632 ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 odkriva zapletenost mehanizmov v delovanju KPJ in njenem odnosu do kominteme kot tudi obratno, odvisnosti KPJ od kominternskih direktiv. Očakovo delo je opremljeno s fotografskim gradivom, kronologijo Gorkićevega življenja in revolucionarnega delovanja ter uporabljenimi viri in literaturo ki vklju­ čuje tudi popis njegovih del. A v g u s t L e š n i k Revolucija pod okriljem Kominterne. Izabrani spisi Milana Gorkića. Beograd Filip Višnjić in Književne novine, 1987. 399 strani. V predgovoru k Izbranim spisom Milana Gorkića je Božidar Jakšić zapisal, »naj u? u P U b l l C 1 S t l č n l h d e l P r v e S a človeka partije, katerega doprinos k njeni obnovi v obdobju 1932—1937 je nedvomen, do?rines3 k objektivnemu in treznemu ocenjeva­ nju ne samo Gorkićeve vloge, temveč tudi mesta KPJ v zgodovinskih tokovih med­ vojne jugoslovanske družbe. Izdaja Zbornika ni samo zapoznelo vračanje dolga po­ membnemu akterju KPJ, temveč tudi znak, da dozoreva čas za nepristranske sodbe.« Gorkićevo politično in publicistično delo ni niti majhno niti nepomembno. Za seboj je zapustil (pri 34 letih) dvesto del večjega in manjšega obsega; nekatera nje­ gova dela, za katera vemo na podlagi dokumentov, da jih je napisal, do sedaj še niso odkrita. Iz obsežnega Gorkićevega dela je izdajatelj vključil v Zbornik dela. ki kažejo na širino piščevega političnega angažmaja in intelektualnega zanimanja. Izbrana dela so v Zborniku razdeljena na pet poglavij: Omladinski pokret. Međunarodna teme Zbivanja u Jugoslaviji i zadaci KPJ, Kakav treba da bude komunista. Za revolucio-' narni izlaz iz krize; gre torej za tematsko in ne kronološko razdelitev. Milan Gorkić je bil eden najplodovitejših partijskih piscev svojega časa. Njegov opus obsega na eni strani rigidne članke direktivnega značaja, objavljene predvsem v Proleteru in uradnih glasilih Kominterne, na drugi strani pa dela. v katerih pre­ vladuje analitični pristop, npr. v člankih, objavljenih v Klasni borbi (Marksistični ča­ sopis KPJ). Analitični Gorkićev duh je prisoten predvsem v delih, ki so nastala po sprejetju politike ljudske fronte, kot tudi v delih, v katerih poskuša na teoretičen na­ čin osmisliti posamezne jugoslovanske probleme. Izdajatelj je v Izbrane spise vključil tudi pomembno Gorkićevo knjigo Novim putevima (Pouke iz provala), izšlo 1937. leta. V njej je Gorkić iznesel vse svoje orga­ nizacijske in politične izkušnje ter začrtal poti, po katerih se bo gibala Partija v pri­ hodnje, v novih pogojih razvoja in boja. Gorkićeva brošura, ki je izšla tik pred nje­ govo aretacijo, je kratek čas služila svojemu namenu, saj je bila po sklepu KI prekli­ cana in njena uporaba prepovedana. Omenjeno delo ni zadnje Gorkićevo publicistično delo; napisal je še brošuro Za slobodu i pobjedu naroda. Ker je bil Gorkić aretiran v času tiskanja, so brošuro uničili v tisku. Podatke o brošuri je tako moč razbrati samo iz najave v časopisu Proleter, v kateri je rečeno, da najnovejše Gorkićevo delo obravnava »najvažnejše probleme ljudske fronte v Jugoslaviji... ter pojasnjuje sta­ lišče komunistov do najvažnejših političnih vprašanj«. Z Izbranimi spisi ter Očakovo biografijo o Milanu Gorkiću smo tako dobili po­ membni deli, ki na nov način osvetljujeta vlogo in pomen Milana Gorkića in