvokih piščali, harf in zvončkov plesali povabljeni in nepovabljeni.
Moralo je biti že okrog polnoči, ko so se poslovili tudi poslednji gostje. V tesarjev dom se je vrnil težko pričakovani mir. Jožef je v posebni izbici pripravil dekletu ležišče, postavil oljenico v zidno hišo in se z velikim spoštovanjem umaknil.
Pravičn i mož ni hotel bi ti ničd rugega kot varuh velike skrivnosti in zvest zaščitnik Gospodovi dekli.
Zvezde so spokojno mežikale nad Nazaretom.
I
Pogovor z voditeljico Prešernove šole Mijo Markež
JOŽEŠKERBEC
Prešernova šola na Pristavi v Castelarju praznuje letos svojo 40-letnico. Ves čas, od njenega začetka pa do danes, ste z njo tesno povezani. Rad bi, da nam bi o njej spregovorili za naše bralec v Argentini in po svetu. Ali bi začeli kar z njenim začetkom? Kako seje začelo, kdo so bili prvi učitelji, koliko je bilo učencev, kje pouk?
Ko smo prišli iz taborišča v Argentino, se nam je samo po sebi zdelo umljivo, daje treba tudi v novi, nepoznani, tako različni od naše dežele, nadaljevati s poučevanjem slovenščine oz. začeti s slovenskimi tečaji. In tako so se začele slovenske šole — kot jim sedaj rečemo — po vseh krajih, kjer so se naselili v skupinah Slovenci. Večkrat so to naselitev povzročale skupne velike sta-
Učiteljstvo Prešenove šole. Prva vrsta, od leve: Helena Zarnik, Irenka Zarnik, Mija Markež, prof. France Bergant, Monika Kenda. Druga vrsta, od leve: Nadica Grohar, Mojca Jelenc, Pavla Petek, Veronika Vivod.
Foto: Marko VOMBERGAR
novanjske hiše, kjer je bil vsak kotiček izrabljen, tudi pod stopnicami, in od tam so si ljudje v bližini začeli počasi kupovati zemljišča in graditi svoje hiše. Približno tako je bilo tudi v Moronu oz. Castelarju, le daje bil tedaj vzrok naselitve tovarna Tintoreria Moron, ki je zaposlovala veliko večino Slovencev, kateri so si v bližini kupovali zemljišča in postavljali hiše. In v nekaj letih je bilo toliko družin, da so nekateri začeli misliti na šolo za svoje otroke. Prošnja nekaterih na Društvo Slovencev je bila kmalu utemeljena; veliki propagator za to šolo je bil Ivan Gorišek in tako sem 1. 1953 končala dveletno poučevanje v San Justu in odšla na Pristavo poučevat okoliške otroke. Imeli smo srečo, da je Društvo Slovencev kupilo ta lepi kos zemlje v Castelarju, da se je šola mogla nemoteno začeti. Starši so oskrbeli najnujnejšo opremo. In tako seje začelo...
V	prvem letuje bilo 16 šolarjev: 10 deklic in 6 dečkov. Pouk je bil v dveh prostorih najstarejše stavbe na Pristavi. Število učencev je hitro naraščalo: leta 1955 je obiskovalo šolo 28 otrok, 57. leta 42 in 58. že 65.
Verouk je poučeval prvo leto dekan Ciril Milavec, vse ostalo sama. Šolarji so bil i razdeljeni v tri skupine in tako je nekaj časa šlo; ko je katehet poučeval verouk veliko skupino, sem jaz učila malo in srednjo, in obratno.
Tako je šlo nekaj let—aprostori so postali premajhni, starejši otroci so to sami videli, ustanovili smo šolski odbor staršev, ki seje pod predsedstvom Marjana Pograjca predvsem zavezal za graditev novih šolskih prostorov, ki so bili zgrajeni v letu 1960. Z velikim veseljem so se preselili štirje razredi v nove, zračne, sončne prostore.
Ali so bila kaka posebna obdobja v vaši šoli?
V	letu 1969 sta se združili s

Prešernovo šolo Gregorčičeva šola iz San Miguela in Stritarjeva iz Villa Tesei. Takrat je bilo 108 učencev v naši šoli, kar je bilo tudi najvišje število v vseh 40 letih obstoja šol.
Koliko učencev je šlo skozi vašo šolo? Je večina vztrajala od 1. do 8. razreda?
Skozi našo šolo je šlo 332 učencev. Letos jih je v vrtcu in šoli 75. Večina šolarjev je vztrajala vseh 8 let; nekaj se jih je izselilo v druge države, ena družina se je vrnila domov na Primorsko, nekateri so odšli v notranjost Argentine, kar precej dečkov pa je odšlo po petem razredu v zavod Adroguč. Tistih, ki so sami opustili šolo, jih je prav neznatno število. Umrli so štirje dečki: Janez in Andrej zaradi bolezni, Marcel in Gabrijel pa sta se ponesrečila.
Katere predmete ste v vseh letih poučevali? Kdo je zasnoval in pripravil program? Ste program menjavali in prilagajali? Katere pripomočke in od kod ste uporabljali; knjige, zvezke, igre, slike, zemljevide?
V času, ko sem učila sama, sem imela šolarje v treh skupinah, poučevala sem slovenščino; to je branje, pesmi, ki so se jih učili na pamet, slovstvo in nekaj slovnice, delno zemljepis, največ pa po deželah, katere snov smo pripravljale same, in nekaj zdo-govine. Učitelj Martin Mizerit nam je nekaj časa pripravljal učni program za vsak teden oz. mesec. Splošni program seje počasi izpopolnjeval; nadzornik Aleksander Majhen je pripravil program za vse razrede, a je bil za naše možnosti preobilen, zato smo ga prilagodili našim razmeram in možnostim.
Pozneje nam je pripravil zelo dober program za zemljepis Simon Rajer, po katerem še danes poučujemo. Zgodovinsko snov sta v začetku pripravila Martin Mizerit in Aleksander Majhen, dopolnil jo je pozneje Boris Pavšer, nato še Marjan Loboda — tudi preobširno za naše možnosti — in skoraj istočasno tudi Zdenka Janova. Tako I smo mogle učiteljice pravzaprav izbirati in prilagajati svojim možnostim.
Prvemu in drugemu razredu pa se je z vso sposobnostjo in ljubeznijo posvetila Anica Šemrov in nam tudi ustvarila tiskane zvezke z risbami Staneta Snoja za 1. in 2. razred, ki nadomestuje abecednik.
Prva čitanka, ki smo jo uporabljali,
je bila Naša beseda, ki sta jo sestavila Maj-hen in Mizerit, izdala pa založba Svo-bodna Slovenija. Ko je pošla, je društvo ZS izdalo Zdomski živžav za 3. in 4. razred ter leta 1975 Slovenski svet, v katerem je imenitno napisan zemljepis z nekaterimi pomembnimi kraji v obliki potovanja, ki gaje napisal Boris Pavšer. V času vodstva šolskega sveta Aleksandra Majhna smo si po posredovanju Simona Rajerja oskrbeli s knjigami dežel Slovenije in z diapozitivi za zemljepis in literaturo in otroškimi pravljicami. Diapozitive smo v večini opustili, ker so jih povečini nadomestile knjige iz Slovenije s prekrasnimi slikami te naše dežele, velike stenske zemljevide za šole, ki so zelo dobri, nam je oskrbelo društvo ZS, manjše enako dobre za učence pa si še sedaj moremo oskrbeti v Dušnopastirski pisarni. V naši šoli smo vedno uporabljali —in jih še— Božje stezice, predvsem zato, ker spremljajo naše velike dogodke in naše slovensko življenje tukaj.
Cernu ste dajali prednost pri učenju?
Težko bi rekla čemu, ker se mi je zdelo vse važno. Vedno sem želela in skušala doseči, da bi otroci res dobro brali in s tem segali tudi po slovenskih knjigah. Učenju pesmi na pamet, ker se jim s tem veča besedni zaklad. Seveda tudi pripovedovanju beril po svojih besedah, kajti tojim pomaga pri vsakdanjem govorjenju.
V nižjih razredih pa sem povezovala zgodbice z učenjem črk, branjem, petjem in kratkimi razvedrilnimi in telovadnimi vajami, daje bilo pri pouku bolj veselo in zabavno.
Je večina vaših učencev nadaljevala slovensko šolanje na Slovenskem srednješolskem tečaju ravn. Marka Bajuka?
Ko se je ustanovil Srednješolski tečaj, sprva nekateri starši niso znali ceniti vrednosti te ustanove; treba jih je bilo navduševati, sedaj pa skoraj ni šolarja, ki ne bi tam nadaljeval slovenskega učenja. Večina se tudi veseli samostojnega potovanja v šolo in vesele družbe v Srednješolskem tečaju.
Ali sc spominjate, kdo jc bil vsa ta 4 desetletja med učnim osebjem vašešole, kateri učitelji oz. učiteljice in kateheti? In kdo je bil občasna pomoč? Ali ste bili kdaj v zadregi za učno osebje v vaši šoli?
Upam, da se bom v glavnem spom-
nila vseh, ki so kdaj poučevali na naši šoli. Nekaj let sem učila sama in katehet. Prvi je poučeval verouk dekan Ciril Milavec, ki seje upravičeno pritoževal nad vročino v šolskih prostorih, saj smo začeli šolo januarja. Za njim dolga leta župnik Matija Lamovšek in sedaj poučuje verouk že enajsto leto profesor France Bergant.
Ko je bilo v veliki skupini 54 otrok, nas je prišel v letu 1961 pogledat v razred Pavle Rant in se ponudil za pomoč, ki je bila zelo dobrodošla. Poučeval je v treh obdobjih, tudi zadnje leto pred smrtjo. Zgodovina in zemljepis sta bila njegova predmeta. 12 let je poučevala Vida Pograjc, precej let učiteljica Angela Rajer, veliko let Vera in Veronika Zurc. Krajše dobe pa so poučevale Mimi Gorišek, Cvetka Malalan, Marija Kopač, Jožica Kopač, Iva Vivod, Marjanca Malalan, Danica Jerovšek, Lučka Češarek, Cvetka Kopač in Luka Debevec.
Občasno nam je vedno zelo rada priskočila na pomoč Minka Simčič in letos Silva Kovačič, ki pa že precej let pripravlja otroke (na skrivaj) za godo-vna voščila učiteljicam. Petje so poučevale Angelca Škofič, Marija Geržinič, Vera Zurc, Kristina Jerovšek, Anka Gaser, Veronika Zurc, Rožca Klemenčič, Nadica Grohar in Mojca Jelenc.
Ko je prof. Tine Vivod pripravil vaditeljske tečaje, smo vpeljali telovadbo, ki sojo prevzeli njegovi študentje in pozneje drugi prostovoljci. Med prvimi so bili Lidija Čop, Anka Golob, Vinko Lazar, Pavel Fajdiga, Jožica Kopač, Tomaž in Peter Kopač, Nadica Kopač, Marjan Grohar, G usti, Sonja in Veronika Čop, Marija Urbančič, Dominik Oblak, Marjanca Malalan in verjetno še kdo drug.
Leta 1974 smo pričeli z otroškim vrtcem, kjer so poučevale Mirta Rant, Marjanka Kremžar, Mimi Gorišek, Ana Marija Jerebič, Veronika Zurc, Janika, Monika in Lučka Rant, Helena Dolinšek, Lučka Češarek, Pavla Petek, Irenka Žebre in Irenka Zarnik.
Ali bi dodali šc kako opombo o vaši šoli?
Rada bi še povedala, da so nam bili vedno v veliko pomoč dobri režiserji: najprej Vida Pograjc, Marica Debevec, Stanko Jerebič, Miha Gaser, Luka Debevec, Marija Zurc in Dominik Oblak.
Dalje na str. 314
Ali Cerkev danes
RAZVELJAVLJA
zakon?
LOJZE KUKOVIČA
Nadaljevanje in konec članka iz prejšnje številke DŽ
Pomoč Cerkve v primeru neveljavnih zakonov
To so le nekateri primeri nezadostne in zato neveljavne zakonske privolitve. Seveda, če bi Cerkev že tedaj, ko sc zakon pripravlja, mogla poznati vse možne okoliščine, zaradi katerih bi bil določen zakon neveljaven, potem ne bi bila potrebna cerkvena zakonska sodišča. A Cerkev ne vidi v notranjost človeškega srca. Verjame, kar ji povedo in kar sc na zunaj kaže. Navadno to sovpada s tem, kar sc godi v notranjosti človeka. A ne zmeraj. In prav za te primere ima Cerkev odprto pot, da pomaga tistim, ki žive v neveljavnem zakonu, da jim namreč pomaga dognati, če je bil nj ihov zakon res veljaven ali ne.
Toda ali ne uči Cerkev, da je zakon za zmeraj in da torej nobena človeška oblast ne more ločiti, kar je Bog združil? Tu je treba nekoliko natančnejše razlage, da sc ne bo zdelo, kot da po eni strani Cerkev razglaša božji nauk o ncrazvczljivosti zakona, po drugi pa sama pripušča izjeme.
Cerkev resda proglaša veličino zakona, še posebej krščanskega zakona. A prav zato tudi zahteva, da mora biti sklenitev zakona popolnoma zavestno in svobodno dejanje. In kadar zakon ni bil popolnoma zavestno in svobodno sprejet, ne more ne Cerkev ne nihče drug zahtevati, da sc ima za zakon, kar nikdar zakon ni bil, in da naj nekdo sprejme nase dolžnosti, ki so lastne zakonu, ko pa zakona sploh ni bilo.
S tem seveda tudi ni rečeno, da Cerkev smatra kot sposobne za zakon samo nadpovprečne ljudi. To bi bil drug ekstrem, ki ga Cerkev zavrača. Zakon je za vse ljudi, tudi za preproste in ncučcnc, kakršni so ljudje po večini, je pa Cerkev zagovornica in braniteljica polne človekove svobode in noče ter tudi ne more hoteti, da bi kdo nosil posledice in bremena nekega dejanja.
v katero ni privolil z zadostno vednostjo in zadostno svobodo. To je nauk Cerkve. Takšen je tudi vedno bil, le da je napredek modernih ved, zlasti psihologije, odkril stvari o človeku, za katere v prejšnjih časih nismo vedeli, ki v boljši luči osvetljujejo zlasti skrivnostne vzmeti človeškega ravnanja.
Ko torej Cerkev zasluti, da je pri kakšnem razdrtem zakonu možno nesrečnima zakoncema pomagati, čuti pastirsko dolžnost, da to tudi stori. V nekaterih redkih primerih sc ji bo morda posrečilo, da bo razdrti zakon lahko rešila. In tudičeje bil neveljavno sklenjen, bo morda dosegla, da ga bosta zakonca povcljavila in tako začela na razvalinah graditi novo zakonsko skupnost. Kaj pa, če to ni mogoče? In pogosto to res ni mogoče, ker je umrla med zakoncema vsa ljubezen. Tudi tedaj Cerkev — in še posebej tedaj—ne sme zapustiti svojih vernikov v njihovem brezupnem položaju. Poskusila bo še zadnje sreds-
tvo: ugotoviti, če je bil dotični zakon veljavno sklenjen. Največkrat bo morala ugotoviti, da je bil veljavno sklenjen. Včasih bo pa le našla, da je kljub nasprotnemu videzu zakon bil neveljaven. V tem primeru bo vso stvar prepustila cerkvenemu sodišču, kjer se bo začel postopek za ugotovitev veljavnosti ali neveljavnosti zakona. Zapriseženo bosta zakonca morala povedati, kako je prišlo do zakona, če je kdo od obeh stavil kakšen pogoj, ki je bil morda nasproten bistvu zakona, in podobno. Poklicala bo tudi priče, iz katerih izjav si bo poskušala ustvariti vedno jasnejšo sliko o tem, ali je bil zakon veljavno sklenjen ali ne. In če bo prišla do zadostne jasnosti o neveljavnosti zakona, ga bo s sodbo tudi za takšnega izrekla. Z njo bo zakonca z božjo avtoriteto zagotovila, da njun zakon nikdar ni bil veljaven in da imata torej pravico, da skleneta nov zakon, oziroma zakon, ker prejšnji sploh ni bil pravi zakon.
In to „uslugo“, če jo hočemo tako imenovati, kar ni pravilno, ker gre za pristno pravico, ki jo imajo vsi člani Cerkve, ne stori Cerkev le bogatim in slavnim ljudem, temveč z isto ljubeznijo tudi revnim in nepoznanim. Obojni so božj i otroci. In prav zato tudi bogatim in slavnim ne sme odrekati te možnosti, čeprav se bodo nekateri pohujševali, češ da Cerkev zaradi velikega imena ± ali pa zaradi denarja razveljavlja zakon. *
V soboto, 2. oktobra 1993, je bila krščena v Slovenski cerkvi Marije Pomagaj ZOFIJA ZAKRAJŠEK, hčerka Andreja in Aleksandre roj. Cabana.
Načrtovanje družine
l Kotdabigarcvniminncpoznanimne! V Cerkvi ima vsakdo možnost, da se obrne ne njeno sodišče in skuša dokazati, da je bil njegov zakon neveljavno sklenjen. Seveda je tudi prav, da tisti, ki morejo prispevati kaj h kritju stroškov, ki j ih takšen proces povzroči, tudi dejansko prispevajo. Kdor tega ne more, sc mu bo vse naredilo brezplačno. javnost navadno zve le za razvel-javo zakonov teh slavnih in bogatih, kajti naše posvetne revije se zanimajo le za te. Pri razveljavi zakonov revnih ni nobene senzacije.
