P a fi n i k. Zgledi. Zgledi imajo neizrečeno vpliko moč; to se vidi prav posebno na ipdi, kako se otroci govoriti naučijo. Cegav je otrok, in kakošnega stahn so njegovi starši, skleniti se morp po glasu in izreki govorjenja. Od domačih sp nauči otrok govoriti; govon patako, kakor sliši, da drugi marnjajo, dobro ali slabo; prejme tedaj tndi vnanjo obliko v govorjenji 1p od drugih. Xektpri tako Ippo, pohlevno in mirno govorp, da gane to tudi snrovega človpka, in žlahnuje njpgovo besedo. Govoriti je otroku važpn opravek, ker si z govorjenjem kratek čas dela, tedaj krepko izrekujp, določno zapopada, ter besedo veokrat posnema in jo ponavlja. Vsaka nova beseda jp njemu nenavadna, premišljuje jo in izgovarja. Otroci radi poslušajo surove in nespodobne bespde, jih premišljujejo, in domači se čudijo ko slišijo, da otrok zavaii kako kosmato. Iz tega pa vidimo, koliko pri družinah tudi posli pomagajo otroke izrejevati. ,,Srečen je otrok" pravi Herder, kteri sliši od svoje perve mladosti lepe, razumljive, človeske glasove, kteri rau vravnajo jezik in govorjenje. Srečen je otrok, kteremu njegova mati ali postrežnica, njegovi bratje in sestre, prijatli v besedi podajajo razum in Iepo obnašanje; tega ne pozabi nikdar, ker govoriti se ucimo le tako, da druge slišimo govoriti". Skerbni starši tedaj otrokotn ne dajejo za postrežbo poslov, kteri slabo izgovarjajo besede ali nad otroci revskajo; še veliko bolj skprbno pa varujejo svojo hišo pred posli, kteri pohujšljivo govorp. XTa pprvo starši dostikrat ne porajtajo, ker ne premislijo, da otroci ne govore drugače, kakor slišijo; drugo pa je tako škodljivo, dampnda ni staršev, ki bi vedoma svoje otroke izročevali takim poslom. — V šoli. Sveti škof Klemen obisče enega dne šolo keršanske občine v Rimu. Tu najde učpnika sedpti med otroci na tleh; otroci so se okoli njega igrali in kratkočasovali; eni so ga za brado in Iase cukali, drugi so ga za obleko vlekli, vsi pa so vpili in kričali, da se je glasni hruš in truš razlagal po šoli. — Ko pa škof notri stopi, vse potihnp, in Klemen migne učeniku na stran, ojstro ga pogleda in mu očita takošno vedenje pri otrocih, rekoč: ,,Ali se to spodobi učeniku Gospodove občine?" Popija, tako je bilo ime učeniku, odgovori, ter pravi: ,,Ali ni pustil tudi naš odrešenik otroke k sebi priti, ter jim ni tega branil, in jihjp božal!" — »Da", odgovori na to sveti Klempn, ,,a on jp roke na nje pokladal, in jih k sebi jemal in jim govoril od Božjega kraljestva*. Književni jezik v šoli. Učitelj na deželi si mora prizadevati, da domačo mladost soznani s slovenskim književnim jezikom, da deček, kedar šoli odrastp, ter se loti poljodelstva, rokodelstva ali obertnijp, zna brati gospodarske in druge podučljive knjigp, časopisp in spisp, in da more tudi Ippo moliti iz kakih lepih molitevnih bukev i. 1. d. Knjige mora ljudstvo razumeti, ako hoče iz njih kaj dobička zajpmati. Dolžnost slovenskega učitelja je tedaj, da, kolikor jp mogočp, šolsko mladost uri v dobrem književnem jeziku. Xi zadosti, da ucitelj iičenoem razlaga in pojasnuje to ali uno nerazumljivo besedo; tudi ni dovolj , da se samo v šoli rabi književni jezik, v navadnem govoru pa govori pokvarjeno; pokazal bi učitelj s tem, da to, karvšoli uči, nipotrebno, kerse še sam po tem ne ravna. Kaj si more učenec misliti, ako sliši pokvarjene besede in izraze iz ust svojega učitelja enako proslemu pastirju? Torpj, ljubi učitelj! prizadevaj si da to, kar z besedo uči.s, tudi očitno v djanji pričaš. Zapomni si pregovor, ki pravi: ,,Besede raičejo, zgledi vlečejo". L. Bo. . č.