dejav­ nost partije v obdobju dvajsetih in tridesetih let. Mirno lahko tudi zapišemo da obe deh pravzaprav pomenita prispevek k rehabilitaciji Milana Gorkića pri nas ter isto­ časno narekujeta smiselni popravek v dosedanji zgodovini Komunistične partije Jugo­ slavijo. A v g u s t L e š n i k J o ž e P i r j e v e c , Tito, Stalin in Zahod. Ljubljana : Delavska enotnost 1987 251 strani. Jože Pirjevec, profesor na tržaški filozofski fakulteti in specialist za zgodovino 19. in 20. stoletja (»Zgodovina Rusije v 19. stoletju«, »Niccolò Tommaseo med Italijo in Slavijo«, »Tržaški vozel«), osvetljuje v svojem delu »Tito. Stalin in Zahod« inform- birojevski spor z vidika zahodne diplomacije. Delo, prvotno napisano in natisnjeno v italijanščini »Tito, Stalin e l'Occidente« (1985), smo dobili v slovenskem prevodu- avtor je za knjigo prejel nagrado Kidričevega sklada za leto 1988. Slovenski prevod Pirjevcevega dela sovpada s 40-letnico spora med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo ozi­ roma informbiro jem, zato je prav, da se ob tem vprašamo, kaj prinaša novega v raz­ iskovanju oziroma razumevanju kompleksnosti leta 1948. predvsem zato, ker temu pro­ blemu tudi naše zgodovinopisje zadnje čase posveča vse več pozornosti Pisec je delo razdelil na pet poglavij (Drsalec na ledu. Stalin in njegov mezinec. Nenačelen boj za načela. Vroče beograjsko poletje. V igro stopijo kraljice) in obrav- ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 • 1989 • 4 633 nava — kot je že iz naslova knjige razvidno — gledanja zahodnoevropskih diplomacij in ZDA na jugoslovansko-sovjetski konflikt ter genezo jugoslovansko-sovjetskih od­ nosov po drugi svetovni vojni. Ta aspekt je izjemno pomemben, pa ne samo zato, ker je bil Zahod še nekaj mesecev po izbruhu spora prepričan, da je Jugoslavija najbolj vdan sovjetski satelit, temveč tudi zato, ker je spor daleč presegal odnose znotraj so­ cialističnega tabora in dobival vse bolj poteze dogodka svetovnega pomena. Pri tem velja poudariti, da je Zahod na omenjeni spor gledal z vidika blokovske razdelitve sveta in ni hotel razumeti globokih sprememb znotraj vzhodnega dsla onkraj železne zavese; istočasno pa se je tudi spraševal, ali bo Jugoslavija ob novonastalih težavah (gospodarska blokada, politična osamitev, vojaški pritisk) vstopila morebiti v zahodni tabor. Pirjevec se ne loteva leta 1948 celostno, pač pa raziskuje in analizira del tega kompleksa ter ga vključuje v organsko celoto. To pa sploh ne zmanjšuje vrednosti nje­ govega dela. Na podlagi raziskav arhivskega gradiva v Londonu, Washingtonu, R,imu, Parizu in drugod in študija zgodovinske in memoarske literature na omenjeno temo v najrazličnejših jezikih je avtor pravzaprav potrdil hipotezo, da je zahodna diploma­ cija gledala na informbirojevski spor v letu 1948 le z vidika blokovske politike. Pri tem velja pripomniti, da je avtor zasnoval okostje dela na študiju prispevkov naših avtorjev, predvsem Dedijerja in Đilasa; glede na to, da nam Jugoslovanom dela sled­ njega uradno niso dostopna, smo v Pirjevčevem delu zasledili seveda marsikaj »no­ vega«. Avtorju gre nedvomno priznanje, da je opravil težaško raziskovalno delo, kar izpričuje med drugim tudi množina citiranega arhivskega gradiva in literature. Prav raziskava in uporaba arhivskega gradiva dajeta delu znanstveno