Razveljava zakona seveda ni prava razveljava. Že vemo, da Cerkev nima nobene oblasti, da bi razveljavila kakšen zakon dveh kristjanov, potem I ko je bil,,dovršen", to sc pravi s prvim zakonskim dejanjem nekako zapečaten. Razlika je bistvena. Razveljavi se, kar je bilo kdaj veljavno. Razglasi sc za neveljavno, kar je bilo ves čas neveljavno, le da ta neveljavnost ni bila poznana. To, kar Cerkev včasih naredi — in to je celč njena dolžnost—je, da razglasi kakšen zakon za neveljaven, kadar sc za to verniki obrnejo na njeno sodišče in pred sodiščem tudi dokažejo, da je bil res neveljavno sklenjen njihov zakon.
,.Razveljavljanje" zakonov je bistven del današnje pastirske skrbi Cerkve. To pa je za marsikoga novo, tega ni bil vajen slišati. Morda prav zaradi tega težko razume to novost in jo celo težko sprejme in opraviči. Moramo
Otroci naj prihajajo na svet iz zavestne in odgovorne ljubezni staršev. Tudi otrok, ki ni bil spočet zavestno in ni bil,.predviden", naj bo sprejet prisrčno, nesebično in z veseljem, ki so ga sposobni zakonci v moči zakramenta svetega zakona.
Velikost družine ni mogoče določati, ne da bi upoštevali načela odgo-
zaupati Cerkvi tudi v tem. Ne smemo biti manj razumevajoči kot je ona in tudi ne manj usmiljeni kot je ona. Kdo ni pripravljen, da pomaga iz težke nesreče človeku, kateremu lahko pomaga? Ni nevarnosti, da bi Cerkev bila preširoka. Ne bo razglasila za neveljavne zakone, ki j ih ne b i po strogem in natančnem postopku spoznala za takšne. Želeti je le, da bi Cerkev še bolj olajšala te postopke, da bi vsi ljudje zanje vedeli in tudi vsi imeli v potrebi praktičen dostop do njih. Drugod po svetu se je ta novost Cerkve že tako razvedela, da je postalo nekaj vsakdanjega slišati o takšnih primerih. V naši slovenski skupnosti nismo tega bili vajeni do nedavnega. Bodimo le veseli, če je kdo mogel rešiti po tej poti svoj zakonski problem, junaštva ne moremo zahtevati od nikogar, saj ga tudi sami le težko sprejmemo in še to le, kadar ni druge rešitve.
vornega materinstva in očetovstva. To zakonca uresničujeta, ko v medsebojnem pogovoru iščeta božjo voljo. Drugi vatikanski koncil pravi: ..Krščanski zakonci bodo s človeško in krščansko odgovornostjo spolnjevali svojo nalogo in si v ubogljivi spoštljivosti do Boga s skupnim preudarkom in s skupno prizadevnostjo ustvarili pravilno sodbo... To sodbo si morajo pred Bogom napraviti navsezadnje zakonci sami.
Pri svojem načinu ravnanja pa naj se krščanski zakonci zavedajo, da ne smejo odločati samovoljno, ampak da jih mora vedno voditi vest, ki jo je treba usklajati z božjo postavo; in biti morajo pri tem poslušni učiteljstvu Cerkve, ki to božjo postavo v luči evangelija verodostojno razlaga" (CS 50, 2).
Cerkev uči, da mora vsaka uporaba zakona sama po sebi ostati naravnana na porajanje življenja. Namerno preprečevanje spočetja s sredstvi, ki ne ustrezajo naravi, in neposredna sterilizacija nistadovoljeni. Neposredni splav nikdar ne more biti sredstvo za uravnavanje rojstev (Humanae vitae št. 11 in 14).
Vprašanja, ki zadevajo odgovorno starševstvo, so težka in skoraj za vsak zakon drugačna. Nauk koncila, oznanjevanje škofov in dušnih pastirjev, razgovori z zdravniki in drugimi zokonci pomagajo, da si krščanski zakonci pravilno oblikujejo svojo vest, po kateri odločajo, zavedajoč se odgovornosti pred Bogom.
Pomen družinskega življenja
Zakon se naravno razraste v družino. Po božjem načrtu je družina osnovna celica človeške družbe, iz katere naj človek izhaja, se v njej uvaja v življenje, zlasti v življenje skupnosti, ki jo gradi ljubezen. Družina je prava in najboljša šola medčloveških odnosov, ki temeljijo na ljubeznni. V družini spozna človek vzor vsake človeške skupnosti, ki naj v mejah možnosti posnema družino. Tako je družina res šola prave človečnosti.
Družina je prva in nenadomestjiva skupnost, ki vzgaja. Mož, žena, otroci zorijo v družini. V ljubezni se odpirajo drug drugemu, premagujejo sebičnost, spoštujejo dostojanstvo in značilnost vsake osebe ter razumno sprejemajo delež vsakega člana pri oblikovanju in k izpopolnjevanju družinske skupnosti. "
V soboto, 10. julija 1993, je bil krščen v Slovenski cerkvi Marije Pomagaj DAMIJAN MALALAN, sin Poldeta in Tončke roj. Koželnik
Nihče naj ne bi bil prikrajšan za izkustvo življenja v družini. To velja zlasti za prva življenjska obdobja. Znanost o človeku, zlasti psihologija in pedagogika sta prepričljivo pokazali pomen prvega otroštva za oblikovanje človeške osebnosti in prednost družinske pred vsemi drugimi oblikami vzgoje.
Danes je zaradi večje zaposlenosti neredko navzoča nevarnost, da bi se starši preveč posvetili službi in gospodarskim vprašanjem, vzgojo otrok pa prepustili drugim in jih tako prikrajšali za osebne odnose.
Posebno je potrebno pomagati staršem pri nadvse težavnem vprašanju,kakšen naj bo njihov odnos do'doraščajočih. To je v naši dobi mnogo bolj zapleteno ko nekoč. Od staršev to zahteva še več zdravega čuta, učljivosti in molitve.
Družina mora pripraviti otroka na vstop v življenje, kar se začne takoj z njegovim rojstvom. Pomagati mu mora, da si izbere pravi poklic in si ustvari sam srečno družino.
Starši naj se že vnaprej pripravljajo na čas, ko se bodo ločili od otrok, in naj vedo, da jih nimajo predvsem zase, ampak za njesame, zadružbo in Boga, od kogar so jih tudi prejeli.
Družina naj ne podleže nevarnosti, da bi se zaprla v svoj mali svet. Otroke je treba uvajati v sožitje z drugimi, v dobre odnose s sosedi, sorodniki, sovrstniki in v sooblikovanje svojega časa, njegovih vrednot in konkretne družbene ureditve. Obtem uvajanju bodo otroci doživeli tudi nujnost odpovedi, brez katere ni sožitja z drugimi. Prav vzgoja za odpoved pa je danes dostikrat pomanjkljiva in hkrati nadvse potrebna.
Krščanska družina je znamente Kristusove navzočnosti v človeški skupnosti. Taka družina je kakor svetilka vsem, ki iščejo pravo pot. S samim svojim obstojem razglaša vrednote prihajajočega kraljestva, ko bomo vsi zaživeli kot ena božja družina.
Krščanska družina pa je tudi vir duhovnih poklicev in jim bo prav tako pomagala, da se razvijejo, kjer se le pokažejo. To bo dosegla z resnim krščanskim življenjem, prisrčno molitvijo, ki vključuje tudi željjo za duhovnimi poklici, s solidarnostjo in prijateljskimi odnosi z duhovniki in drugimi duhovnimi poklici.
Vse to drugo, kar prinaša življenje družini, zahteva od staršev in otrok nenehnega iskanja, ponovnega razmišljanja in učljivosti.
SIMPOZIJ OB 60-LETNICI DŽ V LJUBLJANI
Dr. Irene Mislcj je ob 60-letnici naše revije organizirala v Ljubljani znanstveno srečanje o kulturnem ustvarjanju Slovencev v Južni Ameriki. Za sodelovanje je pridobila predstavnike Slovenske izseljenske matice, Slovenskega sociološkega društva in Znanstvenega instituta Filozofske fakultete. Na simpoziju v kulturno-in-formacijskem središču v ljubljanskih Križankah so 20. in 21. oktobra sodelovali z referati: dr. Branko Marušič, dr. Milica Kacin Wohinz, mag. Aleksej Kalc, mag. Rozina Švcnt, prof. Aleš Brecelj, dr. Marjan Drnovšek, dr. Rado Gcnorio, dr. Irene Mislcj, dr. Martin Jcvnikar, dr. Zora Tavčar, dr. Helga Glušič, mag. Bogdan Kolar, Marko Jenšterlc, Pavle Fajdiga, dr. Edo Škulj in France Papež ter Tone Brulc iz Argentine. Srečanje je odprl dr. Mirko Jurak, uvodne besede pa sta spregovorila dr. Nace Šumi in dr. Dušan Nečak. Rozina Švent, NUK, je izdelala stvarno bibliografijo DŽ (1933-1992). Simpozija sta se udeležila tudi nadškof Šuštar in dr. Peter Vencelj, državni sekretar za Slovence po svetu.
Možje v San Miguelu na duhovnih vajah, ki jih je od 3. do 5. septembra vodil pater dr. Lojze Kukoviča. Foto: Ivan MAKOVEC

1^11						mn	
							BkE
							
			I		Ei ■		
		B n		H			
		11' j	n			sH	
■ISS		m§i	B	H	m	9	MM
MILE ŠKRBINO
S priliko o vinogradniku, ki nabira delavce, je Jezus zasnoval delovno silo božjega kraljestva; škofe, duhovnike in laike. Neizmerna množica vseh časov človeške zgodovine je bila poklicana na delo. Gospod kliče ob vsakem trenutku življenja in mnogi ne berejo božjega oglasa in postajajo kot brezposelni.
V našem stoletju je II. vatikanski koncil, eden izmed Gospodovih vabil, goreče rotil vse laike, naj se radi odzovejo s plemenitim in pripravljenim srcem in naj čutijo kot svoje, kar je Gospodovega. Kakšna čast in kakšen občutek nevrednosti pred Gospodarjem, ki nas je blagovolil poslati, ne da bi nas na kakršenkoli način prisiljevali Kar želi Gospod, je, da naše srce vzljubi delo v njegovem vinogradu, kakor je izrazil to misel Blaise Pascal: „Red ljubeznije ta, da se zakoreniniš v srcu, preden opravljaš dobra dela na zunaj." Dokler laiki ne uspejo doseči ljubezni do Cerkve, ne morejo stopiti iz vrste postajajočih brezposelnih, v škodo sebi in božjemu kraljestvu.
Vabilo ob zgodnji jutranji uri je bil naš krst. Naši starši in botri so se odzvali za nas; ko dosežemo krščansko zrelost, moramo odobriti in si prisvojiti njihovo odločitev; v njihovi veri moramo poiskati klice za svojo vero in tako ,,na lastno pest" začeti z delom.
Ob ..enajsti" uri nasje Gospod poklical pri birmi. Čeprav nežno mladi, je bil naš odziv že bolj zavesten. Ko dozorevamo kot ljudje, moramo tudi to našo mladostno odločitev učvrstiti in izreči ponovni da Gospodu, kakor so ga bili zmožni tudi naši mladi mučenci.
Za delo v vinogradu pa še vedno tečejo ure dneva in še vedno je čas, da se ustopimo med krščanske laike.
Krščanski laiki imajo poklicanost, ki ima na poseben način namen iskati božje kraljestvo s tem, da se ukvarjajo s časnimi rečmi in jih urejajo v skladu z božjo voljo. ..Njihovo mesto je na najbolj sprednji črti življenja Cerkve, kjer je Cerkev v živem stiku s človeško družbo in tako po krščanskih laikih postaja Cerkev življenjsko načelo človeške družbe." (poPiju XII.)
Se posebej so laiki poklicani, da stvarstvu vrnejo vso njegovo prvotno vrednost, in to ravno zato, ker jih krst ne izvzame iz sveta.,,Bratje, vsak naj osta-
ne pred Bogom v tistem stanu, v katerega je bil poklican,"je pozival že sv. Pavel prve kristjane. Ta misel je verjetno navdajala tudi papeža Janeza XXIII., ko je podelil odpustek za jutranjo posvetitev našega vsakdanjega dela.
Cerkev je nalogo laikov vstavila tudi vcerkveni zakonik, kjer določa, da,,imajo (laiki) tudi to posebno dolžnost, da vsak po svoji zmožnosti časno ureditev stvari prepojijo in spopolnijo z evangeljskim duhom in tako na poseben način v urejanju teh stvari in izvrševanju svetnih nalog dajejo pričevanje za Kristusa" (kan 225).
Nič posebnega kot naše vsakdanje delo, a ko ga posvetimo, postane posebno. Gospod vinograda nam ponuja delo, ..zagrabimo" za priložnost, tudi če gre za predzadnjo uro.
--
vse
K o a a
“	I
vinoamd9
lil
lil
čili
illllli
Včasih so v Ameriko odhajali samo mladi krepki ljudje, v Gospodovem vinogradu pa je vse drugače.
Krščanski laiki so otroci in starčki, bolni in krepki, možje in žene v letih ustvarjanja, dekleta in fantje v dozorevanju, trpeči in zdravi, predsedniki velikih združenj in držav, pa snažilci velikih in malih poslopij, slepi in jasnovidci, nemi in zgovorni. Nihče ne sme ostati brez posla. Za vse je delo božjem vinogradu.
Otroško življenje v nedolžnosti in milosti, kakor tudi trpljenje in zatiranje, ki so ga otroci po krivici deležni, prinaša njim in vsej Cerkvi v moči Kristusovega križa duhovno obogatitev. »Kdor sprejme takega otroka v mojem imenu, mene sprejme," je neizprosno jasen Jezus.
Polovico božjega ljudstva na svetu predstavljajo mladi. Oni imajo živ občutek za globoko sprejemanje vrednot pravice, nenasilja in miru. Njihovo srce je odprto za bratstvo, prijateljstvo in solidarnost. Cerkev ima veliko povedati
mladim in ti imajo veliko povedati Cerkvi. Cerkev mladim zaupa in jih ljubi, mladi pa morajo Cerkev motriti in odkriti v njej obraz Kristusa ter se vanj »zaljubiti".
Mladi laiki so lahko pastoralna vnema Cerkve in morajo zato imeti pogum, da so dejavne osebe, dejavniki evange-lizacije in umetniki družbene prenove. Mladost je čas rasti v modrosti in starosti in priljubljenosti pri Bogu in pri ljudeh, zato je njihov odziv za delo v vinogradu Gospodovem tako važen.
Janez XXIII. je videl v ženski zavesti posebno dostojanstvo terob vstopu žene v javno življenje znamenje današnjih časov. Zavest, da imaš svojimi posebnimi darovi in nalogami svojevrstno poklicanost, se navdihuje v evangeliju in cerkveni zgodovini, ki je prepletena z velikimi in svetimi ženami.
Cerkev je od vsega početka, s svojim ustanoviteljem Jezusom na čelu, poklicala ženo k nalogam, ki so tesno povezana z evangelizacijo. Sveti Duhje prišel nad Marijo in apostole potem, ko so možje ob ženi, materi Cerkve, dolgo vztrajali v molitvi in pričakovanju sv. Duha. Od takrat je ponižna in skrita dejavnost milijonov žena odločujoče vplivala na rast Cerkve. Pri novi evan-gelizaciji, ki jo sklicuje Janez Pavel II., naj se žene obilneje udeležujejo apostolata na raznih področjih.
Za Sveto pismo je star človek simbol osebe, ki je bogata v modrosti in božjem strahu. DarstarostijezaCerkev velik: stari so priče verskega izročila, mojstri življenja in izvrševalci dobrote. Stari ljudje se morajo vedno znova osveščati, da njihova starost ne pomeni nobene prekinitve njihove naloge v Cerkvi in družbi, pač pa mora najti nov izraz v dajanju zgleda vsemu božjemu ljudstvu. Po božji zamisli je vsak človek od prvega do zadnjega diha v rasti življenja. Ko bi mogli zajeti vso modrost in skušenost starih inju napeljati naturbine apostolskega dela Cerkve, koliko milostne energije bi proizvajali! V zadnjih desetletjih podaljšano povprečno človeško življenje terja od apostolskih organizacij večjega razmisleka in novih prijemov, da se povabi na delo modre in vešče osebe, ki v čuječi starosti razmišljajo preteklost in morejo nuditi odraščajočemu človeštvu neslutene blagoslove. Tudi zanje je pojem laika v Cerkvi živ in plodonosen.
Pod krščanskim laištvom ne razumemo samo v polnosti moči vojskujoče se Cerkve, temveč vse božje ljudstvo, tudi tisto, ki ga včasih človeška mogočnost ne upošteva po njegovi pravilni teži. Otroci, starejši ljudje, žene in mladi so tvorna delovna sila božjega vinograda.	m
VERITATIS SPLENDOR
Nadaljevanje s 291. strani
Boga in proti Bogu torej le s temeljno odločitvijo, te pa ne spreminjamo kar tako. Tako ,,navadni smrtni grehi", ki se ne tičejo direktno Boga in naše ljubezni do njega, človeka ne odtrgajo od Boga, stoje tako rekoč na robu našega moralnega življenja. Pravi nauk, ki ga okrožnica z vso silo in resnostjo znova izpove, je, da nas vsak smrtni greh loči od božje ljubezni in torej prekliče prejšnjo našo temeljno odločitev za Boga.
