„DOM IN SVETi' 1892, štev. 8.
361

ve)    Sveti kelih.
(Balada.)
a Muro temna noč je pala, Objel je griče rose hlad,
V  temo štrli nad reko skala, V temd kipi na skali grad.
Dvorane grajske razsvetljene Iz reke dna žare nocoj,
Krog mize težko obložene Pa vitezev piruje roj.
V  steklenih čašah žarko vino, Dovtip na ustih, strast v očeh,
V  noči temino in tišino Odseva luč, odmeva smeh.
Pred vrsto gostov onemelih Postavi Završčan tedaj
Na mizo z varno roko kelih, Zamaknjen ves v zlata sijaj.
»Vriskajte z mano, drugi smeli!
Obilen je današnji plen: Vi stenski kras ste v cerkvi vzeli,
Jaz kelih vzel sem dragocen.
V  spomin ostane večen meni, Kot solnce v luči se blišči.
Bojda menihi zaslepljeni Pijo iž njega rešnjo kri.
Če kdaj menih je usta zmočil Zares s krvjo, kaznuj me Bog!
Jaz vina v kelih bom natočil In pil bom tudi trsni sok.«
9020
362
Kako se nosijo Slavonke.
Molčeče viteze bojazni In čut obide nemiru,
A vitez Završča-n izprazni Peneči kelih brez strahu.
Tema zagrne mu poglede, Mrtvaški vikne zunaj ptič,
Drhteč se mu telo sesede, Na tleh ne gane se — mrlič.
Raz stolp brni polnočna ura, V dvoranah vlada noč in mir,
Sumi pod gradom kalna Mura, Na oknu vika v noč skovir.
A. M.
Kako se nosijo Slavonke.
(Sestavil J. Barle.)
nedeljo popoldne je. Dolga slavonska vas se zdi danes še belejša, solnčece sveti danes še prijazneje, kakor sicer, a svet, posebno ženski, je danes razstavil svoje najdragocenejše obleke, nakitil se z zlatom in srebrom. Starejši seljaki so posedli na klopi pred hišo, ali so se raztegnili po zeleni tra-tici v senci košatega oreha, mladež pa se je zbrala pod lipami blizo bele cerkvice in se tam zabavlja po svoje. Glasi se tamburica, čuje se jednolična, ali mila pesem mladih grl in vrti se kolo. Tako jednostaven je ples, in vendar ti je povšeči: tu je vse naravno, neprisiljeno in pristojno. One brhke Slavonke v pisanih, prebogato okrašenih krilih — kot da so pisane cvetke v najlepšem cvetu. Koliko raznovrstnih barv, koliko umetelnih okraskov, koliko rmenega zlata!
Ni dolgo od tega, odkar se mnogi živo zanimajo za razne narodne noše. Poprej se niso zavedali, da iz narodnih
»Alaj sam se nakitila lipo, Ne možeš mi zabaviti diko.« Narodna pesem.
noš najboljše spoznavamo okus, nadarjenost in umetelne nazore dotičnega naroda. Nu, de katerega naroda, tedaj je izvestno noša Hrvatov zanimiva, posebno pa Hrvatov v ravni Slavoniji, ker je med njimi še najbolj ohranjeno narodno življenje. Menim, da ne bode nikomur, najmanje pa mladim čifateljicam presedalo, če jim na kratko opišem žensko narodno nošo iz Slavonije, — moška ni tako zanimiva in dosti manj okusna in dragocena. Marsikaj vem iz svojega potovanja po ravni Slavoniji, za več poročil pa zahvaljujem veleč. gosp. Josipa Lovretiča, znanega hrvaškega pisatelja. Njegov kratki opis v »Viencu« (1886., str. 10) in pa še posebna poročila so mi kaj dobro pomagala za ta spis; preskrbel mi je blagohotno tudi lepi sliki, katere podaje »Dom in Svet« svojim čitateljem. Hvala mu! 3)
*) Ob tej priliki zopet najvljudneje prosimo svoje prijatelje in sploh vse rodoljube slovenske, naj nam pošljejo ali preskrbe (če tudi na naše stroške) raznih slik,ki bi kazale naše slovenske