vradnost. Se nekaj besed glede nedostopnosti arhivskega gradiva; na zaprtost naših arhivov sta opozorila tako avtor kot tudi uvodničar knjige Peter Vodopivec. Pri tem moram pripomniti, da je žal v naših arhivih bore malo »novega« na temo »-leto 1948«. Zakaj? Večinoma so tedanji akterji naše politike takratna dogajanja objavili že v svojih me- moarih, po drugi strani pa so zapisniki najrazličnejših sej, tudi »zgodovinskih«, ko­ likor sem jih imel priliko videti, zelo skopi, nepopolni, da ne rečem neuporabni; pri tem velja pripomniti, da so zapisnikarji v glavnem zapisali sklepe, kajti stil politič­ nega vodenja na vrhu se je odvijal »na štiri oči«, brez zapisnikarjev, še pred sejami. Drugače povedano, ključno arhivsko gradivo, ki bo potrdilo ali zavrglo vrsto hipotez v okviru kompleksa leta 1948 ni v Jugoslaviji, temveč v sovjetskih arhivih, ki pa ostajajo slejkoprej nedostopni. A v g u s t L e š n i k Foto album — izseljencev iz Benečije / degli emigranti della Benecia. S študijami o,posameznih migracijskih obdobjih / Con saggi sui periodi del fenomeno migratorio. Fotografski Krožek Rečan. Trst 1986, 177 str. + 206 fotografij. Izseljevanje iz Benečije v 19. in 20. stoletju moramo obravnavati kot del zača­ snega ali trajnega izseljevanja Slovencev iz domovine z željo, da bolje zaslužijo in si s tem izboljšajo življenjski standard. Ima pa mnoge specifičnosti, ki so posledica geo­ grafskega položaja, komunikacijske usmerjenosti proti Furlanski nižini in življenja v Italiji po letu 1886. Poleg splošnih vzrokov izseljevanja, ki so značilni za vse moderne ekonomske migracije pri^evropskih narodih v zadnjih dveh stoletjih (npr. odhajanje iz ekonomsko zaostalih v razvitejše predele sveta), so bili vedno prisotni tudi mikroekonomski, so­ cialni, psihološki in drugi vzroki, ki so vzpodbujali k odhajanju v daljni svet. Pri izseljevanju beneških Slovencev najdemo določene skupne poteze z ostalimi sloven­ skimi tokovi, hkrati pa tudi vrsto posebnosti. Nanje opozorijo tudi avtorji spremnih besedil k posameznim poglavjem oziroma objavljenim sklopom fotografij (Ferruccio Clavora: Za novo oceno posledic emigracije na izvorno stvarnost, nepodpisani : »Gu- zi.ranje« — posebnosti sezonskega selitvenega pojava v Nadiških dolinah, Giorgio Qualizza: Trajno izseljevanje iz Furlanije in nadiških dolin od leta 1877 do leta 1915, nepodpisani: Izseljevanje iz nadiških dolin v času med obema vojnama, nepodpisani: Izseljevanje od leta 1945 do leta 1970, nepodpisani: Zadnja emigracija (od leta 1970 dalje) in nepodpisani: »Dikle«). Navedel bom samo nekaj misli, ki so se mi porodile oh, branju tekstov, ki nam odkrivajo v bistvu tragičen svet slovenskega življa na tujem iz polpretekle zgodovine ter sodobnosti. Ob razmišljanjih o pojmu »izseljevanje« z vidika njegove opredelitve se marsikdaj uporabljajo različne vsebinske oznake: da o izseljevanju lahko govorimo le v primerih zapustitve države ali domovine v ožjem pomenu besede (t. j . etničnega prostora) ipd. Se najbolj negotova determinanta je čas, saj je večina odhajajočih na tuje verjela v skorajšnjo vrnitev, čeprav je ostala za vedno v novi domovini. Ne glede na pestrost opredelitev tega pojma je na obrobju zanimanja raziskovalne javnosti t. i. začasno oziroma sezonsko izseljevanje, ki je bilo močno prisotno tudi pri beneških