Četrto vprašanje: Moralno dejanje. Cerkev je vedno učila, da je moralno dobro le tisto dejanje, ko se človek odloči skladno z resničnim dobrim. Samo resnično dobro dejanje človeka vodi v Življenje. Pri presoji tega, kaj je moralno dobro dejanje, se pa ne sme upoštevati samo morebitnega dobrega namena človeka, tudi ne samo okoliščin. Predvsem važno je, da je predmet dejanja skladen z moralnim redom, torej končno z božjo voljo. Nekatere nove teorije pa uče, da je za moralno presojo kakšnega dejanja treba gledati le na to, kakšne posledice in kakšne učinke bo nameravano dejanje imelo. Če bo vsota predvidenih dobrih posledic in dobrih učinkov večja kot vsota slabih, potem je takšno dejanje moralno dobro, tudi če ni v skladu s kakšnim določenim moralnim zakonom. Splav je sicer načelno gledano nekaj slabega, a zgodi se lahko, pravijo, da so dobre posledice in dobri učinki splava kdaj večji kot pa slabe posledice in slabi učinki. V takem primeru spla v ne bi bil nič moralno slabega. Pravi krščanski nauk je čisto dru-' gačen: so dejanja, ki so po svoji naravi, notranje slaba in jih nobena dobra
STOLETNICA ŽUPNIJE SVETEGA VIDA V LJUBLJANI
Na prvo septembrsko nedeljo je največja slovenska župnij a v Združenih državah praznovala svojo stoletnico. Ta stoletnica je potrdila, da Slovenci zmoremo v tujem svetu prav v povezanosti s Cerkvijo ohraniti slovensko zavest in obdržati svoj
jezik in kulturno samobitnost.
Leta 1893 je tedanji clevelandski škof Horstman imenoval takratnega novomašnika Vida Hribarja, doma je bil iz Zgornjega Tuhinja, za prvega župnika slovenskih naseljencev, ki so v tistih letih v trumah prihajali „s trebuhom za kruhom" v Cleveland in v Ohio. Najprej je moral najti zemljišče za cerkev. Naslednje leto je že začel postavljati prvo leseno cerkev, ki je postala dom in zavetišče za tisoče priseljencev. Okrog cerkve so si rojaki postavili svoje domove. Nastala je naselbina, ki je še danes poznana kot „saintclairska“.
Tudi za Hribarjem so se vrstili izredni dušni pastirji, ki so vsak na svoj način prispevali k ugledu in napredku župnije
posledica, ki bi morda iz njih izhajala, ne more spremeniti v moralno dobra. Kot zgled takšne absolutne veljave moralnih zakonov in zvestobe njim navaja papež mučeništvo. Mučenec ne gleda na posledice dejanja, temveč na pravilnost svojega ravnanja, tudi če od njega zahteva zadnjo žrtev—življenje.
So to na prvi videz akademska vprašanja, a kdor ji h skuša globlje razmisliti, bo videl, da gre za temeljna vprašanja krščanske morale z nedo-glednimi posledicami za vsakdanje moralno ravnanje človeka.
•
KATEKIZEM KATOLIŠKE CERKVE V SLOVENŠČINI
3. novembra je ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar v Ljubljani predstavil novi Katekizem katoliške Cerkve v slovenskem jeziku. V slovenščino so ga prevedli iz francoščine. Doslej je izšel v francoskem, italijanskem, španskem in nemškem prevodu. Po vseh deželah je novi Katekizem uspešnica. Slovenski prevod je izdala Slovenska škofovska konferenca, založila pa Družina. Knjiga ima 804 strani, tiskana je na umetniški papir in trdo vezana, njena velikost je 17 x 24 cm in stane 3150 SIT.______________________ ,
ter slovenske skupnosti v mestu. Med njimi velja posebej omeniti dva: prvi je bil Jernej Ponikvar, ki je vodil zidavo sedanje župnijske cerkve v letih najhujše gospodarske krize, ter Alojzij Baznik, ki je že kot kurat v ameriški vojski pomagal beguncem iz Slovenije, potem pa jih toplo sprejemal pri sv. Vidu v Clevelandu. Z njihovim prihodom je župnija še enkrat narodnostno zacvetela.
Za jubilejno leto je župnijapod vodstvom župnika Jožeta Božnarja obnovila cerkev in priredila prezbiterij. Iz Slovenije so povabili slikarja Hanka, ki je naredil nov e freske, in Sotlcij a ter Zoubka za dekoracijo. Postavili so tudi novcklopi.
Slovesno bogoslužje ob somaševanju 20 duhovnikov in pomožnega ško fa Pevca je vodil clevelandski škof Anthony Pilla v angleščini z nekaterimi slovenskimi deli. Po maši je bil sprejem v Slovenskem narodnem domu, ki se gaje udeležilo skoraj 600 župljanov in gostov. '
16.	oktobra 1993. Proslava misijonske nedelje v dvorani Slovenske hiše. Foto: Marijan
SVET
KRISTUSU 1
_____
■
----—s*8
VERA IN ŽIVLJENJE IZ VERE
Z nravnim področjem je tesno povezano svetovnonazorsko prepričanje, človekova vera ali nevera. Mladi, ki si resno prizadevajo za nravno življenje, pa niso nujno tudi verni. Ravno v našem času najdemo ljudi, ki imajo razvit čut za nravni red, za nravne vrednote, za dolžnosti in odgovornosti, a trdjo, da v Boga ne venjcjo. Prav tako odklanjajo Cerkev in vse, kar jim Cerkev želi nuditi. Na drugi strani pa najdemo judi, ki o sebi trdjo, da so verni in na zunaj tudi spolrjujejo svoje verske dolžnosti, kot npr. obisk maše, obhajanje cerkvenih praznikov inpre-jemarje zakramentov. V svojem nravnem življenju pa, vsaj na nekaterih področjih, živ jo brez ozira na božje zapovedi in smernice Cerkve. S tem je tudi rjihova vernost, ki bi se morala pokazati predvsem tudi v nravnem živjenju, postavljena pod vprašaj. Torej je nesporno dejstvo, da nravnega in verskega prepričanja ni mogoče preprosto istovetiti med seboj.
S tem se postav ja še drugo vprašarje: ali za vernega in nevernega človeka vejajo isti naravni red, iste zapovedi in prepovedi ali pa ima neveren človek drugačno moralo kakor pa veren ? Ko gre za človeka, za med-
pismo
slovenski mladmi
1
ALOJZIJ ŠUŠTAR
sebojne odnose med judmi, pa tudi za živjerje v družini in družbi, za poklicno živjerje in za odnos do materialnih dobrin, do sveta in do narave, se takoj pokaže, da vejejo za vse isti nravni red, iste zapovedi in prepovedi. Verni in neverni vedo, da so nasije, sovraštvo, laž, krivica izkoriščarje bližrjega, kraterje temeljnih pravic, gojufja, nepoštenost, nekaj slabega. Neverni in verni se zavedejo svoje dolžnosti, da bližrje-mu pomagejo v stiski, da spoštujejo starše in predstojnike, da skrbjo za svoje živjerje, da sebe in bližrjega varujejo pred škodo. Res pa je, da se neverni ne zavedejo svojih dolžnosti do Boga kot so obisk maše, molitev in prejemarje zakramentov, sodelovanje v cerkveni skupnosti in izpolrje-varje cerkvenih predpisov. Vendar za nikogar ni mogoče vedeti, koliko se morda tudi rjemu ne oglaša vest in ga opominja na rjegov osebni odnos do Boga in na osebni odgovor na božji klic v vesti.
čeprav imajo verni in neverni na nravnem področju v zelo veliko stvareh iste dolžnosti, je vendar razlika v tem, da imejo verni še drugačne nagibe za izpolrjevarje nravnega reda. Zarjejeglavni nagib pokorščina Bogu in izpolrjevarje rjegove volje. Prav tako verni v nravnem živjerju pričakijejo božje pomoči in zarjo pro-sjo. Ko kršjo nravni red se zavedajo, da so s tem žalili Boga in naredili greh ter dajeza to treba prositi odpuščarja in se spraviti z Bogom. Končno verujejo, da Bog na poseben način hudo kaznuje in dobro plačuje, in to ne le na tem svetu, ampak tudi po smrti. Glavna razlika pa je v tem, da je za vernega človeka nravno živjerje predvsem hoja za Kristusom v tesni povezanosti z njim na podlagi krsta in drugih zakramentov. Zato je nravno živjerje vernega krisjana kjub podobnosti z nevernim vendar nekaj bistveno drugačnega.
Verskega prepričanja in življerja iz vere in po veri pa ni mogoče skrčiti samo na izpolrjevarje zapovedi ter
na pošteno in dobro živjerje. Veren človek se zaveda, da ga v razodeju, v Svetem pismu, po Cerkvi in po notranjem klicu nagovaja Bog sam. Bog se človeku razodeva kot stvarnik in kot zadrjicij, v učlovečenem božjem Sinu Jezusu Kristusu pa kot odrešenik. Kristus je vse judi odrešil s svojim trpjerjem, smrjo in vstajerjem ter jim dal možnost, da v veri in po krstu postanejo deležni božjega živjerja. Boga smejo nagovarjati kot svojega očeta, ker so v Kristusu postali božji sinovi in hčere, Kristusovi braje in sestre in dediči božjega krajestva. Vera in zauparje v Boga in rjegovo jubezen, kise na poseben način razodeva v delovarju Svetega Duha v Cerkvi in v krisjanovem osebnem živjerju, mu dajeta notrarjo moč za hojo za Kristusom in za zvestobo božjemu klicu. Na tem svetu obsteja odgovorna božji klic v zvestobi evan-gelju, ob smrti pa v vstopu v večno živjerje. Ena temejnih resnic krščanske vere je ravno resnica, da s smrjo ni vsega konec, ampak da se začerja novo živjerje, pri Bogu, kine pozna konca. Ali bo to večno živjerje res pri Bogu in bo pomenilo večno srečo ali pa bo bčeno od Boga pomenilo večno trpjerje, ni odvisno samo od božje milosti, usmijerja in dobrote, ampak tudi od zemeljskega živjerja. V luči vere dobiva zemejsko živjerje, poklicno delo, jubezen do bližrjega, sprejemarje trpjerja in izpolrjevarje božje voje še drugačno vrednost in pomen.
Ker vera in vernost človeku nista prirojeni, ampak zahtevata svobodno odločitev in osebno sodelovarje.je pri mladem človeku pomembno, da se odpre Bogu, ki človeka na različne načine nagovaja, in se zarj in za rjegovo besedo zanima, čimboj nej skuša spoznati svet vere, troedinega Boga in rjegovo delovarje v zgodovini in v današrjem svetu, Kristusa in njegovo Cerkev. Zanimarje za božjo besedo in za verske resnice, za nauk Cerkve in za njeno bogoslužje ter priprav jenost za sodelovarje v Cerkvi S
I pričevanjem za evangelij in s krščanskim življenjem so bistveni sestavni del vernosti. Kakor človek potrebuje vzgojo in izobrazbo na drugih področjih, tako tudi na verskem. Kdor sam sebe zanemari in ostane versko nerazvit ali lena otroški stopnji, se v današnjem svetu, kjer srečije toliko judi, ki ne venjejo in ne živ jo po bočji voji, ne more znejti in ne ohraniti svoje vernosti. Pri tem pa je treba vedno znova poudariti, da vernost ni samo sad osebnega prizadevanja, ampak najprej boji dar, za katerega moramo prositi in biti zarj hvaležni.
Kdoje kristjan?
Kako naj kristjani najboj pokažejo, da so v veri sprejeli boje življenje in da hočejo odgovoriti na boji klic? Nedvomno to sto rjo že s svojim verskim prepričanjem, koizpovedijejo vero v troedinega Boga in njegovo delovanje, vero v Cerkev, v odpuščanje grehov in v večno življerje, kakor molimo v apostolski veroizpovedi. Prav tako h krščanskemu živjenju mjno spadajo molitev, udeležba pri maši, sprava z Bogom v zakramentalni spovedi, prejemanje obhejila, cerkvena poroka ter
ob koncu živjerja odhod s tega sveta z blagoslovom in molitvjo Cerkve. A nejboj odločilno razpoznavno znamenje za kristjana je po Kristusovi besedi ljubezen do bližnjega. Po resnični dobroti do vsakega človeka, po usmiljenju in nesebični pripravjenosti pomagati drugim, po odpuščanju in po vračarju hudega z dobrim, po jubeznido vseh, tudi do sovražnikov, bi morali judje najprej in nejboj prepoznati Kristusove učence.
Kdorje res odkril boji klic in doživel dar novega živjerja iz vere, upanja in jubezni, čuti notranjo potrebo, da tega ne obdrži samo zase, ampak da to oznarja, o tem pričije in to posredije tudi drugim. Živa Cerkev je mjno misijonarska ne samo v dajnih misjonskih deželah, ampak povsod. Ker krisjani potrebujejo medsebojno potrjevanje, spodbujanje in pomoč, se morejo samo v živem krščanskem občestvu razvjati in zoreti v vedno boj popolne judi in boje judstvo. Veliki zgledi izrednih osebnosti iz zgodovine in našega časa so jim nenehna spodbuda, da na svoji poti ostanejo zvesti in ne omagajo, ampak se z veseljem in iz svobodnega prepričanja odločajo za vedno večjo in iskrenejšo predanost Bogu in njegovi voji.
Vsega pa si ni nikdar mogoče tako popolno pridobiti, da bi bil kristjan lahko zadovojen s samim seboj, češ da vero, upanje in jubezen, krščansko življenje in izpolnjevanje boje voje popolnoma obvlada in je v tem do konca utrjen. Vera in zvestoba Bogu je živjerje, vedno novo odkrivanje in vedno novo osebno odgovarjanje na boji klic. Evangelj nam celo pravi, da je krščansko živjerje nenehno spreobračanje in prenavjarje. Nikdar se nam ne bo popolnoma posrečilo odložiti starega človeka in obleči novega v Jezusu Kristusu, ker to ostane nenehna živjerjska naloga.
Vprašanja ob koncu
Dragi mladi prijatelji, ob koncu bi vam rad postavil štiri vprašanja in se z vami o njih pogovarjal. Tavprašarja
SO:
1.	Kcj vse to, kar je bilo v pismu omenjeno, pravzaprav pomeni?
2.	Kako je bilo z vsem tem v našem živjerju doslej?
3.	Kaj nej se spremeni za naprej?
4.	Kcj je mogoče storiti takoj, kcj sčasoma, kcj ostane dajšiprogram?
8. avgusta 1993. Svatje na ponovitvi nove maše lazarista Pavleta Novaka vcerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi v Lanusu.
Nemoralnost sprenevedanja
S 1 ‘V - :V' • *V.‘. .v • j ‘ • -fh 4/ •. .  -	■ •	'• .‘V *
MARKO KREMŽAR
Naša polpretekla zgodovina, komunistična revolucija s svojimi umori in množičnimi poboji ter štiridesetletni partijski totalitarizem so celo zdaj, v demokratični, samostojni republiki Sloveniji obravnavani z nerazumljivo mlačnostjo.
Sprenevedanje je bilo do pred kratkim posplošena drža tako v občilih kakor med politiki in strankami v slovenski državi. Le zdomski tisk, v domovini pa posamezniki med pismi bralcev ter redki jasnovidni in pogumni pisci so vztrajali na stališču, da se pravna država pričenja pri razčiščcnju preteklosti in poravnavi krivic, ki so jih storili med revolucijo in po njej predstavniki totalitarnega, a vendarle slovenskega komunističnega režima.
V resnici gre pri tem za globoko moralno vprašanje, o katerem je katoliška Cerkev uradno že spregovorila. Vendar je po tolikih letih obzirnega molka potreba vedno znova opozarjati in jasno kazati na usodne posledice strahu, brezbrižnosti in koristolovstva, ki so vir sprenevedanja. To je v bistvu le drugo ime za laž. Kdor resnico zamolčuje, služi laži, prav kakor daje potuho krivici, kdor se ne trudi za pravičnost.
Vse to pomeni svetu, ki ne priznava vrednot, malo ali nič. Kristjan pa bi moral vedeti, da sta prav resnica in pravica vrednoti, ki omogočata življenje. In Slovenci potrebujemo danes vse rezerve življenjskih sil, če
hočemo preživeti.
Zato je naša dolžnost opozoriti na jasno izjavo, ki jo daje o tej zadevi novi predsednik parlamentarne komisije za razčiščevanje povojnih zločinov dr. Jože Pučnik.
