272 M. Zlobec FRANCE ONIČ, OSVITI Prvo zbirko, Darovanje, je France Onič izdal leta 1923. Prvoosebni lirski subjekt v izvrženosti časa, prostora, medčloveške komunikacije, v mejnih bivanjskih položajih, etično razvrednoten, išče rešitev deloma v krščanski metafiziki deloma v viziji propada sveta in njegovega novega rojstva. V ospredju zbirke s svobodnim verzom, kritično neurejenostjo, bogatimi ekspresionistič-nimi in deloma futurističnimi metaforami, so motivi v najtesnejši povezanosti s človekovimi intimnimi etničnimi problemi. Antropocentrična vizija zloma humanističnega človeka in odrešitve v metafiziki vsaj deloma prehaja v subjektov odnos do konkretnega sveta, s socialno stvarnostjo, v porevolucijske vizije sveta. V polarnosti metafizike in socialne stvarnosti (opazen bi bil "VVhitmanov vpliv) ostaja razdvojenost lirskega subjekta predvsem kot iskalca novega avtentičnega humanističnega človeka. Druga zbirka, Luči na obali (1959), prehaja iz svobodnega verza v kitično in metrično urejenost (prevladuje sonet). Metafizična vizionarnost lirskega subjekta mu ni več inspiracijsko jedro. Določujoče subjektovo razmerje do sveta je postalo večplastno, konkretno: motiv delavca-proletarca, ljubezni, mladosti: življenjska resignacija, vizija smrti, minljivosti. Spopad s svetom ni več akcijski, spreminjevalen; čas, subjektov premagovalec, določa novi človekov bivanjski položaj. Ekspresionistične vi-zionarnosti, v kateri je lirski subjekt 273 France Onič, Osviti postavljal meje lastnemu, domišljijskemu in realnemu svetu, in z obvladujočim projektom vzpostavljal intimno-programsko razmerje s svetom, ni več. Druga zbirka z že opazno življenjsko resignacijo in meditativno večplastno retrorefleksijo aktualizira nove bivanjske položaje. Posameznik ni več ustvarjalec sveta, kot je vizionarno poskušal biti v Darovanju, ampak je njegova eksistenčna nepomembnost hkratna z vrednostno. Prvotno metafizično bistvo človeka izgubi metafizične temelje in v svetu konkretnih odnosov in pojavov ostaja svet niča, golega bivanja, zato tudi prizadevanj po humanističnem an-tropocentrizmu ni več, ker je nepomemben. Tretja Oničeva zbirka, Iz vrtov ljubezni (1963), aktualizira predvsem ljubezensko temo, deloma temo domačijstva. Ljubezen lirskega subjekta v Oničevi drugi zbirki ni niti spiritualna, metafizična niti telesna, čutna: ohranja jo spomin, meditacija. Opazna perspektiva lirskega subjekta je spominska, odmaknjena od konkretne prisotnosti v svetu v položaj eksistenčnega konca, smrti. V tem pogledu nadaljuje zbirka Iz vrtov ljubezni zbirko Luči na obali. Izrazitejša polarizacija ljubezenske teme in teme domačije, mladosti, otroštva ni aktualizirana v svoji izvorni sočasnosti, ampak v meditativni retrospektivi. Posamezni voluntaristični vzgibi preraščajo že znano resignacijo in iščejo nove oblike potrjevanja človekovega bivanja. Zato je tu življenjske resignacije manj. Zavest o eksistenčni minljivosti je hkrati zavest o naravnem procesu sveta in življenja v njem. Četrta zbirka, Osviti* (1974) dokazuje avtorjevo polstoletno prisotnost v slovenskem kulturnem prostoru. Lirski subjekt v svetu po opaznih eksistenčnih resignacijah prejšnjih dveh zbirk ni postavljen v mejne bivanjske polo- * France Onič, Osviti (Mladinska knjiga 1974, zbirka Nova slovenska knjiga, opremil Aleš Guček, str. 70). zaje, ker je človekova smrt prepozna kot sklep naravnega procesa življenja. Življenjski voluntarizem potrjuje subjekt ovo zavest o njuni intimni povezavi posameznika s svetom. Meditacije, osviti, iščejo nove dimenzije človekovega bivanjskega položaja: posameznik (Oničeva poezija ostaja večinoma v mejah prvoosebnega lirskega subjekta) preverja lastno bivanjsko trdnost, lastno bistvo, vzpostavljeno v Darovanju (1923), kot temeljno, občečloveško. Ze v Darovanju je bil antropocentričen svet humanističnega človekovega etosa temeljna dilema lirskega subjekta. Osviti potrjujejo zmago etosa: če je v Darovanju subjekt nihal med metafiziko in vesoljno akcijo v imenu etosa, je ob spoznani nemožnosti, da uresniči humanistično vizijo sveta, še vedno pričujoča subjektivna izvorna doslednost, vztrajnost: posameznikov projekt sveta se ne spremeni. Če bi za zbirko Luči na obali deloma tega ne mogli trditi, se zbirka Osviti v določeni položajni bivanjski