če pomislimo na tragično zapravljanje časa prejšnje parlamentarne komisije za razčiščevanje iste problematike, je pomembnost dr. Pučnikovih izjav tem pomembnejša. Sam ugotavlja, da „v teh letih po zamenjavi komunističnega režima... nismo naredili na tem področju skoraj ničesar". Upajmo, da bo tej izjavi kmalu sledila naslednja, logična ugotovitev, da se komunistični terorizem ni pričel s,,povojnimi zločini", temveč s poboji zavednih Slovencev med okupacijo, ter da je KP načrtno izzvala revolucijo v trenutku, ko je bil ogrožen sam obstoj našega naroda.
v svojem članku, ki ga je objavil v Delu 28. avgusta pod naslovom ..Nehajmo se sprenevedati", postavlja avtor vprašanja naše polpretekle zgodovine v pravo perspektivo. Njegov spis predstavlja temeljit politični program. Če bo dr. Pučnik na mestu, za katerega je zadolžen pred slovenskim parlamentom in narodom, svoj program res izpolnil, bo ponovno našel mesto med našimi najvidnejšimi politiki. Njegov doprinos bo lahko bistvenega pomena za globoko demokratizacijo slovenskega javnega življenja in za zaključek revolucionarnega obdobja, ki bo vreden civiliziranega naroda in pra-
vne države.
v naslednjem povzemamo najpomembnejše odstavke iz omenjenega članka:
Zgodovina nas uči, dav družbi niso mogoči čarobni skoki v zaželeno stanje. Ne moremo se izogniti neprijetnim ali mučnim okoliščinam tako, da vtaknemo kot noj glavo v pesek, in zavzeto ponavljamo, da jih ni. Prav obratno je res: čim bolj sc trudimo zapirati oči pred neprijetnimi dejstvi, tem manj učinkoviti smo pri njihovem odpravljanju in preseganju. (...)
Trenutno jev modi sprenevedanje v odnosu do preteklosti. Izdeluje in ponuja se vzorec dokazovanja, ki vsebuje približno naslednje sestavine: Komunistični režim v Sloveniji je bil legalen, zločini, ki jih je izvršil, torej niso zločini, morilci so ubijali po zakonu in torej niso morilci, plačilo, ki so ga za to dobili, je legalna pravica, ugled, ki so si ga tako prislužili, je povsem upravičen, in tako naprej. Naslednja sestavina tega dokazovanja je ugotovitev, ,,da je vse že tako strašno daleč v preteklosti" in sploh več ne zadeva večine danes ži-
Morda bi bilo treba začeti pogovor kar od začetka ali pa vsej ob tem ali onem določenem vprašanju in odstavku. Sele v osebnem razmišljanju, odkritem pogovoru in ob preverjanju vsega tega v osebnem življenju, v skupini, v kateri se srečifjete, bi bilo mogoče ugotoviti, ali vam to pismo kaj pomeni, ali vam je dalo kaj pobud ali vas je kje zadelo in prizadelo, izzvalo in razgibalo. Pogovor in odgovor na zastavljena vprašanja prepuščam vam.
Rad pa bi poudaril še dve stvari. Ne mislite, da ste v preverjanju svoje-
ga življenja ob tem, kar je povedano v tem pismu, sami ali da vas je malo. Morda imate v svojem oko ju res občutek osamljenosti in zato tudi malodušnosti ali celo manjvrednosti. Nej vas taki občutki in misli ne prevzamejo. Niste sami, najprej zato ne, ker živite v velikem občestvu venjočih v Cerkvi in v občestvu vseh tistih, ki iščejo. Z rjimi ste nevidno povezani, pa nqj gre za nepregledne množice v zgodovini ali za krisjane v našem času. In končno niste sami zato, ker je vedno več takih, ki iščejo, upajo, veru-
jejo in jubjo. Seveda niso to vsi. Tudi v svoji okolici srečijete drugače misleče. Spoštijte njihovo prepričanje. Ničesar jim ne vsiljujte, a tudi sami se ne dajte zbegati. Poklicani ste k zvestobi — to je drugo, kar bi še rad poudaril. Zvestoba pomeni, da se zanesemo na Tistega, ki ostane zvest, tudi če sami nismo bili vedno zvesti, na Kristusa. Zvestoba pomeni vztrajnost in trdnost, svobodo in notranjo moč. Zvestoba pomeni tudi vedno nov začetek, iz katerega raste in zori seme, ki gaje Bog položil v nas.	_
vcčih državljanov Slovenije. Zadnja sestavina je seveda poziv, da „v teh težkih časih gospodarske in socialne krize v novi državi" ohranimo ,,enotnost naroda", da „nc odpiramo starih ran", saj „to nikomur ne koristi".
V tem vzorcu dokazovanja gre torej za tezo o legalnosti komunističnega terorja, za tezo o časovni oddaljenosti tega terorja in za tezo o nesmiselnosti njegovega obravnavanja. Nobena od teh tez ne vzdrži kritičnega premisleka.
Intelektualno najbolj perverzna je teza, po kateri je komunistični teror v Sloveniji izhajal iz države, bil zato „le-galen" in zatorej ni mogoče govoriti o j zločinih. To seveda predpostavlja tezo,
I da lahko država odredi vse, kar lahko v vsakokratnem sistemu legitimiranja uveljavi. Po odredbi držav je potemtakem vse dovoljeno, država in njeni zvesti služabniki torej a priori ne morejo izvrševati zločinov, saj jevse, karkoli stori, legalno. (...) Po tej tezi je država vsemogočna, saj ima vsaka država tak ali drugačen mehanizem legitimiranja samega sebe. Intelektualna perverznost takega stališča jev tem, da njegovi avtorji vede zavračajo vse kriterije legitimnosti, ki jih je doslej razvila evropska civilizacija: upoštevanje temeljnih človekovih pravic, opredeljenih v aktih Združenih narodov in drugih mednarodnih institucij, jih očitno prav nič ne briga...
Odločno zavračam cinizem tistih, ki pravijo, da sc jih spori »starih rodov" ne tičejo, da naj ne brskamo med kostmi in da se bo »zadeva" tako in tako v nekaj letih »biološko" uredila: pomrli bodo tako krivci kakor žrtve in pro- r blem bo »rešen". Zavračam ga zato, ker se mi obrača želodec ob takšni »morali". Zavračam ga tudi zato, ker se mi upira socialna brezdušnost takšnega gledanja, ki ni le izraz generacijskega egoizma, temveč tudi perverzne slepote za neločljivo povezanost generacij in za kontinuiteto odgovornosti.
Tudi teza o nesmiselnosti današnje obravnave komunističnih zločinov temelji na zelo površni analizi. Brani položaj tistih, brani privilegije tistih, ki so izvrševali zločine, povsem pa pozablja na socialni položaj in zapostavljenost žrtev komunističnega nasilja. Licemerno pozivanje k »ohranjanju enotnosti naroda" je tako tisti ceneni patriotizem, ki je velikodušen, kadar naj bi zanj plačevali drugi... Plačevali naj bi še j
nadalje tisti, ki so bili žrtve, zločinci komunističnega obdobja, njihovi voljni izvrševalci pa naj bi še nadalje ohranjevali privilegije, ki so si jih prilastili. In prav takšno razumevanje položaja nam skušajo nekateri teoretiki podtakniti kot »skrb za pravno državo"!
Od volitev 1990 pa do danes se v Sloveniji sprenevedamo v odnosu do komunistične preteklosti in do zločinov iz tega obdobja. Sprenevedamo se zato, ker prevladuje iluzija, da se lahko temu delu naše zgodovine izmaknemo, ne da bi ogrožali prihodnosti. Da lahko vtaknemo glavo v pesek in vzkliknemo: »Ničesar ne vidimo — torej ničesar ni!"
Za sistematično urejanje odnosa do obdobja komunističnega nasilja v Sloveniji potrebujemo dvoje:
-	vrednostno politično oceno tega obdobja in
-	zakonsko ureditev pravnih posledic, ki izhajajo iz sprejete vrednostne politične ocene komunističnega nasilja.
če hočemo dograjevati našo narodno identiteto, katere bistvena sestavina je tudi narodni spomin, moramo čimprej priti do narodnega spomina, moramo čimprej priti do natančno izražene vrednostne politične ocene o medvojnem in povojnem dogajanju v Sloveniji, potrebujemo vrednostni okvir, ki nam bo omogočil pravno vrednotenje vojnih in povojnih zločinov, primerov zlorab pravnih sredstev komunis-
tične države proti lastnim državljanom, pa tudi okvir za odpravljanje nezasluženih privilegijev posameznikov, skupin in organizacij, ki so si jih prilaščali kot nosilci komunističnega režima. V teh letih po zamenjavi komunističnega režima z večstrankarsko demokracijo nismo na tem področju naredili skoraj ničesar. Vzrok za to je, poleg primera zaposlenosti z osamosvajanjem države in z mednarodnim uveljavljanem, dejstvo, da še vedno nimamo ustreznega zakona, ki bi z enosmiselnimi in povsem različno zapisanimi kriteriji omogočal reševanje posameznih pravnih, socialnih in moralnih problemov s tega področja...
Področje pravnih problemov, ki bi jih morali z zakonom ali z zakoni urediti, je zelo obsežno in strokovno zahtevno. Naj navedem nekaj primerov, ki so najbolj očitni.
-	V Sloveniji nimamo zakona za razveljavitev napisanih in nenapisanih smrtnih obsodb, ki so bile deloma izvršene, deloma spremenjene v dolgoletne kazni prisilnega dela. Razveljavitev bi morala potekati po uradni dolžnosti. Ne gre zgolj za simbolično priznanje zločina, temveč za izhodišče za pravne zahtevke na socialnem področju.
-	Nimamo zakona, ki bi po uradni dolžnosti izsilil preiskavo o mestu pokopa posameznih žrtev. Še vedno živijo nekatere priče umorov ali celo morilci sami. Vsekakor živijo njihovi politični kolegi v partiji, pa tudi sorodniki ali prijatelji, ki imajo takšne infor-
Procesija od cerkve sv. Ane na kraj groze v Teharjah. Vodil jo je torontski nadškof dr. Lojze Ambrožič. Foto: Marijan.
macije, vendar jih prikrivajo, ker jih nihče ni zaslišal. Tudi tukaj bi morali vpeljati kazensko pravno odgovornost za zadrževanje informacij oziroma za njihovo potvarjanje.
-	Ni zakonske podlage, da bi po uradni dolžnosti razveljavili kazni, ki so bile izrečene v političnih procesih.
-	Ni zakonske podlage, da bi zaporne kazni, ki so bile praktično vedno prisilno delo, po uradni dolžnosti priznali za pokojninsko dobo. Nekdanji zaporniki lahko to upravičeno pričakujejo, saj srečujejo svoje nekdanje sodnike, ki jim je bila hlapčevska služba natančno ali celo beneficirano všteta v pokojninsko dobo!
-	Ni kazenske podlage, po kateri bi uslužbencem tistih državnih institucij, ki so izvrševali zločinska povelja, lahko razveljavili beneficirano delovno dobo in temu ustrezno ponovno določili višino pokojnine.
-	Ni zakona, ki bi določil, da so nekatere ustanove in organizacije komunistične diktature imele zločinski značaj. Naj omenim Komunistično partijo, njene likvidatorske službe, obveščevalne službe, kolikor so delale na notranjepolitičnem področju, zava-jalni propagandni aparat in še marsikaj drugega. Tudi tukaj bi bilo treba izvesti pokojninskopravne korekture; zločinske dejavnosti ni mogoče šteti v
pokojninsko dobo.
-	Nimamo urejene zakonodaje o kolaborantstvu. Medtem ko imamo za kolaboracijo z medvojnimi okupatorji zelo represivne predpise, je kolaboracija z boljševiškim sistemom Sovjetske zveze povsem izpuščena. Podobno velja za hlapčevsko kolaboriranje z Beogradom.
-	Nimamo zakonske ureditve vprašanja komunističnih arhivov. Bolj kot udbovski arhivi so pomembni arhivi Komunistične partije in njenih naslednic. Ker je bila partija edina vladajoča stranka in nosilka diktature, je treba vse njene arhive vključiti v državni arhiv. Odtegovanje teh arhivov, njihovo skrivanje, ponarejanje ali prilaščanje, vse to mora postati kaznivo dejanje, saj gre za lastnino države.
Problemov, ki zahtevajo zakonsko urejanje, je torej zelo veliko. Če se hočemo dokopati do teh zakonov, potrebujemo čimprej vrednostno politično oceno komunistične diktature in njenih posameznih institucij in organizacij.
Prepričan sem, da je sistematično urejanje našega odnosa do komunistične diktature projekt, ki je nacionalnega pomena. Gre za nacionalno in državno identiteto, gre za narodni spomin in za odkrito poštenost do lastne zgodovine in do samega sebe. Smo narod, ki si je ustvaril državo, utemeljil
demokratičen parlamentarni sistem in ki si zdaj prizadeva za vključitev v evropsko integracijo. To pa pomeni, da se moramo obnašati kot država, kot pravna država. To pomeni, da ne moremo, da ne smemo očitnih zločinov komunističnega režima skrivati sami pred seboj in pred drugimi. To pomeni, da umorov, terorja in brezobzirnega kratenja temeljnih človekovih pravic, posebno političnih, ne smemo vzeti za ,,kavalirski delikt", lepo ,.spravno" pomežikniti, svetohlinsko vzdihniti in reči; Kar je bilo, je pač bilo...
Vrednostna politična ocena komunističnega režima v Sloveniji je ena od pomembnih programskih zahtev pri oblikovanju takšne politične povezave v Sloveniji, ki bo sposobna uresničiti ta projekt. Prepričan sem, daje to mogoče.
Tako zaključuje dr. Jože Pučnik svojo izjavo in poziv: „Nchajino se sprenevedati!"
Avtor stoji pred težko politično nalogo, ki pa ima neizmerljivo moralno razsežnost. Gre, po njegovih besedah, za „vrednostno politično (to je moralno) oceno komunistične diktature in njenih posameznih institucij in organizacij". Le taka ocena bo zdravo izhodišče za presojo vse naše polpreteklosti in bo pomenila temelj za pravičnejšo in tudi uspešnejšo sedanjost v slovenski državi, v našem moralnem občestvu pa tisti mir, ki ga nobena formalna sprava ne more dati. To je mir resnice in pravice.	•
Ogromna množica faranov na slovesnosti z odkritjem spomenika dvesto rovtarskim domobrancem v nedeljo 22. avgusta 1993 v Rovtah nad Logatcem.
Več o tem prihodnjič.
POSVET DUHOVNIKOV IZ ZAMEJSTVA IN ZDOMSTVA
17. in 18. avgusta je bilo srečanje slovenskih duhovnikov iz zamejstva in zdomstva v domu duhovnih vaj tržaške škofije Bea-titudini pri Trstu. Prof. Rafko Valenčič je predaval o pastoralnih problemih v Sloveniji po osamosvojitvi, tajnik Slovenskih krščanskih demokratov Edvard Stanič o kristjanovem pogledu na sedanji politični trenutek v Sloveniji, Ivo Jevnikar pa je predstavil položaj Slovencev v Italij i v času velikih družbenih sprememb. Za novega voditelja dušnega pastirstva med izseljenci v Zahodni Evropi so izvolili Janeza Puclja, ki deluje v Oberhausnu v Nemčiji.
„Mati Slovenija, tvoji ljubavi orel junaško klanja srce...“ Tako smo peli nekoč na mogočnih slavnostnih Taborih mladinske zagnanosti, ognja krščanske in narodne zavednosti.
In taki, odločni, brez strahu in oklevanja in še najmanj brez pomislekov, kaj sodi zunanji svet, smo se postavili v bran za krščanske in narodne vrednote, zate, mati Slovenija, proti tistim, ki so ti z ognjem in mečem „obljubljali“, da boš velika in varna le pod so vjetskim plaščem, da moraš postati sovjetska , boljševiška, socialistično pravična, torej nujno tudi brezbožna Stalinova provinca.
Obljube v grožnjah in nasilju so se uresničile. Ne zaradi sile boljševikov, tudi ne, ker bi narod tako hotel, uresničile so se zaradi slepote in interesov zahodnih demokracij, zaradi sodelovanja in hlapčevske poslušnosti demokracij nasilju boljševiškega imperializma. Slovenija, postala si ječa svobodnim, mačeha svojemu rodu in razkošni dvor orgij in zakladov tvojim rabljem, samovoljnim oblastnikom.
Tvoji gozdovi so postali grobišča in tvoji gradovi ječe.
Dolge so bile procesije bežečih pred novim nasiljem. Dolgi so bili pogrebi brez krst, razbitih in nagih teles, s katerimi so polnili brezna, kraške jame, zapuščene rove in jaške. Življenje teh brezpravnih je bilo cenejše kot krogle, zato so jih pobijali s koli, klali z noži in Žive pehali v brezna in globeli.
V narodu je zijala vrzel treh mrtvih rodov. V zameno teh smrti so boljševiki povabili deset tisoče svojih lakajev z balkanskega juga. Ti niso iskali ne svobode ne domovine ne kruha. Prišli so za varnost slovenskim tiranom: ljudska oblast, ljudska armada, delovno Ijudst-
Mati Slovenija
IVAN KOROŠEC
vo, plačanci z ugodnostmi za poslednjo etapo boljševiškega načrta: Uničenje narodove bitnosti.
Boljševiki! Dosegli ste vse — skoro vse. Narod ste oropali vsega duhovnega in materialnega. Strli ste mu odločnost, samozavest, iniaciativo, korajžo. Oste-kleneli ste mu možgane in ljubezen. Vcepili pa ste mu strah v kosti, zavest neke krivde do vsega storjenega in nes-torjenega. Upognili ste ga do tal, toda — ZLOMILI GA NISTE!
Ko se je rešila boljševiška Meka, so odgovorni za slovensko tragedijo in holokavst, z vsemi sodniki in rablji nervozno polnili prtljažnike s preostankom slovenskega zlata in zapiski svojih zločinov, da ubeie preko meje do svojih varnih, bogatih naložb.
Pa je vstala slovenska demokracija, na katero smo tako ponosni še izza čašo v ustoličevanja koroških vojvod, ponosni z vso upravičenostjo, po drugi strani pa hoče biti tako popolna, da sc izgublja v detajlih, s čemer pa zamuja ugodne zgodo vinske momente, ki so n enadomestlji-vi v narodovem času in nepopravljivi v zgodovini naroda.
Pomirila je preplašene, preoblečene boljševike, že sedeče na prtljažnikih, čakajoče zadnji vlak: „Ne bojte se, tovariši! Tudi vas razume naša demokracija. Tudi vi ste bili žrtve. Vsi začnimo znova.“
Prvi akt demokracije je bila brezpogojna narodna sprava: „Bil je pač čas vojne. Tu so se pobijali...“
V Rogu sta si podala roki predstavnika Cerkve in komunistov. No, bilo je pač simbolno. V Rogu, Teharjah, Toškern breznu in po vseh grobiščih Slovenije so vojaki • domobranci slovenske vojske. Za spravo s temi pa je potrebna sprava zživimi—preživelimi. Za spravo z živimi domobranci pa je potrebna rehabilitacija njihovega poveljnika Rupnika, škofa Gregorija, potrebna poprava krivic, priznanje pravic, obsodba zločinov in zločincev! Tega pa ni bilo v Rogu in ne nikjer.
,J)a bo mir pri hiši“,je hotela demokracija zasuti brezna s pozabo. Zasipa jih s smetmi, s cinkastimi odpadki in z bajerjem solne kisline nad trohnečimi kostmi.
Z.ato je vse ostalo pri starem. Na eni
strani ni pozabe ne sprave, ne čas miru. Na drugi je izvršna, zakonodajna in sodna oblast razredne države. So direktorji „ljudskega premoženjaupravniki „narodne imovine“, tajni varnostni organi, spomeniki zločincem Titu, Kardelju, Kidriču. So trgi in ceste posvečene njim. Je TV, radio, dnevniki in re vije v službi tej drža vi. Vse pa je skrbno zavito v nov demokratičen plašč.
Je svoboda; civilna svoboda. Lahko vse govoriš in pišeš. Vprašanjeje le, če te kdo posluša in kam boš pisal? In če te le posluša, ti ne pritrdi in ne zanika—stori po svoje. Pišeš pa lahko osebni dnevnik ali po uradih v knjigo protestov.
Po deželi obna vljajo cerkve, postavljajo kapelice in spominske plošče pomorjenim domobrancem in civilorn. Organizatorji so deležni vseh mogočih groženj, tudi plošče so že utrpele nasilje. Odkrivajo in pokrivajo korupcijo, zakulisne manipulacije in tajnosti preteklega nasilja vseh mogočih oblik.
Do vseh vasi in vasic pa te peljejo asfaltne ceste in pota. No, čisto do vseh ne. Kjer so nekdaj bile izključno belogardistične“ vasi, imajo „makadam“. Povsod te pozdravljajo —gledajo bele, nove hiše („chaleti“), le kjer je čistka pometla z vsemi rodovi, umirajo stari, zapuščeni domovi.
Nekako tako sliko najde obiskovalec - Slovenec z daljne tuje ceste, ko se vrača k materi Sloveniji. Isto sliko opazi in čuti tudi mladina, rojena v zibelki na tujem, potem ko začudena obstane ob naravnih lepotah dežele, ki naj bi ji bila mati; tako so jo pač učili vseskozi njeni predniki.
Kakor redke, izgubljene lastovke se vračamo s hrepenjem k tebi, Slovenija, kakor ponosni orel poklanjamo naša srca „tvoji ljubavi“, mati — domovina. Toda ob srečanju na tvojem obrazu ni smehljaja matere in tvoje roke se ne prožijo v objem. Ukradli so ti srce in ti sama si postala velika marmorna plošča z letnico rojstva in smrti tvojih pobitih sinov.
Hodil po zemlji sem naši... Srečal sem dobre, prijazne ljudi. V njih očeh še vedno leži prestana groza in na njih obrazih je sled trpljenja. Na njih upognjenih hrbtih je teža neznane krivde in v njihovih pretrganih besedah je udušeni krik zamorjene mladosti sužnjev.
Dalje na str. 312
Kočevski zbor 43 — partijski miting
BRANKO ROZMAN
Zamislimo si scenarij, kije bil jeseni 1943 v mejah verjetnega.
Italija razpade. Vaški stražarji se zberejo na Turjaku, plavogardisti v Grčaricah. Obojni pričakajo invazijo zahodnih zaveznikov skozi Istro in sc jim pridružijo. Revolucijsko vodstvo pozove svoje borce v boj proti njim, kot je že obljubljalo. Kočevski zbor „odposlanccv slovenskega naroda" sc ne zgodi. In ko po končani vojni prevzamejo oblast protire-volucionarji, se zato, ker ni bilo zbora v Kočevju, ne zgodi nič, čisto nič.
Kakšen zgodovinski pomen je potemtakem imel ta zbor za graditev državnosti slovenskega naroda? Nobenega. Pač je bil pomemben za graditev partijske oblasti.
Tisti „odposlanci“ niso na noben način predstavljali slovenskega naroda, ne po pokrajinah, iz katerih so prihajali, ne po idejah, kisojih zastopali, ne po odstotkih, ki sojih predstavljali. Ne po pokrajinah: saj so bili praktično le Dolenjci, Notranjci in Ljubljančani. Ne po idejah: predstavljali niso demokratičnih Slovencev, kijih je bilo več kot pol naroda, pa niti svojih sopotnikov ne, saj se večina članov OF ni zavedala, da pomaga revoluciji in graditvi partijske totalitarne oblasti.
Kočevski zbor je bil za naš narod tragedija: pripravljal je ustoličenje polstoletnega totalitarnega in ateističnega sistema.
POSVETITEV ZVONOV
NA KUREŠČKU
V nedeljo 29. avgusta so na Kureščku za obnovljeno božjepotno cerkev Kraljice miru blagoslovili tri nove zvonove, dar švicarskih Nemcev, Hrvatov in Slovencev. K slavju seje zbralo nad 5 tisoč romarjev. Kurešček postaja zadnja leta množično obiskovani kraj molilcev, zlasti prve dneve vsakega meseca.
Slovenija moja
IVAN KOROŠEC Kot nevesta
si me sprejela s poljubom. Ob tebi se ustavil je truden korak.
V	dolini med griči spoznala
me domača je cesta.
V	tvojem objemu sem sanjal o domu, o gnezdu domačem, cerkvici beli
in potoku na vasi.
V	tvojih očeh me pozdravil je modri obok nad gorami.
V	tvojem smehljaju spet bil sem brezskrben otrok.
Rad bi napil se tvojih poljubov z vonjem domačih dobrav, da utešil bi željo sive tujine,
da s popotnega plašča prah dolgih cest bi opral.
Slovenija, razkleni me oklepa tujine, čez ocean roko mi podaj.
Ne prosim te ne doma ne kruha, le sprejmi me, berača,
zopet v svoj raj.
Močno me objemi in s poljubi prikleni me na srce.
Privij me za vedno k sebi med razkopane gore, kjer prijatelji moji trohnel
SREČANJE NA VIŠARJAH
V nedeljo 8. avgusta sc je na Višarjah zbralo veliko Slovencev iz zamejstva, zdomstva in Slovenije. Somaševanje je vodil škof Jože Smej z izseljenskimi duhovniki Jožetom Drolcem iz Švedske, Nacetom Čretnikom iz Pariza, Vinkom Žakljem iz Belgije, Cirilom Turkom iz Nemčije, Janezom Riharjem, predsednikom Katoliškega središča za Slovence po svetu, in drugimi. Prejšnji dan je bilo višarsko srečanje v Žabnicah z okroglo mizo o izseljencih in slovenskih medijih v letu 1993, ki ga je organiziral Svet krščanskih izseljencev v Evropi. Predavali so Andrej Rot (RTV Slovenija), Andrej Vovko (SAZU, Slovenec), Jože Prešeren (Rodna gruda), vodil pa jo je Martin Brecelj iz Trsta. Pri okrogli mizi je bila izrečena marsikatera kri tična mi sel o povezanos ti in odvisnosti Slovenske izseljenske matice od nekdanjega režima, premajhnega zanimanja Slovenije za izseljence in zdomce pa tudi polstoletnega in nenačrtanega uveljavljanja Slovenije v svetu, zlasti na področju javnih občil.
5000 LJUDI NA SREČANJU TREH DEŽEL
Srečanja treh dežel, ki ga od 1982 izmenjaje pripravljajo ljubljanska nadškofija, celovška škofija in videmska nadškofija, je bilo letos v Žabnicah, slovenski župniji pod Svetimi Višarji. Škofov je bilo pet: videmski nadškof Battisti, celovški škof Kapellari, ljubljanski nadško f Šuštar in škofa Kvas in Uran. Z njimi je somaševalo nad 80 duhovnikov. Vodilna misel srečanja je bila: Mir je božji dar in človekovo delo. K slovenosti so prinesli tudi kip svetov išarske Marije.
MATI SLOVENIJA
Nadaljevanje s prejšnje strani
v
Domovino samo sem našel v teh dobrih, trpečih ljudeh, ki potrebujejo nekoga, ki bi se jim ljubeče približal s srcem na dlani. Ki bijih objel in jim spet prinesel ljubezni. Mati - domovina čaka ljudi, ki bi znali poslušati njeno bolečino sužnosti in nasilja, krivic in tolikih smrti njenih otrok. Domovina čaka sina, ki bi jo prižel k sebi kakor betežno starko in bi se na njegovih prsih zjokala po vsem prestanem.
Domo vina čaka sočutja svojih dobrih sinov. Čaka, da bi ji podali roko kakor beraču ob cesti, da bi vstala v novo sončno jutro, da bi poletela kakor orel k soncu, svetlobi za veliko jutro resnične slovenske svobode v miru, sožitju in spravi.
Škofijska klasična gimnazija znova odprla svoja vrata
JANEZ KELHAR
Veliki, zgodovinski dan je za nami. Škofijska klasična gimnazija v Šentvidu je obnovljena in blagoslovljena. To zadnje dejanje pred začetkom pouka se je zgodilo 31. avgusta 1993 ob 17. uri. Dan kasneje, 1. septembra, ob 8. uri, je bila v šentviški cerkvi uvodna sv. maša, zatem pa seje začel pouk. Za vse nas, ki smo dolgo dobo živeli pod komunističnim režimom, zlasti pa za nekdanje gojence, se vse to zdi kot lepe sanje, saj je še pred leti izgledalo, da je poslopje Škofovih zavodov za vedno izgubljeno in da se v njem nikoli več ne bo opravljala dejavnost, za katero je bilo lc-to zgrajeno.
Poslopje nekdanjih Škofovih zavodov je bilo Ljubljanski nadškofiji vrnjeno v aprilu 1991. Slovenska Cerkev dobro ve, da so Slovenci po domala polstoletnem življenju v komunizmu moralno povsem osiromašeni. Ljudje so izgublili čut za prave vrednote, v njih so ubili zavzetost za delo, odgovornosti ni bilo, vse je bilo podrejeno komunistični ideologiji, ker nikjer na svetu, kjer je ta ideologija bila na oblasti, ni prinesla napredka. Slovenska Cerkev je svojemu narodu vedno stala ob strani in zato tudi ve, da so Slovenci potrebni temeljite
moralne prenove in da je tu treba zastaviti povsem na začetku, pri izobraževanju mladine. Ljubljanska nadškofija se je zato odločila, da nekdanji zavod sv. Stanislava obnovi in v njem znova uvede nekoč tako znano in upoštevano Škofijsko klasično gimnazijo. Nova klasična gimnazija bo javno priznana, slovensko ministrstvo za šolo in šport bo delno financiralo njeno delo s tem, da bo skrbelo za plače profesorjev kot tudi za redno delovanje šole. Učenci bodo plačevali šolnino, ki ne bo previsoka. Zal bo gimnazija samo štiriletna, ker sedanji predpisi osemletne gimnazije ne dovoljujejo. Cerkev upa, da se bodo predpisi spremenili in da se bo štiriletna gimnazija razširila na osemletno.
Že ko so obiskovalci slovesne blagoslovitve gimnazije stopali proti Zavodom, jih je iz zvonika šentviške cerkve pozdravljalo živahno pritrkavanje in v ljudeh ustvarjalo praznično vzdušje. Vhod v park pred gimnazijo je bil lepo okrašen. Levo in desno, na vsaki strani vhoda sta bila postavljena velika šopka cvetja. Vhod v gimnazijo je v desnem krilu poslopja, tam, kjer so bile učilnice tudi nekoč. Ko človek vstopi skozi ta vhod, mu naenkrat udari v oči lepota
prenovljenih prostorov. Vse se blešči v prijetni svetlih tonih, začuti se značilen vonj po novem. Obiskovalci, ogromno jih je bilo, so se takoj podali v prvo nadstropje v kapelo, kjer je bila slovesnost blagoslovitve. Kapela, ki sicer še kaže sledove uporabe prejšnjega gospodarja (v kapeli je bil takrat kino), je bila seveda mnogo premajhna za tolikšno število obiskovalcev. Sedeži so bili večinoma rezervirani za povabljene goste, ostali obiskovalci pa so se gnetli v obeh stranskih ladjah ali zadaj pod korom. Premnogi v kapelo sploh niso mogli in so svečanosti lahko prisostvovali le v avli pred njo.
Slovesnosti se je udeležilo mnogo znanih osebnostih iz slovenskega verskega in političnega življenja. Od slovenskih škofov je bil poleg metropolita dr. Šuštarja navzoč tudi upokojeni beograjski nadškof Alojzij Turk. Direktor Zavoda sv. Stanislava dr. Košir je uvodoma pozdravil vse znane osebnosti, ki so se slovesnosti udeležile. Med njimi smo opazili tudi ministra za šolstvo dr. Gabra. Daleč najmočnejšega aplavza je bil pri tem deležen obrambni minister Janez Janša. Njegova priljubljenost med ljudmi očitno raste, saj odkriva marsikaj, kar bi drugi radi prikrili (afera z orožjem na mariborskem letališču, pripombe v zvezi s sodno preiskavo te afere, itd.). Kot prvi je za direktorjem Zavoda dr. Koširjem spregovoril Lojze Peterle in povedal, da je vesel, ker je kot nekdanji predsednik prve povojne, demokratično izvoljene slovenske vlade, sodeloval pri odločitvi, da se Zavodi vrnejo slovenski Cerkvi. Ravnatelj gimnazije prof. Mlakar je povedal zanimiv podatek, da je v prvi razred vpisanih 158 dijakov, od tega nekaj več deklet kot fantov. Omenil je tudi, da so na začetku ravnali previdno in da so sprva mislili le na dve paralelki, zatem pa je zanimanje za gimnazijo rastlo, tako da je sedaj predvidenih pet vzporednih razredov. Končno je spregovoril še nadškof dr. Šuštar in izrazil svoje veselje nad ponovnim odprtjem škofijske klasične gimnazije in povedal, da z
31. avgust 1993 -zgodovinski dan za Škofove zavode v Šentvidu, ki bodo po 52. letih spet začeli služiti svojim namenom.
blagoslovitvijo prostorov prosi za božjo pomoč za vse, ki bodo v Zavodih delovali in se izobraževali, pa naj bodo to profesorji, učenci ali pomožno osebic. Lep delež k svečanemu vzdušju ob blagoslovitvi je s svojim petjem prispevala vokalna skupina Ave.
Po opravljeni blagoslovitvi so si obiskovalci obnovljene prostore lahko ogledali. Tu pa so vsi izražali svoje občudovanje. Vse je obnovljeno, v vseh prostorih je nov parket, vse je na novo prepleskano in pobeljeno, vse električne, vodovodne in ogrevalne instalacije so nove. Razume se, da je tudi vsa
premična oprema učilnic (klopi, stoli, kateder) nova. še celo dvigalo so vgradili, ki ga nekoč sploh ni bilo. V vseh prostorih je na častnem mestu križ, kar je za nas, v nekoč komunistični Sloveniji, tudi prijetna novost, saj so križ iz šolskih prostorov odstranili že takoj v letu 1945. Gre za izdelek kiparja Goršcta. V prvem nadstropju so naslednje učilnice za poseben pouk, ki zahteva ustrezno opremo: fizika, računalništvo (v učilnici je 15 računalnikov IBM), kemijski laboratorij, glasbeni pouk, biologija (v učilnici je 40 mikroskopov), atelje za likovni pouk.
V	tem nadstropju je še zbornica za profesorje in trije prostori za vodilno osebje gimnazije. Poseben prostor je predviden za knjižnico. Ob njem je manjši prostor, kjer bo čitalnica. Celo na posebno sobo za meditacijo niso pozabili. Res je, da so nekateri od teh prostorov še prazni (npr. knjižnica, mcditacijska soba), nedvomno pa bodo tudi te prostore prav kmalu napolnili z ustrezno opremo.
V	visokem pritljičju so prostori za osnovni pouk. Učilnic je za sedaj .pet, z oznakami 1A do 1 E. V obeh etažah je še precej sob, ki so za sedaj še prazne. Predvidene so za nove razrede, saj ko bo gimnazija v celoti zaživela, bo potrebnih 20 učilnic za osnovni pouk, če bo sedanje število vzporednih učilnic ostalo nespremenjeno. je pa tu še vse drugo nadstropje, ki pa za ogled ni bilo odprto.