vrednosti dotika izvorno vzpostavljenih temeljev v Darovanju. Subjektova vizija sveta je postavljala v središče človekovega delovanja akcijo, spreminjanje sveta. Če akcija ni dosegla cilja, še ne pomeni, da je bila akcija sama zgrešena, nedosledna. Oničevo spoznanje potrjuje nasprotno. Subjektova doslednost, v kateri se prikrivata bistvo in bivanje, je sicer doživela poraz, vendar je vzrok zanj objektiven: posameznikova vloga in pomen v svetu sta neznatna, ni pa brez pomena njegova doslednost, avtentičnost. Osviti aktualizirajo najprej to spoznanje. Druga opaznejša sestavina Oničeve četrte zbirke Osviti je subjektivna zavest o minljivosti sveta. Opazen je upor starčevske nemoči in vztrajanje v iskanju lastne resnice (Na poti, Star-čevska pesem, Tragedija srca) in spoznanje neskladnosti lastnega miselnega sveta z modernim zunanjim svetom (Ob oknu na ulico). France Onič an-tropomorfizira predmetni svet (Na as- 274 M. Zlobec faltni cesti, Asfaltno dvorišče): cesta mu pomeni simbol smrti in povezave človeka s svetom. Asfalt, emblem človeka civilizacije, zbudi miselno inspiracijo o predcivilizacijskem človeku. Posameznik modernega sveta ne priznava več metafizike, ker je ujet v sistem mehanizmov, konkretnih pojavov, s tem pa izgublja osebnostne, enkratne, individualne značilnosti. Oni-čeva refleksija izvira iz zunanje opazovalne perspektive neudeleženca modernega življenjskega procesa: »In vse to živi in prihaja,/odhaja in je in beži/ko radijska bučna oddaja, / v tišini pokojne noči, / in odziv, ki nenehno prihaja / od gibanja vzvodov stvari.« (str. 33) V Smislu življenja postavlja Oničeva poezija projekt antropocentričnega sveta: človekovo življenje bodi delovanje v blagor človeštva. Tretja opaznejša miselna sestavina Osvitov je zavest o človekovi osamljenosti v svetu. Izhodiščno spoznanje priznava subjektivno vztrajanje v bi-. vanju (Pot, Tujec), v uporu zoper atomski vek (Vprašanja), v uporu zoper neznosen socialni položaj ljudi (Gluha naselja revnih), v uporu zoper razvrednoten človekov položaj v svetu (V infernu), v uporu zoper preračunljivo ljubezen (Na vsakdanji cesti), v uporu zoper razkol sveta. V nasprotju z različnimi upornimi položaji lirskega subjekta v svetu je v Osvitih aktualizirana ideja o eksistenčni zavezanosti lastni zemlji (Zemlja moja) in lastnemu delu (Tihožitje). Četrta Oničeva zbirka, Osviti, je izšla enainpetdeset let po prvi zbirki, Darovanje (1923). Iz ekspresionistične vizi-onarnosti s spremljajočo svobodno verzno obliko se preostale tri zbirke metrično, kitično ustalijo v stalne pe-semske oblike, med katerimi zavzema sonet vidno mesto. Osviti pomenijo logično nadaljevanje pesniškega izraza zlasti zbirk Luči na obali in Iz vrtov ljubezni. Meditativnost Osvitov pomeni subjektovo priznavanje človekovega položaja v svetu: mejni bivanjski po- ložaji, kriza bivanja v svetu razvrednotenega humanističnega etosa, na katerega lirski subjekt ne pristaja, pomenijo vedno novo inspiracijo za kljubovanje, vztrajanje. Perspektiva opazovanja sveta, skrčena največkrat v en sam prostor, razširja vizijo sinhrono in diahrono: karakteristike sveta so planetarne sheme, v katerih posameznik ne more biti prisoten kot spreminjeva-len, odločujoč subjekt, ker je njegova moč neznatna in nepomembna. Od tu se odpira vizija preteklo-sedanje-pri-hodnje vizije sveta kot odsev določene skušnje subjektove zavesti. Osviti dajejo miselno težo te skušnje, ki se je prvič dotaknila sveta v Darovanju pred pol stoletja in dosegla svoj zenit v pričujoči zbirki. Sam naslov Osviti lahko razumemo kot neke vrste videnje sveta v vsej njegovi pojavnosti, osvetljevanje sveta v njegovi biti in bistvu. Zato prevladujoča meditativnost zbirke ne dopušča idejno-program-skih, tendenčnih aktualizacij, še manj ateleoloških iger. Funkcija pesniške besede je določevanje subjektovega odnosa do sveta in ostaja v mejah refleksivne lirike. Pesniška beseda korespon-dira s svetom realno bivajočih predmetov in pojavov kot instrument posameznikovega miselnega, domišljijskega življenja, s tem pa se vsaj deloma približuje že angažirani literaturi. Meditacija nastaja ob konkretni stvarnosti, kar pomeni, da ne gre za čisto kontemplacijo, marveč aktivno določanje razmerja med fiktivnim subjek-tovim jazom in določujočim ga svetom.