V	teku je že drugi del obnove, delajo v osrednjem traktu, kjer je spodaj dvorana (ta je nekoč služila tudi za telovadnico) ter nad njo, v prvem nadstropju, kapela. V tem delu Zavodov bo Slovenski dom s prostori za razne prireditve, razstave in seminarje, knjižnica za slovensko, v tujini izdano literaturo, manjši hotel za Slovence, ki bodo prihajali na obisk v domovino, pa morda še kaj.
Šele zdaj, po obnovi, se dobro vidi,v kako slabem stanju je jugoslovanska vojska pustila poslopje slovenski državi. Ob prehodu iz obnovljenega trakta v stari, še ncobnovljeni del, kjer je tudi kapela, je to še posebno udarjalo v oči. Vojaki so znani po tem, da z opremo
mačehovsko ravnajo. Obnavljali so le tisto, kar so morali in to šele takrat, ko je kaj odpadlo, se pokvarilo ali kako drugače postalo neuporabno. Tu je potrebno izreči vse priznanje podjetjem, ki so zavode gradili, saj je njihovo delo moralo biti izredno solidno, da je zdržalo do današnjih dni. Možno je tudi, da so vojaki marsikaj pokvarili ali uničili iz gneva, ker so morali Slovenijo zapustiti. Slovenija je bila in ostala za naše nekdanje južne brate obljubljena dežela. V Sloveniji vlada red, ki pa južnjakom ni ravno v krvi. Radi sicer živijo v urejenem okolju, da pa bi za red kaj naredili, to pa jim je že pretežko. Tovrstnih izkušenj imamo iz časa sožitja z njimi več kot dovolj.
Neverjetno je, da je obnova uspela v tako kratkem času. Delati so začeli šele v letošnjem marcu, dne 1. septembra 1993 pa se je začel pouk. V Sloveniji smo iz časa komunizma vajeni, da se nobeno delo ne konča v roku, ki je načrtovan in določen s pogodbo. Običajno je temu vzrok pomankljivost denarja ali slaba organizacija dela. To pot je stvar potekala drugače, izgloda, da je vsakdo odgovorno in v roku opravil svoje delo. V domovini nam je dobro znano, da slovenski Cerkvi uspeva vse, česar se loti. Tudi tu je Cerkev pravo nasprotje komunizma, ki mu ne uspeva nič.
Dne 1. septembra 1993 se je v Sloveniji začel pouk za vse srednje šole, zato tudi za Škofijsko klasično gimnazijo. Prvi šolski dan se je začel s sv. mašo, ki jo je v šentviški cerkvi ob 8 in ob številnih so maševale ih daroval nadškof dr. Šuštar. V pridigi med sv. mašo je omenil, da prosimo predvsem za darove sv. Duha. Ne prosimo za materialno ugodje, marveč zlasti za duševne in umske darove, ki jih daje Bog. Izrazil je željo, naj bi poučevanje na novi gimnaziji bilo nekoliko drugače, kot je to žal še vedno na večini slovenskih srednjih šol. Uvod v pozdrav miru med sv. mašo je izrekel ravnatelj prof. Mlakar in povedal, da je Zavod sv. Stanislava prestal že tri vojne, in izrazil željo, naj bi bil sedanji mir trajen, da bo gimnazija lahko nemoteno opravljala svoje poslanstvo. Po sv. maši je prof. Mlakar v cerkvi predstavil celoten profesorski zbor, ki ima 8 članov, in za vsakega člana povedal, kaj bo poučeval in kakšno je bilo njegovo dosedanje pedagoško delo.
Po končanem obredu v cerkvi so se dijaki, njihovi starši in drugi udeleženci uvodne sv. maše v sporedu, na katerega čelu je bil g. nadškof, podali v Škofove zavode. Tam je nadškof dr. Šuštar odklenil vhodna vrata gimnazije in ključ zatem izročil ravnatelju prof. Mlakarju z željo, da bi bilo izobraževanje na novi gimnaziji takšno, da bo res pripravljalo na življenje. Zatem so si starši ogledali
novo urejene šolske prostore, dijaki pa so se kmalu zatem podali v učilnice in začeli s poukom.
Ljubljanska televizija se je dne L septembra 1993, ko je bil v Sloveniji začetek pouka, o osrednjem dnevniku ob 19.30 sicer spomnila dokaj nepomembne šole v Jančah pri Ljubljani, niti trenutka pa ni posvetila ponovnemu odprtju Škofijske klasične gimnazije po oseminštiridesetletni ukinitvi njenega dela. Pri tem so na televiziji popolnoma prezrli dejstvo, da je Škofijska klasična gimnazija bila prva popolna slovenska gimnazija sploh, da si je s svojim delom ustvarila sloves, ki do danes še ni bil presežen, in da je dala slovenskemu narodu nemajhno število izobražencev.
Obnovljeni Škofijski klasični gimnaziji želimo kar najuspešnejše delo. Naj mladini v največji meri posreduje vrednote, ki mu jih komunistična ideologija ni mogla dati.	•
POGOVOR Z VODITELJICO
Nadaljevanje s str. 300
Za obleke je skoraj vedno prevzela glavno skrb Magda Češarek, za scenerijo pa zadnja leta skrbi Andrej Golob. Za slavnostne prireditve nam pomaga tudi Albin Magister.
Vsako prvo soboto imamo šolsko sv. mašo, pred katero se šolarji morejo spovedati, kar je res lepa priložnost. Več kot 20 let nam je hodil maševat msgr. Orehar. Ko je obnemogel, je tudi to prevzel naš katehet France Bergant.
Kdo pa poleg vas in kateheta Franceta Berganta poučuje letos v Prešernovi šoli?
V tem letu poučujejo v vrtcu Pavla Petek in Irenka Zarnik, obe šolani vrtnarici, v šoli so pa Helena Zarnik, Veronika Vivod, Monika Češarek Kendova, ki uči nepretrgoma že trinajsto leto, Nadica Kopač Groharjeva, tudi že štirinajsto leto. Obe sta znatno prispevali k zadnjemu šolskemu programu. Obe sta po poklicu učiteljici in, ko sta si ustanovili družini, sta pustili poučevanje v argentinski šoli, ostali pa sta zvesti slovenski.
Učiteljica petja je v tem letu Mojca Jelenc. Uvedli smo spet telovadbo, ki jo vodita Marjan in Kristjan Vivod.
Katere šolske prireditve ste pripravljali redno vsako leto? In še kakšne druge ob posebnih priložnostih?
Vsako leto pripravimo očetovsko in materinsko proslavo, vsaki dve leti I smo na vrsti za skupno šolsko priredi- r
tev v Slovenski hiši; potem pri pozdravih visokih gostov in domd na Pristavi ob važnejših obletnicah Prešernove šole. Seveda se vsako leto poslovimo z nastopom vseh šolarjev in občasno smo pripavljali tudi kratke Miklavževe igrice.
Ali so vam starši otrok učencev stali ob strani? In odbor staršev je vedno deloval?
V veliki večini primerov somi starši pomagali in me podpirali največ s tem, da so pomagali otrokom pri učenju in sploh spremljali šolsko delo. Odbor staršev je po ustanovitvi prvega odbora redno sodeloval. S hvaležnostjo se spominjam predsednikov teh šolskih odborov, kot prvega Marjana Pograjca, potem Jožeta Škulja, Rajmunda Kinklja, Ivana Kopača, Poldeta Goloba, Avgusta Poglajena in Janeza Jelenca. Sedaj pa vodi ta odbor Metka Kopačeva.
Ali ste v Argentini učili še kje drugje poleg Prešernove šole?
Kot sem v začetku omenila, sem začela skupno z Angelco Klanškovo poučevati v San Justu in ostala tam dve leti; pozneje sem pa poučevala, mislim, da približno 10 let, v Gregorčičevi šoli v San Miguelu. Tja sem hodila le dva dni v tednu, en dan po delu v Tintoreriji Moron. Na tisto dobo v San Miguelu imam zelo lepe spomine, saj je večina staršev z ljubeznijo in pripravljenostjo sodelovala z menoj. Pouk smo imeli pri Lazarjevih ali pri Kogovškovih. V letu 1969 so šolarji prišli v Prešernovo šolo. Delo v tej šoli res ni bilo zaman, saj sta sedaj v naši šoli dve učiteljici hčerki nekdanje učenke Ljudmile.
Kaj ste želeli doseči s poučevanjem in vzgojo? Ali imate vtis, da ste to v glavnem dosegli?
Zelo sem želela, da bi vsi naši otroci znali dobro slovensko, da bi poznali našo domovino Slovenijo, da bi jo imeli radi, da nikoli ne bi pozabili, da so slovenskega rodu. Da bi zrasli v dobre, poštene ljudi, ki bi jih v življenju vodila globoka vera.
Upam in imam vtis, da je bilo precej doseženega, vendar se jih je kar precej odtujilo, a sem prepričana, da se trdno zavedajo, da so slovenskega rodu in da bodo ostali zvesti veri.
Vrniva sc k začetku vašega poklica in učenja. Kje ste sc usposobili za učiteljico? In kje prvič učili?
Učiteljišče sem obiskovala pri
uršulinkah v Ljubljani in tam tudi maturirala leta 1943. Tako je letos v juliju minilo že 50 let, odkar sem učiteljica. Hvaležna moram biti svojemu očetu, ki se je v težkih medvojnih razmerah odločil, da me je poslal iz Jesenic z bratom Jožetom čez državno nemško mejo, da bi mogla doseči učiteljski poklic na slovenskem učiteljišču. Januarja 42. leta smo brat in sestrična Marija, ki je bila tudi učiteljiščnica, ponoči na skrivaj prestopili „aržavno“ mejo pri Št. Vidu nad Ljubljano. Prešli smo mejo s pomočjo dobrih ljudi in na prošnjo in moledovanje naše tete, Marijine mame, da so nas stražarji spustili skozi.
Danes premišljujem, kakšen pogum sta imela starša, da sta 18-letno dekle poslala čez mejo. Očetove besede so bile: „Le pojdi v Ljubljano, da boš po vojni šla učit slovenske otroke na Koroško", saj je trdno upal, da bo Koroška pripadla Sloveniji.
Čisto tako se ni zgodilo, vendar sem učila otroke na Koroškem — katere smo pa pripeljali s seboj oz. so prišli z nami preko Ljubelja.
In tako sem sem odgovorila na drugo vprašanje, kje sem prvič učila.
Torej ste sodelovali s šolstvom že v begunskih taboriščih?
Kot sem pravkar omenila, sem začela učiti v taborišču v Spittalu, kjer mi je bil najprej dodeljen otroški vrtec, kjer se pa nisem najboljše počutila in ne znašla, saj tudi nisem bila pripravljena na to delo. Potem sem pa dve leti in pol poučevala z veseljem v ljudski šoli. Še danes se ob srečanjih veselo pozdravim s takratnimi učenci, posebej še z Andrejem, dirigentom sanjuškega mladinskega zbora, ki je bil prisrčen učenec v mojem 2. razredu v taborišču.
Kolikokrat ste spremljali šolsko kolonijo v Počitniški dom dr. Rudolfa Hanželiča?
V Argentini sem šla prvič sama na dolgo pot v Kdrdovo, ko sem na večkratno vabilo šla k dr. Hanželiču v Dolores zaradi šolske kolonije. Želel se je osebno pogovoriti o vsem, kako naj bi se kolonija organizirala in kako naj bi potekala. In tako smo prvi dve koloniji spremljale tri učiteljice: Anica Šemrov, Marjana Batagelj in jaz; potem dolga leta ne, zadnja leta pa, če se ne motim, sem bila osemkrat s kolonijo v lepem Doloresu.
Kaj bi dejali za konec?
Obisk
mezzosopranistke BERNARDE FINK
Na kulturnem večeru Slovenske kulturne akcije je bil v petek 24. septembra v veliki dvorani Slovenske hiše solistični koncert mezzosopranistke BemardeFink-Inzko, kije bila na obisku domače družine v Buenos Airesu. Na koncertu je pela samospeve slovenskih, španskih in čeških pesmi. Pri klavirju jo je spremljala Alicia Mazzicri. Srečanje naše pevke svetovnega formata in slovesa in slovenskega buenosaireškega glasbenega občinstva je bilo prisrčno doživetje.
Bernarda Fink je solopevske študije dovršila v Instituta Superior de Arte Teatra Colon in je v tem gledališču po letu 1982 večkrat nastopila. Obenem je pela oratorije in kantate pri Academia Bach in Festivales Musicales de Buenos Aires.
Potem ko je prejela prvo nagrado za mezzosopran na natečaju „Nuevas voces liricas", je odšla v Švico, kjer seje nadalje izpopolnjevala.
Dirigent Michcl Corboz jo je od vsega začetka vabil na koncerte po svetu. Z njim je tudi posnela za CD plošče Rossinijevo Potite Messe Solcnnellc, Mozartovo Mašo v c-molu in Haydnovo Cecilien Messe.
Med drugimi dirigenti je pela pod taktirko Ferdinanda Leitnerja, Claudia Sci-moneja, Leopolda I lagerja, Jirija Belohla-veka in Reneja Jacobsa in skupaj z orkestrom Mozarteuma iz Salzburga, orkestrom Suisse Romande, Praškimi simfoniki, Češko filharmonijo, Londonsko filharmonijo in drugimi.
V opernih vlogah je nastopala v ženevskem Grand Theatre v Montevordijevcm Orfeju, Honneggerjevi Ivani Arški in Humpedinckovi Janko in Metka. V Deželni operi v Salzburgu pa je pela Dorabello v Mozartovi Cosi fan tutte.
Leta 1990 je prvič nastopila na Salzburškem festivalu in na dunajskih Festvvoohen. Pozneje spet v Salzburgu in na Praški pomladi. Pela je že po vsej Evropi, trikrat na Japonskem.
Med številnimi ploščami, ki jih je posnela, je omeniti opere: Rossinejcvo Zelmiro (Claudio Scimone), Handlovo Amadigi (M.Minkovsky),I landloviFlavioinJulius Caesar (Rene Jacobs) in Monteverdijevo II ritorno di Ulisse in Patria (R. Jacobs).
Ob koncu bi še to rada povedala, da sem srečna, da imamo v Prešernovi šoli dobre, skrbne učiteljice, ki z veseljem in ljubeznijo poučujejo vsako soboto. Vse so bile učenke naše šole. To mi daje veliko upanje, da bo še dolga leta na Pristavi živelo slovensko življenje, saj mu je bistvena podlaga slovenska šola.	e
Slovenski mučenec LOJZE GROZDE
VIII. „Kdai boste vlekli ljudi za seboj?"
Že pri opisovanju Grozdetovega boja z marksističnim tekmecem smo videli, kako je Lojze vedno odločno branil katoliško prepričanje in ga vneto utrjeval v svojih tovariših. Tudi se ni nič bal, da bi morda zaradi te odločnosti padel v nemilost pri profesorjih. A pri tem je bilo njegovo vedenje do vseh profesorjev, naj so bili kakršnega koli prepričanja, zmeraj spoštljivo in njegov nastop lepo umirjen tudi ob takih priložnostih, ko je branil pred njimi katoliška načela.
Nekoč je v šoli prišlo na vrsto vprašanje o razmerju med umetnostjo in nravnostjo. Profesorje razlagal, kakor da je umetnost avtonomna, da se ji ni treba ozirati na nravne zakone.—Grozde takoj dvigne roko — drugače je zlepa ni dvignil, da bi morda vsiljeval svoje znanje — in mimo pove, da je umetnost kakor vsako drugo človeško delovanje podrejena neizprcmenljivim božjim zakonom, vpisanim v samo človeško naravo.
Profesor je kar osupnil. Kako je mogoče, da v takih vprašanjih že pctošolec pokaže tako zrelost in obenem tako odločnost. Pristavil je k Lojzetovim mislim nekaj svojih, a tako, da so dijaki vendarle dobro čutili, da je zmagal Lojze. Saj so tudi vedeli, da profesor Lojzeta ceni zaradi njegovega vedenja, kakor tud i zaradi znanja.
Sošolec, znan z Lojzetom od pete šole dalje, pripoveduje, kako se je Lojze rezen s pridnostjo odlikoval pred sošolci tudi v tem, da je že v peti šoli imel prav čvrst svetovni nazor. „Ni iskal resnice in spoznanja v vsaki knjigi, ki mu je prišla v roke, ne vdebatah s tovariši ne pri predavanjih profesorjev. Že takrat se je zavedal, rekel bi, vsak hip, kaj hoče, kašen cilj ima in kaj je glede na ta cilj dobro ali slabo. Vsi njegovi sošolci, ki so bolj ali manj vsak dan menjavali nazore in cilje, so dobro vedeli, kakšen nazor bo zastopal Grozde. Res, sošolci! Kdaj je Grozde tudi z eno samo besedo zdvomil nad svojim katoliškim nazorom? In kje je samo eden izmed nas, ki bi od pete dalje ne menjal svojega gledanja na svet?"
To zgodnjo Lojzetovo odločnost lepo pojasnujeo dogodek iz pete šole. Profesor je razlagal Tavčarja. Nekaj dijakov je prav živahno posegalo v profesorjevo razlago z dogajanji, ki so jim že oni sami prišli na konec. Tudi Lojze sc je oglasil. „No, Grozde?" Po prvih besedah je razred osupnil. Grozde ni pomagal razlagati, ampak je ugovarjal. Gladko je na-
ANTON STRLE
vajal reči, o katerih se večini še sajalo ni: Zvon,Slovan,Mahnič,stranke—ej,za te reči je bil Lojze izvedenec! Zoper Mahniča si ni dal reči niti besedice, pa četudi od profesorja. Saj na Mahniču je gradil svoje prepričanje! No, stvar se je končala brez debate, ker je profesor rekel: „Saj, saj imate prav. No, kar dalje!"
A Grozde ni suženjsko zagovarjal prav vsake trditve, ki jo je Mahnilč kdaj postavil v kritiki posameznih slovstvenih del in pri kateri niti sam ni brez pridržka in trmasto vztrajal. —Lojzetovo navdušenje za Mahniča razume le tisti, ki je sam z odkritosrčno ljubeznijo do resnice preučeval življenje in delo tega svetniškega škofa in — kljub nasprotnim obrekovanjem — velikega narodnjaka. Grozdetu, ki je Mahniča dobro poznal, so se tisti, ki so brez kakega temeljitejšega poznanja stvari govorili o Mahniču, enem izmed največjih slovenskih mož, samos prezirljivim nasmeškom, zdeli naravnost smešni. —Iz Mahniča je Lojze črpal odločnost v izpovedovanju katoliških načel in v ravnanju po njih. Se prav poseben vtis je napravil nanj programa tičniMahničev vzklik „Boginvera nad vse drugo, narodom pravica, krščanskemu ljudstvu vstajenje!"
Gotovo je Lojze ob svojem trdnem prepričanju o resničnosti tega, kar je zagovarjal, kdaj s svojimi sošolci tudi preostro debatiral. Ko je nekoč v razredu pobijal sošolčevo zmoto, jo prijatelj dejal Lojzetu: „Lojze, resnico podajaš, a ne na pravi način!" — A je že tako res, kakor pravi P. Charles: „Krepko prepričanje ima včasih nekoliko neljub zunanji izraz, in tisti, ki res krepko hočejo, so v nevarnosti, da kdaj nekoliko neprijetno zadenejo ob bližnjega. Če plavaš nasproti toku, ne gre naprej drugače, kakor da močno udarjaš z rokami proti vodi, ki te obdaja..." Pa saj po besedah istega pisatelja življenje človeka, ki hoče biti apostol, sploh nima tega namena, da bi bližnjega zibalo in ponavljalo nežne, uspavajoče popevke tistim, ki so okoli njega.
Pri tem je bil Grozde zmeraj pripravljen, da svoje napake popravi, če ga je kdo nanje opozoril. Tovariš mu je nekoč povedal, kako je prefekt v pogovoru z dijaki mimogrede omenil, da je Grozdetov nastop vendarle preoster, čeprav je sicer primeren. Povsem mirno je Lojze to sprejel in rekel: „Mogočc. Dobro, da si mi povedal. Se bom skušal popraviti; sam vidim,da sem včasih res bolj tako... Pro-
sim, da mi vselej odkrito poveš, kadar opaziš na meni kako napako; za to ti bom iz srca hvaležen." Drugi pripoveduje: „Kar osupnil sem, ko sem mu nekoč nevoljen zabrusil v obraz, češ da je domišljav in da tako tudi drugi sodijo o njem, pa se mi je vidno zadovoljen zahvalil za opozorilo in me prosil, naj ga le večkrat spomnim na napake: „Vcš, jih imam veliko. Pa se jih bom z božjo pomočjo skušal čedalje bolj znebiti."
Ob svoji nepopustljivosti v načelih je bil tudi do tovarišev, ki so mu nasprotovali, vedno prijazen in v sodbah prizanesljiv. Če ni bilo potrebno, tedaj sploh ni izrekel sodbe. Ko so se mu nekateri prijatelji glede nazorov oddaljili, je ostal z njimi še naprej v tesnih stikih, bilo pa mu je zelo hudo zanje. „Kako je tega fanta škoda!" je včasih dejal. „Lahko bi veliko dobrega storil, pa bo povprečnež ali pa bo celo popolnoma zašel."
Rad je pomagal tovarišem pri učenju, in sicer brez razlike vsakomur, naj so bili takega ali drugačnega prepričanja; žrtvoval je za to mnogo dragocenega časa. Zlasti sc je pokazalo v šoli. Pred marsikatero grško ali latinsko uro je kar vse stalo okoli Grozdeta, ki je na glas prevajal najtežje odstavke! Videlo sc je, kako dobro je razumel misel sv. Avguština,da je treba greh in krivo nazore sovražiti in jih z vso odločnostjo pobijati, a pri vsem tem grešnika in tiste, ki so v zmoti, z resnično iskrenostjo ljubiti. — Sicer pa je bil mnenja, da sc mora prava nesebična ljubezen kazati posebno v tem, da bližnjemu odkrito povem resnico, čeprav je morda neljuba, in ga ne pustim tavati v zmotah.
Ko tovariš opisuje Lojzetovo značaj-
nostin načelnost, pristavlja: „Kadar jebil govor o vsakdanjih stvareh, je bil pri-pra vi jen z vsakim govoriti o vsem; veliko bolj kakor kdo drug je razumel svoje tovariše, zato ni nikdar nepremišljeno sodil. Ne spominjam sc, da bi kdaj komu kaj odrekel, kar je bilo v njegovi moči. Psovke ali nepremišljene besede nisem slišal iz njcgovihust. Tudi praznih besedi ne."
Zato je imel v razredu pri vseh sošolcih iz leta v leto večji ugled.
Kakor je bil Lojze odločen v načelih, tako je bil tudi v dejanjih. Če je spoznal, da je kako ravnanje pravilno, ga od njega zlepa niso mogle odvrniti ne besede ne zgled okolice. — »Grozde je zmeraj v opoziciji, seveda spet njegova načela!...
Če bi drugi vsi hoteli iti na Golovec, bo Grozde gotovo hotel iti na Barje," sc je nekoliko pol v šali pol zares pritoževal nad njim.
Ta odločnost se je pokazala dostikrat tudi v malih stvareh. Ko je kdaj prišel — vselej le za malo časa—na obisk k svojim znancem v Ljubljani, so ga včasih pripravili do tega, da je z drugimi prisedel k igranju kart. A ko je prišel čas, ki si ga je določil za odhod, je prenehal kar sredi igre in se poslovil; nobeno prigovarjanje ga ni moglo pridržati. Zaradi te „trme" so bili včasih že kar jezni nanj.
Upreti se večini, ki bi te rada potegnila s seboj v povprečnost in na slaba pota, je Lojze znal kakor nihče drugi. V tem so ga nehote morali občudovati vsi. „On pač ni tak kakor mi drugi. Je nekaj posebnega," je večkrat kdo dejal, če si komu pokazal na Grozd etov zgled. Nekak izraz Lojzetove nepopustljivosti v načelih ali, kar je isto, značajnosti, doslednosti v mišljenju in ravnanju ter nedostopnosti za slab zgled, je tudi njegova pesmica iz četrte šole:
V	čolniček bom skočil in na morje zaveslal.
Tam viharje bom izzval, ko z vso silo privrše, sam bom vsem nasproti stal sredi besnega morja, sredi spenjenih vodit.
V	boju bom dočakal dne in bo srečno mi srce.
Ob koncu sedme šole piše o izletu v planine: »Kdaj vas spet obiščem, planine drage? Kdaj me spet od blizu razveselite s svojo lepoto, kdaj sc pri vas naužijem svežega zraka inbrezskrbne prostosti?... Časi nas kujejo, vijejo in drobijo, kdo je dovolj močan, da se jim poda? Vas ne premaknejo, toda ali bom zdržal jaz?... Morda vas kmalu spet pozdravim, silni
velikani slovenske zemlje. Vi stojite, tudi jaz hočem stati!" — Planine je Lojze zelo ljubil, čeprav jih zaradi svoje revščine ni mogel veliko obiskovati. Da ste ga videli, kako je njegov ostri pogled postal mehak in žareč od veselja, kadar je dospel na kak razgledni vrh. Kar roke je razprostrl, kakor da bi hotel z njimi objeti vso to lepoto, in kar naprej vam bi vriskal in pel.
Skrbno pa se je čuval mehkužnega sanjarjenja, ki toliko mladih ljudi ovira, da nikoli ne pridejo do prave možatosti, ki je prav lepo združljiva z veselostjo, do tiste možatosti, ki je lastna resnični značajnosti. V začetku šeste šole so nekoč šli v gledališče. Potem je Lojze pisal: »Morda bi bilo bolje, da bi igre ne bil videl. Preveč čustvena je zame. Kako mehkobno bolno sem razpoložen. Neko čudno sanjavo hrepenenje se hoče oglašati v meni, hrepenenje po nečem sladkem in lepem. Ne, ne! Pustim sanje sanjačem, čas terja od nas moža! Dandanes časi hitro zore, tako da mora biti mladenič že zrel mož." Iz Preglja si je Lojze zapisal: »Žalostna nam majka! Ljudstvo brez hrbtenice; pevci, pivci in samo tihi nikdar. Babe. Dedci v kiklah, fej!"
S svojo doslednostjo in značajnostjo si je moral Lojze prav pri najboljših in najresnejšeih tovariših pridobiti ugled. Tudi pri nasprotnikih! Sošolec docela drugačnih nazorov je dejal: »Grozde je res značaj; to je fant, s katerim lahko vsaj odkrito govorim!" Če bi vsi dobri fantje pokazali v dobrem vsaj toliko poguma, kakor ga največkrat slabi fantje pokažejo v zlem—tako je bilo Grozdetovo mnenje — bi rešili marsikaterega tovariša, ki je na razpotju; če bi pri dobrih fantih videl značajnost, pogum in odločnost v dobri stvari, bi se pridružil njim in vzdržal na pravi poti — a kako naj mladega fanta pritegneš s strahopetnostjo in mehkužno popustljivostjo?
Tovariš, ki se z Lojzetom ni strinjal v vseh rečeh, posebno še, ker je kot meha k, čustven značaj dolgo časa čutil do Lojzeta zaradi njegove vsaj zunanje hladnosti in navideznega razumarstva hud odpor, piše, kako je vendar imel Lojze nanj že tedaj močan vpliv: »Kadar sem bil v negotovosti, sem skrivaj opazoval in poslušal Lojzeta; potem sem takoj vedel, kaj naj storim ali kakšno mnenje bo pravilno... Čestokrat je prav njegov molk vplival bolj kakor besede. Videl sem, da bi mi Lojze dostikrat kako stvar očital, da bi me o čem poučil, pa je predobro poznal mojo trmo, zato je rajši molčal... Njegov zgled, časih le samo pogled, je povedal in dosegel več, kakor še tako lepe besede."
»V razredu," tako piše sošolec, »sem
Stična mladih
Nad 8.000 mladih Slovencev se je pod geslom »Da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju" zbralo v Stični v soboto 18. septembra. Somaševanje slovenskih škofov in 140 duhovnikov je vodil apostolski nuncij Celata. Mladim je naročal: »Cim globlje bo vaše prijateljstvo s Kristusom,toliko trdnejše bo v vas »resnično življenje«, tem večja bo v vas moč, da to življenje spoštujete in branite pred tistimi, ki ga uničujejo v tem našem času vojn, genocidov, splavov, evtanazije, droge, vseh mogočih izkoriščanj, kršenj temeljnih človekovih pravic in zlorab bogastva narave."
V_________________________
nekoč vprašal svojega sošolca, kakšno mnenje ima o Grozdetu. 'Grozde je avtoriteta v razredu. Ta bo v življenju še marsikaj dosegel, če se bo odlikoval v tej smeri/ je dejal." — »Prenekaterikrat je marsikdo izmed nas na tihem vzdihoval: 'O, ko bi mogel biti Grozdetu vsaj nekoliko podoben!'" Enako se je Lojze zelo priljubil pri profesorjih, tudi pri tistih, ki so vedeli, da se po mišljenju od njih povsem razlikuje.
Prava načelnost in značajnost nikakor ne odbija okolice, marveč jo pridobiva in dviga. Kot sedmošolec opozarja Lojze tudi svoje tovariše: »Kaj mislite, kd a j boste vlekli ljudi za seboj? Ali takrat, ko boste drveli brez misli, kamor vas ženč valovi množice, ali takrat, ko boste strahopetni in se boste potuhnili, ko bi morali pokazati svoja načela? — Nikakor! Naj se zdi trenutno kakor koli, vendar je res, da so vtisnili stoletjem obraz svoje osebnosti le tisti ljudje, ki so imeli jasna načela in res močno voljo; ki so imeli pogum, da so šli, če je bilo treba, tudi proti toku množice, tako da so končno oni potegnili množico za seboj, ne pa obratno. Danes je treba svet prenoviti. Topa zmorejo le tisti, ki so pogumni in močni, in taki moramo biti mi! Ne smemo iti s svetom v pogubo, ampak svet mora iti z nami v — rešenje! Zato pa: ne bodimo trst, ki ga veter maje!"
Sošolec je Lojzetu nekoč — sicer v zasmeh—dejal: »Ti boš še poginil zaradi načel!" S tem mu je — čeprav nevede — dal veliko priznanje in izrekel nekaj, kar se je z Lojzetom že v resnici zgodilo. — Toda umreti zaradi načel Kristusove Cerkve sc pravi umreti zaradi Kristusovih načel, umreti za Kristusa samega. Kakšna čast!	»
Prof.
Alojzij Luskar — umrl
V torek, 14. septembra 1993, je umrl na svoji fari na Kamnu na Koroškem salezijanskiduhovnik, profesor ALOJZIJ LUSKAR. V letih 1945-49 je v avstrijskih taboriščih Lienz in Spittal ob Dravi na slovenski begunski gimnaziji poučeval j verouk, kjer dijakom ni bil samo odličen katehet, ampak tudi prijatelj in duhovni oče. Ustanovil je tudi dijaško Marijino kongregacijo, nižješolsko in višješolsko, j kjer je mladini ob Marijinem zgledu in pod njenim praporom vcepljal ljubezen doCcrkve, do apostolata in do misijonov in ji razlagal, kaj pomeni: SENTIRE CUM ECCLESI A. Kongregacijskih maš in izletov s profesorjem Luskarjem dijaki begunske gimnazije niso pozabili. Zmeraj nasmejan, veder, je znal združevati „dulcc cumutilc", ko jih je pripravljal na
življenje.
Ko sc jo ta gimnazija proti koncu leta 1948 in v začetku naslednjega leta začela krčiti — zaradi izseljevanja dijakov in profesorjev čez ocean v severno in južno Ameriko, je postal še zadnji ravnatelj tega učnega zavoda.
Ena od njegovih učenk sc ga takole spominja:
„G. profesorja Luskarja se spominjam ved no prijazno nasmejanega. Vselej, kadar si ga srečal, si čutil, da ti proži svoje roke nasproti, pripra vi jen priskočiti na pomoč v kakršnikoli potrebi.
Bil je naš katehet. S kredo v roki nam je na tabli utrjeval svoje razlage, da bi nam prodrle čim globlje v srce. Potegnil je navpično črto: „To je božja volja," potem čeznjo še vodoravno: „To pa je naša volja — in tako nastane križ..."
Bil je naš kongrcgacijski vod itclj. Naši kongregacijski sestanki, kongrcgacijskc koralne maše, kdo bi jih pozabil! In tista večno lepa pesem: „Salvc, Regina!"
In naši kongregacijski izleti! Nosili smo s seboj za okrepčilo pridelke kongrcgacijskc njivice, ki nam jo je on oskrbel. Teknil nam je krompir, pečen v žerjavici, svežili so nas paradižniki, za posladek pa je bil „pcsin" sirup, ki smo ga skuhali iz sladkorne pese, in morda še sladkorček, ki sc jo prikazal iz njegovega žepa — za več ust eden, ali pa bučne pečke...
Bil nam je oče. Kdo sc ne spominja solz v njegovih očeh, ko smo sc drug za drugim poslavljali za na pot v širni svet! „Zbirajte slovenske pesmi! Slovenska pesem bo tista, ki vas bo najdaljc spremljala v tujini." Poslušali smo ga, iskali, prepisovali in prepeli, kjerkoli smo kaj
našli. Moja „popotna" pesmarica je vsebovala kar 200 pesmi. Kolikokrat je bila prelistana in prepeta med našo mlado družbo v prvih izseljenskih letih! Še moji otroci so sprva zajemali iz nje. In še danes, ko se ji je pridružilo toliko tiskanih pesmaric, jo ponosno in hvaležno hranim kot dragspomin pravna očeta Luskarja."
V soboto, 2. oktobra, je bila v Slovenski cerkvi na Ramon Falconu maša za pokojnega profesorja, pri kateri se je zbralo veliko njegovih učencev in prijateljev, zbranih iz vseh koncev Buenos Airesa in okolice, da pomolijo za pokoj njegove duše.
Njegovemu bratu dr. Francetu Lus-karju, ki živi v Malargiie v mendoški provinci, naše iskreno sožalje!
Pater
Janko Koncilja
6. oktobra je umrl v Ljubljani jezuitski pater Janko Koncilja. Rojen je bil 1909 v Mekinjah pri Kamniku, v duhovnika posvečen pa 1940.1948 ga je režim obsodil na 5 let in 7 mesecev zapora. Lani smo v naši reviji objavljali njegove članke o molitvi. Še nekaj jih imamo v zalogi, ki nam jih poslal in jih bomo ob priložnosti objavili.
Zadnja fotografija prof. Luskarja. 13. maja 1993 ga je obiskal Jože Tomaževič
in sta se takole pogovarjala.


( Iz naše kronike )
Mladinski dan s celodnevno prireditvijo je bil v nedeljo 29. avgusta v Slovenskem domu v Carapachayu, v nedeljo 5. septembra na Pristavi v Castelarju, v Našem domu v SanJustu v nedeljo ^.septembra, v Slovenski vasi v nedeljo 26. septembra, v Slomškovem domu v nedeljo 31. oktobra, osrednji mladinski dan pa je bil v Slovenski vasi v nedeljo 14. novembra. Na sporedu je povsod mladinska maša, šport in tekmovanje, kulturni program in družabni del.
Rožmanov dom je praznoval obletnico blagoslovitve v nedeljo 29. avgusta z mašo, nagovorom lic. Ivana Korošca in skupnim kosilom.
Ob 50-lctnicl Turjaka, Grčaric in ustanovitve Slovenskega domobranstva je bilo v cerkvi Marije Pomagaj maša za gen. Rupnika, dr. Hacina in pobite domobranec, po maši pa je pred spomenikom junakom govoril Marjan Loboda.
Večer v spomin Ladislava Lenčka je Slovenska kulturna akcija priredila v Slovenski hiši v soboto 11. septembra; osebnost, delo in pomen Lenčka sta predstavila Lojze Rezelj in Stanko Jerebič.
Ob 45-lctnici slovenske službe božje v San Martinuje bilo v nedeljo 12. septembra žegnanje z zahvalno sveto mašo in skupnim kosilom v Slovenskem domu.
Zdravnik dr. Miha Stariha je govoril na sestanku Zveze žena v Slovenski vasi v soboto 11. septembra.
Na izseljensko nedeljo, 5. septembra, so v cerkvi Nuestra Senora de los Emigrantcs v Buenos Airesu (Boca) s škofom Rossijem somaševali zastopniki narodnih skupnosti. Slovensko versko skupnost je zastopal delegat dr. Alojzij Starc in skupina rojakov v narodnih nošah s slovensko zastavo.
Duhovnih vaj za može, ki jih je vodil dr. Lojze Kukoviča v San Miguclu od 3. do 5. septembra, seje udeležilo 32mož;
duhovnih vaj za žene prav tam od petka 24. do nedelje 26. septembra pa seje udelžilo 42 žena.
NasrečanjuSKAS-ajcbil
17.	septembra pogovor z dr. Valentinom Inzkom, dr. Zdravkom Inzkom in letalskim kapetanom Jožetom Novakom, kije službeno v Bosni v sklopu modrih čelad.
Slomškov dom je praznoval obletnico blagoslovitve v nedeljo 19. septembra; po dviganju zastav je spregovoril pozdravne besede predsednik SD lic. Marjan Schiffrer, slovesno mašo je daroval delegat dr. Alojzij Starc, mašni napovedovalec je bil Janko Lavrič, berili sta brala Marjan Schiffrer in voditeljica Slomškove šole Helena Malovrh, ubrano ljudsko petje pa je spremljal na orglah organist Gabrijel Čamemik; po skupnem kosilu so bile na dvorišču igre in tekmovanja mlajših zakoncev, ob 17.30 pa je bil kulturni program: vezno besedilo je bral Tone Rode, pozdrav je izrekel predsednik Schiffrer, domoljubne pesmi so recitirali Kristina Kremžar, Andrej ka Vom-bergar in Marcel Brula, rajali in peli so učenci Slomškove šole pod vodstvom Gabrijele Malovrh, slavnostni govor o geslu „Iz roda v rod duh išče pot“ je imel dr. Zdravko Inzko, mezzosopranistka Bernarda Fink-Inzko pa je zapela šopek argentinskih in slovenskih pesmi; vsi nastopajoči šobili v narodnih nošah.
Otroški dan so učenci od 5.do8. razreda Prešernove šole preživeli s taborjenjem na Pristavi in sicer od sobote 7. do nedelje 8. avgusta. Pod vodstvom vaditeljev Helenc in Irene Zamik ter Veronike, Kristijana in Marjana Vivod so preživeli s športnim tekmovanjem, igrami, petjem.pri zori in zvečer ob tabornem ognju ter končali v nedeljo s sveto mašo.
Otroški športni dan v
Slomškovem domu je bil v soboto 4. septembra popoldne pod okriljem društva Zedinje-
na Slovenija. Udeležilo se ga je 140 otrok iz 7 slovenskih sobotnih šol. Po nagovoru predsednika ZS prof. Tineta Vivoda so sc 4 ure merili v 6 športnih disciplinah: ping-pongu, teku, štafeti, teku „čcz dm in stm“, deklice v igri „med dvema ognjema", dečki pa v nogometu.
Ob40-letnici ustanovitve Slovenskega domobranstva so se preživeli domobranci v Buenos Airesu srečali na Pristavi v Castelarju v nedeljo 12. septembra. Po maši, maševala sta Jože Guštin in France Him-mclreich, oba domobranca, je bilo skupno kosilo. Sklenili so, da se bodo večkrat zbirali, leta 1995 pa da bi se vsi preživeli domobranci z vsega sveta zbrali v Vctrinju, na Teharjah inv Kočevskem Rogu. Pozdrav soborcem v Sloveniji so poslali na naslov dr. Tineta Velikonje, predsednika Nove slovenske zaveze.
Proslavašolskihotrok na čast Slomšku, očetu slovenskih šol, je bila v soboto 25. septembra v Slovenski hiši: po maši v cerkvi Marije Pomagaj je bila v dvorani uprizoritev otroške igre Martin Napuhek v režiji Tineta Kovačiča in izvedbi Jurčičeve šole iz Cara-pachaya.
Srečanje molilccv Živega rožnega venca je bilo v nedeljo 26. septembra v Slovenski hiši; na sporedu je bil rožni venec, sveta maša in zborovanje.
Na duhovniškem sestanku 29. septembra je govoril delegat dr. Alojzij Starc o 60-lctnici Slovenskega dušnega pastirstva v Argentini.
V Slovenskem domu v Carapachayu je bilo v nedeljo 26. avgusta po maši skupno družinsko kosilo.
Zbor Nihos y ,16veneš Cantores de Bariloche, ki ga vodi Andrej Jan, je od 23. do 26. septembra imel koncerte v Buenos Airesu; peli so na Glavni pošti, v švedski cerkvi, v avditoriju Fundacidn San Rafael, v Salon Dorado de Tcatro Colon in v cerkvi Brezmadežne na Belgrano; na sporedu so bila sakralna glasba, Gallus, španska renesansa in Guastavino.
Koncertno turnejo so
začeli mezzosopranistka Ani Rode, basist Luka Debevec in pianist Ivan Vombergar 25. septembra v Slovenskem domu v Parizu, nato pa so peli v Celovcu, Škofji Loki, Ihanu, v Ljubljani (Filharmonija), Begunjah, Cerknici, Mariboru, Trstu in Gorici.
Na sestanku mladinskih organizacij SDO in SFZ je v soboto 2. oktobra pomladinski maši v cerkvi Marije Pomagaj govoril prof. Tine Vivod.
Pri Svetogorski Kraljici v cerkvi sv. Rafaela v Dcvoto je bila v nedeljo 3. oktobra proslava 17. obletnice blagoslovitve in umestitve podobe Svctogorske Kraljice s petimi litanijami Matere božje, sveto mašo in maziljenjem bolnikov in ostarelih. Maševal je prelat dr. Alojzij Starc, pel pa zbor Svetogorski zvon pod vodstvom Gabrijela Čamcrnika. Zavoljo državnih volite v ni bilo kulturnega in družabnega sporeda v dvorani.
ZSMŽ je svoj mesečni sestanek v Slovenski hiši 6. oktobra posvetila Sloveniji.
Naš dom v San Justu je praznoval svojo 27. obletnico v nedeljo 10. oktobra. Ob 8. uri je bila slovesna maša v stolnici. Z delegatom dr. Starcem je somaševal sanjuški dušni pastir Tone Bidovec. Po maši je bilo ob 9.15 v Našem domu dviganje zastav in nato dopoldanska akademija z nasto|x>m šolske mladine ter moškega in mladinskega pevskega zbora pod vodstvom Andreja Selana. Ob 11. je bila otvoritev fotografske razstave o potovanju sanjuške 90-članske skupine v Slovenijo „Na obisku naših korenin ’92“. Po skupnem kosilu in športnem tekmovanju je bil ob 17.30 kulturni program, ki ga je napovedovala Ivana Tekavec, s pozdravnimi besedami predsednika ND Janeza Albrehta, slavnostnim govorom Lojzeta Rezlja na geslo dneva: ..Slovenec sem, tako je mati d’jala“ in koncert Tržaškega okteta.
Tržaški oktet, ki ga vodi Aleksandra Pcrtot.jeod 10. do 24. oktobra pel za slovensko rojake v Argentini v Našem domu v San Justu, v Centro Cultural G ral. San Martin, v
I
QDW®SQBa© IZ SLOVENIJE
malo za šalo
TovarKtvo je večno. Tudi zato je postopek, da bi nekatere tovariše zamenjali, strašno zapleten.
Zadnje čase so tudi rdeči postali zeleni.
Vsaka šola nekaj stane. Našo plačujemo v devizah.
Težave so za nami — pred nami tudi.
Ne delajte novih neumnosti! Imamo še veliko zalogo starih.
Lahko je govoriti o neodgovornosti, če imaš slab spomin.
Nočemo v zgodovino, dokler ne gredo nekateri iz nje.
Čas je sodnik, ki sodi sodnikom.
Poznam časnikarja, ki je članek partije.
Vse, kar je večno, traja kratko.
S socialističnimi delovnimi navadami sc ne da graditi socializma.
Šele ko je bilo konec tekme, sc je videlo, da mnogi niso imeli cilja. Spomenik revoluciji se nagiba, ker so ga postavili na kosteh.
Babica bi se rada pomladila in pomoder-nila. Dala se je na kratko ostriči, kupila si je dolge hlače in suknjič. Sama sebi seje zdela precej mlajša. Vprašala je vnuka:
,.Tonček, ali sem še videti kot kakšna stara ženska?"
„Ne, ampak kot kakšen star moški."
„Očka, ali očetje zmeiaj več vedo kot sinovi?"
„Seveda, sinko, največkrat."
„Očka, kdo je izumil električno žarnico?"
..Thomas Edison, vendar!"
„Očka, kako to, da je ni izumil njegov oče?"
IZ NAŠE KRONIKE Slovenskem domu v Carapa-chayu, v Slovenskem podpornem društvu Triglav, v Slovenskem domu v San Martinu, v Slomškovem domu v Ramos Mejiji, v Bariločah, v Slovenski vasi, v Mcndozi innaSlovenski pristavi v Castelarju. V imenu slovenske skupnosti jih je ob prvem nastopu v San Justu pozdravil prof. Tine Vivod, predsednik društva Zedinjena Slovenija, ki je organiziralo gostovanje okteta.
Odseka Zveze slovenskih mater in žena iz Ramos Mejijo in San Justa sta organizira-
la 14. oktobra celodnevno romanje v San Nicolas, kjer se domnevno razodeva Marija neki ženski in kjer se je 25. septembra ob 10-letnici domnevnih prikazovanj zbralo nad 100.000 romarjev.
Na sestanku Lige žena-mati v San Martinu je 21. oktobra govoril Jože Škcrbcc o okrožnici Splendor veritatis.
Proslava misijonske nedelje je bila v Slovenski hiši 16. oktobra; v cerkvi Marije Pomagaj je mašno daritev s somaševalcema Jakobom Barletom CM in Tonetom Bidovcem vodil dr. Alojzij Starc,
ki je imel tudi misijonski nagovor; med mašo je pel Tržaški oktet; uvodne besede na proslavi v dvorani je spregovoril Marjan Loboda, lik in misijonarsko dejavnost Ladislava Lenčka CM pa so v režiji lic. Stanka Jerebiča osvetlili recitatorji arh. Jure Vombergar, Monika Bukovec, Andrejka Vombergar, Marjan Loboda ml. in Andrej Rode.
26. pristavski dan so praznovali rojaki iz Castelarja v nedeljo 24. oktobra pod geslom ,,Novi Sloveniji — novo življenje"; po dviganju zastav je ob 11.30 daroval sve-
to mašodelegat dr. Alojzij Starc s somaševanjem dušnega pastirja prof. Franceta Berganta; po skupnem kosilu je bil ob 16.30 kulturni program, ki ga je povezoval Gregor Batagelj: pozdrav predsednika Pristave Janeza Jelenca, slavnostni govor prof. Metke Mizcrit in veseloigra ..Poročil se bom s svojo ženo" v režiji DominikaOblaka in izvedbi pristavske mladine; ob 19.30 je bil še poslovilni koncert Tržaškega okteta.
Na duhovniškem sestanku 27. oktobra je govoril dr. Franc Gnidovec o nekaterih vprašanjih eshatologije.
KJE JE KAJ
Božič - praznik življenja -
France Bergant...............289
Božično jutro na najbolj severni obali -Vedno nov božični sen -
Vladimir Kos.................290
Veritatis splendor - Lojze Kukoviča .291
Bogoslužni koledar za december...292
Adventni čas - Brezmadežno spočetje
Device Marije - Božični čas.293
Adventno upanje - Ljubka Šorli...293
Izgubljena domova - Ivan Korošec ...294
Nedelja svete Družine............294
Bog nam pošilja Odrešenika -
Metod Pirih..................295
Molitev za božič - Alojz Rebula Jožefove sanje -
Wilhclm Iltlncrmann..........296
Pogovor z voditeljico Prešernove šole... -
Jože Škerbcc.................299
Ali Cerkev danes razveljavlja zakon? -
Lojze Kukoviča..............301
Načrtovanje družine..............302
Novice iz Slovenije.........303, 305,
310,312,317
Zakaj stojite ves dan brez dela? -
Mile Škrbine..................304
Stoletnica župnije Sv. Vida
v Clevelandu..................305
Pismo slovenski mladini -
Alojzij Šuštar................306
Nemoralnost sprenevedanja -
Marko Kremžar.................308
Mati Slovenija - Ivan Korošec.......311
Kočevski zbor 43 - partijski miting -
Branko Rozman.................312
Slovenija moja - Ivan Korošec......312
Škofijska klasična gimnazija znova... -
Janez Kelhar.................313
Obisk mezzosopranistke
Bernarde Fink................315
Slovenski mučenec Lojze Grozde -
Anton Strle..................316
Prof. Alojzij Luskar - umrl........318
Pater Janko Koncilja...............318
Iz naše kronike....................319
Uvoženo iz Slovenije - Malo za šalo 320
DUHOVNO
ŽIVLJENJE
SLOVENSKA VERSKA REVIJA
Izdaja ga Slovensko dil<no pastirstvo (dr. Alojzij Starc).
Urednik: Jože Škcrbcc; tehnični urednik: Stane Snoj - Ramčn L. Falctin 4158 - (1407) Buenos Aires, Argentina --Rcgistro de la Propicdad Intclectual N* 90.877 - Stavljenje in oblikovanje: MALIVILKO - Tclefa*: (54-1) 362-7215 - Tiska: Tallcrcs Graficos VILKO S.R.L., Estados Unidos 425 -(1101) Buenos Aires, Argentina
POVERJENIKI
ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramčn L. Falcčn 4158, Buenos Aires. ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Avc., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. KANADA: Ivan Marn, 131 A Treviey Dr. Toronto M8 4C4, Ca-nada. ITALIJA: TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Tricste, Italia. GORICA, Riva Piazzu-ta 18, 34170 Gorizia, Italia. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. NAROČNINA
Naročnina v Argentina za leto 1992: $ 55.-in izdatki za pošto; drugod U$S 55.-Denarna nakazila na bančni (ne osebni) ček na ime: Luis Starc, Ramčn L. Falcčn 4158 -(1407) Buenos Aires, Argentina.
Zgoraj: Slavnostni govornik, Lojze Reze-Ij, na letošnji obletnici Našega doma v San Justu v nedeljo 10. oktobra.
Foto: Marko VOMBERGAR
Zgoraj: prof. Mirjam Jereb Batageljeva govori na jubilejni svečanosti v Našem domu ob 50-letnici Balantičeve smrti. Foto: Marko VOMBERGAR Levo: Nastop mezzosopranistke Bernarde Fink-lnzko na obletnici Slomškovega doma v nedeljo 19. septembra 1993. Foto: Marijan
Levo spodaj: S popoldanskega nastopa na obletnici Slomškovega doma pod geslom: ,,lz roda v rod duh išče pot". Foto: Marijan
Desno spodaj: Dr. Zdravko Inzko, slavnostni govornik na obletnici Slomškovega doma.
■
Zgoraj: na proslavi misijonske nedelje vcerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši poje TRŽAŠKI OKTET med mašo.
Spodaj: Občinstvo med koncertom Tržaškega okteta v Centro Cultu-ral General San Martin v Buenos Airesu. Foto: Marko VOMBERGAP
La Vida Espiritual
Revista mensual religiosa. Editor: Misidn Catdlica Eslovena (dr. Luis Starc). Director: Jos6 Skerbec Ramčn L. Falcdn 4158 - (1407) Buenos Aires - Argentina - Registra National dela Propiedad Intelectual N1 90-877 Composicidn y Armado: MALIVILKO - Impresibn: Talleres Grdficos VILKO S.R.L. - Estados unidos 425 - (1101) Buenos Aires - Argentina